FORUM Nebojse.si

Hej hej. Je tukaj katera ki je imela podobne probleme?
Naj opisem situacijo...celo nosecnost sem na antidepresivih Cipralex 20mg, ravno iz tega razloga da ne bi ven vdarila moja butasta anksioznost in panike. In glej ga zlomka...14 dni pred porodom..panike, tesnobe, najhujse pa je ta derealizacija in depersonalizacija. To me spravlja v obup. Kak bom rodila ce bom v nekem svojem svetu!!!kak bom potem z dojenckom ce se sploh ne bom zavedala sveta okrog sebe!! Naj se povem da se mi je to dogajalo ze pri prvorojencu in je bilo grozno!!!!

Te je globoko v tebi strah poroda, bolečine ... česarkoli v vezi poroda?

Ne vem..sej hodim na psihoterapije in tam razpravljama s terapevtko o strahu..samo jaz se nena zavedam.da bi me bilo strah poroda, ne cutim straha no..sploh ne vem cesa se bi naj bala

Ravno zaradi tega se ti je zadeva ponovila, ker te je grozno strah, da se ti bo ponovila zadeva kot pri prvorojencu. In ko si že tako paničen, se ta panika in strah potencirata, če razmišljamo samo o tem, kaj bo šlo narobe. Tako močno si želiš, da bi bilo vse ok, da se s tem enostavno preobremenjuješ. Moja izkušnja med nosečnostjo je bila tudi grozna. Mešalo se mi je od kakšnega 4 meseca naprej... Jaz sem se tako bala prezgodnjega poroda, da me je zmotil dobesedno nedolžni plinček :) :) :) jaz sem mislila, da imam popadke :)  Ne znam opisati, kako grozno mi je bilo takrat. Takrat še nisem poznala AD in terapij, sem pa vsak dan jokala mami po telefonu, kaj bo, če bom prezgodaj rodila. Obup tudi za mojo okolico, ki sem jih morila vse po spisku, s svojimi nerazumnimi občutki.

V glavnem...odsvetujem še dodatne tablete... si poskusila z meditacijo, avtogenimi treningi, sprehodi v naravi? Se lahko komu zaupaš? Kako pa ti partner stoji ob strani? Poskusi se zamotiti s vsakodnevnimi obveznostmi, ponavljaj si, da bo vse ok, da boš zmogla, kot si zmogla vse do sedaj, veseli se, da boš spoznala novo čudovito bitjece, razvajaj se in predvsem se zavedaj, da karkoli bo...četudi ne boš popolnoma ok (kot si napisala za prvi porod), bo se sčasoma vse uredilo. Kot se vedno.

Želim ti čim lažji porod, verjemi vase in v svoje sposobnosti, ker boš zmogla.

Hvala za pozitivne besede! ???? Sej zaj se poslusam res cim bolj zamotit pa je zadnji dneve blo kar znosno
Ne vem nocem se nobenemu zaupat, tezko mi je sploh govoris o tem ker se mi zdi da noben ne razume. Edino pac psihoterapevtki...tam se izpovem???? pa je pol malo lazje, po drugi strani sem pa pol cist zmedena ko odpiram neke zadeve
 Saj vem da se bo scasoma uredilo vse p0 porodu. Razumsko to vem..ampak v glavi se pa kr ponavlja vzorec od prejsnjic..

Pomoje nas je vseh skoraj kar malo grabila panika pred porodom. Saj je to kar velik zalogaj. Tezko je ce se ne mores zaupati nikomur od ljudi, ki so ti res blizu. Vem, da me je se bolj spravljalo v obup ko sem svojmu rahla gala, da mi pomaga... Pa je samo govoril ne vem kako. Ni sramota prositi za pomoc, sramota je ne pomagati. In to mislim nasploh. Tudi v porodnisnici imajo psihiloginjo. Ti se zaupaj ginekologu, zdravniku, komer koli. Vazno, da bosta z dojenckom okk. Misli najvec na to kako bo lep in ga bos kmalu pestovala. Srecno. Ce ti bo hudo pisi. Lp

Hej. Porod je mimo. Ni bilo tako strasno...zdaj sma v porodnisnici. Imam pa nonstop grozen obcutek tesnobe in panicne napade in si ne znam pomagat????????????

Cestitke :wav:

Vse dobro ti želim...  :rozicodam:

Če imaš občutek tesnobe pa morda povej zdravniku, ko te vprašajo po počutju. Saj imajo izkušnje, ti bodo že pomagali.

Joj sma ze doma in nikakor se ne morem znebit te tesnobe in panik

Lonica zdravo

tudi jaz sem imela pred in po porodu hude težave z ankso..res hude.

In kako si to resevala?

Jaz sicer sem na ad in hodim na psihoterapije ampak na case pa je res ful hudo. Da ae mi zdi da ae mi bo zmesalo

Lonica čestitke in vse najboljše   :rozicodam:

Me pa vseeno zanima, kako se ti je panika kazala pred porodom, kako je bilo med porodom in potem? Sama imam sicer res že nekaj časa mir pred paničinmi napadi, imam pa pogoste misli o tem, kako bo, ko bom noseča. Strah me je in si zanosit sploh ne bom upala (itak pa nimava še v planu).
Ker meni se predvsem pojavi zelo hiter pulz in me je že tako strah, kako bo v nosečnosti in kako se bodo ti simptomi panike in ankse kazali med porodom ... kako po porodu ... a me bodo sploh spustili domov iz porodnišnice... ? No s takimi mislimi se že zdaj ubadam haha.
Kakšne težave si imela točno med porodom in po porodu? Kaj so reki zdravniki?
Lahko tudi ZS  ;D :rozicodam:

Lonica ,  preberi si moje pisanje ...saj lahko pogledaš za nazaj

Drugače pa te razumem, kako ti je sedaj, ampak nikar ne obupaj, minilo bo!

Hm...sej sploh ne vem kako bi to opisala. Mene taka tesnoba zagrabi da sem cist crnogleda, zmedena, kot da bi me nekdo nekam dol tisal..obliva me svic, pobegnila bi nekam...grozni obcutki no. Med porodom sem bila ok..sem dobila epidural o..vse ok. Pol pa ko sma z malo bile v porodnisnici se te pa spet..da sem mela 170 pritiska in mi je zdtavnik sam helex prinesel..zdaj ko sem doma pa sem malo ok

Malo pa spet ne..

Sem pa bila cel cas na cipralexu 20mg in sem tudi zdaj.
Ampak ne deluje tak kot bi mogo hehe

Jaz sem ad morala menjat

Strah me je spet menjat ad ker se bojim spet da bo tak dolgo trajalo da vse skup spet prime pa vsi stranski učinki, ne vem...kaj se dogaja z mano, čisto sem obupana.
Nikakor se ne morem umirit. Bojim se da se mi zmesa, da me kaka psihoza poporodna zagrabi.

Imaš kako pomirjevalo?

Jaz bi na tvojem mestu naredil kar enomesečno kuro z njimi in jih potem počasi zniževal. To je povsem v nasprotju z mojim mišljenjem, a menim, da bi enomesečno jemanje BZO bolje vplivalo nate kot konstantna izpostavljenost stresu.

Mogoče bi se o tem pogovorila še s psihiatrom.

Ne vem, če gredo pomirjevala zraven k dojenju. To se je treba dobro pozanimati, po mojem pa da ne. Morda zvišat dozo AD-ja? Al pa enostavno počakat, da samo mine....Če hodiš na psihoterapijo je pa itak najbolje ozavestit, kar je v ozadju tesnobe in te v resnici matra.

Čestitke!! Pa vse dobro tebi in otročku!

Nevem sej mam psihiatra drug tedn pa bom vidla. Zdaj sem glih vzela helex ko mam take panike. Upam da prime

Ad pa ne morem zvisat ker sem.na maksimalni dozi

Lonica ali te je strah poroda?

A je to retorično vprašanje?  :ppriden:

Lonica, to je dejansko komplicirano vprašanje, na katero verjetno tudi psihiatri nimajo odgovora.

a) Ali teh 14 dni jemati pomirjevalo in roditi otroka, ki bi bil že od rojstva ožigosan z drogami, torej benzodiazepini?

b) Ali postaviti otroka na prvo mesto, si reči "hočem, da je zdrav in krepak", hkrati pa živeti v konstantnem stresu in trpljenju, ki ga otrok še kako dobro zaznava.

Razmišljam in razmišljam, a ne najdem odgovora, oprosti.  :jok:

Rodila sem že. Mala je stara 10ni. In dejansko se stanje slabsa. Porod je potekal kar ok..imela epiduralno. Ampak potem je mala bila en dan na intenzivni ker je imela dihalno stisko. Takrat sem se se kr drzala.Zdaj ko sma doma je pa hudo...panike, tesnoba, brezvoljnost. Nikakor ne morem skupaj uskladit čustev oziroma občutenj med starejšim sinom in tamalo...ne gre mi to skup in me duši. Hkrati pa se spominjam tistega brezupa, občutkov panik ob lanskem splavu ko se nikakor nisem mogla pobrati kljub antidepresivom in helexu...vem da situacija ni enaka, zdaj dejansko imam strucko..ampak ne vem, zgleda da hormoni delajo tudi svoje.

Tako je lonica, hormoni delajo svoje..ne moreš se sprostiti, spati, si v neprestanem krču..
Meni je pomagalo da sem hodila na sprehode, veliko sem bila zunaj, prijateljica ki mi je blizu..
pa počasi se bo uredilo. samo zaupaj, vse bo ok

Ko te berem imam sama občutek, da ne veš, če se boš znašla z vsemi obutki, ki so okrog novega rojstva?
Kako boš ti z vsem? Kako bodo družinski člani med seboj? Gotovo ni lahko s tem, če te skrbi, kako boš z vsemi temi čustvi?
Imamo pa tukaj na zemljici vsi tudi nalogo, da se naučimo z njimi...jih filtrirat..se potolažit, da bo ok.

Če si dovoliš čutit, kaj te matra?

Nevem..ne znam prepoznat kaj tocno me muci. Ampak zgleda da bo res to to..kaj naj cutim..Kak cutim..kaj bi mogla cutit..ze tak mam ful probleme s prepoznavanjem svojih obcutkov, strahov, custev..na tem delam ze celo leto na terapijah pa ne gre in ne gre...30 let tlacenja in cutenja tega kar so mi drugi rekli da naj bi cutla je ocitno prineslo svoje

Kaj točno si mislila s tem?

Nevem..kot da ko sta oba doma mi ne gre skup
 Kak bom lahko imela oba enako rada? Ne morem se navadit da se mam zdaj enega otroka...to.mi je tak tuje

Kot da ne spada k meni

Kako je pa z dekličinim očetom? Ga imaš rada? Te podpira?

Vredi. S partnerjem se razumema, tudi on mi zelo pomaga in s tamalo in s starejsim sinom..vse je ok..samo jaz nisem

Kul!  :rozicodam:

A potem bi rekla, da te skrbi, ker imaš trenutno raje sina kot novorojeno hčer? Kaj te pa odvrača od hčerke?

Lonica, ne se prestrašit, tega, da do sina še ne čutiš, kar naj bi. Se pač moraš navaditi nanj, kar je čisto ok. Ko sem sama odhaja iz porodnišnice je bil ful čuden občutek..zdaj smo trije. Nič mi ni bilo jasno. Ne znam opisat... Nekako se moramo tudi mame navadit na vse, tako kot tudi otroci in vsi družinski člani. Pa v začetku sploh ujeti nek ritem dojenja, spanja, itd. Velika odgovornost je drobno nebogljeno bitje. V začetku gre tudi skoraj ves čas zanj in je občutek, da ni več časa zase, za svoj life, svoje želje in potrebe... Kup enih čustev. Resnica je takšna, da nas mame ne preplavljajo samo navali silne ljubezni do otroka. Je skrb, je tudi jeza, ker ni časa zase, .. je neprespanost.. Družina se mora naučiti na novo funkcionirat.
Vse to je normalno. Filmsko so nas okužili, da moramo biti samo super ljubeče mame. Realnost je drugačna. Dovoli si, kar je v resnici.  :rozicodam: Vse to je normalno. Te reči se urejajo...nekaj mesecev pa tja do enega leta po mojem.

Ne ..pocutim se kot da to ni moje zivljenje. Vse se mi zdi tuje..se prvi sin..
Cudno ful

Deluje mi, kot da si odmaknjena od sebe, od svojih čustev...?

Ja..ampak ce se ne znam soociti z njimi. Ni custev enostavno

.in sem nonstop v nekih panikah, tesnobah

Recimo pac zdaj sem bila nekaj dni doma..sem.se pribljizno navadila in je bila tesnoba manjsa..danes sem pa sla s tamalo k ateju.
Ven z bajte..pa opet panike..vsaka mala sprememba me iztiri ocitno...pocutim se kot da sem spet na zacetku

Na primer danes smo se igrali neko igrco..jaz pa partner pa starejsi sin..je blo tak ko predno smo tamalo dobli..tisti obcutek domacnoati...pol pa se spomnim da mamo tamalo ..pa kr panika..fak ojoj to ni moje zivljenje..zmeda

Navadit se moraš samo.. Mogoče ti manjka, da narediš kaj samo zase? Da dobiš ta občutek moči, da skrbiš zase..pa s tem nadzora nad novostmi?

Tak kot je napisala Nives...navaditi se moraš... Nov dojenček je za vse člane družine velika sprememba. Zate, ker sedaj moraš svojo ljubezen dajati dvema in posledično imaš čudne občutke, ker misliš, da boš imela katerega bolj/manj rada. Za prvega otroka, ki si sedaj mora mamico, ki jo je imel samo zase deliti z nekim novim kričečim se, zahtevnim bitjem.

Ampak ti se moraš nekako znebiti občutka krivde oz. se navaditi na novega člana družine. Probaj tako, da si čas razdeliš na:
1. čas, ki ga imaš z novim dojenčkom (cartanje, ljubkovanje, nega, dojenje oz. hranjejne, uspavanje) - takrat naj partner prevzame sina in to naj bo čas samo za zbliževanje tebe z dojenčkom.
2. čas, ki ga preživiš samo s sinom (npr. samo vidva gresta na sprehod, v trgovino, v kino, na tortico oz. kar si bo sin zaželel - tako boš se tudi sinu lahko posvečala in ne boš imela občutka krivde.
3. čas, ki ga preživiš samo s partnerjem, npr. zvečer ko otroka zaspita (to je težko, ker ponavadi smo mame kot cote zvečer, pa verjemem, da ti to ne bo vedno uspelo oz. vsaj še nekaj časa)
4. in najpomembnejše - čas zase!!! ne pozabi nase in svoje potrebe. Tukaj je nujna pomoč partnerja, če ti stoji ob strani in je "normalen", komot prevzame oba otroka za kakšno urco na dan ali vsaj 2x na teden, da takrat delaš, kar želiš...magari samo sediš na sončku in srebaš kavico.

Res pa je to, kar mi je rekla patronažna sestra, ko me je videla celo izčrpano in neprespano prvih 14 dni po porodu: " Ne skrbite, prvi mesec je najtežje, potem pa bo vse lepo steklo. Samo navaditi se morate na nov ritem." Te besede, so mi bile kot balzam za dušo. Nič drugega nisem rabila. Pregurali smo prvi mesec, potem se je vse lepo porihtalo.

Vse dobro ti želim.

Točno tako kot je tudi Thinkpink povedala... pregurati ta težji začetni čas, potem se pa stvari že same po sebi uredijo. Razmerja med člani. Sprejem med člani. Čustva do dojenčka ;D :). Do sebe. Do vseh in med vsemi.
Čas zase! Čas zase!! Kolikor se le da.

Pri nas smo bili tudi kot zombiji prve mesece.. neprespani čist.. mali ni dosti spal. Utrujena sem bila do nezavesti. V celem dnevu sem komaj lahko 1x jedla in se stuširala. Bila sem preveč pogumna in zavrnila epiduralno.. rodila pa z umetnimi popadki zaradi preeklampsije. Še par tednov prihajala k sebi od poroda. Zahtevno obdobje res.

Punce hvala za spodbudne besede, to mi veliko pomeni???? vem da se morem navadit.
Ampak ko je to tak hudicevo tezko s temi panikami in tesnobami! In vsak obisk ki pride.me.znova potisne v neka nova stanja..obcutke.
Vse je tak nepoznano...in ko ne mores kontrolirat svojega zivljenja ker ti ga diktira malo bitjece se panika se bolj povecuje. Vem da mi bo uspelo..ne vem pa kdaj????????????

Ocitno me pa res zerejo tudi obcutki krivde ker nisem toliko s starejsim sinom in je zdaj vec na atiju

Sej nimata onadva s tem.problemov..jaz jih imam v glavi ..ocitno..samo se tega nena zavedam. Tezko prepoznam kaj me.muci, svoje obcutke, custva...celo zivljenje ze tlacim custva v sebe in cutim ter delam tak da drugim pase..tak kot se spodobi (kao).

Ugotavljam da me najbolj panika ko sem s starejšim sinom...da rajši vidim da ga ni doma..nič jasno če pa sem prej skos ves svoj čas prezivela z njim..zdaj pa me prav v paniko spravlja!kot da zdaj mam pa njo in ne morem met njega...kak lahko sploh tak razmišljam!!

to so nerealne misli, sedaj po porodu ko se je porusilo hormonsko ravnovesje, se lahko pricnejo taksne nerealne misli ali strahovi. Moras se zavedati da niso resnicne, da se kemija poigrava s teboj. Saj sem ti napisala v enem drugem postu da sem sama na istem, ampak ker sem parkrat dala to ze ze skozi, se samo mirim da bo minilo in da so to samo strahovi ki so nerealni oziroma so pretirani. Da vem, da tako ne razmisljam, ko sem "normalna".
upam da bos kmalu pomirila te svoje misli in da bos lahko v miru uzivala materinstvo  :rozicodam:

Isabel sem vidla da si napisala ja..sej se zavedam ..samo ko sem v teh mislih jih ne znam prekinit in me cisto iztirijo. Kak dolgo bi naj to trajalo..in kak si ti pomagas.

jaz sem zacela z antidepresivi, iz preteklih izkusenj vem da ni dobro cakati ko se pri meni zacnejo taksne epizode, ker se potem iz dneva v dan bolj poglablja, in je vse hujse. taksne so moje izkusnje, nismo pa vsi enaki, glede na to da si pisala da si enkrat premagala krizo brez depresivov, je velika moznost da jo bos sedaj tudi. jaz je nikoli nisem premagala brez, tako da tukaj ni kaj ful za studirat kako naj si pomagam, ker so edina  pomoc ki me spravijo k sebi da zacnem zopet funkcionirati.

Jaz sem ze na maximalni dozi cipralexa..pa me vseeno muci

mogoče boš morala zamenjati ad

jaz sem imela 40 mg cipralexa pa nič..

koliko casa si na cipralexu in koliksna doza?

jaz sem tudi na cipralexu, meni je vedno fajn pomagal, sam sem vedno ko je bilo poslabsanje povisala dozo, potem pa sele znizala na minimalno, vendar sele par mesecev po tem ko je bilo boljse

40??? Jaz mam 20 pa mi je reko da je to najvisja doza. Kaj pa menjava? Si potem vzela druge ad je marina ne? Te je spet potem.mucilo kot od zacetka? Jutri mam psihiatra pa bomo videli. Drugac pa cipralex jem z vmesnimi prekinitvami ze ene 8 let..
Sam kot da nebi vec meli istega ucinka

Zaj sem tri dni zaporedoma mogla helex vzet ker je bla huda sila...obcasno baje ni panike zarat dojenja..ampak stalno pa ni ok! Ta moj psihiater pa je tud malo cudn

Namesto da bi mi menjal zdravila mi skos govori sej bo minlo to je normalno. Ne ni!!jaz se ne morem tak.pocutit kaj mu ni jasno!!!

JA tako je bilo pri meni..enostavno ni več učinkoval..
potem sem probala paroxat..pa ni bilo on sedaj sem že 8 let na effectinu 75 mg

prej pa sigurno 10 let cipralexa

ne smeš trpeti, pojdi k drugemu psihiatru če te ta e razume

Evo danes bla pri psihiatru. Katastrofa. Je reko da zdaj mi trenutno ne more pomagat kr dojim. In mi ni hotel zamenjat tablet. On samo pravi da je to normalno pa blablabla...ja normalno ..te pa naj se on tk pocuti..pravi cepec. On samo pravi sej bo minlo...joj zaj sem se bolj adijo..kaj pa zdaj!

napisala si da se ti je to ze dogajalo pri prvorojencu. kako si takrat zadevo resila in kdaj se je izboljsalo? Ali lahko primerjas takrat in sedaj?

Pri prvem je bilo je bilo drugače, ker sem komaj po porodu začela jemati antidepresive. In ko so prijeli je bilo ok. Zdaj pa že imam nonstop maximalno dozo antidepresiva, že v nosečnosti ..in je zdaj po porodu kljub zdravilom vdarilo ven. Prihiater pa mi noče zamenjat zdravil kao zarat dojenja. Pa saj so še keri drugi sigurno tud varni..ampak on kr vztraja da ne in da ne...samo jaz se ne morem tak počutit. Pravi da morem poskrbet za otrocka kao z dojenjem...ok..sej ze..ampak kak če se bom tak počutila. Ne vem, bom mogla še iti kam po drugo mnenje samo nimam več ideje kam ker se mi zdi da sem ze vse psihiatre v mb skozi dala pa mi noben ni bil neke ok.

jaz ji dajem nadomestno mleko in ne dojim, tako da tudi na taksen nacin se lahko izogne temu, da ti lahko zamenja AD za kaksne druge ki niso varni za dojenje.
Druga varianta je pac da so ti sedaj hormoni podivjali (vseeno je samo 2 tedna po porodu) in dokler se to ne pomiri mozno da nic ne bo pomagalo. Pomiriti bi se pa morala dokaj kmalu, vsaj zaceti bi se moralo umirjati...

sigurno so krivi hormoni..samo jaz jo razumem da ji je ful težko sedaj..
človek razumsko ve kako je in dojema vse..ampak biti vsak trenutek v takem krču pa je res nečloveško
..
mislim nate lonica in če ne bo šlo drugače boš pa pač opustila dojenje in dajala adaptirano
boljše da si ti v redu in otrok to sigurno čuti, po moje se tudi v mleku poznajo ti povišani hormoni stresa...ampak tega sedaj še mogoče znanost tako ne pozna
mislim da je boljše biti umirjena in zdrava
objem

Hjoj res ne vem kaj naj zdaj naredim..bom sla se nekam drugam po dodatno mnenje ampak ne vem kam...
Ali naj še malo počakam...po drugi strani me je pa strah čakat da ne bo vedno huje...ko bi človek vido v prihodnost bi blo fajn :)

Joj kamorkoli klicem paihiatre imajo 3 mesece cakalne dobe
..pa to ne mores vrjet!!

Isabel katero mleko pa ji dajes?

Jaz sem v tujini, verjetno nimamo istih mlek, dajem ji Similac, ne vem ce imamo tega v sloveniji?

Da se malo oglasim...stanje je vedno slabse.
..ker so skos neke spremembe ki za normalnega cloveka nebi ble stresne mene pa samo potiskajo navzdol..naprej se mi je vse sesulo ko je moj sel nazaj na siht..Kaj bom sama z malo..groza! Dans pa je sel na teren do petka in sem sama!!! Tudi pediatra sma mele danes in vse to je za mene ful strasno...tega pa noben ne razume..in sem nonstop panicne, tesnoba, v glavi cist odsotna! Nevem kaj se naj naredim..nonstop samo nekaj premlevam v glavi. Ne upam pa se z nobenim dobit..
Kolegicami..vsaka stvar me kr dusi..se v trgovino si ne upam it ker postanem tak odsotna v glavi(derealizacija????) In pol panika..zacaran krog. Doma pa ko sem sama tud samo neke premisljujem pa meljem pa sama sebi v glavi neke strasne scenarije delam....grozno je res

Oprosti, samo, če je tako hudo nehaj dojiti in zamenjaj tablete.

(Če te mori slaba vest glede dojenja - jaz sem oba dojila in sta bila do treh  let v eno bolna. Kolegica ni dojila in sta otroka zdrava, vročine in viroz ne poznajo, AB še nista dobila. In še milijone takšnih zgodb.)

Najprej poskrbi zase, saj le tako boš lahko dala otroku maximum.

Ce pa hodim k zidaniku in mi prav noce dat drugih tablet..kao da zdaj morem dojit...sploh me ne jemlje resno. Pri ostalih je pa cakala doba

Pa mu reci, da si nehala dojiti, ker nimaš več mleka.

Si kaj delala na tem, da se sprostiš? Maš kakšne starše blizu, da malo popazijo otroke in greš kaj vsaj na sprehod, gozd, naravo...?

Objem z daljave.  S katerega konca SLO si?

1. čestitke, da se še držiš in nisi "znorela"! To JE dosežek!

2. Poskrbi zase, prenehaj dojiti in pojdi na zdravila, če je to potrebno. Ni sramu v tem, saj moraš najprej poskrbeti zase, da lahko za druge.

3. Dihaj, dihaj, dihaj. Pokliči prijateljico, sorodnika, mamo, babico, nekoga, ki bi lahko vsaj za kakšno urco piršel k tebi, za družbo, da pelje tamalo, ta čas pa se ti spočiješ.

Ne zmoreš vsega sama, to je OK, normalno. Ni ti treba zavraga vse sama. To bi vsakega sezulo, ne samo tebe. 

p.s. ob majhnem otroku nihče ne pričakuje pospravljenega stanovanja in pomitega. Tista osnova, da ti uspe umazano posodo pomiti ali zložit v pomivalca je zadosti. ;) Pomoč nekoga, da ti skuha za jesti, da si samo pogreješ  potem je tudi ogromno v pomoč.

Sem iz okolice mb.
Delala sem.dihalne baje, danes na terapiji bo mi se pokazala malo sprostitvenih tehnik..bomo vidli.
Tezko mi je dojenje stran dat...Ampak ce bo treba pac bo..pa strah me je menjat tablete..Kaj ce bom pol se slabse

Sej ni problem v otroku..ona ogromno spi..jaz bi mela vas vse naredit..samo enostavno ko ona spi jaz samo premlevam in premlevam in ratalo tesnoba in brez volje in ae mi tri vse brezveze..nic ne naredim kljub temu

ko dete spi-preberi knjigo, fokusiraj se na glasbo-katero glasbilo je, besedilo, vokal, glej videosmešnice, pasje in mačje mladičke...Nekaj, da ne razmišljaš preveč. To je naš problem, ko preveč tuhtamo in heh psihologi imajo tak lep izraz katstrofiziramo. 

Mogoče se najde kdo iz foruma v MB, pa te lahko še kam usmiri na kako skupino za sampomoč ali pa vozičkanje. Sej na začetko je grozno stresno it na sprehod, vozičkanje, čaj...Ampak koristi, dejansko nam koristi.

Menjaj Židanika. On je pravi skrajnež - vegan, ki zatira vse takšne, ki se s tem ne strinjajo. Verjetno obvezno dojenje spada k tej njegovi filozofiji.
 Pa ne me narobe razumet - tudi jaz sem zagovornik dojenja, sem obe hčerki dojila 8 mesecev. Ampak če gre za takšne težave, kot jih opisuješ ti, je pa obveza dojenja in posledično nejemanje zdravil, ki bi ti lahko pomagale, pogubno zate.
Otrok pa potrebuje zdravo in veselo mamo bolj kot njeno mleko.

Ribica

Ja sej..vedno forsira neko svoje misljenje. Ce sem klicala drugam pa je povsod treba 3 mesece cakat..priporocate kopa? Magari samoplacnisko

Jaz sem tudi mišljenja, da, ko tamala spi izkoristi, da si um čimbolj zaposliš - pa ne z razmišljanjem kaj bo, če bo, kako bo, zakaj ni tako, kako bi bilo itd.
Beri knjigo, poglej kak film, skuhaj, pospravljaj, riši, ... počni nekaj, kar imaš rada in te res polno zaposli, le tako ti misli ne bodo uhajale. Itak, da bo treba pri tem vztrajat, po enem samem poiskusu ne bo nič... probaj vsak dan po malo ... jaz sem rabila kar nekaj meecev, da mi je pomagalo to, da sem nekaj počela  :)

Hej, Lonica.

V ZD Ptuj, kjer dela sedaj Židanik je še veliko drugih psihiatrov, pokliči in reci, da je nujno.

(Čeprav me res čudi, da ti tukaj ne prisluhne, ker jaz imam z njim res dobre izkušnje. Dostopen, razumevajoč, res pa je, da če ni nujno, ne da kar tablet - hvalabogu. Kar se mnenja o dojenju tiče ima mogoče res poseben pogled, ampak v situaciji kot si ti, menim, da bi moral v prvi fazi pomagati tebi.)

Drži se.

Ja samo jaz sem mu razlozla vse pa sploh ni hoto slisat o tabletah..kr kao.morem za svojega otroka poskrbet in ga dojit..krnekaj. sej mi je ze prej parkrat bil.krnekaj..pravim da mi zdravila ne pomagajo on pa mi pravi naj pridem v bolnico v tomoz vsak dan v dnevno bolnico ..halo??krnekaj forsira s tem..
Sem zdaj preko vez prisla do ene psihiatrinje...grem v ponedeljek pa bom vidla kaj bo s tega

Ok stvar je taka da sem paihiatra klicala po tel in my povedla da vec ne dojim..tak da mi je predpisal dulsevio. Ampak to tak na hitro po moje sploh ni vedo zakaj se gre...niti mi ni povedal doze pa nic..samo odslovil me je. Potem sem se pozanimala pri neo psihiatrinji v bolnici kak je sploh s tem zdravili
 Sta mi pa oba rekla da naj kr presaltam in tega se bojim. Bojim se da bo stanje se hujse ko je..kak bom te z dojenckom. Aja dojiti pa itak ne smem
 Nevem kaj bi zdaj naredla

Vem da ti je ful težko to sedaj..ampak menjaj, moje mnenje...

Marina kak si pa ti menjave delala? Kr iz enega na drugega? Ker kolk citam je to grozno in me je strah kr dans zaklkucit cipralex in kr jutri dulsevia. Pol pa se me je strah da ta novo zdravilo sploh nebi pomagalo..cist sem ze obupana

držimo pesti, vse bo še dobro :oki:

Hvala nives????

Ko sem jaz menjavala AD, sem prvega zniževala in drugega povečevala vzporedno 2 tedna, nato sem prvega ukinila. je šlo brez težav.

lp, Ribica

Super ribica..to me malo pomiri, pozitivne izkusnje????

Pac dojit ne smem vec..in to bo kr problem kr se mala samo na zizi pomiri..ampak ce bojo tablete pomagale bom ze zrihtala malo pipiko????

Ribica te si dejansko nekaj casa jemala oba? Pa si menjala tablete iz iste skupine ad?

Ja, 2 tedna sem jemala oba. Zmanjševala sem Effectin in povečevala Cymbalto. Psihiater mi je Cymbalto predpisal zaradi kroničnih bolečin, ker naj bi delovala tudi v tej smeri. Po 2 letih sem Cymbalto zamenjala za Asentro po istem receptu. Sedaj jemljem minimalno dozo Asentre (50 mg). Mislim pa, da so vsi ti iz iste skupine.
saj bo šlo, boš videla!  :)

Ribica

Zdravo lonica,
Jaz sem tudi po porodu doživljala stisko in bila v isti dilemi kot ti. ali dojiti in me je bilo strah za malo,kako bo na njo vplivalo.ker je bilo res hudo sem začela jemati zoloft,in saj veš ti simptomi uvajanja in hormoni,počutje ni bilo dobro,kar je za pričakovati,jaz sem sočasno dojila.vendar me je grizlo in po dveh mesecih prenehala z ad, skratka zmeda. Torej nehala z ad in do danes brez ad.vsekakor te podpiram če je hudo da vzameš ad,poznam mame ki niso imele težave,pa niso dojile.vse se bo uredilo,najprej poskrbi zase
Vse dobro ti želim

V vsakem primeru bo prej ali slej vse dobro. Samo to obdobje vmes zna biti še malo naporno. Ni pa nujno. Lahko, da ne bo nobenih težav pri prehodu.