FORUM Nebojse.si

Po dolgih letih se oglašam. Zdaj me ni bilo že dolgo tukaj,kar pomeni zame,da sem o.k,no bila sem,zdaj pa se je vse sesulo in ne vem,kako naprej. Pred kakimi  15 leti sem spoznala anksioznost z paničnimi napadi. Hudo je bilo ja. Šla sem do res najboljšega zdravnika,dr. Marušiča ,ki mi je pomagal,dobila sem cipralex. No v vseh teh letih,se mi je to ponovilo še 2x,ko sem tudi nehala z jemanjem zdravila,tako,da od takrat jemljem mini dozo 0,5 tablete . V vsem tem času sem nekako to sprejela za dobro,saj sem si vzela več časa zase,družim se z prijatelji,imam 2 psa,ki mi vzameta ogromno časa in ju obožujem. Vse o.k.
Zdaj pa se mi je v službi zgodilo,da so me premestili v drug kraj,kar pomeni še 2 uri odsotnosti na dan več,se pravi,da me ni okoli 10 ur doma. Tega me je groza,sploh si ne znam predstavljati,da zaradi tega,ne bom imela časa več za moje lepe trenutke,ki so moje zdravilo,psi bojo ceel dan zaprti,kar je zame nedopustno. Poleg tega imam težavo,če sem oddaljena od doma,ker nekako nimam plana B,če se mi kaj zgodi in nimam koga poklicati. Ko mi je moja nadrejena povedala,da sem premeščena,sem zraven nje doživela grozljiv napad panike,solze,bruhanje,tresenje...na kolenih sem jo prosila in ne. Od takrat sem na bolniški,to je zdaj že 1 mesec(v 22 letih delovne dobe sem bila na bolniški samo 3 dni) Šla sem k psihiatrinji in jo ful prosila,da naj mi napiše kak izvid ali nekaj,da zaradi zdravstvenega stanja ,ne morem na drugo delovno mesto. Ni napisala,ampak,me je poslala na psihoterapijo,katere čakalne dobe so nenormalno dolge ,povišala mi je cipralex in dala še tablete qventiax,ker ne morem spat. Ampak,ali na svetu obstaja kak psiholog,ki bi meni vrnil moje pravo zdravilo,čas zase,za moje kužke,za prijatelje...???NE. In ne vidim luči na koncu predora,ker 1x bom ja zaključila bolniško in morala v ta oddaljen kraj,kar me je smrtno groza. Zdaj panično iščem službo v mojem kraju,ampak ni popolnoma NIČ. Naročila sem se k dr. Rebolju,čakam datum.
Lepo prosim,ali ima kdo kak nasvet,kako naj se rešim iz tega,ker po 1 mesecu bolniške,sem enako kot prvi dan?

Pozdravljena,
Upam, da je do sedaj kak lažje.
Povsem razumem vaše počutje. Navajeni smo na neko rutino, ki nas vodi tekom dneva, to nas pomirja. Točno vemo, kdaj zjutraj ustanemo, kakšna opravila imamo čez dan… potem pa se pojavi situacija, spremeba, ki vso to rutino podre.
Kakšnega pametnega nasveta sicer nimam… ali ste mogoče govorila z nadrejenim, mogoče bi pa razumeli, če jim predstavite del situacije v kateri ste se zmašla. Mogoče bi bilo dobro, da se dogovorite za kakšen dodaten sestanek, predstavite zakaj se vam zdi oz zakaj je dobro, da ostanete na vašem delovnem mescu, prednosti… pa ja vas ne morejo kar tako prestavit, če se vi s tem ne strinjate?!?

Vse dobro

Regina ,hvala za odgovor. Čeprav mi je bilo neprijetno, sem šefom podrobno razložila situacijo, vendar so rekli,da kao sicer razumejo,ampak,da mi ne morejo ustrežti,ker potem bi morali vsem. Še vedno sem na bolovanju in čeprav imam zdravila in sem malo bolje,me ob misli,da moram iti tja v službo prime taka groza,še hujša od prej. Obupana sem,obenem tudi razočarana,ker me noben od sodelovcev ni niti 1x poklical,kot da ne obstajam več...in zaradi tega me je še dodatno grozno iti v službo. Na bolovanju pa tudi ne morem biti v nedogled. :'(

Jade, instant rešitve najbrž ni, bolj dolgoročne pa gotovo obstajajo. Ena od teh je dobra psihoterapija. Nič ne poveš o tem, ali si si v teh 15 letih kaj pomagala tudi s to. Čakalne dobe so dolge, ja. Si lahko privoščiš samoplačniško?
Sicer pa, če se še vedno tako zelo slabo počutiš, lahko prosiš še za podaljšanje bolniške. V takem stanju pač ne moreš delati.

Še vedno čakam psihoterapijo. Zanimivo,da tudi samoplačniško je grozno dolga čakalna doba. Zdaj imam napotnico za ambulanto v Idriji,pač čakam. V teh letih nisem šla na psihoterapijo,začela sem delati stvari,ki so meni všeč,ki mi nekaj pomenijo. In zdaj,ob tej premestitvi imam še tukaj težave,ker zaradi groznega urnika,mi bo vse to vzeto. Kateri psihoterapevt mi lahko pomaga,da dobim nazaj čas,ko sem se lahko ukvarjala z stvarmi,ki me veselijo??

Meni se zdi super, da tocno ves, kaj potrebujes, da ti je ok. Da imas cas.. da pocnes, kar te veseli.
Torej, je na tebi, da delujes, da bos imela spet vec casa. Da se v vmesnem casu organiziras tako, da vseeno lahko pocnes cimvec tega, kar je ti je vsec. Poisces novo sluzbo. Pac kolikor casa bo trajalo.
Po drugi strani pa, da tudi v tem, kot je trenutno poisces neka zadovoljstva. Da zacutis, da si mocna tudi tako. Tudi v casu voznje je mozno imeti nek cas zase.

Jaz npr na voznjo gledam takole. S tem, da se vozim z avtom naokoli cutim svobodo v prostoru. Ce je voznja izven Lj lahko opazujem naravo, ki jo obozujem. In tudi zelo pomembno.. Glasba. Meni je tako voznja neko dogajanje, ki deluje name na pol medodativno, na pol pa me spravlja v pozitivno/navdusujoce/proaktivno razpolozenje.

Morda lahko sama poisces prijetne stvari, v tem, kot je zdaj?

Odvisno pri kom. Saj meni se ne da več na to hodit, ker je bolj brezveze vse skupaj, grem raje na masažo, ampak sem imel take, da sem jim lahko isti dan pisal sms, če lahko pridem in so mi velikokrat odgovorile, da je možno.

Jade,
Nives ima prav. Tudi vožnjo se da narediti takšno, da imaš kaj od nje. Poglej, jaz se že 20 let vozim v službo v Ljubljano iz Maribora. Ogromna izguba časa. Ampak to, kar delam, rada delam, imam super kolektiv in v Mariboru tega pač ne bi oz. nisem našla. Vozimo se v ekipi, tako da vsak dan vozi kdo drug, da ni prenaporno. Delimo si novice, pokomentiramo aktualno stanje, vreme, otroke, dopuste, preživete vikende, potovanja .... se veliko presmejimo in se imamo fajn.
Morda lahko najdeš še koga, da se vozite skupaj, vmes pa iščeš novo službo bližje domu.

Ribica

Ni toliko problem v vožnji. No zaradi določenega vzroka me je res neprijetno voziti,kadar je tema,ampak drugače tudi jaz celo uživam. Problem je,ker imam v najemu prostor čez poletje,ki ga zdaj ne bom mogla uporabljati, grozljivo krivo se počutim,da sploh imam pse,ki bodo zaradi te službe cel dan sami zaprti in si tega ne zaslužijo ,ne bom se mogla ukvarjati z nobeno stvarjo,ki sem jo toliko let gradila... Pač odsotna bom od 10 do 20. In kaj naj rečem zdravnici,ki mi je dala tablete? Nič se ni spremenilo v tem času,samo še bolj sem obupana. Sem zelo družaben človek,zdaj pa se mi zdi,da padam v eno črno luknjo...cele dneve sama doma,še ko me kdo pokliče,se mi ne da z njim pogovarjat. Ravno danes sem si ogledala videe,kako sem še avgusta plesala, nasmejana, vesela...Ne morem verjeti kaj se dogaja z mano :o

Nisi napisala, kako daleč je ta novi kraj.
Po Zakonu o delovnih razmerjih te ne morejo brez tvojega soglasja premestiti v kraj, ki je oddaljen več kot 70 km od tvojega stalnega bivališča.

lp, Ribica

Pozdravljeni,
Ta tema je po moje zelo aktualna, saj se vsakodnevno več ljudem pojavljajo ekstrasistole, pa naj vo to ena ali par tisoč na dan.
Ne poznam nobenega strokovnjaka (zdravnika), ki bi nam vsem, ki smo malo anksiozni... napisal kake vzpodbudne besede in nam izboljšal vsaj momentalno vzdušje.
Če kdo pozna kakega strokovnjaka se priporočam, da nam napiše kake vzpodbudne besede.
Tudi sam jih imam kar več kot po navadi (sedaj skoraj vsako večer 2 do 4 urce, dva utripa nato ekstrasistole, čuden občutek v vratu, prsih, želodcu, pa tak traja kar nekaj časa. Bil letos pri kardiologu, pravi, da je vse bp meni pa ga špila..

Stres, prehrana, nenaspanost, zob...
Živimo v čudnem svetu, morali bi začeti vsi gledati pozitivno, da pozabimo na naše težave in začnemo živeti.

Mmče pogledam kaj sem zgoraj napiso, je kot ekg in besede zdravnika, eh to ni nič takega, ekg je hp, medtem pa so naši občutki nekaj neizmerljiega in so samo naši....

Še zdaj mi ga pere pa je katastrofa...