FORUM Nebojse.si

Ne vem ali sem v pravi temi in ne vem ali koga sploh to briga ampak jaz preprosto tole moram dati ven iz sebe.


Jaz sem ena lažnjiva zablojena kuzla, ki je izkoristila ljudi, jim strla srce, poteptala vse sanje in vrednote. Dali so mi srce, jaz sem ga ubila, poteptala, ranila tako, da ne vem če se bo kdaj zacelilo. Naredila sem tako stvar, ki si jo sploh ne upam napisati niti vam, ki me ne poznate, Kako naj jo šele povem tistim, ki so vpleteni v moje življenje in ki bodo prizadeti, katerim bom uničila življenje???????
Kakšen grozen človek sem jaz! Kakšen drek, najraje bi si vzela življenje, saj jih edino na ta način ne bom nikoli več prizadela in edino na ta način se me bodo rešili.

Kaj naj naredim, kako naj ublažim škodo, ki sem jo povzročila. Ali ste kdaj oprostili človeku, ki vam je uničil življenje...

joj, didi, ne vem če sem pravi človek za odgovor zdajle, se  mi zdi pa da sem edina tukaj gor...

v glavnem... tudi jaz sem že naredila par stvari, ki so se mi zdele brezizhodne, v moji glavi je polno konstruktov, ki so jasni le meni, ampak sem v zadnjih dveh mesecih dala par stvari iz sebe in naletela na odobravanje, kjer ga nisem pričakovala....tako da - a je možno da podobno kot jaz samo premlevaš stvari v sebi?

Didi, verjetno samo nadaljuješ kar so drugi pred teboj (morda že davno) začeli...
...morda si le člen v verigi in počneš drugim kar so drugi nekdaj počeli tebi...

Didi, nisi pa povedala zakaj počneš taka dejanja? Kaj te žene v to?

Sprašuješ kaj lahko narediš? Pač kakor iskreno čutiš...
...npr. za začetek morda lahko še preprečiš kaj, če še ni vse storjeno in dokončano... ...če pa je, se lahko iskreno opravičiš in skušaš odpraviti škodo...
...sicer pa se moraš pogovorit s človekom ki si ga prizadela, pa naj ti kar sam pove, kaj lahko narediš...

Jedan moj frend iz  vremena prije rata dakle 90-te je imao tu rijač gnoj u riječniku.

DIdi..delati napake je človeško. na žalost s svojimi napačnimi dejanji tudi koga prizadenemo. Zame ob tem ostaja poglavitno vprašanje, ali je bilo narejeno namerno?
Ne vem..mogoče zadevo vidiš preveč črno. Ustavi se..premisli kakšne so posledice..in poskušaj omilit zadevo kot se le da

ja sem oprostila človeku...

nič drugega ti ne preostane, naprej moraš in to pogumno...čas bo zacelil rane, čeprav mislim...

poglej, napake so človeške in prav je tako...pa včasih tudi pretiravamo v vsem tem kako smo grozni,...

Meni se zdi... pogumen je tisti, ki se opraviči, ki prizna napako, ki jo obžaluje...tak človek je zame velik človek...

priznala si napako...torej tako grozna nisi!

didi drži se...

Vsi mi smo že naredili dejanje, ki je bilo boleče za druge. Tako je pač življenje. Včasih so dejanja res odsev hipnih čutenj in niso dobra. Ali pa je le reakcija drugega na naša dejanja pogubna zanj.

Dvigni glavo, opraviči se, če tako čutiš in-----naprej.

A.

Oh dej dej...
Nikomur ne moreš uničiti življenja, vsak si ga lahko samo sam in to je dejstvo.
Sem imela tudi situacijo, ko sem prizadela zaradi impulzivne reakcije in me je dajal grozen občutek krivde, ma skoraj tako kot tebe in sem hotela popraviti situacijo pa tudi na glavo se postaviš, če je treba, samo da popraviš, ker si grozna kuzla in ostali so pa cool in fer...oh.  :o
Samo jaz naprimer sem pol videla, da tam kjer je dim je tudi ogenj in pri meni je že dejstvo, da tisti, ki dobi slap in the face, ga dobi zaradi bad karme in si ga nekako zasluži. Potrjeno, preverjeno. In s tega vidika mi ni niti malo žal mojih dejanj. Še enkrat bi, samo mogoče mičkeno drugače, mogoče malo bolj elegantno.
Tako, da ti svetujem, da se opravičiš, da sprejmeš napako, nikakor pa si ne pripisuj blaznega občutka krivde pa tega, da si zdej nekomu uničila življenje...to so prazne floskule in verjetno imaš potenciran občutek krivde, tako kot jaz in se zdej sekiraš, ko se ti morda res morda pa le nebi bilo potrebno.
No lej jaz ga več nimam, sem super happy in zadovoljna, da sem odgnala tiste, ki so me prislili (mogoče mal močna in neprimerna beseda ampak ta moment, ne najdem boljše), da sem šla čez sebe.

To je samo en vidik, nevem, če ima kaj veze s tabo, bi bilo pa fajn, da dobro pretehtaš zadeve. Meni se naprimer s tem postom zdiš čist fer oseba, ki je priznala napako, ji je žal, premisli pa (kljub temu, da ni prav, da si to naredila), če si to naredila s kakim razlogom?
In nikakor nisi gnoj od človeka, prosim ne obmetavaj se s takimi žaljivkami, si le nekdo z imp. reakcijami. In priznala si. In boš stala za sabo in svojimi dejanji. To je več vredno kot karkoli.
Gnoj so prej tisti, ki potiho hinavijo, izza leđa prizadanejo, grdo govorijo, ko zagusti, se ti pa spet smehljajo in se dobrikajo. Pol pa še vsaki osebi prodajajo svoje zgodbice,se delajo boge in nikdar ne priznajo kašne pizde so v resnici, ker so busy z vzbujanjem krivde v človeku. 
Sej ti nisi kej tazga, ne?    :-\

Uglavnem, vse dobro pa ne sekiraj se tolko.  :)

se strinjam s predhodniki, ne sekiraj se prevec... kar je je, ce se da kakorkoli popraviti, poskusaj, drugace pa naj opravicilo zadostuje za tvojo lastno vest, prizadete osebe se bodo pa same odlocile, kaj storiti, tu ti nimas kaj.
js sm ze oprostila in tud men je bilo ze oprosceno...


in se mal offtopic!!!! PUTKAAAA!!! wb miska :)  :rozicodam:

Stoj za svojimi dejanji in če si zamočila, sprejmi odgovornost. Opraviči se, priznaj konkretni osebi svojo napako in obžalovanje....To lahko zelo veliko spremeni. Tudi sama sem v življenju že odpustila slaba dejanja, ko je prišlo iskreno priznanje, tako da verjamem, da se da vsaj delno popraviti - vtis, tvoj občutek, čustva prizadetega.... Pljuvanje po sebi te ne bo odrešilo, raje temeljita analiza, zakaj si tako ravnala. Mogoče pa pri tem ugotoviš, da vendarle ni vse v tebi, da gre za vzrok-posledica sistem....
Drži se in glej.... novo leto je pred vrati. Začni na novo s čisto dušo in novim pristopom.
vse dobro
Ribica

  Opravičilo in odkrit pogovor, pa boš boljše volje. Nikar ne imej slabe vesti. Tudi tebe je že verjetno kdaj kdo prizadel in si šla naprej. Tudi mene je, pa sem oprostila in sem še vedno tukaj, sem preživela.

                                    Srečno,
                                                    Trzinka

Didi,

jaz ti ne verjamem.
Človek gnoj nima vesti..

Ti pa imaš in oš vse uredila, da bo prav!

Vse dobro v novem letu,

Vesna

Putka,ne bi se strinjal s teboj.Jaz sem tudi že uničil komu življenje.Mislim,da nehote.Le napačen kraj ob napačnem času....
      Didi,poskusi se pogovoriti,mogoče ni še vse izgubljeno...
 Drži se,pa še kaj se oglasi  :rozicodam:

Pozdravljeni,


hvala vsem na spodbudnih besedah. Žal sem naredila napako, ki jo ne morem popraviti. In ja Putka, nažalost sem strahopetna, lažnjiva, zahrbtna oseba.

Tega kar sem storila, res nisem storila z namenom nekoga prizadeti. Ampak dejstvo je, da sem ga. In ne morem več ničesar spremeniti. Še huje je pa to, da vem, da bom morala s tem živeti celo življenje. Uničila sem štiri življenja. Štiri.

Kako naj živim s tem? Vem, da sem sama kriva, vem. In vem da je zdaj prepozno za vse. Svoje trplenje lahko prekinem, ne vem pa kaj naj naredim, da bo najbolje za otroka.

Življenje je en drek. Zakaj se sploh rodimo?

Žal mi je ker vas morim s tem, ampak edino tu lahko dam ven iz sebe. Še en dokaz več kakšen strahopetec sem jaz. Tudi tega se ne upam povedati kaj sem naredila - ne vam, ne osebam katerim sem to naredila.

hm..... samo zavedati se, kakšna naj bi bila, je, se mi zdi, premalo... če veš, kako in kaj, potem je več ko treba ugriznit v to kislo jabolko in reči bobu bob in se spoprijeti s storjenim, sprejeti posledice, se soočiti z dejanji. Kaj pa lahko zgubiš? Se mi zdi, da ne veliko, pridobiš pa (po ozdravljenem moralnem mačku) precej... ni še prepozno.

ma to kej z nezvestobo?

Dreka za nazaj ne morš popravit.Lahko pa se potrudiš, da boš boljši človek. Edin to ti ostane. To, da se zavedaš da si "gnoj od človeka" je pohvalno. (to je itak moja difolt delovna hipoteza :) ) Folk dela pizddarije in jih boli falus.; tisto so šele gnoji. K ne vejo da ne delajo prav, pa če jih "narobe" zadene v čelo. In ponoči spijo ko bebe, naj jih strela v mehko.

Ja Didi je res..Veliko ljudi se noče zavedati, da je naredilo napako...In ti si jo priznala...to je pohvalno..Vsi smo le ljudje, ki delamo napake..

Če priznaš napako, se opravičiš in se odločiš za dobro...si na pravi poti...

Ja Matheu, res je, ima. Sem se odločila da bom kar napisla. Gre za to, da sem bila pred skupnim življenjem s človekom katerim živim, popolnoma izgubljena. Čeprav sem bila že takrat v vezi z njim, sem se iskala, iskala smisel življenja, nisem vedela kaj sploh bi v življenju, bila sem osamljena s vojo anksioznostjo in s svojimi strahovi in strahopetnostjo.. In sedaj sem končno prvič v tem življenju, v tem domu z njim občutila kaj pomeni dom. Počutim se varno, ljubljeno srečno ob njemu. Ugotovila pa sem, da on ni biološki oče tega otroka.  In sedaj bom zrušila vse to.

Rada bi ostala z njim in upam da bo sprejel tega otroka. Sem mar utopična? Prosim, povejte mi iskreno kaj mislite, da se lahko psihično pripravim.

In strah me je ker to pišem na forumu da me nebi kdo v resničnem življenju spoznal. Jaz sem res zabluzila v tem življenju.

Didi, probi si pogledat film Teorija kaosa (http://www.imdb.com/title/tt0460745/) (Chaos theory (2007) (drama, romantična komedija))...
...luštna komedija-drama na to temo...

Če prav štekam maš otroka (oz. ga pričakuješ?), ki pa ni sad tebe in človeka s katerim si si ustvarila dom?
No če je tko, pol s v "kumarici". Hm.


Verjetno ni blo vedno tko? Če ne - si predstavljam - ne bi prišlo do trenutne zagate, ane? Al kako. Mal več povej.

Ja res, je. On ni oče tega otroka.


Glede mojega bivanja je pa tako. Dolga leta sem bila pri starših, nato sem se po poskusu samomora odločila iti živeti na svoje in sem živela sama. Nato sem začela živeti z njim.

Kaj misliš s tem, da sem v kumarici?

Hvala Yang, bom. Rabim spodbudo, ker sem res obupana in pesimistična.

srčica!
meni se ne zdi, da je zdaj kar konec življenja! morda pa bo tvoj fant normalno sprejel tole situacijo? a že ve, kaj se ti mota po glavi? kako si sploh ugotovila, da ni njegov? kaj se ti hudega lahko zgodi? veliko vprašanj, ki se ti zdijo pomembna, najhuje pa je, ker ne veš odgovora na njih...

ampak, meni je najpomembneje, če si TI res srečna z njim? a si TI zadovoljna s seboj? pomiri se. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha...

pogovori se z njim. potem pa nov načrt. srčno upam, da boš uredila zadevo na miren način!

Kolk je pa star otrok? Torej tvoj ne ve, da to ni njegov otrok? Kolk časa pa že živiš s to trpko skrivnostjo?

Če se postavim v njegovo kožo bo pa tole res šok ko bo zvedel resnico....

...Scorpion, če prav razumem je Didi še noseča...

Aha..nisem razumel. On se, torej, veseli otroka, ki ni njegov...

Ne delajte sklepov v naprej. Pustite Didi, da samo pove, kar želi povedati.

Didi, bi se pa sama v tvojem primeru vsekakor vprašala, koliko mi partner v resnici pomeni. Varanje je vedno odraz, da nekaj v razmerju ni tako, kot bi moralo biti. Razmisli: Ga res ljubiš, ali ti le nudi nek občutek varnosti in bližine, ki si ga doma pogrešala? Ljudje neredko mešamo potrebo po bližini z ljubeznijo.

Nikoli, nikoli, nikoli si ne reci več, da si gnoj. Kot pravijo - vse se zgodi z razlogom in tudi varanje se ni zgodilo brez namena...

Mogoče si pa res mal utopična. Kakorkoli bo, upam da se boš izvlekla iz te zelo spooky situacije. Si kar predstavljam uno sceno iz filma Me, Myself & Irene, ko sta mož in žena oba belca imela otroke črnčke. No sej pol se je izkazalo da je bil poštar črnec.

Tud to da si včasih gnoj se zgodi z razlogom. In ta razlog je - če si polnoletna oseba - preprosto ta, da si res gnoj. Če parafraziram forest gumpa; gnoj je, kdor gnoj dela!  :) Sam ej, kdo pa ni...?

Zanima me, če sta v času zanositve bila skupaj s sedanjim? V primeru, da nista bila, ima moralni maček dobro olajševalno okoliščino, pa čeprav je situacija še vedno sitna.

Ker sem se sam tudi včasih v življenju počutil kot gnoj ne obsojam tega kar se ti je zgodilo Didi..

Je pa tako, da boš morala prevzeti odgovornost za zadevo, ker si odrasla..In zbrati pogum, da mu poveš resnico....

Je pa res, kot pravi Lisha, da se ne dogaja vsak dan, da živiš z nekom imaš pa otroka z drugim..da je tu nekaj nejsanega in da si morda zamenjala potrebo po toplem domu za ljubezen..

In ta samorpevara te je pripeljala v zelo neprijetno situacijo..ne vem...ti povej...

Vse kar ste napisali je res.

Res je, veseli se otroka, ki ni njegov.

Res je, da sem varala in to v prvi vrsti sebe, poleg tega pa še vse ostale, ki so vpleteni v moje življenje. Bila sva skupaj, ko sem zanosila z drugim. Bila sem z njim a sem bila osamljena. Misila sem, da je vzrok v njemu in iskala rešitev v drugem. Nisem mu imela poguma povedati. Tudi v drugenm nisem našla tistega kar sem iskala. In takrat sem ugotovila, da je razog v meni. A dejstvo je bilo da sem ostala noseča. Če prebete za nazaj moje poste, boste videli, da sem oklevala med tem ali naj obdržim tega otroka ali ne. Odločila sem se za otroka. V vsej tej zgubljenosti blodim že pet let.

In vem, da je napaka, kar sem storila. In vem, da sem jih naredila veliko, mnogo preveč. Želim pa preprečiti napake v prihodnosti, ampak nimam poguma, da povem resnico in rečem bobu bob. Bojim se sprememb, bojim se posledic. Ne vem kako bom preživela posledic svojih dejanj. In kot sem že napisala, ne vem kako naj živim z njimi.

muci, zaklen se v sobo, pa premisli, kaj bi ti sploh rada. kaj si želiš. in to naredi.

pogum!

navijamo zate!  :wav:

V hudi kaši si Didi...Nisi pa edina..Se marsikaj dogaja ljudem, veš...

Odgovornost in resnica je najboljša rešitev..ni druge možnosti...

Enkrat v življenju morš pogledat resnici v oči..Možno je, da te bo sedanji zapustil...To je pač cena in posledica varanja sebe....

Imaš kakšno možnost, da greš kam na svoje?

Resnica in odkritost je ponavadi najboljši prijem, ker bolj kot se skriva, bolj se zaplete.
Tudi meni je prišlo na pamet vprašanje, zakaj si varala... ker imam sama izkušnjo s tem, si upam trditi, da je bil nek konkreten razlog, ki pa ga tudi sama omenjaš... zato se sprašujem, če je zveza s tvojim partnerjem res tisto, kar si želiš, ali si v njej samo zaradi občutka krivde.

Na tvojem mestu bi pogledala vase, sprejela, kar se je zgodilo in se vprašala, kaj si želim. Napake bi si oprostila in se obrnila naprej. Predvsem pa si nehala govoriti, da sem gnoj. Vedno sta dve strani... nikogar ne moreš uničiti, če on tega ne dovoli.

Sej pravim, da sem zafurala vse , cel svoj lajf in življenje drugih. Za mojga mi je vseen, nebi pa rada povzročala grenkobo in trplenje drugim, nebi rada zje.... lajfa drugim.

Samo sranje.

Hvala vam, da ste si vzeli čas zame. Ne bom vam več morila, vsaj dokler ne bo spet hudo. Namenila sem se mu povedat danes, pa ne morem.

Srečno vsem.

hej, hej!
ostani z naaaaami!
skupaj bomo že našli pametno pot! mi teoretiziramo, ti pa boš že videla, katera pot je prava! (sicer se vsi ametne delamo, pa imamo itak vsak svoj zos)

naredi tako, da bo zate dobro!  :rozicodam:

Didi....res je hudo in razumem kako se počutiš. Najbolj sovražiš sama sebe v tem trenutku..

Zaenkrat pa nisi uničila življenja nikomur..Tvoj partner je odrasel , odgvoren človek...Res ga boš prizadela, ne boš pa mu uničila življenja...Nihče nikomur ne uniči življenja, če govorimo o odralsih ljudeh..Ne prevzemaj odgovornosti za čustva tvojega partnerja....

Lahko ga pa uničiš svojemu otroku, ker je odvisen od tebe in te bo potreboval...Tukaj pa bodi odogvorna...100%

sej tle je se ena resitev...
da enostavno tega ne poves. (no dejte me spluvat zdj)
ampak ponavadi pac drzi to, da kar ne ves, ne boli. bolelo bo samo tebe, tvoja vest. ampak to je posledica tvojih dejanj, ena mala pokora ocitno mora bit...
je pa res, da pol otrok ne bo vedu kdo je njegov bioloski oce... btw, kaj pa je s tapravim ocetom zdej? sta se v stikih?

Če bi se znašla v tvojem položaju, nimam pojma, kaj bi naredila. Dejstvo je, da tvoj položaj niti od daleč ni rožnat in zavidljiv. Preden se karkoli odločiš, dobro premisli in bodi v prvi vrsti iskrena do sebe in do otroka. Kar se tiče ostalih dveh moških, boš morala pa izbrati po lastni presoji manjše kakanje. Ali človeku, s katerim živiš, poveš po resnici in tvegaš, da ga boš izgubila ter očetu otroka poveš, da je otrok njegov ter kaj od njega pričakuješ, ali si pa tiho in ostaneš s človekom, s katerim živiš, pa črv v tebi kljuje potem do konca. Premisli, s čim boš lažje živela. Pa srečno, Agnes

Didi, če si pripravljena oprostiti sebi in biti iskrena in dovoliti, da se stvar razčisti (in ne boš več trpela zaradi napake iz preteklosti, ki je zdaj skrita in te seveda razjeda), se pripravi, da spregovoriš in poveš resnico.. Lahko se odločiš tudi drugače, ampak zdi se da bi trpela in verjetno bi si prav lahko pridelala kakšno bolezen..

Jaz ti v vsakem primeru svetujem, da si odkrita. Če je med vama ljubezen, verjemi, da se bo uredilo..
Razloži mu kako je prišlo do tega, kakšna situacija je bila, da si naredila napako, da si se spremenila od takrat in povej mu kako žal ti je zdaj..

Mene bi to (sprva) prizadelo, ampak svoji partnerki bi odpustil... resnično bi ji odpustil, ker se da razumeti zakaj ljudje delamo napake...

moski ponos ponavadi dela svoje in dvomim, da bi vsi takole odpustili. ce pa ze, bi pa ocitki leteli celo zivljenje, ze samo zaradi prevare, ce pa je tu se otrok, ki ne bi bil njegov, bi pa skoz imel nek adut v rokavu.
moje mnenje, iz podobnih izkusenj, le brez otrok involved.

poleg tega - res je, da je tako stvar tezko zamolcat in drzat v sebi. pa ne toliko zaradi partnerja, ampak zaradi otroka, ki je tukaj EDINA oseba, ki ni nic kriva in si zasluzi resnico. za vse ostale pa obstaja samo trenutna "resnica", kar je cisto dovolj dobro.
se pa vsak scasoma nauci ziveti v lazi, pravi "pis of kejk" postane, ko se clovek strenira  :)

Saj zato pa sem napisal:  Če je med vama ljubezen...

Se strinjam z Agnes. Dobro premisli kaj je večje s*anje?
Če ga imaš rada...in če...včasih tisto kar ne veš, ne boli. On je srečen....otrok bi bil srečen....a..??? Največje breme je na tebi. Bo tvoja vest izdržala? Z lažjo je težko živeti.
Ne vem...nisem v tvoji koži. Ma...sh*t. Počakaj malo, da se vse ohladi v tvoji glavi. Kako pa za ziher veš, da ni njegov otrok?

Didi...menim, da v zakonu mora vladat poštenje in iskrenost. res je, da je tvoja situacija velika preizkušnja za vajino zvezo, ampak ne dovoli si, da bi zamolčala tako pomembno stvar!
Laž ima kratke noge. In slej ko prej, se lahko izve. A si predstavljaš življenje v strahu, kdaj in na kakšen način bo resnica prišla na dan. verjemi, da jo bo partner sprejel drugače, če jo bo na primeren način slišal iz tvojih ust.

Vso srečo

Fanta bo čisto sesulo.
Ampak, ali imaš pravico tajiti resnico?

Ma, ne vem. Pravzaprav zelo vem. Bodi ČLovek in ne laži. Tudi to se preživi, verjemi.

Če boš zdaj lagala, potem je na svetu še eden manj... In ni poti več nazaj...
Če boš uspela povedati resnico, ne boš nikoli več niti sama niti se ne boš počutila kot gnoj, temveč boš lahko dostojanstveno hodila po svetu. Bodi borka, bodi fer!

Drži se,

V.

Tudi jaz mislim, da je v laži sicer mogoče živeti, vendar se potem odločiš za neiskrenost...in potem se boš šele počutila gnoj..

Gre za zelo pomebno zadevo , ne gre za nek spodrslajček..Če bi šlo samo za varanje o.k. , vendar je bila tale posledica zelo pomembna življesnka zadeva...

Si predstavljaš, da resnica pride na dan šele po letih...in jo bo izvedel otrok in mož? Takrat pa bi bila prizadetost grozna...

didi, meni ni čisto jasno koga in kako naj bi uničila...

pravzaprav se mi problem sploh ne zdi tako velik... ti imaš partnerja, otrok mamo in očeta (ali dva očeta), partner pa tebe in tvojega otroka (lahko bosta imela svojega), otrokov oče pa ima otroka...

vsem (sebi, otroku, njegovemu očetu in tvojemu partnerju) si dolžna resnico - odkrit in pošten odnos, saj boš le tako imela mirno vest; izhajam iz tega, da je to predpogoj za tvoje zdravo življenje, sicer se bo anksioznost samo še kopičila, zraven pa še kakšna laž; laž, se sicer sliši grdo, vendar pa je bil to, tako kot pravimo pri otrocih, le nekakšen izhod v sili; tako tudi povej, ko se boš pogovarjala s partnerjem; če bo resnico pripravljen sprejeti, boš vsaj imela dokaz o njegovi resnični ljubezni... če dejstva, da on ni biološki oče, ne bo sprejel, boš sčasoma ustvarila družino, s kom, ki bo imel tebe in otroka toliko rad, da bo z vama rad živel... lepo počasi in po vrsti rešuj probleme in vse se bo razpletlo, vendar spoštuj resnico, četudi se ti zdaj zdi nemogoče spravit jo na dan... boš že zbrala korajžo, ni važno kdaj... ti tudi najbrž ne bi rada videla, da te vse življenje nekdo vleče za nos, a ne? tudi otrokov biološki oče ima pravico do očetovstva, ne pozabi na to... pogovori se o tej situaciji s svojim zdravnikom in začni, ne na vrat na nos, zadevo urejat... srečno

Lej, didi, verjamem, da ti je težko. Ampak se pa strinjam z Ami - men se situacija ne zdi tako grozna, da bi mogla bit zdaj gnoj od človeka.

Ma lej, vsi kdaj zajebemo. Tud js sem kdaj. In kaj zdej ?! Pač qrc, ljudje smo, delamo napake.
In ja, tud take, ki jih ne moremo popravit. In kjer prizadanemo druge.

Ok, zgodilo se je, žal ti je. Vprašat se je treba zdaj - kako naprej ?

Nisem zasledila (ali sem pa spregledala, oprosti), kako 100 % veš, da tvoj partner ni biološki oče tvojega otroka ?  Js sem mislila, da so za te stvari posebni testi, ki jih ne moreš naredit brez privolitve partnerja (oz. očeta)....?

Opcija je - da poveš njemu in biološkemu očetu. Tuki ti je že Ami vse lepo napisala. Lej, ko poveš, itak, da bo čustveno odreagiral, ampak še enkrat - ja, naredila si napako, za dejanje moraš prevzet odgovornost, ampak to odgovornosti nosiš sama, drugi ti nimajo pravice nabijat krivde za to. Če si ti gnoj, ja pol sem js celo gnojišče (pa vem, da nisem  :pomezik:).

Opcija št. 2 je, da ne poveš. Družinska kolegica je bila 16let nazaj v isti situaciji kot ti, s to razliko da pa ona dejansko ni vedela kdo od dveh je v resnici oče - partner ali ljubimec. (in tudi ni šla preverjat oz. testirat.)
In je vse skupaj zamolčala, partner je mislil, da je oče on. Čez par let sta zvezo itak končala (zaradi drugih razlogov), zdaj (ko je mulc starejši), se pa šele vidi, da je bil oče v resnici ljubimec.
Pa to ne ve ne oče, ne ljubimec in še marsikdo.
Klinc, čudna zgodba, je pa ženska sama poskrbela zase in za otroka.  Edina jeba je, da če se zavestno odločiš, da si tiho, boš mogla potem živet v laži celo življenje. Tukaj ni poti nazaj. (js recimo tega ne bi zmogla)

Pozdravljeni,

moja najhujša stiska je za mano in rada bi se vam zahvalila za podporo :rozicodam:.
Povedala sem, a ni šlo zlahka. Stiska je bila tako huda, da sem ponovno začela razmišljati o samomoru, zato sem raje poiskala strokovno pomoč. No povedala sem, svet se je podrl - a se ni končal. Je pa moja izpoved sprožila nove občutke in razmišljanja, ki me pa sedaj vlečejo na dno - krivda, obžalovanje, vrtenje v krogu ali sem se prav odločila...zopet občutek, da nič več ne veš....kaj bi sploh rad...kaj je smisel mojega življenja...Zdaj sem ponovno hospitalizirana in bom ostala do poroda. Qrc... pa tako življenje, če se bo takole konstantno vrtelo v krogu. Pravijo, da bo po rojstvu bolje, sama sem malo skeptična. Tud lobotomija mi nebi pomagala, tok sem zablojena. Ampak to je že druga zgodba

No še enkrat hvala ker ste me bral in hvala ker ste mi pomagali po svojih najboljših močeh!

LP

Didi pozdravljena
Lepo, da si se javila. Sedaj ko si v bolnici si vzemi čas zase in si naberi novih moči in izkušenj za naprej
 :rozicodam:

Didi pozdravljena, ne se kriviti, ker si povedala resnico. Je pač malo bolj  zakomplicirana.  :kiselnasmeh: Stvari se bodo urejale postopoma, prav tako tvoji odnosi s partnerjem. Nabrati pa si moraš moči, da boš donosila in rodila. Zdaj imaš možnost, da poskrbiš zase. Odpočij se in izkoristi čas v bolnišnici zase.  :rozicodam:

Čestitam, Didi  :clap: :clap: naredila si velik korak, bravo. Če ne bi povedala bi te večno glodalo od znotraj. Zdaj pa si na pravi poti.... kakšna lobotomija neki... ODPUSTI SI.. POTRBUJEŠ SVOJE LASTNO ODPUŠČANJE... PRAV VSI DELAMO NAPAKE... in ne moremo popraviti stvari za nazaj... ugotoviti moramo le, da smo dobri takšni kot smo in da se učimo, vedno pa delamo tako kot najbolje znamo v tistem trenutku.

Odpusti si... in tudi vsi drugi ti bodo  :rozicodam:   

Oh, didi...

Vem, da si sedaj v bolnici ampak močno upam, da boš tole prebrala, ko se vrneš domov. Če bi bil vsak, ki je kdaj varal gnoj, potem bi tale naš planet močno, močno, močno zaudarjal po... gnoju!

Glej, ni ravno lepo kar si storila, saj tega se tudi sama zavedaš in že to je dovolj, da nisi "gnoj od človeka". Se dogaja. Trenutek slabosti, moški, ki zna pihnit na dušo ob pravem trenutku, lepa moška ritka, lepe oči, potreba po bližini, iskrice, ki se v trenutku razplamtijo v močan ogenj, mistično vzdušje trenutka... Pa smo tam. Verjamem, da se je to zgodilo že marsikomu na teh straneh, mogoče je razlika le v podrobnostih. Ampak nihče si zaradi tega ne sme vzeti življenja. Če bi vsi skakali pod vlak, ker so varali in po domače "zasrali" nekomu življenje, potem nas ne bi bilo na tem planetu 6 miljard, ampak bi po naši ljubljeni zemljici hodilo le nekaj deset ljudi, poštenih, zvestih, pridnih in povsem zdolgočasenih.

Prav je, da si partnerju povedala za svojo napako. In prav je, da se mu opravičiš. In kar bo mogoče v bližnji prihodnosti najtežje je to, da boš morala sama sebe vprašati ali si želiš ostati z njim, ker ga ljubiš ali ljubiš tistega drugega. Odločitev je tvoja in če boš sprejela napačno, bo tvoje življenje težko. Srcu pač ne moremo ukazovati. In zaradi napake in zato, ker si nekoga prizadel se ne smeš siliti v življenje z njim samo zato, ker se čutiš krivo. Razmisli kaj čutiš in začni spet živeti. Mogoče pa ne čutiš ljubezni ne do enega ne do drugega. Mogoče si želiš, da bi nekaj časa živela sama z otrokom, v miru in dajanju ljubezni svojemu malemu sončku. Nobena odločitev ne bo napačna, če si ti tako želiš.

Vsak, prav vsak človek tega sveta je že kdaj doživel, da mu je nekdo zlomil srce. Tudi jaz. In tudi jaz sem ga že komu zlomila. Ampak še vedno smo živi. In mnogi smo zaradi zlomljenega srca padli v depresijo. Ampak tudi to smo preživeli. In sedaj smo močnejši kot kdajkoli prej. Življenje je pač takšno, preizkuša nas na vse mogoče in nemogoče načine. Prav vsakega. In verjemi, tudi tvoj partner se bo prej ali slej pobral. Z eno veliiiiiiiko izkušnjo več. Ni pa mu zaradi tega treba umreti. Tudi on lahko sprejme odločitev, ki mu bo omogočila večjo srečo. Lahko ostane s teboj ali pa začne drugje. To izbiro pa mu po storjenem moraš pustiti in ga pri njej ne ovirati. Zasluži si srečo tako kot ti.

Se opravičujem, ker sem pač napisala čisto po domače in "direkt" ampak takšna sem. Pa naj bo na koncu še malo heca za vzpodbudo: Hej, hej, kdor ne skače, ta ni Slovenc (eni skačemo v višino, drugi v daljino, tretji čez plot...).  Ampak vsi smo naše gore listi in vredni tega, da živimo, a ne?

Lep dan. Lily.