FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!
Prvič pišem na vašem forumu, priznam, da ga nisem spremljala, najbrž ga bom pa od sedaj naprej.
Imam pa eno vprašanje za vse, ki se srečujete z depresijo. Ali ste že kdaj slišali ali pa celo sami pomislili, da je depresija stanje, v katerem se lomijo neke stare psihične strukture, trpljenje ob depresiji je pa naš odpor do spremembe? Ali se vam zdi to možno?
Jaz se z depro občasno srečujemo že kar vrsto let in sem delila to mišljenje od zgoraj. Pred kratkim me je pa tako "zgrabilo" da sem pričela jemati ad-je in v samoozdravitev ne verjamem več.

LPD!

Jaz sebe gledam na tak način. Kot prehodno stanje, četudi je rok trajanja lahko neomejen.
Zadnji dve leti sem doživel srečne trenutke, drobcene in zelo redke, a vendar. Torej obstaja izhod, če me le ne zlomi tako popolnoma, da se neham pobirat.
S hecne strani : kot Munchausen, ko je padel z lune, pa je sebe skupaj s konjem za lastne lase iz vode potegnil...

Rob, pobiraš se s kemijo ali brez?

Hm, jaz bi tako odgovorila. Odpor do spremembe je ja. zakaj? npr moj primer. trplenje 30 let za depresijo brez pomoci. potem se to nekako "navadis" in sprejmes to "sranje" in tut ce se ti kaj pozitivnega zasvita ali nakaze pac gres drugam. ker nekako se pocutis "varno" in npr v mojem primeru ce bi prislo kaj pozitivnega takrat ko sem se bila v dokaj normalnem "stanju" bi bila cisto OK. tako pa nisem. slo je cez rob ce razumes. ko imas vsega poln kufer in ne zdrzis vec. se pac vdas. in tako sem se jaz. sem pac sprejela to sranje. sranje da ne bo nikol bolse. in tut ne verejamem da bo boljse niti nocem da bi bilo se tako nekako pocutim "varno" hkrati pa v nasi drzavi (ne recem ljubim ljudi tu ker ste odprti komunikativni) je zelo slaba ekonomicna situacija in se moras ene 200% bolj borit in biti 200% boljsi kot v tujini pa placa je za 50% manjsa... tako da kaj ti preostane drugega kot OBUP? v tujino ne moram ker mi tam ni vsec. tu so place slabe a ljudje ok. kaj naj potem naredis? borit se ne mores ker nimas tolk zivcev in volje da bi mel direktorsko placo... ja pa si v dreku in se pac prepustis. tako je pri meni.
je pa tudi to da nam misli kreirajo zivljenje in obcutki. tako jaz npr razmislam o depresiji nesreci izgubi in vse to imam. nekako me je strah uspeha ker se mi zdi da za tem sledi padec in sem raje "varno " tam kjer sem...ce razumes? mogla bi si pripravit "povstre" za padec to mi pa lahko le da nek dober terapeut. da vem kaj razmislat ko padem tako globoko ga bi se najraj ubila. tako da se imam dela na sebi ogromno.

brez,
bil pa sem lani pri zdravnici, ko me je sesulo sredi delovnega časa.
Nekako sem se privlekel do nje, me je najprej hotela spraviti na bolniško za dva tedna, naj bom doma, je rekla  ;D...KAMORKOLI, le tja ne, uh.
Hotel sem, naj me sestavi skupaj v pol ure, da grem lahko delati...seveda me je takoj postavila na trdna tla.
Zmenila sva se torej za škatlico blagih pomiril (pozabil, katera), tisto sem imel za en teden.
Že takrat sem predvidel, da se bo zgodba ponavljala in sem se odločil, kakorkoli že bo, ne bom za vsako letal do nje, bika bom sam zgrabil za roge...(vedno sem bil navajen sam delovati - učiti se, izdelovati, popravljati, graditi...)
Torej zmorem tudi sebe, ja?...(sem pa TEŽAK, mater...)

Še eno lastnost imam, zdi se mi pomembna : izreden NE proti samomoru. Konec je ena skrb, za katero nam res NI treba dodatno skrbeti... :sesmejem:

 Razmišljam in razmišljam in sem ugotovila, da tudi pri meni traja že precej let oboje anksa in depra. Prej se še niti zavedala nisem, da je to bolezen in da se zdravi. Mislila sem, pač nekaj se dogaja, saj bo bolje. Lani me je prvič podrlo, bilo je hudo, od bolečin fizičnih in psihičnih. Trajalo je dva meseca, in ko sem dojela, kaj se dogaja, je bilo že mimo. Zavrnila sem tudi jemanje ADjev.
 Letos pa problemi takšni in drugačni, vrglo me je na polni črti. Huje kot lani in mislila sem, da se mi bo do konca zmešalo. Zavedala sem se, da potrebujem nekaj, kar mi bo pomagalo. Sama nisem zmogla. ADji so me rešili. Za koliko časa? Jemljem jih tri mesece in počutim se dobro, z nihanji seveda. Še vedno je včasih prisotna tako anksa kot depra, še vedno imam tiste črne scenarije pred očmi in takrat se ustrašim, kako bo, ko bom prenehala s tem. Delam na sebi, včasih manj, včasih več. Mogoče sem šele na pol poti, mogoče bom morala jemati zdravila dalj kot sem mislila............
 Ne želim se preveč obremenjevati, rečem si:"Kar bo, pa bo." Čeprav, strah, dvomi, moč, volja..........Vsekakor želim dolgo in čimbolj zdravo živeti, normalno živeti!

                  Pozdrav,

                                        Trzinka

Nadja, nisem mislila sprememb na življenjski poti, ampak spremembe vedenjskih vzorcev, načina razmišljanja in kako se odzovemo na dogodke  v našem življenju, skratka psihološke strukture. Jaz sama se ne bojim uspeha, bolj me je strah da zaupanih nalog zaradi depresije ne bom zmogla in da ne bom imela več priložnosti delat tega kar pač počnem v življenju. Drugače pa večja plača ne prinese sreče in odrešitve iz depresije. Mene bolj moti, da ne morem več uživati v malih vsakdanjih stvareh, enostavno me nič več ne razveseli. :(

Da, nobene želje, pričakovanja...
Trzinka ima vsaj željo dolgo in dobro živeti...lepa želja

Jaz na samomor nisem nikoli pomislila, ker preveč rada živim. Mislim pa tudi da nimam te vrste depresije. Zdravniku sem prvič povedala kako se počutim šele pred dvema mesecema, prej sem mislila da sem lena, ker sem cele popoldneve spala, ko pa so se začeli strahovi in tesnobni občutki, sem mislila, da me mučijo občutki krivde, ker nisem razen službe skoraj ničesar počela. Ko mi je povedal da to ni moja krivda, sem cel dan jokala od olajšanja. in ko sem dobila tablete je bila to zame kapitulacija, priznanje, da si  pomagat sama. Kr žalosten občutek, da si odvisen od tistega človeka tam u beli halji, da ti napiše recept. Ampak še vedno me gloda črviček dvoma o tem, ali je potrebno depresijo res zdraviti. Pred leti mi je neka gospa rekla, da je depresija odpor proti spremembam in da bolečine in neprijetne občutke, ki spremljajo depresijo povzročajo stare strukture ki se lomijo. O tem sem na podoben način prebrala tudi  http://www.pozitivke.net/article.php/20061011124339765 (http://www.pozitivke.net/article.php/20061011124339765)

Zelo dolgo časa sem bila tudi sama prepričana da je povzroča depresijo odpor, sedaj pa ne vem več kaj naj verjamem

Citat www.pozitivke.net :..."Z depresijo zbolijo le najboljši, tisti, ki sledijo sočloveku, le najbolj zvesti, le izjemni posamezniki, ki so življenje vzeli 100 % zares, le tisti, ki so nezavedno sledili pra-ideji stvarstva. Zato je Vaša depresija potrditev Vaše dosedanje prave poti, vendar pa ste se znašli pred prepadom, da pred prehodom na višjo stopnjo zavedanja ozavestite svoje dosedanje misli, odločitve in dejanja ter se usposobite za novo življenje....

WOW, imam nekaj izkušenj s Plus/Plus razmišljanjem, a se bojim, da me omenjeno besedilo presega.
Tudi nirvane ta hip ne potrebujem, zadoščalo bi mi že, če mi ne bi bila težava preživeti današnji dan (komaj je začel)

Mogoče sem pregrob, taka življenska navodila me vedno malo pogrejejo :nehvala:

..tudi jaz se že nekaj let borim z depresijo, anksio, prisilnimi mislimi, OKM intako dalje...
seveda sem na začetku samo papcala tablete in po enem letu je bilo vse super, dokler se nisem sama odločila da preneham z zdravljenjem, me je še enkrat vrglo popolnoma na dno...spet začela z zdravili in nič dela na sebi....nobene psihoterapije...nič...pričakovala da bo volje...

...do danes ko sem še vedno na tabletih..moram reči da sem sele ko sem zacela s srečanji damovcev in "ozaveščanjem" svojih starih vzorcev, razmišljanjem doživela rahlo izboljšanje..pa se vedno nisem šla na psihoterspijo...vem da jo potrebujem in bom tudi šla...

...no december je bil zame spet katastrofa...anksia presegla meje...2 x vzela pomirjevala, katerim se probam izogibat...in zdi se, kot da sem spet na začetku vsega.
Nihanja so nekaj, česar se ne bom nikoli navadila...naredim korak naprej in padem tri nazaj...

srečo vsem,
Gigli

Gigli..po mojem si hotela napisat, da narediš tri korake naprej in padeš za enega. Poglej realno, pa boš videla, da je to res  :pomezik:

Draga Pupika,..

...dejansko sem mislila tako kot sem napisala...ampak mogoče sedaj drugače gledam ko sem v "slabši" koži...
...pa že toolikoo časa traja..

Resnično ti hvala za spodbudo...evo še rožica  :rozicodam: zate...:)

lp,
gigli

V svoji naivnosti zdaj že verjamem, da bodo tudi želje enkrat prišle. Morda sem jih skozi lajf že imela preveč in jim sledila do zadnjega kančka moči. S sesutjem, je tudi zadnja želja odšla. Zdaj me, sem in tja, kaki dogodki, drobci razveselijo. Torej, matematično gledano....tudi želje pridejo. :sesmejem:

A.

Plonkaš A. :sesmejem:  Moje misli. Samo ne vem, če sem naivna. Verjamem... za res, da pridejo...po drobtinicah. Matematično gledano pa nimam pripomb.  :P

uau!

qqš (ziher dulenka) res si mi dala misliti! lahko celo rečem, da si malo pomagala, da se razumem. jaz bi sveto potrdila, da moja depra kaže na to, da nekaj zatiram v sebi. kot da se borim z nečim. ker ne morem razpreti kril. ker ne morem živeti svobodno, tako kot želim. vem, da bi morala drugače, ampak tega ne naredim (ne sprejmem novih vzorcev, ker se jih bojim).

tole pa je misel tedna!  :rozicodam:

hmm,zadeva je za razmislit ja...

Rob, obesil si se za odstavek, ki se je meni zdel nepomemben, očitno imaš problem s tem. Bistveno vprašanje je: ali je depresija nekaj slabega ali dobrega, ali naj jo zdravimo ali naj ji pustimo da odzveni, ali naj se ji upiramo ali prepustimo.
In vidim, da nisem edina, ki se to sprašuje. Mene zanima kaj o tem menite še ostali. Ali ste o tem razmišljali?
Kaj še s tem, ko s kemijo tolčemo simptome nazaj, delamo sebi medvedjo uslugo?

Odvisno kako kemijo uporabljamo. Če jemljemo pomirjevala tolčemo simptome dol. Če jemljemo AD-je pa poskušamo naravnati porušeno delovanje možganov, ki pač v določenem času ne delujejo tako, kot bi bilo treba.
Čakati, da simptomi izzvenijo? Kako dolgo čakati...5, 1o let...vse življenje. Ali sploh bodo izzveneli?
Večina že itak predolgo čaka, preden poišče pomoč in je delo dosti težje.

Če bi vedela, kar sedaj vem, ne bi čakala niti minutke.

Se strinjam Alexx s teboj, kar se tiče jemanja ad-jev in čakanja, vendar pa me še vedno zbode vsakdo ki mi pove, da je pri zdravniku zavrnil zdravljenje z ad-ji in da se s tem spopada sam. Tko kr nekak sram me je takrat, da sama nisem tega zmogla :(

Se bom osredotočila predvsem na tvoj naslov teme: Depresija = blagoslov?

Za sebe lahko rečem, da če je ne bi imela, ne bi opazila vsega na kar me je telo opozarjalo še pred depresijo. Res je hudo in vsi si želimo da bi bili večno zdravi, pa čeprav skriti v svoji navidezni lupini, varni pred krutim, zlobnim svetom.
Zase lahko rečem da sem si priznala marsikaj kar sem pred svojim osebnim zlomom sama sebi tajila, tlačila...

Sedaj se zavedam kdaj potrebujem svoj mir, zavedam se kdaj sem pod stresom, poslušam telo in se učim da je vsak dan lahko lep. Ampak je odvisno predvsem od mene, kako si ga bom naredila, kako bom gledala na dan, ki je pred mano.

Na ad-jih sem bila približno dve leti in pol, jeseni nekje sem prenehala z njimi in vem da če ne bom skrbela za svoje počutje bo šlo nazaj navzdol.

To je moja iskušnja. In vem, da mi brez psihiatra, zdravil, podpore oseb ki so mi blizu, ne bi uspelo. Sama zdravila samo ubijajo simptome, na meni/nas pa je, da telo naučimo borbe, kako se sprostit, kako biti srečen...

Vem da je težko... vendar vem tudi to: Zmoremo premagati depresijo! :oki:

Lp, soncnica

Naj te ne bo sram ali kakorkoli nerodno. Ad-ji so zdravila kot vsako drugo. Tudi z migrenami se lahko spopadas brez zdravil... vendar kako zelo uspešno?

Pogumno! Zmoreš!

Lp, soncnica

....depresivna motnja je bolezen kot vsaka druga in jo zdravimo kot vsako drugo bolezen. Ali je sladkorna bolezen nekaj dobrega ali slabega?-pomembno je, da se zdravimo in da kljub sladkorni bolezni kakovostno živimo. Če hujšo obliko depresivne motnje ne zdravimo sama od sebe ne bo izzvenela, ampak nas bo na koncu uničila. Depresivno motnjo sprejmemo oz. si jo priznamo in se pričnemo zdravit.

drži se, masi

QQŠ,
da, izpostavil sem odstavek, ki me je v besedilu najbolj motil...imava pač vsak svoj pogled nanj.

Da bi bil zato, ker me vsak dan hudičevo dobro lomi, kaj boljši od kogar koli drugega nisem razmišljal. Obup ni privilegij le nekaterih.

Ker se spomnim življenja pred sedanjim stanjem - depresije ne priznam kot dobre, tudi če bi se zaradi "nje" še tako bolje videl in spoznal.
Nevednemu mi je šlo kar ok.

Nekje sem že omenil, da mi ni toliko pomembno, kako dolgo bo trajalo. Upiral se bom po svojih najboljših močeh. Po svojih. Brez kemije. Nisem edini, ki se o tem ne sprašuje...

Zate pa bi rad, da bi se dobro počutila, katerokoli pot ali metodo si že izbereš...enako želim vsem ostalim

Js v samoozdravitev verjamem. Kar pa ne pomeni, da moram naredit vse sama in da zavračam vso pomoč. Ampak samo to, da konc koncev sem jaz tista, ki bom morala naredit recimo 70% dela na sebi.

Na tem forumu sem se že večkrat razpisala o sebi na temo, o kateri je govora..

Skratka, meni moj živčni zlom ni bil noben blagoslov! Še vedno me nervira to, da se mi je sploh zgodilo.
Kot je napisal Rob, nevedni mi je šlo kar ok.

Čeprav sploh ni bilo simpl. Nikoli.

In, ja, brez kemije.

She, brez tega ni nič. Edino, ko je akutno, je skorajda nujno... ampak takrat si itak že v bolnici...
Tako da.. prav razmišljaš.

Vesna

Ja sam morš vedet, da tudi z Ad-ji ne odpraviš vzroka....Čeprav pomaga, da se bolš počutiš..

Jah, kokr je. Tud js bi jih jemala, če bi imela kej od tega. Pa pač nimam. Če pa komu pomagajo, pa tud če samo eno pikico, pa thank god. Vse je fajn, kar pomaga.

Ja jaz lahko v teh desetletjih svoje kalvarije rečem le to:-Če nebi bilo Ad-jev..in pomirjaval...., ki sem jih moral občasno jemati nebi zdržal...Čeprav dvajset let nisem vzel nič od tega..So pa ble tako grozne krize, da ni blo za zdržat..

drugače pa je to le bergla....bčasih prekleto koritsna..Sicer pa vsako tlačenje čustevne bolečine, ki traja predolgo mora nekje pustiti svoje posledice...Ponavadi na telesu...

Bolš je čutiti mal tesnobe po malem, kot pa se kao dober počutit, na koncu pa dobit diagnozo..rak..

Res je.

meni je pa zanimivo ko pravijo kar te ne ubije te ojaca, ampak le kako vemo da nas ni ubilo? depresija je ubila delcek mene in ne ni me ojacala, naredila me je krhko in prestraseno, introvertirano, jap ubila me je...

Ne, ni te ubila, pokazala ti je, da nekaj ne štima. Lahko, da je šlo za okoliščine, lahko, da te je opomnila na to, da pozabljaš nase, da si moraš malo bolj nahraniti svojo dušo in telo... Ker to potrebujeta.

Veš, ko sem zaradi psihe fizično zbolela, sem poslala vse v k... in si rekla, ej fak, zajebana depra mi je pobrala še najbolj osnovno stvar, ki bi jo načeloma moral imeti vsak - zdravje. Pa sem bila stara ok. 18 (kdo se pri 18ih resno ukvarja z zdravjem ?!). 
Ko sem pogledala nazaj, kako zelo sem se sterala v življenju in pozabila nase na celi črti, sem bila presenečena, da je sta psiha in telo sploh zdržala toliko časa pod mojim terorjem nad njima.

Ne narobe razumet, prosim, moje prepričanje je pač, da je bolezen (psihična ali fizična) samo odraz našega življenjskega stila, vzorcev, misli ipd.

Kar te ne ubije, te okrepi ? Ne. Kar te ne ubije, te lahko okrepi - če se sama odločiš, da boš iz svojih padcev poskušala kaj naučit in si počasi dat, to, kar ti manjka. Vsaj jaz sem si rajši tako interpretirala, ker mi drugega ni preostalo.

Kot bi sama napisala, le da sem bila deset let starejša, ko sem skurila sebe do konca.. In vse imaš prav, She.

Kljub vsemu... vse bi dala materialnega na svetu, da se mi tisto takrat nikoli nikoli nikoli ne bi zgodilo. Težko pa pojasnim ljudem, ki niso bili tako na dnu.
Zato... mene ni okrepilo, na nek način me je ubilo in spremenilo.

Ne, blagoslov ni.
Je le znanje in spoznanje, kaj vse lahko psiha naredi iz mojih možganov in obenem drugo spoznanje, da vse to lahko človek preživi. Ostane živ in se celo povrne v življenje.

V.

....super Vesnav napisano ......

Ja, se tudi jaz strinjam s tabo Vesna.
 

Podpišem se pod Scorpiona ter VesnoV! :clap: :oki: :oki:

Čista resnica!

lp, gigli

Caw.
Jaz sem opazil da vsi depresivni ljudje, ki jih poznam so inteligenti in sposobni ljudje. Ampak si to nekako zatirajo. Kaj vi menite?

Lp.

"Ni bolan nevrotik, bolno je okolje..Nevrotik  je zdrav, inteligenten človek, ki protestira proti bolnemu okolju v katerega je bil posajen." (Erich Fromm)..

dobra izjava!  :oki:

Se strinjam.

Po moje je povezano s tem, da se ne morejo oz. ne znajo vkopiti v socialno okolje na tak način kot bi se po določenih standardih naj.
Potem pa vsak seveda najprej išče krivdo pri sebi.

Kot je rekel Krishnamurti: "Biti dobro vključen v do obisti bolan sistem, ni znak dobrega zdravja."

Ja točno to! poplna prilagojenost na bolne razmere je znak bolezni....makro, kot tudi mikrosocialnem smislu..

Ja, saj jaz tudi včasih razmišljam, da je moje (tudi nevrotično) doživljanje še kako normalno, ampak kaj mi to pomaga, če se ne počutim dobro.
Je pa res, da ko se sprejemam tako kot sem, z vsemi tegobami, čutim prijeten občutek... tudi v smislu: Pa sej ena fora pa mora biti v tem.. Hmm, razmišljam  :)

Kaj pa izbira: Dobro se počutim in sem del bolnega sistema vs. Slabo se počutim, nisem pa del bolnega sistema.  Razen socialne podpore..heh.

Pozdravljeni! Ne morem in nočem sprejet dejstva, da je depresija neozdravljiva, da je nekaj nepotrebnega in da se zgodi kar tako. Jaz tega s svojimi besedami ne znam dovolj dobro opisat, zato dodajam še en link http://www.ednevnik.si/entry.php?w=Renata&e_id=14367, ki govori o tem, da lahko depresija prinese tudi kaj pozitivnega oz. pozdravljena depresija in ne da kot nekateri pravite, da te depresija izprazni introvertira in celo ubije. Ne če jo premagaš.
in še scorpio: jst mislim, da imamo depresivci največ potencialnih možnosti za raka.
lep dan dd

QQŠ,

tvoje besede so zdravilo...in ja, prazne posode so tu, da jih napolnimo ( saj je menda dovolj prostora v njih za to, a ne ?... :sesmejem:) - v mojo si tudi ti dodala malenkost, ravnokar...

hvala

QQŠ...Od kod kar naekrat:"Depresivci imamo največ možnosti za raka?

Saj je to , na žalost, res...Slabo ravnanje v otroštvu, trpinčenje....podlaga za kasnejše hude bolezni..ne le depro..

Je pa tudi res, da lahko iz tega izplavamo še močnejši.."Što ne ubija jača"...

Ne želim takega blagoslova nikmour. In ker zares verjamem, da je vse v glavi, je zame rak bolezen duše. V večini primerov. Ali se vsaj začne tam. Se strinjam s tabo QQS.
Ko mi je hudo me prične boleti želodec. Nato dobim rahlo rano...in potem...kdo ve...a upam, da ne. Dosti je trpljenja.

... seveda je blagoslov... delaš zgago, potem pa rečejo ja bogi, bogi, saj veste, no, depra pa anksa pa vse to govori iz njega ...

Depresija je še kako ozdravljiva, brez skrbi. Jaz sem jo ozdravil s spremembo razmišljanja. Pravzaprav sem spreminjal (in še zdaj to počnem, depresijo pa sem ozdravil) vzorce, ki generirajo anxioznost in pa osebnostne motnje.... v mislih je vse  in še mnogo več kot se večina zaveda in v tem smislu je duševna stiska, taka ali drugačna, res lahko veliko darilo. A je odvisno od nas, kdaj smo pripravljeni za spremembe.
Mislim, da je rak res bolezen duše. Tudi različne študije to potrjujejo... šlo naj bi za nakopičena čustva...neizražena... pa tudi zamera naj bi bila izjemno pomembna pri tem... zamera do sebe, zamera do drugih, če jo človek nosi v sebi.

..A da rečejo bogi bogi, ko maš depro?..Nebi se strinjal..Če imaš raka, sladkorno, angino,če si brez noge..ja..potem si bogi...to ljudje še razumejo...

Da bi bil pa bolan pa nimaš česa pokazati..ne..to pa ne..to pa je blef, lenoba, simuliranje, hipohonderstvo...

 :A) nisi razumel, kaj sem hotela povedat...

Sorry...res ne :)

Da je depresija blagoslov? Mogoče, mogoče ne. Sem pa tekom zdravljenja depresije prišla do ugotovitve, da smo depresivci in strahci edini ljudje na tem svetu, ki se na sodoben tempo življenja odzivamo pravilno: s strahom, nevoljo in zaprtostjo vase. Tak tempo življenja in takšna velika nagnjenost k materializmu ni stanje, ki ga je človek sposoben dolgo živeti. In ko vidiš, da tega nisi sposoben se počutiš krivega, počutiš se kot, da ne spadaš v ta svet. In začneš se spraševati kam sploh spadaš in kaj je narobe s teboj, da ne uspeš slediti temu tempu. Vse to sem preživela sama.

In sedaj vem, da sem razmišljala pravilno. Vsak depresivec pride tekom zdravljenja k istemu zaključku. Sodoben tempo življenja je namenjen robotom in ne ljudem, ki so sposobni čutiti, prisluhniti, razumeti. Zaradi tega je tudi čedalje več ljudi, ki jih tarejo duševne stiske. In še več jih bo. In mogoče bo to število nekoč prišlo do kritične mase, ko se bo človeštvo moralo zavedati, da je nekje pošteno skrenilo s prave poti. In takrat bo morda človek spet začel postajati človek. Morda pa lahko skozi to rečemo, da je depresija blagoslov?

LP Lily

..Ja razvoj civilizacije, tehnološki napredek, izključno tržna naravnanost, tekmovalnost, storrilnost..odtujenost....pojavi sodobne družbe, ki naredijo bolne ljudi...

Nekdo, ki v takih razmerah ne čuti nobenga konflikta, nobene bolečine je zgubu svojo človeškost, je postal robot....

Zboleti v bolni družbi je znak zdravja in ohranjene človeškosti..bi se lahko reklo....Paradoks


Plemena , ki živijo v odmaknjenih delih sveta, brez tehnološkega napredka, ne poznajo anksioznosti in depresije....

Sam to je pa res zanimivo...ti ljudje v teh plemenih tam nekje v džungli, kjer so nenehno v stiku npr. s strupenimi kačami, pajki, krokodili, strupenimi rastlinami....da ne naštevam s čim vse.... ko bi lahko bili non-stop tesnobni in v strahu, da jih piči kakšen pajk, da kam stopijo, da jih krokodil potegne v vodo iz kakšnega kupa trave skoči tiger...itd....pa ne poznajo anksioznosti....to je res zanimivo  ??? ?

In isto je z depro...non-stop se jim dogaja eno in isto, hrane imajo glih da preživijo, ne zdravnika, ne zabave, ... pa nimajo depre... pa tudi ne verjamem, da so glih srečni tako kot živijo...

Ja res zanimivo..

..Šeruga je reku, da v teh plemenih pa tud drugje npr. na Tajskem, kjer cele družine živijo kar na cesti, brez strehe nad glavo, še ni vidu tolk nasmejanih ljudi..pa zakaj se tolk smejijo? Saj nimajo ničesar? kar tako...brez veze...Tud bog se je verjetno smejal in zabaval ko je ustvarjal svet :)

živijo za sedanji trenutek, ne za pretekli kot ne za prihodnji...

..po moje..

Več ko imaš bolj si obremnjen in nesvoboden....Radost bivanja nima veliko zveze z denarjem....in materialom...

ja, sam vseen mi ne gre v glavo, da živijo med toliko možnimi strahovi in da nimajo anxe, ... ma mogli bi bit stalno v pripravljenosti, da se nekaj lahko zgodi...kot srne...pa očitno niso...drgač bi jih tesnoba zihr dajala.

kristy, njihovi strahovi in naši strahovi so si zelo različni...

ja, izgleda, da imajo čisto drugačen "procesor"  :) kot mi.

....Mal bolj realni so nj. strahovi...mogoče..verjetno jim pomagajo razl.religiozni obredi pri tem..

Sicer pa...Aligator te bo pojedu (al pa tud ne), če se s tem obremenjuješ al ne... :)

Jaz menim, da je nevroza stranski učinek tehnološkega napredka...tisti v džungli še vedno živijo tako, kot so živeli tisočletja, vzgajajo otroke še vedno tako, zelo so povezani, čutijo se varni v vsakodnevnem delu in obredih..nič se ne spreminja....vse je en večni cikel....od jutra do večera..vse je predvidljivo..ni dvomov, sprememb....

Je pa nekaj..niso razvili individualnosti...antropologi pravijo, da ni hujše kazni, kot da nekoga iz plemena izključijo, izženejo...od strahotnega občutka osamljenosti kar umre...ne zmore živeti sam, individuum..Njegov mentalni svet in njegov obstoj sta neločljivo povezana s plemenom...

Prvobitne družbe so tako kot tehnološko, tudi kulturno in duhovno zelo daleč od zahodne družbe. Zato je precej težko vzporejati "naše" koncepte z "njihovimi".
Za depresijo pa je itak znano, da je "kulturna" bolezen, tj. kulturno pogojena bolezen (povezana z določenim časom in prostorom, določeno populacijo, njenim načinom življenja, vrednotami, ...). Tako kot je bila npr. histerija v času Freuda.

..Zanimivo je to, da bolj ko gremo na jug manj je depresije. Nekaj je gotovo v klimi.., več sonca, svetlobe..Veliko pa je povezano tudi z družbenim značajem ljudi, osbenostnimi lastnostmi...

V Nemčiji je veliko depresije in samomorov..V Italiji, npr., posebej na jugu pa skoraj nič, je pa več umorov...Agresija je enkrat usmerjena navzven, drugič navznoter..

Depresije je več v deželah, kjer je večja storilnost, kjer so ljudje bolj introvertirani in kjer je kazanje čustev, posebno,močnih nekaj manj sprejemljivega..sramotnega..

Nemci so npr. zelo strorilnostni, izredno natančni, obožujejo red.....kontrolo emocij...., Sploh pa je za zahod značilna večja individualnost, izoliranost, in s tem odtujenost in osamljenost..

Italijani so npr. zelo ekstravertirani, obrnjeni navzen, zlo komunikativni, ekspresivni, agresijo izražajo zelo direktno in odprto....Ljudje se več družijo, več je bližine, dotikanja, povezanosti med družinskimi člani....,manj so pedantni, storilnostni, bolj nagnjeni h uživanju življenja....

Zdi se pa mi,da smo Slovenci bolj nagibamo h Nemcem in občudujem njihovo pedantnost in red...V svojem otroštvu sem lahko videval predvsem dva tipična simptoma simtpoma nevroze pri Slovencih..Deloholizem in alkoholizem...

S tem, da je deloholizem družbeno sprejemljiv, alkoholizem pa ne....Ženske so bile bolj prvo, moški pa bolj drugo...

Zdi se mi pa, da je pri oblikovanju značaja in tudi družbenega značaja usodna mati in njen odnos z otrokom...

Matere najbolj bojevitega indijanskega plemena Apačev so imele navado, da so svoje dojenčke (posebno fantke) občasno odtrgale od prsi med dojenjem...Dokler se ni hudo ujezil in začel mahati z rokami..ga niso dale nazaj na prsi..in to po večkrat...odrasli Apači so bili v nenehnem gibanju, bojeviti,....

Prototip slovenske matere je obremenjen z občutki krivde nesebične matere, ki se podreja potrebam moža in družine in otrok..Ko se hočejo le-ti osamosvojiti jih obremeni z občutki krivde in se počutijo nehvaležni..išče toplino pri možu in otrocih, je nesigurna, brez prave igrivosti in veselja do življenja,polna skrbi in preobremenjena z delom....otroke preveč navezujejo nase..jih ovirajo pri samostojnosti...

Govorim o splošnem modelu....taka mati je odlična podlaga za depro...

Prvič sem površno prebrala in sem razumela, da takšne matere lahko dobijo depresijo. Ko sem ti ravno hotela napisat, da to ne drži, ker imam jaz točno takšno mamo in sem depresivna, sem še enkrat prebrala. Zadel si žebljico na glavico :)))

Pri primerjavi med državami mislim, da ta vloga mame ni tolk pomembna.

Italijani so npr. tipični mamini sinčki.
Nesamostojni, odvisni, neodrasli. Še pri 30+ se bojo držal mamine kikle.
Mame pa verjetno kompenzirajo moževo odsotnost z njimi.
Tak Slovenec je verjetno fejst depresiven. Italijan pa ne.

Mame pri "južnih narodih" so orto altruistke.
Bože ne daj, da bo misnla s svojo glavo. Deli tko kot reče mož.
Ko delaš kosilo, najprej možu, potem otrokom, sama pa tud če boš lačna. Nima veze.

Ista altruistična mama (ali pa mama, ki naredi otroke od sebe odvisne ipd.) bo v Srbiji in Italiji preživela. V Sloveniji pa ne. Ker so ostali (kulturno pogojeni) faktorji tolk močni.