FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni vsi skupaj. Da ne bom dolgovezil bom napisal na kratko. Star sem 27let in imam tezave z anksioznostjo ze od 18 leta starosti. Do pred kratkim sem se z vsim skupaj boril brez kakrsne koli pomoci, sedaj sem se pa odlocil da tako ne gre vec in sem sel po pomoc. Imam vse simptome anksioznosti, obupne tesnobe, omotice, pritisk v glavi in ušesih, piskanje v ušesih, slabosti, težave z želodcem, obupna utrujenost in pomanjkanje energije… bil sem pri osebni zdravnici in dobil napotnico za psihiatra ker sem sam tako zelez, predpisala mi je pa tudi Ecytaro(10mg). V zacetku jemanja sem začel z polovičko, stranski učinki so bili obupni prvih 14 dni (obupna tesnoba, razbijanje srca, nemir, nespečnost, onotičnost, slabost..). Ker sem se seveda vsega skupaj malce ustrašil sem se bal po enem tednu preiti na celo tableto zato sem še naprej jemal samo polovičko tablete. Po nekako 3 tednih so se stvari začele umirjati in po nekako 6 tednih so skoraj vsi stranski učinki pojenjali, tudi tesnobe v smislu slabosti, tiščanja v prsih ni bilo več. Imel sem veliko več energije…skratka počutil sem se skoraj spet tisti pravi stari jaz, motilo me je pa samo to, ker mi je ostajal nek čuden nemir. Praktično med službo in aktivnostjo ta nemir niti ni bil moteč, ampak ko sem se umiril, tudi če sem bil precej manj tesnoben/živčen, je ta nemir ostajal, zgledal je pa nekako tako kod da nebi mogel boti pri miru. V tem času sem tudi dobil datum za psihiatra in mu razložil da mi ecytara res super pomaga razen tega nemira. No ker sem še vedno(6tednov) jemal polovičko Ecytare mi je psihiatrinja predlagala da greva na celo tableto da sploh prideva na tisti želen terapevtski odmerek. Celo tableto sem jemal spet še nadaljnih 6 tednov,  na začetku se je spet malo stanje poslabšalo ampak niti približno ne tako kot v začetku jemanja. Po 6 tednih so se spet ti stranski učinki umirili ampak ta nemir je še vedno bil prisoten v isti meri kot prej, tudi razlike med učinkom polovičke in cele tablete nisem opazil. Zgleda mi je praktično že polovička Ecytare odpravile tesnobo.


No zaradi tega sve se po nekje 3 mesecih jemanja Ecytare odločila da jo ukineva in poizkusiva nekaj drugega. Ko sem Ecytaro ukinjal iz cele tablete spet na polovičko nisem opazil bistvene razlike, ko sem jo pa ukinil pa sem nazaj začutil tisto staro tesnobo kako se mi je pričela vračati. Po nekje 3 mesecih brez antidepresiva se mi je tesnoba povrnila v nekako takšno stanje kot je bilo na začetku pred jemanjem kakršnih koli zdravil.

Nato mi je psihiatrinja predlagala drugi antidepresiv in mi predpisala Asentro. Asentra jemljen skoraj 4 mesece, prvi mesec 50mg, sedaj nekako 3 mesece 75mg. Ob uvajanju sem imel bistveno manj in blažje stranske učinke kot z Ecytaro in tudi sedaj po 4 mesecih praktično nimam nobenega stranskega učinka. Mi pa Asentra kaj bistveno ne pomaga, morda je malenkost boljše ampak niti zdaleč ne v taki meri kot je bilo z Ecytaro.

Čez 10 dni imam pregled pri psihiatrinji, sedaj me pa zanima če je imel kdo podoben primem z Ecytaro oziroma katerim drugim antidepresivom da jim je odpravil tesnoba in ampak je ostajal oziroma povzročal ta nemir in če je kdo imel kaj podobnega če je tudi ta nemir s časom izginil?

Malce sem že sit tega menjavanja in uvajanja zdravil, zato ne bi rad spet uvajal nekaj drugega kar morda spet ne bi delovalo. Morda bi šel nazaj na Ecytaro ampak me res skrbi ta nemir ki je bil prevej moteč…

Naj povem pa še to da sem redno zaposen že 7 let pri istem delodajalcu, športne postave, aktiven, kolesarim, tečem… sedaj sem naročen tudi na psihoterapijo, ker res želim izvedeti od kje vse te moje težave in telesni simptomi. Ima pa eden od staršev precej podobne težave kot jaz, anksioznost z predvsem fizičnimi znaki ampak v malce bolj blagi obliki.

Pozdravljen :rozicodam:
Nisem imela teh dveh ADjev, ki jih omenjas, tako da ti ne bom znala glede tega kaj povedati. Ocitno tudi zelo razlicno na nas delujejo in je cisto od posameznika odvisno. Sama sem imela samo Cymbalto, ki je zame ok.
Seveda bo psihiatrinja najbolj vedela, kako naprej glede tega. Sem pa pomislila kombinacijo Ecytare in morda stabilizatorja razpolozenja Lamictal. Ampak to je samo moja laicna misel. Da ne bi rabil preizkusati se tretjih ADjev, ker je to precej zoprno in naporno.
Vprasanje tudi od kod je bil nemir, je bil zaradi ADjev ali se zaradi ankse in bi se v casu umirilo.
Kakorkoli, upam da bos cimprej na pravih ADjih zate.  :pomezik:

Super, da si se prijavil tudi na psihoterapijo, da ozavestis, zakaj ti anksa dogaja in si po moznosti trajno pomagas.

Custveno-miselni vzorci se prenasajo s starsev na otroke seveda.  Kar starsu ne uspe pri sebi razresiti, zal ostane za njegovem nasledniku. Seveda ta stars ni tega zavestno naredil svojemu otroku. To je nekako samo avtomatska posledica.

Delo na sebi je zelo koristno. Z vsem, kar resimo pri sebi vplivamo na vse okrog nas, najbolj na najblizje. Tako, da bos lahko poskrbel zase, posledicno pa je to blagodejno se za druge. :oki:

Kakor je po eni strani anksa tezka izkusnja, je po drugi fino, da se ti dogaja se v mladih letih. Tako imas veliko vecjo motivacijo, ker je vse zivljenje se pred teboj. Pa tudi vec energije, itd.

Vsak clovek ima zase kaj za resiti. Noben ni brez rane, kakega bremena ali lekcij, ki se jih mora nauciti.

Vec, kot bos zdaj naredil, toliko bolje ti bo slo in partnerstvo in starsevstvo. Starsevstvo je najvecja zivljenjska odgovornost in pokazatelj vsega, kar smo sami. Zelo pomembno je, kaj otrokom predajamo naprej.

Tako, da bo tvoja terapija lahko tudi izjemna investicija vase.

Kar pogumno in vse dobro ti zelim :rozicodam:

Najlepša hvala za hiter in super odgovor. Sicer sem vmes ko nisem jemal nobenega ADja imel Kvelux 25mg in jemal polovičko. Sicer mi za tesnobo ni nič kaj pomagal, je bila pa glava precej bol čista če lahko temu tako rečem, veliko manj je bilo tistih “slabih” misli (kaj bo sedaj, kako naprej in bla bla…stalno nekaj po glavi).

Glede nemira je bil pa definitivno povzročen zaradi ADja v mojem primeru Ecytare. Tega prej nikoli nisem imel in tudi ko sem Ecytaro opustil je ta nemir po 2-3 dneh čudežno izginil.

Sem pa šele z Ecytaro videl kaj zares pomeni tista prava sprosčenost. Počutil sem se res super razen tega nemira, poln energije, volje. Že v začetku jemanja ko sem imel še stranske ucinke sem čutil da me nekaj v ozadju vleče naprej, boljše sem spal… zato sedaj to iščem tudi pri Asentri ampak za enkrat tega ni pa mi je malce čudne glede na to da jo jemljem že skoraj 4 mesece. Z Ecytaro je bilo pa že neizmerno boljše po kakšnem mesecu.

No bom videl kaj mi bo rekla psihiatrinja naslednji teden. Hodim pa kar v bolnišnico v ambulanto in sem super zadovoljen z zdravnico in se vedno prav lepo pomeniva. Predlagal ji bom da dodava nazaj tisto polovičko Kveluxa, glede antidepresiva bom pa videl kaj mi bo predlagala.

Miko pozdravljen!
Meni se je um ustavil pri tem, da je eden izmed tvojih naslov pritisk v glavi. Kako to izgleda in ali je bil hujši na začetku jemanja zdravil?

Sicer težko opišem ta pritisk ki se meni dogaja. V mojem primeru je to podobno kot ko imaš zamašena ušesa zamašena, ampak ni občutek tega pritiska samo v ušesih. Tako jaz čutim po celi glavi, in konstantno od kar se mi to dogaja imam rahel glavobol, sicer ni moteč kaj dosti ampak prisoten pa je. Je pa tako da ob kakršni koli večji obremenitvi (Šport…) ko se ustavim je za nekaj časa ta pritisk se slabši, kar se mi pa precej logično šliši saj se utrip se utrip srca takrat poveča in posledično tudi pritisk.
Res težko opišem kako to izgleda je pa zelo moteče. Ko se mi je to začelo dogajat sem res mislil da se mi bo zmešalo…????

Miko, takšen občutek v glavi imam tudi jaz. Zelo dobro te razumem. Ko sem bolj napeta, če ne gre vse po istem kopitu, se mi pojavijo zamašena ušesa, imam občutek da slabo slišim, da slabše vidim. Zelo, zelo zoprn občutek. Včasih mi uspe, da ko popoldne zaspim, potem mine. Sem pa imela pri povišanju doze Ad-ja več kot mesec dni takšen občutek. In to je sprožilo verižno reakcijo, da sem bila zelo nervozna. Jaz imam Cymbalto 120 mg.
Želim ti čim manj takšnih dni.

Oh, tudi jaz imam po novem tak občutek že kakšnih 6mesecev in to je nekaj najbolj zoprnega kar sem doživela. Tak pritisk v glavi, nosu, ušesih jaz čutim. Ob povišaju doze Ad pa obupno in stokrat huje.
Sonce, a je tebi to izginilo? Moj psihiater namreč pravi, da to ni povezano z zdravili, čeprav se pojavi le ob uvajanju/dvigu. In me ne bo noben več prepričal, da to ni od ad.
Miko, a ti je, ko je ad bil okej, ta pritisk izginil?

Ja podobno je pri meni. Skozi je to prisotno, pa pride trenutek ko je 1-2h slabše,potem se pa umiri in to se mi dogaja vsak dan nekajkrat. Ko se mi ta pritisk pojavi imam občutem občasno kot da bi bil malce “odsiten”. Je pa res da se je ta pritisk tudi meni poslabšal ob uvajanju ADjev.

Mi je pa v mojem primeru za ta pritisk precej pomagala polivička tablete Kevlux 25mg ki sem jo jemal, je bilo tega bistveno manj.

Kaj pa ko so ti AD prijeli? Je pritisk izginil?

Je izginil do te mere kot se je povečal ob uvajanju ADja, ni pa popolnoma izginil. Sem pa opazil da v vmesnem obdobju ko nisem imel ADja in jemal Kvelux 12.5mg 3 mesece je bilo tega pritiska dosti manj. Tako da bom naslednji teden psihiatrinjo vprašal če lahko spet dodava tisto polovičko Kveluxa v kombinaciji z nekim drugi ADjem saj Asentra 75mg ki je trenutno jemljen kakšne 4 mesece nima nobenega učinka name.

A je mogoče kdo imel izkušnjo da mu SSRI antidepresivi niso odgovarjali in je potem bilo boljše z SNRI? Razmišljam da bi vprašal psihiatrinjo okoli tega saj mi sedan že drugi SSRI ne deluje, sicer prvi je delival (Ecytara) ampak je nisem prenašal najboljše.

Strahka, meni se je ob povišanju doze zelo, zelo poslabšalo, je pa sčasoma bilo boljše. Opažam pa, da vsaka najmanjša napetost to spodbudi v meni. S tem se srečujem kar naprej. Npr.: ker se težko vozim z avtom, grem pa v trgovino, ker moram, pridem domov z "zaprto" glavo. Ko grem po kosilu počivat, se mi to v glavnem razkadi. Mislim, da to spada k anksioznosti  in da nam bo to na žalost ostalo.
Bodite dobro.

Jaz mislim, da ne sme to ostati, če jemljemo zdravila. Moje mnenje. ???? Ker je izjemno neprijetno.

Po mojem je ta simptomatika del anksioznosti in ni nujno, da ADji cisto simptomatiko prekrijejo. Je pa zelo velika verjetnost, da se v casu ravnovesje povsem nazaj vzpostavi na ADjih.

Ravnovesje se lahko popravi sicer tudi po natur poti, ce ni prehuda anksioznost. Ce je hujsa anksioznost pa brez AD obstaja tudi opcija, da gre naprej se v psihozo.

Neravnovesje sprozijo pa custveno-miselni vzorci. V veliki meri potlacevanje custev (jeza, strah), kar se ponavadi naveze na kako staro bolecino ali travmo.

Ce se ta del spremeni glede funkcioniranja je velika verjetnost, da ne bo vec podzavestne potrebe it v anksiozno smer. Lahko pa ta notranji manever vseeno ostane. Ampak se ga da tako mocno scasoma prepoznat in ozavestit, da se lahko ze v startu sami nazaj potegnemo.

Vcasih je tudi koristno veckrat zapasti v to anksa stanje, ker se lahko iz njega, ce ozavescamo in se naucimo si pomagati, veliko naucimo :kiselnasmeh:  :)

Zdravo,
Tudi sam sem isto star kot ti, in imam zelo podobne probleme že od srednje šole, zaposlil sem se pri 19 letih, od takrat sem imel podobne siptome, tresenje rok, glavoboli, potenje, strah pred množico ljudi, zardevanje , bitje srca, vročica v glavo....ampak te stvari so se mi dogajale čez teden v službi, za vikend sem bil še kar ok.. Začel sem dobivati probleme iz krvnim tlakom, in tudi pri 21..letih dobil zdravila...Po nekem času se se mi je vse skupaj začelo dogajati tudi med vikendi, iz nihanji..nekatere dni sem bil super , nekatere pa totalno nesamozavesten in spet hudi napadi.... Potem pa lahko rečem da sem se potem v letu 2020 malo umiril, športal sem iz cross motorjem, in je bilo vsegaskupaj manj...v letu 2021 in 2022 sem bil tudi super, začel sem iz downhill kolesi, zelo veliko skakal, čimveč užival, čeprav je bila še vedno prisotna anksioznost in kakšen napad , je bilo počutje je bilo čisto antidepresivno in mislil sem da gre počasi na bolje.
In konec leta 2022 spet bum....po skoraj 4  letih iz le občasnimi napadi, spet še hujše vse skupaj...bitje srca, nemir, tesnoba v zaprtih prostorih.... Začel sem iz tekom, ampak ni bilo nekega uspeha...še vedno nemiren in napet...ne kadim, zelo redko pijem, zdravo jem, ne uživam sladkarij... Nekako mi je blažilo siptome tudi to, da sem šel v kakšen bazen, namreč plavanje res pomaga. Pomaga tudi mrzel tuš, ampak to res mrzel da že malo trpiš. Rahlo sem spremenil prehrano, uživanje jajc, čimveč omega-6 (fileti skuše) , banane, sadje, zelenjava,...uživam tudi CBD kapljice, ampak zaenkrat se mi zdi da iz usem skupaj ne blažim zelo efektirvno te tesnobe..
Trenutno sem se tudi sam naročil pri psihiatru, malo me je strah jemanja teh tablet, ampak če drugače ne bo šo bo zgleda treba na ta način... Očitno se neda ustaviti tega sranja niti iz redno vadbo, zdravo prehrano, in uživanjem v športih...
Je pa res najhujša stvar, sploh si ne moreš  sam nikakor pomagati... imel sem že par zlomov, in raznih telesnih poškodb od raznih športov, in lahko rečem da je anksioznost res nekaj neznosnega in neka svoja mučna vrsta bolečine! :/

Zdravo Klerup,
No precej podobna zgodba kot pri meni. Tudi sam sem se boril s tem brez kakršne koli pomoči okoli 10 let ampak sedaj sem pa resnično rekel da je tega dovol, sicer se ne dam ampak inam tega dovol in se bom enostavno prepustil strokovni pomoči, trenutno sem še v fazi odkrivanja zdravil kaj mi bo najboljše odgovarjalo ampak zdravila res pomagajo. In v takem primeru kot anksioznost doživljam sam, predvsem z obupnini fizičnimi simptomi, se je tega resnično težko rešit…
In ja verjamem kaj misliš s tem da nič ni hujše od tega, šele ko vso to hudo tesnobo doživljaš in vse simptome ki spadajo zraven vidiš zares kaj vse lahko človek prenese. Tudi sam sem bil že kar nekajkrat v situaciji ko sem si res mislil da se mi bo od vsega tega dokončno odtrgalo, pa se mi še nikoli ni ????????

Je pa res tako kot praviš, če tega ne doživljaš si enostavno ne moreš predstavljat kako naporno je lahko to vse skupaj.

Drži se tudi ti in ne se bat pomoči s strani zdravnikom, točno s tem namenom so tam da nam pomagajo. :)

Pozdravljeni,

Tudi jaz sem sedaj spet v hudi paniki...pred mesecem mi je umrla mama in dva meseca pred tem sem bila.v zelo zelo hudo tesnobi...no in sedaj sem se.pripravila ,da lepo odzalujem in grem k zdravniku ker sem zbolela...sem mislila da aje angina pa ni..imamo samo spet slabo kri (železo) ..no potem pa se.zgodi...zmeri mi pritisk...ne vem koliko je bil, nič ni rekla ( mlada punca,ki se uči pri moji zdravnici) ...noben ni nič komentiral ,jaz pa pridem domov,panicarim glede zleeza nato pa naredim napako,si zmerom pritisk in evo ga..čez 160...in nato valda skos skladse...mi reče kolegica Ah hudo bo če bo 180..ga grem zmerit ,Eto 180...bolj sm živčna hujše je...rada bi šla h kardiologu...ali kdo pozna koga ki je dober in sočuten....da bi imel posluh tudi za mojo paniko? Hvala in lp

Sem pozabil tudi jaz napisat...na prvem pregledu sem imel zgornji tlak skoraj 200, ob obiskih zdravnika vedno cca 170..
Doma ko sem imel napade isto okoli 160-170...v 24h merjenju tlaka iz holterjem mi je tlak nihal od 130-150. Vedno mi niha, ko imam dobre dni mi pade na 130. Tako da na nekatere to zgleda zelo upliva ,nekateri pa iz krvnim tlakom nimajo problema.
In isto sem bil na vseh možnih pregledih, in sem čisto zdrav, ampak anksioznost povzroča use to.
Poročam tudi jaz kako bo po pregledu pri psihiatru, in glede diagnoze kako bo šlo naprej.

Hvala Klerup...ker jaz sem 2019 merila v lekarni,ker sm mislila da je nizek pa je bilo rečeno da je šolski...no potem si nisem veliko merila,zdaj pa sem pred smrtjo mame imela 2 res neznosno stresna meseca...mama v bolnici, iskanje nastavitev,resnično trpljenje...no in sedaj sem našla pritisk in seveda ko mislim da sm kr mirna si ga zmerom pa je 180, naslednja meritev pa 160....potem ti s evendo normalno sportas...te ni strah kapi.?..mene zdj vse skrbi ????

Klerup8 še to ne zanima...ali so tebi hitro dali zdravila za visok pritisk, jih še vedno jemlješ? Meni je tko hudo zaradi tega,počutim se krivo da sem z ankso si se to pridelala.

Zdravo, kljub napadom športam in to me umiri. Po končani vadbi imam večinoma boljše počutje..najboljše je samo hoja, plavanje, tuširanje iz mrzlo vodo. Tudi sam sem leta 2019 imel precejsne tezke čase, potem pa se mi je stanje umirilo za skoraj 2 leti ker sem dobil zdravila za krvni tlak,in sem imel nek občutek da je to to. ampak sedaj pa spet na slabo..zdravila so mi napisali takoj. Najboljše je da pokličeš osebnega zdravnika, meni so napisali napotnico za internistični pregled, in takoj sem dobil recept.

Klerup8 pa si bil kdaj pri kardiologu,pregledal srce in tako? Mislim ultrazvok srca in podobno? Jaz razmišljam ,da bi to naredila najprej...

Zanima me tudi ali so ti kaj exstra prepovedal kakšne športe ali podobno? Hvala

Da sem bil, vse ok. Niso našli vzroka, ampak meni je zelo nihalo, in mi spet niha, recimo primer.. se počutim 4 dni ok, tlak je ok, in poten 2 dni spet slabo, bitje srca, glavoboli...takrat si tlaka sploh ne merim, ker nima smisla ker mi povzroča samo skrbi če je visok. Ves cas niha, čez poletje malo manj.. glede športov mi niso nič prepovedali.

A ti spodnji tudi kdaj naraste ob napadih? Lp

Zdravo,
Javljam se da sporočim svoje stanje. Trenutno sem malce več kot 5 mesecev na Asentri, tesnoba je še vedno prisotna vsak dan. Ni tistega pravega učinka kot je bil pred tem z Ecytaro. Še vedno je precej tesnobe sicer vseeno malce manj kot brez Asentre. Čez dan sem obupno utrujen, spin celo noč a zjutraj se komaj poberem iz postelje, nobene energije, glavoboli, neke tenzije…čeprav je nekje u meni neka volja da bi se spravil športat…a enostavno ne gre ker sem potem še bol utrujen. Dobesedno ne vem še sam in sam sebe presenečam kako sploh lahko hodim v takšnem stanju… na srečo imam kontrolo pri psihiatru čezen teden in srčno upam da mi bo kaj zamenjala, saj s Asentro ni pravega učinka.

A je kdo tukaj od vas imel podobno izkušnjo in poizkusil dva različna SSRI antidepresiva in ni imel ravno sreče z njimi? Bom povprašal psihiatrinjo kaj predlaga, če bi morda bilo dobro poizkusit kak antidepresiv iz skupine SNRI? Resnično sem že sit vsega tega sranja in bednega počutja…šele ko se ti kaj takega dogaja vidiš kaj vse je človek sposoben preživet…

Pa še nekaj simptomov ki se mi pojavljajo vsak dan: mravlinčenje po telesu, nemirnost, slabosti, glavoboli, utrujenost, tiščanje v prsih…

Moje globoko sočutje Miko :rozicodam: Upam, da se bo čimprej našla prava izbira zate.
Sama nisem potrebovala menjav. Vem pa, kako težko je tole.. sem večkrat dala skozi...

Hvala Nives! Ja to je oa zares pekel s temi zdravili, že vem da ko kaj zamenjam bom spet +-1 mesec čisto nič vreden, potem je pa odvisno al bo prijelo da bo bolje ali pa bo samo še slabše…

Če sem prav zasledil si ti jemala oz. jemlješ Cymbalto? A zaradi anksioznosti?

Morda oz upam, da bo v tej rundi pri zdravnici prava izbira zate. :oki:

Meni so postavili "anksiozno-depresivno motnjo". Trenutno sem na prehodu iz 60 na 30 mg Cymbalte (iz terapevtskega na vzdrzevalni odmerek).

Pozdravljen Miko.
Tudi jaz sem imela po Cipralexu poskus z Zoloftom pa ni bilo uspeha. Vztrajala nekaj mesecev, sicer skakala gor in dol z dozami, a zaradi svoje trme nisem šla v menjavo, pa bi mogla, ker me je Zoloft konkretno zadel. In to ni bilo ok. Skratka zdaj jemljem Brintelix. Doživljam podobno kot ti - nič več mi ne pomaga tako kot Cipralex nekaj let. Poskušam sicer vztrajati, delati na sebi, a je to prekleto težko ob fizičnih znakih ankse (meni daleč najbolj moteč je občutek pritiska v glavi in vročine v glavi). Je pa boljše, ampak zdaleč od dobrega. Nekako sem se ujela v eno zanko, ko ne bi rada spet menjavala in se zadovoljim s tem na pol ok stanjem, po drugi strani pa bi rada že enkrat zadihala s polnimi pljuči kot nekoč. Nimam rešitve, res ne. Le upanje, da bo boljše.

Oh strahka kako te razumem. Tudi meni je zelo moteč ta pritisk in čuden občutek v glavi in nikakor se ne morem tudi sam tega popolnoma rešit..

Koliko časa pa si bila na Zoloftu? A ti je vsaj malo pomagal ali čisto nič?
Kako je pa sedaj na Brintelixu, koliko časa ga že jemlješ, a so kakšni pozitivni učinki ali ne?

Zoloft ni bil zame. Jemala sem ga 4 mesece (o bog!).
Pa mi je psihiater takoj rekel, da če ga čutim in se po zaužitju čutim zadeto, da ni ok. Pa sem brala forume in upala, da to izgine. Pa ni.
Brintelix jemljem 4.mesece. Če pogledam nazaj, je lažje, nisem pa okej. Sem izgorela, resnično, plus anksa. No Brintelix je baje popolnoma drugačen, deluje počasi, v mesecih in pomaga, da se ozdravimo. Če je to res, ne vem. Vem le, da mi pomaga po polžje, da lažje premagujem vse napore. Dejansko nisem prepričana, če deluje, ker tako super, kot je bilo na Cipralexu deset let, ni. Ali rabim drugo zdravilo, tudi ne vem in tega ne ve nihče. Ali bo boljše čez čas in imam ta pritisk kot posledico izgorelosti, tudi ne vem. Sem se povezala z nekaterimi, ki so na Brintelixu v tujini in dejansko baje pomaga po nekaj mesecih. Tudi sama bi rada bližnjico, pa je ni. Upam, da to noro obdobje mine in bom spet dihala na polno. Zdaj je vsak dan neko preživljanje. Pride dan, ko sem že skoraj okej, potem spet gremdva koraka nazaj. Nimam pametnega nasveta.

Razumem. Jaz ga jemljem zdaj že 5 mesecev (socer Asentro kar naj bi bilo isto). Nekaj pomaga ampak ni to to. Še vedno je tesnoba prisotna, rahla slabost, glavoboli tenzije, tiscanje v prsih, neko mravljincenje po telesu… moti me to a tudi to ker mi je Ecytara že polivička (sepravi 5mg) vse to popolnoma pokrila, ni bilo slabosti, ni bilo tesnobe popolnoma nic, ostajal mi je samo nek čuden nemir in obupne glavobole sem imel zaradi Ecytare, zato smo jo tudi zamenjali….zdaj pa ne vem kaj naj naredim, al bi spet zamenjal. Še najbol od vsega me moti to ker sem obupno utrujen skoraj vsak dan, spin celo noč in zjutraj se komaj da poberem iz postelje, zelo bi se rad več s športon ukvarjal ampak enostavno ne gre ker sem potem še bol izžet…

Drugače te pa popolnoma razumem Strahka! Prvič je to pri meni trajalo 2-3 leti brez zdravil, zdaj že skoraj leto in pol z zdravili…nevem kam to gre, upam da bova oba našla kmalu rešitev in da bova čimprej spet okej.

Jaz bi menjala. Iskreno. Ker če ni ok, ni ok
 Asentra je bolj pomirjujoči ad, medtem ko je cipralex vzpodbujajoč. Tako životariti pa tudi ni normalno, ker se boš čisto izkuril, kot sem se jaz. Verjamem, da imajo zdravila tu pomembno funkcijo. Meni Zoloft ni pasal, odštevala sem dneve, ko je šel ven iz mene. Nekaterim pa noro ustreza. Mene je ubijal. Jaz sem mnenja, da če imamo zdravila, naj pomagajo v celoti, tole na pol je katastrofa. Tudi jaz čakam pregled pri psihiatru in potem vidim dalje. Dvig ali pa menjava, ne vem sama. Ali vztrajanje. Dokler sem na bolniški še to životarjenje gre, a cilj je vrnitev v službo. Živeti. Dihati. Se veseliti.

No kratek update. Danes sem imel pregled pri psihiatrinji. Odlocila sva se da poizkusiva Asentro zamenjati z original Zoloftom kot mi je bil v zacetku tudi predpisan ampak ga takrat ni bilo na trziscu. Drugace bova pa AD zamenjala cez en mesec ko imam kontrolo.

Počutje je pa tako tako, malenkost je bomjše po 5 mesecih na Asentri 50mg ampak ni to to, še vedno je veliko tesnobe, straha, slabosti…

Se še kaj javim.

Super. Poskušaš najprej tako. Pogumno! A ostaneta na 50?
Kolkor vem se lahko gre do 200 mg pri sertralinu.
Imaš še press v glavi? Na kaj bi potem menjala?

Ja ostajava na istih mg ker sem na Asentri 75mg dva meseca bil slabsi pa potem ko sem se nazaj na 50mg je bilo spet boljse. Za pritisk v glavi sem spet poskusil s Kveluxom, jemljen polovicko od 25mg tablete, se pravi 12.5mg in mi pomaga definitivno! Glava je bol cista in manj je tega pritiska v glavi, tudi tistih slabih misli je manj tako da to mi definitivno ustreza, nima pa na same telesne simptome tesnobe ucinka, zato rabim se AD zraven.. ce imas se pritisk v glavi in nisi se poizkusila s Kveluxom ti priporocam da probas.

Rekla je da ce mi bo menjala, da mi bo dala AD iz druge skupime, nisem je pa spraseval kaj, predvidevam na SNRI namesto SSRI, verjetno kako Cymbalto ali pa Effexor…bomo videli.

Res imam srečo ker imam super psihiatrinjo in me zelo razume saj mi je povedala da ima tudi sama tezave z tesnobo ze vec let in je bila enkrat v zivljenju pred leti ze v podobno hudi situaciji kot jaz, tako da sem res vesel ker mi skuša na vsak način pomagat in se rešit tega “sranja”…

Joj res?
To je pa res dober suport. Kam hodiš to?
Kako pa si je ona pomagala, kaj pove?
Ma jaz ko dobim ta pritisk grem počivat. Včasih potem mine, včasih ne. Probam sprejeti in pazim, da me ne vrže nazaj v ankso - če ne, pa sprejmem. Nekako tak način imam. In upanje, da to enkrat mine. Ker ne razumem pojava. Ta press v glavi, ušesih, nosu. Prav neverjetno.

Sem ti odgovoril na ZS da ne bom tukaj izpostavljal osebnih info.

Dobila. Hvala.
Kako ti gre?

Za enkrat ni sprememb, na srečo ne občutim kakšne bistvene razlike med Zoloftom in Asentro, tako da bomo videli kaj se bo pokazalo v 2-3 tedni če bo sploh kaj…

Še vedno je precej tesnobe, megle pred očmi, utrujenosti…

Ne more biti sprememb Miko, ker je v obeh sertralin. Razlike med generikom in originalnim so minimalne in jih ne občutimo. Zagotovo. Ne skrbi.

Ja saj to vem ja. Me pa res zanima ce bo kaksna razlik cez cas. Sem ze veckrat zasledil da so original zdravila dolocenim ljudem bolj pomagala kot generiki, ceprav naj bi bili generiki isti. Pa tudi celo eno studijo sem nasel na to temo kjer je bilo spet dokazano da je bil boljsi ucinek original zdravil… bomo videli ????

No upajmo.
Da pa ti sploh kaj pomagajo pa si rabil dolgo časa?
Si poskusil biti kdaj brez?

Zivjo,

Bi samo dodala....že dve leti se trudim, da nazaj najdem samo sebe. Glede na dogodke ki so bili, sem verjetno izgorela posledično tesnobna in anksioznost. Nekje 15 let nazaj podobne simptome, ne pa iste kot dve leti nazaj. Splošni zdravik mi je takrat predpisal Zoloft ( 50 mg - postopoma seveda) , kateri je takoj začel učinkovat.

Tokrat sem ponovno začela z jemanjem Zoloft. Stranski učinki kot v grozljivki. Se nisem več poznala. Počasi je šlo na bolje, ampak res zelo zelo počasi. Dvigala sem res po 1/4 tablete.

Vmes teh tablet ni bilo za dobiti, tako da sem morala prestavila na Asentro. Trenutno sem na 100 mg.
Lahko rečem da je bolje kot prej,  nikakor pa ne uredu. Ob stresnih situacijah me največkrat zvije, sicer s par dni zamika. Stresna situacija je zame že en vesel dogodek.
Zgodi se tudi, da imam par dni zaporedoma stresne situacije in sem vmes super, vse stvari pod kontrolo brez da bi kasneje imela težave. Lahko pa so malenksoti in me zvije. Takrat spet pridejo vsi ti simptomi na plan. Od stiskanja v želodcu, vrtoglavice, mravljičenja, oteženega gledanja....ko samo čakam in v sebi paničarim da zdaj pa je to to...da me bodo odpeljali in bo konec. Še vedno imam ob teh situacijah miljon strahov....če se mi kaj zgodi, kako bodo bližnji prenesli.

Potem pa spet posije sonce in sem super, fino, ....brez teh strahov, simptomov...JAZ. Polna energije, volje itd........do seveda naslednjega padca, za katerega ne veš kdaj bo in kaj točno bo povod.

Tak padec doživljam sedaj....se skušam zamotit .  Bliža se namreč kratko potovanje z dvema bližnjima osebama in namesto da bi se veselila me stiska, duši in grabi panika.


Ampak verjamem da bo vse OK na koncu

Moja

Moja, kako zelo te razumem. Tudi veseli dogodki so zame velik problem. Jaz pravim, da pride za mano. Tudi jaz imam po dolgem času spet slabe dneve. Čudno imam po glavi, hoče se mi vrteti, notranje sem zelo napeta. Sem zelo žalostna. Meni takšno počutje vrže pa še nepopisni strah pred visokim pritiskom in posledično si ga kar naprej merim. Ne zmorem, da si ga ne bi. Kruto je to naše počutje.
Vsem želim, da ste v dobri koži, veseli in dobrega počutja.

Pozdravljeni, DAM-ovci. Že kar nekaj časa se nisem javila, čeprav bi velikokrat bilo dobro, da se bi. Ne vem, če te kdo drug lahko bolje razume kot tisti, ki težave z anksioznostjo doživlja.
Miko, tudi sama se najdem v tvoji zgodbi. Stara sem 30 let, zaradi panične motnje se zdravim od 16-leta. Najprej sem jemala Zoloft. Meni je zelo pomagal, stranskih učinkov skorajda ni bilo. Po 10ih letih sem sčasoma prenehala z jemanjem, nato so se spet začele pojavljati težave, zato sem ponovno začela jemati AD, tokrat Asentro. Na zdravilo sem odreagirala tako burno, da sem bila nekaj časa celo hospitalizirana. Po treh tednih se je stanje izboljšalo. Kar se tiče psihe, sem dobro, ampak še vedno ne tako kot sem bila včasih. Res pa je, da sem se malo polenila glede dela na sebi. Nekako poskušam to spet vzpostaviti. Sem pa ves čas brez energije, utrujena,.. Lahko, da od zdravil ali pa od "lenobe". Če te karkoli zanima, kar vprašaj, mam že kar nekaj kilometrine s SSRI.

Joj koliko nas je. Prav žal mi je za vse nas.
Jaz ne vem, kaj se je zgodilo, da zdravila več ne pomagajo tako kot nekoč. Pa ni nas malo takih. Mene obupno moti in spremlja ta občutek pritiska v glavi. To je res prav nori filing nekje zadaj v glavi, v ušesih. Saj ne znam opisati. Ne razumem ga, ne ugotovim kdaj pride, posledično nimam nekega pomagala. Sploh ne razumem.

Ah kaj moramo vse to pretrpeti…. Če bom sedaj cez en mesec spet menjal nevem kaj bo…poizkusim se to ce bo okej, drugace pa nevem ali bi sel nazaj na Ecytaro ceprav sem bil zelo nemiren na njen…se sam nevem, samo da bi ta tesnoba in panika minilo ker to je tako mucno, cisto sem utrujen od vsega tega, vsa sem zategnjen, vse me boli…ceprav se trudi sportat kljub vsemu, tek, kolesarstvo… ampak enostavno ne gre ker sem potem se bol izmucen in dobesedno nic vreden. Marsikdaj se cudim sam sebi kako sem sploh sposoben hodit v sluzbo v takem stanju in stat 8 ur na nogah..

Oh jaz sem na zelo podobnem.
S tem, da sem na bolniški. Tudi na ne vem, kako bom naprej. Upam, da posije sonce.
A si kdaj poskušal biti brez ad? Mene ta simptom pritiska tako vznemirja, ker ga nikoli prej nisem imela.

Strahka sem, zdaj imam 28 let, vse skupaj se mi je zacelo pri 18 letih, imam zal to dedno po mami. Takrat sem bil 2 leti v obupnem stanju, komaj sem zivel in hodil v sluzbo. Potem je vse skupaj minilo malce za nekaj let, takrat nisem jemal nobenih zdravil. No pred kakim letom in pol se mi je pa nazaj pojavilo v se hujsi obliki s tem pritiskom v glavi ki ga ti opisujes. Tokrat aem pa rekel da tako enostavno ne gre vec in sem sel po pomoc… glede pritiska jaz ti res svetujem da probas s Kveluxom, meni res pomaga, jemljem ga zvecer ker si po njemu lahko malce zaspan… ni pa res nic hudega, sem ga ze jemal pred casom za kake 4 mesece in nato brez problema opustil, zdaj ga pa spet jemljem ker mi res pomaga za ta pritisk ki me drugace dela samo se bol zivcnega.

Kvelux pa tudi glede uvajanja ni noben bav bav, jaz sem bil prvih par dni malce zaspan in tak cuden v glavi, pol je pa to minilo hitro.

A se ti potem, ko si ukinil kvelux po 4ih mesecih ta pritisk ni vrnil več? Kaj pravi tebi psihiatrinja, od česa je to?
Moj pravi, da je to tesnoba. Ampak jaz tesnobo čutim popolnoma drugače. Bila sem prepričana, da mi ta press delajo zdravila. Pa zgleda ni tako.

Takrat sem jemal samo Kvelux brez ADja, kvelux mi je za ta pritisk zelo pomagal, ceprav mi ni pomagal pri tesnobi v smislu tiscanja v prsih, utrujenosti, slabosti… potem so mi pa dali nov AD ki ga jemljem se sedaj in ukinili kvelux. Ta AD (zoloft) mi delno pomaga ampak zelo malo, zato so mi dodali se kvelux zraven in je spet veliko boljse s tem pritiskom oziroma ga skoraj ni. Pravi pa psihiatrinja da je to vse od tesnobe/panike, da je znan pojav ta pritisk v glavi, tako da je vse skupaj eno in isto sranje.

Sem pa tudi sam na zacetku mislil da je ta pritisk od zdravil (ADja), saj se je tudi meni obakrat ta pritisk poslabsal ko sem uvajal AD, verjetno glih zaradi te povecane tesnobe ki se na zacetku pojavi..

Hja, smešno je. Ker se ta pritisk locira na glavo, na fizično bolečino, medtem ko si mogoče čisto vesel. Vsaj meni se to zgodi na ta način, npr. med pogovorom kar naenkrat. No pa saj tudi panični pride kar naenkrat.  :o
Jaz vse to spoznavam na novo. Moj simptom tesnobe je bil prej easy, jaz pa sem se ga na smrt bala. Pekoč občutek v rokah in katastroficne misli v v glavi. To me je potem privedlo do panike in zdravil. Zdaj se tem pritiskom pa je mnogo težje. Edino kar je finta, kar opažam, da ko je pritisk, misli ni. Tiste klasične tesnobe ni.  Ko se pojavi ona pa ni pritiska. Kot da se z mano igra. Jaz pa plezam in plezam iz te luknje pa se ne vidi nikjer še svetlobe. Moram priznati, da mi pri tem zdravila niso v neko pomoč kot prej. Nevem, mogoče imam premajhen odmerek. Nimam pojma. Borba pač. Iz dneva v dan. Ampak zmaga bo moja. Če borbam že leto in pol, bom še malo. Hočem nazaj sebe, svojo pristno radost. Zdaj sem kot na avtopilotu. Se smejem, a notranje ne zmorem čutiti tega tako kot prej. A ima še kdo take težave?
Pa ne verjamem, da je od ad, ker imam minimalno dozo. In če ne poreže vrhov tesnobe, potem tudi vrhov pozitivnih čustev ne odnese. Vem, bila sem na Max odmerku cipralexa pa sem vedno čutila vse, popolnoma vse! Le utrujenosti ne, to pa me je pripeljalo do izgorelosti.  :054:

Kaj pa če bi ubrala malce drugačno pot. Sama opaziš, da s trenutnim načinom boja proti občutkom tesnobe kot so nonstop premlevanje kateri simptom imam zdaj, vrtenje raznih "kaj pa če" misli, bežanjem pred občutkom tesnobe itd.... se spopadeš tako, da se prepustiš občutku tesnobe. Bežanje pred simptomi samo podžiga in daje bencin na ogenj. Občutke za tesnobo regulira tvoj zavestni del, ki se bori proti tem občutkom in tvoj podzavestni del, ki poplavlja telo z raznimi stresnimi hormoni. Bolj kot hočeš bežat pred temi občutki bolj s tem prmitivnemu delu možganom sporočaš, da je situacija nevarna in ta naprej "šprica" hormone stresa v telo. Deluj kontraintuitivno, povabi tesnobo, rada imej tesnobo in na dolgi rok bo izzvenela. Morda se sliši blesavo, ampak na dolgi rok ti bo tak pristop pokazal pozitivne učinke.

Tesnoba je vcasih samo intenzivno custvo strahu, drugic nam pa tudi kaj globljega sporoca. V vsakem primeru vec naredimo, ce smo z njo.. ji dovolimo biti..jo sprejemamo. Jo opazujemo in smo socutni do sebe. Ali pa jo skozi cutenje se ojacamo, da se lahko se bolj zacutimo in pogledamo katera custva so se skrita v njej in kaj nam sporocajo.
Veckrat se tam globje najde jeza.. bolecina.. Del nas, ki zeli biti opazen, potrebuje socutje in morda tudi kaksno odlocitev, kako bomo v podobnih situacijah naslednjic ravnali drugace (npr postavili mejo...ali kako drugace bolje poskrbeli zase).
Vecje cutenje sebe pomeni tudi, da bolj realno dojemamo sebe in svoje zivljenje. Se bolj vidimo in se lahko bolj odlocamo, kako bomo naprej peljali svoje zivljenje. Da bo to cimbolj skladno z nasimi zeljami in potrebami. Da bomo lahko cutili tudi ljubezen in radost. Da bomo lahko sledili tudi nasi dusi v tem, kaksno poslanstvo se zeli izpolniti na tej materi zemljici.
 :043:

Zelo dobro zapisano. :oki:
Da sem osvojil podoben pristop dojemanja in sprejemanja tesnobe in paničnih napadov sem rabil več kot 20 let. Tista tesnoba je pač tam z nekim razlogom in bežanjem pred njo ji samo damo samo več prostora. Pri spopadanju s tesnobo se obnašamo kot da imamo na voljo samo kramp in s tem krampom želimo popravit čisto vse. Za nekatere stvari rabimo bager, za kakšna bolj fina opravila pa morda rabimo kdaj tudi pinceto  :)

Zelo dober tudi tvoj opis. Ali bager.. ali pinceta... :sesmejem:
Kot tesnoba tudi ni nek virus, ki se ga hočemo znebit. Še virus si takega odnosa ne zasluži, ker ima tudi ta svojo funkcijo ali dinamiko :kiselnasmeh:

Jaz sem se z njo prvič zares srečala pri 27 letih... danes jih štejem 45. Če sem v štartu mislila, da bom to za vedno rešila v letu ali parih letih... spet drugič pa me je preveval strah, da bom popolnoma sama zaključila življenje za zapahi psihiatrije.. se mi jih skozi obdobje spreminjal in nekako bolj oblikoval pogled. Sem resnično pri sebi prepoznala vzroke, znam danes precej bolj ravnati s svojimi čustvi, poznam veliko takšnih in drugačnih tehnik, veliko znanja, sem spremenila kar nekaj vzorcev, sem precej predelala, sem določene stvari postavila.. Itd. Itd.

Ni na hitro. Postopoma in počasi.  :oki:

Res je. Imata popolnoma prav. Ampak jaz sem deset let imela za backup pri poslabšanju vedno ad. Lani me je pustil na cedilu in zdaj spoznavam vse radosti ankse. Spreminjam mišljenje, delovanje, pa vseeno je kruta ta pot. Nagrada upam, bo sladka - svoboda od strahu. Me pa jezi, ker mi AD pri tem nič dosti ne pomaga. Ali je deset let pomagal preveč, ali pa zdaj nič. Ne vem. Malo olajšanja je, a zdaleč ne tako kot je bilo prejšnja leta ko sem "pridna" jemala cipralex.
Michael, kako gre tebi z zniževanjem?

Te nase epizode in dogajanja znajo biti tezka ali ekstremno tezka. Vcasih lahko ravno zaradi tega delamo pri sebi se vec.. vlagamo vec napora v spremembo. Smo se bolj pripravljeni videti, prepoznati zadeve.. Kdaj in kaj custveno potlacujemo? Se opazujemo, da prepoznamo vzorce, kako delujemo in kako si skodujemo. Smo pripravljeni cutiti mocna neprijetna custva, bolecino.

Meni so nekoc govorili... da imam sreco, ker sem sploh fizicno prezivela, kar sem prezivela. Ali pa da imam sreco, ker sem tako sestavljena skupaj, da nimam druge izbire, kot da ogromno vlozim vase. Jaz sem bila glede na moje otrostvo res, kot en stroj za samounicenje. Takrat nisem razumela.. nisem videla.. Razumem sele zadnja leta.

Jaz sem imela sreco, da mi je Cymbalta obakrat, ko sem uvajala, pomagala. Prvic sem tesnobno epizodo dala skozi brez ADja, pa iskreno povedano ne vem, ce je bilo vredno. Je intenzivno trajalo slabo leto.

Zdaj sem ze dlje casa bistveno bolj stabilna in se mi zdi, da se ze precej dobro poznam in razumem stvari. Sem pa na cisto osnovni dozi 30 mg Cymbalte. Ce bo vse ok, imam plan naslednje leto cisto ukiniti. Si jemljem ekstra daljsi cas, da vidim, kako mi bo. Ekstra previdnost, ker se zelo dobro spominjam "strmoglavljenja". Popolne garancije, da ne bo se kdaj kaj, pa itak ni. Glede na to, da AD jemljem zdaj z vmesno prekinitvijo ze slabih 15 let, niti ne vem, ce telo se zmore funcionirat brez. Bomo videli.

Pri katerih letih se ja pa tebi zacelo dogajati in koliko si zdaj star Michael, ce lahko vprasam?

Pri 18 letih doživel prvi panični napad in potem kar nekaj časa preživel v stanju depersonalizacije/derealizacije. Pri psihiatru sem kot AD dobil Aurorix in nekako sem "izplaval" ven iz tega čudnega stanja.
Danes pri 43 letih se je spremenilo to, da sem začel ta negativna čustva sprejemati in ne od njih bežati. Vsi z anksioznostjo in paničnimi napadi smo razvili razne obrambne mehanizme za izhod v sili. AD-ji so tudi en tak fajn mehanizem s katerim se izogibamo soočenja z našim trenutnim stanjem duha. Iskreno povedano, da sem precej v dvomih glede tega koliko pri ad-jih je name deloval placebo efekt koliko pa samo zdravilo. Pri samem zdravljenju raznih težav ima včasih placebo presenetljivo visoko učinkovitost. Konec koncev, placebo ali ne...važno da pomaga pa čeprav s tem zanikaš ta svoj podzavestni del in se mu na nek način hočeš odpovedat.
So pa naši možgani/zavest/duša en čuden in kompleksen stroj. Se spomnim v stanju derealizacije, ko sem se pogledal v ogledalo in dejansko prepoznal tisto osebo v odsevu ampak nekaj je bilo tako spooky čudnega, kot da nekdo drug živi tvoje življenje in upravlja tvoje telo. Danes z dostopom do raznih informacij vidiš, da so ta čudna stanja dejansko nek obrambni mehanizem, ki te hoče zaščitit pred travmo. Zdaj a je za to travmo nekaj realnega ali ne pa je za ta obrambni mehanizem nekako vseeno in vedno deluje kot da gre za neko dejansko nevarnost. Dodatno zmedo k vsemu temu pa so dodala tudi moja verska prepričanja, da me čuva Bog in da on že ve zakaj grem skozi to. Dojemanje Boga, da je on tam kot nek bankomat, ki izpolnjuje moje želje in ga krivim za vse slabo pa je eno tako izkrivljeno in egocentrično dojemanje Boga, sveta in ostalega dogajanja okoli sebe.
Imamo namreč del možganov, ki je precej primitiven in počasen in je velik izziv živeti v tem času, ko bi vsi neke instant rešitve, vse se mudi, vsi grafi morajo bit vedno zeleni, delanje katastrofe iz tega če nekaj ne uspe. Dodatno me žalosti tudi to, da se sodobna znanost in medicina zelo težko spopadata s porastom depresij in raznih anksioznih motenj. Proizvajamo nove generacije še večjih zafrustrirancev in duševnih bolnikov kot smo mi sami.

Dostikrat pogledam tole sliko, da dam svoje konje na nižjo predstavo:

(https://www.transcend.org/tms/wp-content/uploads/2020/07/earth-cosmos-via-lactea-galaxia-terra.png)

Nives in Michael, tudi sam sem del vajine generacije. Tukaj se bolj malo oglašam, ker imam še vedno problem, da bi s svojimi stiskami bremenila druge. Tako so me navadili že v otroštvu - da poskrbim sama zase in da sem v redu. Neproblematična in nemoteča. A ta forum, ta prostor neizmerne utehe je moje, včasih edino zatočišče, že vrsto let, četudi samo berem. Anksiozna sem bila že kot otrok, v tem stanju pa popolnoma nevidna in neslišna. Simptome sem prvič prepoznala v zgodnjih dvajsetih. Zgodba je bila klasika: srce, omotice, urgence itd. Nekaj časa sem se borila; pri 30. našla psihoterapevta. In smo začeli. Potem je šlo načeloma navzgor. Počasi. No, vmes so ves čas tudi padci. Navzven izgleda, da mi nič ne manjka. Ampak ves čas imam občutek, da nisem v redu. Anksioznost sem načeloma sprejela kot del sebe - to mi je še najbolj pomagalo, sploh pri hendlanju siptomov, ampak prav zdaj sem v obdobju, ko se moram spet boriti. Dovolj imam tega počutja, teh nenehnih vzponov in padcev, brskanja po sebi. Rada bi bila samo ok, kdaj pa kdaj tudi vesela in radostna. Pa večinoma nisem. Rada bi šla z družino ali poslovno brezskrbno na potovanje, brez panike in nenehnega parkticiranja tehnik sproščanja. Kot "normalni ljudje". Rada bi bila samo v redu. Nikoli nisem jemala ad-jev in včasih se sprašujem ali je bila to napaka in ali je zdaj čas, da poskusim tudi na tak način. So dobri in slabi dnevi. Danes je eden slednjih.

Daj si iskreno odgovori, če ti to non-stop brskanje po sebi in preteklosti kaj pomaga. In res je, da imamo ljudje dobre in slabe dneve in dovoli si biti kdaj žalosten na tak način, da se ne obsojaš.

 :sesmejem: Fajn slikica Michael. Smo na eni mali zemljici, samo kapljica v vesolju. Res deluje pomirjujoce.

ADji, ja..veliko je vsega okrog njih. Lahko je tudi placebo, ni pa samo placebo. Vseeno je ena dokazljiva znanost, da vecini pomagajo.
Vcasih brez njih enostavno ne gre, sploh ni izbire. Sama sem bila en od takih primerov. Kaj se zgodi pa v takem primeru, ce AD ne bi prijeli? Ne vem. Kako prezivis derealizacijo in depersonalizacijo brez, ..tezka. Sem pa sama prvic ocitno se lahko sfurala brez njih. Zelo tezko, ampak sem. Vem pa da v drugo in tretje to ni bilo izvedljivo. Ko se je moja psihiatrinja zavedla, da sem sla cez eno tako fazo brez, se je zgrozila. Ker je baje varianta tudi, da v psihozo zapades. Ocitno pri dolocenem odstotku je tako.
Kako se prezivi, ce nate ADji ne delujejo sploh, mi tudi ni jasno. Ce je ekstra hudo? Nekateri imamo vsak eno varovalko v ADjih.
Jaz nikoli nisem bila na nekih visokih odmerkih. Skoraj celoten cas na 60 mg Cymbalte, ki je prvi terapevtski odmerek. Tako, da sem se kar cutila.
Bog pa.. ja.. jaz se nisem prevec nagibala k verovanju ravno zaradi tega prelaganja odgovornosti.

Lepo, da si se oglasila Via. Tudi jaz sem v druzini povzela, da je najbolje, da sem tiha, neopazna in neproblematicna, tako da te cisto razumem. Danes nisem vec samo tiha in neopazna. Sem pa po mojem se zmeraj dosti neproblematicna. Se zmeraj  se mi zdi, da sem v prvi vrsti za vse sama in ne obremenjujem drugih.

Kot pravis, danes nisi najbolje. In je se bolj tezak dan, ker ti "ne jamras in ne opozarjas nase". Bere se, kot da imas danes malo vsega dovolj. :rozicodam:

Opazila sem, da smo se te dni precej bolj razpisali na forumu. Okrog praznikov je bilo ocitno generalno boljse razpolozenje.
Tako da po mojem tole netipicno dolgotrajno majsko dezevje na nas deluje. Zdi se mi, da tudi na druge izven foruma bolj slabo te dni deluje.

Sama tudi nisem najboljse volje.  :potapljac: Bo bolje :sonce:

VIA o tej želji, da bi bila preprosto samo okej, sanjam tudi jaz.
In iskreno, na živce mi gre, ko kdo pravi, da je pač normalno biti žalosten. Vsi vemo, da anksa ni "le" žalost. Je nemoč, so številni simptomi, ki jih je težko kar sprejeti. Ja, pomaga. Ampak zaradi tega sprejemanja ne izgine, zaradi tega sprejemanja se vrtimo v krogu in obupujemo. Tudi jaz sem ena tistih. Name zdravila več ne delujejo. Noben Neve zakaj. Si mečem pesek v oči in verjamem, da pomagajo. A realno, deset let sem imela ad, ki je pomagal in sem živela lepo. Zdaj životarim. Ni opore, na katero bi se naslonila; ni bergle. V tem sem že od februarja 2022. Ker je preveč vsega sem izgorela. Glava ne deluje kot bi morala. Milijon simptomov, življenje pa teče dalje. Tudi jaz bi rada en normalen dan, ni nujno da srečen. Samo normalen, brez simptomov in polne glave, umikanja na počitek poleg otroka, prevpraševanja, kdaj bo okej. Berem, meditiram, se sproščam. Uspeh? Hmmm, včasih bi se zapeljala na psih.oddelek.  :ffearr:
Kak dan upam, večina dni ne zmorem. Kje je meja, nevem. Vem, kako je, ko ad pomaga in vem kako je, ko ne pomaga. Obe strani sem preizkusila in ne vem, kako bom končala tokratni boj. Utrujena sem, neskončno. Mož in hči me rabita, jaz rabim njiju. Hočem življenje nazaj, a nič ne izgleda, da bo prišlo.

Žalost je "nažalost" čustvo, ki ga ljudje dajemo skozi ob raznih situacijah. In žalost kot čustvo je normalno, ni pa normalno, da si žalosten non-stop. Če pogledam sebe me pogosto dajejo žalost,občutek obupa in brezihodnosti. Zakaj se jaz počutim žalosten pa tudi vem: ker z racionalnim mišljenjem težko prebijem ta cikel "žalosten sem ker sem anksiozen in zato sem dodatno anksiozen, ker sem poleg vseh teh težav, ki jih imam tudi žalosten". Analiziraj se o čem razmišljaš večino časa in boš opazila, da si zelo verjetno v tem ciklu. Nihče pa ne trdi, da je lahko prebiti ta cikel in da se to zgodi čez noč.

Tukaj smo, da si pomagamo in mene zadnje čase precej gor drži kanal na YT od res fajn mladeniča Shaan Kassam, ki res na preprost način pove to kar doživljaš in kaj naredit glede tega.

Strahka, če znaš angleško ti priporočam ta video "Can Anxiety Lead to Depression?":
https://www.youtube.com/watch?v=3gBOUEj0hXk (https://www.youtube.com/watch?v=3gBOUEj0hXk)

Je pa tako, da samo gledanje in branje ne prinese rezultatov če tega ne daš v prakso. Sploh na začetku je potrebna ena velika brca v rit.

Strahka, ce sprejemas, ne pomeni, da se non stop notri v feelingu vrtis, ampak hitreje slabse pocutje mine, ce ga sprejemas. Ce se ga pa  hoces na vsak nacin resiti-ga tlacis ali bezis, ga pa samo krepis.

Fighter-ka si, itak :rozicodam:

Ti povem en dogodek glede derealizacije/depersonalizacije, ki se mi je zgodil letos...

Fobije so se v zadnjih nekaj letih preselile tudi na vožnjo po avtocesti in zaradi neprijetnih simptomov in panike se vožnji po AC načeloma izogibam. Ampak včasih pač moram vozit tudi po AC. Ravno sem začel s pristopom Allowing/Accepting pri fobijah - podobno kot je to povzela Claire Weekes v svojih knjigah. Ko se greš ta Allowing/Acceptance se na začetku stanje glede simptomov poslabša in ti simptomi postanejo bolj izraziti in še kakšni novi se pojavijo. Gledal sem tudi en zelo dober YT video pri katerem je en tip povzel zakaj pride do DP/DR in kaj naredit ko se znajdeš v tem stanju in ta video mi je ostal v spominu.

Uglavnem...vračali smo se iz dopusta in sem moral vozit kar precej po AC. Po nekaj sto kilometrih vožnje na AC me je prevzemal strah in namesto, da bi doživel panični napad sem prešel v to DP/DR stanje. Na začetku sem si rekel "o fak, še ta DP/DR", potem sem se pa spomnil tipa iz YT videa zakaj pride do tega in kakšna je mehanika v ozadju in zakaj je to obrambni mehanizem, ki nas ščiti pred nevarnostjo. Prepustil sem se temu občutku dp/dr, sprejel sem dejstvo, da sem trenutno v tem stanju in vozil naprej. Opazil sem, da v stanju dp/dr namreč drugega kot to, da si v nekem sanjskem svetu ne občutiš. Nič neprijetnih telesnih simptomov, samo to neko navidezno steklo med tabo in realnim svetom. Uglavnem, prevozil sem preostali del poti (Zagreb->Ljubljana) v tem čudnem stanju. Občutek je bil tak kot, da bi imel nekega kopilota, ki upravlja avto in pozna prometna pravila. Na koncu poti sem se zahvalil temu avtopilotu in prešel sem nazaj v normalno stanje.

Ta izkušnja me je naučila tole: "poskusi se počutiti udobno v neudobni situaciji". Počutje je precej odvisno od tega kakšen imaš odnos do simptomov in emocij. Če se jim upiraš te bodo bolj žuljili in "varovali" tudi naslednjič ob podobni situaciji. Seveda pa moraš iti precej preko sebe in ne smeš ravnati impulzivno.

Zanimivo.. znotraj tesnobe izberes opcijo, ki te manj ovira.  :sesmejem: Ljudje smo kreativna bitja, res.

Za tale DP in DR sem tako reagirala, ker tega pa ne poznam. Saj hvalabogu cisto vseh opcij pa tudi res ni treba preizkusiti.  :sesmejem:

Carsko, da si ze tako suveren glede simptomatike.  :oki:

Res je Michael. Ciklam se. Žalostna sem ker sem anksiozna. Sprejemam, noben črni scenarij se ne zgodi iz mojih misli, a še vedno telo reagira, še vedno sem v strahu z minimalno pozitivnih čustev. Tudi to me moti. Smejim se, a ni pristne radosti v meni. Skratka, mamo to. :)
Drugače pa sem prebrala C.Weeks - v slovenščini je leta '91 izšla njena knjiga (prevod) - KAKO OHRANIMO ZDRAVE ŽIVCE. Res dobro branje, realno. Ampak stari obrambni mehanizmi butajo ven. Čakanje na AD buta ven... Jaz še vedno čakam malo podpore zdravil, če ne jih raje ne jemljem.

Ma nisem prav nič suveren okoli simptomatike. Meni če rečeš, da grem vozit po AC je približno enako kot, da bi rekla pojdi v Ukrajino in se bori proti rusom. Delam katastrofo iz tega, vnaprej premlevam kot da imam samo npr. 20% možnosti preživetja. Ko sem pa enkrat v situaciji si pa po dolgi mentalni gimnastiki rečem "grem pa tud če crknem"

Ja te črne misli, vsiljive misli, vnaprejšnje katastrofiranje situacije so tudi meni mistika. Enkrat sem gledal video s kakšnimi vsiljivimi mislimi se je ena z OCD spopadala sem od strahu raje kar zaprl, da se ne bi še jaz kaj navlekel. Tudi sama znanost glede tega kaj je v ozadju črnih in vsiljivih misli zna povedat samo to, da naši možgani pač tako delujejo, da nas zavarujejo. Pristop, ki meni pri vsiljivih misli pomaga je, da tako misel zavestno "ujamem" in si rečem "to pa je bila vsiljiva misel" in nekako pustim da gre svojo pot.

 :sesmejem: primerjava z Ukrajino  :sesmejem: Jah, očitno v štartu razmišljaš tipično anksiozno.. potem greš pa vseeno in to narediš pa "zmagaš". In to je že ogromna razlika, glede na koga drugega z ankso, ki tega ne bo naredil  :rozicodam: Ker se že zaradi tega pri nevem kateri ponovitvi začne dogajati, da ni več (toliko) razmišljanja o tem.

Ja Michael, bravo. Jaz vse to tudi poskušam. A je tako utrujajoče. Zdaj me je obiskala še nespečnost. Ko mirna ležim v postelji in ne zaspim, ni šans. Si razlagam, da gre na boljše, da je to ravno znak. Ker prej sem eno leto spala kot ubita, tako izkurjena sem bila.
Kako ti gre pri opuščanju Brintelixa?
Mogoče pa imaš zaradi njega toliko poguma. Baje je ad, ki zdravi. To je info iz priznanih ust Čeških psihiatrov in nevrologov. Tam jih predpisujejo pogosto. V tekočini. Odmerjajo po 1 mg na teden, nato dvig. Tam velja za močno in najboljše zdravilo. Ki pa rabi mesece, da sploh pomaga. Sem z eno od tam v navezi.

Zadnje čase vzamem Brintelix po 10 mg in še to bolj ko se spomnim. Name nima vpliva, to vem po tem, ker sem največ paničnih napadov doživel med jemanjem Brintelixa. Tudi stranskih učinkov nima, niti odtegnitvenih. Pomoje pa AD-ja, ki zdravi ni, ker anskioznost in depresija sta stanje našega duha. Lahko določene simptome omiliš, ampak samo bistvo naše nenehne napetosti pa s tem ne "ozdraviš".

Zelo resnicna izjava o "zdravilih" :pomezik:

Vprasanje tudi, koliko zdravila za kaj drugega- fizicnega, zares zdravijo. Meni se vedno bolj zdi, da so zdravila v resnici v nasi hrani, .. pa podporno psiha in cel life style.

Partner si povisan holesterol trenutno "zdravi" z vec gibanja in sadnimi smoothiji. Vsak popoldan pridno sadje sestavlja, mixa in pije. Celo buklo o smoothijih zdaj studira.  Sem prepricana, da si lahko holesterol s tem cisto porihta.
Ko sem jaz s hrano zacela, se je se ogrozenega pocutil... kaj bom tezila, da mora kupit/jest. :051: :sesmejem: Nisem nic tezila, zdaj se mu pa kar samemu dogaja.. :sesmejem:

Nasa family gre v nek zdrav life style. ;D

Jaz pa sem imela stranske in ko sem vmes nižala tudi odtegnitvene. Koncentracija vortioxetina pada postopoma in če še vedno jemlješ 10 mg je to kar dosti. Ko boš brez dva mesec, bo šele slika realna. Definitivno pa smo različni. Različno se odzivamo. Pravim le, da na Češkem Brintelix velja za Ad nove generacije. O tem v Sloveniji bolj malo vejo. Ko sem to povedala/povprašala mojega psihiatra prvič ni imel nobenih info, predpisoval ga je redko. Vsakič ko pridem zdaj pa vidim, da ima neke nove info. Traja pa res dolgo da kaj pomaga, če sploh. Je vseeno netipični ad. Nevem no. Jaz v kemijo verjamem oz.sem verjela deset let. Cipralex je zame delal čudeže. Dokler ni več. Tako normalno in dobro kot sem se počutila na njem, se ne počutim odkar je nehal pomagati. Vseeno mislim, da smo vsi, ki dlje časa jemljemo ad kar v neki nevarnosti, da se razvije toleranca. In brez ad ne znamo več. 

:clap: točno tako je to!


Nives jaz tudi močno verjamem v zdravje hrane in lifestyle.
Gibanje ... narava ... hrana, ki telesa ne obremeni ... pazit kaj gledaš, bereš ...

Tole je velika verjetnost, da bo kar držalo.  :051: Jaz si bom malo časa dala zdaj, da ocenjujem kako je sploh na minimalnem že biti.

 :-* :rozicodam:

Nives, saj bo šlo. Jaz nisem imela nikoli težav z nižanjem. Pa sem vedno, ko sem bila super po letu, nižala. No zalomilo se je ob večjem stresu, ki ga nisem znala prej umiriti. Meni se situacija ni zdela stresna, vse mi je šlo z levo roko, a lučke so utripale in anksa me je vedno do kosti prestrašila. Takrat sem šla nazaj na višji odmerek ad in vse potlačila. Zdaj garam za vsa leta nazaj.  :054: :054: :054:

Iskreno upam, da bos za vnaprej nasla svoj pravi balans :rozicodam: Ce se bos ukvarjala s tem, ga bos.

Vse te stvari so dobrodošle življenju in bi vsak moral gledat na to katero hrano je, rekreacija, razni načini sproščanja. Kajenje, alkohol, razni medikamenti lahko poslabšajo stanje tesnobe.

Da bi samo s prehrano pozdravil anksioznost, panične napade, vsiljive misli, OKM, itd... pa je po mojem mnenju zelo malo verjetno. Verjamem, da obstajajo ljudje in jih tudi poznam(v bistvu samo dva), ki so nekako spontano priplavali ven iz tega in to mislim, da bolj zaradi tega, ker so podzavestno in nehote v določenih stresnih situacijah pravilno odreagirali in so si tako "odstresirali" telo. Možgani so potem avtomatsko iz "high alert" prešaltali v normalno prestavo.

Jaz sem moral pri Cymbalti in Effexor(kasneje Alventa) res počasi nižat, ker so me neki čudni sunki drmali po glavi in telesu.

Ne. Po mojem se psihicne zadeve ne da pozdraviti samo s hrano, ampak jih je treba zdraviti tako, kot nastajajo... psihicno. S pogovorom v varnem odnosu, s celjenjem ran, z raznimi uvidi, da potem funkcioniramo drugace.

Vpliva pa life style zelo na nas fizicno in psihicno.

No se en update z moje strani. Trenutno sem 10 dni na Zoloftu namesto Asentre, kar naj bi bilo isto, anpak razlika je definitivno. Spet cutim malce vrtoglavic in slabosti kot na zacetku uvajanja novih ADjev, tako da neka razlika med zdravili definitivno je, ce se bo to kaj poznalo na pozitivnem ucinku vas bom pa o tem obvestil cez nekaj tednov.

Glede urejenega life stylea in rekreacije itd…sam imam tezave z tesnobo ze 10 let, pa sem po naravi sportnih, tekac, kolesar, pred leti sem ogromno kolesaril, zdravo jedel pa vse to, tezko recem ce je to kaj ponagalo pri mojih tezavah, uglavnem tezave so ostajale, tako da sigurno niso te zadeve resljive samo s tem, morda za nekoga ki ima res zelo blage tezave…

Ja, za nase psihicne motnje po mojem zdrav life style tudi ni dovolj. Je potrebno tudi s psiho se predvsem ukvarjati v tem primeru. Vpliva pa vse fizicno tudi na psiho in obratno. Torej, vse vse je povezano med seboj in so zelo pomembni vsi nasi vidiki.

Upamo, da bo Zoloft vredu izbira zate. :pomezik:

Jaz pa danes od psihiatra. Zmedena, ker ni in ni okej.
Predolgo sem že v anksioznem primežu in seveda sem postala depresivna. Kako grdo je tole. Ko ne zmoreš začutiti pristnega veselja. Se smeješ, a ne čutiš. Ker nisem dovolj hitro in pravilno ukrepala (sprva sem zavračala ad, potem z njimi gor in dol, izgubila zaupanje v njih popolnoma), sem seveda depresivna. Čeprav drugi del mojega uma pravi, da sem depresivna oz.brez teh lepih občutkov, ki filamo, zaradi Brintelixa. Nevem zakaj, ampak prej ni bilo tako. Tesnoba je bila, a ko je val groze minil, je prišlo olajšanje in nek umirjen občutek, da bo vse okej. Zdaj tega občutka ni.
Saj ne vem kaj je hujše. Pomojem isto sranje.  :ppriden:
Psihiater predlaga dvig Brintelixa in dodal mi je Abilify v minimalnem odmerku. Oh groza, strah me je. Ali bo šlo navzgor ali pa bom pogrnila... Ker nek del mene se upira in misli, da je vse to zaradi zdravil... Je kdo imel še take pomisleke, težave? Bil brez pristne sreče?

Jaz imam to pogosto in mene bolj kot tisti občutek nesreče ubije občutek brezizhodnosti. V to padem, ko dolgo časa plavam v toku negativnih misli. Takrat se probam zorganizirat in identificirat te črne misli in dejansko pomaga. Je pa tukaj potrebna konsistentost in uporabljat to mentalno gimnastiko, da me ne povleče dol. Ja so izzivi...

Določeni antidepresivi povzročajo tudi stranske efekte in če se ti po dveh mesecih jemanja stanje ne izboljša oz. celo poslabša je morda tudi to da ti določeni AD-ji povzročajo več negativnih simptomov kot pozitivnih. Je pa pri vseh teh menjavah ad-jev potrebno biti potrpežljiv, ker ne primejo takoj. Jaz sem se "sprogramiral" tako, da od AD-jev zavestno ne pričakujem nič in potem lažje pripišem izboljšanje na daljši rok ad-ju, ki ga jemljem.

Hm jaa... Brintelix jemljem od januarja. Začela sem se 5 mg in po dveh tednih dvignila na 10 mg. Takrat se je moj pritisk v glavi močno močno okrepil. Norela sem. No, potem sem po 4ih tednih na 10 mg nižala nazaj na 5 in pritisk je začasno izginil, narava je postala lepa. A ne za dolgo. Teden dni. Potem pa spet jokavost, nihanje razpoloženja, strah. No takrat me je psihiater pošteno okregal, da se to ne dela, da če ne bom jemala zdravil kot je treba, da me bo dal v bolnico. Upravičeno, seveda me je ustrašil. Ampak dejansko ne vodi že 8mesecev in nimava izboljšanja na normalo. No potem sem šla nazaj na 10 mg v upanju, da bo le boljše. Na tem sem zdaj 10 tednov točno. Pa je še vedno tako, da nimam popolne remisije.
Kar je pozitivno je to, da imam mogoče malo več energije, lažje hendlam paniko, ko pride (to sicer ne vem, če je od brintelixa, ker ogromno tudi delam na sebi - bolniška, počitek, branje, sproščanje). Zmanjšal se je tudi pritisk v glavi, a se se pojavi.
Negativno pa je to, da ne zmorem začutiti lepih in pristnih čustev. Tisto, ko se vlezes v banjo in bi si oddahnil, tega efekta pri meni ni. Počutim se kot na avtopilotu, ob objemu otroka ne začutim pristne radosti. Ne vem kako opisati, ker se s tem srečujem prvič. Zakaj je temu tako, nevem. Psihiater pravi, da sem predolgo že slabo in da se je k anksi prilepila še depresija. Pa imam voljo v glavi, a ne začutim. Nevem sama. Res sem zgubljena popolnoma. Kakršen koli nasvet, izkušnja, karkoli bo zelo dobrodejno.
Rada bi nzaja sebe, življenje, pa ne popolno, ker to ni nobeno. A življenje, kjer te dež ne spravi v obup, kjer čutiš ljubezen in ankso. Oboje. Kjer ti slabše spanje zvečer ne povzroči katastroficnih misli in čutiš notranjo moč, da vse zmoreš premagati. Zdaj ne čutim niti malo tega.
Obupana sem.

Normalno je, da te je nov predlog psihiatra spravil v stres.. trenutno ne veš, kaj naj pričakuješ.

Kot se sama spomnim za nazaj, je občutek radosti in sreče vedno prišel na koncu vsega. Pri meni nikoli ni bilo ok že po par tednih. Realno sem bila res ok šele po 6 mesecih. Navajena sem, da ne bom ok po par tednih. Pri tebi je bilo če se prav spomnim obratno.

Seveda ne vem, kaj bi bilo zate bolj ok. Morda res pač poizkusiš kot ti je predpisal, potem boš pa videla spet kje si s tem.

Seveda bo prej ali slej sonček tudi zate posijal  :sonce:

Hvala Nives. Prav čakam tvoj odziv vedno, ker tako lepo pomiriš. Ja, pri meni je vedno bilo 3-4 tedne pa sem letela. Ma zdaj pa se valjam v lastnem blatu. Oh je težko. Predvsem to neobčutenje lepega. Ko stisnem otroka, pa ne zmorem te pristne sreče kot prej. In nimam inputa. Pa lahko berem, se kopamo, počivam... Ni...mogoče na mesec enkrat uspem priklicati to radost in sproščenost, a vseeno je to premalo. Ah, razjokala bi se. Želim delat. Vrnitev v službo. A me zvrne vsaka sapica. Kako krivično. Jaz, ko sem vedno vse pohendlala z levo roko sem zdaj slabič, razvalina, zmeda na dveh nogah. V sebi. Ha, kako zaboli, ko ti kolegica reče - pa saj dobro zgledaš.... O bog si mislim...ko bi vedela, občutila....je pa to baje blaga depresija...nočem niti vedeti kako je ko je še huje... To je res trpljenje!

Se me dotakne, ko praviš, da lahko z napisanim pripomorem k tvojemu občutku pomiritve. :srce-utrip:

Lažje ti bo, če boš sprejela, da ti je težko. To ni simple sicer.. vsi mi bi se radi imeli fajn. Je pa res lažje tako..

Kot drugo pa.. mogoče lahko še kaj poizkusiš. Hitreje boš ven prišla, če boš:
- ogromno stvari počela, ki si jih prej rada...
- športala..
- in pa skušala sama pozitivo v sebi čimbolj priklicati in jo nosit v sebi čimveč in čimdlje

Pozitivo v mislih lahko gojiš: z branjem pozitivnih vsebin, ki dvigujejo, s spominjanjem na lepe in pomirjujoče dogodke, z glasbo, ki nate deluje pozitivno in pomirjujoče.

Jaz sem to enkrat preizkusila in res deluje.

Lahko bi bilo še bistveno huje Strahka, ja. Tudi to si povej.

Hvala Nives iz srca.
Glasba me res dvigne....včasih spravi do solz... Do smeha tudi, a ga ne občutim pristno. Ne znam opisati...je pa nor filing, ker imam občutek kot da sem na avtopilotu. Strah me je, danebo izboljšanja. V takem stanju ne bi prenesla spet menjav. Ampak tako živeti pa ne morem. In ne, tu ne pomaga psihoterapija. Pomaga, da je lažje, žal pa ne pripelje do ozdravitve, zazdravitve. Zgleda je deset let na AD pripomoglo k temu, da brez njih oz. z blagimi ne zmorem normalno funkcionirati.  :tatue:

Strahka, ne poznam celotne tvoje zgodbe in me zanima katere so tvoje težave v osnovi. A imaš panične napade, kakšne fobije, kakšne telesne simptome, ki so nonstop v tvojem fokusu. To stanje obupa, ki zdaj občutiš je verjetno posledica dolgotrajnega stanja tesnobe in neveš kako izplavat iz tega

Hvala Michael za zanimanje.
Moja prva diagnoza je vezana na čas po diplomiranju. Takrat sem bila v razcvetu, vesela, srečno zaljubljena, imela sem vse. Stara 23 let. Nakar seveda me je sredi nekega dneva začelo zbadati pri srcu in iz tega je nastala drama. Dobesedno. Iz zbadanja strah pred infarktom, nespečnost, kolaps. No takrat sem mislila, da se mi meša, tako zelo me je bilo strah telesnih občutkov. Vezani pa so bili na en travmatični dogodek pri 22ih na letalu. Takrat sem prvič doživela vso grozo paničnih, ampak je po enem tednu minilo. Takrat nisem delala drame iz tega, čeprav je bilo noro. Občutek ujetosti, nemoči, obupa na letalu so zarezali globoko. Poleg težkega otroštva, bolnega perfekcionizma in nasploh klavstrofobije (kot otrok sem ostala v dvigalu), je pri 23ih letih po diplomah torej eskaliralo zaradi fucking strahu pred infarktom. Ko sem teden dni hodila takrat v Ljubljani, kjer sem živela, vsak dan k zdravnici, ki me je prijazno poslušala, sem bila prepričana, da umiram, da zdravnica tega ne vidi. Hipohonder. No ko je prišlo tako daleč, da je panični bil iz ure v uro - občutek pekočih rok, srce nabijalo in driska plus katastrofične misli o tem, da se mi meša, mi je zdravnica napisala Paroxat. Zlomila sem se. Vzela sem ga in driska se je okrepila, strah je bil nenormalen. Travma. Nisem vedela da bo tako. In takrat sem dehidrirala in pristala na infekcijski na infuziji. Ko so ugotovili, da nimam infekta ampak da sem tesnobna, sem prosila za mnenje psihiatra kar tam in ker je imel ordinacijo poleg je prišel. Takoj je diagnosticiral panične napade in mi predpisal cipralex. Takrat bi pojedla še drek, dobesedno, da se neha ta vojna v glavi in da se neham bati svojih občutkov. No cipralex je prijel in jaz sem živela odlično naprej. Ostal je grenak spomin in kar je najhuje, prepričanje, da nujno rabim ad, da sem pač bolna, da sicer se mi zmeša. To prepričanje se je v meni močno zasidralo. Strah pred psihiatrično bolnico je bil v paniki namreč zelo močan. No, ko sem si malo opomogla, sem zdravila počasi nižala. In vedno so občutki prebili in anksa je vedno pokazala svojo moč ter me krepila v prepričanju, da brez ad ne bo šlo - v krizi sem odmerek dvignila in gremo dalje. To mi je govoril tudi takrat psihiater, da pač nič hudega, če ad jemljem celo življenje. No, na cipralexu sem bila odlicno. Ma ne odlično, perfektno. Letela bi po zraku. Misli negativne so odšle, panike ni bilo, čutila sem vse, bila sem popolna. Tesnobo sem pač vedno potlačila.
Do lani, ko cipralex na maximalni dozi več ni pomagal. Takrat se je začel pekel. Moja bergla se je zlomila. Predstavljaj si, kaj to pomeni za hipohondra in panika. Panika na kvadrat. Telesno sem se zlomila, izgorela, dobesedno (zidanje, mali otrok, dr.studij, zahtevna služba in perfekcionist v meni). Začele so se pojavljati tesnobe in fizične bolečine - hudi glavoboli plus strah, omotice in megla v glavi plus strah, rane na obrazu, izguba M, herpes zoster, izguba las, CRP v krvi stalno povišan. Utrujenost taka, da sem po redbullu zaspala. A nisem se dala. S strahom sem menjala ad, v upanju, da bom boljše. Poskusila Zoloft. Seveda je bila menjava nepravilna. Ampak ja, zdravniki so želeli pomagati, jaz sem tonila in zmotno mislila, da bo zoloft moj rešitelj. V enem tednu sem tako iz maximalne doze cipralexa, ki je bil v meni 10 let,.šla na zoloft 100 mg. Sesulo me je. Takrat se je pojavilo vse še huje. 4 mesece sem imela subfebrilno temperaturo, po zoloftu sem bila zadeta. Čutila sem ga. Dobila sem občutek pritiska vglavi, ki je zano še danes. Takrat sem poiskala psihiatra, pri katerem se vodim zdaj in rekel je, da Zoloft ni zame in da menjava. Zoloft sem opustila, psihološka odvisnost od ad pa je v meni iskala nov ad. Dejansko brez ad nisem probala biti od takrat zgolj zaradi strahu kaj bo. Psihiatra sem vprašala, ali obstaja kakšna opcija, da opustim ad in vidim, kako sem, da me.je bolj strah kot karkoli drugega, pa je vseeno menil, da sem tako sesuta fizično, da neko pomoč rabim. Vmes sem hodila v službo, seveda. Ni šans, da bi počivala. Vlekla sem se. Potem sem poskušala nazaj uvesti cipralex na svojo željo, pa ni bilo efekta. Decembra lani pa nisem zmogla več. Tako sem dobila Brintelix. Zdaj sem že pet mesecev na bolniški. Iz izgorelosti in paničnih res sklepam, da sem zaradi onesposobljenosti postala depresivna v smislu, da ne zmorem čutiti pristno. In današnji obisk psihiatra, ki je sicer super in me res razume in dejansko ne pusti delat, ker sem v slabem fizičnem stanju, me je prizadel. Žalostna sem. Iz enega prokletega strahu pred infarktom sem zdaj kot razbita steklenica. Ne zmorem sestaviti črepinj. Imam vse. Svojo hišo, zlatega moža, najbolj krasnega otroka, mojo sanjsko službo, le sebe nimam.
Žalostna sem. Nemočna. Ne vidim izhoda iz te agonije.

Iz zapisanega je videti in cutiti, da si zelo mocna, prodorna in inteligentna punca. Da si kot en buldozer za doseganje svojih ciljev.  ;D

Sprasujem se pa, koliko so te tvoje lastnosti kot en tvoj oklep. In kje v tebi je pa tvoj bolj custveni, obcutljivi in ranljivi del? Kaj bi tebi on povedal? Kak odnos imas do sebe? Kako se pocuti deklica v tebi? Kaj je ta deklica v otrostvu vse morala preziveti, da se je morala pocutiti tako mocno?

Dobro se je poglobiti v obcutke in custva .. prek njih je povezava s tem, kar je v nas potlaceno in nas muci. Odpreti malo te ventile, videti stvari, pustiti, da iztece, kar mora..  To da obcutek osvoboditve, postajamo bolj celi, pri sebi in se polno cutimo.

V osnovi so vse naše zgodbe podobne. Nekoč smo v neki situaciji doživeli panični napad ali več njih in od takrat naš svet ni več isti. Živimo v strahu, kdaj se bo to ponovilo, telo postane napeto, naš fokus je totalno usmerjen na dogajanje v telesu. Nonstop merjenje kateri simptomi so trenutno prisotni, katastrofiranje vsake situacije, črne misli,... Čez čas dobimo občutek, da smo nemočni in da ne moremo ven iz tega. Valjamo se v nekem bazenu dreka in ko si rečeš "pa dobro kdaj bo konec" in takrat te pljuskne še en lonec dreka v obraz. Vse to mi je zelo poznano. Takrat v tistem momentu rabiš neko malo zmago, da se ti vsaj malo zazdi, da si namesto dreka v bazenu videl recimo "žemljo" ;D Včasih imam občutek, da moram veliko dreka pojest, da bomo potem cenili tisto žemljo. Na trenutke pa res izgleda tako, da se ti dreka zatakne nekje v grlu in to potem pridno zaliješ s scalnico, da gre naprej in se na koncu še zahvališ, ker nisi crknil od lakote.
Dost o dreku...
Mene je recimo totalno vrgla iz tira selitev. Prejšnje leto smo kupili hišo in se preselili v nek nov kraj in meni to povzroča travme. Preprosto se ne morem sprijaznit z novonastalo situacijo in te hiše ne sprejemam kot doma ampak je to hiša v kateri pač moram živet do konc lajfa.

Dajejo me občutki brezihodnosti in obupa. Letos sem se prvič resno vrgel v iskanje rešitev izven AD-jev in benzotov in naletel na en video na YT z naslovom "Is An Anxiety Disorder Permanent?" Takrat sem nekako prišel do Clare Weeks in njenega pristopa Accepting&Allowing. Po dveh mesecih lahko povem, da so vidni rezultati in včasih dobim tudi kakšno žemljo. Sta pa potrebna samodisciplina in potrpežljivost. Predvsem pa se uspeh ne meri po tem kateri simptomi so prisotni ampak, da živiš življenje in se obnašaš kot, da je vse OK.

Absolutno se ni za ukvarjati s simptomi.. simptomi so samo posledica in po mojem tam nima smisla rovariti in dramatizirati..

Meni se zdi veliko bolj smiselno na vzroku delati. Ko se dotakneš vzroka in zmehčaš situacijo se že vse spremeni. Simptomatika izgine.

Resda nam očitno vsem ne sede rovariti po sebi... :kiselnasmeh:

Pa saj anksioznost je v samem bistvu točno to, da se večino časa ukvarjamo samo s simptomi in posledično postanemo otopeli do zunanjega sveta.

Anksioznost je več kot to, Michael. Simptomi pridejo zaradi nekega razloga in to je za ozavestit in delati na temu.

Nadaljnje miselno cikljanje okrog simtomov pa samo stopnjuje anksioznost in nas še bolj oddaljuje od sebe.

Ne bi rad generaliziral ampak mislim, da večina anksioznih motenj je dejansko miselno ukvarjanje s simptomi. Recimo v primeru Strahke si je ozavestila zakaj ima klavstrofobijo. Pa nekako imam občtuek, da kljub temu še vedno doživi panični napad, če se jo postavi v določeno situacijo v kateri se počuti utesnjeno. To da si "predelal" in 100x v mislih premlel svoj prvi panični napad iz otroštva še ne pomeni, da si pa zdaj anxiety free. To neko večno iskanje "ranjenega otroka" iz otroštva je zopet lahko samo kumpulzija, ki jo raviješ, da se ne soočiš s sedanjostjo.

Ja, malo različno vidiva in dojemava te zadeve. Nič hudega.

Moje mnenje pa je tako, da  ko sem okej (prejšnja leta), mi je bila anksa smešna v smislu, kaj sem se bala, kakih bedarij. Seveda v akutni fazi ni bilo niti malo smešno. Zdaj, ko pa zadeva ne izgine, pa lahko se na glavo postavim, pa vidim zadevo drugače. Npr., na psihoterapiji sem ozavestila, kje imam problem, ki ga prej res nisem videla. Deloholizem, perfekcionizem, uslužnost vsem. Torej nek del vzroka sem odkrila, se poskušala umiriti. Vzela bolniško. Študij dala v mirovanje. A simptomi so še vedno tu. Jasno, ne gre čez noč. Razumem. Pa vseeno je en cikel. Izgorelost, anksa, panika, depresija zgleda (to mi je novo). Depresijo sem prej dojemala kot nekaj najhujšega, ko človek otopi, nima volje. Jaz voljo imam, le energije ne. Čutim jezi, žalost... A pozitivna čustva ne začutim tako kot prej. Ko sem bila srečna, občutek zadovoljstva. Jaz vseeno menim, da nisem depresivna, kolikor se poznam. Je pa tesnoba prisotna tako dolgo in tako močno, da je kronificirana. Ne vem... Razmišljam... Tisti, ki ste bili depresivni...a takrat je bila volja? Ste šli kam? Kaj delali?

No malo za debato. Saj je res navsezadnje vse iz enega in istega koša. Ampak če je ta pritisk v glavi in vse to kar ne začutim depresija, potem je res to skrajno kruto. In tu ne pomaga deset psihoterapij v akutni fazi. Verjamem, da pomaga kasneje. A ko te celo telo boli, ko si tako negotov kaj se ti dogaja, je najmanj kar rabiš rovarjenje po preteklosti. Pomaga pa blagodejna beseda in sočutje sočloveka.

Fino, da si ene vzorce ze ozavestila :pomezik: Tole ti je dolgotrajna lekcija, tako da bos gotovo veliko odnesla in drugace prioritete zastavila.
S preteklostjo se bos seveda kasneje lahko ukvarjala. Mislila sem v toliko, ce je zdaj kaj, da te drzi v primezu. Veckrat je tudi neka konkretna taka zadeva, samo ni ozavescena. Ce se jo uspe sprostiti pa hitro pomaga.

Morda si malenkost ali na trenutke depresivna, v neki konkretni depresiji pa nisi, ker tisto cisto drugace zgleda. Anksa in depra se  vsaj na case prepletata. Razumljivo, noben ni navdusen nad temi dogajanji. Tako da to nic neobicajnega. Biti malo depresiven ali v depresiji je cisto nekaj drugega.

Ena od mojih faz je bila depra. Lahko recem, da je drugace kot anksioznost.

Ja to me preseneča. Da je psihiater ob moji pritožbi, da ne začutim pravega veselja še, kar zaključil, da je to depresija. Hmmm... Sem brala, da je to lahko. Ampak sem mu rekla, da pravo mirnost in zadovoljstvo na trenutke doživim v meditaciji. Torej nekje je to zadovoljstvo poniknilo. Depresija je menda nekaj drugačnega, ali?

Preseneca me, da tako na hitro delijo nalepke.

Meni se sicer ne zdi iz tega, kar pises. Nisem pa uradno pristojna za oceno.

Lahko gres sicer gledati teste na spletu in sama presodis, ce izpolnjujes dovolj faktorjev.

Je pa res tudi, da ima depresija veliko razlicnih obrazov, tako da vcasih tudi zbirka faktorjev ne pomaga.

Ti si enako kot dan prej, preden si bila pri psihiatru. To nic ne spremeni. Anksa se malo z depro tudi prepleta.

Moja depresija je izgledala tako, da sem se recimo zbudila enkrat zjutraj oz dopoldan in me je bolelo v prsih in sem ure in ure vsak dan najprej jokala. Prelezala tako pol dneva. Potem se prisilila, da grem delati za sluzbo. Imela sem problem s koncentracijo na polno in s pozornostjo. Dajala me je huda jeza oz potem hudi obcutki krivde. Zanimanja nisem imela za cisto nic. Veselja tudi ne. Samo negativa. Zalost. Krivda. Jeza. Bolecina v meni kar naprej. Tesnoba. Druzila se nisem. Brezizhodnost, obup. Precej so me dajale samomorilne misli in impulzi, da bi se fentala. Bilo je kar nekaj situacij, ko sem vlozila veliko napora, da se nisem. Skoraj nic nisem jedla. Tako sem vegetirala nekaj mesecev.

Predalčkanje in analiziranje občutkov in misli na začetku naredi več skode kot koristi.
Psihiatri nimajo "krvnega" testa z katerim bi lahko določiti stopnjo depresije, to lahko določijo
samo iz tega kar jim mi povemo. Zato tudi ne morejo določi točne doze zdravil, začnejo z
najmanjšo in pač povečujejo in če ni učinka ali pa je preveč stranskih, pač zamenjajo.
IN hudi dlje trajajoči anksioznosti se slej ko prej pridruži depresija ker telo ne zmore več in gre v "varni način". Tudi na onkologiji če pozdravijo RAK in ni nobenih markerjev več, ne morejo zagotoviti da RAK ne
bo vrnil. ENAKO je pri psihi tudi z več let terapij , sprememb, nihče ne more zagotoviti da sem ob novem
hudem stresu ali življenskih prelomnicah tudi mi ne bomo spet prelomili. ADji so edino BERGLA, že nešteto krat napisano in povedano da se postavimo na NOGE. In če želimo razrešiti notranje konflikte ki so nas pripeljali do AD-jev, BREZ psihoterapije ne bo šlo. USPEH pa je odvisen od tega, koliko smo pogumni da se soočimo s samim sabo.

Lost se strinjam s tabo. Dolgotrajna tesnoba sigurno vodi tudi v depresivno simptomatiko. Meni je to osebno zelo znano, ko se stalno pocutis zelo slabo, tesnobno, utrujeno…pa tudi ce imas voljo za se spravit nekaj pocet, sportat, karkoli…enostavno ni energije

Odlicno zapisano!

Pozdravljeni
Malo da potoži nisem ok in kar vse se mi dogaja.
Odločila sem se da tu zdaj zadnjič pišem samo brala bom.
Lep pozdrav.

Lilija poslušaj sebe, če tako čutiš pa samo beri nekaj časa.
Na ta način lahko tudi varuješ svoj notranji svet.
Pisati o sebi in stiskah ni lahko. Včasih potem niti ne dobimo tega kar mi pričakujemo, da bomo dobili.
Ljudje radi delijo nasvete a pogosto iščemo sočutje, ko smo v stiski.
Tako, da en namig vsem je ta, da napišite kaj potrebujete - tako boste prej dobili to.
Lilija pošiljam ti en topel virtualni objem,
Aslan  :0053:

Vsak ima prav skozi svoje oči. Meni je psihoterapija dala ogromen, bistven uvid. Upam, da bom kmalu lahko nadaljevala.
Bi pa rada napisala, da je tudi zame včeraj začelo sijati sonce. Nevem kaj se je zgodilo, cel dan je bil lažji. Danes isto. Sem pa dvignila četrtino tbl. Sploh ne razmišljam, od kje izboljšanje, le uživam v njem. V tem, da ležim in mi je pri duši prijetno.
Po enem letu in pol je to nor nor občutek. Tako hvaležna!!!!!! :wav:

Super. Me veseli  :) :oki:

Ja, kako sem hvaležna.
Čeprav sem zdaj  vročino in grlobolom... Ma nič semi ne zdi več tako težko kot prej. Dobivam počasi svojo moč. Upam.
Nives, tako krasna si! Prav fajn je zapisati na forum, ko veš, da nekdo prebere, se poglobi in odgovori. Res. Hvala ti! Objemam!

 :obj3: :obj2:  :-* hvala tudi tebi ;D

Strahka tole se sliši čudovito - uživat v sedanjem trenutku brez ukvarjanja za naprej in za nazaj.
 :clap: :clap: :clap:
Sem toook vesela zate. Res vesela.

Uvidi v terapiji so pomembni ja, predvsem pa je velika razlika med vedeti in realizirati oz predelati.
Ko sem te včeraj brala sem razmišljala o depresivnem počutju, ki si ga omenila.
Ko se umirimo in ustavimo - več čutimo - bolj smo v stiku s seboj in občutki. Zato tudi nismo ok lahko,
ker so stvari, ki jih moramo odčutit nam neprijetne. Potlačena žalost na primer. In morda se je nekaj takega odčutilo in sedaj je posijalo sonce.
 :sunny: :sunny: :sunny: :sunny:

Moja Aslan! Ne mine dan, ko ne mislim nate.  :-*
 :wav:

Super Strahka! Sem zelo vesel zate da gre koncno na bolje. Moram pa povedat da se tudi meni zdi da bo Zoloft boljse deloval name kot Asentra, sicer je komaj 14 dni ampak se mi zdi da je malenkostno izboljsanje, bomo videli kako bo naprej.

Strahka sem res vesel zate  ;D. Čisto te razumem, pridejo cikli ko si res na dnu in sam veš, da ko to "odtuguješ" pride cikel boljšega počutja. Sam sem precej odvisen od vremena in moram priznat da je bilo leto 2023 vremensko in čustveno precej zajebeno. Sonce končno sije in naj še dolgo  8)

Me veseli, da sta tui vidva bolje, Miko in Michael  ;D

Lepo da vam gre na bolje.
Jaz nisem že dolgo ok in sem nad sabo že Obupala.
Bodite zdravi.

O Miko in Michael super tudi za vaju. Jaz sem sicer bolna ko hudič (adenoviroza) in je kar težko spet ostati z lepimi mislimi.
Drugače pa Michael tudi jaz sem neznosno občutljiva na vremenske spremembe, luno, ženske dneve, itd...ni stvari, ki mi ne bi bila težka v tem obdobju.
Kako gre tebi sicer? Opuščaš zdravila še naprej uspešno?

Sem prebrala in mi ni vseeno.  :rozicodam: