FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

sem nova na forumu, vendar stara znanka anksioznosti in zadnje čase tudi depresiji  :'(. Sem stara 29 let in moji najhujši strahovi so povezani z zdravjem. Najbolj me skrbi, da bom dobila resno bolezen in umrla. Zaradi tega tudi hodim k zdravnikom.

Imam grozen občutek sramu. Danes sem se jokala moji osebni zdravnici, ker mi je tako težko, ker me skrbi za zdravje. Seveda nje ne skrbi in mi pravi da naj se ne sekiram brezevze. Ko bi le lahko. Prejšnji teden sm prvič šla na terapijo, za prvič mi je blo ok. Se počutim tako ničvredno. Vedno sem upala, da se bom uspela sama porihtat.

Včeraj sem mami povedala, da imam hude probleme s skrbmi in me je spet tako sram. Me je tako sram, da imam probleme, sram, ker se jočem, sram, da drugi vedo, da z mano ni vse vredu. Imam tako grozljiv občutek sramu, da bi se najranje vdrla v zemljo. Ne samo, da me skrbi za zdravje, še sram me je za umret.

Še sama nevem kaj hočem povedat, ampak me je tako sram, da imam probleme. Še posebej, ko hodim k zdravnikom, ko si mislim, da si mislijo, da sm smotana. Ima kdo kak nasvet kako se spopasti s tem groznim občutkom sramu.

Upam, da bo terapija pomagala kaj. Upam  :jok:

Draga SubjectCustard,

tesnobneže v večini primerov skrbi za zdravje in vedno je en "kaj pač če" zraven. Seveda se temu dostikrat pridruži depresija in potem še sram. In potem padeš v začaran krog, iz katerega težko splezaš ven sam, zato je to,da hodiš na terapijo, super. Včasih so potrebna tudi zdravila, če ne gre drugače.
Mene je bilo tudi neskončno sram, ko sem se zaštrikala, ampak potem odkriješ, da nisi sam, da je takih veliko, da velika večina skriva, ker se boji odziva okolice in da je potem, ko splezaš iz tega ven, vse veliko bolje. Ko si zlomiš nogo, greš k zdravniku in dobiš gips, ko pa si zlomiš dušo, je pa isto- greš k zdravniku in jo sestaviš nazaj. Zdaj sem to malo poenostavila, ampak v principu je tako.
Preberi si kake knjige na to temo, če še nisi, pa članke.
Vse dobro ti želim in javi se še kaj. :)

Meni je pomagalo spoznanje, druženje z ljudmi, ki tudi trpijo za anksioznostjo ali paničnimi napadi, depresijo. Da nisi sam v tem dreku. Nisi edina. Več nas je "čudnih". Zdravstveni domovi imajo tudi delavnice ;) Povprašaj zdravnico ali medicinsko sestro, CINDI programi so to v glavnem. Meni so jih priporočali in drug teden se mi začne.

Malo izmenjave izkušenj, zgodb, prigod, priporočila literature etc. Da se sprejmeš in hkrati gradiš, hendlaš svojo anksioznost. Ne, da se še dodatno trpinčiš.

Potrebuješ odgovor? Tule je moje sunjektivno mnenje.


Če ti je "usojeno", da boš umrla mlada, potem ti tudi hoja k zdravnikom ne bo pomagala prav dosti. Če imaš npr. raka v terminalnem stadiju, ti želim vse najlepše na drugi strani in upam, da se kdaj v prihodnjih življenjih srečamo tudi v živo.

Ampak, ker je nekako očitno, da 29-letniki ne umirajo kar vsi po vrsti, bi ti vseeno svetoval, da se raje osredotočiš na naslednjih 50 ali 60 let življenja, za katere obstaja večja verjetnost, da jih boš preživela, kot pa da boš umrla pri tvojih letih.

Dotakniva se pojma "sram". Če poenostavim, je to najbrž občutek manjvrednosti pred drugimi ali pred samim sabo. Kaj si naredila tako groznega, da bi te morala peči vest pred drugimi ljudmi? Si koga ubila? Si na grd način mučila ljudi ali živali? Si koga na invalidskem vozičku vrgla pod vlak? Nisi.

Sram te je ZGOLJ tega, ker:
- te skrbi za tvoje zdravje;
- jočeš;
- ne bi drugi vedeli, da te skrbi za svoje zdravje.

Moj namen ni, da bi ti pridigal, kako "pozdraviti" tvoje mišljenje. Hotel sem ti zgolj olajšati pogled na tvojo situacijio. Verjetno si genetsko malo nagnjena k depresiji, kljub temu pa nimaš nobenega objektivnega razloga (glede na tvoje besede), ki bi racionalno "opravičevale" tvoje razmišljanje. Mogoče se lahko malo ozreš okoli sebe in pogledaš, s kakšnimi težavami se vse ubadajo ljudje - skozi čas boš spoznala, da so tvoje težave povsem iracionalne. Potrebuješ zgolj nekaj izkušenj in znanja. Upam, da ne boš posegla po kakršnih koli tabletah in da boš znala svoje težave rešiti z zdravim razumom. Vse lepo!