FORUM Nebojse.si

Živjo,
Najprej vsem skupaj želim srečno 2019.
Bolj malo sm na tem forumu-verjetno ker sem se sprijaznil,da imam v resnici depresijo in se bom moral do konca življenja boriti z njo-če po vseh teh letih ni izginila,verjetno tudi sedaj ne bo.Nekako sem se sprijaznil in se trudim živeti z njo.
Me pa zanima-ko imate dobre dni,tedne ali celo mesece,kako preživljate vikende recimo sedaj ,ko je zima ali pa če niste v službi čas,ki vam je na voljo?
A ima kdo toliko volje in energije,da se spravi smučat,ali pa recimo gre na kak pohod?
Sicer ,pa dobro vem,kako izgleda,ko ne moreš,ker ti pobere bolezen vso energijo in moč.
Po naravi imam rad šport,gibanje,pa sem skoraj jokal od nemoči,ker enostavno ni šlo.
Vedel sem,da se gre za moje zdravje,pa sam nisem zmogel.
Kako je pa z vami?

Živjo Rafa!

Tvoj zapis me je kar nagovoril.
Depresija ne izgine kar sama po sebi. Treba je kaj narediti za to. Večkrat zdravila ali gibanje ali hrana ali kaj drugega ni dovolj. Če je že v času, ko smo na zdravilih ni, se pojavi pa spet kasneje, ko gremo dol z AD. Zdravila ne popravljajo stvari, ampak nam samo pomagajo živeti.
Za vse drugo je treba delati na sebi, najlažje s psihoterapijo. Težko razumem, kako se nekdo sprijazni s tem stanjem... z ankso...z depro. Se sprijazni z osiromašenim življenjem.. ko pa je toliko enih možnosti... toliko lepega... toliko življenja okrog nas. Toliko se da narediti. In svojci, ki živijo z nekom, ki je v depresiji. Kako oni preživijo in kako kvalitetno lahko živijo?
Ozaveščanje potlačenih vsebin, njihova predelava in osvajanje novih vzorcev ni enostavna reč. Velikokrat je boleče in precej počasi gre. Ampak sčasoma se človek navadi, da je tudi to del življenja. In vedno lažje krmari s svojimi čustvi. Meni je veliko lažje to, da me recimo boli... da si dovolim jezo..žalost..strah... kot pa, ko sem bila v anksi ali depri.
3x sem padla v to stanje... bilo je izjemno hudo. In verjetno skoraj ni hujšega.
Zato se sprašujem zakaj? In zakaj mlad človek, ki ima še vse pred seboj? Je za nekatere brkljanje po sebi res tako težko, da se rajši sprijaznijo z depro ali ankso? Če pa je v resnici veliko lažje čutiti..karkoli že.. in živeti, čeprav je večkrat težko. Ampak, če si dovoliš neprijetno, prej ali slej pride tudi prijetno. In v življenju je tudi veliko lepega. In z brkljanjem lahko aktiviraš svoje potenciale, na katere prej morda niti upati nisi pomislil. Ustvarjanje je zelo zanimivo...uresničevanje sebe..želja, potreb.
Zakaj vztrajati v tem? Zakaj se tako identificirati z depro ali ankso? Zakaj rajši ne živeti?

Četudi najprej ni jasno, od kod in zakaj je do tega prišlo se resnica v času odpre. Samo na pot je treba stopiti in že nas sama vodi nazaj k sebi.

Tudi tebi zdravja, zadovoljstva polno in uspešno leto želim!

Sicer mene (še) ne baše neka huda depresija, ampak Kurc gleda knjiga mi odpira oči. Ni enostavno, ampak če ti zrata doseči stanje Kurc gleda je življenje spet znosno in celo fajn.

Jaz na AD gledam kot kinezotejping (da ti oporo, zmanjša bolečino), dober psihoterapevt pa bi ti naj dal orodja, da boš zaživel brez AD, znal živet s sabo in drugimi. Kot fizioterapija, s katero krepiš mišice, da boš kasneje brez kinezia in brez bolečin.

Je pa res en keč (morda samo v moji glavi in morda samo zato, ker sem izžeta in utrujena vsega). Dokler si v nekem strupenem okolju je težje, veliko dežje doseči neko ravnovesje v sebi in kurc gleda odnosa do oseb/dejanj/stvari, ki so za nas boleče.

Hrana-ja pomaga, vsak mora zase najti kaj ustreza.
AD-ja pomaga.
Gibanja-pomag,a se je treba prisilit.
Terapija. SKupine za samopomoč, knjige s police filozofije, psihologije, vsakdanjega življenja, EFT.
Glasba (konkretno zame živahen Jazz, umirjena klasična kitara, Q valovi oz. delta valovi).

Zdravo.

Z depresijo in anksiozno motnjo se borim že nekaj let...

Kombinacija AD, psihoterapije in obvezno gibanje preverjeno pomaga. Sosedu sunem psičko in greva naokoli, ker samem se mi pač ne da.

Torej gibanje vsekakor. Počutje po polurnem sprehodu je "osvobajajoče", prav prijeten občutek. In teh osebki z depresijo ne doživljamo veliko... Zato le ven.

LP

Bi dodala le to, kot pravi podgurc36, ker imam tudi sama psa---če ga ne bi bilo, bi se zeeeloooo stežka spravila vn. Se pa še vedno prisilim in grem vsak dan vsaj enkrat, mejhen hoje po ravnem in v hrib, pa je počutje super po tem. Ponavljam pa, da se prisilim. Baje da traja 21 dni pri človeku, da mu nekaj pride v navado. Ker se tako redno začela šele pred kratkim, bom to poskušala še naprej, pa da vdidim kaj bo iz tega. Sama imam es čas le neke brezvezne izgovore, sama sebe prepričujem da imam goro dela in da nimam časa it ven, ampak ja, imam ga....sam prsilt se morem.

Daj Gogi, to me res zanima, to o 21 dneh? Če drži.  :sesmejem:
Boš javila?

Ribica

Sem zasledila teh 21 dni, jaz hodim vse življenje, vsak dan (vedno pes pri roki), včasih grem brez psa (se boji neviht, pokov, bliska). Po nekako 6 mesecih pa bi naj postalo del tebe, užitek. Ampak pri depresiji se je verjetno treba brcnit in prisilit.

10.000 korakov na dan cca. 7,5 km je enako kot tableta AD :-)
Dejte si stevec korakov na gsm aktivirat, boste presenečni kok prehodite.

Kaj pa anksioznost in gibanje - ima kdo kaj težav? Jaz sem v začetku moje ankse iela res težave s strahom pred gibanjem, saj sem se bala zaradi pulza, ki se pri gibanju itak pospeši - bala sem se, da se ne bo umiril. No sedaj mi gibanje res paše, sem pa dosti lena  :o Trenutno od novega leta dnevno kolesarim 10km na sobnem kolesu in delam še dodatne vaje, tako, da cca 5x na teden po 45 min - super je :)

Imam pa še vedno težavo in to je ta, da me je poleti strah kolesarit zunaj - vedno gledam kam grem, koliko sem od doma, kdo kje živi - v primeru, če bi bilo kaj narobe, da se h nekomu zatečem. Katastrofa!

Zivjo vsem,
Evo tudi jaz se javljam v rubriko gibanje.. Jaz sem bila zelo pridna leto in pol nazaj in redno plavala... Super je bilo za. mojo duso in telo... Pomirjalo me je... Sedaj pa sm bila spet v stiski, sla nazaj na Ad in zelim spet zacet plavat.. Ampak me skrbi... Vem da je gibanje super na sploh, ampak se poznam.. Ce se mi ne bo na telesu nic poznalo. Bom zafrustrirana in zalosyltna... Kile so se namrec spet nabrale... Povejte mi, a se da sploh shujsat in postati fit kljub Ad... Prvo epizodo sem jemala. 150 Asentre in nekaj casa 5mg Zyprexe, sedaj pa 75 Asentre... In pri prvi epizodi sem ful telovadila, za misice pa se kile niso premaknila.. Sem bila cisto nesreca... . Oprostite za tak post... Verjetno se zdi ful povrsinski ampak meni je grozno, ce delam na necem trdno in se ne pozna...

crni panter, jaz sem 2x jemala paroxat in se obakrat zredila za cca. 15 kg. Problem je, da mi je paroxat ful povečal apetit in sem res ful jedla. Zdaj že tretjič jemljem paroxat (danes se je začel 4. teden). Rekla sem si, da si ne smem dovoliti, da grejo kile spet gor in upam, da mi bo uspelo. Precej hodim v hrib, pri hrani pa se izogimam sladkega in jem samo od 8h do 16h (intervalno postenje). Sem brala tudi na tujih forumih - da se shujst kljub ADjem, ampak je potrebna železna volja in gre zelo počasi.

Lp

crni panter: da se, da, sam je potrebno veliko več napora vložit v to kot drugač. Cukr kar črtaj iz jedilnika, kot prvo stvar. Pol pa najmanj 5 km sprehod na dan, to so sami prvi koraki. :D To govorim kot človek na dveh ADjih in sem videl, kako sem se zredil v 4 mesecih za 10 kil..., sem rekel, stop, dost tega.

Jest mam na tem področju tud težavo. :( ??? Ko sem šla dol z AD so kile kar same skopnele.... Ko sem šla nazaj na AD, pa spet kile gor dost hitro. Zdaj sem si spet zadala več gibanja. Pa upam, da bo efekt.
Nekaj vem, da ga bo.. ampak daleč od tega, kot če nisem na AD. Hecno je, da mormo tolk več vložit v to, če smo na AD...  pa tudi drugi se tega ne zavedajo, ker ne poznajo tega problema, ko nas gledajo..
Sem pa ravno prej na enem uradu opazovala eno gospodično, ki jo je pa ene 2x toliko kot mene. Pa sem se vprašala.. je na AD? Ima kakšne druge težave? Ali se enostavno tako baše s hrano?... Ja..takole imamo :kiselnasmeh: Krofkasti smo..krofkasti.. :pijeminjem:

Mah to je res bedno ooo... Ze tko mas probleme potem ap se to... Grrr... Vcas razmislam a bi blo pametno iskat neki kar ne povzroci narascanja teze... Sam da bi se potem mogla spet uvajat... Ne hvala...sam vem pa da ce se ne izboljsa bom pa tko depresivna ratala... Superca.. Zacaran faking krog :(
..

Ne dovol, da ti to tko do živga pride.. poglej, kaj vse imaš.. ;D kaj vse lahko ponudiš... jaz mam baje velik, kar lahko ponudim... :-[

 Mah ja ampak bedno je... Najbl to da delas, telovadis si na nekih prehrani in potem nc od tega.. Mene potem moje telo se bolj spravlja v depro potem... Nocm bit tko...

Saj ni vse v tem, da mamo izklesana telesa.. ali pač? :ojoj:

Če je pa to tako važno...potem pa naredi za to morda? Max kar lahko, da bojo max rezultati..

Preveč kritična in prezahteva do sebe bit - je to ok? Al bolje biti zadovoljna z vsem, kar imaš? ;D

Jest sem imela 15 let nazaj zelo izklesano telo... sem tudi precej naredila na tem.
Ampak moja duša...moja notranjost..to je bila pa čista tema... :'( :o

Kaj misliš ima res neko vrednost?

Draga Nives, vem.. Prav imas... Tudi jaz sem leto nazaj imela bolj suho telo, sem se boljse pocutla, ljudje so opazili... Ampak ja, ker je mama zbolela sem bila v sebi zlomljena, utrujena, zalostna... In res je... To je najbolj pomembno... Ampak ne morm. Si pomagat... Jezi me in zalostna sem da ob tem da borbam Oz.  zivim z anxo in depro.. Morm se za to skrbet...naporno je ko sam satan  :'( :o ni mi tezko pazit pri htani pa telovadit..ampak ko vidis da ni rezultatov..tega me je strah.. Obcutka nemoci...

Razumem te Črni panter.... samo... Zaradi česa se v resnici počutiš nemočno? Kaj je tisti glavni "problem"? Večkrat se ta nemoč prenaša z ene stvari še na vse druge... Z bolj pomembne stvari še na vse druge... Fino se je zavedat tega.

Nemoč je samo čustvo ..občutek.. Ko rešiš kak problem, te to navda z močjo.. Res pa je, da včasih traja dolgo, včasih zelo dolgo, da rešimo kak problem. Lahko se vleče leto...lahko več let, desetletje. Kakšni problemi se rešijo tudi sami po sebi. Bistveno je, da delaš na njih... da se spreminjaš. Čeravno se ne da napovedati, kdaj in kako se bo izšlo. In čeravno rešitve pridejo, ko je čas za njih in ne takrat, ko se ti zdi, da morajo priti. Včasih tudi kaj izgleda kot problem, pa je problem kje drugje. Ali pa ga sploh ni. Problem je tisti, mu daš to ime. In... če ti nekako uspe sprejeti situacijo v kateri si, si nekako rešila že pol problema. Ker težko nekaj rešiš, dokler se temu upiraš.

V resnici smo prav vsi tukaj, da presegamo sami sebe. Vsi imamo svoje naloge v življenju. Ti imaš svoje naloge. Nekdo drug drugačne, njemu/njej primerne. In dovolj je, da greš na pot.. da si zadaš, da presegaš samo sebe. Če delaš na sebi, se avtomatsko začnejo -v času- premikati tudi meje možnega. Potrebno je upanje..zagon....pogum za soočenje.. in vse se že dogaja samo po sebi. Si že na poti reševanja in uresničevanja... svojih potencialov.

Ko osvojiš nekaj vrhov, si že bližje vrhovnemu. In v nekem času si že blizu vrha. Preizkušaš pot. Bližje, kot si vrhu težja je pot. In vendar.... osvojiš vrh... no, misliš da ga... v resnici ga spet osvajaš kar en čas. In niti ne veš, kaj te čaka na vrhu. Tam se odpre spet nov svet... nove stopničke.. novi vrhovi..
Z vsakim osvojenim vrhom postanejo problemi izzivi. Kar naenkrat pogledaš okrog sebe in vidiš precej osvojenih vrhov. Rešeni tudi najvišji vrhovi, ampak novih kar ne zmanjka. Ti vrhovi lahko potem postanejo prava strast... želiš si osvojiti še nove ...

Nekje vmes na poti spoznaš, kako je vse odvisno od tvojega pogleda... od tega, kako znaš s seboj... In da je recimo, tudi nemoč samo občutek, ki pride in odide... vse kar je tvoja naloga je, da se naučiš dihati z njim in iti proti svojemu vrhu. Vrh je posledica samo tega dihanja.... pogleda.. in znati s čustvi. In to je moč.  :-[ Pa ne tista napihnjena iz ega... ampak srčna in hvaležna življenju...vsaj takšna potem postane.
Nikoli se ne dela na cilju...ta je vedno samo posledica.

In ko to znaš, veš tudi, da obstajajo bistveno višji vrhovi. Da te čakajo tudi še večje preizkušnje. In nikoli ne veš, če ne bo kakšna večja od tebe. Čeravno verjameš, da ne in da zmoreš nalogo, ki ti jo je namenilo življenje. In ti vrhovi vendar niso korenine...temelji. Nekateri vrhovi se lahko tudi poušijo. Temelji so dihanje s situacijami, perspektive pogledov in znati delati s čustvi. In to je varnost. In to je moč.

Ti si že na poti uresničevanja sebe Črni panter.  ;D

Tako nekako jaz vidim stvari. Mogoče sem preveč zafilozofirala :kiselnasmeh: in ne boš nič zase našla.. ni bil to namen.  :sesmejem:

Draga Nives,
Hvala ti za repliko. Nic nisi zafilozofirala, tocno vem kaj zelis povedat in se strinjam.Verjamem tako kot ti.. Tu smo z nekim namenoma, imamo neke naloge in ni druge kot da se jih lotimo ali pa naslovijo do konca zivljenja... Jst sm sicer vesela, da mi ni vseeno zase, tudi fizicno in da poskusam prepreciti zadeve preden pridem na 120kg in bo se tezje... Ampak ja... Priznam.. Do sedaj se ne znam lotit stvari z ljubeznijo do sebe... In tukaj se zalomi...ne znam se imeti radi ce nism prfekt (kao) pa se takrt... Tko da bolj kot hujsanje je strah pred novo potjo, pred tem da naredi neki zase z ljubeznijo in ne priganjanjem... V moji glavi se namrec lahko nekaj doseze le s trudim delom, muko.. Nisem se nasla tistega zaupanje vase, v zivljenje... Da se lahko dobro izide tudi ce nekaj delam z ljubeznijo...

Oj.
Vidim, da sva si kar podobne. ;D vsaj po tem kar piseva.
Jaz sem bila 15 let nazaj zelo stroga do sebe. Recimo.. 2x na teden sem tekla 8 km, 1x 20 km in se en dan v tednu je bil rezerviran za visokogorje. Moja postava je bila 1A. Ampak dusa ...odnos do sebe..ahh.. katere sebe.. mene sploh se ni bilo. Ostalo obup. Zunanjost pa kot iz skatlice. Notranjost je razpadala.. bila sem unicena od zivljenja. Zapadla v prvo ankso in depro. Samomorilna. Se na dnevni bazi ukvarjala s prezivetjem s seboj. Sluzba... delala kot pri norcih skoraj cele dneve. Uresnicevala sem nek druzbeni ideal.. pa nikoli nisem imela obcutka, da sem ga dosegla.
Nekaj let kasneje sem si ze zacela pomagati in sla malo v drugo skrajnost z vsem. Ampak tudi to je del zdravljenja. Najprej druga skrajnost, potem pa pocasi v bolj ravnovesje.
Veliko sem se ubadala s samosovrastvom, samomorilnostjo in tem, da prezivim s seboj.
Rabila sem res dolgo, da sem uresnicila kar sem zelela in za vsako rec sem imela nevem koliko neuspehov in sem se morala zelo boriti. Dosegati z muko, trdim delom.
Ko sem porihtala, da imam stalnega partnerja, potem otroka, druzino, svoje stanovanje je bilo ze malo bolje. Ampak se vedno sem bila nek notranji boj s seboj. Marsikaj je bilo zelo ogrozujoce. Navajena sem, da je stresno in se borim. Sem se pa vmes bolj vzljubila in sem si fajn. Niti nocem kaj dosti misliti na tisto samosovrastvo in hudo samokritiko. Ceravno.. se zdaj pac tega vec ne bi bala. Znam z dosti vecjimi recmi operirat. Saj niti ne vem tocno, kako je prislo do tega. Ampak, danes se imam veliko raje, kot sem se imela. Vedno bolj. Ni vec tistih nekdanjih reci.. kar minile so. Samo postopoma sem delala na sebi. Ne morem govoriti o absolutni ljubezni do sebe. Ampak se ji pa priblizujem.;-) V meni se je zadnja leta ustvaril obcutek ene varnosti. Ceravno mi te se manjka. In cutim, da zdaj prehajam v to, da zaupam sebi in zivljenju.
Vse se da... ali pa skoraj vse. Samo delati na sebi. Meni je pac najbolj pomagala psihoterapija. Postopoma in pocasi.
Jaz zdaj osvajam visje vrhove. Razvijam svoj d.o.o. in kup reci na tem podrocju. Razvijam sebe in odnose na visji nivo. Odnose v druzini spravljam na visji nivo. Razvijam nove zelje, ki jih zelim uresniciti s seboj.
Tvoja naloga je samo, da ozavestis tega notranjega kritika, ki te priganja, da moras biti dobra. Samo opazujes ga potem. In ce ga ne probas potlaciti ali odrezati ali se ga drugace znebiti samo pride in gre. Scasoma ta kritik postaja vedno bolj prijazen. Oz. Tudi ce kdaj ni.. ga ni treba jemati resno. Jaz si, ko se kdaj pride, takoj zatem povem se pozitivno verzijo, ki me podpira. Ko pride kak vzorec ga samo ozavestim, osvetlim..ne reagiram nanj...in ta pojenja zelo hitro. Ali pa ga ujamem ze v kali in se odlocim za drugacno izbiro.
Pa da ne bo zdaj slisati, da sem ze vse naredila na sebi. Jaz imam se kar nekaj reci, ki jih zelim ustimati pri sebi. Ogromno. Pocasi. Postopoma. Ko je cas za kaksno rec. Oz. Se razvijajo stvari v casu. Kje je meja ne vem. Niti ni pomembno. Kolikor je namenjeno. Sky is the limit :sesmejem:
 

No evo, se javljam ko je 21 dni minilo. Menim da bo kr neki na tem, ker imam vsak dan nujo it vn, ni mi težko se spravit vn kot prej. Resnično čutim nujo po gibanju, brez heca. No, Sedaj sem v drugem delu 21 dni, torej sezona 2 hahha, tokrat sem nadgradila gibanje in tako imam namen nadaljevati.
Priporočam, se da, sam men je blo težko na začetku, a se da.
 :clap: :rozicodam:

Bravo Gogi... Jst  verjamem, da je gibanje top... Sama sem brez avta in tudi zaradi sluzbe ogromno prehodim...ampak rabim se vec... Nives, tebi pa hvala za sporocilo.. Ja, tudi meni se zdi da imava podobno zgodbo.. Jaz sem s ena poti k vecjemu sprejemanju in ljubezni do sebe... Sem pa vsaj zacela... Trenutno se obcasno kolebam ker so stvari vzorci bolj znani in se zdijo bolj varno ce prav mi vec kot ocitno ne koristijo...

Zelo znano.. res so trdovratni.. nekak varni, ker so poznani. Tud sama sem v marsicem se na poti. Vse dobro!

Gogi, hvala za poročilo.  ;D  Čestitam.
Sem pričela spet goniti sobno kolo, za začetek 10 km na dan. Imam ful težave s koleni in tek več ne pride v poštev. Bi pa morala tudi telovaditi (cel kup ortopedskih težav imam), to pa mi nekako ne gre najbolj. Nekaj let sem dokaj redno hodila na jogo, pa so se lani jeseni preselili na novo lokacijo, ki mi ne ustreza preveč (ali pa je tudi to samo izgovor?), pa sem kar nehala, doma pa je tudi ne delam. Prava lena mrha sem, res.
Moram se prisiliti, bom se prisilila.
Zjutraj in dopoldne imam vedno ful planov v zvezi s tem, ko pa pridem domov iz službe (okoli 17.15, ker se vozim vsak dan MB-LJ-MB), pa mi vse dol pade in se mi več ne da. Ampak se bom potrudila teh 21 dni, pa da vidim...res bom. In sporočim. Ker če bo pri meni delovalo, potem pa je to res resnično. :sesmejem:

Lep dan vsem,
Ribica

Najboljše zdravilo je gibanje...10.000 korakov nadomesti AD... :oki:

Tudi jaz sem imela hude probleme z gibanjem...strah, vrtenje in 100 simptomov ankse...
začela počasi s hojo v meni varnem okolju, vsak dan podaljševala...
zdaj mi ni več problem it vsak dan do 5000 korakov :3 z mojim kužkom ne glede na vreme...

Ker imam težave s križem in bolečinami v sklepih na nogah, mož pa s kolenom ,
sva si nabavila sobno kolo, ki ga vsak dan pridno uporabljam... :ok:

Počutje  :oki:

Po mojih izkušnjah moraš biti 3 ure vsak dan intenzivno fizično aktiven, da je potem garantirano dobro počutje. Človek je za to narejen. Včasih so bili prisiljeni prehoditi zelo velike razdalje, da so si vsak dan nabrali hrano in za to je človek genetsko narejen. Zdej pa ker vsi sedijo se depresija širi.
Jaz grem po službi čimprej parkirat in potem hodit in vmes laufat šprint 2-3 ure. Sem našel eno potko do centra ljubljane, kjer ni veliko gužve, tako da se hitro sprehajam, ko ni nobenga zalaufam šprint. Tako imam okoli 20 šprintov v teh 2 urah. Za nazaj pa prižgem muzko, kakšen narodno zabavni mix in je počutje precej dobro. Mora biti šprint - torej da za kratek čas, manj kot minuto daš vse od sebe, ne pa tisti depresivni maratoni, da je učinek na dobro počutje maximalen. Pa tudi lakota po intenzivni fizični vadbi izgine, ker se telo na nek način poškoduje z intenzivno vadbo in rabijo poškodovani deli svojo pozornost, želodec pa jo izgubi. Podobno kot izgubiš apetit, ko si bolan.

Pač bom vsak dan zagonil 3 ure za fizično vadbo, drugače ne gre. Sej je glavni cilj počutit se čimbolje čimveč časa in to se da doseč z 20 šprinti na dan.

Bravo vsem..jaz se naslednji teden odpravljam na potovanje v Azijo in potem ko s evrnem zacne spet s plavanjem... Le to me res sprosca in dobro vpliva name... Me pa podzavestno res zre in muci, da sem na Ad.. Toliko berem o povecanju teze in nezmoznosti izgube kg, da mi je kr slabo.. Se pocutim ujeto..v smislu, da je to to.. Ce bom slucajno morala biti cel lajf na Ad, to pomeni, da bom debela in tako ne zadovoljna. Tega pa ne zelim sprejet.. Ker ceprav se strinjam, da je pomembno pocutje pa menim, da ce gredo kg gor to vpliva na samozavest in tudi fizicno zdravje... To zagotovo in mi ni ok, k psihiatri ne priznavajo vpliva Ad na telo in ukrepajo ko je ze holesterol cez streho, pritisk visok in ostale stvari...

Jz se prav nč ne redim po ADjih, morda se še bom. Moje mnenje je da se je pač treba mal bol gibat, pa morda mal pr prehrani merkat...pijači....itd...itd.... :)

Hvala Gogi.. Meni se zdi, da je vseeno odvisn tudi on posameznika... In ravno to me skrbi.. Kaj sploh preostane nekomu ce je obsojen na Ad.

Ah..saj nismo nic obsojeni..preostane se vedno ogromno.. res ni nobene tragedije v tem ...ves s cim vse bi se se lahko spopadal.. se z dosti tezjimi recmi... tko je :kiselnasmeh:
Berglo rabimo dokler jo rabimo.. ce so narejene kljucne stvari na sebi, pa ne vec..

Mah ne vem... Jst mam osrednjinproblem paniko, ko se je zgodila prvic in seveda trajal predolg se je pojavila depra zravn..bila sem hipohonder in me je prestrasilo da bom za vedno pa sem valda bla depresivna.. In ker sm spet na Ad, tokrat prej zaradi mami e bolezni in stres ki je bil res enormen... No psihiatrinja, ki z mano govori 15 minut bi me sedaj dala kr na vzdrzevalno za vedno... Pa sm rekla da ce se naucim spopadat z anxo do da bi rada probala brez nekoc... No poj se je posmejala, pa kao sej ce bo kj greste pa lahko spet gor.. Vmes pa tudi sama ni bla zihr a bi tej drugi epizodi rekla poslabsanje ali bolj odziv na dogaja ja v lajfu... Me je pa cist zamoril, ker se je pac se enkrat zgodl da sm mogla na tablete, a zj je pa to kr to po njihov :( to da zdj funkcioniram na pol manjsi dozi in veliko delam sama, hodim na psihoterapijo pa ne opazi..sm mal jezna in zalostna dons... Tudi na njo, k me je se v paniko spravla s tem... Grrrr

Jest sm imela zelo dobro psihiatrinjo dr. Marjeta Blic Pesek. Zal je tako zbolela, da so pred kratkim zaprli ordinacijo.
Ja.. te besede in vedenje psihiatra so zelo vazne za nas.
Jaz sem imela obcutek, da je ona res znala presoditi, kje se nahajam. No..ko sem nizala in sla dol z AD mi je odsvetovala, jaz pa taka kot sem, sem gnala svoje.. in dobila ponovitev, ko sem imela res stresno.
Ne vem, kako bi me ona presodila zdaj. Za leto dni jo je zamenjal nekdo drug-mlad psihiater, ki je priznal, da se ne ve, kje sem. Zdaj sem brez trenutno, marca grem nekam na prvi obisk, pa bomo videli v casu.
Mislim, da nacelno, ce so ene stvari tako postavljene- se pravi opustitev nekih starih vzorcev, ne toliko tlacenja custev, ozavestitev delov sebe, pa pretezno predelane travme, se da funkcionirati tudi brez.
Ne vem, jaz si bom vzela se malo casa.

Vem, da je to obdobje, ce se zvisuje ali uvaja na novo tezko, dokler se ne sprejme, da je tako. Minilo bo tudi to...

Hvala Nives...ma zdj me neki zadne case res panika daje glede tega...in ja ,vedno mi mnenja drugih pomenijo in nocem se neki it pametne in pametnejse od psihiatrinje....mal me je zmotilo,ker res ni bilo nekega konkretnega pogovora kaj je sploh bilo...ko sem prvic opustila zdravila, sama sem predlagala in me je podrpla takrat, sem bila 2.5 leti ok....ampak tko k sm rekla , neizmerno tezko obdobje...tisto najhuj zame...bolezen mame...jst pa sm se celo zivljenje najbolj bala bolezni, kronicne ..in to mami ima..sem gurala in girala, potem pa telensi simptom tinitus in ko se oglasi telo mene vrze..je bilo pa konc,,pika na i in sem sla nazaj...sej sm ji to potem povedala ampak v parih stavkih...tko vidim jo na pol leta in je res bolj,,,kako se pocutim na zdravilih in to je to..ne vem, mogoce sem prestroga ampak tko...te njene besede, kao se bo ponavljal...ja verjamem,da s ebo....se zavedam...ampak po moej tudi pri panikih kot sem sama je po moje edina resitev da s enaucis odzivat na to drugace...vem pa da je trdovratno...ampak rabla sm vsaj un...aha, psihoterapija , super, kaj pa se ogovarjate, kako vam gre, se zdi da napredujete...a ves..tko par vprasanj..ne samo, aha v drugo ste tle...to je to...tnx

Ja..te psihiatri so res veckrat samo da recepte pisejo..
Mah ne vem.. v bistvu tudi nimajo izbire, ce nas vidijo samo na par mesecev ali na pol leta.. ce nimajo psihoterapije z nami, realno itak nic ne morejo narediti. Potem lahko samo z zdravili operirajo. Je pa res vazno, ko jih tako redko obiscemo, kaj nam takrat recejo.. nas dvignejo..so besede vzpodbudne. So topli in empaticni ali ne.
Strinjam se z njimi, da dokler ni neke spremembe znotraj nas ali je ta premajhna, odsvetujejo dol z AD. Zdaj se strinjam... :sesmejem:
Ne vem pa, koliko nas res lahko vidijo.

Dejstvo je, da je anksa ali depra nek varovalni mehanizem, ko se nam zdi, da nekih situacij vec ne zmoremo. Takrat nekako bolj ali manj zavestno izberemo to vedenje, ki ima se slabse posledice, kot ce bi si dovolili vse cutiti, predelati. Ampak, vcasih nismo se cesa sposobni docela..
Ko sem se sama ubadala z zadnjim relaps-om sem prav cutila, kako sem na meji sposobnosti, da shenladam z notranjo situacijo. Meni so izbile na polno travme, ker so me v otrostvu zlorabljali. In sem hendlala in nisem.. no, potem sem se predala, ker nisem vec zmogla, ker sem nehala jesti in spati med drugim, razen tega, da sem bila kontantno v neki smrtni agoniji.
Po tem sem se dosti ubadala s temi post-travmaticnimi custvi in zdaj tudi dosti bolje hendlam nasplosno, me ne preplavljajo tako custva in sem bolj prisotna. Ampak po mojem nisem se dovolj integrirana z vsemi deli sebe, ceravno se tudi to izboljsuje. Ampak tudi nisem ziher, ce sem dovolj predelala oz res znam dovolj hendlati s seboj tudi brez zdravil.
Glede na poznavanje mojega napredovanja in kako casovno napredujem, je terapevtka mnenja, da rabim se par let in bom cisto ok.
Kar je zame res dobra novica. Ker sem imela zelo slabo izhodiscno stanje. Ne vem... v bistvu bi me zanimala se mnenja in izkusnje drugih, ki so sli skozi in zdaj ze dolgo vec ne rabijo AD.

Razumem te. Razumem pa tudi njo, ki se srecuje s ogromno folka in potem to takole postane. V bistvu bi si zasluzila, da ti kaj vec pove. In ti je bolj v support, kot je.

Nives, najprej poklon,ker si kjer si in ker si kar si...to nis lahke zadeve in res,kapo dol...Glede psihiatrinje se strinjam..sej nocem rect da je najslabsa...sploh ne..je pac res tak sistem....in glede na to, da se se vedno vcasih zgodi najhujse..nekateri si tudi vzamejo zivljenje, je verjetno ce me vudi na pol leto vseeno najbol varno,da mi predpise zdravila in spodbuja jemanje se naprej...ker se zavedam daponovitev pomeni kronicno..to mi je vse jasno...ampak ja, vidis tega kar pisem tukaj nisem rekla njej...pac mogoce moj pogled na vse, ki je zelo podoben tvojemu....
jaz tudi res upam,da mi nekoc rata...zdj vsaj tok napredujem da sme na nizji dozi, sla s kventiaxa kmalu dol in se  zdim bom prisotna...in tudi par panicnih sem ze ustavila..ampak ja pot je se dooolga...in tega se mal bojim...ok, sem pa temo cist zasmetila...zal mi je...:(
hvala Nives in navijam za nas vse! :rozicodam: zdj grem pa na bowling....gibanje je :D

Hvala za poklon Crni panter :sesmejem: gode..

Ves...kronicno pomeni samo, da se mora se nekaj spremeniti, da ne bo vec kronicno. :sesmejem: Meni je to psihiatricno izrazoslovje cist mimo. Ker te nalepke puscajo se dodatno breme na dusi cloveka, ki mu je ze itak tezko s seboj.
Ves...tele panicni pa kakorkoli ze ven pridejo. So samo zunanji "simptom" necesa. Vzrok je drugje. Eno dusevno oz custveno neskladje. Ko je ena skladnost, ni razloga da se to zgodi. Zato je za ugotoviti zakaj...in delati na tistem vzroku.. Ne vem, vsaj meni se to zdi bolj smiselno. Resda nam ne ustreza vsem poglabljati se v svoje globine..
Jaz mislim, da je na nas, koliko so ta stanja trajna ali niso. V vmesnem casu pa.. skusaj si biti cimbolj v podporo, ce se le da. Ce si nisi, probaj sprejeti, da si kdaj nisi. Dovolj je, da delas na sebi. Ce si odlocena in pripravljena, bos v casu zrastla na tocko zavedanja, da bos imela moznost izbire. Anksa...ali kaj drugega.. ozavescene vzorce..hendlanje, ko pridejo. Kako shendlat filinge, ki se navezejo na nase stare zgodbe. Samo nadaljuj pot! Tudi padci so del poti. Moramo videti, kje smo.. kaj se je.. kaj dogaja. Tudi slabe izkusnje niso slabe. So samo del poti, zato da zrastemo. ;D In take tezke reci, kot jih imamo mi, nam tudi ogromno dajo, ce vzamemo plus iz njih.
 
Uzivaj ful v bowlingu :clap:

Nives, jaz se popolnoma strinjam s te boj...tudi jaz sem mnenja,da je vse izraz necesa in  spsihoterapevtko ze ugotavljava da pac jst kanaliziram stvari skozi telo, ampak takoj ko se mi telo oglasi grem jst v paniko...KO je ati umrl pa nism cutla nic..dejanko sm pac res okamenela za dolgo casa in meni se zdi nekako logicno ,da vsaka bolecina, nelagodje zame pomeni smrt (skoraj), ker takrt pri 16 sm potlacl da sm do sem prsla, zdj pri 35 pa vn tolce in ne gre vec tlacit,...
in se tudi strinjam s tem izrazoslovjem in statistiko pri psihiatrih se ne strinjam cist ker smo res individum...je potrebno vcasih tudi malj bolj zaupat sebi...Vem sicer da imajo izkusnje, znanje...to mi je cisto jasno ampak ja, ker so to stvari k se jih se ne da dokazat na fizioloskem nivoju se mi zdi ,da bi blo treba vec poudarjat ta drugi del..psihoterapevtski...no ja dela, me caka se ogromn...
bowling je bil super, zdaj pa spat.srecno in lahko noc :rozicodam:

Ubozica zaradi oceta ???
Lep dan ti zelim! Upam, da bomo imeli kmalu spet kaj sonca.

Evo, zdaj sem dva meseca na Paroxatu - jemljem ga že tretjič in tako prvič kot drugič sem se zredika za oribližno 15 kg. Tokrat sem se zaklela, da se ne bom zredila, celo shujšala bom (ostali so mi namreč še vsi kilogrami od prejšnjega jemanja AD). Moram povedati, da mi uspeva, čeprav je zelo zelo težko.

Prve 4 tedne ni bil problem, sem normalno hujšala, ko pa je Paroxat prijel, se je apetit noro povečal, kile pagrejo dol zelo počasi. Kaj počnem? Jem vse, ničemur se nisem odpivedala, le vnos sladkarij sem zmanjšala ( vsak dan si po kosilu privoščim 1-2 piškota in to je to). Jem pa samo med 8. in 16. uro nato pa se postim ( do naslednjega dne pijem le vodo). Tako imenovani intervalni ali prekinitveni post. Poleg tega hodim v hrib 5-6 krat na teden po cca. 90 minut.

Hujšanje ob jemanju AD-jev je noro naporno in je potrebno res zelo veliko discipline in volje, a se da. Včasih me ima, da bi se nažrla in potešila svoj apetit, ampak se nekako kontroliram. Ko je kako praznovanje, si privoščim a vseeno ne pretirano.

Poleg tega se mi pogosto ne ljubi na pohod a se prisilim, preprosto si povem zakaj moram na pohod (zato da bo v nedeljo na tehtnici manj kil jaz pa se bom polje počutila).

Tako da, vsi tisti oz. tiste, ki vas skrbijo kilogrami pri AD-jih - če zmorem jaz, zmorete tudi vi ????????????

Hvala enako potepinka. Sem na isti poti, po paroxatu sem se po pol leta zredil za 8 kil, sem rekel, da stop. Vsak dan aktiven, nč več cukra, voda za pit, telovadba ipd, rezultat v treh mesecih 4 kile dol :D Da se da, sam je pa noro težko, posebi na začetku, ker se ne premaknejo kile nikamor. Nič ne ješ, giblješ se in še kile ti gredo gor :D

Bravo Potepinka :clap: Bravo Piquedram :clap:
Tale tema je meni tudi v izziv. Ko sem na ad-jih imam pač 20 kg več..in teh 20 kg preveč. Ker sem visoka, nisem debela, ampak malo zaobljena.. ampak zakaj pa, če bi bila lahko bolj fit. Pa grem v tem obdobju 1-2 x na teden tečt na 10 km in to nič kaj ne pomaga. Paše mi sladko in preveč sladkega pojem. Zadnji teden sem poskusila, da sem ene 3x izpustila obrok zvečer. Torej zadnji konkretni obrok je lahko kosilo. In takoj opazim razliko. Če se grem še vmes gibati pa tudi.
Pa bom zdaj probala s tem nadaljevati, da ne jem nič konkretnega po kosilu oz čimmanj sladkega. Pa bi se morala cifra na tehtnici kar zmanjšati do poletja.

Ojla vsem skupaj.
Čas bi bil,da že nekaj napišem,če sem že načel to temo.
Imel sem slabe dni,enkrat sem se že lotil pa nism mogel nič spravit iz sebe.
Moram reči,da ste mi dali kar voljo,ker ste napram meni pravi profesorji za gibanje.
Ampak zdaj sem tudi jaz potegnil črto.
Že pred enim mesecem sem rekel stop sladkarijam,ki jih sicer obožujem-moram pa se večkrat na teden fanj prešvicati.
Enkrat na teden je pač premalo,da bi kaj shujšal.
Sploh pa nimam ravno težav z težo.
Par kil preveč.
Je pa res težko hujšati,če imaš probleme s psiho.
Že tako nas vse j...pol pa še hujšanje...
Bodite trmasti in vztrajni.
Lp Rafa

jst ma dost vsega..res dos...trudim se obdrzat to jebeno glavo na svojem mestu, sluzbo, lajf si ureditm rada se imet...pa kako...ce poleg vsega potem se s temi glupimi tabletami kile naberes...nimam bvolje migat ker mam obcutek da ne bo nic boljse dokler n eneham tablet...na bruhanje mi gre..tko sm zalostna zdj...res...prvo turo sem imela veliko vec tablet ampak sem prej zacela migat in sm se prej obdrzala, zdj pa sm k slon....kako bom to dol spravla...groza...zalostna sm in v paniki sm :'(

hujšati...Najlažje tako, da omejiš vnos škroba, OH in sladkega sadja. Nadomestiš z zdravimi maščobami. V bistvu LCHF, lahko tudi bolj ohlapno varianto. Tudi apetit se zmanjša, nisi več lačen na 3 ure, ampak na 6. Blagodejno dene tudi naši psihi, duši, telesu.

panter nimaš nikogar ob sebi, ki bi te zvlekel na zrak, do terapevta, ki bi bil ob tebi? Skupina za samopomoč?

Anja Sanja, hvala ti za odgovor...Zjokala sem se, spihala tukaj in prijateljem in mi je bilo lazje...sem ze zacela izlocati skrob, bolj pazim na prehrano, manj mlecnih izdelkov in plavati bom spet zacela...hodim kar veliko ze zaradi sluzbe tako ,da iti ven mi ni tezko. Tudi hodim na psihoterapijo in mi je super in mi pomaga. Mislim,da je najvecji problem obcutek ujetosti, da ni nadzora ker imam zdravila,ki otezujejo hujsanje...in imam vedno v glavi,da tudi ce se trudim in telovadim, hujsam ne bo nic bolje zaradi tablet...potem pa se v meni nabere panika, nemoc, jeza, zalost....
 :o :'( ???

črnu panter
Ne vem kolko si stara,kolko kil imaš preveč?
Jaz sm že malo v letih in me malo trebuha sploh ne moti,ampak sem se odločil,da spravim dol kakih 5 kg.Zaradi gibanja samega,kondicije,da bom lažje športal
Če bi se šlo samo za videz??
Mnogo več mi pomeni,da imam manjše psihične težave,kot pa par kil preveč.
Lahko pa ti povem,da če si vztrajen se vse da.
Tudi tablete niso prevelika ovira-saj sm že sprobal sam vse to.
Če pa ti je res pretežko in ni nekih rezultatov je pa mogoče bolj pametno se lotiti hujšanja po kakšnem programu-npr Popolna postava z Miho Geršičem,ali pa kaj podobnega.
Lp
Lp

Pozdravljeni,spet pisem...in spet zaradi istih problemov...ne morem mimo tega...resno mi gre na zivce da poleg premagovnja tezav, panike in dela na sebi se mors ukvarjat se s kilogrami....ja krasno...
stara sm 35, ne vem kolk sm se zredila ampak sigurno ene 8 kil..Nisem tako debela da bi bilo zdravje ogrozeno ampak da sem pa nesrecna, to pa sem...v prvi epizodi sem telovadila in imela dieto pa ni nic pomagalao,..samo to da ni slo naprej...po prenahnju zdravil sem lepo pazila na hrano spet telovadila in kile so dobro padle zato vem,da je nekja tudi na tabletih...pa me zanima ali je kdo glede tega sel k psihiatru in kaj se je zgodilo..ste menjali, se je kaj izboljsalo...
hvala

Nimam odgovora na tvoji vprašanji Črni panter.. :kiselnasmeh:
Študiram pa, zakaj se eni več ukvarjate s tem, mi drugi se pa s čim drugim...

Kaj pa recimo postavitev ene realne bilance... kolk si pripravljena za to narediti? koliko lahko narediš? razliko pa sprejeti v zakup? da ni vse skupaj eno zaletavanje v steno..

Sama imam isti problem, kot veš. Ampak se nekak z njim skoraj nikoli ne ukvarjam. Resda imam še dodatne odgovornosti z družino in sinom in imam morda še manj časa... Resda me kaj drugega tudi prej spravi v malodušje..

Nives ,hvala ti za odziv :) Vem,da zveni verjetno plehko...mogoce je povezano tudi s tem, da sem samska imam cas in verjamem,da ko se v svojem telesu dobro pocutis izzarevas to..jaz trenutno ne...
sem clovek,ki ni hud športnik ampak sem pa aktivna...in kadar ne delam nic in jem nezdravo in se zredim, mi je jasno in si recem, ok...zdj si mal pretiravala...se spravim v red, sportat ,bolj pravilno jest in zadeve gredo
nazaj..
.Ko pa sem prvic imela tablete sem telovadbo se povisala, pazila na hrano se bolj strogo in zgodilo se ni nic.....niti kila...to pa me frustrira, jezi in zalosti..ko sem prenehala s tableti sem izgubila 10 kg z istim, se manj strogim rezimom...
zato me frustrira,ker ne zelim spet pasti v zacaran krog, kjer dam vse od sebe in se zgodi nic....pripravjena sem naredit marsikaj ampak ko rezultatov ni je potemfrustracija se vecja in trpi se psiha..pocutim se ujeto...
 :'(

Odkar naredim okoli 200 počepov na dan grem 2x na dan srat:D
Po moje so precej zdravi ti počepi.
50 jih naredim naenkrat. zadnjih 5 pečejo mišice. takoj ko se zbudim 50. pol se ne oddiham zlepa, traja kar ene 5 minut, da se nadiham. najraje pa jih delam nag: takoj ko se zbudim, pred tuširanjem.

Gotovo ena konstantnost v gibanju in prehrani precej pomaga... kaj ko to ni tako enostavno doseči  pazi_Se

Ko smo glih pr gibanju Pot ob žici je danes za mano (35 km), šest ur sem rabil. Hja, vsak dan tkole pa bi šle kile hitr dol, ADji gori doli :D

Bravo Piquedram.. :clap: vsak dan tkole ja.. :sesmejem:

Ojla.
Saj nas je polno,ki smo na istem.
Se zrediš,pa shujšaš -in to se ponavlja meni,moji ženi,našemu direktorju,županu...
Jaz npr.obožujem sladkarije,čokolado..ni da ni,pa se moram ful držati nazaj,da mi kile ne pobegnejo preveč.
V bistvu smo slabiči,ki ne znajo reči ne,ne bom..
Moj stric ima odlično tehniko..
 Par krat na teden se stehta in tako je na tekočem z svoji kilami.
Fora je v tem,da ima postavljeno zgornjo mejo in ko se ji približa..alarm.
Star je 80 let ,izgleda pa 20 let mlajši.Se pa dosti giblje in na splošno je non stop aktiven.
Pravzaprav ima pravo vojaško disciplino,kar se prehrane tiče.
Lahko je v prednosti,ker mu ne leži sladko,ampak to ne bi smel biti izgovor ,da je njemu lažje kot meni.
Tako je to-vse je od nas odvisno,razen pri tistih,kjer je zraven kakšna bolezen..
Ampak saj vem in si mislim:že tako se moram kar naprej boriti s to depresijo,prikrajšan sem za mnoge stvari,pa še tistemu redkemu veselju ,ki ga imam naj se odpovem.Kaj mi pa sploh še ostane?

oj, jaz imam tukaj drugacno mnenje od vas. Ce je res problem v samem antidepresivu in se samo zaradi tega redis zelo hitro, potem bi ga jaz zamenjala. Predvidevam pa, da je veliko dobljene teze lahko tudi posledica tega, da je clovek pred zdravili trpel za depresijo in tesnobo in ko je prisel malo bolj k sebi, je tudi zacel bolj jesti in se posledicno zredil. Jst sem osebno sama celo shujsala po Prozaci Zoloftu, Prozacu in Paroxatu, tako da ne more biti samo zdravilo problem. Mogoce pa clovek ni prej dobro spal in koncno spi v miru in telo manj porabi. Meni je alo precej teze dol po koncanem zdravljenju

da se dodam na prejsnji post, treba se vprasati, da ni odzadaj se kaksna motnja hranjenja in odvisnost. Jst sm v zadnje pol leta dala 6 kil s pomocjo pisanja dnevnika in dietologinje. Pisala sem obroke, kolicino, vrste htane, nato pa sem zacela pisati se o obcutkih lakote, sitosti, custvih, cravingih, prisilnih misli, da je treba jest, hodila trikrat na teden na fitness in mesecno na pogovor dietologinji. Jem pa se zmerom obcasno slqsko in fast food, ampak precej manj in vec kuham doma. Ni treba na silo in drasticno, ampak postopoma ozavestiti vzorce in navade ter pogruntati, kaj pri tebi funkcionira

Jaz se vsak dan ogromno gibam hodim, shujšat pa nikakor ne morem.

Pozdravljeni, spet pissm v to temo, spet z istum razmisljannem. Ali pa podobnim.. Sama sem v tem letu ponovno hodila na terapijo in sedaj je ze 2 leti in pol.. In tokrat celo vidim, da sem napredovala... Naredila velikonkorakov in sm vesela.. Me pa zalosti to s kilami in razmisljam.. Vem da pac ne ogrozajo zivlje ja ampak ja, ne zelim pristati na to da samo zaradi Ad bom apc debela... Ne bom.. Pa razmisljam, ce en bo slo drugace bom menjala zdravilo.. Imam Asentro, deluje dobro (trkam) ampak ja redim se, pme zanima a je ze kdo menjal zdravila samo zaradi tega in mu je pomagalo?