|
Naslov: jeza Sporočilo napisal: Volk na sobota, 17. januar 2009 ura: 12:33 Imam depresivno anksiozno motnjo..če nisem turoben, me hitro grabi jeza..vse mi gre na živce..včasih sploh ne vem, kako naj se kontroliram...sovražim sebe, svet, ljudi..okolico..vedno najdem kaj, da sem jezen..to mam v sebi in ne vem kako naj to omilim ali zmanjšam..velikokrat me je tudi strah..
sem pa opazil, da po daljšem obdobju tesnobe pride jeza, kot nekakšno olajšanje..samo to je vrtenje v krogu in okoli sebe samega..in se ne premaknem nikamor..mislim v psihološkem smislu..skoz samo jaz, jaz.. veliko mi pomagajo treningi karateja..samo ne morem bit 24 ur v borbeni koncentraciji..to je že too much..stalno se počutim ogroženega, ranjlivega..okolico doživljam kot nelagodje, sebe tudi..nikdar nisem zadovoljen s seboj.. ne bi si rad delal škodo niti drugim..trudim se po najboljših močeh.. obenem se počutim vsemogočnega in ranljivega.. a bom res tak otrok do konca življenja? kako bi to svojo otroškost v čustvovanju uporabil v prid družbe in sebe? ima mogoče kdo od vas podobne misli oz. veselil bi me kakršnkoli komentar... pa: star sem 42 let, zdravim se pri psihiatru peto leto, jemljem antidepresive in torrendo za pomiritev... zdi se mi da bi se vse rešilo, če bi se lahko s kom zbližal, v čustvenem smislu...ampak sem samski..velikokrat imam tud panične napade..teško mi je.. Upam, da me bo tu vsaj kdo razumel Volk Naslov: Odg: jeza Sporočilo napisal: Rob na sobota, 17. januar 2009 ura: 20:41 Živjo,
mogoče ti to ne všeč, hm... Poiskati boš moral stopničke, ki vodijo navzdol s tvojega pedestala, zapustiti svet agresije... (...sovražim...strah...jaz,jaz...borbena koncentracija...delal škodo SEBI , zatem šele drugim..vse preveč je tega v tvojem besedilu...) Mislim, da te razumem, ker je tudi meni pred mnogimi leti nek psihotest izkazal agresijo kot rdečo nit osebnosti...pa od takrat nisem nikomur storil sile, ne maram nasilja. Praviš, da se trudiš - to je res, sicer ne bi napisal tega posta...krepak korak si napravil, le nadaljuj. Tudi strokovno pomoč si že poiskal, ne vidim pa v tvojem zdravljenju iskanja vzrokov nastanka agresivnosti. Mogoče lahko tu storiš še kaj več... Vsi nosimo v sebi cel spekter čustev in vsi imamo nekatera bolj poudarjena kot druga - tudi ti imaš vsa čustva. Torej - zmoreš iz volka narediti kužka...a...bi šlo? lep pozdrav, Rob Naslov: Odg: jeza Sporočilo napisal: Volk na nedelja, 18. januar 2009 ura: 11:02 "Poiskat vzroke nastanka agresivnosti, jeze"...to sem storil že dolgo nazaj, pa mi ne pomaga zadosti..
Vem, da nisem bil čustveno zadovoljen z materine strani, že od rojstva.. Oče me pa čustveno in psihično zlorablja, včasih še danes... Pa teško sestopim iz te "ego napihnjene" stopnice..verjetno me to varuje pred še hujšo krizo... In verjetno si vsa lepa čustva, za katera sem bil prikrajšan, skušam dati sam..ker globoko v sebi nosim strah pred najbližjimi..in istočasno potrebo po njih... Z materjo prve mesece po rojstvu sploh nisem bil v stiku. in moje prvo okolje je bil otroški inkubator sploh je pa bila premlada, jaz pa nedonošen...čez manj kot leto pa je prišla na svet še moja sestrica.. Pa ne morem rečt, da ju sovražim..saj se trudita..jasno, da ni idealnih staršev.. In tud ni idealnih ozdravitev, rešitev.. In tud Volka se ne da dresirat v kužka..in tud ni potrebe..jest si sam želim, da Volk ne bi bil tko jezen.. Glede moje agresivnosti...je pač tako, da nisem agresiven do ljudi, v fizičnem smislu nikdar.. Se pa skregam z ljudmi, če na lep način ne gre..je pa res, da sem pretirano občutljiv.. In mi je velik problem, kako najti v sebi otoček miru.. Volk Naslov: Odg: jeza Sporočilo napisal: Rob na nedelja, 18. januar 2009 ura: 21:23 Stereotipen odgovor je ta...je pa pravi :
Sam sebe poglej v boljši luči...iskren si...to je dobra lastnost. Visok zid si postavil okrog sebe - ga resnično potrebuješ? Če hočeš koga blizu in spustiti jezo proč, boš moral vsaj vrata napraviti...torej, spremeniti sebe... V sklopu tega foruma se ljudje sestajajo, moče se jim pridružiš, živa beseda zna gore premikati... Naslov: Odg: jeza Sporočilo napisal: Arwen na ponedeljek, 19. januar 2009 ura: 07:17 volk, toliko nakopičene jeze, sovraštva, besa ... se je težko na hitro znebiti... sama sem prakticirala kričanje v naravi, kjer me ni nihče slišal... al pa v avtu, radio na glas, pa prav tako kričanje.... al pa pretepla blazino.... in potem za sprostitev avtogeni trening, meditacija... kar nekaj časa sem metala bes, jezo iz sebe in se nato "polnila" s pozitivnimi mislimi... in sedaj se še zgodi, da me kdaj sveta jeza popade - a resnično čedalje redkeje....
Objem :rozicodam: Naslov: Odg: jeza Sporočilo napisal: Libby na četrtek, 02. april 2009 ura: 22:23 Vem, da je že kar nekaj časa minilo od zadnjega odgovora pa vendar...
Ko sem prebrala tvoj post je bilo, kot bi brala o sebi. Jaz sem tako zelo jezna, že skoraj celo življenje, in tudi jaz se sprašujem, ali se je bom lahko kdaj znebila/izrazila, ker me razžira od znotraj. Najhuje mi pa je, ker sem s to pre***to jezo tako sama. Kot otrok je nisem mogla izraziti in od takrat se nabira v meni. Toliko je je, da me bo, če si jo bom priznala oz. v celoti dopustila začutiti, pokopala. Na splošno me je tega čustva strah, ker se bojim, da bi izgubila kontrolo. Na skupini me spodbujajo, naj tam vsaj del jeze izrazim, da bom potem manj osamljena, a ne vem kako naj jo izrazim (ampak res KAKO??), saj še vedno v sebi nosim vzorce iz preteklosti, ko jeza ni bila sprejemljivo čustvo. Jezna. Naslov: Odg: jeza Sporočilo napisal: voila na petek, 03. april 2009 ura: 08:31 No, kot vidiš, nisi sam. Tudi jaz imam napade jeze, pa ne da bi razgrajala, ampak kuham jezo v sebi.
Meni se je začela nabirati jeza in zamera, ko je tašča pila (zdaj že tri leta ne), ampak še vedno sem včasih sitna, jezljiva, vsi ljudje pri tej bajti se mi zdi, da so proti meni. Samo men v bistvu noben nič noče, jaz pa kar kuham jezo v sebi. S tem škodim seveda sebi. Sem že razmišljala, da bi v takem stanju (to je kak dan ali dva v tednu ali kaka ura do dve v dnevu) mogoče vzela kako pomirjevalo. Zvečer sicer jem Zyprexo. Oliva Naslov: Odg: jeza Sporočilo napisal: ton na petek, 03. april 2009 ura: 08:42 Oliva, po mojem tako jezo lažje preženeš s pametjo kakor s tabletami.
Pri 'prvinski' jezi si sama odkrila vzrok (taščino pitje), ravnaj enako tudi z dnevnimi jezicami. Potem lahko pri naslednji ujezitvi pri sebi ugotoviš - aha, verjetno me jezi tole. In četudi ne boš nič manj jezna, boš vsaj pomirjeno jezna. In bo naslednjič spet za eno jezno stopinjo bolje... Naslov: Odg: jeza Sporočilo napisal: marika na petek, 03. april 2009 ura: 08:46 Volkec pozdravljen,
očitno gojiš zamero do matere (oz. do obeh staršev) in je v svojih 42-ih letih še nisi uspel predelati. Morda so se ti zaradi nje zamerile vse ženske. Ali si se z materjo že kdaj odkrito pogovoril in ji povedal kaj te muči? Čudno se mi namreč zdi, da po tolikih letih še nosiš v sebi dejstvo, da si bil že kot nedonošenček ločen od nje. Očitno je otrok v tebi še vedno ranjen in to boš moral na nek način razrešiti. Skušaj se posvetiti stvarem, ki te sproščajo, vendar nimajo nikakršne povezave z nasiljem oz. borbo. Če te veseli plavanje, plavaj, beri, teci, pojdi v družbo sebi enakih ali podobnih...skratka, ne zapiraj se vase, bodi komunikativen, zamere rešuj sproti in videl boš, da bodo tudi napadi jeze minili. Jeza se po mojem mnenju pri tebi odraža zaradi zamer, ki jih gojiš v sebi. Očitno si občutljiv tip človeka, zato podri zid, ki ga gradiš okoli sebe in verjemi, da na svetu še vedno obstajajo dobri ljudje. Obstajajo, veliko jih je, le poiskati jih boš moral. Vse dobro ti želim, marika |