FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!
Rada bi vas vprasala za nasvet kaj storiti ko se devet let star otrok nic ne zanima za solo.Veliko se ukvarjamo z njemu vendar ko on zeli v soli odgovoriti na vprasanje odgovori ko pa ne zeli jasno pove tovarisici da ne bo odgovarjav ceprav zna snov in jo zastopi.Zanima me ce poznate kaksno taktiko kako ga prepricati da je sola pomembna in da tako ne mora naprej .Hodi tudi k psihiatru in pedopsihiatru v Kranj vendar mi oni niso v veliko pomoc.

Lunalaura pozdravljena

tule si lahko pogledas arhivirane prispevke ce bos nasla kaj uporabnega
http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/board,12.0.html
Drugace pa ce ze hodi k 2 strokovnjakoma in ni uspeha.....  :ne:

indigo otrok?

Mogoče bi pa bilo dobro da zamenjaš psihiatre, saj veš če so diplomirali še ne pomeni da so res strokovnjaki.
Mogoče bi bilo fino, da na otroka ne bi preveč pritiskali, kajti to lahko privede do obrambne reakcije in upora.
Upam da vam bo s skupnimi močmi uspelo.
Zarja

http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/povzetki/indigo.htm ce slucajno najdes dosti skupnega z napisanim, bo iskanje pomoci lazje. ;)

lp, soncnica

Hvala za odgovore in za indigo otrok sem prebrala na hitro in mislim da mi bo kar v pomoc saj je tudi ze dobil potrdilo da je otrok z posebnimi potrebami saj je hiperaktiven kar pa je v indigo otrok tudi zapisano samo ne zastopim pa psihiatre in pedopsihiatre da so za vse krivi starsi za indigo otrok pa prvic slisim.Saj je res da imam tudi sama tezave samo se trudim da bi otrok cim manj trpel zaradi tega vendar ne vem bomo vidli kaksen nasvet mi bo mogoce odkril kaj in kako naprej saj vsaka mama zeli najbolje za svojega otroka obupala pa tudi ne bom ce ne drugace mu bom pa res zamenjala zdravnike :A) :A) :oki: :oki:

Predvsem preko pogovora poiskat vzroke ZAKAJ on ne želi odgovoriti,
čeprav zna. Morda mu je učiteljica vsiljiva..., morda ga je sram...morda..??

Prevelik pritisk staršev nanj tudi ni OK.
Pretirano ukvarjanje z otrokom ni vedno otroku v korist.
Češ šola je tko hudo pomembna in sveta...in se vse vrti samo okoli tega.
Otrok je še majhen...naj se igra, uživa, dokler šolo zdeluje povprečno je vse ok.

Prepoznati ali je to uporništvo z razlogom ali brez razloga.
Psihiatri in vsi strokovnjaki, so v pomoč,
ampak bistvo bo v vajinem odnosu, v tem kok ti sin zaupa...
Se počuti brezpogojno sprejetega tak kot je, čuti brezpogojno ljubezen.
Ali se čuti kritiziran, siljen v nekaj česar ne želi...

Komunikacija doma je tudi zelo pomembna.
Ima sin možnost povedat svoje stališče...
Se počuti vama enak, ali nemočno podrejen...

Samo moj vidik..., imam 4 otroke in zato kar nekaj izkušenj.

Zelo dobra vprasanja.Mogoce mu vcasih ne pustim do besede mogoce vcasih resnicno ne poslusam njegove zelje ampak prevelikega pritiska za solo mu pa ne dajem.Saj ne moram ker je resnicno hiperaktiven  po soli je vedno dve ure prost saj se drugace sploh ne mora skoncentrirat.Pogovor in zaupanje je med nama uspesen.Problem je tudi ker oceta ni saj sva locena itd.Zelim mu pomagati saj vidim v teh plavih ockih kako si zeli biti priden vendar se mi zdi da vcasih enostavno ne zmore vzroka pa ne najdem.

"Biti priden" je tako zelo relativno.
Naj bo to kar je in naj ve, da ga imaš takega neskončno rada.
Spodujaj v njem to kar ga veseli.

Verjemi, da po šoli, po 6 urah vsevprek razgrajanja, vpitja, lovljenja...
Resnično rabi oddih...ne ljubi se mu ukvarjat s šolo.

Primer kompromisa:
Dogovorita se, da če bodo domače naloge redno narejene,
mu omogočiš npr. popoldanske aktivnosti, ki si jih želi (karate, nogomet, košarka)...
če naloge NE BODO narejene vsak dan - teh aktivnosti NE BO IN PIKA!
To je lahko tudi uporab aračunlanika, popoldansko igranje na dvorišču...
Pri nalogah mu na začetku pomagaj, da vidi kako se zorganizirat...
nato pa mu pusti vse več samostojnosti.

Če očkata ni doma ni to ne vem kakšna težava.
Mnogi niso ločeni, pa očetov tudi po cele dneve ni...ker imajo take službe, potovanja...
Dogovori se z očetom, da tudi ko je z njim, da se del tega čas ukvarjata z delom za šolo.

Lahko je vzrok vedenjskih motenj tudi ločitev?
Da ima sin stisko v sebi...in se zapre vase in takrat ne komunicira?ne vem, ker ne poznam tvojih razmer, le ugibam...

Zeli biti priden to sem mislila da zeli delati nalogo pa mu ne uspe.Povem vam primer piseva obnovo za domaco nalogo polovico domace naloge napise pravilno potem pa se zacne menjavanje a,o z,s....izpuscanje crk in na koncu mi potem rece, mami jaz ne moram vec poglej kaksen zvezek imam.Ker skos briseva in popravljava naloga ni lepa na pogled in njemu to ni vsec.Saj sem rekla njegova zelja je vendar zaenkrat se nisva uspela.Drugace pa ima dovolj prostosti in svojih hobijev,prijateljev.Tako da se morava boriti samo z njegovo solo vse ostalo je uredu.Ce ima kdo tako tezavo pri otroku in jo je odpravil naj mi prosim sporoci kako ali pa kaksen nasvet kako naj se midva v takih situacijah odzoveva.

Lunalaura če je drgač vse Ok z njim, mam občutek, da mogoče ti preveč kompliciraš...
vsaj po tem zadnjem postu sem dobila tak občutek...kot da se preveč ukvarjaš z njim in
zato opaziš tudi vse napake...
Lahko se motim...seveda...to je le moj občutek na podlagi prebranega tule in še v temi,
kjer si pisala o sebi. Morda bo spet dražlo to: spremeni sebe in spremenili se bodo drugi.

Sama dajem mojim hčeram vso svobodo glede šole,
jim ne diham za vrat in ne preverjam, pa so odlične učenke.

Najbolj boš sama vedela....mi smo le mnenje, druga izkušnja...nasvet na podlagi prebranega.

pa si kdaj poskusila, da bi otrok sam napisal nalogo, brez tvoje pomoči? verjetno potem ne bi toliko brisal in popravljal in bi bil zvezek lepši.
se strinjam z Aslan, da mogoče preveč kompliciraš- ne vem ne poznam situacije

Otrok ima učne težave in specifične odzive.
Mama zato po mojem nič ne komplicira.
Vsekakor pa velja poskusiti, kako bi šlo, če bi nalogo naredil sam.

Sicer pa pojma nimam, kaj naredit. Imam tudi sama podobno situacijo in nimam pravih sogovornikov.
Aslan, tudi jaz nisem rabila nadzora staršev. Punčke smo drugačne, poleg tega pa tvoje nimajo posebnih težav. Tole pa je čisto nekaj drugega.

Danes je šolski urnik tako ali tako prenatrpan, otroštvo prekiniti s tolikšno mero obveznosti pa po mojem dolgoročno ne prinese nič pametnega.

V.

Nikoli sploh nisem pomislila da bi mogoce jaz komplicirala ampak lahko bi bilo res glede na mojo preteklost ,mogoce si prevec zelim da bi moj otrok imel tisto kar jaz nisem imela in mu stemu le skodujem ne pa koristim ne vem .Pa meni se zdi da ga cisto normalno vzgajam razen kar je hiperaktikeven zato vec casa porabiva da njegovo energijo spraviva ven(kolesari,igra nogomet,se igra s prijatelji)Psihiatrinja mi je na zadnem srecanju rekla da ima pa mogoce zelo nizko koncentracijo in da mu lahko predpise zdravila.Vendar sem zaenkrat otklonila ker se mi zdi premajhen da bi jemal tablete za koncentracijo sploh ne vem.

Sej to je tko: greš k psihiatru ponuja zdravila
Greš k splošnemu k kašla otrok: takoj antibiotiki
Vse manj je celostnega pristopa, iskanja resničnih težav...
vsak strokovnjak vidi le svoje področje...

Lunalaura kašen uspeh pa ima v šoli sinek?

Sama dostikrat opažam, da so nekateri otroci strašansko
utrujajoči do svojih staršev...predvsem edinčki.
Mami daj se igraj z mano to, mami daj greva sem,
mami obljubila si mi to, mami pelji me tja, mami lahko pride popoldan moj prijatelj na obisk...
Stalno nekaj želijo od svojim mam. (tudi očetov).

Ko to kje opazujem mi gre kar dlaka pokonci...saj mamice skačejo k pridni kužki točno tko k otrok dirigira.
Mami pojdi mi po jopico, mami prinesi mi za pit...itd...
Ne nočem to, hočem drugo....
In starši jim želijo v vsem ustreči...njihovim malim bogovom.
Ko pa ti bogovi pridejo v puberteto...ti isti starši jokajo, da otrok ni hvaležen za nič kar so storili zanj.

Vse manj pa znajo biti otroci tudi kdaj sami s seboj, se nekaj igrat,
se osredotočit na nekaj, biti umirjeni....oditi spat počasi in ne ko utrujeni padejo v posteljo...

Jaz nikoli v tvojem primeru, Luna, ne bi dala otroku zdravilo. Sploh s takimi substancami.

Preberi si, kaj ti je poslala sončnica o indigo otrocih. Pa natančno preberi. Tudi če odmisliš selitve duš, otroci potrebujejo pravi pristop. In ta je ravno v igri z njim. Seveda pa to izključuje izkoriščanje.

Lp,

Vesna

Tole knjigo se tudi splača prebrati.

Biti priden,.. po prebranem sklepam, da je to povezano s šolo in šolskim delom. Če je otrok opredeljen kot hiperaktiven potrebuje krajše dejavnosti, več gibanja,... na neke dogodke se odziva drugače, kot pričakujejo odrasli in zato navadno rečejo da otrok ni priden-pa to ni nujno res.

Koncentracija pri šolskem delu hitro pade lahko zaradi različnih vzrokov (otrok je nezadovoljen z izdelkom,...). Da se otrok umiri in lahko dela v šoli, strokovnjaki predpisujejo ritalin, ki naj bi otroka umiril. sama nisem pristaš zdravil, zato ker ima tako zdravilo kar nekaj strankih učinkov. In bi poskusila vse dugo prej kot dala otroku ritalin ali kakšno drugo zdravilo (obstaja še neko novo zdravilo, ki ga ne poznam prav dobro), ki naj bi otroka "umirilo".

Delala sem z nekaj otroci, ki imajo težave s pozornostjo, so hiperaktivni,...zdi se mi zelo pomembno, da se otroka sprejme. Otrok mora imeti pravila, nek urnik, ki se ga drži,...
Pri domači nalogi, če mu pade pozornost in je izdelek slabši naj preneha pisat nalogo in naredi nekaj drugega (npr.pobriše psodo po kosilu,... ). Lahko se sprehodi v drug prostor in tam konča z nalogo. Z enim otrokom sem pisala domača nalogo na tleh v njegovi sobi, čez nekaj časa za njegovo mizo, potem v kuhinji za mizo,...
Da se izboljša pozornost so zelo dobre razne družabne igre npr: mikado,...

Zakaj pa v šoli ne odgovarja na vprašanja čeprav zna,...? se boji da ne bo znal ker je prepričan da nič ne naredi dobro? kaj si bodo mislili sošolci,.. učiteljica,..? ne bo "priden" ? kakšno ima mnenje o njem učiteljica, ti, oče -  to je pomembno. otrok želi upravičit vsa pričakovanja če jih pa ne zmore...

Želva,

si se kdaj srečala z otrokom, ki bi imel Asbergerjev sindrom?
Hvala za odgovor.

Lp,

Vesna

Želva mislim da si ga popolno opisala.Jaz sem prepricana da je to kar si napisala cisto vse res.Ampak kako naj otroka prepricam da sem jast zadovolna samo da napise nalogo pa niti ni potrebno da je vse idealno napisano,da mi je pomembno ce snov zna, da potem vsaj pove tovarisici kar zna....Jaz imam tega otroka srcno rada in mu to tudi vsak dan sproti povem, povem mu tudi, da sem izredno zadovoljna z njim, za vsako stvar ga zelo temeljito pohvalim.Zelim vedeti ali je mogoce, ce jaz osebno nisem zadovoljna sama s sabo, ce lahko to otrok toliko cuti in je mogoce, da tudi on ni zadovoljen sam s sabo.Ne vem iscem vse moznosti in zelim si jih s casoma resiti samo nimam se cesa trdnega oprijeti.

Iz povedanega bi rekel, da reveža absolutno preveč analiziraš. Kar je sicer povsem razumljivo, živita sama in ti de dejansko vse, ampak otroci začutijo, kdaj so središče vesolja, in se naučijo to fino izkoriščati. Pa ne iz zlobe, preračunljivosti - enostavno narejeni so tako, da stalno preverjajo rob.
NEkje višje pišeš, da je tako hiperaktiven, da mu daš po šoli zmeraj dve uri prosto... Kaj naj pa ima devetletnik po šoli drugega kot do spanja prosto? Ne sodim samo po svojih, tudi po sošolčkih: tja do 4., 5. razreda je GREH, če otrok iz šole (pod pogojem, da je v varstvu, seveda) prinese iz šole KARKOLI - razen kakega zanimivega projekta, ki mu ga pomagajmo narediti na način, da mu samo omogočimo, da bo delal sam. Domače naloge? Saj za to pa je podaljšano.

si psihiatru omenila, da zamenjuje črke ? lahko bi šlo za disleksijo > http://www2.arnes.si/~osljvp3s/svetovalna/disleksija.htm (http://www2.arnes.si/~osljvp3s/svetovalna/disleksija.htm)

kolegica je disleksik in je zamenjevala črke ali številke. npr. lahko je pri enačbi prišla do pravega rezultata ampak ga je zapisala v napačnem vrsten redu. enako pri besedah.. pa so to ovedali na šoli, je bila odličnjakinja, zdaj je redno vpisana na faxu..

hodi k psihiatru tudi zaradi česa drugega ? ker me preseneča, če hodi samo zaradi tega.
jaz sem bila na OŠ odlična, pa ga čisto razumem  :) sem imela nenavadne stvari  :)
recimo, sem imela referat o medvedu in sem vse lepo povedala, samo parkrat sem namesto medved rekla lisica. in sploh nisem razumela, ko me je profesorica popravljala, kaj je narobe. meni je bilo samoumevno, da lisica odspi zimsko spanje  :)

če sem bila kaj vprašana, mi je bilo tako nerodno, ker so vsi strmeli vame. in sem se bala, kaj če povem kaj narobe. čeprav sem vedela vse na pamet.. in sem bila potem raje tiho. ko je pa potem drugi odgovarjal, sem pa jaz drdrala svoj odgovor.. meni to ni nič nenavadnega.

bila sem zmedena, v bistvu sem bila nasploh pač drugačen otrok. in samo okoliščine so nanesle, da se s tem ni nihče preveč ubadal, ker bi me sicer lahko po krivem označili za marsikaj. in še zdaj imam učne težave. zelo težko se učim, včasih ne razumem, kaj piše, pa čeprav je stavek enostavek, ali včasih ne vem, kaj kdo hoče od mene, kaj hoče vprašanje, naloga..
ampak so se takrat starši v bistvu zlagali, da sem zato ker hodim na krožke preveč obremenjena. in so stali za mano, da to ni moje neznanje, da se doma učim, in da naj to upoštevajo.
in s tem nisem imela nobenih težav, šolo sem redno izdelala. in če mi "običajne" stvari delajo preglavice, pa v kakšnih stvareh, ki jih noben ne razume, ki so veliko težje, briljiram. "ekstremne", zakomplicirane, drugačne okoliščine mi grejo super, pri navadnih pa pogrnem. tako v življenju kot v šoli.

predlagam ti, da otroku daš vedet,da s tem ni nič narobe. če se ne more učit, delat naloge, naj prekine in dela nekaj, kar ga veseli. naj ima vsaj nekaj, kar ga veseli, naj se igra, zabava, smeje, da se ne bo osredotočal na šolo, ki mu bo pomenila pritisk.

mislim še, da ni pametno otroka kar tako označiti za "počasnejšega" ali kakorkoli že. mogoče je samo malo zmeden, drugačen.. in šola ni vse, njegova vrednost ne more biti enaka njegovim ocenam oz. sposobnosti v šoli. verjamem, da ima še veliko dobrih lastnosti. pohvali ga, igraj se z njim.. bo imel (na žalost) še ogroooomno časa, da se sekira za šolo  :)

Vse lepo in prav za vse, ki pač ne vedo, kaj pomeni, če je njihov otrok drugačen. Če odstopa, če ima težave, morda tudi diagnozo.
So otroci, ki jih enostavno moraš naučiti vsega. Tako pač je. Tega se najbolj zavedajo starši teh otrok.

Ne vem, ali je to nesreča, presreča pa zagotovo ni.

Madame, res je tako. Vse. In vedno smo starši tisti, ki moramo iskati poti. Nihče drug. Stroka pa tudi dostikrat brca v temo. Pač ni vsevedna.

V.

Vse lepo in prav ampak pomoje me ne razumete kaj zelim povedati.Nisem si jast tega izmislila o mojem otroku.Mene so iz sole zaceli klicati in je bilo vas otrok je pa to naredil,vas otrok je pa to naredil,vas otrok ne dela pri uri,moti pouk,pri podalsanem noce pisati nalog...........Jaz ga vedno zagovarjam da je pac otrok ki ima probleme.Tovarisica je drugace zelo uredu samo pravi da vcasih resnicno ne naredi nic z njemu.Ton ne vem kaksne imas ti izkusne, ampak ali je tvoj otrok znav postevanko kar tako iz sole.Midva se jo uciva se zdaj pa bi jo moral znati ze 3 mesece nazaj.Ne vem zelo me opozarjajo kaj bo v 4 razredu.Zelo me skrbi ta nenehno opozarjanje!!!!! :seznojim: :seznojim:

Ej, sori, nisem hotel kaj pametovati.
Glede poštevanke: saj so nam tudi težili, ampak nekako sva taveliki smrklji zaupala, da bo povedala, ko bo kje zaškripalo, in poštevanka očitno ni bila to področje. Da bi se pa z ženo sama od sebe zagnala v knjige in punco posadila za mizo - niti pod razno. Najbolj sem srečen, ko jo vidim z drugimi frkljami trapati pod blokom.
Razumem, da je pa vrag, če te začnejo klicariti iz šole. AMPAK če jim mirno dopoveš, da je njihov, ne pa tvoj posel, da otroka privedejo do obvladovanja predvidenih standardov znanj, potem bodo po mojem tudi v šoli začeli razmišljati. Mi smo enostavno (kar komplet staršev) že v 2. razredu na roditeljskerm zahtevali, naj naši mulci naredijo vse naloge v podaljšanem bivanju, in šola to leto za letom - celo zdaj, v 5., ko delno podaljšano sofinancira sama - spoštuje.

joj kar zaskeli me, ko tole berem.. bom probala napisat na kratko, če mi bo uspelo  :)

otrok pri devetih letih še nima takega zavedanja, kot ga imamo odrasli.
kadarkoli se kaj dogaja z otrokom (npr.to kar si ti napisala lunalaura) je to samo reakcija, odziv na nekaj, kar se dogaja znotraj. otrok izraža,  da nekaj ne štima, da mu nekaj manjka.
in glede na to, da je pri devetih letih pod velikim vplivom dužine, je velika možnost, da je tukaj nekaj narobe.

če se prav spomnim, si napisala, da sta z možem ločena ? si o tem govorila s sinom .. ?
bi bila presenečena, če to v njem ne bi pustilo posledic..

čim mlajši je otrok, tembolj deluje tako kot so ga starši naučili oz. pod njihovim vplivom. zato me preseneča, da se vprašanja staršev začnejo - zakaj se moj otrok tako obnaša ?
in ne - kaj sem naredil, da se moj otrok tako obnaša ?

ne gre za krivdo staršev, ampak enostavno ne morem devetletnika obravnavat kot odraslega.

ali morajo biti pri teh letih pri terapiji zraven starši ali se otrok sam pogovarja s psihiatrom ?

 Vesna

 Ja sem se srečala z otrokom, ki ima Aspergerjev sindrom in še vedno se srečujem.

 Lp!
Želva

Lunalaura

Jasno je da imaš svojega otroka rada, saj je tako z vsemi starši. Za svojega otroka bi naredila vse,...In z otrokom je enako tut on te ima rad.
 
Če sama nisi zadovoljna s seboj to otroci občutijo, prej kot kdorkoli drug, pa jim tega niti ni treba povedati. In včasih to projecirajo nase. Težava je lahko tudi zaradi ločitve in se to potem odraža na šolskem delu. Si se o tem kaj pogavarjala z njim?

Kako ga prepričat, da si zadovoljna samo s tem da naredi nalogo? pokažeš mu, tako da ga ne popravljaš vseskozi. Mogoče ga pustiš, da sam piše nalogo in tebe vpraša, komu kaj ne gre, ti pa v tistem času delaš nekaj drugega,... trenutno se ne spomnm nč druzga.

Zakaj v šoli ne odgovarja ko je vprašan? Šolska situacija je vedno drugačna kot doma tuki ne vem kaj bi ti rekla. k pomembn je tut sam odnos učiteljica - učenec. Kaj pa če bi mu dala učiteljica vprašanja in bi on pisno odgovoru - sam morjo bit kratka in isto odgovori

Šola... ja to je večen problem, učitelji, strokovni delavci, vzgojitelji,... mislim da težave, ki nastopajo v šoli ( vedenjske,...) bi jih morala reševat šola in ne za vsako malenkost klicat stašev domov. Če moti pouk, je tam učiteljica zato, da ukrepa,...npr. mu še enkrat razloži navodila, če jih ne razume in je to problem al pa kaj drugega,...

Poštevanko npr. lahko napišeš večkratnike določenega števila na plastične rokavice(take bele so) no in pol otrok obleče rokavice in ponavlja poštevanko dol. števila da stisne pesti (večkratniki so zdj skriti) in ko pove rezultat dvigne ustrzen prst in vidi a je povedal prav ali narobe,... Pr poštevanki si loh tut s prsti pomaga in to loh pol tut v šol uporablja. Poštevanka št. 9 se lahko celo pomaga s prsti. vse ostalo pa morta bit oba faktorja večja od št.5, da si loh pomaga s prsti.

lp
želva

Pozdravljena Luna!

To kar sem prebrala o tvojem sinu me zelo spominja na mojo sestro, ko je bila otrok.
Moja sestra je rahlo zaostala in psihiatri pravijo, da bo vedno največ na nivoju 12 letnice (zdaj je stara 29)
in nima nobene količinske predstave in ni sposobna logičnega razmišljanja. Drugače zgleda in deluje čisto normalna! Začelo se je v prvem razredu, ki ga je ponavljala, ker so učiteljice rekla, da je "preotročja" za drugi razred, ker se ni bila sposobna skoncentrirati tako dolgo kot ostali. Nato pa je mukoma nadaljevala razrede, ker se je v šoli težko osredotočila na pouk in sploh na matematiko. Moja mama se je pravtako z njo učila poštevanko mesece pa ji enostavno ni šlo. Računanje ji je obrazložila in pokazala na 1001 način pa vseeno ni razumela ničesar. Nazadnje so ugotovili, da enostavno ni sposobna slediti učni snovi in jo na njeno srečo dali v šolo s prilagojenim programom.

Tega nisem napisala, ker bi te hotela prestrašit ali pa tvojega sina ožigosati za zaostalega!! Mogoče gre pri njem za čisto nekaj drugega!!!

 Samo imela sem enega sošolca s podobnimi težavami in so ga tako učitelji kot tudi starši na vsak način želeli spravit čez osnovno šolo in revček se je cele dneve učil pa vseeno njegovo znanje ni zadostovalo za 2. Zato so mu večino ocen podarili, samo da je izdelal, ker so vedeli, da ima inštruktorje in da se res trudi. Ta fant pa je bil ves ta čas zelo nesrečen, ker ni mogel doseči kar so pričakovali od njega. Kasneje je pobegnil od doma, ker vsega ni več prenesel. Kaj je z njim ne vem. Vem pa da je moja sestra kar srečna v življenju in skoraj normalno živi, razen da ni sposobna delati, zaradi nesposobnosti kontinuiranega početja, tako da dobiva invalidnino s katero pa upravlja moja mama. Drugače pa živi sama, ima otroka in izvenzakonskega partnerja. Sama skrbi tako za otroka kot za gospodinjstvo. Skratka skoraj normalno življenje, razen upravljanja z denarjem.

Želela sem samo povedati, da nekateri otroci in kasneje ljudje pač niso sposobni stvari, ki jih današnja družba od njih zahteva, ampak zato niso nič manj vredni člani naše družbe!!!! Pač nismo vsi za vse!! Moja sestra je izredno talentirana za jezike in ročna dela.

Lahko, da je za težavami z vašim sinom tiči čisto nekaj drugega, ampak tudi če je tako kot pri moji sestri, ni to nikakršna tragedija!!!!

Lp Mačica

Možno ja.

Sicer pa je baje hiperaktivnost pomanjkanje energije in ne višek, kot se zmotno razmišlja.
Naša tamala je tudi hiperaktivna, nisem je nikamor vozila, sem in tja sem kaj malega prebrala, sicer pa sem bolj opazovala to bitje in poskušala razumet, kaj potrebuje v sebi...mogoče se tudi kaj motim ampak je kot najstnica prav fajn ratala...pač taka je..občasno zbezlajo njeni notranji procesi..

pomembno je, da imajo ti otroci utečene vzorce, da ni preveč ogrožujočih novih reči vsak dan...potovanja so npr. frustracija...pripravi ga, le počasi premikaj meje, dodajaj nove reči...

pomagaj mu, da ozavesti procese v sebi...npr da mu rečeš: dejva zdaj najprej vdahnit - vdahni, pomisli, si razmislu? no, zdaj pa razmisli... kaj si razmislu?.. no, ok..boš to naredu zdej? kolko časa potrebuješ? pokaž na uri. do tukej? aha, saj to ni tok velik ane. potem, ko to nardiš, se greš rolat..super. kar začni.
Ogromnokrat moraš ponoviti kaj o teh notranjih procesih. Kasneje se je naša tako navadila, da sem sredi tega, ko se ji je kaj začelo "trgati" in se ni imela pod kontrolo v hecu rekla, vdahni no...in se je res ustavila. Hec in razelektritve pomagajo neskončno.

Pomaga, da ga sprejmeš tudi v padcih, da rečeš, ok, ni panike, tole zdaj je bla trojka, zdej pa naprej, ni se podrl svet. Gremo dalje. Imamo kak plan? Vendar s planiranjem ne najedaj.

Naj si načrtuje dejavnosti, naj ne bo preveč.

Si opazila, da mu ustrezajo igre v vodi? Gugalnica?
To jih pomiri.

Pohvali ga. Ja, pa kaj, zvezki so pač različni ampak pišeš pa že mnooogo lepše kot si lani. Res sem prijetno presenečena, da pišeš že tako lepo.

Ne rešuj pa ga prepogosto, počasi naj dojema, da zmore sam in da je to super.

Toliko iz mojih opažanj, lahko me kdo popravi, kaj več se mi pa ni dalo ukvarjat s tem, panicirat, seznanjat učitelje in ne vem koga še, itak so bolj ali manj - pač se daš v zobe in s tem skoraj škoduješ otroku ...taka pač je, najboljš, da jo imaš rad. Vse sorte smo na svetu, žal sistem želi bolj eno vrsto, ki bo lažje preživela in to nas mede.

LP:)

S Tonovim postom se poplnoma strinjam. ...

Hvala, Scorpion, mene je pa le zaskrbelo, ko sem bral o drugih izkušnjah Lunelaure - oziroma mi je njeno 'oklepanje' tamalčka postalo mnogo bolj razumljivo.
Vse bo v redu, punca, in šolskega leta je že skoraj konec. Naj se smrkelj predvsem naužije počitnic, tudi o tem razmisli, da ga za par dni kam 'prodaš', te izkušnje so tako za otroke kot starše zlata vredne.

Ja, Ton..spet se strinjam..Všeč mi je tvoje neobremenjeno razmišljanje o otrocih,,pa še na ne njihovi strani si...

Mogoče smo moški le manj posesivni, zaskrbljeni, itd..in to je dobro za otroke...

IZVEN TEME: preden me boš dal na naslovnico kakega priročnika o sodobnem otrokoznanstvu, pridobi mnenje moje tavelke hčere. Ona je požrla vse praktične težave moje teoretske rasti.

V tem smilu se vsaj ne poskušaš delati lepšega kot si..samokritika...je lastnost, ki jo cenim..pa sej ni treba da je premočna...smo sam ljudje..hvala bogu

Ja Ton in ostali ki ste istega mnenja, se delno strinjam sam jest vcasih res ne moram iz svoje koze mogoce smo zenske res bolj zakomplicirane..... bom poskusila taktiko da ga pustim malo samega brez mene.... ceprav ne vem kako, mene ze naprej skrbi.Do sedaj se ni sel nikamir cisto sam razen v solo.Bomo videli vam povem rezultat, ker imam ravno priliko da gre s sosedom v Lj. v kino. :( :( :( :(

A s sosedom? OOOOOooo

Se opravičujem..sem mislil, da greš ti kam s sosedom..

Jaz sem imel težavo pustiti Brino samo, da zaspi.....ko sem ugotovil, da gre za moj globlji proiblem, ko sem bil kot majhen otrok večkrat sam , sem se odločil, da tega problema ne bom prenašal na Brino....Sedaj zelo pogosto zaspi sama..

včasih je dovolj notranje spoznaje ....brez velikih zunajih "revolucij"

tako temo bi moja mama odprla kake 22 let nazaj... haha
men če je učiteljca smrdela ji nism odgovarju.
in pol mi je dala šus, in mislla kao kok bom užaljen,
jz sm pa smeje odplesal nazaj v klop, sošolke pa ???
ahahah, niso mi mogl do živga. tut fotr s kako focko kdaj ne.
to je u nas. jz sm reku pol enkrat na kosilu od dedka pa babice
kot zagovor na taka dogajnja ko je mt neki jamrala kak sm,
da me briga, pol so pa rekl a boš smetar al kaj pa dreke pobiru ?
pa sm reku, sej majo rokavice !!! ahahh.

problem je, da v šolah pa nasploh vzgojno izobraževalnih institucijah dela
3/4 pedagoško neusposobljenih ljudi, asocialnih, skratka ljdudje brez čuta
za otroke in mladostnike. slednji so najbolj občutljivi, in berejo ljudi in njihovo
energijo, in če kdo ni primeren mu to hitro pokažejo. na žalost dostikrat na
svojo škodo.jz sm menjal šolo.........pa ne zarat neupravičenih ampak ker sm
bil razredni klovn, in je bil pouk pr enih tok dolgočasen da je blo treba popestrit
mnal dogajanje...heh več sm bil na hodnikih pa zabaval hišnika pa snažilke
kot v razredu ahahh. nč mi ni žal.še enkrat bi isto !

taki smo, tak je tvoj sinko. bo že.
jz mam dans faks sicer z zamikom ampak mam.
tko da. ne moti velikega duha ;)

učitelji so berz občutka za mlade in otroke...v splošnem to velja..vsa čast izjemam

tole je pa eden boljših postov,kar sem jih prebrala, sem se prav nasmejala zraven  :)
ni kaj za dodajat, se strinjam  :oki:

žal je temu res tako... vsaj za naš kraj to 300% drži

Lahko še jaz povem kako je v šolah..malo sem tudi jaz iz teh vod. Ko sem imela jaz na šoli prakso je bila večina tem v zbornici politika...ups..bla sem sicer tiho, sem si pa mislila svoje.
Moja prijateljica dela zdaj v šoli in je rekla, da je v ženskem kolektivu obupno, samo šimfanje in nevoščljivost.In da takoj ko se pojavi otrok s posebnimi potrebami ali pa samo otrok, ki potrebuje malo več časa ali pozornosti oz kakorkoli izstopa je takoj drugačen in se jim z njim ne da ukvarjat, ker to profesorjem pomeni dodatno delo. Zakaj pa bi, a ne, če jih nihče ne kontrolira.
Itak pa jamrajo nonstop za te plače, pa vam sama povem, da so plače zelo visoke in če bi mel moj fant, ki dela s sedmo stopnjo pri državi kot inženir takšno plačo bi midva zelo lepo živela. Pa saj jamrajo že od nekdaj, že od kar sem bila jaz v osnovni šoli.
Večinoma so itak zafrustrirane in neodrasle osebe, ki niso sposobne ne čustvovanja, ne vživljanja v druge.

Roza, močna kritika..večinom,a so zafrustrirane in neodrasle osebe...brez sposobnosti vživljanja...mhm

jamrarajo pa kar naprej zarad dnarja....svojega dela ne doživljajo kot poslanstvo, kot veselje...tako pač je...


Sem se enkrat v Baslu  pogovarjal z eno starejšo gospo, ki vpisala pred letisvojo hčer v osnovno šolo....pa je ta imela stalne glavobole...in ko jo je vpisala v Waldorfsko šolo so se glavoboli nehali....tam pa učitelji svojo vlogo drugače doživljajo..

To se strinjam, ker je že na faksu bilo tako, da (poudarjam, NE VSE!) ne posojajo in skrivajo zapiske, plonkiče ..., ko jih vprašaš, rečejo, da jih nimajo, na dan izpita pa jih vse te "potegnejo" ven iz žepov ??? :o :unsure:


Moje mnenje je, da ne da se jim ne da ubadat z njimi, ker pomenijo dodatno delo, preprosto NE ZNAMO! Je res, da imamo na fakulteti predmet OPP (otroci s posebnimi potrebami), samo ne bi o tem, koliko smo odnesli od tega in kako prof. smo imeli ... Vsi znajo samo nakladati teoretično znanje, češ dajte takega otroka čim več vključiti v pouk, sprejmite ga ..., zlo zlo redki so pa tisti, ki povejo tudi načine, kako naj jih vključimo. Pomoje bi bilo koristno, da bi bilo kot del prakse tudi obvezno delo v kakem zavodu al pa s posameznikom, ki ima posebne potrebe.

Drugače je pa itk že tko, da je v vsakem razredu vsaj polovica otrok s posebnimi potrebami. Ker med OPP spadajo:

- gibalno ovirani otroci,
- gluhi in naglušni otroci,
- slepi in slabovidni otroci,
- govorno-jezikovne motnje,
- nadarjeni otroci,
- kronično bolni otroci,
- motnje v duševnem razvoju,
- čustvene in vedenjske težave,
- učne težave.

Tko da, moje mnenje je, da bi bilo tudi delo v razredu lažje, če bi bili v vsakem razredu po 2 učiteljici, ker žal je tko, da se ne moreš vedno dovolj dobro posvetiti vsakemu posamezniku, če jih imaš v razredu 20 in več. Preprosto ni časa.


Men se zdijo ok plače oz. ko se zaposlim, mi bo ok. :sesmejem:


Odvisno od posameznika. :kiselnasmeh:

Včasih je res da učitelji ne znajo prisluhniti otroku in njegovim potrebam. Dejstvo je da je vsak zase nekaj posebnega in vsak je nekoliko drugačen, pa ne glede na to ali ima posebne potrebe ali ne in umetnost je vsem ustreči. Kar se tiče otrok s posebnimi potrebami je najverjetneje res, da imajo učitelji premalo znanja s tega področja. Pa vendar je tako da ima vsaka šola tudi šolsko svetovalno službo. Če bi ljudje med seboj sodelovali in se pogovarjali kako razrešiti določen problem bi bilo lažje in vsak bi nekaj pridobil. Res pa je da   smo včasih tudi odrasli kot otroci in ne znamo poslušati drugega z več izkušnjami, nekateri pa teh tudi nočejo deliti.  Kar se tiče samega šolstva in ureditve tam tako in tako ne bomo ničesar drastično spremenili. Kot starši pa je pomembno da poveste kaj se vam zdi najbolje za vašega otroka tako učiteljici kot tudi drugim strokovnjakom.

Lep dan!

Marsikdo malo bolj razvit ali ozaveščen se  zaveda , da je naš šolski sistem bolj ali manj škodljiv za otroke...je pa šola le odraz splošne družebene kulture v Sloveniji , pa tudi Evropi..kakšna pa je ta kultura? V Sloveniji gotovo preveč storilnostna...

Družinski terapevt iz Danske Jesper Juul je rekel v reviji Ona naslednje:Tisto kar je trenutno narobe s šolskim sistemom je, da si še vedno prizadeva vzogjiti otroke v STROJE. Kakor, da politiki še kar ne dojamejo, da svet ne potrebuje še več strojev - potrebuje LJUDI..

ja, to je res, a kaj, ko ponavadi naleti človek na gluha ušesa....

treba je bit vztrajno na strani otroka..vztrajat...

O nivoju (čustvenem, strokovnem in intelektualnem) naših vrlih pedagogov v osnovni šoli en primer iz prakse (čisto svež):
sin živi pri mami in njenem drugem partnerju (ki je bil tudi razlog ločitve staršev). Novega partnerja zelo težko sprejema, kar se je pričelo kazati v učnih in vedenjskih težavah v šoli. na sestanku, kjer so bili mama, sin, šolska svetovalna delavka, razredničarka in učiteljica kemije, je mama razlagala, kako slab je otrokov oče. Sin je kar nekajkrat posegel v pogovor in povedal, da ni res, a ga je mama nadrla da naj bo tiho. Vpričo otroka so te babe kofetkale in kritizirale otrokovega očeta.... ki je resnici na ljubo skrben in ljubeč oče, ima redne tedenske stike, z otroci smuča, plava, teče...se z njimi uči, če je potrebno. A te naše pedagogonje, strokovnjakinje so nasedle mamini manipulaciji....vpričo otroka.....otrok je očetu to sam povedal in opisal pogovor....
Bila sem zgrožena, ko sem, to slišala.
Kaj mislite, kako se je ta 15 letnik počutil?

Ribica

toliko imate za rečt proti učiteljem, profesorjem, šolskemu sistemu... a je po vašem mnenju bilo boljše pred 50 leti, ko so otroke učiteljice še teple s palico, če je bil otrok nagajiv? bi uvedli spet ta sistem? meni se zdi, da itak večina prof je itak tudi staršev, in glavni problem je že vzgoja doma. nekoč si tudi kot otrok moral kaj prispevat družini, ni bilo toliko prostega časa. zdaj večina mladine se ne ukvarja s športom, ne zdravo živijo in jejo, vse se jim dovoli, vse se jim kupi, večina jih je preveč razvajenih. res, je da je mnogo učiteljev neprimernih, ker niso dovolj pedagoško izurjeni,ampak vseeno so vsaj minimalno, starši pa absolutno niso. na živce mi grejo starši, ki vidijo samo lastnega otroka. enkrat so bili otroco otroci, zdaj otroci si mislijo, da so enakopravni s starši, kot njihovi kolegi. seveda, so otroci s posebnimi potrebami, ampak pri takih pomaga bolj psiholog, ne pa neka boga učiteljica.

Eh, Tia, to je ena ozka plat zgodbe.

To, da so pred 25 leti še tepli otroke (za 25 let nazaj vem zagotovo), še ne pomeni, da se moramo s temi obdobji primerjati.
Ta šolski sistem je brez dvoma škodljiv, vendar zaenkrat je. Torej obstaja in se je treba znotraj njega (žal po mojem) sporazumevati. Ne le s kazanjem prsta na eno osebo ali poklic, temveč s posluhom in pravo mero sodelovanja. Slednje lahko prinese rezultate in nič drugega. Seveda, če bi vsi mislili, kot ti, da so samo učitelji pedagoško "izurjeni", potem je že v štartu pot kilava. To ni res. Starši smo z leti mnogo bolj informirani, ozaveščeni in poučeni, kot se ti zdi. In predvsem zaradi tega, ker nam je treba. Tudi tukaj moram napisat.. žal. Učiteljice so ene bolj ene pa manj, mojega otroka uči učiteljica, ki uči otroke že 30 let.. Nič nimam osebno proti njej, vendar bom navedla le en primer:
Pred dvema dnevoma se je igral šolo. Jaz sem bila učenka, on učitelj. Spremenil je pogled, izraz na obrazu, bil je strog in izjemno trdo je govoril.
Kljub temu da vem, da druge izkušnje z učitelji nima, kot s svojo v prvem razredu, sem ga vprašala, zakaj se tako z mano pogovarja. Odgovoril mi je, da je pač učitelj. Da je strog in nesramen. In ko sem ga vprašala, koga oponaša, je imenoval svojo učiteljico.

Mimogrede, šolo absolutno zavrača.

Čeprav ima tudi on posebne potrebe, potrebuje dodatno pomoč zaradi določenih težav, je nadvse radoveden, vodljiv in učljiv otrok. Kaj mi to pove? Da šolski sistem in nekateri učitelji v kali zatirajo otroško prirojeno radovednost, učljivost, nadarjenost, vedoželjnost in vse, kar otroku daje veselje. Način podajanja znanja mu ga torej jemlje.

O tem, da absolutno vem, kaj pišem, me ne bo prepričal v tem primeru nihče.

Na krivca pa sama ne morem pokazati s prstom, bi potrebovala več kot dve roki, prav tako pa se tudi zavedam, da ta čas in čez noč ne bomo nič spremenili, upam pa, da bodoči rodovi bodo.

Lp,

Vesna

Res je, Vesna... k tvojemu primeru bi človek lahko dodal še kup razno raznih dogodkov... res da nima otrok, tako da s prve roke pač ne morem govorit, vidim in slišim pa, kaj se dogaja... in vem, kako je bilo, sem sama žulila šolske klopi, 10 let kasneje jih je sestra, pa ni bilo nič bolje, sedaj jih nečaki... pa včasih le od presenečenja zazijam, kako je kaj takega mogoče... daleč od tega je, da bi bili nekateri učitelji to, kar naj bi bili. Žal.

primer z druge roke - prijateljica je odpovedala delovno razmerje v neki šoli ravno zaradi zelo "zanimivega" kolektiva...

arwen

mičken bom dodala svoje mnenje...imam dve učiteljici v družini in prijateljico, ki poučuje...dve sta se soočli z otrokom s posebnimi potrebami...in dejansko je delo z njimi lahko zelo naporno...obe sta pokurili veliko dodatne energije...nikogar ne bom zagovarjala, moje mnenje je samo, da v šolah absolutno primanjkuje primerno usposobljenega kadra...se pravi defektologi in psihologi...mislim da bi bilo to nujno potrebno na vseh šolah...pa tudi tam kjer takšno službo imajo, so povečini premalo usposobljeni... učiteljica,kot taka čudežev pač ne more naredit...

šolski sistem v rs je popolnoma v k...in kontrola je zelo slaba...

mah... samo tako: v slo se veliko vlaga v šolstvo nasproti mnogim drugim državam. zdaj, če se vlaga pametno ali nespametno je drugo vprašanje. v italiji namenijo, vsaj prejšnja vlada berlusconija, vem da je največ v proačunu namenila vojski, najmanj šolstvu, kvečjemu je šolstvo v it totalno v k... mislim, da se pri nas učijo otroci veliko bolj na široko, in imajo stavri tudi na izbiro, zdaj pa se itak neki začenja uvajati nove programe na vseh stopnjah. tako, da spremembe definitivno so. v italiji so npr šole na pol porušene, desetletja stare klopi, prava groza. mislim, da je v slo večina šol vsaj v nekem prijaznem in urejenem in novem ambientu. in dejstvo je, da se s časi spreminjajo tudi vrline in običaji, in dejstvo je, da se spremnijajo tudi generacije otrok. v splošnem postajajo vse bolj ukazovalni, zahtevni in še bi se našlo. večina jih ne preživlja dan kvalitetno, in zato sproščajo silo na druge, tudi na učiteljice, ki jim ne smejo narediti nič, če kaj rečejo se jim otroci še smejijo. jaz sm tudi dala skozi take in drugačne učiteljice. takšne, ki zaradi minimalne nepospravljenosti razreda je ukazovala pisat po 100x kakšne stavke v zvezek, takšne, ki so bile nemočne in žrtve otrok, kakšne, ki so bile vredne spoštovanja. jaz sm bila kot otrok v eni šoli non stop žrtev parih kretenov v razredu, od prvega dne ko sm stopila v razred so me začeli zmerjati, me pljuvati, mi lepiti čingume v lase, enkrat so melo celo obmetavali z medicinkami, na koncu sm jih totalno ignorirala. noben jim ni mogu nič, sm preživela. in ja starši so bili prepričani, da so njihovi pridni otroci najboljši. in a so bili res tako dobri? lahko, bi me komot močno poškodovali, ampak za njihove starše so bili dobri. enkrat sm celo v nezavest padla. in to jim je bil šele užitek. ko se je pa en poškodoval zaradi njegove in sošolčeve neumnosti, tako da si je fental eno nogo na motorju in sm js rekla, da me ne briga, da je v bolnici.... uuuu.... vsi prst name kako sm grda in grozna... učiteljice itak niso smele nič. razen ene, je bila že starejša in res spoštovanja vredna oseba, enkrat je enga klofnila, samo itak ni pomagalo. če so ljudje pač taki, da morejo škoditi, so pač taki. to ne more preprečiti nek učitelj, prej policaj. in še najslabše je ko imajo starši lažno sliko o otrocih. moja mama tudi dela na šoli, poklicni. kar pomeni še več problemov. osebno je tudi mnenja, da je šol. sistem obupen, da če pač otroka ne zanima nekaj, naj se ga tudi ne trpinči s tem. zelo je razumna, popustljiva, prijazna, in kaj ima od tega? nič. bolečine v glavi vsak dan. tudi otroci, kot odrasli so lahko brez minimalnega spoštovanja do sočloveka, ne glede na to da je prof ali sošolec. spoštovanja pa bi se morali učiti doma. otroka skregati, če je naredil res kaj močno narobe. samo za primer. na šolah kroži veliko drog, moja mama je pri skrajnih primerih itak dolžna rečt staršem, že iz nekega moralnega vidika. in seveda je itak dolžna sodelovati s policijo. in kaj? starši ji še grozijo, da če je bolana, da krivi njihovega otroka, da preprodaja drogo in se drogira in prihaja zadet v šolo... in kaj moreš takim ljudem??? jih pustiš pri miru in ti zdrogirajo pol učencev, al kaj? al jim še enkrat rečeš in ti že grozijo, da ti bodo avto polomli? naj uvedejo policijo na šole? vzgoja se začne doma, ne pa v šoli. in starši samo ker imajo otroka, to ne pomeni, da bodo najboljši in najbolj izurjeni starši. kot ne pomeni, da če se je prof učil pedagoških predmetov, da bo to sposoben resnično v praksi izvesti brez napak. kot se med župniki najdejo posiljevalci, tako se najdejo odpadniki med učitelji in samimi otroci.

Ja, Tia, tudi sama imam neprijetne spomine na šolo. Tako na sošolke, večinoma pa na učitelje. Z izjemo, ki jo neizmerno spoštujem, skorajda častim kot pedagoškega Boga.
Žal mi je, da pa zaradi lastne izkušnje tako enoplastno gledaš na otroke. Čeprav imaš prav glede vzgoje, ki se, to je dejstvo, začne doma, a zelo kmalu tudi v šoli. In ravno ta bi jim morala ponuditi drugo možnost, pogled z drugega zornega kota. Odločitev je potem v naših glavah. Zato, ker so mene tepli učitelji, ne bom, jaz, kot učiteljica (vzemimo primer, da sem) tepla itn...

Bi me pa zanimalo, o kateri šoli v Sloveniji govoriš, kjer so tako nemogoče razmere, zrele za ovadbo?

Sicer pa, koliko sem seznanjena, so v slovenskih mestih že dežurni varnostniki...

Lp,

V.

strinjam se s tem, da se vzgoja začne doma, kasneje deloma nadaljuje tudi v šoli. Šola kot taka pa vse usmirja v poučevanje nekih znanj, vrednote pa se včasih porazgubijo in tako šola izgubi tisto drugo prvino, ki naj bi jo imela - to je vzgajanje. Res je da je sistem šolstva v sloveniji v prenovi. Spremenili so se programi; vse ostalo pa še manjka. Ne smemo pa pozabiti, da vse spremembe, ki so se dogajale so potrebovale ogromno časa, da so se izkazale za dobre ali slabe. Kar se tiče učiteljev bom rekla takole: vsi smo samo ljudje in vsi se kdaj motimo. V vseh poklicih je tako in v učiteljskem tudi. Vem pa, da se včasih v šoli dogajajo stvari, ki se nebi smele. Tega pa se ne da spremeniti od danes do jutri, potrebna so leta... in še marsikaj...

Lp
Želva

no, ja saj verjetno sem malo preveč enostransko napisala... in ne gledam enoplastno na otroke, dala sem le primer otrok, ki niso imeli niti najmanjšega spoštovanja do ljudi ali živih bitij, na srečo je večina otrok bila in verjetno je še vedno čisto normalno otroška, če se smem tako izrazit. večina jih pač normalno kdaj zafrkava koga, pa so tudi oni zafrkavani, in to počnejo, brez, da bi se tega posebno zavedali. mislim, da jim šola ponudi marsikaj, vprašanje pa je kako posameznik kaj sprejema in kako na to reagira. mislim, pa še vedno, da otroci imajo vedno slabšo predstavo o neki avtoriteti. to maš pač prav, da ni nujno tepsti, če si bil tepen. to je pač logično. ampak se mi zdi, da moraš tudi v času šolanja otroka gledati, paziti in ga vzgajati in mu ne le slepo verjeti, pa čeprav je vse lepo in prav. hočem rečt, samo da kot katerikoli kolektiv ali institucija ni šolstvo nič slabše od sodstva ali česa drugega. in si upam trditi, da se imajo otroci v sloveniji dobro, glede na druge države, ki naj bi bile bolj razvite. no, šola je bila kar znana po temu, zdaj se je to nekako sčistlo na srečo. in ni več tao na udaru pa nebi rada delala slabe reklame.lahko pa ti povem, da je v izoli, ki so jo že tako ali tako poimenovali supermarket droge... na obali smo pač znani tudi po temu... in ne samo po morju in prekomernemu turizmu...

Hmmm... Zanimiva tema!
Sama morem reči, da sem vedno na strani otrok in da je res dosti učiteljev in profesorjev, ki bi morali zamenjati poklic. Tudi šolski sistem mi ni všeč.
Vendar pa se mi zdi, da iz lastnih izkušenj in izkušenj prijateljic, da dan danes starši enostavno nimajo več toliko časa in energije, da bi vzgajali otroke in se jim posvečali, saj ne da jih krivim, pač službe so zdaj take, da jim ne preostane veliko časa in energije. Sama sem delala v vrtcih in vem, da so nekateri otroci zelo drugačni in jih je zelo težko vklopiti v skupino, medtem ko pa to poskušaš pa ponavadi zanemarjaš ostale otroke, ki si pravtako zaslužijo pozornost, čeprav nimajo posebnih potreb.
Imam tudi prijateljico, ki vem da je ljubeča in zelo vestna učiteljica pa jo starši kar naprej napadajo, tako zelo, da je že parkrat v joku odšla z govorilnih ur. Saj starši danes enostavno nimajo časa, da bi se z otroci učili in jih vzpodbujali in je lažje za vse neuspehe svojih otrok kriviti učitelje, kot pa sebe ali celo priznati, da mogoče pa njihov otrok le ni najpametnejši. Poznam kar nekaj staršev (sama žal še nisem starš), ki so sicer dobri, ljubeči in razumevajoči starši, samo so napram učiteljem v šolah zelo nepošteni, ker od njih zahtevajo vse živo. Npr.: da bodo otroci vse znali in vse opravili, da se bodo z vsemi razumeli, da ne bo nikoli nobene krivice s strani učiteljev in sošolcev. Ena sama oseba med 20 ali več otroci žal ne more poskrbeti za vsakega posameznika in za vse odnose med njimi pa če se še tako trudi. Žal.
Vem pa tudi, da so nekateri učitelji/ce res nesposobi opravljati svoje delo, samo na živce mi pa gre posploševanje in tudi to, da dan danes vsi starši idealizirajo svoje otroke in ne dopuščajo dejstva, da so njihovi otroci tudi kdaj kaj "krivi" oz bolje rečeno, da niso vedno angelčki. "Moj sinček pa že ni tak, on tega ne bi naredil, to so drugi krivi, da so ga sprovocirali..." Mislm, da s tem, ko starši idealizirajo svoje otroke, otrokom škodujejo, saj otroci kot odrasli ne bodo znali sprejemati odgovornosti za svoja dejanja, saj so naučeni, da imajo vedno oni prav in da so drugi vsega krivi.
Drugače pa imam zelo rada otroke, še več, obožujem otroke in se veliko ukvarjam z otroško psihologijo in veliko berem o tem, da ne boste dobili napačne predstave o meni. Samo malo več medsebojnega razumevanja med starši in učitelji si želim, ker to otrokom zelo dobro dene.

Lp Mačica

res je zanimiva tema
in glede na to, da sem sama dokončala šolo in imam otroka, ki dokončuje srednjo šolo imam kar nekaj izkušenj.
strinjam se, da se vzgoja začne doma. Pa seveda tudi s tem, da je šolstvo enako ostalim panogam. v njem delajo odlični pedagogi, dobri in slabi. Tako kot v vsaki organizaciji, kjer najdeš odlične in slabe delavce.
drugače se mi pa na splošno ne zdi, da bi bilo sedaj toliko slabše kot v mojih letih. ravno zadnjič smo na roditeljskem sestanku govorili o motenju pouka s strani otrok, o prepisovanju.. in vsega tega se tudi jaz spomnim. kjer smo le lahko smo prepisovali, če ne zaradi drugega zaradi štosa. prav tako smo točno vedeli, pri kateri učiteljici lahko klepetaš in pri kateri uri moraš tiho sedet in poslušat.
edina razlika, ki jo jaz opažam je to, da je našim otrokom ponujeno bistveno več, kot je bilo naši generaciji. ne spomnim se ravno primera iz razreda, kjer bi starši otroka vozili na treninge, k raznim krožkom in ostalim popoldanskim aktivnostim. sedaj pa v nižjih razredih starši ves popoldanski čas porabijo, da otroka vozijo od ene aktivnosti k drugi. ne vem, in si ne upam sodit, ali je to prav ali ne.
jaz sama sem vedno zahtevala, da je imela hči poleg šole še eno športno dejavnost. panogo si je izbrala sama, samo potem je morala celo leto redno hodit na treninge.
me pa jezi, ko nekateri tako črno belo gledajo na svet, in kritizirajo vse po vrsti. nekje ravno v tej temi sem brala, kako so danes otroci slabi, kako si niti zvezkov med seboj ne posojajo. ne vem.
sama nimam teh izkušenj. vendar pa se v vsakem razredu, kjer je večje število otrok najdejo takšni in drugačni. in če je v razredu 20 učencev, eden ki svojih zvezkov ne posodi.. še ne pomeni, da so sedaj vsi otroci takšni.
kar malo preveč sem se razpisala. ampak takšno je moje videnje šolstva in današnjih otrok, moje razmišljanje.. za katerega ne trdim da je 100% pravilno.

Ne bi rad posploševal, vendar me v šolah (sin je sedaj končal drugi razred gimnazije) moti neka naravnanost na negativno, na slabe strani otrok...Kot da bi otroci že bili v osnovi slabi in neuspešni in jih je treba s kritiko poboljšat...men se zdi to napačno...

Moja logika poučevanja je sicer preprosta:"Učiteljeva naloga NI, da nauči, temveč, da uči"..njegova naloga je poučevanje, proces poučevanja...od učencev pa je odvisno kaj bodo naredili stem kar jim učitelj podaja...Za učenje so odgvorni učenci sami.....

Mislim,da se danes v šolah premalo zavedajo kaj je čigava naloga in odgovornost..učitelji se počutijo še vedno preveč odgovorne za končni uspeh (vseh) učencev...mislim, da to poraja začarani krog nezadovlsjtva, slabe komunikacije, pritiskov in stresa....

sama osebno menim, da je šolski sistem v marsičem šel na slabše - povečuje se obremenjenost otrok, programi so preobsežni in prepolni faktografskega znanja....
Kar se pa učiteljev tiče, pa menim, da jih premalo dela svoje delo s srcem. sama sem v srednjo šolo hodila v peagoško gimnazijo, veliko mojih nekdanjih sošolk je danes učiteljic. K marsikateri svojega otroka ne bi dala v razred. Le ena med njimi je resnično prava učiteljica s srcem, se trudi, dela priprave vsako leto na novo, išče zanimivosti...in otroci jo imajo zelo radi, čeprav je po drugi strani stroga in zahteva znanje.
Sama sem 2x dala čez osnovno šolo in zdaj že drugič gimnazijo.... veliko slabih izkušenj, krivic, ozkosti profesorjev, res se vprašaš, ali ti ljudje nimajo svojih otrok. Po drugi strani pa so med njimi nekateri, ki so res dobri pedagogi in te otroci tudi cenijo, spoštujejo in pri teh predmetih tudi v glavnem ne delajo problemov. Nja dodam, da moji hčerki nista bili problematični učenki, obe prav dobri v gimnaziji vsa leta, v osnovni pa odlični, tako da moj kritični pogled ni povezan z osebnimi slabimi izkušnjami zaradi mojih otrok, pač pa generalno ob 20-letnem spremljanju našega šolstva.
Učitelji so deležni veliko izobraževanj, a efekt tega je precej vprašljiv. Mislim, da bi bilo terab tudi na tem podorčju nekaj ukrenit.

Ribica

Predvsem bi morali spremeniti neko splošno idejo, da je mora biti v razredu po 20 otrok in več. Idealen, kvaliteten in statistično uspešnejši razred razred ima 15 otrok (oz. manj, če gre za otroke s posebnimi potrebami). Samo tako lahko učitelj posveti dovolj pozornosti vsem v razredu. Jaz se spomnim osnovne šole npr. ko nas je bilo po 32, ali pa srednje ko nas je bilo po 25. Na tak način enostavno ni variante, da kdo ne bi bil spregledan na račun večine. Ampak naše šole ne gredo po sistemu "čim manj otrok na učitelja" na žalost, to je predrago :A).. In zdaj ko je vedno manj otrok, učitelje odpuščajo, namesto da bi to izkoristili za kvalitetnejši pouk..

Mjah, Ribica: tole o obremenjenosti in preobsežnosti je bila huda predvolilna tema pred štirimi leti - pa začuda ni nič potihnila in so otroci po štirih letih sproščanja še zmeraj preobremenjeni.
Ljudje radi pozabimo večino svoje mladosti, spomnimo se kake prijetne učiteljice (jaz recimo tršice Ivanke iz vrtca!), par zanimivih prigod - potem smo pa odrasli sami doktorji pedagoških znanosti.
Šesto leto grem s hčerjo skozi šolo in vidim to, kar vidim tudi v štacuni, v bifeju: da so ljudje takšni in drugačni. Zdajle smo denimo zapustili eno tako čudovito učiteljico, da me je kar strah, kako bo naprej - ampak, kot rečeno, nujnost je tudi ta, da otroci spoznajo različne vrste ljudi.
Imamo učitelje, ki cele noči pišejo priprave, in učitelje, ki ob pol poldne letijo čez tržnico, fržol so namočili že zjutraj. Kateri od obojih in tistih vmes so za naše dragocene glavice boljši - ne upam trditi. Moje osebno mnenje je, da so relativno dobro plačani za obseg dela, ki ga opravljajo, da pa bi moral sistem verjetno res drugače stimulirati tako stalno strokovno 'spopolnjevanje' kakor možnost najrazličnejših projektov - tako tistih v sodelovanju z otroki kot tistih v dobro otrok. Je pa to hudo zapleteno početje - za 55.000 glav silno težko.

Naša psihologinja je doktorica klinične psihologije... Ko že omenjamo nazive.... Svojega mnenja o njej sama ne bom podajala tukaj, sem ji ga v živo, raje bom citirala svojo prijateljico, ki je o njej rekla, da ji ne bi dala niti svojih podganc za analizirat.
Mimogrede, sploh ni pomembno, da je moja prijateljica magista filozofije in pedagogike.

Hočem povedat, da titule ne sem ne tja ne pomenijo nič. Važen je filing.

Povsod in kjerkoli. Predvsem je nujen pri delu z ljudmi. Ki so tudi majhni otroci. Pa še kako...

lp,

Vesna

Joj, ne mi obešat kakšne politike, to pač ni bil moj namen. Ampak ob svojih otrocih, ki sta dovolj bistri in tudi delovni, da sta šli (oz. ena še hodi) skozi šolski sistem brez učnih težav, vidim, da je ogromno orgomno balasta in vsaka prenova ga prinese še nekaj. O stvareh, pomembnih za življenje pa nič, NIČ.  Nič o načinih komunikacije, tehnikah reševanja problemov, medčloveških odnosih.... Nič o tem, kako se znebiti stresa, kako zdravo živeti.... Nič o partnerstvu navsezadnje. Vsi so v teh letih že zaljubljeni, imajo fante, punce in s tem povezane probleme.... Morajo pa znati pri biologiji največje natančnosti pri neki bakteriji (npr. za malarijo) - saj ne znam  ponoviti , hčerka bi to znala zelo plastično povedati...
Skratka, en kup neuporabnega znanja za do prve kontrolke, potem pa puf.... Ker to v resnici ni pomembno in kdor bo šel študirat to podorčje, se bo tako učil tam...
Imam prijatelje na Švedskem in občudujem njihov šolski sistem, prilagojen vsakemu učencu posebej, če je treba. Toda tam so učitelji v šoli, z učenci, gredo tudi domov, če je potrebno, ne pa ob 13.00 že kosilo kuhat domov...

Ja, preveč jih osebno poznam, in le ena je res odlična. Še v žlahti imam eno, žal tudi podpovprečno.
Ne morem pomagati, a tako pač je. Zelo rada bi bila pozitivna.

Ribica

Ribica :oki: nebi se mogel boj strinjati s tabo....

Moje mnenje je čisto enako. Otroke pripravljat na to, da bodo funkcionirali kot kolesca v družebenem, industrijskem megastroju, jih mučiti z navlako znanosti..kaj pa osebna sreča, zadovoljstvo, soznavanje sebe, odnosov, čustev, kreativnost, individualnost?....nič! Le alternativa je malo boljša. Ker dobro poznam Waldorfsko pedagogikao in sem imel sina v tem vrtcu, lahko rečem naslednje:- veliko več upoštevanja pravih otrokovih potreb, ustvarjalne igre, upoštevanje doživljajskega in domišljije in ne zgolj intelektualizem...ljubeče vzdušje in vzgojiteljice s občutkom poslanstva.....Temeljni namen W. vzgoje spoznati "kdo sem jaz?"...kako daleč od državne šole....a ne?

Zanimivo pa je tudi, da je v tem vtrcu in šoli vzgoja enaka terapiji. Torej ne le učni uspeh in rezultati temveč otrokovo počutje, socialno funkcioniranje in poskusi otroku pomagati preko odnosov, umetniških dejavnosti, pravljic, legend itd....Vzgoja je enako terapija...to je zame pedagogika bodočnosti, če ne nas bo vrag vzel kaj kmalu...

Ko sem bil na praksi v Waldorfskem vrtcu, blizu Basla, mi je ena starejša gospa rekla, da je imela svojo hčer, ko je še bila majhna, v državni šoli. Deklico je venomer bolela glava..Ko jo je prepisala na Waldorsfko šolo , so glavoboli prenehali..Danse je zelo uspešna ženska z znanjem jezikov, in v policu, kjer pomaga ljudem...

Daknašnji čas in današnja šola je prekleto storilnostna...je pravi mlin za otroške duše...zato je toliko bolj pomembno, da smo na njihovi strani in ne pritiskamo še mi na njih ....

Tale vpis bi morali pa deliti vsem otrokom z glavobolom...
Ali po škotsko: Jesus fucken wept!

Očitno si premagal strah pred mano in se vpisal pod moj post..čestitke..

Scorpion, zavidam ti, ko živiš v tako jasnem svetu. Res.

Vem, da mi zavidaš,Ton...

oh....
zaradi tega sem jaz kot učiteljica imela hude težave. ker sem mislila, da moram vse učencem zabiti znanje v glavo. seveda nisem mogla.... to je bil tudi delček k mojemu potopu.

o prevelikih razredih.... ?#$%"#!&?
neee dejmo še dva učenca več v razred. pismo. na koncu leta pa ne vem, če zna jožica za 4 ali za 3. ker ne morem slediti. ni šans.

Ja, prevelika odgvornost, ki jo imajo učitelji kot ponotranjeno prisilo ("naučiti moram vsakega učenca", "vse otroke moram imeti rad","prav vse otroke moram znati motivirati", "nikoli se ne smem razjeziti ali pokazati negativnih čustev pred učenci","vedno moram niti miren in obvladan"....skratka, ne smem biti človek..), je pomemben vzrok, da se počutijo učitelji preobremenjene...
in kaj se zgodi potem?PAZI ZDAJ!! Učiteljeva sampodoba se radikalno zmanjša...ker se ne počuti uspešnega zaradi PREVELIKIH PRIČAKOVANJ DO SEBE...In? Slabo sampodobo je treba zaščititi, treba se je zavarovati..Kako? Tako, da pokažemo na učenca .On je kriv!!Lahko bi se naučil pa je len!!! Itd...

Obrambni mehanizmi pred svojimi občutki neupešnosti in nemoči so pravi vzrok, da se prekine komunikacija med učiteljem in učencem.....konec odnosa..samo še medsebojno obotžebvanje in manipuliranje..

Učitelji se še vedno ne zavedajo svojih čustev z njimi ne znanjo ravnati...pri tem jim pa nihće ne pomaga

Ton..uči se!!!

Ne samo učitelji, jaz bi rekla, velika večina odraslih.


Tukaj jaz vidim problem v nezrelosti učitelja, da sploh tako razmišlja o svoji "službi".
In verjetno problem pedagoškega faxa, da bodočih kadrov ne nauči tega preseči.
Ne vem, ker se ne spoznam na to KAJ se učijo na pedagoškem faxu.

Sej najbrž se kaj premika v pravo smer...samo gre počasi...zelo počasi...

Učitelji imajo lahko veliko vlogo v otrokovem razvoju. Lahko zelo zaznamujejo razvoj otroka.
In če so sami neuravnovešeni...ja pol je to težava...

No, saj učiteljev ne delajo samo na pedagoškem faksu. Tam delajo samo tiste učitelje, ki učijo v osnovnih šolah. Če želiš učiti na srednji ali na faksu, moraš imeti diplomo iz predmeta, ki ga učiš in pedagoško - andragoško izobrazbo. Pa strokovni izpit. Tudi sama imam tako izobrazbo in menim, da mora biti učitelj v prvi vrsti strokovnjak na svojem področju, nato pa človek s smislom za sočloveka. Kaj to pomeni? Da se zna prilagajat nivoju učencev, da zaznava njihove potrebe, želje, da jih zna pritegniti k aktivnosti. Dejstvo pa je, da človeka tiste pol leta pedagogike, psihologije in andragogike, ne naredi za učitelja. Učitelj si ali pa nisi.

Sicer je pa res to, da danes vsi pritiskajo na učitelja, da mora imeti realizacijo, da mora pridobit ocene, da ... Tudi zaradi številčnih razredov se učitelj, pa naj je še tako dober, se ne more ukvarjati s tistimi, ki bi to potrebovali, toliko, kolikor bi to potrebovali. Resnično bi bilo potrebno zmanjšati skupine in temeljito premisliti učne načrte. O tem bi sicer lahko še pisala, saj je to moj poklic, a ne vem, če vas ravno zanima.

LP Agnes

Učitelj si ali pa nisi.

S tem se strinjam.

V.

Jaz sem se tega balasta osvobodil..Delam tisto kar čutim, da je za študente dobro..kar jim koristi in jih zanima..

Biti nekonformist v tem sistemu zahteva malo poguma, vendar se ti nič hudega ne more zgoditi, če čutiš lastno uspešnost in zanimanje študentov..


Moje načelo je naslednej:Delaj tisto za kar si pripravlje prevzeti odgovrnost in tisto 100% zagovarjati, ostalo zavrzi kot nepotreben balast..

ne povejate tega moje mu dekanu.. :sesmejem:

Osnova pomanjkljivost našega šolskega sistema ni v prevelikem številu otrok, v pomanjkanju denarja, programih, zakonih, pravilnikih..po mojem je osnovna pomankljivost v dejstvu, da učitelji niso notranje svobodni, da se prepustijo ukalupljanju sistema in da ne zmorejo učencev spraševati:Kaj si želite? Kaj menite? Kaj čutite?

Vem, da poenostavljam, vendar ...želim si jasnosti..prav imaš Ton

Ker Waldorfsko pedagogiko zelo dorbo poznam lahko rečem, da imajo tam vse to...odgovarjajo na temeljno vprašanje človeka:Kdo sem jaz? vse je podrejeno temu..

poleg tega je temeljni smoter ugoden osebnsotni razvoj otroka.v ta namen je pedagoika združena z medicino....vse kar se počne je v bistvu terapija in ne le obremenjevanje otroka...zato je tam umetnost tako pomebna..vse je umetnost..tudi matematika, predsvsem pa živlejnje..samo

po moje je to pedagogika bodočnosti.....ko bo družbena zavest na določenem nivoju..do takrat pa bomo še kr v sistemu prisile ....

Lej, kolega, mene ne rabiš spraševati za mnenje.
Če me pa že stalno vlačiš za rokav, pa povem, da mi tale tvoja pedagogika ni všeč. Če namreč res drži, kar pišeš, potem lahko tvoji študentje mirno rečejo, da so bili opeharjeni: namenili so se poslušat to in to, kar je bilo pač na predmetniku, ti pa si jim dal samo tisto, za kar TI misliš, da je zanje dobro, jim koristi in jih zanima.
Samo pomisli, kakšna bi bila - katerakoli - šola, če bi vsi učitelji učili po tvoje.

v glavnem so vsi zadovoljni in imam na oddelku največji naval na izbirne predmete...a, kolega? :P

Sicer pa je JASNOST odlika svobodnih...mevže živijo raje v megli iracionalnih nujnosti in prisil..

Za mnenje te pa sploh nisem vprašal,. Ton.. me ne zanima

[/i]

Ja saj nekaj lahko 100% procentno zagovarjaš, ampak ali dopuščaš tudi možnost, da se motiš in to sprejmeš... Meni se zdi da smo ljudje včasih preveč zaverovani v to kar delamo: "to je prav ker jaz tako delam" - pa je res ali se za tem samo skrivamo? Po moje je enako z učitelji. Če ne moremo sami sebi priznati napak, kako jih lahko drugim? In ali je morda nekdo slabši zato ker drugače razmišlja kot mi?
To so vprašanja na katera vsak pozna svoj odgovor sama sem prepričana da vsak od ljudi prinese družbi nekaj kar je koristno in dobro. Če pa bomo ljudje vedno gledali na napake drugih in kazali s prstom na nekoga drugega: on je kriv in jaz sem boljši, ne bomo nikoli nič naredili. Sprejeti drugačnost, sprejeti nekoga, ki je slab v nečem - lahko se samo moti in bo vesel kakšnega komentarja ( seveda na primeren način), lahko pa samo drugače razmišlja o nečem je tisto kar bi moral znati upoštevati vsak pa ne glede na to kaj je po poklicu.

Pa še tole: ne glede na to kakšen je naš šolski sistem. Otroci se v šolah učijo vse tisto kar je nekako planirano za določeno leto - kako bi izgledalo, če bi vsak podajal le snovi, ki ga zanimajo. otroci bi imeli malo znanj in še te po izboru učitelja kar pa do njih ni pravično, saj sami nebi imeli možnosti izbrati kar jih zanima.

Želva

zame je fax povsem druga zgodba kot OŠ ali srednja. po mojih izkušnjah je tako, da je pri vedno višji stopnji šolanja vedno manj vseh teh kalupov, sistema, itd.


kot študentka lahko garantiram, da VSI profesorji na faxu dajejo samo tisto, kar ONI mislijo, da je zanje dobro (pa čeprav bi vsi po vrsti to zanikali). ok, seveda se držijo nekih okvirov (učnih načrtov), ampak smo naleteli tudi na profesorje, ki so po več predavanj brali časopis. ali pa jih ni bilo. ali pa dajo gledat ene bedarije po tv. ampak resnica je (žal) taka, da nobenega to preveč ne briga. študentje se pri tem ne čutimo nevem kako opeharjeni.
tako da, če profesorji vsaj malo razmišljajo KAJ JE DEJANSKO TISTO, kar študente zanima, potem so naredili že ogrooomno oz. veliko več od svojih kolegov.


no ja, glede navala na izbirni predmet pa ni nujno, da je to povezano s profesorjem. na družboslovnem faxu bo recimo logično veliko večji naval na nekaj, kar vsebuje na primer besedo sociologija kot tisto, kar že vnaprej napoveduje možnost računanja, risanja in nasploh kompliciranja..
vem, ker smo ravno nekaj časa nazaj izbirali predmete.. :)

Z mojo bivšo ženo, Tomaževo mamo, sva se pred kratkim dobila in se malo pogovila o najinem sedemnajstletniku...

V vseh teh letih, kar jo poznam se ni kaj dosti spremenila kar se tiče vzgoje in odnosa do svojega otroka....Pretirana zaskrbljenost, prevladovanje kritike, nezaupanje otroku itd....In vse to je pripeljalo tako daleč, da ni več mogla shajati z njim in se je preselil k meni...

Spet sav malo kresala mneja, vendar sva sedaj dosegla nivo medsebojnega spoštovanja..tako da nisva nasilna eden do drugega...Če ne zmore shajati s svojim sinom v mojih očeh še ni slaba oseba...

nalsedni dan me je poklicala in mi rekla, da se mi nzahvaljuje, da sem prevztel odgvornsot nad Tomažem, da bi se ona dva , če bi živela skupaj, potolkla...in da je sedaj razbremenjena..

Rad sem slišal, da ni več tako zaskrblljena.....meni je pa bilo potrebno tako malo truda, da fant ostane na pravi poti...Zaupanje, umirjenost....pa kaj še rabiš?

Ona ima očiten problem sama s seboj, zato tudi s sinom ne funkcionira dobro.
Škoda da bne prepozna težave - jo zdravi - saj bi postala predvsem ona srečnejša.
In blagor njemu, da ima še tebe...ki u dovoliš bit to kar je in zaupaš.

Tudi sama namreč izredno zaupam najstarejši hčeri.
In vem, vidim kako se to obrestuje....
Najin odnos je čudovita ljubezen prepletena z vzgojo.
In včeraj ko je mož podvomil v njene besede je bila zelo priazdeta.
Ampak on še nima te stopnje da bi ji res zaupal.
Raste tudi on...

Ona je "Močna" ženska, ki dobro funcionira....v službi itd...Noče imeti nobenga stika s svojo ranljivostjo...

Pravi, da ji ničesar ne manjka in da ne potrenuje ničesar..to, da se ni realizirala kot ženksa..v spolnem in čsutvenem smilu...je ne moti...to ne vidi kot problem..

Ljudje, ki ne vidijo pri sebi problema..se pač ne želijo zdraviti...zdraviš se takrat ko trpiš...drugač pa je tako kot je..

Meni se zdi zelo lepo od tebe, Scorpio, da si fanta vzel k sebi - zdaj pa le na delo za vsa leta, ki so bila izgubljena. Že če ga boš naučil spoštovanja do 'nerealizirane' mu majke, boš naredil ogromno.

No, saj sem vsa ta leta imel redne stike z njim...tako, da mislim, da v najinem odnosu ni bilo vse izgubljeno..

Rad bi ga naučil spoštovanja do samega sebe..kar se tiče spoštovanja do njegove mame..pa je bolj odvisno od nje...kot od mene :)

No, ta Tomaževa mama ima pač še vedno tak odnos, kot ga je vedno imela, do svojga sina..Pogojna ljuebezen...Ima težave, da bi karkoli naredila brezpogojno zanj..Tako sta imela zadnjič konflikt, ker ni hotla pridet iz Štepanjca do Fužin z avtom po njega (mimogrede), ko sta se odpravljala na nek obisk...Moral bi pešačiti tja..Ker se mi je zdelo to nefer manipuliranje sem ji poslal sms:"Nehaj tako grdo manipulirat s svojim sinom!" In je takoj nehala..

Obljubila mu je računalnik..in ker je imel dve neupravičeni v šoli, mu ga ni hotla dati.....Ko je dobil malo slabšo oceno v šoli mu je zagrozila, da mu ne bo ničesar prispevala za maturantski izlet....skratka ...

In Tomaž se ji , hvala bogu, postavlja po robu..Zadnič je besen rekel:"ČISTO VSE MI POGOJUJE..!!!"

Če je uspešen dobi..naklonjenost in materialne stvari, če ni pa ne.....POGOJEVANJE...

Jaz mu želim stati ob starni, kot oče in kot priča...kot priča v odnosu do njegvove matere...Nikoli ne rečem:"Poskusi jo razumeti"......Faj n se mi zdi, da se odkrito skrega z njo.se ne podreja..in ne dovoli, da bi ga čustveno pohabila in spremenila v maminega sinčka..

Ker je moj sin ima šanse..tudi jaz se nisem podredil svojim staršem.... :)

pffff... kako mi je to znano :A)

Zdajle gledam film Društvo mrtvih pesnikov....všeč mi je ta film..Kot mi je všč Vonj po ženski..Zakaj? Zato ker govorita o tem kako je treba mladim ljudem pustiti hrbtenico..pustiti življensko energijo...jim biti ob starni in jih ne pohabljati ..kot se je to skozi vzgojo stoletja počelo....v imenu staršev in drugih avtoritet..

Jaz sem za VZGOJO H NEPOSLUŠNOSTI pa kolk se to čudno sliši....Pokončnost, neodvisnot, originalnost, individualnost..to so prave vrednote..!!!!

Če bi jih ljudje imeli nebi nikoli prišli na oblast monstrumi, kot Hitler ali Miloševič

Nekonformizem se temu reče..samosvojost...Postati in biti to kar si, je , po moje, najvažnejše v življenju..vse ostalo je drugotnega pomena...

Bravo Scorpion,  :oki:
iz tvojih ust v ušesa vsem, ki upravljajo z našim vzgojno-izobraževalnim sistemom, in tudi večini staršev.
Sem učiteljica v SŠ in se redno sprašujem, kdo je tu butelj: otroci, vodstvo, ministrstvo, razne poklicne klike ali jaz (No jaz diagnozo imam - potrjeno od psihiatra :sesmejem:).

Saj v takem sistemu se ti more mal utrgat, Tepka, a ne? :sesmejem:

Moja hči mi dnevno poroča kako nemogoče se učitelji vedejo do dijakov.
Ne do nje osebno, ampak do drugih...
Totalno nespoštovanje, kaki izrazi: "a si ti butelj, ti si debel,
s tebe nič ne bo, kaj misliš, da si.....niti slučajno se do njih ne vedejo kot
do ljudi, ki so mladi in v fazi razvoja...da o tem kako jim nekaterim smrdi iz ust, kako so živčni in imajo nevrotična obnašanja niti ne govorim...vprašajo celo a je kdo musliman - ugotovijo da ni nihče.. odgovor učiteljice: Hvalabogu??! itd...

V osnovni šoli so imeli pa samo 2 učitelja, za katere lahko rečem,
da sta do učencev imela razumevajoč, prijetno pedagoški, človeški način...

Obupno! Pol se pa sprašujejo za kaj je mladina "taka"...
Hja od prejšnjih generacij vzorce vleče...tole šolstvo bi bilo treba ornk predelat...

Bom na roditeljskem zihr jezik stegnila o tem nespoštljivem odnosu do dijakov.

Ja.. sami hočjo spoštovanje potem pa tako poniževanje...no saj ne rečem, da vsi..

Po moje, pa tisti ljudje, ki ne spoštujejo samih sebe, ne morejo spoštovati drugih. Lahko da se niti ne zavedajo  tega, kako nespoštljivi so do sebe.........in nekje iz podzavesti se pojavlja to, da potem nastopajo tako poniževalno in nespoštljivo do drugih.

Ja, Jola, se kar strinjam s tabo.

Aslan, žal se to res dogaja, tudi na naši šoli. Včasih se učitelji spustijo na raven dijakov in z njimi komunicirajo na njim enak način - nestrpno, agresivno in nesramno. Poniževanje je vsakdanja praksa v šolstvu. Potem sledi izgovor, da otroci itak ne razumejo drugega. Ker sem odrasla, se pa lahko odločim, kakšen način komunikacije bom izbrala. In če otroške provokacije komentiraš brez razburjanja in obsojanja, potem kar kmalu nehajo provocirat.
To je res težko obdobje odraščanja. Telesno so zreli, čustveno pa potrebujejo še toliko podpore in razumevanja. Preizkušajo meje vsako minuto, iščejo svoj prostor v skupini, potrditev. Ni lahko manevrirati v razredu s 30imi učenci. In če se kaj učim od teh mojih mulcev je to potrpežljivost in strpnost. Sem pa bolj utrujena od vseh brezplodnih sestankov in žolčnih izpadov nekaterih v zbornici, kot od dela v razredu.
Glade poniževanja pa se le pritoži razredničarki, jaz bi šla še na kakšno višjo instanco.

Moj sine je precej duhovit fant, ki rad zabava in duhoviči..Razredničarka mi je rekla, da se moram z njim pogovriti...To je še od lanskega leta..

Predlagal sem ji da ga pošljejo tisti, ki jih moti malo ven iz razreda saj nima pravice motiti učitelja pri delu...odvorila mi je, da oni tega ne smejo..

Kaj hočejo, da jim jaz hodim red delat v šolo? ;D

No, to je sedaj za nami...

Tepka...Eno vprašanje imam zate, kaj meniš, ker učiš:Kakšna je naloga učitelja, da UČI ali da NAUČI?

Nič od tega, Scorpion. To so popolnoma napačni izrazi. Jaz ne morem nikogar nič naučiti. Vsak se mora naučiti vse sam. AMEN. Moja vloga je podajati zahtevano snov, veščino, znanje, izkušnje na njim razumljiv način, jih usmerjati po njihovih zmožnostih, jih spodbujati. In vsak si "vzame" znanja kolikor in tistega, ki ga potrebuje, hoče. Učitelji učimos svojim vedenjem. In tega se vse premalo zavedamo. Pa jaz sem tu še čisti začetnik zelenec.

SEDI PET!!!! :oki:

Hvala g. profesor.:plesi:

Večina drugih bi mi prileplo nms (ne dosega minimalnega standarda, za nepoučene). :pomidor:

Zdaj pa odhajam na fronto.

Se še kaj vidiva kolegica.... :)..mogoče na kavi

Tepka..temu se reče modrost...da ne prevzameš odgvornosti za končno stanje in za učenčev uspeh..enako je v družini...

Bravo!!

Ne vem ali je kdo gledal film z Denzelom Washigtonom v glavni vlogi...ko je igral očeta enga fantka, ki je imel srčno okvaro in ga niso mogli operirat, ker ni hotla zavarovalnica dat kritja..?

In potem je oče (Denzel) vlomil v bolnišnico in s pištolo prisilil kirurga (James Woods), da mu bo presadil srce...In ker niso imeli srca se je oče sam ponudil, da bi ga dal in se je sam hotel utreliti....


To je pa bla prava ljubezen..očetovska ljubezen....Ni prepreke za očeta, ki resnično ljubi...!!!

Ja, Scorpion, sem gledala ta film... Ok je bil-res tista prava ljubezen do otroka

Najbolj je blo pretresljivo tisto ko očeta potem, ko sina rešijo, odpeljejo v zapor...in fantek ga gleda skozi šipo avtomobila in mu z ustnicami oblikuje:"Oči..hvala!"

Pa čist si se raznežu oči Škorpi. :ok:

Ja na jok mi je šlo ob tem filmu..Jet bi tud tacga očija..pogumnga in bi me mel tolk rad, da bi vse dal zame..tud življenje..

Od mojga pa nič od tega... :'(

... kaj pa dejstvo, da si TI tak oči? da je pomembno, kako imaš sedaj urejeno v življenju in da gradiš na odnosih z otroci sedaj? da se ti potrudiš, biti oče v pravem pomenu besede?

... kakorkoli obračaš, v tem življenju takega očija ne boš imel... čemu se trpinčit? - in iz tega izhajamo nekateri, ko pravimo, da v nedogled ujčkat to stanje....

Sem sam svojga notranjega otroka poujčkal..to pa smem.. :pomezik:

Ja vsakih čustev med otroki in starši..pa se le ni treba bati, kot hudič križa...

 :clap:

Tudi jaz sem gledala ta film, ganjena sem bila do konca in na glas sem jokala.........Kaj takega od svojega očeta niti v sanjah ne bi mogla pričakovati.............Svojemu sinu pa sem kljub temu, da ima zdravo srce, darovala tudi svojega..........

Tisto kar nas v filmih spravi v jok je velikoktrat povezano z našimi najglobljimi potrebami...in če greš globlje v te občutke vidiš , da so ta čustva povezana s tvojo lastno zgodovino...

Jaz vidim glavni problem pri vzgoji ta, da os odrasli (učitelji in starši) premalo pozorni na POTREBE otrok..psihosocialne in čustvene potrebe..Vse je naravnano na uspeh, dosežke in storilnost..

In , če nismo starši tisti, ki to ustavimo in otroku damo vedeti, da se mu ni treba zgarati do konca, da je nekaj vreden..potem bo tudi do sebe prestrog...

Jaz si želim za vsojega sina, da bi znal biti PRIZANESLJIV do sebe. S sabo ravnati nežno in prizsanesljivo..Vse preveč je na svetu ljudi, ki so do sebe pravi sadisti..Disciplino, ki jo otrok razvije jo naj razvije na osnovi zgleda odraslih in na onsnovi lastne, notranje motivacije...In ravno tako odgovornsot..

;Moj sin ima sedaj kr napeto v šoli..in je rekel, da bo za to izkoristil vikend za učenje..Pa ga niti ni preveč..Vzdržal sem se, da bi mu karkoli očital...

Samo tvoj je že velik, pa je že nekoliko izoblikovan.

Kaj svetuješ pri majhnih, kjer je pogojevanje do določene mere nujno zlo?

V.

Hmm bom premislu..Ne birad odgvoru kr na pamet..

Ja, kaj storiti pa pri manjših otrocih tud mene zanima.
In pa kaj ko pri starejših šestnajst, sedemnajstletnikih odpove ves odnos, ki smo ga ustvarili in 'pogrne' na celi črti. Še posebej v šoli? Kako odreagirati, da bo stojene čimmanj škode?
Ali tvoj sin bere tvoje poste?
lp

Jaz sem se lani pogovarjala dolgo časa z enim spoštovami ravnateljem, ki mi je povedal eno stvar, nasvet pravzaprav za 15-letnike..
Torej.. v teh letih pridejo k staršem redko. Morda enkrat, dvakrat na teden, ampak takrat.. jim je dobro pozorno prisluhniti.

No, tako je povedal...

Sicer pa... pogovor pri najstniku, pokazati razumevanje, v smislu: da poznamo ta leta, imamo neke podobne situacije, predstavit realno stanje v življenju, vendar brez nekih prehrupnih občutkov krivde in pogojevanj. Sploh za slednje je, vsaj po mojem, žal prepozno.

Ampak, če je seme raslo v dobri zemlji, ni hudir.. da ne bi kaj dobrega iz tega zraslo.

V.

Pri meni je tudi vzgoja starejšega sina padla na neplodna tla. Ne vem, če so  ravno zgledi tisti ,ki vlečejo.

Nisem lena, sem dokaj delovna, usrežljiva,vendar le do neke mere, držim se dogovor, ne zamujam ,če sem kam zmenjena iin to sem hotela nekako privzgojiti z zgledom svojemu 17 letniku. a mislite ,da sm kej dosegla???

Ravno obratno....dela vse obratno...pa mu nisem težila...hotela sem ,da sam nekaj odnese iz mojega vedenja.

Mlajši sin je sam po sebi tak...ni mi bilo potrebno nikoli ga opozoriti na te stvari...


kako je zdaj to?

Pa sploh nimam slabe vesti, ampak kdo mi lahko to razloži?

Jaz nisem pametna.... :unsure:

Saj veš, kaj pravijo... Pet otrok iste matere, pa vsi drugačni..

Ne vem. Jaz močno verjamem tudi v gene, tako da.. tudi to nekaj šteje, vendarle pa, kot sem zgoraj napisala, ne boj se.. Gotovo se vrne k starim vrednotam. Leta pa so to taka, da jim tudi "najpametnejši" ne pridejo do konca.

Bodi mu dom.

Vesna

super nasvet  :oki:; moja sestra ima 4 otroke in vsak je poglavje zase, pa se trudi in ravna za vsakega enako/podobno, daleč je od tega, da bi kakršnekoli razlike delala tako ona kot partner, resnično je za vsakega vzet čas... in so si sicer podobni, a istočasno tako različni, da kar gledaš, če so res iz istega gnezda

Meni se zdi napaka že to, da imaš težnjo otroku nekaj privzagajati....Pomembneje se mi zdi zavedati se, da je otrok ločen, kot bitje od tebe....s svojimi prepričanji, svojim okusom , ideali, ki so mnogokrat zelo drugačni od naših..

Naš otrok je LOČEN od nas...če nam to uspe ..potem smo na dobri poti..

Tomaževa mama ni zmogla več živeti z njim, ko je prišel v puberteto.Bila sta skoz na bojni nogi...nazadnje je rekla, da ga bo dala v dom, ker nemore več :)

V pubreteti se mora mama oddaljevati od sinov in ne se preveč vmešavati..

Jaz s Tomažem nima problemov..Jaz čisto dugače prostopam h problemom, kot nj. mama..ne delam panike, ne prevzemam prveč odgvorosti za tiste težave, ki so njgeove..mu skušam stati ob strani..in mu dajem veliko svobode..preprosto..

ta teden se pridno uči..vstane zjutraj , pred šolo , in je pri knjgi..In jaz mu nisem niti enkrat rekel, da naj se uči..lastna odgovornost...

vzgoja je umetnost....ni le skupek nekih pravil..

Ja, zveniš kot idealen oče.
Pa si bil ti zraven ves čas njegovega življenja?
Ko je bruhal, imel vročino, ga je bilo treba vsak dan vlačiti v vrtec, ko je začel hoditi v šolo itd. itd. itd.?

Otrok potrebuje svobodo, svoj jaz, ampak meje mu postavljamo starši. Tisti, ki smo z njim od jutra do sutra. Zato sprašujem, kako?

Ker ne vem. To je bilo tisto vprašanje na prejšnji strani. Kaj in na kakšen način pogojevati?

Resno, seveda.

V.

Vesnav, morda bodo v pomoč :)

OTROŠKI NASVETI ZA STARŠE

NE razvajajte me, dobro vem, da ne morem imeti vsega, kar želim. Samo preizkušam vas.
NE bojte se biti strogi. To mi je všeč. Tako vem, kaj smem in česa ne
NE bodite grobi z mano, sicer bom mislil, da se samo s silo kaj doseže. Rad bom upošteval nasvet.
NE bodite nedosledni. Zaradi tega sem negotov in se izogibam vsaki obveznosti.
NE nasedajte mojim provokacijam, kadar govorim in delam vse samo zato, da vas razžalostim. Na ta način bi lahko dosegel kakšno »zmago«.
NE bodite preveč žalostni, kadar vam rečem, da vas sovražim. Ne mislim resno, samo želim, da vam bi bilo žal zaradi tistega, kar ste naredili.
NE podcenjujte me. Zaradi tega bom igral »velikega šefa«.
NE delajte stvari, ki jih lahko opravim sam.Če to počnete, se počutim kot dojenček, utegnil pa bi vas imeti za svoje služabnike.
NE opozarjajte me pred drugimi. Bolj pazljiv bom, če se boste z menoj pogovorili na štiri oči.
NE razpravljajte o mojem, obnašanju med prepirom. Ne vem zakaj, ampak takrat slabo slišim in ni mi do sodelovanja. Naredite, kar mislite,da je potrebno, toda pogovorimo se kasneje, v miru.
NE pridigajte mi! Bili bi presenečeni, če bi vedeli, kako dobro vem, kaj je prav in kaj ni.
NE dajajte mi občutka, da so moje napake grehi. Moram se naučiti delati napake, ne da bi pri tem občutil krivdo.
NE pridigajte mi kar naprej, sicer se bom moral narediti gluhega.
NE zahtevajte pojasnil za moje obnašanje. Včasih res ne vem, zakaj sem to storil.
NE precenjujte me.Če me je strah posledic, se utegnem tudi zlagati.
NE pozabite, da rad eksperimentiram. Tako se učim, pa vas prosim, da ste potrpežljivi.
NE varujte me pred posledicami. Na izkušnjah se učim.
NE posvečajte mi preveč pozornosti, kadar sem lažje bolan. Lahko bi začel uživati v bolezni, če bi začutil, da mi posvečate več pozornosti.
NE zavračajte me, ko želim odgovore na vprašanja, sicer bom moral spraševati in poiskati informacije drugje.
NE govorite mi, da ste idealni in nezmotljivi. S takimi je tako težko živeti.
NE skrbite, če preživimo malo časa skupaj. Važno je, kako ga preživimo.
NE pozabite, da ne morem odrasti brez veliko razumevanja in podpore, graja mi nikoli ne uide, zaslužena pohvala pa.
NIKAR naj moje bojazni ne postanejo vaša tesnoba. Še bolj bom prestrašen. Pokažite mi, da ste hrabri.
NAJ moje razvade ne pritegnejo vaše pozornosti. To me samo spodbuja, da nadaljujem z njimi.
BODITE moji prijatelji pa bom tudi jaz vaš prijatelj. Učite me z zgledom, ne s kritiko.

In poleg tega, ZELO VAS IMAM RAD, IMEJTE TUDI VI MENE !

Sem že nekje tole videla, pa pozabila.

Hvala, Daisy:), res, bom prepisala.

Vesna

Vesna, jaz bom pri treh mulcih doktorirala iz "pravilne" vzgoje.

Ma vsak drgačn, pa isti fotr.  :sesmejem:

Ker sem bralka vsega kar mi pride pod roke in mati treh otrok si upam svetovati:
Zdenka Zalokar Divjak, Bogdan Žorž, Viljem Ščuka, - vse kar so objavili
Barbara Coloroso - Otroci so tega vredni,
Dorothy Nolte in Rachel Harris - otroci so podoba svojih staršev
Zoran Milivojević, Katja Bilban.... Mala knjiga za velike starše
Jesper Juul

Meni se to dopade predvsem zato, ker so to ljudje akcije in vedo o čem govorijo. Poznajo težave in se z mladostniki in otroki tudi ukvarjajo poklicno. In so se odmaknili od permisivne vzgoje, ki se ponuja po nekaterih portalih in revijah. Edino Ščuka bolj teoretizira, ampak njegova predavanja so carska.

Če so pa res "ta pravi" načini, ti pa sporočim čez 15 do 20 let.  :kiselnasmeh:

Hvala,

nekaj imam doma, Milivojevića si bom sposodila, če ga imajo v knjižnici, ma berem, ja, zasledila sem, da je tale Jesper Juul napisal dobro knjigo To sem jaz! Ko si pa ti!. Je moram vzeti v roke, ja. Sem si pa zapomnila, da je rekel, da so avtentični starši boljši od teoretičnih staršev, kar se mi zdi kar kul.
Hja. Jaz sem tudi taka, vse preletim, vzamem pa tisto, kar mi je všeč.
Ja, to je še rekel, da je boljše, če starši delajo napake in jih priznajo, nosijo odgovornost, kot pa da ravnajo "pravilno". Je kar logično tole..

Otroci so podoba svojih staršev. Ne poznam. Mi pa nekako ni blizu. Res, da kri ni voda, ampak sva rekli prej: trije otroci, vsi drugačni.

Moj problem je specifičen, ampak ga bomo že rešili, sčasoma in z leti. Vem, da zgledi vlečejo, kljub temu pa se zgodi, da zna ravno zgled npr. močnega in pomembnega očeta vzbuditi v otroku nasprotno od zgleda, ne?
Kako na primer pomagati boječemu otroku? Koliko ga "porivati" naprej? Ga sploh? Se mora sam? Koliko se o tem pogovarjati? In, če se ne želi?
Teoretično bi zdaj jaz vedela vse, dnevni ritem in spontano življenje pa prinaša tisoč drobnih nepredvidenih in nepričakovnih situacij, ki so dnevni šoki, ki postavljajo vedno nova in nova vprašanja.

V.

Ta knjiga Otroci so podoba... ima mogoče res neroden in nerazumljiv naslov. Na začetku je objavljena tale pesem avtorice:

Otroci se naučijo, kar živijo
Če otrok živi s kriticizmom,
se nauči obsojati.

Če otrok živi s sovražnostjo,
se nauči pretepati.

Če otrok živi v strahu,
se nauči biti zaskrbljen.

Če otrok živi s pomilovanjem,
se nauči pomilovati samega sebe.

Če otrok živi s posmehom,
se nauči biti plah.

Če otrok živi z ljubosumjem,
se nauči, kaj je zavist.

Če otrok živi s sramoto,
se nauči občutiti krivdo.

Če otrok živi s spodbujanjem,
se nauči biti zaupen.

Če otrok živi s strpnostjo,
se nauči biti potrpežljiv.

Če otrok živi s pohvalo,
se nauči ceniti sebe in druge.

Če otrok živi s sprejemanjem,
se nauči ljubiti.


Če otrok živi z odobravanjem,
se nauči imeti rad samega sebe.

Če otrok živi s priznanji,
se nauči, da je dobro imeti cilj.

Če otrok živi v podeljevanju z drugimi,
se uči o velikodušnosti.


Če otrok živi ob poštenju in korektnosti,
se nauči, kaj sta resnica in pravičnost.

Če otrok živi v varnosti,
se nauči, kako naj verjame vase in v ljudi okrog sebe.

Če otrok živi v prijaznosti,
se nauči, da je svet lep kraj, v katerem je prijetno živeti.

Če živite v mirni vedrini,
bo vaš otrok živel z mirom v srcu.
Dorothy Law Nolte

Tale prevod je malo neroden. V knjigi je malo lepše. To sem snela iz ene prevedene internetne strani. Kar sem najprej našla.

Vesna, oba, Milivojević in Jull imata svojo stran v slovenščini in tam imaš precej literature dostopne; Jull živi na Rijeki in občasno predava v Sloveniji, kar nekaj je aktivnosti; Milivojević pa sploh... glede otrok ti pa Julla zelo priporočam, vendar so določene stvari pisane z vidika psihoterapevta in jih je treba tko razumet, ne pa čist vsako stvar preslikat v povprečen normalen vsakdan... meni se pri obeh avtorjih zdi zanimivo, ko poudarjata pomen samospoštovanja, bolj kot samozavesti, kar naj bi upoštevali tudi pri vzgoji malčkov... na dobrih temeljih, hiša trdno stoji, čao

Hvala obema...

Ampak je zanimivo - samozavest : samospoštovanje

Kakšna je bistvena razlika?
Meni se zdi ta hip takole: jaz imam npr. zelo visoko samospoštovanje. Imela sem ga enako visokega celo v času najhujše akutne faze. Ampak ravno ta mi je povedala (kar očitno velja za vse), da moja samozavest ni bila na trdnih temeljih. Iz tega sklepam, da samozavesti, prave, ni bilo...

Torej, nočem, da moj otrok niti povoha kaj podobnega... Zato imam v mislih in na jeziku dostikrat besedo samozavest. Zgledi, torej, ok.. bi šlo... Otrok pa je, kot vsak človek, skupek genov, vzgoje, okolja... Ok, prevzamem delež za vzgojo, pri genih nimam kaj, pri okolju pa ..hm.. postavit zase se mora sam. Mene pač ni in me ne bo vedno zraven.

Dilema pač..

V.

Vesna, priporočam, da razlago pojmov raje prebereš v originalu

Moja pamet je pa to nekako takole zapopadla: kakršenkoli pač si, si vreden spoštovanja (ili da si levi ili desni, samozavesten ali ne, rdeč ali kodrlajsast) vedno si ti, ali jaz, ali pa tvoj sine - vreden spoštovanja... pri svojem sinu, ki trenutno morda ne zmore veliko, ceniš in spoštuješ to trenutno stanje, hkrati pa tudi vse tisto, kar bo v življenju dosegel, četudi bo to bore malo

najbolj po kmečko - vedno si vreden biti upoštevan... če nisi, sam sebe, po kriterijih drugih (niso te upoštevali) šteješ za nulo; ergo, nema te.... da ne govorimo, kaj se posledično zgodi z samozavestjo...

da bi nekdo bil "upoštevan", "spoštovan" mu tega ne smemo pogojevati; ni važno, ali zna štet samo do 5 ali pa 5 milijard; je tak, kakršen pač je in kot tak enkraten in vreden upoštevanja oz. spoštovanja

onaj tamo, usred Afrike in go i bos, pojma nima o "Ameriki"; je kaj manj vreden u/s/pošt(e)ovanja, kot jaz ali ti, ali pa kdorkoli? ma, pitam se ja, da li onaj tamo iz Afrike možda mene ne šiša; čist mogoče... ali pa, boš otroka, ki ti domov nosi trojke namesto petke, kaj manj spoštovala in imela rada.... in v tem brezglavem svetu, gredo stvari tako daleč, da od njih potem nekateri tako prenapenjajo, da od otroka pričakuje "šestke".... eto ti v Amovščini povedano, ti jo boš že razumela

a se spomniš, kaj pomeni "čojstvo"; no to je že nadaljevanje, saj poleg zg. naštet. vsebuje tudi ponos ect.

če bi se pogovarjala s pubertetnikom, bi mu povedala: ne rabiš bit frajer, da bi bil glavni, ampak si to že, četudi si najbolj mozoljast, škilast in sramežljiv od vseh; eto, vsi od prvega do zadnjega smo najbolj krasni... pa še reč, če ni res, a?

o tistem, kar si pisala, ti težko odgovorim, ker pod prvo, ne vem ali samozavest obe enako pojmujeva... pri otroku pa, glej, kruto bi bilo pred mojega ali tvojega postavit zahtevo, naj izpolni naša pričakovanja... ja, postavit se mora sam, izpolnit svoje želje in pričakovanja, ne naša... mi smo zraven njih le v toliko, da jim nudimo pogoje in oporo, da jih izpolnijo... in pazi brez pogojevanja! je pa problem, ko si on recimo želi bit šlosarv Spodnji ali Zgornji Kungoti, jaz ga pa vidim kot virtuoza za klavirjem, ki bi lahko ustvaril svetovno kariero in mu zvockam svaki dan: pa daj probaj, veš kolk bi blo to fino

Vesna..živel sem z njim do šestega leta, potem pa do petnajstega ne več vsak dan...

Srednje otroštvo do 12 leta je najmanj problematično, ker se ti še vedno zanj avotriteta..Želi si biti s tabo..kaj pa potem ko bo želel imeti vrstnike, ko ne bo hotel več na skupni izlet, ko ga bo malo sram se kazati s tabo?

Moja bivša žena je v puberteti odopovedala..


Jaz ti lahlko povem le svojo izkušnjo in razmišljanja...1.Meni se zdi pomembno, da ne vsijlujem SVOJIH ŽIVLJENSKIH VREDNOT otroku, mladostniku...
-Jaz nisem nikoli bil mahnjen na denar, moj sin že zdaj razmišlj kaj bi delal , da bi veliko zaslužil (RAZLIKA)-Jaz si nikkoli, nikoli, nkoli nebi dal uhančka v uho, moj sin ga je imel dolgo časa (RAZLIKA)
-Jaz si nebi nikili pofarbal lase tako kotm on in nikoli imel tako frizuro, on pa jo ponosno nosi vsak dan(RAZLIKA)...


Danes straši prveč skrbimo za upseh otroka, prveč nas je strah, da se otrtok ne bo znašel, preveč pritiskamo nanj...--Zato pa imamo premalo NEOBVEZNIH pogovorov, brez pritiska, zgolj pogovor, druženje...in se imamo fajn..To je zame najboljši način, da vzpostaviš stik z otrokom. zadovoljiš njegove potrebe po bližini...in razvijša sodelovanje..

Ne gre za meje....gre za sodelovanje....Poleg tega meje NISO KAZNI IN PREPOVEDI..so le posledice otrokovih izbir..

Meni je zelo pomagal GORDON (Družinski pogovori) in Blusetein (Kako otroku postaviti meje in poskrbeti zase, Vzgoja brezt stresa)..Juul je pa tud u redu..

Točno tako.  :oki:

Preprosto nismo več skupaj sproščeni. Ne počnemo več stvari skupaj. Vse je postalo ena šola.

Moji družinski prijatleji imajo sedaj s svojim sinom hude težave..depresija..star 19 let...že hotel skočiti z balkona, pustil šolo, nima prijateljev...brez volje..hudo..fanta poznam od otroških let..

Priznam , da mi je ona, nj, mama, vendna šla malo na živce s svojim tečnarjanjem nad otroki, s pritiki na otroka.....in sedaj je kar je....

Scorpion, glede na tvoj post predvidevam, da ima ta fant tudi očeta. Se ti, v kolikor sta v družini devetnajstletnika res prisotna oba starša, ne zdi, da je najbrž odgovoren tudi oče (ne le mati)? Konec koncev je vzgoja otroka stvar obeh staršev...

Ja je res..vendar sem jaz imel občutek, da je on tisti, ki ima večji občutek za oba fanta, da jih manj preganja sem in tja, manj pritiska nanju...je bolj razumevajoč..Je pa res, da je mati s svojim buldožerskim nastopom očeta čisto izrinila iz družine......To je le moje gledanje..

Vesna...zdaj pa imam še jaz en konktretn nasvet :):delaj po svojem občutku in tako kot se ti zdi prav!! Tako bo najbolje..


Smo že rekli, da idealni starši niso niti mogoči niti dobri..Najboljši so "dovolj dobri"..In jaz moram priznati, da sem zadovoljen s svojo očetovsko vlogo in se mi zdi, da sem dovolj dober oče..

Res, da imam veliko izkušenj pri delu otroki...policno..res pa je tudi, da imam prirojen občutek , da preprosto znam z otroki..Znam videti tisto dobro v otroku in se skoraj odreči kritiki..le če je nujno potrebno.. :)

Brez nežnosti , topline in čustvenosti pa tako ali tako ni pri otrokih nič...pa še mal igrivosti...pa je zadeva super..

Imaš prav.
Saj delam po svojem občutku, samo, kot sem rekla, situacije postavljajo nova in nova vprašanja, dileme.
Bom drugič konkretna, predstavila problem, pa bom prosila za komentar, misel, nasvet.

Hvala.

Vesna

Se strinjam Vesna..ja..vsaka situacija je drugačna..tudi jaz se večkrat lovim in sem v dilemi kaj narediti..

Lahko opišem eno situacijo ko je bil sin na začetku pubertete...Bil je s prijatelji pred Kolosejem in sva se zmenila, da pridem z avtom ponj ob 20.uri...Potem me pa pokliče, da bi še rad bil pol ure dalj s prijatelji..Najprej sem malo težil potem sem pa rekel:"O.k pridem pote ob pol devetih..!"

Ko sem prišel do Koloseja pride proti meni ves objokan..Ukradli so mu mobitel v tem času, ki si ga je sam podaljšal..In to je bil mobitel, ki mu je bil še posebej pri srcu..

In kaj je rekel potem? "Zakaj me nisi prisilil, da grem prej domov s tabo!?" :o

Odgvornost je hotel prenesti name..Ker sem ravno tisti čas bral Bluesteinovo sem odgvoril:"Tole kar se ti je zgodilo pa res ni moja odgovornost! Jaz sem bil pripravljen priti pote ob osmih!"...Postavil sem mu mejo..

Ta situacija je meni odprla več spoznanj -Fajn je, da otroku prepustim odgovornost za njegove izbire -Njegove napake so odličen način, da se uči na svojih izbirah ..Zato mu je napake treba dovoliti, da se uči na lastnih izkušnjah in ga ne vedno obvarovati pred njimi..-problemi, ki so njegovi so njegvoa odgovornost..ne moja

Posledica njegove izbire je bila, da je bil nekja mesecev brez mobitela....to ni kazen..to je posledica..

Nekako tako razumem in skušam privzajati odgovornost....Včasih uspe...včasih ne :)

Ja, lahko gre za razliko med starši in otroki, ampak mislim, da je največji problem, ko se v bistvu dogaja obratno - ko otroci delajo ravno tisto, kar so starši počeli, ko so bili mlajši (in gre v bistvu za podobnost).

Na to sem pomislila, ko sem prebrala tole :


Recimo, tukaj so moji starši naredili največjo napako.
In najbolj hecno je, da čimbolj so se trudili, da pa njun otrok ne bo tak, tembolj se zadeve ponavljajo... Iz generacije v generacijo... Podobnosti so že kar strašljive.
In zanimivo, pri meni se že dela isti vzorec, ravno zadnje čase razmišljam, da pa res nočem ponoviti istega svojim (bodočim ) otrokom, da upam, da ne bojo šli čez isto kot jaz... Pa mogoče ravno s tem že napletam ponavljajočo se zgodbo...

In ja, itak, sem otrok in nisem starš in o konkretnih vprašanjih glede vzgoje nimam pojma  :) ampak, tko, res opažam, tud v mojih odnosih s starši ali pa v zvezi... Pa kokr se sliši klišejsko, ampak čimbolj se ukvarjam s tem, kaj druga oseba počne, pa kako bom rešila zadevo, pa kako pomagat, temmanj mi je vse jasno... Ko pa se osredotočim nase, ko sem sama zadovoljna, se stvari avtomatsko spremenijo. Ne nujno na lepše (da je pa potem vse ok... sploh ne), ampak samo bolj jasno vidim vse. In bolj vem, kaj točno naredit..... Škoda mi je, da se v teh priročnikih o vzgoji in to, premalo poudari, da morajo tudi starši imeti svoje življenje. In ja, da so ločeni od otroka (kot je scorpion lepo napisal). In da bi morali pri vseh obveznostih, službi, vzgoji in še marsičem, imet ventil za sprostitev. Pač, da se vsaj za 10% manj osredotočajo na otroka in bolj na svoje življenje (želje, občutja, potrebe).

Moji starši na to vedno rečejo - saj boš imela sama otroke, pa boš videla, kolk tale tvoja teorija (ne) drži   ;D In ja, v praksi verjamem, da je ful težko... ampak vseeno, vsaj v teoriji mislim, da bi se moralo to večkrat poudarit. 

(pa oprosti Vesnav, Scorpion & ostali, če sem mogoče mal off topic... ta tema mi je ravno spodbudila razmišljanja, ki se mi porajajo zadnje čase.. Lp)

nak, vzorec nima roke pa noge pa glavo, ne more se sam narest, kvečjemu ga ti kopiraš; in če ti to ni všeč, se vprašaj, kdo je subjekt in kaj objekt v tem stavku in ugotovila boš, da je samo stvar tvoje volje, ali se bo vzorec prenašal v nadaljnje rodove;

Tole kar si napisala hud****o res.  :clap: Klišeji gor al dol. Pa ne gre tako le v odnosih starši - otroci. Ampak tudi pri partnerskih, v službi.... Kadar prevzamemo odgovornost za svoja dejanja in reakcije in se ne ukvarjamo z drugimi, stvari dobijo drugačno perspektivo. Super si napisala - jasnejšo.
Odgovornost za otroke je vsekakor velika, ampak, če starši ves svoj prosti čas namenimo otrokom, je to tudi za otroke slabo.  In pogosto gre pri tako naravnananih starših za drugačne težave, kot razmišljanje v dobrobit otroka.
O priročnikih pa tole: prebrala sem že na metre (berem vse, kar mi pod roke pride), ampak, nekaj je dejstvo. Zgled in brezpogojna ljubezen sta najboljša vzgoja.
Mislim, da boš enkrat prav super (beri - dovolj dobra mama  ;D ) mama.

She,
nisi razumela mojega vpisa. Bom kratka, ker se mi ne ljubi pisat tri strani. Zapisala sem, da si ne želim, da bi moj otrok povohal "psihična nihanja", kot sem jih pač jaz. To konkretno sem mislila, nisem eksplicitno, ampak se je dalo razbrati.

Sicer sem pa že napsiala zgoraj.. da so boljši avtentični starši kot "popolni" in "teoretično podkovani". Kljub temu pa je pametno brati, se izobraževati, nenazadnje, kje bi bili, če ne bi razmišljali o vzgoji. Tudi čas ni enak kot pred 20 leti in si prisiljen "razmišljat"...

Pri otroku pa.. imajo starši prav. Meni je bilo vse jasno pa še zdaj mi je pri "tujih otrocih"... Najlažje jih imenuje; matr je razvajen, temu bi dala vetra itd.
Ko imaš svojega, je to pač nekaj drugega.

Se strinjam, da sta zgled in ljubezen zelo pomembna, vendar mati in oče naletita na čeri, ki jim nista vedno kos samo z "ljubeznijo in zgledom". Brez dvoma oboje kotira na vrh lestvice, kljub temu... Moram iskreno priznati, da je otrok en velik vprašaj.., zame res, čeprav že vse življenje berem na to temo, razmišljam itd. Vsaj za svojega vem, da je uganka, je svoj, ima svoje lastnosti, ravna drugače kot bi jaz, v marsičem me posnema, v marsičem pa noče - niti pod razno. In to spoštujem.
Konec koncev ga zanimajo drugi intersi, kot so mene v njegovi starosti, in dilem je vse več. Kako naj ravnam? je vsako leto zato zame pogosto vprašanje...

Jah, če bi bil ves čas z mano, ne bi bil problem. Tako pa je postavljen v situacije, socialne situacije, ko ravna po svoje, ko bi jaz drugače, on pač ne, ko se sprašujem, do katere mere naj s o tem pogovarjava, kje je tista, ko ga morda že silim, ali naj ga pustim, da sam tava v temi...

Če o tem pišem v tej temi, ne pomeni, da od jutra do mraka zrem vanj... Je pač tema, kjer se o tem pogovarjamo.

Gotovo pa je otrok pri meni na prvem mestu, sledi boj za preživetje. Tako da...

Hvala vsem za komentarje.
Konkretnih vprašanj imam za vsak dan vsaj 3.. Recimo, včeraj ni hotel iti k babici in dedku... Hmm. Ni bil pri nih že pol leta.. In ga imajo nadvse radi in tudi on njih ima.. Pa sem ga nekako spravila v avto. Potem ni hotel ven.. Pa je dedek omenil, da ima darilo, je takoj ven skočil, ampak da se vrne nazaj in gremo domov...
Mislim... Seveda se mi ne zdi prav, da "pada" na darila, še manj, da mu dedek to vrže kot "motivacijo"... Ampak kaj storiti? Nič, smo šli gor in ostali dan in pol in je čisto lepo užival...
Seveda tole ni noben hud problem, ampak življenje je sestavljeno iz malenkosti, ne?

V.

Če prav razumem, je tvoj otročič star 6 ali 7 let. To je obdobje, ko se začne kazati samostojnost obvladovanja vsakdanjih situacij. To so prve izkušnje, ki so dragocene predvsem zato, ker so v tem času otroci še vedno precej zaupljivi do staršev in še niso pod vplivom vrstnikov. Tako imamo starši še vedno vpogled v dogajanje in ga lahko po potrebi usmerjamo. Seveda bi ti ravnala drugače kot on. Tudi jaz bi drugače ravnala kot ti, a ne?
Vse manj boš imela pregleda nad situacijami, v katerih se bo znašel. Vse pomembnejši v njegovem življenju bodo postali vrstniki.
Pogovarjajta se o tem, absolutno. S tem gradita medsebojno zaupanje. Je pa prava umetnost se pogovarjati z otrokom na način, da ne bo imel občutka, da vanj silimo. Sploh, če je otrok bolj introventiran.
Pri nas delamo to tako grede, ko kaj delamo, pospravljamo, dajemo prat, kuhamo, rišemo.... da je čim manj "šolsko". Da teče pogovor prosto. Da ni občutka prisele. So pa moji otroci zelo odprti in vedno pripravljeni na pogovor.

Najbrž poznaš, kako pravi Prerok: Vaši otroci niso vaši otroci, puščice so....

Se strinjam  :oki: Ravno delam na tem, kako vzet stvari v svoje roke.




Omg, tole je pa ena najlepših pohval ki sem jih dobila... Am, farbam  :zardevam:  :)


Vesnav, sem čisto razumela, kaj si hotela napisat, ampak se z marsičem ne strinjam.
Je pa res, da sem pač "otrok" in mogoče moje pisanje spada bolj v temo o starših (ki jih imamo na forumu kar nekaj, medtem ko je tale tema o vzgoji otrok bolj ali manj edina)... Tko da prepuščam temo vam, naj teče v smeri, ki ste jo začeli. Lp

Tudi jaz sem otrok. In tudi jaz gledam s tega stališča. Ne vem, v čem se ne bi strinjala. Lahko poveš. Sama ničesar ne trdim, razen tega, da ni pravil...
Zato se sprašujem, kako drugi...

Jagodka.. je introvertiran. Verjetno je tle srž.
Poznam Preroka.

Vesna

razlog ? al kar tako ni hotel iti ali zato, ker že toliko časa ni bil..

Moj je vedno rad hodil h babici in dedku...ko je bil še otrok..Zdaj je pa 17 let star pa nima časa :)..res ne...prijatelji, šola, delo, punca....

Jaz ga ne silim, ker tudi sam ne hodim pogosto k mojim..In najbolj sem sovražil pri svoji mami, da je vedno težila s tem:"Ali si že pisal teti? Pejd jih malo obiskat!" Ni me  vprašala ali si želim, kako se počutim nič....Le svoje je gonila..In to želim svojmu sinu prihrant..

Zanjo je bilo najpomembneje, da smo obiskali sorodnike in jim pisali..druge stvari pa je niso zanimale..

Kot sem rekel sva s sinom potrebovala leto, da sva zgradila ondnos zaupanja in medsebojnega upoštevanja...

Pri mami se je navadil lagati, delati stvari za hrbtom..manipulirati..Tako sta pač funcionirala..

Če meni kdo reče:"Moj otrok pa laže!".., pomislim, na to, da manjka v odnosu zaupanja in da je njegovo vedenje neenhno obosojano..in kritizirano...

Otrok laže zato, ker ne sme biti iskren.., ker se ga obsoja, ker mora kazati neko popolno sliko....

Arwen, zapečkar je...

Scorpion, ni pravila...

V.

uf, to pa razumem... pametno ga je zbezat ven, veliko vprašanje pa je, kako...

Ne vem.. :-\

Z zgledom. :)

O laganju:
http://jbd.sagepub.com/cgi/content/abstract/26/5/436
http://www.apa.org/monitor/jan08/liar.html
Laganje je nekaj, kar da velika večina otrok skozi, saj se s tem kaže, da so na stopnji razvoja, ko se zavedajo oz. razumejo, kaj drugi razmišljajo. Sploh majhni otroci lažejo o vsem mogočem in si izmišljujejo neverjetne zgodbice. Ko rastejo in se razvijajo, pa začnejo razlikovati med različnimi vrstami laži ter med posledicami, ki jih ima to zanje. Če otroka zalotimo pri nečem za kar ve, da mu je prepovedano, bo njegova instinktivna reakcija laž, saj se s tem želi izogniti kazni/pridigi in drugim neprijetnostim. Tako, da ni vsako otroško laganje znak nekih globokih problemov z zaupanjem ali obsojanjem..

Super Anchi  :oki: Hvala za linke.

Točno, Anchi.

Hvala za linke.

V.

To velja za zgodnje otroštv o, kot razvojna značilnost..Ne pa za kasnejši nodnos med otrokom in staršem..

Ok, če je zapečkar, se pravi nima motiva, da bi bil družaben. Če nima motiva po družabnosti, ima verjetno pomanjkanje samozavesti > slaba samopodoba > pomanjkanje pohval, pozornosti, varnosti mogoče...

Se pravi, če gremo od zadaj naprej...
Če hoče bit doma, naj bo doma. Ampak ne tko, da samo sedi, ampak, da se organizira kšna "aktivnost" k mu zraven da občutek, da ni nič narobe tudi če je zapečkar, plus, da se mal obda z občutkom varnosti in topline. Js bi še dodatno zbluzila, da mi je prov dbest, da je on doma, da bom lahko več časa z njim :) Vzela bi kakšne filme, pa si jih pogledala skupi z njim (al kaj jaz vem, kaj toliko stari otroci doma počnejo skupaj  s starši  :)). Pa delala to vsako soboto, recmo.
Potem pa naprej - najdt neki, kjer po dobil samopotrditve. Sigurno more bit neki, kar mu je fajn... in ga zraven pol ekstra pohvalit.. pa še pr domačih opravilih itd.
In šele potem ga motivirat za to, da gre ven (kako... hm... thats a tough one.. po mojem mišljenju je to tko, da če bi mi ratalo prva dva koraka uspešno narest, bi sigurno najdla še način za tretjega  :))

Iščem tisto o tvojem problemu Vesna, ko tvoj sin noče h starim staršem..pa ne najdem..

A se je meni zdelo, da je to pisalo nekje al je blo res?

Saj nekje piše...
Saj zdaj mu ni za iti niti k drugi babici, edino ve, da je bil tam Dedek Mraz...

Ja, She_, niti slučajno mu doma ni dolgčas, niti minutke ne sedi, ves čas se igra, včasih to počneva skupaj, olično se zamoti tudi sam. Odkar govori in jaz pomnim, torej približno 4, 5 let, si ves ča nekaj izmišljuje, igra več vlog, odvisno os topnje, na kateri je.. Ta čas so to vlaki, ki govorijo, vozijo po različnih tirih, on je nadzornik, jih usmerja, se prelevi v drugi vlak itd.. Igra se tudi šolo, večinoma je on učitelj ali ravnatelj.
Problem je bolj zunaj... Tukaj pride ta tvoja samopotrditev, ki mu je jaz ne morem dati. Lahko mu jo dam samo doma. Zunaj mu morajo dati to možnost drugi. Lani jo je na koncu leta imel, odlična učiteljica Metka mu je dala manjšo vlogo in čeprav sprva ni želel nastopiti, ga je vrgla na super finto in mu je uspelo. Ne morem opisat, s kakšnim filingom in tresljaje od vzhičenja je prišel k meni... "A sem bil dober, mami?"..
No, gre tudi za to, da ima malo bolj izrazite govorne napake, č,ž, š, r.. kot vrstniki in tudi zato zaenkrat še ni ravno za prvo vrsto v gledališču... Tu pač delamo...
Poleg tega se njegovi vrstniki igrajo drugačne igre, bolj se lovijo, norijo, on pa ni ravno športni tip, pa tudi sicer mu določene stvari ne ležijo ali pa jih niti ne kapira.
Zmožen pa je dve uri skupaj meni pripovedovati zgodbo o vlakih, kaj vse se jim pripeti itd.., in sicer tako, da ima zgodba začetek in konec, vmes pa spreminja glas in prilagaja like značajem..

Zapleteno pač.
Ja, dramski krožek, ampak ta hip je še vprašanje, kam, ker v šoli nova učiteljica ni primerna.

V.

Kao to, da ne mara h babicam? Ga vprašaš? Pove kaj?

Ne mara k nikomur.
Ni poanta v tej smeri, na katero napeljuješ..

V.

Moj ni hotel ven se igrat z otroki. Nikoli se ni igral pred blokom, ker je bila žena prerpičana, da je to zanj lahko nevarno med različminimi otroki... :)

Sedaj je pa tako družaben in ima toliko prijateljev, da jih ne dohaja..

Neka znanka je bila zelo prestrašena glede svoje hčere, ker do 14 leta ni hotla v družbo. Potem se je naekrat tako odrpla, da je postala središče dogajanja..

Jaz ga nebi silil v nič..se bo sam odprl ko bo čas...

Mater, tole sem rabila, Scorpion. Hvala.
Znaš presenetiti...

Naj gredo tvoje besede v Božja ušesa.

Lepe praznike vsem.

Vesna

..Hvala Vesna..tudi tebi lepe praznike..

Fant se bo sam odprl ko bo čas...boš vidla..

Vsak starš dela po svoje, gelde na svoja prepričanja in izkušnje....jaz vem, da bi marsidko kiksnu, če bi hotel kopirati mene ali pa jaz njega...

zato se mi zdi pomembno, da straši postanejo "svoji"..to je najboljša popotnica otroka..Imeti avtentičnega starša, ki je "sam svoj", ki misli s vojo glavo...

Soznavanje samega sebe, osebni razvoj je čudovita dota za otroka...

Presnečen sem koliko staršev je nesigurno v svojo starševsko vlogo in želijo delati "pravilno"..kaj pa je pravilno? Zelo relativna stvar..

Avtentičnost je pomebnejša od teoretičenga znanja..

Najslabše se mi zdi, da hočejo biti starši popolni...Meni se zdi najboljše, da smo nepolni, človeški, da to priznavamo in se smo pripravljeni za svoje napake prevzeti odgvornost...

Otroci perfekciosistov bodo vedno imeli občutek, da niso dovlj dobri...

 :clap: :clap: :clap:

..in ali se znamo opravičiti svojim otrokom ko naredimo napako? Se nam zdi to ponižujoče? Saj smo vednra starši...

Moj sin me je zadnjič dobil na laži..opravičil sem se mu:"Oprosti mi , da sem ti lagal"......Malo težko mi je šlo z jezika, vendar se mi je zdelo pošteno, ker želim biti do svojega sina resnicoljuben...

Tudi priznanje, da nisem popoln je resnicoljubnost....

Zakaj si pa lagal? ???


V.

....Ali ni bolj pomebno, da sem se opravičil?

Pač sem poskušal olepšati resnico....pa se mi je maščevalo ;D

Kje pa.. Bolj pomembno je govoriti resnico.
Vendar je res, da se laž od laži razlikuje...

Pri lepšanju resnice je že tako..

Mislim, ok.. jaz si izmišljujem, res, ja.. marsikaj.. Dedek Mraz pa vile pa nevemkaj.. Ampak, saj to se oprosti, po mojem... Upam, no..

V.

Ah to je drugo....to je del domišljije..in se mi zdi kruto otroku vzeti sanje, pravljice in ga pahniti v resničnost prehitro..nisem mislu tega..

Ne znam točno povedati kaj mislim pod resnicoljubnsotjo...Saj včaih pač ne povemo vsega..vendar, če me dobi, da sem mu nekaj prikril in priredil..potem se mi zdi pošteno do njega, da to priznam...

Sicer pa je moj sin star 17 let in sva dolgo delala na tem, da is zaupava....Kljub temu pa imava skrivnosti..tako jaz kot on...

Jasno.
Tukaj pa potem ne gre za laž.

Jaz gledam takole: če je kaj takega, da bi ga prizadelo, se mi zdi celo brezobzirno, da človeku to povemo... Če pač ni nuja.

Ampak, kot rečeno, tega ne štejem med laži.

In sem sodijo tudi skrivnosti.

V.

Gre bolj za priznavanje svojih slabosti, svoje nepopolnosti, človeškosti. To je, po mojem , temelj za pristen, odkrit odnos. Ko se starši ne postavljamo v vlogo neranljivih in nezmotljivih.

Namesto, da bi branil svojo idealno podobo preprosto priznaš svojo napako, slabost..

Jaz redko kričim na sina. Nedavno pa sem popenil ko je nekam zginila neka moja stvar, ki jo je on uporabljal. Bil sem besen...in sem kričal nanj dokler je ni našel. Potem sem mu rekel:"Oprosti, da sem kričal nate." Simpl...

Včeraj mi je uspelo brez osladnosti reči, da ga imam rad....tako mimogrede...

Saj ne gre za to, da bi se kar naprej nekja opravičevali eden drugemu...Je pa lepo, da se občasno opravičimo...to pomeni, da se upoštevamo, da nam ni vseeno, če se prizadenemo...

Nikjer pa ne piše, da se morajo le otroci opravičiti staršem.., vsaj po mojem ne..

..Če priznaš svoje napake in se ne braniš na vso silo si blizu resnicoljubnosti...

Skladnost besed, čustev in dejanj.......in priznavanje napak..evo to je to...

Osladonosti?

Ko imam koga rada mu to povem.
In nikoli ni osladno.
Predvsem je iskreno in spontano.

Kaj pa opravičiti svojim otrokom? gre?

Je pač tako, da se morajo otroci vedno opravičiti strašem (4. božja zapoved), tudi, će so bili tepeni :)..Da bi se pa starši opravičili otrokom ? To pa velja že stoletja za nevzgojno, ponižujoče in pomeni izgubo avtoritete.

Moja izkušnja je čisto drugačna..

Jaz sem se sinu prvič opravičila pred dvema letoma, spontano je prišlo.. In sem premišljevala, kako dober občutek je...
In moj otrok se mi opraviči tudi sam, če tako čuti. Jaz nisem tega nikoli zahtevala niti nič. Tudi on je to naredil spontano.. Mislim, da me je lopnil tudi pred dvema letom in sem rekla: Halo..
Vem pa, da to nima prav nobene veze z nobeno zapovedjo.
Stvari so v nas in vedno ne izhajajo iz vzgoje in cepljenja.. Nekaj je v nas, že milijone let, česar niti sami ne poznamo, pomeni pa kompas, ki je nujen. Zame je to vest.
Kdor tega ne pozna, zame ni človek.

V.

Tone Pavček je izjavu, da je bil nevzgojljiv otrok in dodal:"Iz tistih, ki so dobro pošlihtani, dobro vzgojeni in urejeni po predlačkih, ni nikoli nič...Vsaj v mladosti moraš biti upornik..."

Pa res , če pogledaš...a bi se kaj dobrega zgodilo človeštvu, če nebi bilo upornikov, predrznežev,norcev, ki si upajo pogledati več in tja kjer večina ne upa...?

Če bi Martin Strel poslušal preveč skrbo mamo  verjetno nebi nikoli upal plavati v Missisipiju, polnem strupenjač..Ali pa Dušan Mravlje..Če  bi bil doma pri mami, ker je tam bolj varno, nebi nikol tekel 5000 km preko Amerike..Al pa Davo Karničar..Bi smučal z Mount Everesta, če nebi bil malo predzen, malo nor..?

Vsi dosežki človeštva slonijo na dosežkih upornežev, nekonformistov, predznežev...Giordano Bruno je šel na grmado, ker je trdil, da  zemlja  ni središče vesolja..in da je vesolje neskončno

Malo je mater, ki ne jemljejo svojim otrokom poguma za uporništvo..večina jih želi prilagojene in konformne..pošlihtane..Še dobro,  da so mladi ljudje tolk neuklonljivi, da se ne dajo....

Še Karlu Marxu je baje mati govorila, da bi rajši zbiral kapital namesto, da piše knjige o njemu...No, pa vseen ni kriva, da je socializem propadu ;D..to pa ne

Če ne bi Strel preplaval Misiipija, ne bi bilo nobene škode.

Za človeštvo? Hm..

V.

Ja no zdaj pa res govorim , kot Rugelj..Moški so nadmočni :)..ma Arwen kar prav..

Govorim bolj o tem , da se danes neka prilagojenost, konformnost še vedno bolj ceni, kot avtentičnost in nekonformnost..

V tem smislu mi je zelo všeč razmišljanje dr.Huberta Požarnika v knjigi Kako ohranimo duševno zdravje? "Vzgoja h različnosti in samostojnosti je nujno vzgoja h NEPOSLUŠNOSTI...To se sliši heretično v kulturi, ki visoko ceni poslušnost in vodljivost...
Umetnost h neposlušnosti, ki temelji na zavesti svobode in spoštovanja človeka, je v vzgoji povsem zanemarjena. To je toliko bolj čudno, saj ni nobena skrivnost, da vsi napredki kulutre in človečnosti izvirajo iz neposlušnosti" (>Požarnik, 1978, str.171)

Kam vodi pretirana poslušnost lahko vidimo na primeru Rudolfa Hessa, komandanta taborišča v Auschwitzu, ki je na zaslišanju med drugim povedal:"Starši so me učili, da moram brezpogojno ubogati vse ukaze odraslih, staršev, učiteljev, duhovnikov itd..".(prav tam)

Spet predavam...A kdo ni imel strašev, ki so nadvse cenili ubogljivost?

Škorpi, komandant Auschwitza je bil Rudolf Höβ in ne Hess. Ta, ki ga ti omenjaš, je bil Hitlerjev namestnik, ga je l.41 lomil po VB, ker je hotel na svojo roko sklenit premirje z Britanci, da bi Nemčija lahko opravla s SZ. V VB so ga zaprli in ga potem po koncu vojne v Nurenbergu obsodili. Zaprt je bil v Spandau (Berlin), kjer je 1987 naredil samomor. Precej časa je bil edini zapornik in mu je bilo menda zelo dolgčas. Je pa to krasen izgovor. Nisem kriv, mama je.

p.s. To je informacijski post.  ;D

Da pa ne bom off topic, pa še moje mnenje o vsebini posta. Mislim, da že malo pretiravaš. Mogoče so razlogi v genocidu nad določenimi narodi in etničnimi skupinami v času druge vojne (in tudi katere druge) kje drugje kot v starših, ki zahtevajo ubogljivost od svojih otrok. Mogoče je pa tu kriva okolica, manipulacija, propraganda in čredni nagon.

Tudi okolica ima na nas močan vpliv, pa se mi zdi, da ta vpliv v preveliki meri odrivamo na stran.

Jasno...
Simpl, prva ura psihologije: dednost, okolje in vzgoja.

Lp,

Vesna

se ne strinjam...

Jagodka ja..semm kr napisal Hess, ker nisem znal drugače..pa tom  ni važno...So se pa eni psihologi dost ukvarjal z karaktrejem folka, ki je nasedu Hitlerju...Fromm omenja v Anatomiji človeške destruktivnosti, da je pred začetkom druge svetovne vojne bil psihološki karakter večine Nemcev (80%) t.i. "avtoritarni karakter" za katerega je značilno ravno to, da teži h dominaciji ali podrejanju, da ljubi moč itd...

Pa Wilhem Reich je tudi dobro razkrinkal značaj Nemcev, ki so dvignili Hitlreja na oblast.....Gre za posebno strukturo osebnosti, ki ima značilne fiziološle lastnosti..

To, da je propaganda zmanipulirala na milijone ljudi (Nemcev) je po moje izgovor...Ljudje so dvignili takega človeka na oblast, kot je bil Hitler in ne obratno..Ljudje so potrebovali tako pošast.....

..Kot nekdo , ki se je ukvarjal dosti z vzgojo praktično in teoretično , poklicno in zasebno, sem kr mnenja, da je vodljivot še vedno najbolj cenjena lastnost pri otrocih...Razvijanje lastne odgvornosti, avtentičnosti pa še vedno redka zadeva...

Danes sem se po telefonu pogovarjal s svojo bivšo ženo. In sem jo vprašal kako bo reagirala, če bo najin sin (hipotetično) slučajno v tretjem letniku gimn. padel, ponavljal...Ali bo še plačevala preživnino? Ker sedaj živi pri meni...

Odgovorila je z vso možno toplino ljubeče matere:NE!!!

>Kako...to je tvoj sin!! Če ne bi bil uspešen po tvojih merilih bi mu odtegnila denar in ljuebezen?  "Denar nima nobene veze z ljubeznijo!" je odgvorila ljubeča mama..

O ima..ima...škrti v ljubezni so pogosto škrti tudi v denarju....

Ne, denar nima veze z ljubeznijo.

Zakaj pa ji sploh postavljaš taka vprašanja?

V.

Zato ker vem kako ni sposobna svojega sina brezpogojno ljubit...

Denar ima še kako močno vezo z ljubeznijo.....

dajanje je pač dajanje...materialno in čustveno..če ne zmoreš ne daš nič..ali pa le , če nekdo dela to kar ti hočeš

tvoja bivša ma prav...denar nima veze...če mali pade...ma en let frej, pa nej gre mal delat...to je vzgojna in nima veze z brezpogojno ljubeznijo...sploh pa ne morem vrjet, da ravno ti to zagovarjaš...

a deklica pa pr njej živi...ker če, je že tko mal čudn, da ona tebi plačuje preživnino...

On živi pri meni..Punčka pa ni njena....

jaz sem ji reku, da ne potrebujemo njenga dnarja in naj pač dela po svoji vesti..če se bo tako dobro počutla....Saj fant je prišel k meni, ker ga je pošiljala v vzogjni zavod..Zdravga fanta, ker je ona nesposobna z njim  delat..če bi še bil pri njej bi se potolkla..

Bomo že brez nje....in njenga dnarja...Sicer pa bo šolo naredu..Gre le za princip..

aha...oki se opravičujem

mi je vse jasn zdej

Seveda nima. :oki:

Se pa čudim, da otrok že od začetka ni bil dodeljen tebi,
ki si tako razumevajoč, sočuten in nasploh čudovit očka...?
(..jaz ne vem..tako ti praviš zase...)

Misliš, da otrok ne bo kdaj v odrasli dobi tebe krivil, da se nisi dovolj "grebel",
da bi ga dobil ti...in ti bo "zameril to"? Pustil si ga v najbolj ranljivem (in za razvoj pomembnem) otroštvu,
nekaj let pri ženski, ki po tvojem mnenju ne zna vzgajat otroka...?

Otroci od nas vsrkajo to kar želimo in tudi to kar ne želimo...
In vzorec "očeta, ki sovraži očeta"....se lahko tudi ponovi....(...samo hipoteza...)

Seveda ti želim vse dobro in da imata lep odnos skozi celo življenje...

Scorpion, ti ni nič nerodno, ko sina takole brezvestno uporabiš za provociranje njegove matere? In še hvališ se s tem?!

Imaš najslabše in najhujše starše v celotnem vesolju, mati tvojega sina ni vredna ene same tvoje dobre besede (samo neskončno mnogo slabih), z materjo drugega otroka si si na prejšnjem forumu privoščil tak resničnostni šov, da je bilo celemu forumu hudo...
Revež.

Tvoja otroka imata otroka za očeta.

jap, in obema otrokoma je ponudil razdrto družino....  :o

Ne drugmu pa ne..

Njegova mati mu pa vse daje pogojno..In če si škrt s čustvi si škrt z denarjem..

Sem bil poročen z žensko, ki zna ljubezen le pogojno dajati..tako kot moji starši :)..Sem se poročil s starši

Scorpion če prav razumem potem oba otroka živita s teboj in tvojo drugo ženo?

Kakšen odnos ima pa ta druga z vajinim otrokom?

Mogoče pa odnos s svojo bivšo gledaš preveč negativno, ženska bi verjetno samo rada da fant naredi šolo. Kar se mi zdi normalno, vsak starš  za svojega otroka želi najboljše.
Se mi kar smilijo mladi ko jih vidim da brez ciljno tavajo po cestah, ne vem če je to glih smisel življenja..brez služ in izobrazbe.

..Ja ona je preveč zaskrbljena..in ne ZAUPA,,..in meni zameri, ker zaupam, da bo vse v redu ;D..Še mene hoče preprilati, da se moram zasekirati, .. ;D..In to ona, ki so jo polna usta "pozitivnega mišljenja"..Dvojček po horoskopu :)..polna usta..pa nič rezultatov

Poleg tega je fant pri sedemnajstih v tretjem letniku gimnazije in ni panike...Ona je enkrat ponavljala v srednji šoli, če bi pa se to zgodilo njenemu sinu, pa bi bila katasrofa..(pa ne bo padel)

Ona ima tukja svoje probleme, ki jih noče videti in pritiska na fanta..


No, on ji pa zna tudi diplomatsko reči po telefonu:"Mami, ko se boš umirila in bolj spoštvljivo govorila z mano, te pokličem..zdaj bom pa odložu!"..lepo, ne?

Imaš odlično priložnost, da se od svojega sina kaj naučiš o lepem vednju
in medsebojnih odnosih...

Tak kot oče, tak je sin ;D...in obratno

Aha hvala.
Zdej lažje razumem podobnost tebe in tvojega očeta... :zvizgam:

 :P

Berem neki zdaj o Mariji Montessori, italjanski zdravnici, ki je s svojo karizmo pustila pečat v pedagogiki 2o. stoletja (Montessori vrtci)..

"Nagrajevanje in kaznovanje je spodbuda za neenakopraven, prisiljen trud...Jezdec ponudi konju košček sladkorja, preden se povzpe v sedlo.Trener konja udari, da potem uboga ukaz vajeti. vendra pa noben od njiju ne teče tako lepo in popolno, kakor svoboden konj na širnih planjavah" ( str 26)..

Potreba po svobodni vzgoji, otrokova aktivnost, spontanost, interes., iniciativnost..to sploh niso nove vrednote , ki se spet povdarjajo v zadnjem času..S temi mislimi se je ukvarjal že Rousseau v 18.stoletju,  pa Komensky, pa Lock,pa misleci razsvetlejnstva, pa v začetku 20, stoletja gibanje za progresivno pedagogiko (Niell, Steiner, Montessori.....) itd.


Zanimvo, da marsidko razmišlja še tako, kot so razmišljali 300 let nazaj...Sicer pa ta razvoj ni linearen proces..to je res

Mene pa nekaj zanima.
Mi nisi odgovoril na vprašanje. Odnos tvoje zdajšnje žene in vajinega otroka?

Ker imam občutek da pri tebi ni samo težava oče ampak tudi mati.

Tvoja bivša ima pač bol racionalno razvit um kot ti, zato stvari gleda bol iz praktičnega vidika.
Ni učenja..ni izobrazbe...ni dela...ni denarja.
Saj po eni strani ima prav samo način s kakšnim poskuša dosečt cilj tebi ni všeč in ne tudi tvojemu sinu.

Če že omenjaš Russeua in otrokovo spontanost, interes, iniciativnost...potem se tukaj poraja eno samo vprašanje če otrok tega interesa in spontanosti nima samorazvite potem v šoli ne bo nikoli uspel.
To se pravi če tvoj sin nima lastnega interesa da bi se učil potem ne bo z njega nikoli nič, ker očitno funkcionira samo pod prisilo ( ti pa naj ne želiš pritiskati).

Ker tukaj ne gre samo za učenje temveč razvite temeljne delovne navade za kar koli.
So ljudje, ki so uspeli v življenju brez izobrazbe narediti ogromno, nekateri so miljonarji ampak vsi ti ljudje imajo nekaj skupnega in sicer to kar ti navajaš, interes in inciativnost ter garaško delo.

Brez muje se še čevelj ne obuje...baje tako pravjo

..Ja zanimvo Zarja..Všeč mi je tvoje razmišljanje..

Ja, jaz verjamem, da ne obstaja lenoba..Lenoba je ali posledica bolezni ali pa posledica prisile..Res je, da vse kar se otroci danes učijo in KAKO se učijo ni zanimivo, je prej dolgočasno..torej se je treba učiti marsikaj kar je zoprno..

Vendar..Jaz mislim, da pretirano poseganje v otroka, in vmešavnaje in sliljenje otroka odbija hkrati pa ga navaja na to, da ne prevzame odgovrnosti za svoje delo in učenje..Sam mora prevzeti odgvornost...za svoje delo, napake in uspehe..da pride do tega pa je potreben proces in veliko strpnega, nevsiljivega odnosa nj.staršev..do njega

Tako lahko imamo mamo, ki se strašno sekira za svojega sina, ki nič ne dela, medtem ko se njemu sladko fučka..Zakaj? Ker ni imel možnosti prevzeti odgvornost za svoje delo in življenje, ker se mama preveč vmešavala. In ker je prevzemala nejgove težave, kot svoje, mu ni mogla mirno in z zaupanjem stati ob strani...zmeda


Moja bivša ima težavo, da ne ZAUPA v njegove sposobnsti in da bo znal sam sebe upravljati..tu vidm težavo..Čeprav ji je tisočkrat dokazal, da je sposoben in da je samostojen in da zmore..ona še vedno kr teži in išče napake..

Nevrotično, ni kaj...Jaz jasno vidim, da dela narobe..ona pa ne..in si ne more pomagati..žal

Ja se strinjam samo če do nedavnega živel pri njej je pač dobil tak vzorec, ti me kontroliraj koliko se učim, ti mi povej kako na delam, ker sam očitno tega ne zmore. In mislim da boš sedaj težko kaj naredil samo z zaupanjem.

S čim je dokazal da je sposoben, samostojen in da zmore...kolikor vem te skrbi da ne bo zdelal letnika.
Oprosti meni se to ne zdi nobena sposobnost.

No imaš pa še drugo možnost da pač rečeš kako pač bo pa bo, vržeš čez ramo in se ne brigaš več.
Kakor si bo postlal tako bo spal.
To bi bilo še najbolj enostavno a ne?

..Zaupanje , vera vanj, je temelj  vsega, Zarja..če tega ni potem deluješ nehote destruktivno...ravno kontra od tega kar želiš..

Mene ne skrbi..res..

Da pa nimaš zaupanja (ne ti konkretno) pa je tvoj problem..Ne otrokov..in  otrok ni vzrok tega

Ojej...
Torej ni upanja zate, scorpion? :o

Oooo to pa ni res, da sva si midva z očetom podobna..Jaz sem levičar on pa desničar..politično mislim ;D