FORUM Nebojse.si

Hej,

ne bi si mogli mislit kok časa že sedim tu in poskušam skup spravit tekst. Bom kar na kratko: kaj lahko kot študent s socialno anksioznostjo narediš, da preguraš skoz študij? Predstavitve so zame blazen problem. Razmišljala sem o statusu študenta s posebnimi potrebami, ampak se bojim, da bi me to stigmatiziralo in bi mela problem pri iskanju zaposlitve. 
 Če bi obstajale kakšne skupine, kjer bi se srečevali ljudje s tem problemom, bi hodila,..Skratka, pripravljena sem se še naprej "borit" :D, sam mi "potrudi se" in podobni nasveti ne pomagajo dost. Kaj pa kakšen art therapy za anksiozne/klepet/kava/younameit? Sej bi še js organizirala kej tazga, če bi bil še kdo zainteresiran. Vem, da nisem edina, mam pa pogosto tak občutek. Lep dan! :)

Pozdravljena Blop,
Jaz sem imela status študenta s posebnimi potrebami, nimam sedaj nobenih omejitev zaradi tega, da sem imela status glede službe, edino, da imam kartoteko z bogato psihično zgodovino, kar pa ima vpliv na odločitve zdravnikov glede služb (nesmem delat nočnih, pa mogoče še kaj).
Svetujem ti, da si zrihtaš status, ker boš samo pridobila nič izgubila.
Tudi sama čutim še vedno anksioznost, imam 3 zdravila, tudi zaradi drugih stvari, ampak anksioznost pa če kar čutim. Mislim, da sem se kar navadila tega, da mi srce razbija in se potim.... Res pa je, da sem lena in se dosti ne gibljem, edino kar peš hodim v službo-vsega skupaj 40 min. Lp

Jaz sem goltal predvsem Loram z "domačega kabineta", vedoč, da bom to nekoč obžaloval.

Naredil sem vse izpite, diplomiral cum laude, se zaposlil, imel nekaj lepih priložnosti, ampak odvisnost pride za tabo. Toliko kot mi je dala, mi je tudi vzela.

V čem je tvoj problem?

Težko navezujem in ohranim stike z ljudmi na faksu in drugje, analiziram vsak pogovor in iščem svoje napake. Ko moram govort pred večjo skupino ljudi, imam derealizacijo. Ko se poskušam učit, se težko skoncentriram, ker ves čas zraven razmišljam še o tem, da kaj pa če mi ne bo uspelo... Ponoči sanjam o takih neprijetnih stvareh,...

Npr. jaz, ko sem enkrat kot dežurni dijak prebral okrožnico pred nekim xy razredom, so mi začeli ploskati, se dreti itd. Kaj takega še nisem doživel.

Potem, spet, ko sem citiral Prešerna v 1. letniku pred 3. in 4. letniki, ter zablokiral, pred vso množico rekel:"Kako gre že?" So se začeli dreti in ploskati. Ko so nas potem klicali na oder, da se poklonimo, sem doživel največji aplavz.

Podobno na faksu. Prišel sem na vaje, edini, ki ni imel Power Point predstavitve, si mislil "konec je z mano", ampak sem uspel na podlagi seminarske naloge narediti tako predavanje, da so ploskali, asistent pa je dejal:"Kolega, sedite, 10."

Sedaj sem čisto drug človek. Upam, da bom z leti postal isto, kar sem bil.  :wav: