FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni

Sem nova na forumu ampak bi rada delila z vami svoje strahove ki jih imam ze nekaj let in se jih ne morem resiti..imam namrec strah pred smrtjo..konstantni strah da se mi bo nekaj zgodilo..ta strah se vlece od prvega panicnega napada in je nekako prevzel moje misli..moje zivljenje..imam skoraj vsakodnevne boje z tem..enostavno ne znam razmisljati o cem drugem..bila sem tudi ze na antidepresicih ampak ni bilo ucinka in sem rekla da na tablete ne grem vec..zanima me ce ima kdo se podobne tezave in kako se spopada z njimi..hvala za vse informacije ze vnaprej
Lp
Mojca

Mojca toplo pozdravljena na forumu.

Strah pred smrtjo je primarni človeški strah.
In zavedanje smrti in minljivosti je del procesa zorenja in življenja.
Bolj kot se zavem svoje minljivosti bolj se zavem, da je življenje potrebno živet tu in zdaj.

Morda tale knjiga kaj odpre:
Stremenje v sonce (Irvin Yalom)

Drugače pa je psihoterapija bolj koristna od antidepresiva za razrešitev tvoje težave. Pogovori o sebi, svoji minljivosti, izkušnjah smrti, česa te je strah, kaj bi pustila za seboj... in obratno ali je tebe kdo zapustil, kaj si čutila... kaj tebi smrt pomeni... tudi prebujanje svoje duhovne dimenzije - kam grem ko umrem, v kaj verujem in zakaj. Zelo veliko je za "prežvečit" okoli te teme.

 :rozicodam:

Mislim, da se s to temo enkrat bolj, enkrat manj spopada vsak izmed nas.

Pravzaprav se mi je vedno zdelo, da mi, ki smo rasli na vasi, smrt, minljivost...lažje sprejemamo, ker je bil to nekakšen del življenjskega procesa. In res je bilo tako, dokler so umirale prejšnje generacije - stari starši, starši, strici, tete, starejši sosedi...Sama pri sebi lahko rečem, da so vse te smrti nekako "dobro" preživela, če se temu lahko tako reče. Potem pa - ko se zaradi bolezni ta meja niža, ko zboli ta in oni sorodnik, znanec, ko marsikateri tudi omaga na poti bolezni, potem pa se pridruži tesnoba in neprijetni občutki, vrsta vprašanj... Kar veliko se s tem soočamo v zadnjem času, saj skoraj ne mine dan ali teden, ko izvemo, da je bolezen zadela tega ali onega.

Sama pri sebi težko rečem, kaj točno me je pri tem strah, nekako pa mislim, da osebno kakšnih hudih bolečin. Pa si mislim, saj nisem več tako mlada, otroci so odrasli, mož si bo nekako pomagal...Veliko bolj  me je strah, da bi bolezen prizadela moje drage, še posebno otroke in vnuke. Tudi jaz razmišljam že nekaj časa, da bi te teme morala predebatirati s kom. No ja, prav na mojega psihoterapevta mislim, pa čeprav nisem bila pri njemu že kakšni dve leti.

Aslan, hvala za priporočilo za knjigo. Jo bom čimprej prebrala, sploh pa mi je všeč, da je Yalom avtor.

Na istem.
Prebrala sem omenjeno knjigo (mimogrede, naslov je Strmenje v sonce, ne Stremenje - samo v izogib nesporazumom v knjigarni ali knjižnici  ;D) in glavno, kar sem iz nje izluščila, je: bolj ko življenju daš smisel, manj te je strah smrti. In obratno seveda: bolj ko se predajaš rutini, bolj ko smisla ne najdeš, bolj ko životariš iz dneva v dan, manj ko si ustvarjalen - bolj se bojiš smrti. Sama se s tem spopadam skoraj dnevno, ampak bolj kot same smrti meje strah bolezni in bolečin, posledično seveda smrti. Groza me je, da se mi bo kaj zgodilo, ko bom sama. Ker enkrat se mi je to že zgodilo: pred štirimi leti sem, ko se bila sama doma, v kuhinji padla in si prelomila levo nadlaht. Od takrat dalje praktično nimam miru.

Vsakomur pomaga kaj drugega, ampak skoraj zagotovo pomaga gibanje, po možnosti na svežem zraku, hobiji, ustvarjanje... najdi kaj, kar te veseli, in se temu predaj. Pomaga tudi umirjanje, meditacija, pisanje dnevnika... tu je treba paziti, da zapišeš tudi pozitivne stvari, ne samo negativnih, kot sem počela jaz in potem z grozo ugotovila, da dobrih, veselih stvari nisem niti omenila.

Veš tisto, ko se pogovarjata Charlie Brown in Snoopy in Charlie reče:
Samo enkrat živimo, Snoopy!
In Snoopy odgovori: Narobe! Umremo samo enkrat, živimo pa vsak dan!

Oglasi se še!
M.