FORUM Nebojse.si

Lepo pozdravljeni!
Na forumu sem že veliko prebrala o depresivno-anksiozni motnji, se pa vseeno obračam na vas s svojo zgodbo.
Pred 7 meseci sem zbolela za depresivno-anksiozno motnjo in se začela zdraviti s Cipralexom. Najprej 10 mg, nato 20 mg. Pred 5 tedni mi je psihijatrinja zamenjala zdravila, in sicer sem sedaj 10 dni na Paroxatu 30 mg, poleg tega pa jemljem tudi Zolrix in Eglonyl. Bistvena težava so vsiljive negativne misli o smrti, ki kar ne zginejo. Zanimajo me vaše izkušnje z zdravili in vsiljivkami. Ker sem že obupana, vas lepo prosim za kakšen odgovor. Hvala!

Anksiozno depresivna motnja se zdravi s psihoterapijo. Zdravila so samo bergla na poti, da se postavimo nazaj v sicersnje ravnovesje. Zdravila ne pozdravijo vzroka torej. Ce zelis trajno resitev, bo dobra izbira psihoterapija.
Kaj se ti je pa dogajalo v zivljenju 7 mesecev nazaj? Kaksne misli o smrti pa imas tocno? Kako to zgleda?

Hvala za odgovor! Na psihoterapijo hodim že 7 mesecev, praktično takoj sem začela. Pred 7 meseci se ni zgodilo nič takega, motnja se je pojabila iznenada. Misli so v smislu, da je konec življenja, saj se motnja ne bo pozdravila. Imaš mogoče izkušnje z vsiljivimi mislimi? Hvala.

Imam enako diagnozo kot ti. Izkusenj z vsiljivimi mislimi nimam ravno. Iz dolgotrajnega dela na sebi, spremljanja dogajanja pri drugih in izobrazevanja, pa menim, da so vzroki za DAM enaki ali podobni. Vsi ti simptomi imajo samo ozadje, s katerim se dela...vzrok. Simptomi...katerikoli ze so, so pa samo posledica notranjega neravnovesja. Smo pa zaradi teh simptomov prestraseni in nas seveda skrbi..
Kako ti je pa na terapiji? Se ti zdi, da ti ze kaj pomaga?

Na terapiji mi je fino in mi je tudi že pomagala, a se še vedno zatikam pri teh negativnih mislih, ki so simptom DAM in za katere upam, da bodo minile. Kako si ti? Se dolgo zdraviš?

Letos sem imela malo tezko leto. Spomladi se je zgodila ena tezja zadeva, ki me je malo sesula. Vzporedno je bila prepoved dela za naso dejavnost zaradi korone, sem pa samozaposlena. Zaradi spleta okoliscin mi niso pomagali niti protikoronski paketi in tudi kasneje ni bilo dela in prihodkov. Avgusta in prvi del septembra je bilo pa delo na polno, tako da sem delala cele dneve. V glavnem.. ena zame res tezka okoliscina, pa se poslovna negotovost in skrbi ter preobrati. Malo me je sesulo spomladi in nisem najbolje folgala, pa sem bila posledicno malo anksiozna. Poleti sem bila kar ok. Zadnje tedne sem spet malo anksioznosti. Letosnje finance sem zdaj malo postimala. In imam namen vec delati zase zdaj na jesen/zimo, da se bom cisto nazaj sestavila.
Danes sem cisto vredu. Zdravim se ze dlje casa. Pride pa kaksno leto z vecjimi izzivi zame, ko se vedno malo anksiznost izberem, da lazje custva sfolgam. :kiselnasmeh: ;D

Upam, da boš čim prej boljše. Imaš tudi AD-je? So ti pomagali?

Hvala ti :043: tudi jaz tebi zelim, da bos cimprej povsem vredu :rozicodam:
Sem na AD Cymbalta, trenutno na 90. Po potrebi Kvelux za spanje. Zdravila mi pomagajo drugace ja. Lani je bil psihiater mnenja, da lahko povsem opustim zdravila.. Letos se je pa drugace obrnilo..
Misli me v tem obdobju dajejo bolj kot ne.. Poleti bila ze cisto vredu prakticno. Te tedne pa spet kar eno nihanje.. Pa naredim kaj zase in spet mirno in pozitivno.. Obrnem cisto na pozitivo lahko. Nakar me cez cas spet zagrabi. Hitro se vznemirim.. Jeza, krivda, strah ali pa malo tesnobe.. Niha mi razpozenje kar. Potem en cas pustim tako. Spet naredim kaj zase in pomaga..  :kiselnasmeh:
Saj bo...  :sonce:

Hvala ti za upanje! Jaz se prvič soočam s to stvarjo in me zelo skrbi, da nikoli ne bo bolje in da je praktično vsega konec. Zdravila so mi dosedaj pomagala, ampak negativne misli ostajajo...
Pozdravček :rozicodam:

Zagotovo bo se boljse.. malo zna trajati s temi zadevami.. :rozicodam:
Vcasih potem se kdaj kasneje pride tako.. pri nekaterih pa ne vec. Si znamo pa kasneje ze bolj sami sebi tudi pomagati.
Jaz bi bila skozi v ravnovesju, ce bi bil vsak dan soncek in nad 30 stopinj.  :sonce: :sonce: :sonce:  Poleti, ko je vsem vecinoma prevroce, je meni top

Iz srca ti hvala za podporo. Tudi jaz mislim, da zdravila še rabijo čas... je komaj 5 tednov. Se strinjaš? Lp in čim manj negativnih misli!

Zdravila se rabijo cas, definitivno :oki: hvala tudi tebi  ;D

Hvala ti, zlata si!! :rozicodam: si me malce pomirila...

 :wav: :sshockedd: :wav:Na hitro se skušam spoznati z vašimi prispevki. Seveda bom potreboval še mnogo pregledovanja, da si bom ustvaril kolikor toliko sprejemljiv vtis o tej vaši (no ja, zdaj tudi naši) druščini. Za  uvod vas prav vse toplo pozdravljam v upanju, da se bomo kmalu spoznali...

Že to, da sem se najprej znašel pod tem naslovom, pove, v čem so se dogajale moje največje težave.

Pozdravljeni!
Moja depresivno-anksiozna motnja se ne umirja in sedaj poleg Paroxata 60 mg uvajam še Cymbalto. Še vedno so v ospredju misli na smrt (samomor) in včasih se mi zdi, da ni več vredno živeti. Ima še kdo take težave? Ali negativne vsiljive misli minejo? Je imel kdo podobno stanje?
Hvala in lp,
Larisa

To je obdobje, ki bo minilo. Tezki casi so tudi... predpraznicno.. korona in ukrepi, ki potencirajo custva in obcutke.

Hvala ti za vse odgovore...Hvala, ker si.  :rozicodam: Sama že obupujem, saj dvomim, da bo kdaj bolje...Kako je bilo pri tebi? Cymbalta ti je pomagala?
HVALA!

Meni je Cymbalta zelo pomagala. Top AD. Jaz imam ze malo daljsi staz s temi zadevami. Nekajkrat so prisle na plano. Ze dolgo na psihoterapiji, tako da marsikaj postimala.
Zagotovo je to samo prehodno obdobje, ki ga je treba vzdrzati Larisa.  :oki: Misli so tako.. pridejo in grejo. Niso ravno stalnica.

Hvala ti! Zlata si!
Si imela tudi ti kdaj misli o smrti, samomorilne misli? Jaz imam zelo rada življenje in tega sigurno ne bi naredila, mi pa ta misel vzbuja anksioznost. Psihiatrinja pravi, da je to potlačena jeza.

Ja, tudi jaz sem imela misli, da zakljucim z zivljenjem. Na psihoterapiji se bos naucila ravnati z jezo tako, da jo ne bos obracala proti sebi. :oki:

Hvala ti!
So potem te misli zginile? Misliš, da zaradi AD ali bolj psihoterapije, verjetno pa kombinacija, ne?
LP,
Larisa

Ja, te misli so v celoti izginile potem. Kratkorocno najbolj pomagajo AD, na daljsi rok pa psihoterapija.. delo na sebi.

Kako je pa s tvojo jezo? Jo nasplosno cutis ali? Te zadeve se nam dogajajo predvsem zaradi potlacenih custev (jeza, strah). In/ali zaradi kaksnih nepredelanih travm, otroske bolecine.

Zagotovo bos tudi ti v casu cisto vredu, brez skrbi. Misel je samo misel... je votla navznoter. Ti ves, da se ne bos ranila. Morda se poskusaj cimmanj odzvati nanjo. Vec, ko se s tem ukvarjas slabse je - narasca in vecji je strah ter brezizhodnost, da ne bo nikoli bolje.

Skusaj preusmerjati misli na druge stvari.. na prijetne in pozitivne. Pocni stvari, ko so ti fajn. Ali samo enostavno delaj kaj.. cisti, gospodinji.. karkoli. Samo cimmanj misli na te stvari, ker jih s tem krepis.

Zelo cenim vsak tvoj odgovor. Naj ti bo povrnjeno v največji možni meri. Hvala, ker si!
Jaz jezo čutim, ampak je ne znam izraziti...vedno se samo prizadenem, če veš kaj mislim...
Vse upe trenutno polagam v AD-je in molim, da bi prijeli. Paroxat zgleda ni naredil še vsega...Cymbalto pa šele uvajam.
Kdaj so tebi prijeli AD-ji, se mogoče spomniš?
Hvala za vse besede in tvoj čas!

Ni problema Larisa ;D
AD morajo pokazati svoj polni efekt v parih tednih, nakasneje pa v 8 tednih. Simptomatika (vsiljive misli, brezizhodnost..) pa ponavadi postopoma izzveni v 3 mesecih do pol leta.
Koliko ti je pa psihiatrinja predpisala Cymbalte? 30 ali 60 mg? Imas zdaj, ko si zacela z jemanjem, ojacane te misli?

 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:
Trenutno mi je predpisala 30 mg... Za začetek, nato pa bova višali.
Upam, da tudi pri meni minejo vsiljive misli. Nekako se mi zdi, da imajo vsi te misli, je tako?
LP,L

Trenutno se misli niso ojačale, ampak so take kot so bile prej...

Fino, da bosta postopoma zvisevali, ker je manj moznosti za stranske ucinke.
Vecinoma so te misli o smrti pa o samomoru. Nekateri se tudi zelo bojijo bolezni, odnosov, ipd. Tale je nekako precej standardna, ja.

Seveda bodo minile, brez skrbi. ;D ;D Zdaj ti bodo zdravila pomagala. S psihoterapijo se bos naucila se kako drugace s custvi ravnati. In se tako opremila se za vnaprej.

Vse bo vredu :pomezik: :pomezik:

Veš, velikokrat obupam...Nato pomislim na osebe, ki jih imam rada in na osebe, ki me podpirajo (tu štejem tudi tebe) in se dvignem iz obupa.
Držim pesti, da bo bolje, tebi pa iz srca želim vse najboljše.

Hvala ti :043: :-[
Vse kar je, je da nekako prezivis ta tezek cas. Zaradi sebe in zaradi drugih. Drzim pesti, da se bodo te misli cimprej nehale in bos lazje dihala.  :rozicodam: :rozicodam: Vse to mine ves, samo vprasanje casa je.
Si lahko se sama kako pomagas, se tolazis in bodris, da bo minilo? Si poves, da se bo nehalo? Da moras samo potrpeti ta cas. Ima se vecji efekt ves.
Jaz ti pa v mislih posljem se kaj pozitivnih vibracij.  :043: :043:

Ja, drži, če si tako ponavljam, je malo boljše. Se ti vsekakor še kaj oglasim, ker me pogovor s tabo pomirja.  :rozicodam: :-* :043:

Cimvec si tako prigovarjaj. Tudi ko ni nujno, ker bo ko je huje se bolj ali hitreje koristilo.
Kar pisi, ni problema. Lahko tudi na ZS. Si se me res globoko dotaknila :rozicodam:

Hvala ti!! Zlata si in naj ti bo vse povrnjeno! :-*

Larisa,

jaz imam sicer drugačno diagnozo, ampak se vseeno malce najdem v tvoji situaciji. Sama imam sicer obsesivno - kompulzivno motnjo in takrat, ko je bilo najhujše, so se mi vsiljevale tudi misli o smrti - v smislu, kaj če se zdaj najem vseh tablet, ki jih imam na dosegu? Kaj če kar naenkrat zapeljem s ceste? Kaj če skočim nekam v prepad? In še bi lahko naštevala. Pravijo pa, da če se teh misli ustrašiš, bojiš, potem so samo vsiljive misli, ki ne bodo pripeljale do dejanja.
Vsekakor so pa zeeeeeeelo neprijetne. Čeprav se v tem trenutku zdi grozno, prosim NE OBUPAJ, kmalu bo boljše, zdaj je res važno, da stisneš zobe. Jaz sem z AD.ji začela pred enim letom in moram reči, da je velik napredek. Seveda se še pojavljajo razne misli, ampak z lanskim letom ni primerjave.

Vse dobro, javi se kaj  :rozicodam:

Thinkingmind, pozdravljena!

Hvala, da si mi odgovorila in hvala za spodbudo.
Trenutno je res težko, saj se misli o smrti ponavljajo non stop. Nekako probam zaupat besedam psihiatrinje, Nives in tebi, da bo kmalu boljše.
So se ti misli vtišale? Jaz se teh misli res grozno prestrašim, tako da me ovirajo pri vsakodnevnem funkcioniranju. Moram pa reči, da je boljše, kot je bilo...
Katere AD-je si jemala ti?
Hvala za prijaznost in vse dobro! :rozicodam:

Ja, so se, določene se še vedno pojavljajo, z AD.ji se je zadeva kar porihtala. Vem pa, da to še zdaleč ni dovolj, zato sem začela hoditi tudi na psihoterapijo. In tudi meni je bilo rečeno, da imam ogromno težav prav zaradi potlačene jeze.
Jemljem pa Asentro, že več let, lani sem imela kratko pavzo, nato pa sem decembra ponovno začela, ni šlo brez...
Če se misli prestrašiš, je to verjetno res neka vsiljena vsebina. Verjamem, da se jih prestrašiš, tudi jaz sem se jih, ampak točno to je problem pri teh motnjah, zaradi strahu imajo misli večjo moč. Ampak tudi to bo minilo, tudi, če se v tem trenutku ne zdi tako.
To, da gre na boljše, je super znak. Pomeni, da AD.ji delujejo, samo tako naprej, sčasoma bo izzvenelo ali pa se zmanjšalo do te mere, da te ne bo obremenjevalo.
Če bo pa kakšna kriza, pa kar napiši, nisi sama   :pomezik:

Hvala za prijazne besede.
Sedaj se res zdi, kot da nikoli ne bo bolje. Ampak vztrajam in si ponavljam pozitivne besed, kolikor pač lahko. Trenutno sem 4 mesece na Paroxatu, od tega 8 tednov na 50 mg in dva tedna na 60 mg, kot rečeno pa uvajam tudi Cymbalto. Mislita, da bi zdravila morala v tem času narediti več? Kako je bilo pri vama?
Hvala**

Pri meni tam do 5.,6. tedna ni bilo skoraj nobenega izboljšanja.. Potem pa res postopoma. Ampak tako kot je rekla Nives, so vedno vzponi in padci. Samo vztrajati treba. Če se že kaže učinek, potem sigurno bo :)

Hvala!*

Ne vemo, koliko časa bo trajalo pri tebi. Ti še menjavaš/dodajaš drugo zdravilo.. In pri vsakomur gre malenkost drugače.

Kot je zapisala že Thinkingmind... če se že kažejo znaki izboljšanja, zagotovo bo.

Vse bo še vredu  :oki:

Hvala*
Stanje gre sicer res na boljše, a vse skupaj traja...
Mi pa vajina podpora nenormalno dosti pomeni, tako da se ziher še javim! :rozicodam: :rozicodam:

Pozdravljene*
Eno vprašanje- je tudi vama po začetku delovanja AD-jev stanje nihalo? Jaz kot, da si ne bi "dovolila" da je bolje in vsakič prime strah, da bo itak šlo nazaj...
Hvaležna vnaprej za odgovore! :rozicodam:

Pozdravljena,

ja pri meni so bila na zacetku nihanja precej prisotna, zdaj ze manj, ampak se vedno.. Kar je verjetno cisto normalno in povezano z razlicnimi faktorji (stres, odnosi, korona itak)
Pridejo slabi dnevi, ampak tudi minejo  :)

Pozdravljena Larisa ;D :)
Ja...seveda je nihalo precej. Ko že kaže, da si ok, pa spet kak korak nazaj...spet dva naprej. Tako to gre.
Na psihoterapiji boš spoznala, kako se samobojkotiraš. To je značilno za nas DAMovce :pomezik:

Punci lepo pozdravljeni!
Najprej vama želim lepe in mirne božične praznike ter vse vse najlepše v novem letu. Nives pa vse najboljše za rojstni dan ter naj se ti povrne vsa dobrota, ki jo deliš z mano/nami.
Danes je moje počutje malo nihajoče-od tega da bo vse ok, do vsiljivih misli o smrti. Je pa bilo npr. v ponedeljek bistveno bolje. Manj misli in večji optimizem. V dneh ko je bilo bolje, sem v glavi občutila nekakšne "vibracije". Se vama je to dogajalo? Sama malce obupujem nad AD-ji, ampak verjetno se mi je vse pomešalo, ker uvajam Cimbalto. Hvala Bogu zaenkrat nimam neželenih učinkov. Kakšna spodbudne besede od vaju se neizmerno veselim, zato se vama zahvaljujem za vse! :rozicodam:
Larisa

Hvala Larisa  ;D :) :rozicodam:

Kot ze receno.. bodo boljsi in slabsi dnevi, trenutki... povej si to se sama. Vazno je, da ti gre na bolje :rozicodam:

Pozdravljeni,
danes sem nekoliko v stiski...pa vam pišem. Mislite, da bo kdaj konec tega mučenja? :rozicodam:

Seveda da bo, defitinitvno  :oki:
Vecji prazniki malo drugace delujejo, ce se nismo povsem ok. Ze mali stres poveca simptomatiko :pomezik:

Larisa, seveda bo bolje. Jaz sem bila lani v popolnoma isti situaciji. Po enomesecni hospitalizaciji sem se vrnila domov, cisto nepripravljena na praznicno "vzdusje". Vse kar sem razmisljala je bilo, kako bom prezivela dan. In ko ljudje od tebe pricakujejo, da bos nasmejan, sproscen, druzaben, ker so pac prazniki, tebe to se samo dodatno iztiri. Tudi to bo minilo, verjemi, to je le obdobje iz katerega bos prisla bolj mocna kot kadarkoli.  :rozicodam:

Punci, najlepša hvala za odgovore! Zaupam vama in verjamem v to, da bo nekoč boljše. Thinking mind, katera zdravila pa ti jemlješ? So ti veliko pomagala?
Obema lep večer***

Jaz jemljem Asentro. Mi zelo pomaga ja, težko bi se izvlekla brez ADjev..

Hvala ti! :-* :rozicodam:

Pozdravljeni vsi skupaj!

Danes je stanje po treh mučnih dnevih, za odtenek bolje. Sedaj je 9 tednov Paroxata na 50 mg in 3 tedni na 60 mg + en teden Cymbalte na 30 mg. Kakšno je vaše mnenje glede zdravil? Kdaj mislite, da bi prijelo. Moram sedaj, ko sem zvišala Paroxat čakati tudi 8 tednov? Vem, da zdravila niso vse in se tega tudi držim, a malce podpore v teh težkih trenutkih vseeno potrebujem. Mogoče še kakšen komentar? Vsem se zahvaljujem za odgovore in čas. :rozicodam:

jaz sem 5.ti teden na paroxatu.. 20 mg in imam ta teden grozen teden.. se mučim, ker mi je še vedno slabo , pa notranji tremor mišic ? mi telo od znotraj "vibrira", sem še vedno zakrčena.. in se matram cel dopoldan pa vzamem lexaurin, da se to malo pomiri .. res ne vem zakaj se telo še ni navadilo

p.s. sem pa povratnik na paroxatu ..

Pozdravljena!
Počasi se bo telo navadilo in ti neželeni učinki bodo prešli. Kako ti je v prvo pomagal Paroxat? Si tudi jemala 20 mg? Boš odmerek še povišala? Imaš tudi ti težave z vsiljivkami?
Kar se tiče telesnega počutja bo definitivno bolje.  :rozicodam:

v prvo me je zdelala mena... dolga zgodba.. stres, slabosti, nespečnost, živčnost.. čez kaj vse sem šla, da sem na koncu pristala na paroxatu.. ja, na kemiji

definitivno mi je pomagal .. ja, samo 20 mg.. sem bila taka kot prej ..  :oki: Nikoli nisem imela težav s vsiljivkami ..
 

Recimo, danes sem spala samo 2 urci  :'( .. do 1.ih zjutraj .. potem sem se ob 5.uri spet totalno prešvicala, spet preoblačenje, sušenje glave.. pa premestitev nazaj v posteljo in matranje, da bi zaspala.. spanca od nikoder, glava ne da. V prvo sem bila 4 teden že brez lexaurina, sicer sem se še matrala glede spanca, ampak je bilo vsaj nekaj ur, in sem že hodila nazaj v službo.. 5-6.ti teden sem bila že skoraj čisto ok  kot se spomnim

Je pa res, da sem včeraj vzela lexaurin ob 17.uri .. in potem nič več. Želim zaspati brez lex, samo kot rezultat AD-ja..  Je že skrajni čas, da se mi ta ritem začne postavljati nazaj, mar ne ? Ali bo pač trajalo .. saj ne vem.. še par tednov ? 

In sedaj sem zmatrana, glava polna.. čutim spet zakrčenost.. in dan bo spet neskončen

Si oz. bi mogoče probala za spanje s kakšnim antipsihotikom? Meni zelo pomaga Zolrix. Sama še čakam, da AD-ji primejo, imam pa ogromne težave z vsiljivimi mislimi, medtem ko se je telesni del popravil. Tudi pri tebi se bo, sigurno. Verjamem, da je težko, če ne spiš, a probaj mogoče s kakšnim kratkim sprehodom in mogoče zdravnika vprašaš za AP.
Želim ti vse dobro!

Pozdravljene vse!
Kako ste danes?  :rozicodam: Jaz niham, a upam, da AD-ji primejo in da lahko začnem s korenitim delom na sebi. Sedaj je 4 tedne Paroxata 60 mg in teden Cymbalte 60 mg.
Pozdravčke vsem!

Larisa, imam občutek, da ti kar dobro gre :) včasih je napredek tako minimalen, da ga sploh ne opazimo. Potem pa, če primerjaš z enim tednom, mesecem nazaj, je pa v bistvu velika razlika  :)

Kako sem danes? Utrujena. Od službe. Trenutne situacije. Razmišljanja, kaj nas čaka v prihodnosti..

Hvala ti! :rozicodam: :-*
Najbolj se dajem z vsiljivkami, ki kar nočejo stran...
Verjamem, da si utrujena od vsega skupaj, a ti želim vse dobro tega sveta!

Še jaz bi pristavila svoj piskerček. Na AD Asentra sem 11 let zaradi paničnih napadov. Pred tremi meseci se mi je poslabšalo. Iz 100mg sem dvignila na 150mg, pred tremi dnevi pa še na 200mg. Tudi jaz sem že skoraj obupana in resnično utrujena od čakanja na malo podpore. Pa ne samo čakam, se ukvarjam z družino, delam (na bolniški sem bila le nekaj dni) in dnevno se ukvarjam s hojo in tekom. In še vedno čakam, da se mi neha vrtet, da ne bo več občutka izgubljanja tal pod nogami. Navzven delujem kot da je z menoj vse v najlepšem redu, a domov prihajam popolnoma prepotena od notranjih bojev.

Larisa, vsiljivke so kar vztrajne ja, ampak bodo sčasoma izgubile na moči in jih boš lažje odmislila.

Hileni, je zdaj kaj slabše, ko si dvignila odmerek?

Thinkingmind hmmm, vrtoglavica se je še okrepila, ampak nekako je manj tesnobe in panike ob tem. Bolj v smislu, če padem dol, me bodo že pobrali.

Hvala*
Hileni, sva nekako na istem, le da mene močno dajejo vsiljive misli. Glede telesnega počutja sem prepričana, da se bo izboljšalo.
Bodimo si v podporo*

Larisa zdržat bomo morale, ker druge nam ni.

Hileni, res je! Si kaj bolje?

Larisaaa, a se lahko javiš v zs?  :wav: