FORUM Nebojse.si

Res to sem se spraševal v bolnišnici, gnjavil sem tehnike, zdravnico pa mi nobeden ni znal odkrito povedati.

Dejstvo je, da sem sam preveč in to res preveč čustven fant, zelo veliko stvari mi ful prizadene, hitro sem užaljen, težko sprejmem kritiko, hitro postanem slabe volje, se zaprem vase in premišljujem kako bi bilo, če bi bilo drugače ..... e t c  :kiselnasmeh:

Zdaj doma so me nekako navajeni, se ne derejo name, to mi je grozno, ampak žal svet zunaj doma je drugačen in jaz ne vem ali sem tako čuden ali pa malo zaostal in ne dohajam vsega, res mene toliko stvari potare, prizadene.

Danes na primer, sem povabil na božično kosilo malo širši krog bivše familije in seveda nekaterim ni po volji, oče sploh priti noče ..... saj nazadnje sploh ne vem za koga kuham, zase in za mami?
Pa je bilo to čisto dosti danes pa se spet počutim užaljenega ......  :'(


Kaj naj, pa saj vraga nisem tako čuden kot ostali, ali pa sem res?

Seveda je tu in tam malo povezano z depro in pred depro nisem bil takšen! Zato sem to temo, dal po depresijo.  :)

Decko...taki se nekateri pac rodimo...imamo pretirana cusva...ki nas premnogokrat tepejo...ampak spremenili se v tem smislu ne bomo nikoli...To kar imas..imas....Lahko se edino naucimo....da kako stvar ignoriramo....ali pa si reces...ce jim ni do tega....prav....oki.....in drugic se ne trudi in pripravljaj....

To...da postanemo vsaj malo bolj odporni na take udarce.....nam prinese "kilometrina"...vedno vnovicnega razocaranja.....Tisti...ki bo hotel in si bo zelel biti v tvoji druzbi...te bo sam poklical....Zal ne moremo nikogar prisiliti ......Lahko si edino sami sebi naredimo...da nam bo bolj lepo....

Vse dobro...Decko....

eli

Dečko, se v bistvu strinjam z Eli; bi pa sama dodala mogoče to, da so imeli drugi (tisti, ki si jih povabil na kosilo) drugačne plane in da jim mogoče ne ustreza? Glej, mogoče malo preveč pričakuješ, ne vem, no...

LP

Ne, niso jih morali imeti ker smo se že v začetku decembra dogovorili. Mah ne vem, če ravno preveč pričakujem ...  :kiselnasmeh:

Mislim,da res preveč pričakuješ . S kilometrino se utrdiš , stvari ignoriraš, postaneš malo egoističen in uživaš po svoje.

Zakaj pa ne? Zakaj pa ne bi samo za mamo pa zase skuhal? Odmisli danes zamere in delaj po svoje.

mogoče je tudi tvoja mladost ovira, da ne moreš zamahnit z roko in it naprej...to pride z leti...

Želim ti vseeno prijeten božični večer...
nicole

Dečko, navadil se boš-pač določenih stvari ne boš tako zares in k sebi jemal...
Glede teh družinskih kosil/večerij-glej, mogoče folku to ne ustreza, ali pa se ne počutijo ok? K jaz vem, da če bi me kdo vabil na kako kosilo, ne bi šla... Mi ni do tega...

             Dečko, taki pač smo. Jaz imam vse življenje težave s preobčutljivostjo. Za vsako malenkost  se jokam, sekiram, razmišljam, premlevam....... Ni mi vseeno kaj si drugi mislijo o meni in kaj bodo rekli. Zato sem vedno prijazna, kulturna, pazim kako povem kakšno stvar, da koga ne užalim (kar pa za druge nebi mogla povedat, da pazijo na besede). In potem me to tepe v življenju. Težko sprejemam kritike, se užalim za vsako malenkost, ampak nekje znotraj sem vseeno optimist in zadnje čase sem postala malo bolj samozavestna.
              Ne dam se, z leti si nabiram tudi izkušnje in mogoče bom postala še "prepotentna važička", he, he, ni se za bat, takih pa ne maram. Ne maram neprijaznih ljudi, preveč direktnih, grobih in egoističnih, opravljivih, skratka zoprnih, ipd.

                                 Ostani tak kot si, prijazen,

                                                                            jaz bom,

                                                                                                 Trzinka

Dečko...saj veš, da smo strahci. Občutljive dušice.
Če bi me kdo z foruma (ne glede kako rada ga imam) povabil na večerjo (skupinsko), bi skoraj 100% zavrnila. Ne bi se izgovarjala...povedala bi, da se pač v takih večjih skupnostih na počutim dobro.
Druge...ki ne vedo, da sem strahec, bi pa vljudno zavrnila...in...na žalost...morala zlagati. Ravno zato, da ne bi prizadela njihovih čustev.

Z leti je lažje. Sedaj dosti krat upam povedati, da nekaj ne maram. To je ena tistih zadev, ki sem se jih naučila, od kar sem se pobrala. Vsem ugajati ne bom mogla...sedaj več niti ne želim. Za tiste ki so mi pri srcu pa se bom potrudila.

dečko, že vidim, kaj sem pozabla napisat božičku..grem hitro dodat...
torej, dragi božiček, prinesi dečku debelo, trpežno slonovo kožo :onaposlusa:....

Matej Sedmak je napisal, kako vidi razliko med vprašati za nekaj in prositi. Ko vprašaš, tvoje želje ne izpolnijo, ko pa prosiš, jo pa odklonijo. Pa še vedno je le tvoja želja. Niso odklonili tebe.

Poskusi za začetek z osnovo TA.....jaz sem OK, ti si OK. Meni ta vedenja zelo pomagajo.

A.

Dečko se strinjam z mojimi predhodniki  :) eni smo občutljivi 100 na uro,eni pa malo manj . Kilometrina res veliko pripomore k trdnejši koži.Včasih od tistih,ki jih imamo radi pričakujemo preveč in smo zato toliko bolj razočarani.Vsakemu tudi ustreči ne moremo 100 %.Vedno in povsod se najde nekdo,ki mu nekaj ni povšeči.
Z leti boš dobil večjo odpornost in verjemi,da se boš smejal zaradi kakšnih malenkosti si se sekiral  :oki:

lp

Dečko, tudi sam sem iskal odgovor na to vprašanje in ga tudi dobil. Takšni kot mi smo občutljivi na pripombe, bojimo se hudobnih ljudi in tega, kako nas bodo prizadeli. Vzrok za to je naša izredna senzitivnost. Vsi naši čuti so mnogo bolj razviti kot čuti običajnih ljudi. Gre za zaznave v vseh smislih; če nam nekdo reče nekaj grobega in grdega, nas to hudo prizadene in dolgo traja, da se poberemo, mnogokrat se čutimo napadene in  iztiri nas lahko malenkost, ki je nekdo drug še opazil ne bi. Ni problem to, da smo preveč občutljivi in da bi se morali spremeniti. Nič se nam ni treba spremeniti, le prilagoditi se moramo. To pomeni, da se sprejmemo takšne kot smo in da se nikoli več ne primerjamo z drugimi. Prilagodimo se v tem oziru, da se družimo le s tistimi ljudmi, med katerimi se dobro počutimo. ...
To razlago sem jaz vzel za svojo in jo večkrat preberem z namenom, da jo osvežim in se pomirim, ko sem na dnu.

Ooooo hvala vam za odgovore.  :-* :rozicodam:

Ja kilometrine še res neke jake nimam, se pa učim. ;)
Z leti verjetno res rataš bolj odporen, gledam našo mami in skoraj verjeti ne morem. :laughing:

Sami ni pa res to fajn, ko te tko rukne in tirnic ven, potem jih moraš pa loviti, da prideš nazaj, enkrat prej enkrat malo kasneje.

Bo po 01.01.09, verjetno kaj bolje!  :sesmejem:

Se popolnoma strinjam sonny :oki:

Dečko
veš da bo bolje se bomo potrudili

Sama si večkrat ponavljam: "Ne jemlji tega osebno, ne jemlji tega osebno...". Če se zavestno malce distanciram, marsikaj, kar me je sicer prizadelo, lažje prenesem.