FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

še koga zelo ovira socialna fobija in depresija v službi? Sam sem zadnji mesec zaposlen kot vodja tima. Bil sem v dvomih ali naj zagrabim to ponudbo. Zdaj vidim da dvomi niso bili napačni. Na delu zelo trpim, panični napadi, zelo slaba koncentracija, socialna fobija pa grozna. Veliko je komunikacije z ljudmi, katera mi pa dela velike probleme. Z ljudmi se nimam kaj pogovarjat, ker ne vem kaj povedat (zgleda sem zelo nerazgledan), zmrznem, sem zelo sramežljiv ter zelo tiho. Od začetka so se še nekateri družili z mano, zdaj pa zmeraj manj. Dostikrat slišim izjave, da to mi pa ne gre, ali da zgledam zmedeno, da se bom moral poboljšat. V veliki meri se obremenjujem tudi s tem: moj učitel za vodjo tima je iz mojega kraja, se poznamo, je recimo tudi moj prijatelj. Ampak zdi se mi da si že misli o meni da sem čuden in da ne bom v tej službi dolgo zdržal pač da to ni zame.

Ko bi vsaj po službi, ko sem doma bil miren, ampak se ne umirim. Moral bi kaj prebrati, hobiji,... da bi se znal saj pogovarjat o nečem a me ne zanima trenutno nič. Bi me, če bi se nekako moje stanje saj malo izboljšalo. Moral bi se pripraviti na nov delovni dan, ter ponoviti stvari, a nimam volje

Ima še kdo take probleme v službi. Mogoče bi bilo lažje če bi se z nekom o tem pogovarjala z nekom ki ima iste probleme, še posebaj v živo ob kavi.

Kako bi rad bil normalen kot ostali  :jok: :jok: :jok:

Ludvik :0053: :0053:
Vse je v redu s teboj. Normalen fant si.
Nismo si vsi enaki. Eni so bolj zgovorni in odprti, drugi manj. S tem ni nic narobe.
Resda tudi jaz mislim, da dobrega vodjo pac zelo odlikujejo komunikacijske sposobnosti. Te lastnosti in druge kompetence za vodjo se pa razvijajo v casu.
Ce se ne bos videl v tej funkciji ali te drugi ne vidijo v tem, ni nic narobe. To ne pomeni, da ne bos blestel v cem drugem. Morda kaksno tehnicno ali kaj drugega pac.
Toplo bi ti priporocala psihoterapevta. Da se bos lahko z nekom pogovarjal o svojih tezavah. In v casu lahko tudi razvil sebe, da ti bo lazje v vsakdanu :rozicodam:

Ja je res, smo si različni. Danes recimo sem imel zelo slab dan. Preveč sem raztresen in pozabljam stvari katere mi drugi naročijo za naredit. Bil sem parkrat kregan, tudi smejali so se mi. Cel dan sem se zelo slabo počutil. Za jutri sem si dal za cilj da si bom pisal, kar mi bo naročenega. Ampak se bojim da bom šel s hudim strahom pred porazom v službo, in bo še slabše kot danes. Rad bi opravil tako dobro kot  drugi in se smejal ob pavzah. Zakaj nisem normalen se veš čas sprašujem.

S svojo energijo drugim sporocamo, kako se pocutimo sami s seboj.
Ker sam sebe dozivljas, da nisi normalen, nisi razgledan, nisi.... itd se seveda ne pocutis ok. Kar na nek nacin sporocis drugim.
 
Ne rabis verjet svojim mislim. Poves si se kaj drugega potem, ko ze pridejo take misli. Nauciti se je dobro, da si bos v podporo :oki: To bodo potem opazili tudi drugi.

Hvala za spodbudne besede prosim držite pesti za jutri, upam da bo bolje. Ampak tako zelo dvomim vase, da bom sigurno ponavljal napake. Potrebno bo veliko časa da se poberem.

Realno... to je zadeva, ki ni tako enostavna... se je kar za ukvarjati s samim seboj.. Strokovna podpora (psihoterapija) bi bila dobrodosla, da ti bo lazje/hitreje steklo.
Vseeno ti zelim jutrisnji cimbolj ugoden dan :rozicodam:

Nives, če jaz prav razumem, je smisel tega foruma medsebojno deljenje izkušenj ljudi, ki imajo podobne težave, in ne promoviranje psihoterapije. Moram priznati, postaja moteče, ko se pod vsako temo skriva odgovor "toplo priporočam psihoterapijo", za kar verjamem, da je rečeno z dobrimi nameni, pa vendar - ko je rečeno tolikokrat, je vsiljivo.
Vse dobro  :rozicodam:

Vzeto na znanje Bemci :rozicodam:
Iskreno povedano si tezko predstavljam, kako drugace trajno resevati naso problematiko.
Veckrat omenim tudi zato, ker ne vem, koliko novi forum-asi berejo stare post-e.
 

Me veseli tak odziv. Pomislila sem že večkrat na tiste, ki si terapije ne morejo privoščiti, ali pa težko najdejo čas, ali pa preprosto niso naklonjeni tej obliki pomoči (za nekatere to zares ni prava oblika). Da ne omenjam mnogih "terapij", ki to niso, in poplave tovrstnih ponudnikov. Človek v stiski s težavo razbere, kateri terapevti so primernejši, z dovolj znanja za našo težavo, itd., je pa to v bistvu zakonodajni problem in bi bilo dobro, če bi se to uredilo.

Se strinjam, da bi bilo vec kot dobrodoslo, da se te stvari uredijo z zakonodajo. Menim, da bi vsak z diagnozo moral imeti pravico do brezplacne psihoterapije.
Sem prejsnji teden govorila z eno uradno terapevtko po vseh kriterijih in kot pravi, se vedno ni interesa kljucnejsih odlocevalcev. Zal.
Smo pa zato tudi mi tukaj na forumu, da lahko bolj ustrezne terapevte priporocimo.
S katerimi je mozen tudi dogovor glede urne postavke zaradi dolgorocnosti potrebne psihoterapevtske obravnave.
Psihoterapija seveda tudi ni primerna za cisto vse motnje in za vsakega cloveka. V veliki vecini pa je in ce je terapevt primeren in klient dojemljiv in ima zeljo, se lahko marsikaj lepo (po)zdravi.

Nives  :rozicodam:

Ludvik,

predvidevam, da imaš za sabo še bolj malo delovne "kilometrine" in ne zaupaš svojemu znanju. Žal je pa danes velikokrat tako, da so vodje razmih timov ljudje, ki znajo zelo dobro "prodajati meglo" zaradi svojega (ne)znanja. So polni samega sebe in navzven delujejo kot ne vem kakšni znalci  >:(

Z delovnimi izkušnjami si boš pridobil tudi samozavest, ki je še kako potrebna za vodenje projektov.  :oki:

Mogoče si pa prekmalu prevzel to funkcijo ? Jo lahko daš nazaj ?
Ti pa priporočam  za dvig samozavesti, da se začneš družiti z ljudmi tudi izven službenega časa.

Vse dobro v službi.

Hvala najprej da se lahko obrnem na vas :D zaenkrat največja podpora ????

Kar mam delovnih izkušenj je študentsko delo od 2011. Od 2017 pa do februarja letos sem že delal skoraj vsak dan, sicer preko študenta v proizvodnji. Na taki funkciji pa šele dva meseca. Nevem zelo počasi se učim (tudi otročje lahkih stvari). Pozabljam (spomin mi tako hitro briše da se drugi čudijo-cemu je lahko tako????), sem preveč raztresen. Od sodelavcev sem ta teden prejel mnogo posmehljajev, graj, ker sem kaj pozabil, ali pa sem kaj neumnega izjavil. Ker sem stalno v stresu se ne znam pogovarjati, če pa se že pa dostikrat govorim kar nekaj, drugi bi rekli temu da kot da sem malo zaostal. Želel si bi da bi bil normalen. Med predajo izmen, ko sem na vrsti da povem ostalim kaj se je dogajalo v naši izmeni, je tudi polom.

Kar se tiče druženja. Odkar je korona se zmeraj manj. Ponavadi samo za vikend. Tukaj bi mi izredno prav prišla punca, ki bi se ujela in podpirala, kot sem jo imel nekoč, od takrat pa je že 6 let (sedaj jih imam 29).
Sem pa dogovorjen s psihiatrom da če se stanje ne izboljša, da pridem na pogovore.
Čutim da bom moral kmalu. Ker ta teden sem doživel preveč paničnih napadov, tesnob,... da mi kar šumi v glavi, ter zateguje (neznam opisati tega občutka. Zelo težko se ukvarjam s hobiji ki jih imam.

Sicer pa za dežjem posije sonce, upam da tudi meni.

Aja pa še to. Imam to slabo navado, da si ob večerih dostikrat zvijem kakšen cigaret ki vsebuje nekaj domačice (thc). Skadim samo toliko da malo čutim. Ne pretiravam. Je tudi to razlog za moje težave?? Težave sem imel tudi pred tem ko še nisem kadil.

Lahko, da kaj vpliva. Ni pa nujno. Gotovo pa ne pomaga k tvoji samopodobi.
Ko te takole berem, se sprasujem, ce kaj sportas.. ze s tem se da kaj narediti. Boljsi obcutek sebe je v telesu. Gibanje zregulira stres.. Pa kaksno sprosanje... dihalne vaje. Gibanje in sproscanje pomagata k umiritvi kar.

Ja športam dosti, sicer zadnjiesec veliko manj, ker nimam dosti volje.. sicer bol v zaprtem prostoru, čakam pa da se ogreje da grem ven na sonce športa.

Danes grem delat že ob 20h ker sem na nočni, in se tresem že sedaj, ter me glava boli. Grem malo teči ven na zrak upam da bo bolje. Moral bi razmišljat in brati druge stvari, ter se družiti, da bi se Tut v službi mel kaj za pogovarjati, ne pa sam sekiranje je.

Ja.. velik premlevas o tem in ti ze zato ni fajn. Potem tak odziv v sluzbi pricakujes in se tudi res zgodi.
Tako to gre.. pa karkoli ze meljemo v nasih glavah. :kiselnasmeh:

Upam, da ti bo tek dal ogromno energije, ki jo bos danes lepo prinesel v sluzbo ????????

Ja to pa preveč premlevam ja, misli mi neprestano uhajajo.. tek me je sprostiu, a potem se vrne tesnoba in panika..
 :ffearr:

No, upam da si imel vseeno dovolj ok delovnik.

Drugace pa.. za ene take konkretnejse izzive, ki jih imamo mi DAMovci.. je dobrodosel vecji support in da lahko tudi delas kaj na sebi, da spremenis malo vzorce, da si bos bolj v podporo.
Marsikaj ali skoraj vse se da urediti. :pomezik:

zadnje dva dela sta bila malo bolj sproščena. Delo mi je šlo bolje od rok. Tako da je tudi nekaj optimizma :D

bi pa rad bil bol zgovoren in zabaven...

ja sigurno se da, samo skoraj zagotovo bi potreboval ustreznega psihiatra / psihoterapije. Ali pa da se, če je tukaj kdo, ki ima take probleme, dobimo na srečanjih, kot ste se vi na Livadi včasih

Živjo zopet se javljam, upam da se imate dobro, lep dan je :D

Upam da ta teden ne bo tak kot 14 dni nazaj (doživljal sem take napade, da me je glava bolela, vrtelo se mi je,.. ) , namreč, dopoldan sem v službi, in je najbolj naporno zame. Upam da zdržim. Danes je nedelja in samo gledam na uro, koliko nedelje je še ostalo. Vsako uro sem bolj tesnoben, ker se bliža čas za v posteljo, nato pa je itak hitro ura za v službo..  Sicer sem šel malo teči, malo me je sprostilo, ampak ja to sem jaz,...

Najraje bi šel na dolg sprehod in se ne bi vrnil več,... (nekam kjer ni hudo)

Pozdravljen
Tudi jaz sem tesnobna in to kljub pomirjeval. Jaz sem bila na sprehodu a žal mi dosti ne pomaga.  :)

pozdravljena,

Pri meni je prav nevzdržno,..Tudi tebe tako močno skrbi služba, ali pač si tesnobna zaradi drugih stvari?

Sicer pri meni je problem kar povsod,.. ampak trenutno je najtežje v službi, kjer se 8 ur ne moreš umaknit vsem dražljajem okolice..

Jaz imam zunaj oh vsepovsod tudi v službi  sem imela paniko toda zdaj sem na bolniški. Ne vem kako bi zdržala v službi če doma ne morem funkcionirati.

ludvik, močno držim pesti zate in upam, da bo teden bolj miren  :rozicodam:
Kako se pa imaš sicer v službi? Ti je OK, ali te kaj bremeni? Te je strah kakšnih zadolžitev? Po prebranem sklepam, da te bremeni to, da si vodja tima? To bo sedaj ostalo tako, ali je samo začasno?
Če bi bil doma ... bi bil bolj umirjen?

Zelo te razumem. Tudi sama imam občasno probleme iti v službo (ravno sedaj sem v nekem primežu ankse in mi je muka iti v službo, ampak še večja pa bi mi bila biti doma). Potem, ko pa pridem v službo in se lotim dela (delam z ljudmi) pa tesnoba ponavadi lepo mine in se sprostim, lahko delam .. tako namreč pozabim na svoje strahove, saj sem osredotočena na druge.

Vprašala bi te tudi, ali imaš v službi kakšnega prijatelja, oz kakšnega sodelavca, ki mu lahko zaupaš? To je namreč zelo pomembno in lažje se človek počuti, če ne rabi v službi 8h igrati, da je OK, če ni.
Jaz sem enkrat na službeni poti (Češka) doživela panični napad, potem pa še več manjših. Zelo mi je bilo hudo in ni bilo druge kakor povedati sodelavki, potem mi je bilo zelo lažje.. res zelo. Hvaležna sem si, da sem se takrat opogumila. Vseeno mi je bilo v kakšni luči me vidi, na koncu pa je bila zelo razumevanoča, bodrila me je, objela me je ... nisem se več počutila samo  :)
Brala sem, da s strani sodelavcev doživljaš neprijetne stvari ... to res ni lepo. Mogoče bi pa drugače reagirali, če bi vedeli kako se počutiš? Kaj pa kakšen pogovor z nadrejenim?
Mogoče počasi iskanje nove zaposlitve?

Vse dobro in mislim nate, samo pozitivno!  :clap:  :ppriden:

hvala da lahko sploh lahko s kom delim svoje težave,...

ja bremeni me to da sem vodja tima, dela mi problem komunikacija (nisem preveč komunikativen človek), pogovor v večjih skupinah mi je otežen, grabi me panika. Res da se šele uvajam, ampak moja pamet mi ne nese prav daleč. Dobim neko nalogo za izvesti in jo dostikrat izvedem nepopolno, potem pa pride do razburjanj šefov,... potem pa še pozabljam, uff.. verjetno je to zaradi stresa kateri je 8 ur pretiran, najraje bi zbežal kam. Veliko stvari je, veliko odgovornosti, a zgleda da zame je to preveč, nisem sposoben. Danes spet ni šlo tako kot bi moralo..  :jok:

doma je kul se počutim varnega, ampak kaj ko čas prehitro mine in je zopet čas za službo,..

pri meni pa ravno v službi pridejo do izraza moje težave, ker je delo take vrste, kjer me težave najbolj ovirajo.

Ne v službi si ne upam nobenemu zaupat svojih problemov. Sicer se uvaja za vodjo tima še nekdo podobnih let (očitno hitreje napreduje kot jaz, ter je oseba ki je bolj primerna za to delo kot jaz). Včasih mu potarnam da sem malo živčen, ampak ne pa kako hudo je v resnici. No sicer pa sigurno je navzven opaziti kako mi je. Danes mi je nekdo rekel, da zakaj sem živčen, da se tresem in kadim kot turk.

Ja res je, od dosti ljudi sem slišal neprijetne besede, sploh pa se govori da sem en velik pozabljivec.

Nevem ali bo to s časoma minilo, ali pa je res čas da si dobim drugo delo??? Prosim za nasvet. Kaj bodo rekli v našem kraju, ker jih dosti dela na naši firmi, pač če dam odpoved. Sumljivo bo da dam tako hitro odpoved. Je pa res da to ni važno, da bolj važno je kako se jaz počutim..

Naredil sem magisterij. Ko sem prejšnje leto zaključil sem bil zelo vesel in si mislil da je končno konec trpljenja in da bom tako dobil sanjski šiht. Sedaj pa mi je tako hudo. Upam da se zbudim iz nočne more.

Lepo vas prosim za kakšen nasvet. Nevem ali naj grem čimprej do osebne zdravnice ter dobim napotnico za psihiatra, ker po pogovorih bo verjetno lažje vse skupaj..

Ves čas te berem in sem predvidevala, da si to svojo težavo že reševal pri svoji zdravnici...
predlagam ti, da greš do nje in se ji zaupaš, po vsej verjetnosti ti bo že ona napisala kakšen  antidepresiv,
v nasprotnem primeru pa te bo napotila do psihiatra...
Lahko pa greš tudi samo do psihiatra, ker ne rabiš napotnice in tam poveš, da je nujno, da ne zdržiš več...

V kolikor pa bi želel težavo reševat brez AD, si poišči psihoterapijo, ta pa je žal samoplašnika, vendar se splača...

Službe pa nikakor ne zapuščaj...vse bo vredu ...

 :rozicodam:

Pozdravljen, Ludvik,
tudi sama spremljam tvojo zgodbo in tudi jaz sem imela dve zaposlitvi, kjer se nisem počutila dobro. Ko zdaj pogledam nazaj, mi je vse popolnoma jasno: v enem primeru je bila zaposlitev stresna, prioritete so se ves čas menjale, nikoli nisi vedel, kaj te čaka ... prav tako kot ti, sem se bala že samo nedelje! ker je to pomenilo, da zatem sledi ponedeljek. Čisto živčna, slabo spala ... Pa sicer nisem imela pretiranih težav z anksioznostjo, od časa do časa v določenih situacijah. Potem sem dala odpoved v tisti službi in zadihala. Kaj bodo drugi rekli nima smisla razmišljati - ti upravljaš svoje življenje in samo ti moraš prenašati stres. Moja druga zaposlitev je bila neprimerna zaradi šefice, ki se je spravljala na šibkejše, novince. Izvajala je skratka psihično obliko agresije. Preden mi je to potegilo, sem že bila na robu z živci, saj sem prav tako kot ti krivila sebe, kako da ne znam obvladovati situacij, šefice, itd. Zdaj imam zapsolitev, v kateri sem zares zadovoljna, poleg tega pa sem ugotovila, da delo z ljudmi ni zame, saj prevzemam ogromno energije od drugih in se potem obremenjujem sama. K sreči delam v raziskovanju, kjer je največ dela z pisnimi vsebinami.
Morda ni vse povezano z nami, z našo anksioznostjo (čeprav menim, da bi že zaradi samozavesti bilo dobro narediti kakšen korak, delati na sebi ...), s tem, da smo mi "neprimerni". Določene situacije, zaposlitve, ljudje so lahko zelo stresne, okolje nezdravo ...
Srečno ti želim  :rozicodam:

Ja je kar nevzdržno, sicer zdravnici h kateri sem hodil, sem že pisal, vendar mi je rekla da naj vztrajam in se držim stvari katere sva že predelala 6 let nazaj, ter če ne bo bolje, izvedenva video klic, vendar trenutno bi res potreboval kakšne antidepresive da mi pomagajo pri borbi z problemi. Jamal sem zoloft.

Ja pač vztrajati je treba, potem se pokaže napredek, vendar morem tudi napredovati, se nekako naučiti stvari, da ne bom poslušal več od drugih da nič ne znam in da pozabljam.

Hvala toja za nasvet, ter Nemci da si delila zgodbo z mano

Danes je bilo spet naporno.

Ludvik, pozdravljen,
tudi jaz te berem. Sočustvujem, ker nervoza zaradi službe in občutek, da ne obvladaš dela, je res težek. Smo se pa verjetno vsi že kdaj srečali s takšnim obdobjem, sploh na začetku karierne poti. Od notranje trdnosti je odvisno, kako se uspemo s temi občutki prebiti naprej. Morda bi za nekaj časa res potreboval podporo zdravil, da se umiriš in malo otrdiš.
Rada bi ti pa napisala še nekaj: redno kajenje trave vpliva na možgane in tvoja raztresenost in pozabljivost ima lahko razloge tudi tu. Trava dokazano povzroča slabšo koncentracijo. Moj nasvet: čimprej prenehaj s travo.

Pozdravljen, Ludvik14.

Jaz se bi kar strinjala z Ribico. Vsak začetek je težak. In če nimaš izkušenj z vodenjem in nimaš prirojenih komunikacijskih sposobnosti in povrh vsega še težave z anksioznostjo - je zate še toliko težje.
Dobra novica pa je - vsega se da priučiti. Vzemi svoje delo kot osebni izziv. Vsak dan začni s pozitivnimi afirmacijami, ponavljaj si, da si sposoben in da ti bo vse, česar se lotiš uspelo. Če ti kje spodleti, pa se potolaži, da si človek in ne robot.
Lažje bi ti svetovala, če bi vedela, kakšno delo opravljaš in na kakšen način komuniciraš s sodelavci. Bolj osebno ali po e-mail, telefonu, kako jim posreduješ informacije ipd. Če imaš čas, si zvečer napiši nekaj opornih točk in parkrat ponovi, da bo naslednji dan predaja službe lažje potekala. Jaz sem npr. zelo pozabljiva. Iz tega razloga si pomembne zadeve vedno zapišem in če želim kaj povedati si pripravim pisni osnutek z opornimi točkami in če vmes pozabim, kar pogledam v svoje zabeležke in povem pač po zapisanih točkah. Bolje tako, kot pa da zmedeno razmišljaš, kaj moraš povedati.
Če te kdo karkoli vpraša, ti pa nimaš pripravljenega odgovora in da ne "nakladaš" nekaj iz glave, pač reci, da moraš zadevo še preveriti in boš odgovoril, ko boš zadevo preučil. Pojdi v pisarno (oz. prostor, ki ga imaš kot vodja na razpolago), si pripravi odgovor, zapiši oporne točke in jih posreduj osebi. Tako se boš počasi in vztrajno naučil komunikacije, ki ti bo kmalu prišla tako v kri, da ne boš več rabil opornih točk, ker se bodo zadeve ponavljale, pa tudi ti boš izgubil strah pred komuniciranjem.
Za sproščanje pa namesto trave: sprehod, kopel ali tuš, kakšen čas, umirjena glasba, meditacija ipd, ponavljanje afirmacij, da zmoreš in da bo vse ok. :) Ker bo. :)
LP, ThinkPink

vsi nasveti od obeh so zelo koristni. Bom poskušal delat na tem. Se javim konec tedna kako bo. Občutek imam da me šef ne mara, saj s tem ko pozabim, ali sem pasiven ko me kaj praša, ali delujem nerodno, me ima verjetno za počasnega, čudnega, nezrelega za ta poklic. Danes sem spet eno tako zakuhal. Sicer ni vplivala na proizvodnjo nič. Rekel je sodelavki če sem tut v svojem kraju tak kot tu...
Kar se tiče trave, bom zmanjšal in prenehal, kot je v planu. Sicer ko sem kadil, sem pazil, da sem čisto malo, ker če bi skadil toliko da bi biu učinek THC ja zelo velik, bi se na zmedenosti in ostalih simptomih poznalo še več.

Ludvik
na temo uspešnega vodenja obstaja ogromno literature, priročnikov, tudi brezplačnih na spletu. Morda zvečer namesto travce pričneš kaj takšnega prebirati. Počasi, postopno, sistematično po posameznih področjih....
Pohvali se za vsak dan, ko ti uspe premagati kakšno svojo šibko točko, zapisuj si, kje si delal napake in kje si jih uspešno premagal. Tako boš lahko spremljal svoj napredek in čez čas videl, da si se vendarle premaknil z mrtve točke.
Jaz sem se na tak način izkopavala iz težke depresije in če se mi je kdaj zazdelo, da se nikamor ne premaknem in da nikoli ne bo boljše, sem, šla brat tiste stare zapiske in sem vedno znova ugotovila, da sem vendarle boljše, kot sem bila ...in to mi je dalo voljo za naprej. Korak po koraku mi je uspelo.
Tudi tebi bo, bodi potrpežljiv sam s seboj in ne obupaj.  :)

Ribica

Ribica hvala za nasvet bom upošteval,... ;D

Včeraj pa se mi je spet zgodilo nekaj hudega, kaj bi vi rekli na to. S prijatelji smo se dogovorili da gremo naslednji teden od četrtka do nedelje v Zagreb malo na počitnice. Vse je dogovorjeno rezervirano. Ko sem to povedal uceraj očetu, mi je dal jasno vedeti da naj odpovem. Rekel mi je da moram ostati doma. Da imamo doma zaenkrat veliko dela in da sploh sedaj ko sem končal faks moram pomagat pri domačih opravilih in ne samo pohajati okoli in zapravljati denar, da zdaj mi tega ne bo več pustil toliko. Pa ravno zaradi problemov kot jih imam se moram čimveč družiti s prijatelji, da treniram socialne veščine. 
pa tako sem se veselil tega zagreba..Počutim se osamljenega, pa ker sem brez dekleta še veliko bolj. že ko sem v družbi, sem bolj tih sramežljiv, in po večini bolj opazovalec, a če se še toliko ne bom smel družiti, se bojim da bom še bolj zgubil voljo do življenja. Uceraj sem sicer napisal prijatelju ki je organiziral dopust, da zaradi dela bom verjetno prišel posebaj kakšen dan poznej (se prav bojim pogledat kaj mi je odgovoril), ampak še to nevem če bom lahko, če mi bodo doma pistili. Danes gremo z družino na žegnanje velikonočnih jedi, se bojim koga od njih srečata.
Star sem skoraj 30 pa se zaradi takih stvari počutim kot otrok..


Kaj bi mi predlagali, prosim za nasvet, kako naj ukrepamo. Res prosim za nasvet, naslednjič ko bom pa jaz v boljšem psihičnem stanju, bom pa jaz pomagal.. prav bojim se prihodnosti :seznojim:

Oce ti bo povedal, ce ti lahko kam gres, ti si star pa 30 let? :ne:
Ne..tako pa to ne gre. Odrasel si. Ti odlocas kam in kdaj gres in tudi za kaj zapravljas Svoj denar.
Lepo od tebe bo, da jim bos tudi doma kaj pomagal narediti. In ce zivis doma, da kaj prispevas za skupne stroske.
Ampak na tebi je, koliko casa bos namenil za to delo. Ce hoces biti normalem za svoj razvoj nujno rabis ti odlocati. Kam gres, kdaj gres, kam das svoj denar. Da tud malo pomagas doma. Ampak tvoj ostali life se starsev pa ne tice :oki:

On “ti ne bo pustil”? Uhh tole me pa pogreje.
Odrasel si, sam odlocas o svojem zivljenji.
Nisi suzenj starsev, lepo, da starsem pomagamo pri opravilih, tukaj se pa tudi vse zakljuci.
Imas svoje zivljenje in kar lepo pojdi s prijatelji!  :clap:

okej hvala, potem razmišljam prav. Doma pomagam, naredim kar rečejo, sicer se tudi dostikrat skregamo (za kar so krive velikokrat moje bolezni-pozabljivost, nered-nepospravljena soba,...), ampak vseeno,.. Kako zelo mi bi pasalo pobegniti od tega vsakdana malo na hrvaško, da se mal odpočijem. (sicer so strahovi prisotni, kako bom funkcioniral med prijatelji, ker to so 4 dnevi neprestanega stika z njimi).

Dvomim da mi bo uspelo doseči da grem od četrtka do nedelje. Mogoče da pridem za njimi petek ali soboto v zagreb,... To res rabim, da malo pobegnem (težki časi v službi kjer dvomim da bom dolgo zdržal, občutek velike osamljenosti ker se zadnje čase veliko manj družim s frendi kot leta prej, stalno razmišljanje o nizki samopodobi, praznini, manjvrednosti.


Samo način moram dobiti da dosežem vse to, da lahko grem

Tako je. Najdes nacin in gres. Kak dan pomagas, potem pa gres.

Tvoja lekcija je, da se naucis postavljat zase. Se najbolj doma..ocetu. To ti bo dalo tudi nek obcutek tvoje vrednosti in samozavesti.

Ce ze doma pometajo s teboj.. ni cudno, da imas z drugimi tezave. Upret se moras temu.. nujno :pomezik:

Upam da mi uspe da grem. Da zdržim dva šihta v torek in sredo in potem za nagrado grem.

Sedaj pa moram nujno na kolo da se sprostimo, kajti anksioznost je danes res huda. Priporočate mogoče še kaj drugega za pomiritev, film, kakšno meditacijo,..?

Kako ste pa ostali?

Ludvik,
upam, da si šel.
Ne dovoli si, da tako počnejo s tabo.
Glej, to je vse povezano: tvoje težave v službi, nesamozavest in slaba samopodoba in tak žaljiv odnos staršev do tebe. Dokler si boš doma to dovolil, bo tudi drugje težko kaj spremeniti. Če se sam ne moreš spoštovati, tudi okolje to nekako čuti. Ne moreš pa se spoštovati, dokler ti starši pri 30 letih določajo, kam boš šel in kaj boš delal. Dovolj je!

Ribica

Živjo in hvala za odgovor ????
Ja sem šel, na koncu sem lahko šel ???? je bilo odlično ????
toda vseeno se je tudi na dopustu pojavljala anksioznost,.. ampak najhuje je pa danes, ker moram ob 13h v službo. Me hoče kar panikka in v glavi mi kar šumi...

Ludvik,
pa bi šel tudi, če ti ne bi "dovolili"?
Ker to bi bila prava poteza zate, da se postaviš zase in narediš tako, kot si sam želiš, ne glede na to, kaj menijo domači.
Ko boš v odnosu z domačimi bolj samozavesten, boš to lahko prenesel tudi v službeno okolje.
Ceni se!

Ribica

no saj dosedaj so me vedno pustili, samo veliko kreganja je na ta račun, na koncu se mi poide. Redko je bilo ko sem moral ostati doma. Če a mi ne bi putili da grem sedaj na hrvaško bi pa se poskušal dogovoriti saj za manj časa da grem.
Da se zopet vrnem k moji službi. Danes saj kakor samega sebe vidim sem bil zopet katastrofa. Sodelovec ki je skupaj z mano delovodja, mi je na koncu izmene rekel da danes sem pa počasen.. Naredil je večina dela, sicer on je že veliko let na taki poziciji, pač ima prakso ampak vseeno z moje strani ni fer. Dam primer. Dal sem neke izdelke na meritve (če dimenzijsko ustrezajo), po meritvah so bili okej. Ampak teh kosov nisem vrnil v paleto in so šle le te naprej. Če ne bi on tega opazil bi lahko bila reklamacija. Potem moral bi slediti maile katere pošiljajo nadrejeni (razna navodila) da bi bil na tekočem, kaj je za ukrepat, pa jih nisem. In sem se spomnil šele po poti domov. Me je kar sram iti jutri v službo, ker bom pač spraševal za en dan nazaj, moral bi pa tisti trenutek ko dobimo pošto. Pa tudi na splošno kar se tiče komunikacije, zdi se mi da sprašujem kar nekaj, ko bi vsaj potem izvedel kakor je potrebno. Zdi se mi da me ne jemlje resno in da noče govorit z mano (lahko da si samo domišljam). Ne vem ali se mu naj opravičim jutri, ali pač se preprosto poskušam samo poboljšat. Tudi zjutraj ko je potrebno razporediti ljudi po delovnih mestih. Samo hodim zraven in opazujem kako jih on enostavno razporedi, ne pa da bi tudi jaz poskušal, ali saj dal kak predlog. Že ko to pišem se mi zdi da je ena sama zmeda  :jok: Za eno sodelavko recimo sploh ne vem kje je delala danes. Vem pač kje je pričela, ampak ne vem pa kam jo je postavil potem ko se je stroj na katerem je delala pokvaril (pa recimo zakaj se je pokvaril - ker to sprašujejo na sestanku, jaz pa če ne vem me samo debelo gledajo,..),... Zelo mi je žal za vse kar delam narobe, ampak zaenkrat sem zmožen toliko kot sem zapisal

Prosim za še en nasvet, potem se pa malo umirim ker se mi zdi da sem že nadležen tu na forumu, se opravičujem

Zdi se mi da moram pričeti z antidepresivom zoloft. Ampak imam problem ker ne vem kaj bom rekel prijateljem ka bomo šli na kašno zabavo, rojstni dan, ali da me prijatelj k sebi povabi na pivo (če rečem da ne pijem, bo en kup pregovarjanja) ali še huje ko bomo šli na morje za kake 3 dni (oni bi stalno pili pivo, jaz pa vodo). Ker ponavadi se spije več piv pa tudi kakšno žgano pijačo čez dan, kar pa ne gre z antidepresivi skupaj. Meni ne bi bilo problema zdržati brez alkohola do prenehanja jemanja AD-jev, ker pač nisem alkoholik da bi biu odvisen od njega, ampak kako naj se zgovorim pred prijatelji, zelo mi je neprijetno, ker vem da potrebujem zoloft, po drugi strani me je zelooo strah kako bodo reagirali ostali. Nekaj si moram izmisliti zakaj je tako, zakaj je tako. Če povem da sem depresiven in da jamljem tablete, tega si ne upam povedat . Vem da je to otročje razmišljanje, da pač moram poslušat telo kaj potrebuje, ampak se res bojim kako bo...

Je mogoče bil kdo tu na forumu ki je imel iste težave?

Najprej se vprasaj ZAKAJ se moras skrivati pred prijatalji. Res ne zelim moralizirati ampak:
1. S tem se ne rabis obremenjevati, ce ne pijes ne pijes. Kaj je to taksnega? Tudi drogiras se ne, pa te okoloca zaradi tega ne gleda cudno.
2. Sam se odlocis kaj bos in cesa ne, tvoja osnovna pravica in nekaj normalnega.
3. Prijatelji, ki bi te obremenjevali zaradi ene take neumnosti kot npr. “Kaj ne pijes? kaj si cuden, daj spij pivo…” kljub temu, da reces ne bom pil - se vprasaj ali sploh so prijatelji.
Saj jim ne rabis razlagat zakaj ne pijes, ce tega ne zelis. Oni ti nimajo kaj pridigat :)

Moj moz ne pije alkohola. Nikoli. Skupaj sva 10 let, v tem casu je spil samo 1 pozirek sampanjca na najini poroki. Zavestno je pije alkota. Ni imel nikoli tezav, da zaradi tega ne pije, ampak mu pac to ne pomeni nic in ne vidi nobene potrebe po alkoholu. Prijatelji, ki se druzimo, nikoli niso niti nic vprasali… pac osebna stvar. Prej so ga “zajebavali” moji sororniki z nekimi bednimi izjavami v smislu “pa dej, a ciz nic res ne pijes? Kako pa to? A si kdaj prevec pil pa zdej abstiniras???” Mene recimo to pogreje, njega pa se sploh ne dotakne  :sesmejem:

Uglavnem NE SEKIRAJ SE. To da ne pijes je kvecjem plus :)

Hvala za nasvete in svojo zgodbo, bom upošteval. Zaenkrat je na prvem mestu zdravje, tako da sem že pričel z zoloftom

Sem pa 14 dni na bolniški, ozdravel sem me pa samo še malo glava boli, to pa verjetno zaradi psihičnih težav. Najraje bi bil še en teden na bolniški ker se bojim iti v službo, ker vem da me čakajo težki časi in se mi lahko poslabša stanje ..zdi se mi da nisem nared za delo, po drugi strani pa vem da bom iz dneva v dan težje šel v službo