FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni vsi skupaj. Trenutno se moje zivljenje razpada in iscem pomoc. Naj zacnem na zacetku. Pri 20.sem z bivsim fantom zaradi neprevidnosti zanosila. Ker sva bila takrat se na zacetku veze, doma odnosi niso bili dobri, sem se odlocila da nosecnost prekinem. Vse je potekalo normalno. Po 3,5 letih se je veza koncala. Nekaj let kasneje sem spoznala sedanjega partnerja. Svojega zarocenca. Najina veza je prakticno popolna. Odlicno se razumeva. Skupaj sva malo vec kot 7 let in v tem casu nisva imela niti enega 'ornk' preprira. Vsi se prickamo tu in tam ampak da bi bilo pa v tem casu kaj zelo narobe, pa ne. Pred parimi leti, sva se odlocila, da bova zacela delati na narascaju. Ni in ni se prijelo. Spadava v kategorijo nepojasnjene neplodnosti. Nato, po 4 letih truda, se je prijelo. Naravno. Najprej je sledil sok. Potem nekaj malo veselja. Nato pa.. Od nekdaj sem vedela, da se bojim poroda. Vedno sem govorila, da bom uporabila vse veze, da bi le prisla so carskega reza. Nisem pa vedela, da se bojim tudi dejanske nosecnosti. Torej da trpim za tokofobijo. Strah je bil tako hud, da sem razmisljala samo se o samomoru. Na koncu sva se s partnerjem odlocila, da prekinem nosecnost. Grozno je, ko si nekaj takoj zelo zelis, strah pa te popolnoma paralizira. Zdaj mi je jasno tudi zakaj se toliko casa ni prijelo. Blokada v glavi, ki se je nisem zavedala. Ampak, tu se zadeva sele dobro zacne. Ne samo, da se soocam z dejstvom o prekinitvi nosecnosti, pa s tokofobijo- ki niti ni tako znana fobija, zdaj imam na tem super pladnju se dejstvo, da zarocenec premisljuje o tem, da bi vezo preprosto koncala. Po eni strani ga razumem. On si zeli bioloskega otroka, jaz pa ne vem, ce mu ga bom kdaj lahko dala. Si nadvse zelim to. Ampak obljubiti pa ne moremo nikomur nic. Hodim na psihoterapijo. Premalo casa je minilo, da bi bile opazne kaksne izboljsave. Terapevtka je predlagala, da grem na AD. Pocutim se obupno. V prsih me konstantno stiska, samo jokala bi, ne vidim vec veselja v nicemur, najraje bi videla, da me ni vec. Nic ne jem, nic ne pijem. Poleg vsega kar se dogaja, me neizmerno boli dejstvo, da partnerju vec kot ocitno 'samo jaz', nisem dovolj. In da je pripravljen tako hitro vreci pusko v koruzo.. Zelo se tudi bojim ADjev. Zaradi stranskih ucinkov. Dejstva da toliko casa traja, da primejo. Odtegnitvenih znakov. Pa dejstvo, da jih je treba tako dolgo jemati. Za pomirjevala pa tudi vemo, da lahko hitro postanemo odvisni in se jih bojim jemati. Sploh ne vem kaj naj naredim, zdi se mi da se mi bo zmesalo od vse te bolecine in da mi nihce ne more pomagati.

Draga RdecaKapica  :rozicodam:

najprej naj ti napišem, da te zelo dobro razumem in da nisi sama s takšnimi strahovi. Tudi sama se soočam s tem kot ti, zato in še zaradi nekaterih drugih razlogov sem se odločila, da otrok ne bom imela. Od takrat se počutim veliko bolje, saj nimam več skrbi, ki so me spravljale v stisko. To je bila moja odločitev.

Za tebe, pa bi napisala, da te partner ni vreden, če ti ne stoji ob strani, ko ga najbolj potrebuješ, ampak vztraja v teh težkih trenutkih, da bi rad imel otroke. Moral bi te vzpodbujati, te razumeti v kakšni stiski si. Nobeden moški si ne more predstavljati, kako naporna je nosečnost in porod za žensko, sploh pa, če je še le-ta v duševni stiski.

Kaj pa ti svetuje psihoterapevtka poleg AD? Jaz antidepresive in ostala psihiatrična zdravila jemljem že 15 let in nisem odvisna od njih. Pomagajo mi poleg Psihoterapije, da lažje živim in se soočam z vsakdanjimi dejavnostmi. Mislim, da v tako težkih trenutkih bi bilo mogoče res dobro začeti z antidepresivi, kljub temu, da začnejo popolnoma delovati šele po treh tednih. Stranske učinke, pa je tudi možno prenašati; boš videla, če pa so prehudi, pa se AD lahko zamenja. Pomirjevala in uspavala lahko jemlješ krajši čas npr. 14 dni v manjših odmerkih in tako še ne boš postala odvisna.

Sem mnenja, da si zelo močna oseba in takšna tudi ostani. Mogoče zdaj ne čutiš te moči v sebi, samo verjamem, da jo boš, takoj, ko boš naredila prvi korak. Potrudi se, da boš začela redno piti in jesti, da si boš najprej telesno opomogla in tako nato še psihično. Verjamem, da ti bo uspelo, poslušaj sebe in terapevtko, saj sama najbolj čutiš, kaj te najbolj prizadane, kaj ti najbolj pomaga. Prvi korak je najtežji, vendar jaz verjamem, da ga zmoreš. Oglasi se še kaj tukaj, bom zelo vesela.

Velik prijateljski objem in prijazen pozdrav ti pošiljam, Orhideja.

Orhideja :srce-utrip:

Hvala za odgovor in da si delila svojo zgodbo z mano. Lepo je slisati, da nisem sama in da nekdo razume moje obcutke. Res mi veliko pomenijo tvoje besede.

S psihoterapijo sem sele dobro zacela, v torek imava s partnerjem tudi skupni pogovor. Upam, da bo kaj pomagal pri najinem odnosu. Skusam tudi njega razumeti.

Ne vem od kje je prisel ta strah. Od nekdaj sem imela rada otroke, vedno sem govorila, da bom mlada mamica. Strah poroda se mi je zdel normalen. Malo bolj izrazit kot pri ostalih ampak nisem si mislila, da me bo to oviralo pri starsevstvu. Nikoli pa nisem vedela, da se bojim tudi nosecnosti. Spremembe telesa. Ko zenske opisujejo premikanje ploda v trebuhu kot nekaj cudovitega, mene ob tej misli zmrazi. V tem casu sedaj, sem se seveda tudi sprasevala ali si sploh zelim otroka? Ali mi telo oz mozgani na ta nacin zelijo sporociti, da to ni zame? Vendar ko vidim svoje necake, ko sem z njimi, mi je toplo pri srcu. Si zelim tudi sama tega. Skusala sem si govoriti, da je vse to samo v moji glavi, da bo vse dobro. Ampak je bilo res tako neznosno, da nisem vec zdrzala. In tudi zdaj obcutki niso nic boljsi.

Terapevtka je rekla, naj premislim o jemanju AD. Da bi mi jih ona predlagala, da bi se vsaj malo umirila. Da od AD ne moremo postati odvisni, medtem ko od pomirjeval lahko. Vendar ko berem stranske ucinke AD, me je groza. Brez apetita sem ze tako ali tako, anksiozna sem tudi, stiska me v prsih, spim tudi slabo,.. In ce AD vse to se poslabsajo...Ne vem. Ce bi vsaj hitro pomagali. Ne pa da je na rezultate treba cakati tako dolgo. Na trenutke se mi zdi da se mi bo od vsega skupaj prav zmesalo. Vse to dogajanje se mi zdi kot neka nocna mora, slab film,.. Ne morem verjeti, da je bilo se pred nekaj meseci moje zivljenje prakticno popolno (zame), sedaj pa se vse sesuva v prah, dozivljam obcutke, ki jih ne privoscim nobenemu in se mi zdi kot da ni izhoda. Da trkam na vsa vrata pa mi noben ne more pomagati. Vem, da zvenim kot neka jokica. In ne maram biti tako negativna.

Ne vem niti ali je bolje, da si poiscem psihiatra ali bo splosna zdravnica tudi znala najti pravi AD?
Zelim si samo da bi bilo vse nazaj tako kot je bilo. Ker to je res prevec zame.

Se nekaj mesecev nazaj sem se sprasevala kaj sem tako dobrega v zivljenju naredila, da si zasluzim tako krasnega partnerja, tako lep odnos,..
Sedaj pa se sprasujem kaj sem tako slabega naredila v zivljenju, da se mi to dogaja..

Pozdravljena!

Se kar najdem v tvojem zapisu. Zaradi strahu sem z otrokom idlašala vse do sedaj, ko skoraj ni več časa za to. Me je pa strah tudi tega, da ne bi zmogla. Da psihofizično ne bi zmogla.
Tudi meni se je življenje sesulo v prah, tudi meni se zdi, da se mi bo zmešalo, apetita ni, spanja niti ...
AD potrebujejo nekaj časa, da zagrabijo. Tudi osem tednov. Na začetku se simptomi lahko poslabšajo. V večini primerov se. zato se nekaj časa lahko jemlje pomirjevalo, da se to začetno fazo nekako prebrodi.

Draga RdecaKapica  :rozicodam:

resnično te razumem v kakšni stiski si sedaj. Jutri, ko imata s partnerjem pri Psihoterapevtki razgovor, povej vse svoje strahove in pomisleke, ki jih imaš. Ne zadržuj se, pa tudi, če se zjočeš. Tam je psihoterapevtka zato, da te posluša in sliši ter razume. Prepričana pa sem, da bo tudi na partnerja ta psihoterapija dobro vplivala, tako je bilo pri meni. Tako bo tvoj partner občutil tvoje strahove tudi s tvojega zornega kota, ne samo iz svojega.

Glede AD pa bi ti rekla tako, da sem bila jaz v tako slabem stanju, da nisem razmišljala o stranskih učinkih, ampak sem komaj čakala, da sem jih začela jemati. Ne boj se, boš videla, jutri bosta skupaj s partnerjem že naredila prvi skupni korak. Prepričana sem, da te bo od jutri naprej podpiral in ti stal ob strani, saj bo razumel in začutil tvojo stisko, v kateri se sedaj nahajaš ti.

Ne vem iz katerega območja Slovenije si. Mislim, da bi bilo bolje, da ti glede antidepresivov psihoterapevtka priporoča enega kvalitetnega psihiatra kot pa, da ti jih predpiše osebna zdravnica. Psihiatri zelo dobro vedo, na katere možganske prenašalce kateri AD vplivajo in kako, saj jih je zelo veliko vrst. Verjamem, da tudi splošni zdravniki to vedo, vendar menim, da te bo psihiater tudi bolje razumel glede strahov o starševstvu, kot pa osebni zdravnik, ki obravnava bolj splošne primere.

Jaz sem ti napisala samo mišljenje iz svojih dosedanjih izkušenj. Zate pa verjamem, da se boš pravilno odločila.

Vem, da si močna, zato se soočaš z zahtevnimi izzivi, s katerimi se ti zmoreš uspešno soočati.

Mislim nate in oglasi se, da ti bo lažje.

Prijateljski objem ti pošiljam, Orhideja.

Pozdravljena, Rdeča kapica.

Mislim - to je seveda samo moje mnenje - da se v resnici bojiš nečesa drugega, ne otrok samih: namreč tega, da boš zdaj sama nehala biti otrok, da boš odrasla, in vseh rezov, ki jih to prinaša s sabo. Po mojem tudi poporodna depresija - pa celo poporodne psihoze - pogosto izvira iz tega: iz (ne)prilagojenosti novemu "statusu" v življenju - novemu pojmovanju sebe in svoje vloge v svetu. In tega ne rešijo nobene tablete.

(Nekateri zagovarjajo teorijo o kemičnem neravnovesju v možganih - ampak treba se je zavedati, da je to samo paradigma, model, ena od interpretacij, ne pa nujno kaka "objektivna" resnica. Celo marsikateri nevrolog dvomi o taki razlagi.)

Nekateri bi utegnili te besede razumeti kot kritiko ali spodbujanje k "odraslosti". Ne kritika ne spodbuda ni. Mislim pa, da bi bilo zelo zdravo temeljito razmisliti o tem.

Pozdravljeni vsi skupaj.

Hvala vam, da ste si vzeli cas, da ste prebrali mojo objavo in celo odgovorili nanjo. Ceprav se slisi grdo, sem vesela, da ste tu. Lepo je najti nekoga, ki te ne obsoja in razume tvojo stisko.

Odgovor na vase objave sem ze napisala, na dolgo in siroko ampak sem zaradi svoje nerodnosti celo objavo zbrisala..  :o Pa dajmo se enkrat..

Draga Orhideja. Hvala za tvoj nasvet in vzpodbudne besede  :rozicodam: Lepo je, ko nekdo verjame vate in ti vliva moc, ko ti je hudo. Upam, da bos sama imela cim manj slabih dni ampak ce ze pridejo, srcno upam, da ti bom lahko vrnila 'uslugo' s kaksnim nasvetom ali pa vsaj s poslusanjem in stanjem ob strani. Malo me je strah jutrisnje terapije ampak se bom potrudila, da dam vse od sebe. Res si zelim resiti odnos in vso situacijo. Sem pa iz Ljubljane, ce imas kak nasvet glede psihiatra, se toplo priporocam.

Ireland, hvala, da si delila z mano svoje obcutke. Socustvujem s tabo  :rozicodam: Tudi meni se namrec pocasi izteka cas. Nekako se tolazim s tem, da je medicina napredovala in da je se nekaj upanja. Upam, da je enako tudi pri tebi, ce pride do odlocitve za otroka. Zal mi je, da ti ne morem dati nekega dobrega nasveta. Kot vidis, sem tudi sama izgubljena. Morda te bo potolazilo dejstvo, da je tudi mene strah, da psihofizicno ne bom zmogla. Vsak dan se spopadam s temi mislimi. Menim da se vsi do neke mere bojimo starsevstva. Kar je tudi dobro. Se potem clovek bolj potrudi. Je pa neprijetno, ko nas ta strah tako omeji, da ne moremo uzivati zivljenja kot bi si zeleli. Ce potrebujes kak pogovor, sem tu zate  :rozicodam:

Noctilucens, kar si napisal-a, bi znalo zelo drzati pri meni. Kot otrok sem namrec na hitro izgubila oceta na katerega sem bila zelo navezana. In je res, da se se danes pocutim kot nek izgubljen otrok, nepripravljen na svet. Ko sem bila noseca, sem imela obcutek, kot da imam 12 let in da me nekdo sili imeti otroka. Pa naj se enkrat povem, da ne bo kaksne pomote, otroka sem si zelela. Jaz. Me ni nihce silil, da zanosim. Lahko je pa strah pred nosecnostjo povezan tudi s prvo prekinitvijo, pri kateri nisem imela nobene podpore. Gnal me je samo strah, kaj bo ce mama izve, ostala bom sama, brez vse podpore, brez vseh in vsega. Bo ocitno na terapiji treba veliko predelati.

Jezi me dejstvo, da so nam vse stvari tako zelo logicne. Zavedamo se, da je nekaj 'samo strah'. Pa nas vseeno uspe tako paralizirati, da nam kroji zivljenje. Ne vem kako naj to spremenimo, kako naj se temu strahu upremo pa da se nam pri tem, po domace povedano 'ne zmesa'. Na trenutke se mi zdi, da bom zmogla vse. Potem se pa spet prikrade strah, dvom, stiska, panika, bolecine v prsih, jok in obcutek, da se mi bo res zmesalo od vsega.. Zdi se mi, da so mi zadeve jasne. Zaradi dolocenih dogodkov, telo/psiha reagira na dolocen nacin. Razumem. Ampak ali bo pogovor (psihoterapija) o tem problemu uspel spremeniti te obcutke in kako bomo odreagirali, ko bomo naslednjic v taki situaciji?

Hvala vam se enkrat, da ste si vzeli cas zame in vsem zelim veliko miru in lepih dni :rozicodam:

Lahko bi se pa midve zmenili in istočasno zanosili. ????

No, mene je strah, da bi se mi tesnoba in panika zelo poslabšali. Slišala sem že za nekaj takih primerov in me je tega zelo strah. Nekaterim sta se pa poslabšali po porodu in tudi tega se bojim. Potem se bojim tega, da morda ne bi imela pravih občutkov in bi mi bil otrok v breme ter da bi mi bilo žal. Poti nazaj pa ni. Pa da ne bi zmogla, saj je psihicno in fizicno to naporno.

Veliko strahov, ki so me pripeljali do tega, da sem že skoraj zamudila vlak. Prejšnji partner me je zaradi tega zapustil. Ker sem stalno odlašala. Našel si je drugo, katera je zanosila že po dveh mesecih in sedaj je ponovno noseča. Zelo boli. Ko me je zapustil, sem se sesula.

Ireland.. Vidim, da sta najini stiski res zelo podobni. Jaz sicer srcno upam, da se bo pri meni glede zveze razpletlo bolj pozitivno. Jaz imam ze zdaj obcutek, da razpadam pa imam se nekaj upanja za ohranitev veze. Kako grozno je moralo biti sele tebi ki si vse to dozivela. Posiljam ti ogromen objem in obcudujem tvojo neznansko moc :obj3: Upam, da se zavedas kako mocna si. Vem, da se vsakemu njegove tezave zdijo najvecje in da si marsikdo misli svoje o najinemu tipu problemov. Ampak sama sem se v zivljenju srecala ze z kar nekaj stiskami in moram priznati, da mi je ta do sedaj najtezja. Tako da vsa cast tebi, da se zmeraj brcas in se boris  :clap: Tvojega scenarija se tudi sama zelo bojim. Kot da ni dovolj ze drugih problemov, se moramo ukvarjati se s tem obcutkom, da nekomu nismo dovolj samo mi. Ampak mi + doloceni pogoji. Ocitno je taksno zivljenje.

Glede tvojega strahu.. Te popolnoma razumem. Kot da sva ista oseba. Nekje sem prebrala, da clovek lahko obzaluje dejstvo, da ni imel otrok. Nikoli pa cloveku ni zal, da jih je imel. Seveda to ne drzi v primeru, ce je clovek popolnoma preprican v to, da si jih ne zeli. Zdaj ali je to res ali ne, ne vem. In vsi mi pravijo kako so jim npr tuji otroci sli na zivce, kako so se jim zdeli naporni, kako se jim je zdelo vse zelo tezko in odvec. In da je naporno, ko imas svojega otroka. Ampak ko je otrok tvoj, drugace gledas na celotno situacijo in drugace vse dozivljas. Za svojega otroka ti ni tezko nekaj narediti, kot ti je morda za nekoga drugega. In potem tudi imas se en razlog vec, da se boris. Nocem, da izpade da te v nekaj prepricujem. Samo delim kar sem prebrala/ so mi povedali ;) Se pa sama bojim popolnoma istih stvari kot ti. Ze zdaj je zelo hudo, kaj ce ne bo nikoli drugace oz bo hujse.. Zdaj si jaz npr zelo zelim jesti. Ampak apetita ni in ni. Komaj se prisilim, da kaj pojem. In se bojim, da bi si za otroka tudi zelela kaj narediti ampak da ne bi slo.

Ali obiskujes kaksnega psihoterapevta? Kaj pa objava, ki jo je napisal-a Noctilucens? Se v tem najdes?

Srcno upam, da nama obema uspe prebroditi vso to situacijo. Glede na to kako se boris in kljub vsemu se zmeraj nisi opustila misel na starsevstvo, sem prepricana, da bi bila odlicna mama in da bi naredila vse za svojega otroka :rozicodam:

Spet jaz..

Pozabila sem dodati, da je pri meni zelo velik strah tudi sama nosecnost. Iz strani psihoterapevta imam zagotovljeno, da v primeru nosecnosti imam vse pravice za carski rez, glede na strah pred porodom. Problem je tudi kako najprej speljati tistih 9 mesecev. Kako sprejeti spreminjajoce telo, kako se povezati z otrokom v trebuhu, kako sprejeti premikanje v trebuhu, kako sprejeti dejstvo da nekaj raste v meni,..

Vse se slisi tako lahko, naravno.. Realnost je pa popolnoma drugacna za nekatere..

Hvala za lepe besede!!! ????????????????

Tudi ti bi bila super mamica, saj je čutiti tvojo toplino. ????

Morda pa morava res skočiti v vodo in nato plavati ...

Tudi nosečnosti me je strah, seveda, bog ne daj, da bi mi bilo na začetku slabo ali da bi celo bruhala. Pa AD-je jemljem in ne upam jih opustiti. Bojim se, kako bi to vplivalo na otroka.

Ja, prepoznam se v opisu nedorasle. Z mamo sva zelo povezani, imava nezdrav odnos in še vedno sem majhna punčka. Zelo pozno sem se od nje odselila.

Ireland, ocitno nama je Noctilucens pokazal-a se ena vrata na katera morava potrkati in pogledati kaj se skriva za njimi.

Glede AD te popolnoma razumem. Sama jih sploh (se) ne jemljem pa se obremenjujem s to mislijo. Ali naj jih sploh zacnem jemati, kako bo ce jih, kako bo ce jih ne bom jemala, kaj bo vecja skoda, kako bo ob menjavi AD (na tiste ki so 'primerni' med nosecnostjo), kako bo po porodu, in se in se..

Drugace sem pa v zadnjih dneh opazila, da obcutim tesnobo v dopoldanskem casu. Zbudi me. In potem nekatere dni popoldne izzveni in je 'mir' do drugega jutra (vsaj glede bolecine v prsih). Nekatere dni pa stiska, bolecine v prsih in slabe misli trajajo cel dan. Ne vem od cesa je odvisna razlika. Ker delam prakticno vse isto vsak dan.

Dobro jutro vsem :sunny:
Imeti otroka je gotovo ena najlepših zadev, ki jih lahko imaš v življenju. Sama nikoli ne bi spremenila te odločitve. Po drugi strani je pa tudi ena najtežjih, ker imeti otroka velikokrat ni enostavno. In bolj kot smo kot mame stabilne in močne pa znamo poskrbeti zase, bolje je otroku in nam!
Sama sem zanosila pri 33 letih. Tudi še ne ravno močna. Ampak imam partnerja, ki je zelo družinski človek in se precej tako ali drugače ukvarja z otrokom. Pomaga nama tudi njegova mama s tem, da gre prej ponj v šolo, ko midva še delava. Oba sta stabilna. In njegova mama izredno močna in umirjena. Tako ima sin 3 družinske osebe, ki se ukvarjamo z njim. Jaz nekako niham v svoji vzgoji, predvsem prisotnosti. Premalo sem dosledna in imam nestabilno delo. Če bi bila sama s sinom, ne vem, kako bi vse zmogla. Po drugi strani pa sem zanj gotovo izredno razumevajoča in sočutna. Vzamem si čas za njegov svet in skupaj se igrava. Ker delam na sebi in dodatno zaradi izkušenj, sem v tem času bolj odrasla in pridobila na moči. Kar se pozna tudi v odnosu s sinom. Bolje postavljam meje, kar otrok potrebuje in več stabilnosti in pozitivnega vnašam v najin odnos. Nikoli ni prepozno za lastno rast in posledično spremembo za otroka!
V nosečnosti je bilo tudi mene malo strah, predvsem me je bilo zadnji mesec precej strah poroda. Ampak je šlo mimo... V nosečnosti in cel čas, tudi dojenje, sem bila na AD Cymbalta. Baje vredu AD za nosečnost in dojenje, kar sem prej preverjala na več koncih. S sinom ni bilo težav zaradi tega.
Ne vem, če sem kaj pripomogla s svojim zapisom, upam pa da sem. Vse dobro želim!!

Nives pozdravljena!

Najlepsa hvala, da si delila z nami svojo zgodbo in izkusnje! Mislim, da si nama z Ireland zelo pomagala. Saj je pomirjujoce, ko ti prijatelji povedo svoje mnenje in izkusnje ampak povsem drugace pa je, ko jih deli s tabo nekdo ki ima enako ali pa zelo podobne tezave kot ti. Jaz sem potem nekako bolj mirna. Iskreno sem pravkar malce lazje zadihala.

Hvala, hvala 1000x hvala :rozicodam:

Se pridružujem tudi jaz! Hvala!

RdečaKapica, ti sploh nikoli nisi še jemala AD?

Me veseli ;D Hvala lepa vama :rozicodam:

Zivjo Ireland.

Ne, sama zaenkrat se nikoli nisem jemala AD. Do zdaj sem vse tezave nekako zvozila brez njih. Terapevtka je tudi prva oseba, ki mi jih je predlagala. Tudi napadov panike, anksioznosti oz vseh teh obcutkov do sedaj nisem imela. No, nekaj ze vendar ne v taksni meri. Bojim se npr letenja in kadar moram iti na letalo, imam napade. Takrat si pomagam z Lexaurinom. Ko letalo pristane, se tudi pocasi pomirim in je vse dobro. Strah popusti in sem cisto ok.

V tej situaciji zdaj pa panika ni popustila in zato je terapevtka predlagala AD. Taksna neprijetna situacija je. Zdi se mi, da prej za 'normalno zivljenje' nisem potrebovala AD. Zdaj me je vse to tako pretreslo, da ne vem kaj naj. Tezko spravim v besede svoje obcutke. Ne vem ali so te obcutki, ki jih imam 'normalna' reakcija na vse kar se mi je v zadnjih 2 mesecih zgodilo in da se bo vse pocasi s pomocjo psihoterapije umirilo ali bo to stanje zdaj ostalo taksno za zmeraj. In bom morda lahko nosecnost in materinstvo speljala samo s pomocjo AD. Bojim se te crne luknje.

Najlazje bi bilo, da bi nam nekdo lahko povedal kaj naj naredimo, da bo prav. Pa tega zal ni. Ampak si pomagamo vsaj s tem, ko delimo svoje izkusnje med sabo.

Super ti gre! Glede na to, da si brez zdravil, ti gre res dobro. Jaz sem se cisto sesula. Tako hudo tesnobo sem imela, da nisem vec ne jedla ne spala. Telo je bilo cisto izmuceno. Povišala mi je odmerek in mi dodala nekaj za spanje. Ne vec, ce bom sploh kdaj lahko brez.

Zaenkrat mi gre se 'dobro', ker v vsej tej situaciji nisem ostala brez partnerja. In upam, da tudi ne bom. Pri vseh ostalih tezavah v zivljenju, je bil moja skala. Tokrat je pa tudi njega vse skupaj zvilo. Kar razumem. Se tako mocan clovek, se enkrat zlomi. Vprasanje je kako bi bilo, ce bi se mi zgodilo isto kot tebi. Ko imas poleg vseh tezav se zlomljeno srce. Izgubis osebo, ki jo ljubis, s katero si gradil prihodnost. Se zacnes sprasevati ali si dovolj vreden,.. In ne ves kateri pozar naj najprej gasis.

Ce bos kdaj lahko brez, bo pokazal cas. Razumem, da te je strah. To so grozni obcutki, ki jih clovek nikoli vec noce cutiti. Nic ni narobe s tem, ce jih ne bos mogla opustiti. Kot je napisala Nives, najprej moras biti ti dobro. In ce si dobro oz bolje z AD, pa naj bo tako. S pogovorom (psihiater, psihoterapvt, druzina, prijatelji,..), se nam odpirajo nova vprasanja, iscemo nove odgovore, delamo na sebi,.. In morda bomo nekega dne lahko toliko napredovali, da nam bo lazje. Ampak to je na zalost, kot berem po spletu, zelo dolga in naporna pot. Je pa sigurno vredna. Tako da v tem trenutku se probaj osredotociti na druge stvari.  Morda razisci tudi mnenje Noctilucensa. Jaz se ga bom sigurno lotila. Tezav je veliko in verjetno bo najbolje, da se jih lotim postopoma. Enako predlagam tudi tebi. Ko se bos pocutila bolje, pa lahko zacnes raziskovati tudi moznost za zmanjsevanje doze AD oz prehanje. Seveda, ce bos takrat cutila potrebo po tem, da prenehas z jemanjem.

V Sloveniji so AD ogromna tabu tema. Ampak kakor nekdo, ki slabo vidi nosi ocala, tako moramo nekateri za druge tezave jemati AD.

Hvala za vse! ????

No, naj še povem, da imam od januarja novega partnerja. Tistega sem zelo težko prebolela oziroma .... rana je ostala.  Še zdaj me zvije, ko ga vidim. Ali pa njo. Na selo grd način me je zapustil. Novi partner je tudi bj razumevajoč glede mojih težav. Ne razumem pa, zakaj sem se kljub temu sesula. Januarja sva se spoznala, si bila takoj všeč in se začela poglobljeni družiti. Od takrat sva v bistvu par. Konec februarja so se mi najprej pojavile težave s prebavo, nato z grlom, potem sem dobila en herpes virus v obljki izpuscajev, potem spet grlo .... zgleda, da mi je ta nova situacija, novo razmerje, zamajalo tla pod nogami in mi je padla odpornost. Vmes je prišel še covid, nisem mogla k zdravniku in to je moj strah zelo poglobilo. Zelo sem se ustrašila sa svoje zdravje. In sem se sesula ....

Zelo lepo, da imas razumevajocega partnerja. Sem vesela zate. Se mi zdi, da se je potem lazje soociti s problemi. Sploh ker imas podporo, razumevanje in ni tistega pritiska, da 'moras' imeti otroka.
 
Drugace pa mislim, da nisi edina, ki je v tem casu Covida potrebovala malo vec pomoci. Je nova situacija in stres za vse nas in vem, da je veliko ljudi precej sesulo. Ampak se bo tudi to pomirilo. Pa tudi zima je bila, cas raznih prehladov,.. Plus nova veza in vse kar si sama nastela. Ti samo se naprej delaj na sebi, ne obupaj. Ne poznam te od prej ampak kakor opisujes, se mi zdi da si ze kar napredovala na bolje. Ceprav se tebi mogoce ne zdi tako.

Joj, hvala! A veš, da sem prav vesela, da sem te spoznala. :-)

Partner razume moje tezave, vendar malo pritiska glede otroka. Pravi, da je njemu ‘to to’, da misli, da je med nama dokončno, glede na leta pa pravi, da z otrokom nimava več kaj čakati. Jaz pa v fazi, ko se po zlomu postavljam na noge.

No, edina stvar, ki ti jo jaz lahko svetujem je to, da dobro razmisli in se pripravi na vse skupaj. Podebatiraj zadevo z vsemi, ki jim zaupas. Potrebovala bos veliko podpore. Se pa ocitno da, glede na to kar nama je napisala Nives. Ampak ce se trenutno ne cutis dovolj pripravljena, raje se malo pocakaj, morda tudi s terapevtom naredita kak plan, da bos kar se da pripravljena na vse. Da se ti slucajno ne bi zgodilo isto kot se je meni. Bolje malo pocakati in imeti dober nacrt, kot pa se zaleteti.

Jaaaa, se strinjam!

Trenutno si želim le tega, da se izvlečem iz te tesnobe, strahu, depresije ....

Tudi jaz si to zelim. Za vse nas. Upam, da nam bo uspelo..

Tudi jaz .... za VSE NAS!

Zivjo.

Danes sva s partnerjem imela skupni pogovor pri psihoterapevtu. Partner je razumevajoc. Razume moj strah. Vendar vseeno pusca odprto moznost razhoda. No, to je moznost vsake veze vendar je zelo tezko slisati vse to. Sploh v tem casu. Pravi, da je otopel. Da ne ve kaj cuti. Upala sem, da bova po terapiji bolj povezana, da bova imela vec upanja za vse. Nisem pricakovala, da bo ena skupna terapija resile vse. Ampak sem pa upala, da bo vsaj malo zmanjsala ta prepad ki je trenutno med nama.. Pocutim se, kot da se je ze odklopil iz veze ampak, da vztraja, zato da mu ne bi kdo 'ocital', da je tako hitro obupal.

Ress???sem presenečena tudi jaz. Kaj pa je razlig, da se on tako počuti? Otrok?

Rdeča Kapica
Z zvezami je tako, da v njih pridejo tudi težje situacije, ko je dvom ali ostati ali oditi. To je normalno. Zdaj sta v fazi, ko se noben od vaju ne počuti dobro. Dajta si čas in priložnost, da se bosta bolje počutila in se bo spet vzpostavil bolj kvaliteten odnos.
Za razumeti je tebe. Za razumeti je pa tudi tvojega partnerja, s čim se sooča. Očitno mu je zelo važen pojem družine in imeti otroka. Tako, da ni tako enostavno sprejeti, da morda otroka pa ne bo. Ali da se bodo podobne situacije morda ponavljale, itd. Morda želi tudi več otrok. Njegova želja imeti družino je postavljena pod vprašaj.
Pogovarjajta se o tem... le tako se lahko zbližata. Nujno pa tudi to, da se bosta imela skupaj spet lepo. Morata verjeti v to, da je to realno, čeprav morda trenutno ne kaže tako, ker se ne čuti tako.
Vse dobro želim :rozicodam:

Hvala za vajin odgovor.

On si zelo zeli otroka. Ampak saj si ga tudi jaz. Tu se ne gre za to, da bi si ga eden zelel, drugi pa ne. Oba si ga zeliva! Zelo! Vendar mene ta trapasti strah ovira.

Jaz razumem tudi njegovo stisko. Sama tudi nisem pricakovala tega scenarija, ki se nama je zgodil. Ampak se nama je. In se trudim najti resitev, da bi uresnicila najine skupne zelje in cilje. Jaz se nisem obupala. Jaz se upam na moznost nosecnosti in poroda. On pa kot da se je predal. Takoj. Brez boja. Z nobenim se noce pogovarjati. Pa ga spodbujam, da bi si nasel enega terapevta, ki bi mu pomagal iti skozi to. Ker je to zelo velik zalogaj, da ga clovek sam predela. Pa ne zeli.

Vedno je bil pozitiven, pripravljen na boj. Zdaj pa nic. Nisem ga navajena taksnega in potem tudi meni vse skupaj vzame pogum.

Terapevtka je sicer rekla, da ima veliko upanja za naju. Vendar se mi je zdelo, da se je partner precej zadrzeval na terapiji. Kot da se je bal, da bi rekel kaj napacnega, da bi ga kdo obsojal. Zato si pa zelim, da si najde nekoga, ki bo zanj oz da imata sama pogovore.

Se sam je rekel, da si zeli, da bi bilo tako kot je bilo se dva meseca nazaj. Zdaj je pa tako otopel, da ne ve ali se bodo tista custva sploh kdaj vrnila nazaj.. Jaz mislim da se bodo. Je pa tezko slisati, da on dvomi v to..

Toliko težje je, ker sta oba v stiski. Če je eden gre lažje. Ampak po drugi strani je situacija povsem rešljiva.
Gotovo bi bilo za vaju oba bolje, da bi se on soočil s tem, kar čuti (jezo, strah...). Ampak morda je to pa njegov način odgovora na stisko in potrebuje svoj čas, da zleze ven iz otopelosti in se sooči. Očitno je tole zelo težko tudi zanj. Moški so tudi večkrat tako naravnani, da zlezejo v svojo votlino in se dogaja samo v njih. Ne želijo niti komunicirati. On sam bo vedel, kaj v tem trenutku najbolj potrebuje in to velja spoštovati. Me ženske bi se pa rade pogovarjale in če ni komunikacije se počutimo ogrožene. Zaciklamo se v negativnih misli, v strahu. Ne bo enostavno, ker ne gre od danes na jutri... Negotovost je zoprna reč. Definitivno si pa zaslužita, da si vzameta čas in skušata sprejeti, da je trenutno tako kot je med vama... Čez nekaj časa pa vidita, kje sta. Gotovo bo precej drugače in bolje. :pomezik:

Nives, hvala. Se popolnoma strinjam z vsem napisanim. Treba je pustiti casu cas. Da malo zaceli rane. Je pa neizmerno tezko. Ko cakas, da ti nekdo pove ali te ima toliko rad, da se bo se naprej boril zate, za vaju.. ali je pa ljubezen izginila.

Verjamem. Vse dobro  :oki:

RdecaKapica, mi je žal, da tole doživljaš. Veliko ljudi pravi, da je obdobje nosečnosti eno izmed najlepših (če gre seveda vse ok), in, da ko v roke dobiš malo štruco pozabiš na vse, kar je bilo hudega. Štruca postane tvoje središče vesolja. No, jaz te ZELO razumem. Z možem sva skupaj 8 let, eno leto sva poročena. Prihajajo časi, ko me/naju okolica že sprašuje, kdaj bo pa dojenček? Sama sem glede tega precej skeptična. Imam anksoizno motnja že 6 let. Zelo se bojim vsega, kar je povezano z zdravjem. Ogromen stres in paniko mi predstavlja že navaden obisk osebnega zdravnika... ne predstavljam si, da bi 9 mesecev hodila h ginekologu in še na kakšne druge preiskave, nevem, če bi zdržala ta strah pred vsakim pregledom, premike otroka v trebuhu. Kaj pa če se otrok kakšen dan premika malo manj, bom takoj mislila, da je kaj narobe... Ne, nevem kako bo tole šlo. Mojemu se h sreči ne mudi, pravi, da imava še čas kakšno leto, dve, si pa otrok želi. Saj si jih tudi jaz, ampak bojim se teh 9 mesecev in življenja potem. Pa se ne gre zato, da bi me bilo strah odrasti...
Poleg tega, z izjemo trenutnega obdobja, ko sem psihično res precej slaba... težav niti nimam tako veliko. In se bojim, da bi mi sama nosečnost obrnila stanje na glavo.

No glede na tvoj prebrani zapis pa si mislim, da bi morala vseeno s partnerjem priti do zaključka, kaj mu je v življenju bolj pomembno, ti ali otrok. Nisem sebična, a poznam veliko parov, ki otrok pač ne morejo imeti. To so sprejeli in normlano živlijo brez otrok, vseeno polno in lepo življenje.
Verjamem, da vse to boli, ko vidiš, da partnerju morda nisi dovolj. More biti grozno. Ampak pomisli tudi nase. Ali se želiš biti z nekom, ki pa ni 100%?
Čimbolj se pogovarjajta, čimbolj, zaupajta si strahove, dvome.. nekje je luč na koncu tunela  :rozicodam:

Regina, hvala da si delila z mano svojo zgodbo in nasvete  :rozicodam:

Ali sta se s partnerjem pogovarjala, kaj bo v primeru, da ti ne bos mogla cez vse to in da kljub zelji po druzini, ne bo prislo do tega? Kaj se bo zgodilo v tem primeru?

Nikoli ne vemo kaj nas caka v zivljenju. Srecujemo se s taksnimi in drugacnimi ovirami. Cutila sem, da sem nasla svojega 'cloveka'. Svoj dom. Svoj mir. Svojo ljubezen. Da sva midva eno. Se aprila je bilo vse popolno - kot pravi tudi partner. Zdaj pa razmislja o razhodu? Zato, ker obstaja moznost, da morda ne bova imela otrok (ceprav hodim na psihoterapijo in se trudim, da bi zadevo resila, saj si tudi sama zelim druzino). Pravi, da mu je tezko gledati kako trpim. Razumela bi, ce bi prislo do prevare, nasilja,.. Ampak tega pri nama ni bilo. Ni bilo niti prepirov. No, tudi sedaj nic od tega ni. Razocarana sem. Boli me. Sprasujem se ali so bila njegova custva vseh teh 7 let iskrena? Ali je bil iskren sam do sebe v vsem tem casu? Jaz bi prej upala stavit svoje zivljenje, da je bil iskren. Zdaj pa nisem vec prepricana.

Oddaljuje se od mene. Vem, da oba zalujeva in se spopadava s custvi. Skusam mu dati prostor. Vendar imam obcutek, kot da se je ze odlocil, da je vsega konec ampak da caka, da jaz zakljucim zadevo. Zaradi tega, ker ce zakljucim jaz, ne bo imel slabe vesti. In tudi pred druzino in prijatelji bo izpadlo lepse. 'Ona ni vec zmogla, pretezko je bilo zanjo in je zadevo zakljucila'. Ce pa zadevo konca on, bo pa izpadlo bolj 'V najtezjem trenutku, jo je zapustil, namesto da bi ji stal ob strani'.

Ne vem, morda samo jaz tako dozivljam zadevo. Tezko se je pogovarjati z njim. Pravi, da sva ze vse predelala, da vse razume. Noce se zaupati druzini ali prijateljem, ker kot pravi Oni bodo navijali za naju, da vztrajava. Noce se pa niti pogovoriti s kaksnim psihoterapevtom, ker pravi On naju ne pozna, ne ve kaksna sva. Zdi se mi, kot da za vsako resitev, ki jo jaz dam oz ponudim, on najde nek nov, drug problem in razlog zakaj to ne bi slo.

Kot sem napisala, na skupni terapiji se mi je zdel precej zadrzan. Kot da je iskal 'pravilne' odgovore. Da je odgovarjal kot se 'pricakuje' od njega, ne pa dejansko kot je cutil. Zato sem mu predlagala, da gre sam na terapijo. Morda mu je bilo tezko pred mano. Pa noce.

Ce si zeli prekiniti vezo, se mi zdi fer, da to potem naredi on. Ker on tako cuti. Ne pa da pricakuje da jo bom jaz.

Tezko je na terapiji predelovati stvari in iskati resitev, kako se 'sprijazniti' z nosecnostjo, delati nacrt koga bos imel za oporo, kdo je lahko s tabo, koga lahko poklices, kaj narediti v primeru panike, itd. Ce sploh ne vem ali bom se s tem partnerjem. Jaz si zelim biti. On se pa se ni odlocil.

Vidim, da je brezpogojna ljubezen zelo zelo redka. Bila ssm 100% da sem jo nasla. Pa sem se ocitno motila  :'(

Pozabila sem dodati. Pravi, da on ne rabi hodit na terapijo. Da on nima kaj predelovati. Da so to moji problemi. On je v vsem tem samo kolateralna skoda.

Vsi te pogovori so mi tako tuji. Kot da je popolnoma druga oseba. Kot da sploh ne govori on. Pred tem mi je vedno stal ob strani, pomagal, spodbujal. Taksnih stavkov se nikoli nisem slisala od njega.

Pocutim se kot ena 'pokvarjena roba'. Za odpad.. Aha, morda mi ne bos mogla dati otroka, dobro, potem najbolje da te kar zavrzem in te nadomestim z drugo.

Ojla  :rozicodam:
Ne, da bi se glede tega prav pogovorila, žal ne, pa vem, da bi bilo dobro. Ko sva se midva spoznala jaz še nisem imela ankse, pojavila se je kasneje... jaz sem se naučila s tem živeti, on pa se je naučil, da me prenaša  :sesmejem: .. no, da se vrnem h stvari ... sva že kdaj kakšno besedico rekla okrog tega, recimo ravno cca teden nazaj sem mu jamrala, da nevem, če bom sploh zmožna kdaj imeti otroke, glede na to, da me za vse tako zelo skrbi itd. ampak ni nekaj reagiral, samo v smilslu ''ahh, daj no, ne tako govorit''. Zdi se mi, da ni on taka oseba, da bi me silil h nečemu, je pa res, da sedaj njemu še ni do otrok in mogoče tako dojemam, kakor, da nebi preveč kompliciral, če jih nebi bilo... ampak ja, ko bo pa želja velika pa nevem kako bo.

Drugače pa, dobro, da sta se lotila terapije skupaj, mogoče mu je pa res ''nerodno'' da ob tvoji prisotnosti govori o vsem tem, moj vem, da nebi, in tak človek... če bi prosila za skupno terapijo, sicer je h sreči ne rabiva ... vem, da bi ga težko prepričala. Mogoče bi pa moral sam na terapijo, ampak če noče, če se mu zdi nepotrebno težko, da bo šel ja.
Mislim, da se preveč kriviš za vse skupaj ... nisi samo ti kriva, ubistvu sploh nisi kriva, da se to dogaja. Če te ima gospod rad, te ljubi in si mu vse ... bo pač pogoltnil to, kar mu je namenilo življenje. Če te ima samo za (oprosti) reprodukcijsko stvar si te pa ne zasluži. Dobro premisli.  :rozicodam:

Zivjo.

Ja, saj v tem je 'problem'. Ko zenska omeni svoj strah, vsi to vzamejo kot 'ah, bos ze, ne govori tako'. Ne jemljejo resno. Mislijo, da si malo zmisljujemo, delamo paniko. To, da je zensko strah, je normalno. Saj je tudi moske. Ampak pri nas se ne gre za ta 'normalen' strah ampak za nekaj globjega.
Sicer ne vem ali si se ti ze lotila te zadeve s terapevtom ampak ce si zelis druzino, se je loti. Da ne bo prepozno, kot pri meni. Naredita nacrt za vsak primer.

Za mojega partnerja pa.. Ne vem. Pravi da premisljuje. Ne ve kaj cuti. Tako zelo mucno je vse skupaj. Obcutek imam kot da sem ranjena ampak se se zmeraj borim.. on pa da je obupal. Zdaj bi najbolj potrebovala njegovo podporo, on pa razmislja ali si zeli biti se z mano ali ne. Pa nocem ga nic obsojati. Custva so custva, ne more jih clovek prisiliti. Ampak boli...

Ireland, ne morem ti odgovoriti na sporocilo, pise mi, da imas poln nabiralnik in noce poslati sporocila..

Moji terapevtki sem že omenila te strahove, ampak jih nisva še obdelale. Sploh nevem, ali naj se jih že sedaj lotim ali naj še počakam ... mislim, da je treba čimprej- Vedno sem govorila, da če bom hodila na terapijo, da bom do 2020 sigurno že 100% v redu - haha  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: optimist  :laughing: no je pa boljše, to pa je res  :oki:

Ahhh moški.. včesih se mi zdi, da se delajo mačote, da ne izpadejo v očeh drugih žalostni, zaskrbljeni, prizadeti. In pravijo, da so močni - pa ni res. Močan moški je tisti, ki se zjoka, ko je to potrebno, ko pove, da ga kaj muči. Po eni strani pa jih moremo vseeno malo razumet, saj jo jih vzgajali tako - večina mam je naše moške vzgajala že v otroštvu, da se ne sme jokat, fanti ne jokajo! Zakaj pa ne?!!!
Najbrž je res malce izgubljen, mogoče se prvič srečuje z vsemi temi občutki in neve kako naj reagira?

Zivjo Regina.

Ja, jaz menim da je dobro da se prej lotita tega. Bos vsaj pripravljena. Bos imela nacrt kaj narediti v dolocenem primeru.  Zase si zelim, da bi ze prej imela to. Ampak ocitno je zivljenje izbralo taksno pot.

Partner je prvic v situaciji, kjer se je potrebno soociti z resno neprijetnimi, bolecimi custvi. In ja, ga razumem da bi bilo mogoce najlazje pustiti vse skupaj, se raziti, pozabiti na vse, zakopati ta custva nekam globoko . Ker res TAKO mocno boli. Ampak s tem nismo resili nicesar. Tudi jaz sem izcrpana od vsega. Zelim si da se to sploh nikoli ne bi zgodilo. Vem, da je to oba zaznamovalo za celo zivljenje. Vseeno pa upam, da bova zmogla cez vse. Da bova nekega dne spet skupaj nasmejana, srecna. Da bo sonce posijalo v najino vezo. Da bova lazje dihala,..

Jaz tudi verjamem, da vama bo uspelo. Samo skupaj morata držati, si zaupati, sprejeti situacijo, iz tega potegniti najboljše. Potreben bo čas, zagotovo, ampak nikar prehitro sprejemati zaključkov.
Res držim pesti, da uspeta!  :rozicodam:

Hvala Regina za vzpodbudne besede.. mi veliko pomeni  :rozicodam:

Ko bosta tole dala skozi, bosta močnejša. :oki:
Kar ne ubije, okrepi. Res je tako...

Uff Nives, upam da res. Komaj cakam dan, ko bova lahko spet zadihala s celimi pljuci...

Seveda, da bosta. Vse pride, vse odide... Vsa dolgotrajno negativna čustva tudi minejo... Včasih traja dneve, včasih tedne, včasih mesece... včasih dolgo ne vidiš ven iz teme in že dvomiš, da kdaj boš. Ampak na koncu čustva vedno odidejo. In mi postanemo močnejši za še eno izkušnjo. In ta ista izkušnja zelo pomaga pri soočenju z naslednjo. Tako to gre. Life so tudi takšne izkušnje med drugim. Kasneje vidiš, da zelo uporabne za vnaprej.
 :rozicodam:

Se strinjam. Vem, da nas take situacije ojacajo. Na zalost, to ni moja prva huda zivljenjska izkusnja. Sem ze bila v eni, kjer se mi je zivljenje sesulo (smrt v druzini). Vse se je ustavilo. Opazovala sem, kako ljudje zivijo naprej...meni se je pa ustavil svet. Mislila sem, da bolecina ne bo nikoli popustila. Da bom za zmeraj ostala v tem 'ustavljenem' svetu. Nisem si predstavljala, da bom sploh lahko se kdaj v zivljenju normalno razmisljala, funkcionirala. Da me bo katerakoli stvar veselila. Da bom kdaj nasmejana.. Pa je bilo dolgo zelo hudo. Kot da sem se morala na novo nauciti cutiti..oz si dovoliti cutiti veselje. Ampak se je tudi to umirilo. Je spet posijalo sonce. Tako da vem, da nas zivljenje testira in da smo na koncu mocnejsi.

Partner je pa na sreco do sedaj zivel lepo, umirjeno zivljenje in se je sedaj prvic srecal z necem 'hudim'. Prvic se sooca s takimi custvi. Razumem njegov dvom/strah. Tudi sama jih imam. Ampak ravno zaradi prejsnje izkusnje vem, da so te dvomi in strahovi zacasni. Zaradi soka. In da v meni se zmeraj obstaja vsa tista ljubezen in custva, kot prej. Samo da je jih je zdaj kot odeja prekrila zalost in bolecina. Upam da tudi v njemu.. In da jih bo uspel izvleci na plano..

RedcaKapica super si to napisala  :wav: bodi optimistična še naprej!

Življenje ima vzpone in padce, čeprav si nihče izmed nas ne želi padcev. Brez dežja ni mavrice  :clap:

Zelo lepo napisano Rdeča Kapica :oki: