FORUM Nebojse.si

Lep pozdrav vsem!

Sem nova na tem forumu. Sem sem zašla v bistvu po naključju, ko sem iskala več informacij o stranskuh učinkih Cipralexa. Le - to mi je moj zdravnik predpisal zdaj že drugič zaradi depresije s katero se spopadam že vrsto let, samo sem komaj pred dvemi leti prvič poiskala pomoč (bolj pod prisilo kot iz osebnih vzgibov).

Kaj se je dogajalo takrat, je tako oddaljen spomin, da se črnih dni ne spomnim, vendar se problem ni rešil. Le stopnjeval. In stopnjeval in stopnjeval. Moje brezno pa se je poglabljalo in poglabljalo dokler nisem padla tako globoko, da mi je dobesedno počil film. In spet sem tu.

Po pravici povedano, čutila sem, da padam že veliko prej preden sem se tega v resnici tudi zavedla. Preveč sem bila vesela. Kar je v moji knjigi prvi znak padca. In potem se je začelo... bližali so se prazniki, ki jih ne maram, ker ne zmorem hliniti sreče pred drugimi. Služba mi je iz dneva v dan postajala vse bolj mučna zaradi ljudi, ki so me tam obkrožali (nasvet: NIKOLI ne delajte za taščo), postajala sem vsebolj nesamozavestna, začela sem delati napake, ki so se le še stopnjevale. Pričela sem dvomiti o lastnih sposobnostih in na koncu prišla do zaključka, da res nisem sposobna opravljati dela. Nato pa je prišel tisti usodni telefonski pogovor, ki me je dokončno spravil čez rob. Skregala sem se s taščo, ker s partnerjem nisva želela iti na rojstni dan njene mame. Seveda sem bila vsega kriva jaz. Kot vedno. To, da moj partner ni želel iti sploh ni hotela upoštevati. Ne! Ker kar rečem jaz, to mora on narediti. To, da sem ostajala dlje po službi utrujena, lačna, da sem lahko naredila vabila za njo ni pomenilo ničesar. In to zastonj. Kaj je plača že nekaj časa nisem vedela. Dobro pa sem vedela, kako izgleda kup neplačanih položnic. In verjemite mi... vsa hlinjena dobrota ne zamenja občutka, ko si za svoje delo pošteno plačan. In delala sem. Oh ja. Zbolela sem, pa sem bila vseeno cel dan tam, ko bi lahko doma negovala svoje zdravje. Samo, ker je bilo treba delat, sem bila tam. Od sedmih do treh, kar za mnoge druge ni veljalo. Ampak, ker jaz ne spim s šefom, moram biti tam vseh osem ur. Do treh. Medtem, ko so ostali lahko šli po nakupih, k šivilji, na kavice... Kaj pa jaz? Novih oblačil si nisem kupila že vsaj dve leti. Ker sem hodila domov tako utrujena, še pospravljati nisem mogla, kot bi morala. Kot se spodobi za punco.Tako so okna nepomita, kopalnica v razsulu, da ne omenjam kuhinje. Partner mi je pomagal, samo vsega pa tudi ni mogel narediti sam. In tema se je večala. Začelo me je stiskati v prsih, da sem komaj dihala. Edino, kar mi je pomagalo je bil beg. Beg od vsega. Beg daleč daleč daleč daleč proč. Zatekla sem se v najtemnejše kotičke svojega uma in tam tudi ostala. Tam sem bila na varnem. Nič in nihče ni mogel do mene. Nič me ni moglo prizadeti. Potem me je udarilo spoznanje, da to kar delam ni OK. Partnerju kradem njegovo družino. Občutek krivde je bil nepopisen. Edina rešitev, ki sem jo jasno videla je bila smrt. Brez mene bi bilo vsem toliko lažje. Odstranil bi se največji problem - jaz. Firmi bi šlo bolje, ker bi končno dobili sposobnega človeka, partner bi si lahko našel žensko, ki ne bo tako slaba gospodinja. Ki bi mu kuhala, prala in likala brez "muh". Moja mama bi lahko prodala stanovanje v katerem živim ter končno zgradila svojo sanjsko hišo do konca. Tudi sestra bi lahko končno imela kje za stanovati in ne da mora plačevati visoko najemnino za majhno sobico, saj sem jo dobesedno izrinila iz stanovanja s tem, ko se je sem preselil moj partner. Edino skrb, ki sem jo še imela je bila kdo bo poskrbel za moje mačke. Spoznala sem, da nikomur ne zaupam toliko, da bi mu dovolila, da prevzame mačke v svojo oskrbo. In to je verjetno še edini razlog zakaj sem še živa, saj me sama misel na to, da se jima kaj zgodi spravi v čisto paniko. Ljudje znajo poskrbeti zase. Mačke ne morejo. Še posebej moji razvajenki ne.

In tako sedim tukaj, že drugi teden v bolniški, ker me je partner prisilil, da grem k zdravniku. Nazaj v službo niti slučajno nisem sposobna iti, saj me sama misel na to spravi v čisti obup. Ne morem se soočiti z ljudmi, ki so me prizadeli. In nisem dovolj močna, da bi se lahko spopadla s svojo temo. Z osebnim peklom nenehnega obtoževanja, krivde, manjvrednosti, sramu. Počutim se kot izdajalka. Ne vem, kaj naj naredim. Vem le, da nazaj ne morem. Poti naprej pa tudi ne vidim. Cela se tresem, duši me. Ne morem jesti, ne morem spati. Samo premišljujem in premišljujem kaj naj naredim, da bo spet vse OK, a ne najdem izhoda. Ne najdem rešitve. Vidim le, kako mi ploščice v kuhinji dobesedno odpadajo, kako je vse okoli mene umazano, ker sem prelena, da bi pospravila. V ogledalo se sploh ne smem pogledati, ker se sama sebi gnusim. Vse bi dala, da bi bila takšna, kot sem bila tisti dan, ko sem imela toliko energije, volje do življenja. Tako lep dan je bil. Vse bi dala, da bi bilo vse OK.

Upam, da kdo razume, kaj sem napisala. Preveč sem utrujena od vsega, da bi šla preverjat, če so vse vejice na mestu.

LP, Tina

Draga Tina, iskrene čestitke, ker se držiš tako kot se. Odlično, samo vstrajaj, da tableti primejo in pojdi na kako skupino za samopomoč, tukaj na forumu ti bomo-bodo vsi pomagali in stali ob strani, samo zdrži in vedo, da si ful fajn oseba, ki je močna! :oki:

Če lahko, si kuhaj čajčke, večkrat čez dan in kaj probaj ustvariti, kakšno slikico, pesmico ali pa malo po malo kaj prebrati, kaj za sprostitev, drži se!

Temari, dobrodošla med nami!  :)

Tvoj opis, kako bi bilo vsem bolje brez teme, me je spomnil na moje depresije. Glede na to, da se z depresijo boriš že več let, veš, da črne misli, ki nas takrat vlečejo v brezup, niso resnične, čeprav takrat vanje verjamemo. Ko bo Cipralex prijel in bodo njegovi stranski učinki izveneli, se bodo črne misli počasi umaknile realnim. In ko boš dovolj pri močeh, boš lahko zaćela reševati probleme, ki te vedno znova povlečejo navzdol.

Pišeš, da ti partner stoji ob strani, zato boš lažje prebrodila čas do izboljšanja.
Ne obremenjuj se s tem, da ni pospravljeno,... Nisi lena, samo trenutno teh stvari ne zmoreš narediti. Poskusi si zadati drobne cilje in se pohvaliti, ko jih dosežeš. Če se partner še ne znajde v vlogi podporne osebe, ga lahko napotiš na forum. Gotovo bo našel koristne nasvete, kako ti lahko pomaga.

Drži se! :rozicodam:

Daisy

Tina,
še vedno imaš željo po spremembi na bolje, obdrži jo, to je dobra misel.

Drobni cilji...DA...karkoli, da le opraviš in si lahko zadovoljna s sabo. Korakoma...
Ne obremenjuj se toliko s tistim, česar še nisi storila, veseli se drobnih uspehov.

Tvoj partner je videti bolj razumen kot podobni, ki jih poznam, že ti je pomagal in še ti bo. Mogoče ga pripraviš do prebiranja tega foruma, gotovo se še kaj nauči ( mnogi smo se).

Omenila si "nenehno obtoževanje", poizkusi se usmeriti v iskanje rešitev med pogovori, mogoče ti ostali slede...? Je pa to res moteč element, napačen pogovor, ne le v tvojem okolju.

Voljo imaš, pogumno... :oki:
Robert

Hvala vsem za besede. Veliko mi pomeni, da vem, da nisem sama, kljub temu, da vas ne poznam. Ne vem kaj bi bilo, če bi se skozi vse skupaj morala prebijati sama.

Spoznala sem, da sem perfekcionist. Glede na moje življenje (kaos v vseh pogledih) si nihče ne bi mislil, da sem. Samo ugotavljam, da se nalog sploh ne lotim, če že v štartu nisem prepričana, da jih bom izpeljala 110%. In priznam, da je to ena izmed velikih ovir na moji poti. Previsoke cilje imam, ki jih ne morem doseči. V bistvu si sama sebi mečem polena pod noge s tem, ko si zadajam cilje za katere vem, da jih ne bom mogla doseči. Moja glava in srce sta v konstantni vojni.

Danes veliko bolj "trezno" razmišljam. Mogoče je to zaradi pomirjeval, ki so ublažila tresenje telesa. Ne vem. Včeraj sem izvedela določene stvari, ki so mi jih prikrivali, sama pa tudi nisem nikoli spraševala, ker nisem bila na položaju, da bi si upala vprašati. In novica me ni samo šokirala, ampak tudi zelo razjezila. Za moment je jeza zamenjala krivdo. Tako je odločitev, da se permanentno odstranim iz slabega okolja (beri: dam odpoved v službi), postala prvi korak na poti do notranjega miru.

Vedno so me učili, da moram biti ponižna. Da moram dati vse od sebe, če želim kaj doseči. Da se moram dokazati, a vendar nikoli ne nasprotovati drugim. Tudi, če vem, da nimajo prav. Da moram delat, delat, delat in biti tiho. Tako je bila naučena moja mama, njena mama in posledično tudi jaz. Vem, da to ni prav. Razum mi pravi, da se ne smem pustiti, a se. Nikoli si nisem upala nasprotovati drugim, četudi sem vedela, da je moja rešitev boljša. Tako sem na koncu pristala na mestu, kjer ne želim biti. Že sama poklicna odločitev ni bila nikoli moja. Samo, ker sem bila punca, sramežljiva že od malega, a nadpovprečno inteligentna, so me "usmerili" v zdravstvo. Srednja šola je bila zame pekel v vseh pogledih. Na hrbtu sem imela namreč profesorico, ki me ni marala zgolj zaradi tega, ker sem hči moje mame. Še danes mi ni jasno, kako sem lahko maturirala.

Pred maturo sem se prvič zlomila. Prvič sem se zavedla, da rabim pomoč. Šla sem k psihiatru. Napaka! Kaj se je zgodilo? Nadrl me je, da mu kradem čas, češ da si probleme samo domišljam. Po tem sem rabila skoraj deset let, da sem ponovno poiskala pomoč. Vrsto let sem se "zdravila" sama. Z alkoholom, marihuano, promiskuiteto in begom v domišljijo. Karkoli je v meni vzbudilo ugodje, je bilo dobro. Vse, da se ne bi počutila ogabno. Trenutek streznitve je prišel na moj rojstni dan. S takrat najboljšo prijateljico ter njenim zdaj možem smo šli na eno fešto. Tam sem sredi množice ostala sama. Udarilo me je. Sama sem. Kako sem takrat našla pot nazaj do študenta ne vem. Se ne spomnim. Spomnim se, da sem se zbudila v domu in nisem vedela ne kako sem prišla tja, ne tega, da sem se preoblekla. Čisti blackout. Ko sem prebolela, kar je v moji knjigi pomenilo izdajo (danes vem, da je naredila, kar je bilo prav za njo - pustila me je zadaj, ker sem jo jaz vlekla na dno), sem še eno leto vztrajala na faksu. Nikamor ni šlo. Izpiti mi niso šli, predavanja zame niso obstajala, na vajah sem bila vseskozi tiho. Če sem imela dober dan, sem bila že skoraj zlobna do vseh. Zavedala sem se, da sem pametnejša od vseh ostalih in sem jim to tudi metala pod nos. Ampak vsa moja pamet mi ni pomagala pri izpitih. Tako sem dala rep med noge in dobesedno pobegnila domov. V roku enega dneva sem izpraznila sobo, oddala ključ ter šla. Od takrat tudi ne pijem in ne kadim. Tako sem še danes dva izpita pred diplomo brez trohnice volje, da bi se vrnila ter dokončala začeto.

Po begu domov sem tavala kar nekaj časa, dokler nisem spoznala njega. Luč v mojem življenju. Da razčistim - on si je izbral mene in ne jaz njega. On je bil tisti, ki me je "ujel". Bolj, ko sem ga spoznavala, bolj sem vedela, da je to to. Da je on "the one". Človek s katerim bom preživela ostanek svojega življenja. Resda bi mu včasih najraje glavo odtrgala, samo to so trenutki, ki najini poti le še zbližujejo. Počutim se neumno, ker tako govorim o njem. Potrebujem ga bolj, kot on potrebuje mene. Edini je, ki me zna pomiriti. Stoji mi ob strani tudi, ko je najbolj hudo. In že nekaj časa je hudo. Ob meni je bil, ko sem se zlomila in prepričal me je, da poiščem pomoč. Prvič po fiasku s psihiatrom. Imam srečo, da imam dobrega osebnega zdravnika, ki je takoj prepoznal "naravo zveri". Brez obsojevanja mi je predpisal antidepresive (Cipralex). In takrat se mi je stanje občutno izboljšalo v roku parih mesecev. Bila sem dovolj samozavestna, da sem prekinila terapijo. Sreča je tekla v potokih. Trenutek je bil pravi in najina želja po družini je postajala iz dneva v dan močnejša. A minevali so mesci, brez uspeha. Oba zdrava, mlada, zakaj nama ne uspe? Niti povedati ne morem, kaj vse sem naredila, da bi zanosila. Pa vendar... nič. Po dveh letih neuspehov sem se predala. Zakopala sem se v delo, katerega nihče ni cenil. Še najmanj pa moji sodelavci. Željo po družini sem zamenjala z delom in željo, da jim ustrežem. Služba mi je pomenila vse. Delala sem še doma, med vikendi. Še sanjala sem o delu. Za ves svoj trud nisem niti enkrat dobila nobene pohvale, nobene potrditve, da dobro delam. Nikoli nisem rekla ne, tako sem dobivala še več zadolžitev, še več dela, ki ga počasi a zagotovo nisem več mogla opravljati. Preveč je bilo. In bolj ko sem delala, slabše mi je šlo. Mislila sem že, da bi bilo najbolje, da si kar spalko prinesem v pisarno, da če se šef ob dveh zjutraj spomni, da bi bilo treba kaj narediti, da takoj skočim in naredim. Šivi so začeli pokati. "Zver" je pokazala svoje zobe. In je se nalagalo in nalagalo. Ker sem že po naravi takšna, da stvari zadržujem v sebi in se ne prepriram z ljudmi, je bilo vse skupaj še slabše. V tem trenutku, ko gledam na stvari, bi bilo bolje, če bi kdaj pa kdaj "popizdila" in ljudem povedala svoje. Samo, ker so to moji delodajalci in službo potrebujem, sem tiho. Obenem pa se v meni kuha zamera, ki je ne bo lahko "odmeriti". Morala bi jim biti hvaležna, ker sem dobila službo in z nasmehom delati vse, kar mi rečejo. Tak občutek so mi dajali ves čas. Pa so me svarili pred njimi. Še posebej pred taščo. Ampak ne. Moja trma in ponos (dve moji veliki osebnostni napaki) sta me gnali še bolj v primež gospe tašče. Zaradi njih sem izdala lastno družino. Vse bi dala za njih. V zameno pa sem dobila kaj? Minus na bančnem računu in konstanten občutek krivde, da ne naredim dovolj. In nikoli ni dovolj za njih. Ja, jezna sem. Še posebej na taščo in njeno malomeščanskost. Na hohštapleraj, če želite. In jezna sem nase, ker sem dovolila, da tako delajo z mano. Jezna sem, ker sem si dovolila pasti. Mogoče je ta jeza dober znak. V enem dnevu se lahko stvari zelo spremenijo.

Pisanje tega je zame kot vrsta katarze. Mislim, da je to prvič, da sem lahko svoje stanje opisala z besedami. Upam, da mi ne zamerite, ker smetim ta forum s svojimi razmišljanji. Ne upam si še pisati, kako se počutim in sem se počutila ob vsem, ker me je strah, da bom spet občutila ves obup, krivdo. Razum mi pravi, da se moram soočiti s sabo. Da je čas, da priznam svoje napake. In bilo jih je veliko. A moje srce ni pripravljeno na to. Dobesedno. Trenutno mi sama misel na to povzroči razbijanje, slabost. Ko se bom nekoč naučila sprejeti sama sebe, bom "zdrava". Ko bom odpustila vsem. Ko bom odpustila sebi. Ne zavajam se. Vem, kaj me čaka. Trajalo bo, samo vem, da bo šlo. Nekako. Vem pa tudi, da sama tega ne bom mogla narediti. Jutri imam kontrolo pri osebnem zdravniku. Potem pa grem do psihiatra. Dovolj imam.

Hočem svoje življenje nazaj.

Temari pozdravljena,

ja, življenje nam ne prizanaša. Že spoznanje, da veš kje in kaj si ga "polomil" je lahko katarzično in nas motivira k spremembam. Kot berem, si že začela. Začela si z jezo. Izrazila si jo in to je dobro. Poišči dobro psihoterapijo, da jo boš lahko predelala.

Ponos in trma nista slabi lastnosti, le v naši družbi nista zaželjeni, ker ta hoče ponižne, da lažje vlada. Koliko je bolezni samo zaradi navznoter obrnjene in potlačene jeze. Jeze nas ne naučijo izražati ampak jo prepovedujejo in smo kjer smo.

Kako pa tvoj mož na vse to gleda? Glede na to, da je tvoj dohodek odvisen od njegove matere je najbrž tudi njemu težko. Pa obeti za drugo službo? Glede na to, da si medicinska sestra, če prav razumem, pa ti ta poklic ne leži.

Glede pisanja in smetenja pa, draga moja, ti kar piši in smeti. Z veseljem te berem, čeprav težko berem dolga besedila z ekrana. Te bom pa sprintala. Izlij svoje misli. Dobrodošla.

Smetenje pa pometemo.  :sesmejem:  Pa ne pod preprogo.

Drži se, punca. :rozicodam:

Temari dobrodošla.
Kje vse sem se spoznala, niti ne bom govorila (pisala).  :jok:

P.S. Vseeno premisli z odpovedjo, da ne boš padla v še večjo kašo. In ta čas si poišči kaj primernega. Poskušaj se distancirat od službe...umsko.
Perfekcionistom nam pa ni lahko. Jaz sem tudi. :jok:

Bravo, Temari, tako se govori... :rozicodam:

V resnici ne potrebuješ nasvetov, mogoče le opozorilo - "tašče" in podobni so v vsakem okolju, vlečnega konja povsod še dodatno obremenijo. Imaš pa izkušnje, s katerimi lahko na samem štartu določiš, koliko bodo od tebe dobili in česar ne...Nauči se tudi ločiti delo od osebnega življenja (...look who's talking... :zardevam: )

Perfekcionisti...malo smo res bolj zahtevni od ostalih, ja?...smo pač... :kiselnasmeh:

Če še nimaš izbrane nove službe, lahko medtem neobremenjeno uveljaviš svojo voljo v sedanjem okolju, kaj veš -  ljudje postanejo ponižni, ko jim pokažeš zobe...( tudi sami so obloženi z raznovrstnimi strahci in strahovi)

vsekakor, naprej...

Temari pozdravljena
lepo in zanimivo te je brati, čeprav je vsebina žalostna. Ampak nekako iz napisanega čutim, da imaš moč da premagaš svoje težave. Meni je v začetku jeza tudi pomagala. V bistvu, jeza na moje odzivanje. ker konec koncev, je največji problem v naših odzivih na posamezne dogodke.
Drži se

Še enkrat hvala vsem, ker razumete. Ni veliko ljudi, ki so tega zmožni. V moji družini naprimer depresija kot bolezen sploh ne obstaja. To je samo "faza". To me je tudi privedlo do tega, da sem svoje stanje začela skrivat pred drugimi. V glavi mi namreč vseskozi odzvanjajo besede: "Daj nehaj s takimi. Zakaj bi pa ravno ti bila depresivna. Saj imaš vse!" In moj standardni odziv - ja, res je. Prav imate. Masko gor pa gremo dalje.

Včeraj popoldne sem imela spet napad joka. Razmišljala sem o tem kaj za vraga delam in solze so mi začele teči same od sebe. Počutila sem se kot največji izmeček človeštva. Nič ne znam narediti prav. Vedno zajebem. Tak idiot sem. Vse okoli sebe vlečem s sabo na dno. Resnično bi bilo bolje, da naredim svetu uslugo in si pošljem metek v glavo. Res ne vem, zakaj se oklepam nekega upanja, če vem, da so to le prazne besede, ki ne bodo in ne morejo zapolniti te velike luknje v meni. Ne morejo pregnati bolečine bivanja. Sebična sem. Mislim samo na sebe in na svoje probleme. Prav smilim se sama sebi. Ljudje pa se mi smejijo in prav je tako. Vsaj nečesa sem vredna - posmeha. Saj, ljudje kot sem jaz morajo biti, da zabavajo druge. Prav zabavno je gledati, kako ena sama beseda, sam gib lahko spravi človeka na dno. Dvorni norček vam na uslugo.

Ne zaslužim si boljšega življenja. Do sedaj še nisem nič takega naredila, da bi si ga. Samo jamram in govorim, naredim pa nič ne. Nisem depresivna. Lena sem. Neumna. Zapravljam čas vseh. Vso to sranje o tem, da hočem svoje življenje nazaj... Who am I kidding? Nimam življenja. Nkoli ga nisem imela. Vedno so drugi mislili in delali namesto mene. In uživala sem v tem. Mala razvajena Tinca. Kar krivi sebe, saj drugega itak ne znaš. Realnost je kruta. Sprijazni se!

Ni boljšega kot doza samopomilovanja namesto jutranje kavice.

Draga Tinca, res včasih tudi malce samopomilovanja pomaga, ampak pri doziranju je treba biti previden kot s Helexom. Le kdaj pa kdaj, da se ne navadiš....
Poglej, če si v rednem delovnem razmerju, ti pripada bolniška in lahko jo vlečeš dokler se da, ne glede na to, kaj misli tašča in ves svet.... Po nekaj tednih terapije z zdravili se ti bo počutje toliko izboljšalo, da boš lahko pričela razmišljati o drugi službi, drugem delu v drugem okolju. Partner te podpira in to je OGROMNO in edino to je pomembno - tašča, mama, sestra.... so manj ali celo nepomembni, če vidva vesta, za kaj gre.
zadeva je ozdravljiva in leto obsorej boš morda ti nekomu pisala na ta forum v podporo, kot jaz zdaj tebi in ne boš mogla verjeti, kaj vse se v letu dni lahko spremeni.
Poleg zdravil bi ti po moje zelo koristila kvalitetna psihoterapija in ko boš zmogla brati, ti toplo priporočam knjigo "Skrita moč družine".
Če si iz MB ali okolice, ti lahko svetujem dobro in dokaj poceni terapevtko, ki je tudi meni zelo pomagala čez najhujše.
ne obupaj, vse se bo uredilo in tudi otročka lahko še imaš, pač po epruvetni če ne gre po naravni poti. Moja nečakijnja je pred tremi tedni rodila dvojčke, parček, ko nekaj let ni šlo in ni šlo. Za vse obstaja rešitev.
Ribica

Temari, so že predhodniki precej povedali... dodam le, da zaslužiš najboljše, da so vsakogar problemi največji in najbolj pomembni iz preprostega razloga - ker so naši... in


je boljše, je  :pomezik: ... precej stvari... recimo doza samozavesti, do katere se prikoplješ s strokovno pomočjo in z lastnim trudom.

Držim pesti  :rozicodam:

Arwen

Govori, govori, piši piši: vse temno naj gre iz tebe: govori si: To breme prelagam na nadzavest in se ga osvobodim!

Ponedeljek ni moj dan. Že nasplošno ne. Ta ponedeljek pa sem imela kar hudo krizo. Vse od tresenja, razbijanja srca, glavobola in da niti ne govorim o tem, kaj vse mi je rojilo po glavi. Moj "koruznik" se je trudil, da me spravi iz kroga misli, a bilo je kot da govori nek tuj jezik. Njegove besede me sploh niso dosegle. Zvečer sem bila tako fizično in psihično izmučena, da sem se dobesedno zlila v posteljo in zaspala. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje spala celo noč.

Včeraj pa sem naredila nekaj, za kar sem mislila, da ne bom nikoli zmogla. Klical je šef in zahteval pojasnilo od mene - če mislim priti nazaj ali ne. Brez olepševanja sem mu povedala kaj se z mano dogaja. Ne verjamem, da razume, ampak vseeno mi je. Se bo moral sprijazniti. Povedala sem mu tudi, da če moram izbirati med njimi in lastnim življenjem, bom izbrala slednje. Predolgo sem jim dovolila, da hodijo po meni. Ker je takoj spremenil temo pogovora (odmah sem bila jaz "the bad guy" ker zanemarjam svoje službene dolžnosti), sva pogovor tudi kmalu zaključila. Za njih bom pač vedno zgolj "rahlo pečena". Pogovor, ki je trajalj manj kot deset minut, me je tako izmučil, da sem se morala uležit.

S tem zaključujem današnje "poročanje". Nervozna sem, ker sem se naročila za pogovor pri psihiatru. Malce mi je celo slabo. Se bom pustila presenetiti...

držim pesti zate, Tamari  :rozicodam: in glede na to, da si odločna oseba, se bo tole


tudi udejanjilo ! Drži se, pazi nase, delaj na tem, da se boš imela rada  :rozicodam: .. in piši, piši...

Objem
Arwen

Tamari!

Kar se ti je dogajalo v službi, je tako kot bi gledala sebe. Tudi sama sem se "ubijala" do onemoglosti, začele so se pojavljati takšne in drugačne napake, s tem seveda občutek, da sem najbolj nesposobna oseba na svetu. Zjutraj sem se dobesedno tresla pred vhodom, da ne govorim o tem, da sem se vozila do službe po vseh stranskih poteh, samo da bi prišla čim kasneje (imamo fleksibilen delovni čas namreč).

Tam sem vsak dan poslušala, da se ne znam več smejat, da preveč osebno jemljem vse probleme. Ironično je to, da so mi nalagi vedno več, ker enostavno ne znam izustit besede NE. Ko sem bila zasuta z vsemi takšnimi in drugačni papirji, me je grabila panika. Porabila sem ogromno več časa, da sem vse dokončala in se potem privlekla domov, izmozgana in brez kančka energije, kajti še tisto, ki jo premorem sem jo pustila tam. Doma sem spregovorila komaj kakšno besedo v normalnem tonu, ker sem bila z mislimi že pri naslednjem dnevu.

Kar sterese me, ko pomislim na dan, ko sem jih obvestila, da sem zbolela, razloga bolniške še danes ne morem povedat njim, ker mislijo, da sem stisnala rep med noge in si privoščila počitek. Ampak jaz enostavno ne morem nazaj med tiste obtožujoče poglede, češ glej jo frkljo mlada je in se ji ne da delat!!! To me boli in žre do onemoglosti. Amapk nihče ne ve, da sem med neprespanimi nočmi delala plane za naslednji dan, kje in kako bom začela, da bom zmogla.

Tamari, prosim ne pozabi, da si najprej pomembna TI in tvoje zdravje, potem pa vse ostalo. Mene so komaj prepričali v to, ter če priznam še danes podvomim v to dejstvo. Ampak imejmo se radi in dobuščajmo drugim, ki tega ne razumejo, da še bolj otežujejo naše življenje.

Srčno upam, da se bo za vsakega od nas našlo delo, kajti sposobni smo vsi več, kot si upamo priznat. Lahko je to govorit, vem...

Topel objem Tamari!!!! NE DAJ SE :oki:

Glej kak sem zmedena, da še imena ne znam prebrat :'(
Temari brez zamere :zardevam:

Solza

Temari, drži se!  :rozicodam:

Poskusi poiskati zavetje v "koruznikovem" objemu!  :)

Draga Temari, s tabo smo in te imamo radi,
pošiljam ti objem, ki naj razprši vse, kar je hudega v tebi in okoli tebe!
Poslušaj prijetno glasbo, ta zdravi.  :onaposlusa:
Drži se!!!!  :oki: :oki: :oki: :)

Hvala vsem za spodbudne besede. Resnično hvala.

Solza, tvoj stavek: " ...češ glej jo frkljo mlada je in se ji ne da delat!!!" me je spomnil na en dogodek, ki se ga tako trudim pozabiti. Imam namreč probleme s sinusi in ko se pojavijo glavoboli, sem kuhana in pečena za par dni dokler se mi sinusi ne odmašijo in je potem bolje. To, da delam v okolju, kjer je veliko prahu ne pomaga kaj dosti. Dostikrat sem glavobole dobesedno ignorirala in delala dalje - en nalgesin ali dva pa gremo dalje. A zgodilo se je, da nisem več mogla niti gledati, kaj šele karkoli drugega. Tisti, ki veste, kako zna boleti glava pri zamašenih sinusih, boste razumeli. V glavnem... morala sem biti doma. Tako je naneslo, da sem bila doma dva delovna dni ter vikend. V ponedeljek mi je gospa tašča izrekla besede, ki so se mi resnično globoko vtisnile v spomin: "Pa saj si bila doma štiri dni. Si se lepo spočila. Ostali smo delali...". Hvala lepa. Res... hvala lepa za to. Takrat sem si prav želela, da sama občuti razbijanje v glavi. Ko ne veš kam bi se dal, da bi nehalo boleti... Pa pustimo to. Ne bom razlagala kaj si v resnici mislim o dragi tašči, ker bi lahko napisala cel roman o tem.

Včeraj sem bila pri psihiatrinji. Že tako sem bila živčna ko pes, ker nisem vedela kako bo, potem pa se mi je med dvournim čakanjem zgodilo nekaj, kar sem srčno upala, da se ne bo. Kot naročeno se je v čakalnici pojavila oseba, ki jo poznam. Ne, ne, ne, ne, ne, ne.... Samo to mi je šlo po glavi. "Kaj pa ti tukaj?" Če bi imela kaj za zbruhati, bi mi čez vrglo. Samo po pravici povedano.... ko sva se začeli pogovarjati in mi je brez očitanja ali obsojevanja rekla, da naj me ne bo strah in da ve, kako mi je, mi je odleglo. Potem sem ji povedala razlog obiska. Kar sama od sebe. Popolnoma ravno mi je bilo, če kdo posluša najin pogovor. Pa je bila to zadnja oseba na svetu, ki sem jo želela v tistem trenutku videti.

Psihiatrinji sem povedala vse. Besede so kar lile iz mene in vse tisto, kar sem toliko časa zadrževala v sebi (tudi pred koruznikom) sem dala iz sebe. Saj to je bil razlog, da sem šla tja... da povem. Kljub solzam sem govorila in govorila. Na koncu me je vprašala, če mi lahko zaupa, da ne bom ponovila nečesar, kar sem naredila. Povedala sem ji, da si ne zaupam toliko. Ker si res ne. Tako imam vse razmetano v glavi, da ne vem, kaj bo tista stvar, ki me bo dokončno spravila čez rob. Ne vem, če bom sama dovolj močna, da se bom uprla skušnjavi.

Na poti domov sem se po dolgem času sprehodila po mestu. Mesto je bilo skoraj prazno. Tisti, ki so kljubovali dežju, so hiteli domov ali po opravkih. Razmišljala sem kam grem jaz? Stara sem 30 let, brez otrok, brez zaključenega faksa, s kupom problemov.... Kaj se je zgodilo s sanjami? Z vsemi načrti, ki sem jih imela kot otrok? Kdaj sem postala lupina brez duše? Kdaj sem izgubila upanje? Vsa ta vprašanja, na katera ne najdem odgovorov. Spominjala sem se srečnejših časov. Stvari, ki sem jih počela samo zato, ker so me osrečevale. Zakaj tega ne počnem več? Spoznala sem, kako zagrenjena sem postala v zadnjih letih. Razočarana nad sabo in nad svetom. Vso to pehanje za službo, za denarjem.... ne uživam več v majhnih stvareh, kot sem včasih. In kako dobiti to nazaj? To željo po življenju? Realnost me je posrkala vase in jaz sem ji dovolila. Svoje sanje sem zamenjala za varnost. Za plačane položnice. Včasih sem verjela, danes ne verjamem več. Še sebi ne.

Včerajšnji dan me je tako izmučil, da sem se po prihodu domov ulegla ter zaspala. Sestrična je prišla na inštrukcije, a jaz sem spala dalje. V živo se mi je sanjalo o krokodilih in morskih psih...

Zdaj grem dalje. Čaka me kup nepomite posode. Upam, da vam s svojim pisanjem ne morim (preveč). Vem, da pišem na dolgo in široko, a ko enkrat začnem ne morem nehati. Hvala vam, ker me prenašate.

LP, Temari

Temari, se bosta s psihiatrinjo redno srečevali? pa kakšni skupini za samopomoč se pridruži...  :rozicodam:

Draga Temari,
piši, piši...
To je terapija, ki tudi zdravi bolno dušo.
Tako zelo razumem tvoje razmišljanje in samospraševanje, res. To je dno, do koder si prispela. Zdaj te čaka ponovni vzpon. Ni lahek, ne gre hitro, a gre. In vrnejo se sanje, načrti in drobna veselja. Resnično se vrnejo. 30 let je veliko in malo, kakor gledaš. Za nič še ni prepozno, čisto za nič. Vse sanje lahko še dosežeš in cilje uresničiš.
A najprej se je treba ustaviti, sesti, zadihati, premisliti in nato počasi košček za koščkom ponovno zgraditi....sebe, prihodnost, odnose, kariero....
Poglej, stara sem 46 let. Vmes se mi je življenje popolnoma sesulo na vseh področjih:finančno, zdravstveno, družinsko, službeno.... Dolgo je trajalo, dolgo sem bila mrtva znotraj sebe....
Danes sem spet zadovoljna in srečna, v službi sem uspešna, finančno sem se pobrala, ustvarila sem si novo partnerstvo, otroci so uspešni in zdravi, vse mi teče kot si želim.... in živim mirno....
Res je, da je moja depresija kronična. Predolgo sem čakala in zdravila bom jemala še dolgo. A z njimi sem se sprijaznila, pomembna mi je kvaliteta življenja.
To sem ti napisala, da ne bi mislila, da samo nakladam, kako se da in da imaš še za vse dovolj časa.



Drži se, punca in vztrajaj na poti k sebi!
Ribica

Arwen, psihiatrinjo spet vidim čez dva tedna. Razmišljam pa, da bi se priključila skupini za samopomoč. Strah me je ko malega cucka, samo nekaj moram narediti. Najtežji je ta prvi korak.

Ribica, popolnoma se strinjam s tabo. Pomembna je kvaliteta življenja. Kako to doseči, pa je že druga zgodba.

Vedno sem se trudila, da bi bili vsi okoli mene srečni in zadovoljni. Za druge bi naredila vse. Vse, samo da bi bila ena izmed "njih". Ampak, ko sem pa jaz potrebovala nekoga, so vsi čudežno izginili. Tako sem se naučila zadrževati stvari v sebi. S tem sem začela že v osnovni šoli. Kot nadarjenemu otroku z visokim IQjem (v drugem razredu so me testirali) mi šola ni delala nobenih težav. Ne le to, večino časa sem se dolgočasila. Tudi učitelji se niso preveč ozirali name. Ko sem dvignila roko, da bi povedala pravilni odgovor, so me preprosto spregledali. Saj sem itak vse znala. Čez čas sem nehala dvigovati roko, ker itak ni imelo smisla. Naredila sem le tisto, kar sem morala - domačo nalogo in to je bilo to. Ocene so začele padati, a meni je bilo popolnoma vseeno za to. Nisem bila več "piflar", a obenem sem dobila odpor do šole. Prav sovražila sem jo. Naredila sem vse, da mi ne bi bilo treba iti tja. Jokala sem, na kolenih prosila mamo, da sem lahko doma. Začela sem si izmišljevati vse mogoče simptome - raje sem sedela v zdravniški čakalnici kot bila v šoli.

Prva v svojem razredu sem prestopila prag pubertete. Moje telo se je začelo spreminjati - perilo sem dobila pri enajstih, istočasno tudi prvi moderček. Vsi so me zbadali zaradi tega. Parkrat sem se celo stepla, ker so mi sošolci venomer gledali pod majico, me vlekli za naramnice. "Joškarca". Tako so me klicali. Moja že tako nizka samozavest se je dobesedno razblinila. Še bolj sem se začela zapirati v svoj svet. Moja najboljša prijateljica je postala hrana. Nikoli me ni obsojevala, vedno me je potolažila. Bolj, ko je bilo hudo, več sem jedla. Rezultati tega "samozdravljenja" so vidni še danes.

Dolgo časa sem se obremenjevala s tem. Z zunanjim izgledom. A moram priznati, da sem se s sabo sprijaznila. Imam joške do popka in imam široko rit. Brez očal ne vidim dlje od dveh metrov, zobe imam s fračo nametane, noge so kosmate... Pa kaj? V temi je vsaka krava črna. Ne bom trdila, da me ne boli, ko slišim opazke na svoj račun. Sam bog ve, da sem jih že ogromno slišala. Samo zdaj ne polagam več pozornosti na to. Za to je zaslužen predvsem moj koruznik. Za njega sem najlepša tudi v razvlečeni trenirki in to je edino kar šteje.

Dovolj za danes. Moram se malo ustaviti.

Temari, kar korajžno - dobrodošla na katerikoli skupini ; vodje so povsod super, pa tudi udeleženci smo  :clap: (itaq  :zvizgam:) .. če si slučajno z gorenjskega konca, se lahko za kako kavo zmenva in potem tudi skupaj na skupino greva - pa še eno članico spotoma pobereva  :pomezik:

Temari, nič še ni izgubljeno...sploh pa ne pri 30 letih... in tvoj dragi te ima rad in te podpira, veš kako je to lepo slišati  :-* !
Glavo gor, vse se bo uredilo, psihinja ti bo pomagala, da boš prišla na pravo pot, da boš začela drugače gledati na svet.

In BTW, fulllll lepo pišeš  :-* :pomezik:

Draga Temari....ful dobr nadimek....
Naj ti povem z astrološkega vidika, da je to, kar se ti dogaja prelomna faza v tvojem življenju, ki doleti vsakega človeka okoli 29,5 leta starosti in se imanuje Satrunov povratek. Takrat nardimo obračun sami s sabo, kaj smo dosegli, kje smo, kam gremo, takrat nas začne pritiskati vilki Saturn, tudi jaz sem imela takrat veliko krizo.
Upam, da razumeš angleško, bom skopirala iz ene strani o tem povratku:

The Saturn Return is an astrological phenomenon that occurs at the ages of 28-30, 58-60, and finally from 86-88, coinciding with the time it takes the planet Saturn to make one orbit around the sun. As Saturn "returns" to the degree in which it occupied at the time of birth -- approximately every 29.5 years -- we cross over a major threshold and into the next stage of life. With the first Saturn Return, we leave youth behind and enter adulthood. With the second Return, maturity. And the third and usually final Return, we enter wise old age.

The first Saturn Return is famous because it represents the first test of our characters and the structures we have built our lives upon. Should these structures be unsound or that we are living out of touch with our true values, the Saturn Return will be a time of upheaval and limitations as Saturn forces us to jettison old concepts and worn out patterns of living. It is not uncommon for relationships and jobs to end during this time of life restructuring and reevaluation.

But the Saturn Return is not all about painful endings. During this time we consolidate our goals and gain a better vision of where we are going in life. We also take on added responsibilities and we reap the rewards from our hard work as Saturn is a planet that promotes individual growth. Many major life milestones seem to happen around the ages of 29 and 30. This is why astrologers believe that the thirtieth birthday is such a major rite of passage because it marks the true beginning of adulthood, self-evaluation, independence, ambition, and self actualization.

The planet Saturn represents many archetypes, such as Father Time, the Grim Reaper and his scythe, Kronos, and the Lord of Karma. It is the ruler of limitations, fears, seriousness, responsibilities, burdens, and lessons. While those concepts may come across as negative, Saturn also astrologically rules over civilization, government, structures, harvests, prestige, maturity, and order.

Milina, tvoje sporočilo me je spodbudilo, da izkašljam vikend...

Krivda. Obtoževanje. Tisoč prstov, ki kažejo name. Glej jo, kako uživa na bolniški medtem, ko ostali delamo. Saj vsi vemo, da se le delaš bogo. Daj nehaj že enkrat. Poglej se, kakšna si packa nemarna. Če si ti nora, še ne pomeni, da mora zato on stradati. Pijavka. Samo za denar se ti gre. Kaj se res misliš celo življenje muliti? Ja, vsi se ti smejijo. Sama si si kriva. Kaj si pa tako butasta. Saj nisi edina s problemi...

PUSTITE ME PRI MIRU!!!!!!!!!!

A glasovi v moji glavi ne odnehajo. Kot da je v meni več različnih oseb. Vedno so bile tu, samo dala sem jim obraze.  Pa čeprav vem, da so to le manifestacije lastnega jaza. Vem, da niso resnične. A njihov glas je tako močan. Zapeljiv. Govorim si, da je to le v moji glavi. Da ni tako. Da to nisem jaz. Notranji dialog je kot bitka za mojo dušo. Predaj se, Tina. Ne moreš zmagati.

Ne vem no... res ne vem, kako se bom izkopala iz tega pekla. Če se sploh kdaj bom. Vsak dan je bitka in meni počasi pojenjajo moči. Skušnjava, da preprosto končam z vsem skupaj je iz minute v minuto večja. A ko pomislim na posledice, je občutek krivde tako neznosen, da padem še globlje. In krog je sklenjen.

Temari, vem, da je hudo, pot je težka, včasih navidez nemogoča... padamo, se spotikamo... občutek imamo, da smo v temi, da smo sami, da nas nihče ne sliši/vidi/razume... a vedi, da boš zmagala - seveda pa rabiš voljo, potrpljenje, predvsem pa veliko razumevanja - za sebe  :rozicodam: Pokliči psihologinjo, obrni se na strokovnjaka... ker se splača borit  :rozicodam:

Temari začni se borit - verjemi,da se izplača ! Ne prepusti se občutkom krivde in dokaži,da si vredna vsega.Pozdravi se zase in za svoje življenje,kaj si pa drugi mislijo - prepusti njim - itak ne vedo kaj prestajaš - so preveč zaplankani  :)
Drži se  :)

lp

Draga Temari, zdrži, vedi , da je tema najmočnješa tik pred svitom, samo zdrži, bolje ti bo, to je naravni zakon! ZDRŽI!

Še ena dolga (kratka?) noč za mano. Spala sem bolj malo - pri polni glavi spanec noče in noče priti. Poleg tega se je mačka odločila, da je čas za cartanje ob treh in niti minuto kasneje. Pa OK, saj vem kdo je v naši bajti pravi gospodar. Ali kot gre znani citat: "There is no snooze button on a cat who wants breakfast." Tako sem vstala in z grozo ugotovila, da mi je zmanjkalo čikov. Ja, ponosna članica kadilske sekcije Slovenije sem. Ni mi preostalo drugega, kot da se oblečem in grem na benzpumpo. Deset minut tja in deset minut nazaj. Kratek sprehod za dobro jutro. Ko sem prišla tja, je na polno špilal Domicljev komad s pomenljivim besedilom: "Vem, da danes bo srečen dan - to sem začutil že zjutraj...." Prva stvar, ki mi je padla na pamet je bila "Kdo se tu dela norca iz mene?" In zdaj ne bom mogla spravit tega komada iz glave, kar je še hujše kot karkoli drugega.

Kaj mi je bilo treba mami povedati, kaj se z mano dogaja? To je bil namreč povod za vikend. Glede na to, da je le moja mama, ni potrebovala veliko, da je sama ugotovila, da nisem OK. Resnično sem se trudila skriti pred njo svoje probleme, ker bi jo s tem samo obremenjevala. Kot da nima dovolj svojih, pa ji še jaz - razočaranje na celi črti - naložim svoje. Ni besed s katerimi bi lahko opisala, kako se počutim zaradi tega. Vedno odprem usta takrat, ko ni treba in naredim še večjo "štalo".  Popoldne me je klicala ter mi povedala, da se je o meni pogovarjala z očimom. Pobesnel je, ko je izvedel kako dobro mi gre v službi. Če bi lahko, bi tašči zavil vrat.

Mešalo se mi je od krivde. Resno sem pomislila, da končam vse skupaj. Samo da se to mučenje neha. Kako naj popravim vse skupaj? Kaj naj naredim, da bo vse OK?

ja, najidealneje bi bilo menjat službo.. ker sedanja te dobesedno uničuje. Pa nekako delat na tem, da si nabereš malce samozavesti, zaupanja vase, pokončne drže! in da začneš gledat nase, samo in edini nase... vse ostalo ni tako pomembno.

Drži se  :rozicodam:

Temari. Dolga pot te čaka, a se da. Tako kot je sedaj ne bo šlo več dolgo. Rabiš komplet podstrešni remont in bojim se, da boš sama težko zmogla. Jaz bi svetovala hospitalizacijo. Zato, da se odstraniš iz okolja ki te ubija...za začetek začasno. Potem pa za stalno. In začeti bo treba vse na novo. Od osnovnega vrednotenja sebe. Očim, tašča, partner....kaj si mislijo. Važno je KAJ MISLIŠ TI. Zdiš se mi kot, da bi sebe videla samo kot projekcijo drugih. In tega se MORAŠ znebiti. Kaj se ima očim pogovarjat z taščo o tebi...saj nisi *roba*. 

Debela rit...ne vidim dva metra...nametane zobe...kosmate noge...zakaj se imaš sprijazniti s tem.

Zobe se da naravnati (tista kjut žička), noge depilirati, shujšati, nositi leče.....vse je mačji kašelj.
Glava (razmišljanje) je tista s katero boš imela največ težav in tu rabiš pomoč. Čim prej.

Pri še ne 30-ih je vse pred tabo in nič izgubljeno. 

P.S. Morda se sliši grobo...a tako je iz mojega vidika. In prej ko začneš, prej bo mimo. Ne...ne bo lahko, a dosti lažje kot življenje, ki ga sedaj živiš.

Kaj se tvoj partner ne more pogovoriti s svojo mamo?
Kakšna je njegova vloga?

Najprej, da razjasnim... očim ni govoril s taščo. Bil je le tako jezen nanjo. V bistvu se sploh ne poznajo (in tako naj tudi ostane kakor dolgo se bo dalo). Partner pa svojo mamo pozna - ve kakšna zna biti in ji je to tudi povedal. V bistvu je v tem trenutku edini, ki mu zaupam, pa čeprav se počutim kot da sem ga izdala na celi črti. Konec koncev se gre za njegovo familijo. Kri ni voda.

Ne vem no... od vsega skupaj se mi meša. Zdi se mi, kot da se ves moj svet podira in ne morem absolutno nič narediti, da bi to ustavila. Vse, za kar sem se trudila, na čemur sem delala... vse mi polzi med prsti. Najraje bi se zavlekla v en kot...

Kot da ni dovolj, da imam na podstešju vse razmetano, sem se začela še tresti kot šiba na vodi. Ko se mi že zdi, da to nekako kontroliram, se zalotim, kako mi leva noga skače sem in tja. In vse težje mi je pisati. Kaj za božjo voljo se mi dogaja???

Temari, meni se zdi, da bi moral tvoj partner razčistiti z svojo materjo... Ker ni normalno, da te zajebava v glavo... Predlagam, da se še enkrat pogovoriš z njim in da mu poveš za svoje občutke.

tamari, določeni trakti tvoje izpovedi so...kot, da bi jih jaz zapisala...
pravkar sem to naglas prebirala mami in se strinja z menoj...

Torej... par dolgih dni je za mano. Rada bi poročala, da sem bolje, a bi se debelo zlagala. Ne skačem od veselja, sreče in radosti. Ne bom razlagala, kako mi je v resnici, ker že itak preveč jamram glede svojih problemov in postajam dolgočasna.

Hvala vsem, da ste si vzeli par minut časa in brali moje zapise.

LP, Tina

Hej! ti pa res ne jamraš!
če ti je kaj lažje, ko napišeš svojo težavo..potem piši, piši in še enkrat piši! vedno se bo našel kdo ki bo prebral in mogoče se najde kdo, ki ti da uporaben nasvet.
POskušaj uživati v nedelji  :rozicodam:

Temari draga, piši, piši, piši. To je terapevtsko. Kupi si še kakšen lep zvezek in piši, piši. Meni osebno to ful pomaga. Pisati.

Zelo rada te berem. Ogalsi se in napiši, kako ti gre.  :rozicodam:

Temari...jaz sem celo prizadeta, ko praviš, da nam jamraš. Vesela sem, da deliš hudo z nami, da lahko prisluhnemo, morda z kako besedo olajšamo. Zato smo tu. Kadar koli pojamraj. Če ti bo gram lažje, je ta forum dosegel svoj smisel. Glavni smisel ni seznanjanje o bolezni in terapijah....to preberem tudi drugje. Vsaj tri linka lahko navedem. Smisel je topla beseda, iskušnja, razumevanje in spoznavanje ljudi, ki so isto dali (ali dajejo) skozi.

P.S. Mene bi potem morali že zdavnaj biti vsi siti (no...najbrž kateri tudi je  :P) .......haloooooooooooo  ....a veš, da sem gor že skoraj dve leti. NON-STOP  :P Včasih potožim, včasih pišem neumnosti, včasih se norčujem, včasih se komu zamerim, včasih mi kdo poje živce od strahu.... a čisto vsak mi je nekaj dal. Tudi ti. Svoje zaupanje, da verjameš, da ti bomo prisluhnili in razumeli. In vsakega ki odide pogrešam, a mu želim srečno pot.

Alexx  :rozicodam:

Temari, pogrešamo te,
ful je dobro, ko pišeš,
zelo doživeto opisuješ in lahko bi celo knjigo napisala, ki bi se napeto brala, resno mislim......
ti samo piši, karkoli čutiš.....
ne napačno razumet, ampak je zanimivo branje, že s tega vidika piši,..............
da ne omenjam terapevtskega dela, ki koristi tebi in še komu, ki morda ne zmore zapisati tega, kar doživlja s pisanjem pomagaš sebi in drugim...drži se in objemček za pomoč.... :pomezik:

 :wav:

  Kot bi brala svojo zgodbo, zelo podobno. Kar se tiče službe in kar se tiče zunanjega videza, samopodoba na nuli, samozavesti še manj.
  Temari ne pusti se, jaz sem se odločila da sem najprej jaz in potem vsi ostali. Premalo se imamo radi, to je to, na žalost.
  Ampak, zmagala boš in jaz tudi.
  Piši, piši, lepo te je brati......., drži se,

                                                       Trzinka :rozicodam:

Čisto sem na dnu. Tako fizično kot psihično. ADji nimajo nobenega efekta razen stranskih učinkov, ki nočejo in nočejo pojenjat (tresavica, glavoboli, srce mi bije kot zmešano, spim maksimalno dve do tri ure na noč, nič ne jem). Iz dneva v dan padam še globlje. Ko bi vsaj lahko jokala, da bi vsaj nekaj dala ven iz sebe, tako pa sem čisto apatična. Brez kančka energije, da bi se postavila na lastne noge. Želim si, da bi se to že enkrat končalo.

Resno razmišljam o odhodu v bolnišnico. Pri tem me podpira tudi partner, ker kot sam pravi, mu je hudo, ko me gleda kako se mučim. Samo, da nekako "preguram" čez današnji dan...

Rada bi se vam opravičila za moj prejšnji post. Nisem hotela biti nesramna, še najmanj pa sem želela koga užaliti.

Tako sem utrujena...

Temari, za moje pojme nisi bila prav nič nesramna. V stiski si, in vsi, ki smo to dali skoz razumemo.

Stranski učinki prenehajo v 5-6ih tednih - pri meni je bilo tako. Potem se je 2 meseca volja počasi vračala. Nihanja so bila, ampak je šlo. In še bolje bo.

Bolnica? Jaz sem se tam odmaknila in fizično in psihično spočila. Dobesedno. Mogoče nisem toliko potrebovala hospitalizacije zaradi neke terapije, kot za odmik. Off. Verjam, da te partner podpira pri odmiku in počitku, ker ga potrebuje tudi on.

Drži se, stranski prenehajo.  :rozicodam:

V pikico drži, kar je napisala Jagodka...pri meni tudi Temari. Če se ne bi za pet tednov umaknila, ne vem če bi izdržala. Tudi sedaj sem umaknem v svoje 4 kote. Ja...AD-ji pri nekaterih imajo peklenske učinke. Jaz sem se tresla in bruhala po Cipralex-u, Paroxatu, Zoloftu in Effectinu. Edino pri Paroxatu sem vztrajala 9 mesecev.

Mislim, da bi bilo dobro iti v bolnico...in potem....čim dlje stran od takega načina življenja. Kar koli je bolje, kot misliti, kaj bo rekela tašča, družina, sosedje....celo partner. Moraš si vzeti čas, da boš premislila kaj je dobro in kaj želiš...ZASE.
Ja....včasih tudi selitev v drugi konec Slovenije prav pride. Tudi če bo domek res kot bobek in samo kruh pa voda za jest, je duševni mir najdragocenejši.

Možno je tudi, da ti AD-ji ne odgovarjajo. Ni vsako zdravilo za vse. Nekateri v depresiji samo spijo, nekateri ne moremo spati. Se pravi, da tudi zdravilo ne more biti za vse isto.

Samo prosim....prosim. Nikar ne obupaj. Raje pojdi na nujno pomoč....se sesedi, joči, vpij in reci: Ne morem več...jaz sem. Samo to me je rešilo. 
 
In res...čisto nikjer nisi bila nesramna. Niti najmanj.

potem pa kar ... tam bojo znali pomagati, tam si spočiješ, nabereš novih moči in prideš ven mogoče z drugačnim pogledom na vse?

Objem  :rozicodam:
in držim pesti  :oki:

Draga Temari!

Kako si kaj? Le oglasi se in napiši kaj se dogaja s tabo.

Mislim nate!

Solza :)

Hvala za tvoje pozitivne misli solza.

Kot sem že napisala, sem se odločila za zdravljenje v bolnišnici in tako po dveh tednih lahko poročam, da mi gre dosti bolje. Kljub začetnemu strahu pred bolnišnico (kako bo tam, kaj bo po tem, ko pridem domov, kaj bodo na zdravljenje porekli ostali....), se tam počutim odlično. Spoznala sem veliko dobrih ljudi, ki imajo podobne težave kot jaz in že sama delitev izkušenj je naredila vsaj pri meni čudeže. Poleg tega sem zdaj na pravih zdravilih (Cipralexa ne jemljem več - zdaj jemljem Effectin ter Mirzaten), ki so mi dala zagon za iskanje pravih rešitev iz moje situacije. Tudi Lexaurina oz. Helexa ne potrebujem več, da lahko vsaj zaspim. Poleg tega sem dala dol tudi 12 kil (od začetka do danes), kar po eni strani kaže na to, kako globoko sem bila, po drugi strani je pa to še ena pozitivna stran vsega skupaj. Zavedam se, da bo pot do "normalnega" življenja še dolga ter naporna, a prvič po dolgem času imam upanje, da bom to tudi dosegla. O sebi pa sem spoznala ter sprejela določene stvari, ki jih nisem upala niti pomisliti, kaj šele na glas spregovoriti o njih. Edino kar mi je žal je, da se za bolnišnično zdravljenje nisem odločila že prej. Tako bi si prihranila mesec trpljenja in bi bila prej na poti do miru in spokojnosti v moji duši.

Hvala vsem, ki ste brali moje prispevke ter mi dajali nasvete in me bodrili takrat, ko je bilo najhujše. Upam, da bo moja izkušnja komu pomagala, da bo prej poiskal pomoč, ki jo potrebuje.

Še enkrat hvala vsem.

LP, Temari

veseli me, da si bolje

Temari  :oki:

Upam da bo tvoj post opogumil se koga ki trpi in se ne upa odlociti za korak zdravljenja ali hospitalizacije.
TI se pa se kaj javi.... :pomezik:

Draga sotrpinka!

Vedi, da nisi sama ko ti bo najhujše se spomni na nas!!! veliko pomeni že če veš, da se lahko na koga obrneš za nasvet. Bila sem v podobnem položaju - nisem mogla niti živeti ( življenske funkcije ). Ko začneš jemati tablete se ti stanje po cca. 2 mesecih izboljša potem pa moraš začeti graditi na sebi!!!! To je sicer najtežje ker ne veš kje in kako začeti ampak korak za korakom pa gre. Priporočam ti skupino za samopomoč tam izveš zelo veliko informacij in dobiš veliko spodbudnih besed-zelo luštna skupina jaz sem se po dolgem času počutila sproščeno.
Lp  držim pesti zate da bo kmalu bolše :)

Temari,

Zelo sem vesela zate, da si se odločila za hospitalizacijo :rozicodam: in vesela dem, da se počutiš bolje.
Kar tako naprej! :oki:

Še poročaj in piši...

Gigli

Toooooooooooooo Temari, ful sem happy... :clap: :zvizgam: :rozicodam: :wav:

Tudi sama ne morem verjeti, da se v pičlih dveh tednih lahko stvari obrnejo na bolje. Ampak kljub vsemu bom še morala delati kar veliko na sebi, da bom prišla na "zeleno vejo". Sem pa na dobri poti. In kar je najbolj pomembno, vrnilo se je upanje, da bo bolje.

Sprejeti moram bolezen in se naučiti na novo živeti kljub strahu, da se stvari lahko obrnejo na slabše. Danes vsaj vem, kam se lahko obrnem po pomoč, če (ko?) se ponovi. Ne bom lagala - proces je dolgotrajen in naporen, a končni rezultat je vreden vseh solz, potu in trdega dela. Zase lahko rečem, da ne bom zapustila bolnišnice dokler ne bom toliko močna, da se bom lahko ponovno spopadla s svetom, a tokrat na pozitiven način.

Zato polagam vsem, ki berete tole in ste v situaciji, ko ne vidite izhoda, da niste sami in da je pomoč vedno na dosegu roke.

Temeri...zelo vesela sem, da to slišim. Bravo punca. Saj veš, da je najtežji začetek...potem se pa že da.
Preživi lepo nedeljo in srečno. :rozicodam:

Temari :oki:

Braaaaaaaaaavooooo :wav: Srečna sem zate! Samo tako naprej!

Temari :clap:

       objem :rozicodam:

Temari, me veseli zate  :rozicodam:

Mislim nate  :rozicodam: upam, da je zdravljenje uspešno  :)