FORUM Nebojse.si

Pozdrav,

imam kar velik problem in si ne znam pomagati, zato pišem tu, v upanju, da ima kdo podobno izkušnjo in/ali nasvet.
Ko sem bila se najstnica, sem bila ločena od družine nekaj mesecev in sem ostala praktično sama v hudi stiski in okoliščinah. Nato sem spoznala fanta, se preselila k njemu in bilo je vse prav in lepo. Nastopil pa je čas, ko sem med tednom v oddaljenemu kraju zaradi študija.
Problem pa je, da vsakič ko pridem nazaj v kraj študiranja (med vikendom sem pri fantu), me zagrabi tesnoba in pretirana žalost. Pogrešam fanta in njegov dom. Postanem neutolažljiva kot otrok, ko se loči od mama. Nekje do srede se s tem sprijaznim.
Zanima me, ali bi to lahko bilo povezano z mojo traumatično izkušnjo in kako si lahko pomagam? Študija si zares ne želim opustiti, to da bi me fant hodil obiskovat, bi še pojačalo mojo stisko in tudi ne pride v poštev.

Pozdravljena!

Locitvena tesnoba zna biti povezana z odvisnostjo od odnosa. Ce nismo imeli varnega, spodbudnega, stabilnega otrostva, imamo dolocene manjke.. v obcutju lastne vrednosti, polnega dojemanja sebe, svojih mej, potreb, itd. Nekako nismo povsem custveno samostojni.
Lahko da imas to skozi travmaticno izkusnjo, ko si bila sama. Verjetno je pa pridruzena splosnemu vzdusju, v domacem okolju, kot si zrastla, ce se nisi pocutila dovolj varno, da bi se lahko razvila v samostojno osebnost.
Toplo bi ti priporocala psihoterapijo, saj bi v pogovorih postopoma lahko razvila to, kar ti se manjka. V psihoterapevtskem okolju bos lahko varno povedala svojo zgodbo in delala na sebi. Tako se bos bolje pocutila s seboj in v partnerstvu. Lastna avtonomnost je pogoj, da imas lahko kvalitetno partnerstvo na daljsi rok.
Ti zelim in privoscim, da se bos tako odlocila zase! Vse dobro!