FORUM Nebojse.si

Lep pozdrav vsem!

Stara sem 24 let in sem trenutno absolventka, ki jo čakajo še štirje izpiti in diploma.
Za portal vem že kar nekaj časa, vsake toliko sem vrgla uč na kakšno temo na forumu, predvsem zato, da bi našla kakšno idejo, kako rešiti svoje težave. No, prej sem prepogosto branje tem raje opustila, ker se mi je zdelo, da se po mnogih počutim le še slabše, zato sem se raje posvetila drugim aktivnostim  :-[

Ne vem, če lahko razložim, kaj točno se je spremenilo zdaj, da sem se odločila, da se prijavim na forum ter da napišem par stvari o sebi. Najbrž sem prišla do spoznanja, da si moram - če želim biti povsem iskrena do sebe - priznati, da v moji glavi še zdaleč ni vse ok, čeprav sem poskrbela, da mi življenje teče kolikor toliko normalno ter da drugi ne opazijo preveč, kako zmedena sem včasih, kako pogosto sem slabe volje, na tleh,  brez energije, da pravzaprav ne vem več, kdo sem, da se obtožujem, ker nisem bolj osebnostno trdna, kako težko se spravim že k najbolj enostavnim aktivnostim in kako močan občutek krivde imam zaradi tega...  :jok:

Nekako me je zadelo tudi spoznanje, da nima smisla, da drugim kažem nasmejan ali vsaj "normalen" obraz, če pa se sama pri sebi slabo počutim, tako da sem se odločila, da bom svoje slabo psihično počutje jemala kot en problem, za katerega moram poiskati neko zdravilo, rešitev.

Čeprav sem imela prej mnogo dvomov, ali naj grem k terapevtu (k eni psihologinji sem že hodila, ampak brez kakšnih vidnih izboljšanj, čeprav sem izvedela mnogo koristnih informacij), sem se zdaj odločila, da bom na svojo depresijo gledala kot na bolezen - nekako tako kot na trdovraten prehlad, ki se mi vleče že kar nekaj časa in ki me ovira pri vsakdanjem življenju. V primeru takšne vrste prehlada bi jaz osebno, ne glede na to, da gre "samo za prehlad", šla k zdravniku, da me pregleda in mi svetuje. Prav tako ne bi skušala zmanjšati pomena take bolezni tako, da bi trdila, da "imajo drugi še veliko hujše težave kot jaz in da naj raje neham jamrati", kot sem to počela do zdaj s svojo depresijo.

Kocka je torej padla in prvi korak, ki sem ga sklenila narediti je, da se predstavim na tem forumu ter da malce opišem svoje probleme. No, če povem po pravici  :zardevam: sem včeraj napisala več strani dolg opis sebe in svojih težav, ampak se mi nekako dozdeva, da bi vi forumci to le s težavo brali, zato sem vse skupaj skrčila. Mi je pa ob pisanju tega pošteno odleglo, tako da sem danes vstala z več optimizma ter da sem opazila lep sončen dan, ki je kukal skozi moje okno  :-* Pa še za eno spoznanje sem bogatejša: nekomu moram zaupati svoje težave, svojo zgodbo, da bom lažje našla rešitev zase ter se čim prej pobrala.

Rada bi se priključila eni izmed ljubljanskih skupin za samopomoč. V zvezi s tem imam še par vprašanj, pa ne vem, a naj jih naslovim kar semle, ali naj komu osebno pišem ali pa naj se preprosto malce razgledam po forumu (nekaj informacij sem že zvedela v za to namenjeni temi o skupinah).. :032:

Prav tako bi rada šla k psihoterapevtu na pogovor, vendar ne vem, koga izbrati. Razmišljala sem, da bi šla k dr. Rejcu, vendar po par kritikah, ki sem jih na forumu prebrala na njegov račun, nisem več prepričana, da bi bil on pravi naslov zame. Ve kdo za kakšnega dobrega psihiatra ali psihoterapevta na koncesijo v LJ ali okolici :032: Ali pa za kakšnega samoplačniškega - dovolj poceni za majhen študentski žep? Ima kdo že izkušnje s psihologinjo na MIC-u?

Uff, vseeno je moj post postal kar dolg.. Upam, da se vam ga ljubi prebrati pa da bo kdo napisal kaj koristnega ali spodbudnega :rozicodam: :oki: No, res upam, da nisem bila predolga, če ne, bom pa vse skupaj še malo skrajšala  :pomezik:

Lepo se mejte!
moljka  :sonce:


 

hej moljka,

najprej dobrodošla...:)

me veseli, da si se nam pridružila...

Najprej glede skupin za samopomoč...v temi srečanja imaš napisano kdaj potekajo...imaš dve ena je ob sredah druga pa ob torkih...lahko pridš pogledat na obe, pa boš videla kako potekajo stvari...naj te pa ne bo strah...smo vsi taki tam k smo podobne stvari dali skozi in občutili, tudi lahko pideš samo pogledat, lahko pa se tudi zmeniš z nekom od nas, da gremo prvič s tabo...hihi...

glede strokovne pomoči pa...mogoče klelija hrvatič? jo kar pohvalijo...prvič sicer plačaš, potem se pa dogovoriš, da hodiš k njej preko koncesije...

drugače pa ti kar piši, napiši nam kaj te tare in ne skrbi glede dolžine...načeloma smo dobri poslušalci...tako da bomo prebrali, jaz bom sigurno...

si pa naredila velik korak, da si sprejela svoje težave, zdej pa ti preostane samo še to, da greš pogumno naprej...smo pa tle tudi zato, da ti nudimo podporo in spodbudo, to boš definitivno dobila...

zaenkrat toliko...

lep pozdravček...in uživaj v sončku, ki je danes zunaj..

Dobrodošla moljka!

Zelo logično in razumno razmišljaš. :oki:


Vsa vprašanja lahko postaviš tukaj.  :)
Na skupine lahko prideš kar tako...nič ne rabiš, samo sebe prinesi. Pa brez strahu. Bosta Aslan in masi še kaj povedale.

Glede psihiatrov...poglej kaj svetujejo uporabniki. http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37
Ni vsak za vsakega. Rejca, pa menda nihče ne svetuje. Meni je všeč dr.Mrevlje. Večini dr. Rebolj...pa še kdo se najde.
Cene se kar visoke pri samoplačnikih. Prvi pregled okrog 70€. :jok:

Pa poskusi čim več ven, se malo pockrljaj. Kakšna masaža. Obremenjena si preveč. Absolvent pri 24 je kar lep dosežek.

Piši pa kolikor hočeš. Večina nas vse prebere. :oki:

Hvala obema za hitra odgovora in za podporo  :)

Glede skupine za samopomoč me še zanima, če moram biti včlanjena v društvo DAM, da se je lahko udeležim? Kakšen je sploh namen te članarine in kaj mi članstvo v društvu "prinaša"?
Kako pa zvem, kdaj se dobivate? Spremljam objave na forumu ali lahko tudi prek mejla?

Še glede terapevtov: je dr. Mrevlje tudi na koncesijo? Oz., če mogoče veste, koliko stane ura pri njem?

Hvala obema za pohvali glede razmišljanja in glede sprejemanja težav.  :zardevam: Moram reči, da nisem od zmeraj imela takega odnosa do vsega skupaj, ampak sem nekako "naučila" samo sebe, da iščem rešitve, da se poskušam učiti iz svojih napak, da iščem tisto, kar bi mi pomagalo in ne tisto, kar bi "morala" storiti (tako npr. ne grem na sprehod, če se potem počutim le še slabše, ampak raje počivam, berem, itd.). To sem deloma storila s pomočjo zgoraj omenjene psihologinje - ko sem hodila k njej, mi je dala par pametnih nasvetov, ki sem se jih kasneje, tudi če mi niso bili čisto logični ali pisani na kožo, poskušala držati, deloma pa sem tudi sama iskala rešitve, brala sem knjige, iskala članke na internetu ter si skušala ustvariti svojo "strategijo", ki mi bo pomagala. No, poskusila sem še veliko drugih reči, nekatere so pomagale, druge ne, nekatere so pomagale samo v nekaterih situacijah.. Sem pa zdajle, ko to naštevam, kar ponosna nase  8)

Alexx, jap, sem zelo obremenjena, pogosto sem pod stresom, pa se kar ne znam ustaviti in si še kar nalagam delo, čeprav bi potrebovala kak dan, teden, mesec počitka. To je seveda tudi del mojih problemov, saj se mi vedno zdi, da še nisem naredila dovolj, da so drugi pa dosti bolj prizadevni, pa dosti več reči znajo, jaz se pa po svojih merilih nikoli ne potrudim zadosti. Potem sem pa tečna od utrujenosti, ne vem več, kaj bi rada, komunikacija z drugimi je na psu. Tudi ko si vzamem počitek, se ne morem povsem sprostiti, ker se počutim, da si tega ne zaslužim  :'(
Zavedam se tega svojega mišljenja, vem, kaj prinaša s sabo, vem, da je to posledica storilnostno naravnane samopodobe, se tudi trudim to sprejeti (sprejemanje je po mojem mnenju eden izmed korakov do iskanja rešitve), AMPAK... v dejanski situaciji spet izbiram take korake, ki me privedejo do preobremenjenosti, potem se slabo počutim, zdi se mi, da sem slab človek in se zato še bolj trudim, pa nastane začaran krog, iz katerega težko izstopim  :o Se pa trudim, da bi se kaj naučila iz takih trenutkov, čeprav se spet pogosto trudim premočno in od sebe pričakujem, da bom takoj naslednji teden, mesec to presegla.. Pa pogosto ne gre  :kiselnasmeh:

Drugače, Alexx, sem si pa kar malo vzela k srcu tvoj nasvet, naj se malo pocrkljam in sem res šla na en počasen in miren sprehod naokoli. In je pasalo, zadovoljna sem, ker sem naredila nekaj zase pa še začutila sem, da moje telo trenutno potrebuje umirjeno vadbo in ne kakšnih "maratonskih" podvigov. Trenutno se kar vredu počutim  :zvizgam:

Moljka, če prav vem, članstvo ni pogoj za udeležbo na skupini, je pa vsekakor dobrodošlo

 http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=13&Itemid=41

Moljka pozdravljena med nami,

tudi sama sem, glede na tvoj opis, precej podoben tip človeka, zato sem vesela, da si se nam pridružila.

Če ti manjka družbe, pojdi na skupino. Pojdi k terapevtu, beri knjige s tega področja, ukvarjaj se s stvarmi, ki te veselijo, vzemi si čas zase, pojdi v naravo, skratka naredi RESET in potem boš spet bolje, optimistično in v svet boš zrla z optimizmom in neverjetnim veseljem do življenja.

Meni se je bolezen dogajala pred dobrim letom in danes ne morem verjeti, da sem kdajkoli obupala nad življenjem. Le-to je namreč največ kar lahko imamo, zato ni vredno obupavati.

Drži se in oglasi se nam,

marika

Marika, hvala.. Dobro mi dene že, da vem, da kdo misli name  :-[

Drugače sem bila pa danes zjutraj res na tleh.. Nabralo se je vsega, s cimrami ne najdem skupnega jezika, 'migam' do onemoglosti, ker se mi zdi, da moram.. In me je res vrglo, ležala sem v postelji, jokala, še dobro, da sem nekomu od teh, ki me poznajo, potem povedala, kako je z mano.. Prvič.
Po začetnem olajšanju, ker sem se lahko z nekom pogovorila, je nastopila nejevolja, češ, saj ni nič takega, zakaj me (ta prijatelj) tako tolaži.. Še vedno si pač težko priznam, da imam težave. Počasi pa bo..

Sem pa bila danes na skupini in mi je malce odleglo  :)

Bravo Moljkica,

prvi korak, no in tudi drugega si že naredila. Šla na skupino, nekomu si se zaupala, super. Vem, da zna biti včasih grozno, ampak potem je fajn ko pride olajšanje. Ti bodi kar pogumna in ne garaj do onemoglosti, saj s tem samo poslabšuješ stanje. Trajno izboljšanje stanja pride, ko se temeljito sprostiš in zavestno odmisliš vse kar te tare.

marika

moljka, zdravo :rozicodam:

meni je Forum DAM v oporo in veselje, naj bo tudi Tebi :-*

ful kul se mi zdi, da sem preko njega tudi v živo spoznal veliko srčno-prijetnih ljudi, s katerimi se družimo, zato meni "nicknami" ne pomenijo le oznake, temveč moje zdajšne in morebitne prijatelje v prihodnosti.

Lažje je če nas je več, pomagajmo si!

Spet odpiram svojo temo.. malo s strahom, ker ne vem, kakšni bodo odzivi na moje pisanje  :zardevam:

Moram reči, da se ta teden nekam drugače počutim sama pri sebi.. Sem že mislila napisati, da se ne počutim čisto jaz, ampak sem vendarle to tudi jaz.. No, je že cmok v grlu..

V ponedeljek sm na terapiji dobila res face-to-face uvid v to, kakšno mnenje imam o sebi, še posebej o enem delu sebe, tistem, ki ni vedno sposoben, nasmejan, energičen, optimističen - tega zadnjega čisto sprejemam, še najraje bi videla, da bi bila neprestano taka  :-\ Igrala sem vloge z igračko-punčko, ki je predstavljala žalostno, utrujeno, zbegano moljko in sem ugotovila, da ta del sebe resnično sovražim, na koncu sem punčko zbrcala, zalučala v steno, najraje bi ji glavo odtrgala.. In sem že cel teden žalostna zaradi tega - ker se ne sprejemam. Še posebej sm žalostna, ker si dejansko želim nekaj storiti, se rezati, ščipati, tepsti (pa se nikoli nisem), kadar ne ustrezam svojim normam.

Težko mi je s tem spoznanjem.. Te dni sem kar brez energije, veliko spim, nimam pa občutka, da sem depresivna, samo vse v meni me boli.. Nekako se mi zdi ok, da si vzamem vse bolj na izi, ta nujne reči porihtam, včasih vzamem helex, da se ravno ne razjokam pred tečajniki. Zavestno si tokrat pustim biti taka, kot sem.. Ponavadi sem se spodbujala, da sem "dosegla" stanje aktivnosti, zagona, to mi gre dobro od rok, "še mal se pomatri" ali pa "ne pretiravat, ni(si) tolk slabo, kot misleš". Ok, najbrž res zvenim in izgledam depresivno  :kiselnasmeh: No, toliko zaenkrat od mene..

Terapija je zbudila globoke občutke, soočila te je z delom sebe, ki ga zavračaš.
Potrebnega bo nekaj dela, vaj in izkušenj, da boš do tega dela sebe postajala popustljivejša.

Tista žalostna, zbegana in utrujena je le en del tebe.
Je del, ki ga (še) ne sprejemaš ... se pa počasi prebuja in si dovoli biti tudi depresiven ...
Poiskusi v sebi spet začutiti tisto sebe, ki jo sprejemaš.

Na naslednji terapiji pa povej za občutke, ki se ti dogajajo ...
naučila se boš te na novo prebujene občutke čutiti brez da boš bežala od njih ...
Najdita tudi strategijo, kako zopet priti v stik nazaj s seboj, s stistim delom ki ga sprejemaš.

pozdravljena moljka,dobrodošla....
 tudi jaz se komaj zdaj začenjam sprejemat,pa je za mano že dosti hribov in dolin...tako,da bo...samo človek rabi čas da zori ob tem kar se mu dogaja...no seveda samo od sebe ne pride...
 težko mi je bilo sprejeti v življenju,da sem slabe volje,ker sem mislila,da se morem vedno smejat...pa ni se mi zdelo normalno,da je človek kdaj tudi obupan in da je žalost normalna...ki je še le to,da bi jaz rekla da česa ne zmorem-jaz sem zmogla vse,do konca dokler je šlo sem se gnala,dokler me ni tako poknilo,da sem mislila,da je z mano konec,jaz vsemogočna,ja pa ja....ne gre to tak,človek se more znat umirit in se sprejet tak ko pač je in na taki način ki se mu zdi najbolši...
rada kaj preberem,nisem pa preveč dobra v dajanju nasvetov...
pa lep pozdrav od mukice :rozicodam:

Aslan..



Včeraj sem ti že nameravala reči, da ne razumem, zakaj bi morala iti nazaj v tist vesel-energičen mode, ko mi je pa tako fajn s tem počutjem. In ne, nisem bila jaz depresivna, samo vsi okoli mene so bili nekoliko čudni, preveč evforični, jaz pa sem zmogla samo na en kratek sprehod na dan in to je to. Tudi fant se je motil, ko me je opozarjal, da se odmikam in da naj grem vendarle v družbo  ??? Še ful jezna sem bila nanga, kaj mi soli pamet  :028: No, pa sem kmalu dobila odgovor - takoj, ko sem šla malo ven iz svoje sobe, v družbo, pravzaprav, sem opazila, kako zelo sem ujeta v svoje (kaj je bolj črno od črne??) misli. Seveda o tem, kako ene reči niso zame, kako bo šlo vse narobe, če bom kam šla, kako me folk ne bo sprejel, kako je smotan svet, kako je vse brez veze.. Sploh se nisem zavedala, da so to misli, to so bili moji "realni" občutki.. Ne spomnim se, da bi kdaj depresijo občutila tako - ali pa kdaj sem jo nazadnje tako občutila.. Ja, ni dobro, da grem sama v raziskovanje te problematike, ker me sesuje.. Res je, tako kot si napisala, počasi, plast za plastjo.. Jap, tud tuki moram imet kontrolo, da gre res vse tako, kot bi jaz želela :kadim: :kiselnasmeh: Ma saj bo, vse se bo pošlihtal :srce-utrip:

Mukica, pozdravljena tudi ti  :rozicodam: Hvala za nasvet, oglasi se še kaj!

Moljka  :rozicodam: danes je nov dan! kako kaj  :) ?

Arwen, hvala za zanimanje  :rozicodam: Mi velik pomeni, če se kdo oglasi, da se ne počutim tako čudno in spregledano  :kiselnasmeh:

Sem bolje, čeprav me je strah dosti reči: prihodnosti na splošno, recimo.. Probam preživeti te dni, niso slabi, samo malo manj energije imam.

Evo, še ena  :rozicodam: zame  :)

 :)


verjamem... mogoče bi bilo pametno vzeti vsak dan posebej?

pa še malo sončka, da se energija čimprej vrne  :sonce: :sonce: :sonce:

Moljka še mal (http://www2.arnes.si/~pjapel2/Slike/SonceTT.gif)

od mene,...naj te požgečkajo topli žarki in te napolnijo z energijo,....vem kako bed je,če si
brez volje,...drži se :rozicodam:

moljka  :rozicodam: