FORUM Nebojse.si

Lep pozdrav vsem skupaj. Po naključju sem odkrila za to spletno stran in ta forum. Videla sem, da je kar nekaj že o tem napisanega. Pa vendar, bi se rada tudi jaz izpovedala.
Skratka, stara sem 20 let in študiram. Trenutno bi lahko rekla, da sem vbistvu srečna, delam to kar me veseli. Nimam fanta, imam pa nekaj prijateljev, ki so krasni. Z družino se razumemo. Moje življenje je precej stresno, ampak lahko bi rekla, da me ta stres drži pokonci, saj me ohranja pri življenju (še posebej sedaj, ko je korona). Rada imam, da se mi skos nekaj dogaja, da sem čim manj s svojimi mislimi. No, par mesecev nazaj pa me je sredi noči, kot srela z jasnega doletelo sledeče. Močan šum v glavi, vrtoglavica, stiskanje v prsih, oblivanje znoja, čez par sekund pa tresavica, driska. Mislila sem, da umiram. Prav dobesedno, da UMIRAM. Občutek ločenosti od telesa, ki pa se je začel že kakšnih 5 let nazaj, ko sem bila še v srednji šoli, je grozljiv. Ali ima še kdo te občutke?! Spomnim se, da smo takrat bili na nekem izletu in kar naenkrat, ne vem kot da bi lebdela, kot da to nisem jaz! Sošolka ke je takrat peljala ja wc in jaz sem bila prepričana, da je takšno vreme, imam prenizek pritisk, itd. Takrat sem tudi odšla k zdravniku, ampak ker tega občutka nisem znala opisat, sem govorila, da se mi vrti. In tako mi je zdravnica dejala, da naj se več gibljem in zdravo prehranjujem.
No najhujše je to, da se mi ta občutek zadnje mesece ponavlja. Kako se naj znebim tega občutka ločenosti od telesa? Kako se naj rešim teh paničnih napadov, ki mi otežujejo življenje? Najbolj pomirjena sem takrat kadar vozim avto, takrat se počutim sproščeno in varno (zanimivo, da varno). Dodala bi še to, da v preteklosti sem imela veliko težav z družino in pa da sem skrbela za nepokretno sorodnico in zraven delala in hodila v šolo (še zdaj ne vem kako mi je to uspelo). Tako, da mogoče da mi je to zdaj "udarilo" ven?

Prosim vas, vsaj za toplo besedo, ali pa kakšen nasvet, karkoli. Rada bi bila normalna oseba....

Zdravo.
Potrebovala bos psihoterapijo. Ljudje se moramo cutiti, pa ce nam je to vsec ali ne. Moramo cutiti telo.. custva  ki nam jih sporoca. To je en od pogojev za psihicno in fizicno zdravje. Ko opisujes, da potrebujes veliko dogajanja, da si cimmanj s svojimi mislimi...Za zdravje rabimo tudi nek osnovni balans med posameznimi podrocji. Tudi cas za biti sam s seboj, se gibati, sprostiti, itd. Ce je vsega prevec, smo manj v stiku s seboj. In potem se to pokaze.. npr kot anksioznost. Ce se bos tako odlocila, bos lahko na terapiji bolj spoznala in potem bolje poskrbela zase. :pomezik:

Zdravo!
Nives je super napisala, se popolnoma strinjam z njo. Predlagam, da če stanje ne bo bolje, poleg psihoterapije obiščeš še psihiatra/injo (ne se ustrašit, ni nič takega in on/ ona ti bosta znala res pomagati). Sicer pa probaj še z progresivno mišično relaksacijo.
LP in vse dobro obema!

Pozdravljena Crnolaska.

Misli, da je res, da ti je udarilo ven, posebno se sedaj, ko smo zaprti med 4 stene in imao vec casa preisljevati o vsem. Tudi o neumnostih, tudi o preteklosti in tudi o prihodnosti. Poslusamo vsak malo mocnejsi utrip srca, vsako malo drugacen odziv telesa slisimo bolj kot ponavadi.
Ce smo se po naravi bolj prefekcionisti, planiramo in si postavljamo (pre)visoke cilje, se na zalomi. Vsakemu udari na plano drugace. Zavedaj se, da umrla ne bos, omedlela zaradi tega tudi ne! Glava, misli nam vse zivo povzrocijo in mi se ne znamo obnasati v takih trenutkih.
Kot so ti rekli, do psihiatro (ne rabis napotnice), te bo on useril v pravo ser, orda na psihoterapijo. V casu, ko bos cakala, da ga obisces, se lahko pridruzis kaksni samopomocni skupini. Seveda, ko bo pricela z delovanjem. Zaradi korone pac trenutno ne delujejo. Obstajajao pa tudi razne brosure, knjige, ki ti bodo pomagale.
Drzi se in javi se se kaj.