FORUM Nebojse.si

Ja pa smo spet tam. Eno posrano leto je naokoli. Zgodilo se mi ni nic dobrega. se slabse kot prejsna leta. K napredku itak ne vodi. tako da se sprasujem kako sranje se mi bo zgodila tokrat v letu 2009. vem ja da ne bi smela razmislat o tem a tako razmislam. napisala sem vse kaj slabega se mi je zgodilo v letu 2008. dobrega ni bilo skoraj nic. same izgube, padci, razocaranja, neuspehi. fajn. no me zanima katera razocaranja in izgube bo prineslo leto 2009. slabse kot je ze ne more biti. razen se moj samomor. da koncno grem iz tega sveta in da dam vsem mir in da starsa dobita to kar sta si najbolj zasluzbila - mojo smrt ker se nista pobrigala za mene. to ju bo najbolj prizadelo in na tan nacin ju lahko najbolj prizadanem. ni mi za ziveti. zakaj? itak nic dobrega zivljenje ne prinese. razen razocaranja izgube neuspehe. drugega ne. brez veze mi je ziveti res. posrano naslednje leto pa se vsako leto je slabse ne boljse. niti ne upam si vec upat. a tako je. samo sranje. oce pa tak pesimist da mi se tisti milimeter pozitivizma zbije ce se samo za 2 sek na tel menima. ja super fajn life. zakaj sploh ziveti. groza

hmm...nadja, počasi pa bo treba pretrgat to vez s starši...dali so ti življenje...in to je to...kaj boš pa z njim naredila je pa odločitev v tvojih rokah...

moraš se pobrigat zase...maščevanje...hmmm mislim da ne...

ja leto je naokoli...bilanc za nazaj je pa brez  veze delat...raj naredi bilanco za naprej...pol se pa požen v tisto smer...

če je prehudo, pa pokliči telefon za pomoč v stiski, oni bodo najbolj znali trenutno pomagat...

drži se

Oj, Nadja.

Ma ni za obupat.
Glej, nisi edina, ki ma za en d**k starše. Pa kaj zdej?!
Nared si life tako, da bo tebi OK, odmisli svoje starše (če ti bo lažje) in premakni se korak za korakom, počasi ampak glej sej bo.  :pomezik:

Pa se ti zdi logično, da misliš, da bosta strašno trpela, če se boš fentala? Če se že dosedaj nista brigala...zakaj misliš, da bosta sedaj pa padla v *komo*.
Maščuj se tako, da boš pokazala, da zmoreš sama. Da znaš biti močnejša od njih, modrejša, zrelejša.

Jaz sem imela f*c**ng zajebano leto. Sem mislila, da ne more biti slabše. Potempa spet logika: Kaj pa dializni bolniki (moj bratranc je leta hodil na dializo...sedaj ima 15 let presajeno ledvico...in ta tudi naj bi trajala največ 20 let. Kaj ga še čaka?). Potem pojdi malo v RC Soča...pa poglej kako se ljudje borijo za vsako stopinjo, črko...po nesrečah. Pa onkološki bolniki...pa multipla skleroza...pa...

In zakaj bi bilo isto sranje? Jaz bom gledala z vidika, da je kozarec na pol poln. Rešila sem se bergl...pozabila na policijo...na bolezni. Na to, da komaj zaslužim za preživeti.

Ne...borila se bom. In ti tudi moraš Nadja. Jaz pa mislim, da bo leto, tako kot si ga naredimo. Morda si ne bom mogla kupiti nič za obleč. In tudi kavic bo manj. A vedno za dežjem posije sonce.In tako bo tudi sedaj.

:clap: Alexx!
Maščevanje se servira hladno....če se ga že mora. Sicer pa so starši samo del našega življenja. In nikjer ne piše, da nam ni treba pretrgati popokovino z njimi. Samo je včasih tako lepo biti privezan, čeprav po drugi strani taaaaakoooo utrujajoče.

Bi zamenjala z menoj leto 2008?! Kje naj začnem, no bolje da ti povem samo tri "najhujše":
- ostala brez 2 plač in 1 regresa (delodajalec ni dal... :kiselnasmeh:)
- moja in hčerina "ločitev" (nisva bile uradno poročene; hči - 26 - ima punčko staro malo manj kot 5 let )
- obe ostali brez službe, ona sedaj dela (hvala Bogu!),jaz od 31.12.2008 že drugič v tem us****m  letu...na cesti, pardon - Zavodu

Malo sem jokala, stokala in se smilila sama sebi, preživela Silvestrovo zaprta in odklopljena od sveta, premišljevala in premlevala in prišla do spoznanja, da je teba naprej. Nazaj ne morem, na mestu stat in čakat se mi pa ne ljubi. Še par dni uživam "dopust", v ponedeljek pa v akcijo!

Mina   :clap: res je kot pravijo - kar nas ne ubije - nas utrdi  :oki:

Nadja starši so nas spravili na svet z nekim namenom - želja po otrocih,tudi jaz sem zavestno rodila 2 otroka in jih vzgajala vedno tako kot sem mislila in znala le najbolje. Nista vedno pridna,tudi jaz nisem idealna.Ne bom pa jima dovolila,da me krivita,če jima slučajno ne bo šlo dobro v življenju.Oba sta polnoletna in oba morata delati preko študenta,da si zaslužita nekaj denarja zase.Jaz jima dajem stanovanje,hrano,pranje ...... in dokler sta pri meni bosta mene upoštevala.To da nam je toplo,da imamo perilo oprano in hladilnik poln stane kar veliko.Kaj ti hočem povedati s svojim dolgovezenjem - staršem se maščevati in delati samomor zato,da bi ju prizadela ni način - vsaj moj ne.Jaz bi že iz same trme nekaj naredila v pozitivno smer.Našla bi si službo kjerkoli,tako bi tudi lažje poskrbela za sebe,šla bi iz stanovanja,šla bi med ljudi,dnevi bi se drugače odvijali - samo življenje bi se pozitivno spremenilo.Nobena stvar se ne zgodi sama od sebe - vedno smo mi tisti,ki moramo kaj storiti - čeprav nam je težko.Moja otroka tudi pričakujeta - verjetno,da bom jaz namesto njiju delala vse a žal tako v življenju ne gre. Jaz ne morem namesto njiju v šolo,na fax.Kakor si bosta življenej uredila - tako ga bosta živela.Jaz sem njuna mama in ju imama rada,jima pomagam in usmerjam,da bi se jima čim bolje godilo,lahko jima povem kaj se mi zdi prav in kaj ne,če me upoštevata prav,če ne pač ne  :kiselnasmeh:
Življene nas preizkuša vsak dan znova,mi pa smo tisti,ki se moramo soočati in odločati .Življeneje ni samo sranje,je tudi boj,ki nam lahko prinese veliko lepega - če se mi tako odločimo.

lp

se podpišem pod bikico

Nadja
pogumno stopi iz kroga v katerem se vrtiš že nekaj let! Boš videla kako boš presenečena, ko boš spoznala da svet ni tako črn, kot ga vidiš sedaj.
Tudi sama sem rabila nekaj let, da sem spoznala da je moj odziv na obnašanja drugih tisti, ki me meče v depro in ne njihovo obnašanje. Boleče spoznanje..vendar.. po drugi strani tako prijetno.
Želim ti vse lepo

sedaj grem morda tako v bolnico ker se sama ne morem skopat iz "dreka"
bello ja ce bi mela moc bi ze naredila a je NIMAM! IMAM 0 moči!
tastari so pa taki ko sem delala samomor sta se oba ful jokala ko sem pa normalna pa NIČ! prasca

Nadja,če le imaš možnost pojdi v bolnišnico - tako se boš ,vsaj po mojem mnenju lažje izkoplala iz vseh temnih oblakov,ki naj bi te obdajali .
Upam,da kmalu dobiš moč in začneš počasi delati spremembe,ki so nujno potrebne.

lp

bikica66: ja res je . sama ne zmorem več. tako sem že okoli 30 let. iz enega pekla v drug pekel. nisem nasla resitve. vem da bi mogla razmislat pozitivno a ne morem. vem da se mi dogaja zaradi razmisljanja tudi da privlacim to kar razmislam a vseeno ne zmorem sama iz tega dreka... hvala vsem za pomoc pa srecno 2009!

Nadja nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha. Sedajle ti mogoče življenje res izgleda brezizhodno, črno… Kaj pa jutri, čez eno leto, čez pet let… Imaš odgovore na to?

Vem da so občutki, ki jih doživljaš grozljivi in da trpiš. Poznam to, še predobro. Vendar to še ne pomeni, da se splača odnehati. Moraš se boriti, saj edina stvar, ki jo resnično imaš, je življenje. Vse ostalo je v primerjavi s tem nepomembno… Ja, sliši se zelo kruto, totalno egoistično... Vendar moraš do tega priti sama. Ti si na prvem mestu. Vse ostalo kar se dogaja okoli tebe je trenutno nepomembno. Ko si resnično v krizi, ti noben ne more seči v glavo in to vzeti ven. Sam moraš preplezati te ovire. Ljudje smo minljivi, material pride in gre… Ti pa ostaneš in še to relativno kratek čas. Se pravi boš res skrajšala tisto kar je že tako kratko. Vsak človek nosi svoj križ. Ne veš kako težak zna biti od nekoga, ki ga srečaš na ulici in izgleda tip-top. Seveda pa je za vsakega njegov najtežji. Hočem ti samo povedati, da vsi nosimo težave…ker pa imamo depresijo in smo zato veliko bolj občutljivi, jih še bolj občutimo. In seveda, da si ne glede na kaj, NA PRVEM MESTU.

Sedaj je samo vprašanje, če se boš odrekla edini stvari, ki jo premoreš. Je to res vredno narediti, da se nekomu maščuješ? Če jaz kaj prav poznam definicijo maščevanja, bi rekel da imaš napačno predstavo in pristop k njemu. Ja  vem, maščevanje je sladko, vendar ne tako sladko, da je vredno tvojega življenja. Če se že maščuješ, to ne sme vplivati nate, ampak samo na osebek, ki je tarča. Če pa pri tem uničuješ sebe ali celo storiš samomor, pa to ni več maščevanje, ampak samodestrukcija. Ne bi bilo bolje, če bi staršem pokazala, da zmoreš, da si boljša od njih… V trenutni situaciji se sliši nemogoče. Priznam. Zato pa moraš vztrajati, se truditi… Sedajle si na tleh, vendar to ne traja v neskončno. Moraš iti naprej, delati korake v neznano, se kdaj pa kdaj tudi kaj drzniti, narediti kaj kar se od tebe ne bi pričakovalo… Brezveze da bi prikrival. Seveda bodo prišli še udarci, tudi obdobja ki bodo neprijetna… Vendar mislim da je prva stvar, ki jo moraš razčistiti pri sebi to, da se odločiš, da HOČEŠ ŽIVETI, da se hočeš TRUDITI, da hočeš ZMAGATI…čeprav sedaj ne veš zakaj. In seveda, da to potem ohranjaš v sebi, da tli, tudi ko je najhujše. Seveda pa še enkrat povdarjam: ti si na PRVEM MESTU. Res se posveti samo sebi, ker edino tako bodo pravi rezultati.

Ko je najhujše imaš samo eno nalogo. MORAŠ PREŽIVETI. To je vse. Takrat ne moreš narediti ničesar, ničesar da bi naredila kakšen korak. Ko pa mine res najhujše pa moraš začeti migati. S tem mislim resno migati. Začeti se ukvarjati s fizično aktivnostjo (hojo, kolesarjenje…) vsaj uro in pol na dan. Začeti si moraš pisati, kje ležijo problemi, premišljevati o tem, jih reševati s pomočjo psihoterapevta, se truditi biti čim več med ljudmi (čeprav zna kdaj biti zelo neprijetno)… Pot ni lahko. In ko boš mislila, da si že na konju, bo prišla naslednja stopnica in te spet pobila. Vendar to je pot, ki jo moramo prehoditi. Preden se lahko povzpnemo na naslednjo stopnico, je težko, potem lažje in potem je pred nami že nova stopnica. Počasi in vztrajno. Nikoli ne veš kam lahko prilezeš.

Tvoji starši vidim, da ti znajo popestriti dneve, da ti ni dolgčas. Samo vprašal bi te za koga živiš? Katero življenje živiš? Njihovo ali svoje? Si unikaten osebek, ki je samostojen, ločen od njih. Tega se moraš samo začeti zavedati. Besede in dejanja, ki jih delajo, znajo resnično boleti. Od tebe pa je odvisno kako jih boš sprejela. Boš pustila da te iztirijo ali  pa jim pokazala da so nemočni?? Tudi sam sem mislil, da sem totalno nemočen proti svoji mami in njenemu alkoholu. Sedaj vidim, da sem se motil. Priznam pa, da sem rabil veliko časa in da mi kdaj še zmeraj spodrsne. Sprva zna to zelo boleti, s časoma pa se navadiš. V resnici jim samo ne smeš vračati žogice, mora ti biti ravno kaj govorijo in delajo… Ko bodo enkrat videli da njihov princip več ne deluje in da si se spremenila, se bodo prisiljeni tudi oni.

Praviš da vse prej kot uživaš v življenju. Verjamem da imaš za sabo boleče stvari, vendar to še ne pomeni, da bo prihodnosti enaka. V resnici bo točno taka kot si jo boš ustvarila. Se pravi tvoje delo. Vedno boš 100% imela tisto kar boš naredila sama, za kar se boš trudila… Pravzaprav to boš najbolj cenila, saj bo plod tvojega dela.

Glede upanja. Ni ti potrebno upati, samo ne ubupaj. To je vse kar ti lahko rečem. In boš videla. Prišel bo dan, ko si boš rekla, le kako sem takrat lahko tako razmišljala. Ko se boš vsemu temu samo kislo posmejala. Boš videla.

Nadja, vsi se pošteno trudjo biti prijazni in strpni, ti vlivajo pogum in ti kažejo pravo smer. Brez zamere, če bom jaz ubrala drugo pot in ti rekla, punca, daj odrasti že vendarle, prevzemi odgovornost za svoje življenje, saj nisi več najstnica in za božjo voljo nehaj iskati krivca za svoje stanje pri vseh razen pri sebi ne. Tako je to, brez celofana in svetlečih trakov. Drži se.

Lp,
H

končno nekdo. amen. :wav:

987: ves na zalost ti moram povedat da je bil moj life pekel nonstop. tezko je razlozit zakaj. a dosti sem se selila in zdi se mi kot da sem sla iz enega pekla v drugega. ko je bilo to da sem dobila oceta sem izgubila fante in prijatelje. ko sem imela ekonomijo ok ni bilo ljubezni in bila v drugi drzavi. tezko razumeti. edino kar se prosim je to da bi spoznala 1 osebo z podobnimi izkusnjami ki se je dosti selila a ocitno take osebe ni tako da me to se bolj v depresijo spravlja. hvala ti za tak dolg odg.

maca_a in hareklina: ce vama kaj ne pase prosim da ignorirate poste lepo prosim. jaz pac nimam nikogar in danes sem klicala tabol prijateljico in sem cel dan v depresiji in slabe volje ker je ona v tujini jaz tu in morda nikoli ne boma skupja. verjetno nima noben takih izkusenj tako da.. niti ne poznata me in ne veta moje situacije. ja rada bi odrasla. rada bi imela normaln life. a LIFE JE KRUT IN SAMO TAMOCNI PREZIVIJO JAZ PA TRENUTNO NISEM TAKO MOCNA. NA DEL TRGU JE FUL DELOVNE SILE IN SEVEDA VZAMEJO TAKE BREZ DEPRESIJE SE PRAVI JAZ ODPADEM. isto pri fantih. ja seveda en ko ima pestro ponudbo ne bo vzel depresivko kot jaz ki mu bo zagrenila life. logika. ja tako da ce vama ne pase lepo prosim samo dajta me ne ignore hvala ker tu je se edino kjer najdem saj malo opore in razumevanja hvala za razumevanje!

Nadja, nikar ne bodi tako negativno nastrojena do tistih, ki ti želijo samo pomagati. Očitno imamo vsi take ali drugačne probleme, halo, čemu potem ta forum.
Jaz sem forumu neizmerno hvaležna. Od marsikatere zgodbe dobim klik in vsi tisti, ki ste na forumu, ki pišete, me resnično prebujate. Na meni pa je, da sedaj nekaj ukrenem, se vstanem iz udobnega kavča, nekaj ukrenem, zaživim.


Nadja tole zgoraj je tvoja mantra in ti si jo ponavljaš vsak dan (v mislih), veliko let, skratka PREDOLGO!!!!
Prenehaj, obrni nov list v življenju.

Iz tvojega teksta sem razbrala, da imaš dobro prijateljico v tujini. Kje točno? Je kakšna možnost, da greš tja in si tam probaš poiskat delo? Kaj pa te veže tukaj?

Pozz!

Kar misliš, tisto si prikličeš. Najlažje je biti žrtev, težje je boriti se. In seveda, najhuje se dogaja tebi...Prosim no?! 
Tudi v bolnici te ne z magično palčko po buči, da začneš funkcionirati, kakor je treba. Je potrebno migati in se ne smiliti sam sebi in vzbujati sočutje v sočloveku.
Saj je res, da te bo večina tu na forumu božala, kaj več pa zate ne bo nihče naredil. Boš morala kar sama. Mi ti lahko le povemo iz lastnih izkušenj, kako se pride ven iz tega sranja...Smo se vsi borili, nikomur ni bila razprostrta rdeča preproga iz tega vrtinca žalosti, bolečine, občutka osamljenosti, nerazumevanja itd., itd., itd.
Ne zameri, prosim, povedala sem iskreno, brez odvečnega nakladanja...

belle: to je v bistvu najbolj kruto. da zivi v drzavi kjer NOCEM ZIVETI. kjer sem bila pod prisilo (zaradi starsev) nocem o tem niti govoriti zato pravim da se RAZLIKUJEM OD VAS! rada bi spoznala 1 osebo ki ima starse in naj frendico v drzavi kjer noce ziveti to so res bolecine in ni izhoda iz tega verjemite!

mina & ostale "brezscnice" prosim da me pustite na miru in se mi javite ko:
- boste zgubile druzino, dom, zivljenje, starse, prijatelje... VSE!

Nadja..vsak od nas ima svojo zgodbo, in verjemi, da večina na tem forumu precej žalostno. Izgube so takšne in drugačne, življenja različna.
Vsi pa se poskušamo spopasti s svojimi težavami in z dobrimi nameni podelimo izkušnjo z ostalimi. Samo od nas samih pa je odvisno ali bomo nasvet upoštevali, ali pa ne.
Želim ti, da bi slišala in razumela, da ni ves svet nastrojen proti tebi..in izluščila iz napisanega le dobre želje
Naj ti novo leto pomeni čas za spremembo in spreminjanje  :rozicodam:

Nadja...15 let sem živela tam kjer nisem hotela in bila večna tujka. Verjemi, da vem kako je. Ni bilo druge. Moralo se. Oče je tam delal, mama je trpela...jaz sem vedno bila *ona fina Slovenka*, ker sem imela zvezke iz Italije, pa Bianchi kolo.
Od tod tudi moje *navade*. Na nikogar se ne navžem 100%. Nekje v srcu sem še vedno *tujka*, če prav sem sedaj v svoji domovini.
In od tod moja želja po potovanjih in svobodi. Verjetno se ne želim navezati niti na Ljubljano, ki jo sicer imam zelo rada in je moj dom. Nimam pravega sidrišča.

Nočem ti soliti pamet...res ne. Samo vem, da si v hudih letih. In vem, da bo minilo. Ko boš našla nekoga ki ga boš imela rada, ljubila. Saj prijateljice so. Ampak slej kot prej ustvarijo svoje družine in prioritete se spremenijo.

Iz srca želim, da bi se čim prej vse uredilo.

Nadja...
Kaj naj ti povem, saj sva ze debatirali, moras zbrati moc!!!
Ce bi se jaz vdala, me ze zdavnaj ne bi bilo nikjer, saj obstajajo slabi momenti, dnevi, ampak potem se moras zbrat in naprej gledat.
Dobro ves, da sem v tujini in sem tu sama, edina prava prijateljica, katero sem imeja tu, je z menoj prekinila kontakte, ze decembra. Sprasevala sem se zakaj, odgovor je zalosten, ker je z Iracanom skupaj, kateri ji je to v glavo vbil po tem ko je rodila dvojcka. Enostavno ji je odstranil vse kontakte z vsem svetom. Dvojckov tudi videla nisem. :jok:
Kaj mislis kako mi je?
Tu imam le moza, in mojega sinkota. Vsi prijatelji, znanci so v Sloveniji.
Opazila, sem pa da vcasih zivimo v svoji lazni realiteti, da si nekaj predstavljamo, ker mislimo, da nato vemo za krivca, nasih problemov in nam je potem lazje. Ampak to ni to.
Velikokrat gre zivljenje enostavno svojo pot. Prijatelji si ustvarijo druzine, nimajo vec casa. itd... itd Gredo drugam in tako naprej.
Mislis, da ce bi bila ta tvoja prijateljica ob tebi, da bi imela vedno le cas zate, ce bi imela svojo druzino?
Tezko verjetno, seveda so srecanja, zabave, pogovori, kofetki.
Vendar vsak zivi zase, svoje zivljenje, z svojo druzino! Vsak se bori z svojimi problemi takimi ali drugacnimi, vecjimi ali manjsimi.
Zelim ti le oci odpreti, da se ves svet ne vrti okoli tebe. Pozabi starse, oni zivijo naprej, pa saj ne vstajajo zjutraj z mislijo: " A Nadja se zivi, ali ne? Ali pa kako ji gre? " saj sama ves. Pozabi jih in zivi naprej.
Treba je nase gledat, da sama zacnes ziveti in to zase!!!!
Vem, da je tezko, tudi jaz sem vedno znova, iskala probleme, kot vedno sem jih nasla pri starsih.
Pa ceprav so res bili krivi, je to preteklost.
Poglej vedno, kadar imam tezave in bolecine v hrbtenici, bi lahko stokala, kako so me pretepali do nezavesti in da bom celo zivljenje sedaj nosila posledice, tezko delam v sluzbi, tezko se premikam itd.
Momentalno me zamiknjena vretenca mucijo vsak dan in to niso ne vem kako male bolecine.
Vendar se ne dam. Pac to je del mene in poiskusam narediti najboljse, ...
Tisto so bili casi, katere je dozivljala Rikki kot majhna puncka, najstnica.
Sedaj pa nisem vec tista majhna puncka!!!  :ne:To sem si vbijala v glavo in funkcionira.
Treba je zivljenje vzeti v svoje roke, in sam sebi dokazati, da zmores! Vse se da!
Le odlociti se moras, da zelis to situacijo spremeniti.
Zivim sedaj in za sebe!!!
Pomisli, kako velik je univerzum, kako majhna je zemlja v tem univerzumu?
Kako majhna Slovenija?
V svojem lastnem univerzumu si lahko najvecja!!!
Misli Pozitivno!!!!
Lp.Rikki :oki:


 

...samo eno srce te je....ni kaj
minine zgodbe sploh ne poznaš...z lahkoto pa jo označiš za brezsrčnico, samo zato, ker ti proba povedati, da boš morala kaj postoriti na sebi, da bo prišlo do sprememb....

vsi smo lahko žrtve...vsi se lahko smilimo samim sebi...marsikdo je bil na robu nevrnitve...ampak zato ne krivimo vse povprek...vključno z neznnci...za našo usodo...

samo v tednu 5-11.1.2009 sem imela dve možnosti, da odidem, da naredim neumnost, pa zaradi tega ne pljuvam po vseh, ki mi niso in/ali ne morejo biti zraven...po vseh, ki ne mrejo razumeti mojih stisk in misli (ki so verjetno napačne in preveč črne)...

pokojni dr. marušič je lepo rekel...vsak ima točko loma...če bi živeli vsi 200 let, bi se vsak od nas prej kot slej zlomil...pač...kritična masa dogodkov, ki obremenjujoče padajo nate...

će bi mi pomagalo kaj, da krivim svet za to, kar mi je naredil...bi ga krivila...
ampak bolje mi zaradi tega ne bi bilo...

zato je mina prav zapisala...kar bo treba "zavihati rokave" in pričet delati na sebi, na spremembah...

tudi sama se nisem čutila ljubljena in sprejeta od staršev...še zdaj se nasmehnem, ko pogledam pod svojo staro posteljo, kjer je še vedno spisek tistih, ki jih čutim, da me imajo radi...pa se začenja s papagajem, kanarčkom, psom...šele nato pride kak nono in nona....

pa verjetno sta me starša imela rada, koliko sta znala to pokazati, pa je drugo vprašanje...če ju krivim in živim v gnevu...mi ne pomaga...kvečjemu škodi...meni...in isto velja zate

pa lep pozdrav