FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni vsi skupaj,
ne vem več kaj naj naredim. Star sem okoli 50 let in že več let  se mi vsako leto pojavljajo vsaj 1 - 2 krat na leto podobne težave.
Ko se mi pojavi kakšna manjša telesna težava (glavobol, bolečine v križu, boleče grlo,..) se pričnem obremenjevati s tem in študiram da je vzrok za to neka resna bolezen - predvsem rak in tega me je resnično strah. V roku nekaj dni se mi pojavijo naslednji simptomi: rahla omotičnost, hitro dihanje, ko se ponoči zbudim in študiram na resno bolezen se pričnem potiti da sem čisto moker, siljenje na bruhanje, odpor do hrane, ne želim si družbe in obiskov, saj imam vseskozi strah, da me bo prijelo siljenje na bruhanje.

Te težave ponavadi izvenijo v roku meseca do dveh. Letos se je vse skupaj pričelo v začetku julija, ko me je kakšen teden bolela hrbtenica in po kakšnih dveh tednih, sem si domišljal, da je ta bolečina tako posledica raka, ki se je razširil tudi na hrbtenico. Simptomi isti kot vsako leto. PA je bilo vmes na dopustu en teden skoraj brez simptomov, zadnja dva tedna pa se vse stopnjuje. Zjutraj ko se zbudim, najprej negativne misli in takoj misel sedaj me bo sililo na bruhanje, kar se ponavadi tudi zgodi in še nekajkrat čez dan. KO bi moral jesti ali piti se že vnaprej bojim, saj mi bo itak slabo, začaran krog.
Ta vikend pa smo nekaj delali in spili nekaj alkohola, tudi jaz - sicer ne pijem nič kaj in zvečer sem se počutil super, lačen sem bil, hrana mi je šla dol kot za stavo... sem mislil, madona rešil sem problem, ampak naslednji dan se zgodba s problemi ponovi. Torej alkohol očitno sprosti vse skupaj, pozabiš na vse,...pa vendar to ni rešitev, potem pa si alkoholik.

Vsako leto grem tudi k zdravnici, ker pa so simptomi podobni, mi predpiše Helex, ki pa se ga ne želim navadit, pa saj pomaga malo, da se umirim, vendar se težave kljub temu nadaljujejo. K specialistom me ne pošilja, saj gre za očitno psihične težave.
Sedaj sem se samoplačniško naročil k psihoterapevtu, upam, da bo kaj pomagalo.

Najhuje pa je, da imam družino z dvema otrokoma in čudovito ženo, ki se jim ne posvetim dovolj, saj nenehno v glavi razglabljam o negativizmu.

Moral sem to napisat,  sedaj ko sem to pisal se počutim kar boljše, pa nekaj bo treba spremenit, saj nočem tako živet.

Za morebitne komentarje in nasvete vam že vnaprej hvala.

LP

Bojan

Pozdravljen!

Zelo vas razumem. Super, da ste se odločili pisati. In dati malo ven iz sebe. Imam kar podobne tezave. S polno paro so se po daljsem premoru vrnile marca letos. Covid je prispeval svoje. Tudi jaz  naredim celo paniko ze ob najmanjsem simptomu.

Še najbolje kar lahko naredite je, da si najdete in redno obiskujete psihoterapevta. Lahko tudi s pomočjo zdravil, kar vam predpiše ob pregledu psihiater - tudi na napotnico. Bil sem v identični situaciji in vem kako uničevalno deluje takšno vedenje ali počutje na človeka. Žal pa tudi na bližnje, zato je vaša motivacija lahko toliko večja. Zato sem poleg psihoterapevtke obiskal tudi psihiatrinjo, ki je ocenila moje stanje, diagnosticirala kar nekaj stanj, kot recimo klinična depresija in anksioznost s paničnimi napadi, verjetno sem kaj že pozabil. Situacija je bila res grozna, ampak... Je mimo.

Sam še vedno redno obiskujem mojo psihoterapevtko, bolj zadovoljen ne bi mogel bit. Zdravil pa zadnjih 9 mesecev ne jemljem več nobenih. Na trenutke je težko, ampak da se, prepričan sem da bo tudi vam uspelo :) Le puške ne smete vreč v koruzo prehitro.

Vse dobro in veliko uspeha!

Hvala vam za spodbudne besede. Poskušam vsak trenutek ponavljati, saj to se meni vsako leto dogaja....pol noči to študiram, isti simptomi, saj ne more biti nič hujšega, pa ne gre. Se umirim, je ok, v trenutku pa kot strela z jasnega panika, slabost, bruhat bom moral, kmalu bom umrl, čisto sem fuč... ampak se trudim, zaradi vseh..družine. Tudi to bom premagal.

Vse lepo vsem.

V vašo zmago ne dvomimo, tako da le pogumno naprej.  :oki:

Pozdravljeni,
danes imam prvič psihoterapevta, sicer sem se malo spravil k sebi, prejšnji teden se skoraj več nisem silil na bruhanje, negativne misli me sicer še kar spremljajo, želja po hrani je občasno normalna, takrat jem kot za stavo, potem zopet strah da ne bom mogel jest.me stiska v trebuhu, nekak začaran krog... ki pa je zadnje dni nekoliko boljši... danes pa še po zdravstveno pomoč, pa bo že šlo.

Lep in prijeten dan vsem