FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni, sem nov na forumu.. Star sem nekaj čez 30 in moje življenje je ena velika žalost.. Od malih nog se spominjam težav doma, imeli smo alkohol v družini, vse te stvari so mi kot otroku skrivali. Spomnem se pogovora med mano in starši, bilo mi je cca 8 let, mama je odšla na zdravljenja alkohola in z očetom stai mi prikazala zgodbo, da se mama razburja in gre nekam, da se bo bolje počutila. Kot otrok seveda nisem vedel zakaj je v resnici šlo, resnico sem spoznal čez nekaj let. Po zdravljenju smo vsaj za kratek čas živeli kot #običajna# družina, hodili na izlete, večerje in poskušali vzpostaviti neko vez. Sreča ni trajala dolgo, ko sem vstopil v srednjo šolo so se doma stvari čudno odvijale.. Mama je  zapadla v hudo depresijo in ta je trajala več kot letno dni, nisem razumel kaj se dogaja, po letu dni pa se je stanje prevesilo v hudo manijo. Manične faze so bile zelo nevarne in nepričakovane. Vmes sta se starša ločila, mamino breme je padlo name.. Običajno je zgleda tako, da je pozimi bila mama depresivna, ko je nastopilo poletje pa manična. Vsaka njena manija se je končala s prisilno hospitalizacijo..Večkrat sem bil tudi sam priča, ko so jo odpeljali pod prisilo. Večkrat sem bil nemočen, ko sem ji želel pomagati ampak je mojo pomoč odklanjala, oz. še huje zmerjala me je z vsem možnim, obtoževala mene,da sem jaz vir njenih težav in da ji želim slabo..Težko sem sprejemal vse te težke besede ampak sem vedno zbral moč in ostal močan. V nekam obdobju je bilo enostavno prehudo in sem bil primoran prekiniti stike z mamo. Očetove podpore nisem imel in vedno sem se v vseh teh situacijah počutil sam in nemočen. Lahko bi pisal še in še.. naj bo to dovolj za uvod.. Danes hodim v službo, imam partnerko s katero ne živiva še skupaj. Z mamo sem vzpostavil vsaj kolikortoliko normalen odnos.. Še vedno me preganjajo vse njene faze, vsi moji grenki spomini, krivice.. Mama je bila 4 leta doma in v tem času ni bila hospitalizirana, zadnji mesec pa opažam spremembe in ja moj notranji občutek mi ne laže. Danes sva se srečala in vidim, da spet drsi v manijo, polna je obtoževanj, zelo prepirljiva. Pravi, da je le boljše volje ampak na njenem obrazu ni dobreo volje, prej vse drugo.. Ne morem povedat kako me te stvari potrejo, ne vem kaj naj naredim. Mama ima pregled čez 1 mesec, v enem mesecu pa bo stanje katastrofalno.Predlagal sem ji, da greva na pregled pa se ne strinja, v tej fazi zavrača moje predloge in s prstom kaže name..

Veliko nas je, ki smo imel tako ali drugace strupene starse in se nas posledicno najde na tem forumu. Ce se ne hodis, bi ti svetovala, da pricnes s psihoterapijo. Scasoma bos lahko predelal ta ruzak, ki sta ti ga starsa predala. Zavedno ali nezavedno prenasamo te razne custveno-miselne vzorce na vsa nasa zivljenjska podrocja. Predelava ti bo omogocila, da se pretezno ali v celoti osvobodis teh raznih bremen. Lahko se bos naucil razmejiti od tvoje mame na nacin, da ta ne bo imela bistvenega vpliva na tvoje zivljenje. V tvojem primeru verjetno to, da bos locil, do kje je tvoja odgovornost in se naucil ravnati s svojimi obcutki krivde. Ce bos vztrajen lahko prides do tocke, da ti bo skoraj vseeno. Prevzemati taka tezka tuja bremena je res hudo...in nima nobenega smisla, ker s tem nisi naredil nicesar ...ne zase, ne za njo. Je pa tezka, da bi to sam postimal brez strokovne podpore. Potrebna je zunanja strokovna oseba, ki bo dovolj dolgo zrcalila tvoja notranja stanja, da jih bos dovolj ozavestil, da bos lahko zacel ziveti drugace
Vse dobro ti zelim :rozicodam:

HVala Nives za spodbudo..Vem, da bo psihoterapija edina rešitev za moje tegobe..Nekaj ur imam že za seboj izpred let, sedaj pa se mi zdi, da sem spet na začetku. Ponoči nimam trdnega spanca zaradi vsega in samo čakam kaj bo jutri, kako se bom z vsem spoprijel. Preveč dobro poznam zgodovino in vem kaj se lahko razvije, vsak dan je težak kot skala in vsakega dneva se bojim.
Enostavno ne morem sprejeti to kar se mi je dogajalo in situacije se ponavljajo. Enkrat lahko napišem kaj več, da bi me bolje spoznali oz. vidli v mojo ranjeno dušo.
Vsekakor jutri pokličem terapevtko in se veselim srečanja z njo, le na tak način si bom pomiril dušo..

Prosim   :)
Ko bos dovoljkrat govoril o svoji zgodbi..cutil vso to njeno vsebino.. nekega dne ne bos vec imel potrebe se ukvarjati s tem. Lahko jo bos sprejel. Pot to tja ni lahka.. veckrat bo bolelo  zelo..bo jeza in bo zalost.. Ne bo pa tako cel cas. Rana se bo odpirala in zapirala in vsakic bos lahko odcutil nekaj nje.. Morda bo trajalo leta.. vmes se ti bo kdaj zdelo, da ne bo konca. Vendar scasoma bos lahko sprejel in se nehal ukvarjati s tem. Kljucno bo tudi, da zdaj priblizno zivis tako, kot bi si zelel. Morda bos vmes se kaj korigiral.
Pa naucil se bos razmejiti od mame. Biti z njo toliko, da ti ne skodi. Ne bos vec nosil bremena, ki ni tvoje.
Samo za hodit je po tej poti ...to je vse. :oki:

Hvala za vse spodbudne besede.. Sliši se malo smešno vse skupaj ampak ja kot, da sem ujet v nekem krogu in nosim mamino breme. Problem je, da sem edinec, mama živi sama in nima kontrole in potem se dogaja kar se. Vedno se čutim dolžnega pomagat in vedno dam vse od sebe, da bi lahko karkoli naredil, da bi bilo bolje. Dostikrat sem sebe dajal na 2 mesto samo, da sem poskušal njo nekako rešiti.. Psihoterapija kliče in upam, da grem čimprej do terapvetke umirit ta ognej v meni.

Meni se ne zdi smesno :kiselnasmeh: V bistvu te zelo razumem. V taksnih situacijah, kot je tvoja ze kot otroci razvijamo vlogo resitelja in prevzemamo prevec odgovornosti. Prevzel si vlogo maminega partnerja in maminega resitelja. Nosis odgovornost, ki jo ona ne prevzema.
Tudi sama sem dolgo casa trpela, ker nisem mogla resiti svoje mame in polbratov. Ocim je v mojem otrostvu psihicno in fizicno mucil mene in mojo mamo in nama jemal svobodo. Totalna kontrola in strahovlada. Veliko vsevrstnega nasilja, alkohol..kriminal in zapori, varanje..izkoriscanje.
Zanj smo bili vsi namenjeni, da mu bomo sluzili na vse nacine, tudi z denarjem. Mama je celo zivljenje edina delala. Je totalna zrtev. Enega od mojih polbratov ocim se vedno financno izkorisca. En polbrat ne sfolga s seboj in je hud alkoholik. Mama je imela pred kratkim ene zdravstvene tezave, pa si ni pomagala. Oblezala je na grobu moje babi, svoje mame in se ni vec mogla pobrati.. ni prosila za pomoc in tudi kasneje si ni pomagala. Pred menoj je bila ta slika, kako nemocna tam lezi na tleh. In sem si rekla...glej..to je njeno zivljenje in njena izbira...in ce ona noce do zdravnika...
To vse je seveda (sele zadnja leta samo) rahlo mucno in jaz jih imam ze dolgo tudi na varni razdalji. Dolgo sem gorela v tem, da bom razresila situacijo in s tem ozdravila sebe. Imelo me je, da bi sla domov in ju pobila. Bila je blazna jeza do ocima. Vrsto let sem cutila tudi hudo jezo na mamo, da me ne zascitila in mi dala tega, kar sem potrebovala. No..resila sem se popolnoma drugace..
Veckrat sem v zivljenju kasneje koga resevala.. tudi kakega partnerja odvisnika in brez sluzbe. Bila tuje bitke na zivljenje in smrt... Izmenjavala vloge resitelja, agresorja ali zrtve.
Najprej se v meni nehal ta krog agonije. Potem se je pa ene 4 leta nazaj v meni nehal vrteti tudi ta krog pogresanja in resevanja mame. S tem v zvezi vec nic ne pride na plano.
Nimam vec potrebe resiti mame ali polbratov. Vcasih se se na kratko ujamem v to, da bi resila kako prijateljico, ki zapade v kako stisko. Vcasih se na cas prevec poistovetim s kom s tega foruma. Zacutim lahko vsa ta bremena.. sem izjemno senzibilizirana na to.. V bistvu se zdaj se moram vcasih paziti, da ozavestim, da to niso moje bitke in moje zivljenje. Borila sem se v nasteto bitkah in v meni je ta bojevnica. ;D :'( :( Ponosna sem nase zaradi tega po svoje. Zatadi bojevnice v sebi sem si lahko ustvarila svoje zivljenje. Po drugi strani pa zdaj vem, da si lahko privoscim, da imam mir in pocivam :vrocina: V mojem zivljenju zdaj ni kaksne posebne drame. Dovolj!!! je bilo tega.
Na plano prihaja samo se travma pred fizicnim nasiljem, kar mi se ni uspelo zares obvladati. Drugo je za mano dovolj, da mi ne dela tezav...Pomagala mi je psihoterapija  :)
Enkrat se ta rana lahko dovolj pozdravi :oki: zato kar pogumno :pomezik: :oki:

Se tole bi rada dodala. Da ne bo vse crno-belo..
Taksne tezke izkusnje nam, ko jih prehajamo dajo tudi zelo dragocena darila. Skozi njih oblikujemo nekatere osebne lastnosti, ki nam precej pomagajo v zivljenju. Spoznavamo zivljenje na nacin, kot ga marsikdo ne in okusimo lahko nekatere zakone narave in zivljenjska bistva. Spoznavamo vrednote, ki so zares pomembne. Bolje lahko postavimo svoja zivljenjska podrocja...zgradimo bolj trdne temlje. Drugace ...bolj konstruktivno in avtenticno opazujemo sebe, druge in svet okrog nas..  :rozicodam:

Moram povedati, da sem ponovno začel hoditi na psihoterapijo.. imam ogromno enih stvari katere bom moral razrešit, trenutno me pa najbolj obremenjuje odnos z mamo vem, da je nevarno in lahko postane ta odnos odvisniški. Mama je trenutno v privdvignjenem stanju in lahko vsak čas zleze v manijo in tega me je najbolj strah. Iz preteklih izkušenj vem kako so se te stvari končale.. Moram ostati močan in delat na sebi. Vsaka najmanjša sprememba me vrže s tira in ne morem sproščeno delovat, zajebano res..

Kot so že pisale uporabnice zgoraj, veliko nas je z bremenom, ki so ga na nas prevalili starši. Žal...

Ampak prvo kot prvo - poskrbi zase. Ni druge izbire, najprej si TI na vrsti. Zato pozdravljam odločitev o ponovnih psihoterapijah, sam se držim tega. In prva stvar ki sem jo želel obdelat na terapijah je ravno to breme, ki sta ga starša s svojimi vedenji prevalila name.

Žal je tako da zate - kot si že verjetno ugotovil - ne bo poskrbel nihče razen tebe samega. Pohvalno je da v proces reševanja težav po vsem doživetem želiš v to vključiti tudi mamo, vendar pazi na omenjeni odvisniški odnos. Ne smeš dovolit da do tega pride, ker kot rečeno, TI si sam sebi na prvem mestu.

Držim pesti, verjamemo da ti bo uspelo, moralno podporo pa dobiš kot vedno tu, med nami, kadarkoli ;)

Drži se!

Vzorci ze so.... Poanta je, da prepoznas, kako te vzorci delujejo...Zakaj so.. v cem ti koristijo in v cem ne. Kako delovati, da jih obrnes kontra..poskrbis zase in za svoje potrebe. Moras jih spoznat..prepoznat sebe v njih, da potem ves cesa vec noces. Tukaj ti bo psihoterapija v veliko pomoc :oki: Ni od danes na jutri. Ne rabis se nicesar bati. Te bo psihoterapevtka vodila, da se bos postopoma odlocal zase. :oki:

Hvala vsem za vspodbudne besede :) Ja kot sm že lahko pred 10 in več leti ugotovil, da zame ne bo nihče poskrbel razen jaz sam. Ko sem bil še otrok sem mislil, da bodo zame poskrbeli vsaj sorodniki, vendar tudi ti so bolj kot ne obrnili hrbet in sem kmalu videl, da iz te moke ne bo kruha. Sedaj sem že odrasel moški z dobro službo in živim na svojem. Od nobenega ne pričakujem nič in tako tudi ne bo razočaranj. Sem bil pa zaradi vseh teh nemogočih stvari velikokrat prikrajšan v življenju. Na prvo mesto sem dajal mamo in vse samo, da njej ugodim, od financ, časa itd.. pa vendar na koncu to ni prineslo nobenega rezultata..

Tvoj plus iz take situacije je v tem, da si se hitreje in bolje znasel v funkcionalnem ali prakticnem delu zivljenja. Samo se malo se dodatno custveno osamosvojis pa bo vse vredu. :oki:

Moj plus je vsekakor to, da sem bil v življenju primoran se hitro  znajti in zaživeti po svoje.. Ne vem, če je bilo vredno vsega. Ta vikend sem imel občutek, da ne bo vse vredu in moji občutki me nikoli ne prevarajo. Včeraj sva s punco obiskala mamo in zgodilo se je to česar sem se najbolj bal. Vedno se prepira z mano, govori nekatere stvari katere niso resnične, vedno me obtožuje, da je ona moja mama in jaz njen sin in nimam pravice se vtikat v njeno življenje.. Ko pa bilokaj rabi sem vedno prvi za pomoč in je vse samoumevno od bilokake pomoči, do financ katere sem ji večkrat dal. Njene besede me zelo zabolijo, težko si dopovem, da je to bolezen in to govori bolezen ne ona.. Vedno, ko je v tem stanju ponovi iste besede, jaz sem kriv za vso njeno bedo itd.. Imel sem zelo slab spanec, jutri jo peljem do njene psihiatrinje in vidimo kaj bo. V tem stanju je edina rešitev prisilna hospitalizacija, sama ne bo prišla v normalo nikoli, potrebuje strokovno pomoč.Vsega imam res dovolj in mislim, da je breme katerega nosim že vsj 20 let enostavno pretežko in ne vem zakaj moram jaz nositi ta tovor na ramenih in ne morem zaživeti svojega življenja..

Kdaj imas pa psihoterapijo?  Da se bos lahko malo razbremenil...

Sem jo imel v soboto.. v nedeljo je pa bilo spet pestro z mamo in sem čisto ven padel.. V soboto imam spet terapijo..

Morda se lahko zmenis, da jo imas kaj prej?

Imaš prav, danes pokličem terapevtko in se poskušam zmeniti, ponoči nisem spal in sem cel čas nemiren in vidim črne scene pred seboj. Mama v tem stanju mi sproža en triger in v trenutku postanem nemiren in ne morem delovati, to se dogaja vse zaradi zgodovinskih dogodkov..

Ja...potegne te noter v te vzorce. Zato najbolje cimprej s terapevtko govoriti. Da se razbremenis in te bo usmerjala.. Scasoma se bos naucil pa sam mejo z mamo imeti. :oki:

Vidim, da bom moral še veliko delati na mojem odnosu z mamo. Najbolje bo, da se distanciram in naredim jasno mejo, prevečkrat sem ji šel naproti, vse naredil, ji poskušal pomagati tako, da sem škodoval sebi na koncu pa ni bilo nobene hvaležnosti ne nič. Imam občutek, da nekaj pri njej je bolezen, velik del pa tudi njena osebnost. Ne smem jo nič osebnega vprašat, ne smem se preveč vtikat v njeno življenje. Torej ona ne pozna nekih splošnih pravil med sinom in mamo. Hkrati pa me brez problema vpraša za bilokaj, ko kaj potrebuje. Ta del ji ni čisto nič sporen. Lahko ji pobelim stanovanje, kupim barvo, čistim in ji delam usluge. Te stvari so z njene strani očitno normalne in nekako se pričakuje, da ji bom vse to nudil, tudi denar dajal ali pa posojal, ko ga bo rabila.. Njej pa je problem zame karkoli narediti oz. če že naredi mi to jasno poudarja še dolgo časa. Govorim pa o stvareh katere so običajne, enkrat na 2 tedna, če mi kaj skuha, včasih zlika, to je pa to. Ne razumem več ali je to bolezen ali je to njeno realno stanje, bolj se nagibam h drugi opciji...

Očitno nekateri starši mislijo, da so otroci zato, da služijo njim in njihovim potrebam.  :ne: :ne:
Če rad bereš lahko prebereš npr. knjigo Strupeni starši... ali še kaj na podobno temo, da boš čimbolj spoznal, kaj vse ni ok in boš lahko bolj suvereno postavljal meje.
Kako bi izgledalo pa, če bi ji direkt povedal, kako ti je, kako se počutiš v trenutnem času...kako si se kot otrok? Če bi vsaj en mali konček prišel do nje? Ali nima nobenega dometa za slišati drugega? Verjetno ne?
Ko sem sicer jaz to nekoč že dlje nazaj, skušala z mojo mamo in sem zraven jokala...ji povedala, kako se počutim.. je naredila tako sceno, o kateri je še drugim potem razlagala. Da se ona ne bo z mano dobivala, da ji jaz jočem.. Zatem se po moji volji nisva videle ene 7 let.
Vmes sem sama dovolj predelala, da me ni več ganilo. Zdaj greve na vsake 2 meseca na eno kavo.. jaz sem vesela ko jo vidim in jo imam rada in to je to. Se poslovive in takoj vstopim v svoj life, brez kakršnihkoli drugih čustev, želja, potreb...
Za predelat kaj za nazaj tudi ni nujno, da starš zna slišati..ali da je še živ. :oki:
Če bi pa vsaj malo znala slišati je lahko za oba zelo zdravilno.... Kar tako naprej v tej smeri  :clap:

Vse skupaj je ena mineštra.. Sem edinec in namesto, da bi bil deležen kakega bonusa, je vse mamino breme padlo name. Doma sta se ločila in je to postal kar moj problem Ona ne razume, da sem moral marsikatero breme nositi po nepotrebnem. Ona samo sebe vidi kot žrtev vsega, jaz sem pač slučajno tam bil in nosil malo posledil, nič kaj hujšega po njeno. To, da sem ji v nekaj letih kupil avto, televizijo, ji dajal denar, ko ga je potrebovala, nikoli zahteval vračila, to je v njenem svetu očitno normalno. Jaz sem moral z njo it čez pekel, nikolikokrat poklicati policijo, ker je zaradi manije razgrajala, velikokrat klicati reševalce, zdravnico.Večkrat sem moral na sodišče zaradi njene hospilatizacije. Ko je bila v bolnici, sem jo obiskoval, ji nosil stvar, vse skušal storiti, da sem ji hodil naproti. Hodim v službo vsak dan, poleg tega sem si sam kupil stanovanje, brez kakršnekoli pomoči, poleg službe se ukvarjam še z 2 dejavnostima in se trudim kar se da. Več kot očitno je, da ona moje situacije ne vidi in je ne razume.. Preveliko breme sem nosil in tega mi je dovolj. Tudi sam sem se neko obdobje totalno umaknil od mame, nisem videl drugo opcije. Mislil sem, da bo to sprejela, pa mi danes vedno reče, da sem se odmaknil od nje itd.. Nives kako tvoja mama, ti je kdaj očitala tvoj umik za 7 let?
Knjigo si bom vsekakor prebal.
Si pa edina ti Nives katere tu odgovarjaš.. ni veliko aktivnosti na forumu.. Sem se ti dovolil tikat, ker najbrž se forumci tikamo :)

Ja, po mojem se tikamo ja :sesmejem: :oki:
Ocitno ostali tukaj gor niso tako zgovorne sorte ali kaj.. ne vem. :kiselnasmeh: Resda razlicne potrebe tukajle uresnicujemo.. Meni je tudi zal, da se kaj bolj ne pogovarjamo na tem forumu.

Moja mama se je vsaj malo zavedala. Se velikokrat v nic dajala, ker nam ni nudila pravega otrostva. Se vedno pa ne prevzema odgovornosti, ker krivda ni odgovornost in ker je ona zrtev, verjetno zase nikdar ne bo nasla zdravilnih odgovorov. Ima pac prirocnega krivca za vse tezave  :kiselnasmeh: Jaz sem odsla od doma s pomocjo CSD pri 14 letih, tako da je bilo zato malo drugace. So njena pricakovanja takrat malo izpuhtela. Jo je pa ocim tudi cel cas terorizal in nadziral zatem in si ni upala. Se bolj na nerealnih tleh in razlog za moj odhod je pri nas bil on. Ta je pricakoval popolno pokorscino, nas na polno na vse nacine izkoriscal in teroriziral. Zatreti smo morali sebe, da smo preziveli. Ne vem, ce mi je mama zamerila tisto vmesno obdobje. Je bolj vase zaprta zenska in tako poglobljeno se verjetno ne bova nikoli pogovarjale.  Ocim je pa prevec kontra vsem mojim kljucnim vrednotam, tako da verjetno nikoli ne bom imela zelje, da ga se kdaj srecam..
Jaz sem pri sebi razcistila dovolj, da lahko zivim z vsem tem, kot je bilo in kot je. Resda sem dolgo potrebovala, da sem prisla do tega...
Na podobno temo je morda se knjiga Rezanje spon.. ali pa tudi Upor telesa...in Druzine in kako v njih preziveti. Resda ob raznih uvidih v svoje situacije seveda custva niso prijetna. Je pa namen, da se jih okvirno predela in potem custveno scasoma lazje zivimo. Veliko je se je dobro tudi nasplosno izobrazevati, da sam svoje Partnerstvo, predvsem pa izjemno vazno Starsevstvo peljemo na bolj zdrav nacin in s svoje izdelanim nacinom, ki je drugacen od tega, ki smo ga bili sami delezni. :oki:

 

:) Eni smo na forumu praktično od začetka delovanja, to bo kakih 14 let.
V tem času smo se že večkrat dodobra izpovedali, navezali take in drugačne stike, se tudi prepirali,
pa spet od začetka  :)
Forum je imel tudi pred 14 leti drugačen pomen, saj je bil edino orodje, s katerim si lahko dobil individualno informacijo o tem, kaj se dogaja s teboj z vidika sotrpina. In psihiatrija se je v teh letih izpopolnjevala tudi s pomočjo naših izpovedi, izkušenj, sodelovanja z mnogimi psihiatri, psihologi, psihoterapevti, zdravniki, novinarji, publicisti, tudi televizijo.

Potem je prišel čas, ko smo se tastari uporabniki že skoraj vse naučili, mlajši pa zrasli z googlom in vso medijsko tehniko in niti niso potrebovali tako zaprtega tipa izpovedovanja. Postalo je "normalno", da je med nami OKM, depresija, anksioznost, panična motnja. Še zvezdniki so začeli s svojimi izpovedmi itd.

Ker je sedaj toliko medijev in so informacije prosto dostopne, je verjetno slika foruma takšna.

Če pa ti bo kdaj dolgčas, pa malo pobrskaj po prispevkih tam nekje od leta 2007 pa naprej  :) :)

Ljubica,  :clap:, točno tako.

Sama tudi nima več neke prave energije za razpredanje o svojih mukah, ki sem jih dala čez. Tu in tam še komu kaj napišem, ko začutim, da bi morala.
Je pa bil stari forum res super in zelo mi je pomagal takrat.
Ribica

Hvala za vaše nasvete, verjamem, a je bil včasih forum zelo koristen in ste bili uporabniki zelo aktivni, sedaj po tolikih letih pa ste se malo odmaknili od vsega. Razumem vašo odločitev. Vsekakor si bom prebral starejše objave, da dobim več informacij o vsem skupaj.