FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni. Zanima me, ce veste, cesa tocno vas je strah. Mene je najbolj strah da izgubim nadzor pa da se mi odpelje in da se osmesim. Aja pa da skp padem in umrem. Se nic od tega se ni zgodil pa vseen sprot kaj pa ce. Vam je to znano? Uh je naporno. Namesto da bi uzivala zivljenje se mi vsake tok v glavo to prikrade. Jem adje 4 tedne. Je mal boljse. Lahko vsaj mal zadiham pol pa spet. Panicni po malo. Dans sem se se lastne sence ustrasla:) kdaj to mine. Drzim pesti za vse nas.

Mene je strah, da bi se mi kaj hudega zgodilo pa nobenga ne bi blo tusti čas ob meni, da bi mi pomagal.
Zato ves čas vlačim s seboj telefon.  :zardevam:

Mene je strah: hudega fizicnega ali psihicnega trpljenja... da bi bil sin hudo bolan ali bi se mu kaj hudega zgodilo.... enako partner.. da ne bi zmogla delati oz. materialno poskrbet zase/za sina..  pa vojn, nasilja in naravnih nesrec..in vecje samote...
Ne, da bi me to precej obremenjevalo. Ampak bi bile te reci najtezje zame.
V parih variantah, ko je bila pa anksa na udaru, pa to, da bi se mi skegljalo... da bi me morali peljati v Polje...da ne bi mogla zase poskrbeti tako in drugace..
Saj bo kmalu minilo Zmajcica :0053:

Samega sebe včasih. Zato delam na polno na sebi.

Zmajčica, kako poznani občutki....Tudi meni se je v tistem času zgodilo, da sem se ustrašila lastne sence :) Pa klasika - da izgubim nadzor, da se mi zrola, kaj če komu kaj naredim itd itd... AD je sedaj konzumiram že leto in pol. Sem veliko bolje, čeprav se mi kakšen neutemeljen strah še vedno pojavi.
Torej imam nekakšna nihanja...sem že super, potem pa me kakšna stvar spet iztiri (sploh ko sem napeta, pod stresom, vsi pritiskajo) in se strah in panika spet pojavita. Ampak ne tako intenzivno kot pred ADji.

Probam maksimalno uživati v lepih trenutkih, dnevih...in nekako pregurati skozi tiste čudne dni...

Hvala vsem za deljenje vasih izkusenj. Pol smo panicarji ocitno vsi na istem :sesmejem: ste me zelo pomirili. Drzite se pa kej se javite :rozicodam:

Vsega se bojim....

Ojla. Pa imas kaksna zdravila?

Ja,Ap-je

Moj seznamcek:
- strah da se mi bo kaj hudega zgodilo in da umrem ali ful zbolim
- strah, da se mojim bljiznim kaj zgodi, da zbolijo, da jih izgubim
- strah pred zdravniskimi pregledi  :sesmejem:
- strah me je novih hujsih epizod moje ankse in panike

To so tej najhujsi  :kiselnasmeh:

Mene pa je strah hude anxe, da je ne bi zmogla obvladovat in da se mi od tega zrola, psihiatrija in posledično ne bi mogla skrbet za otroke....
Za moje bližnje me tudi skrbi- bolezni
ali pa kakih hujših situacij, ki ti življenje obrnejo na glavo
Mah, brezvezne skrbi, ki nam samo kratijo mir, zaradi njih se nič bolje ne počutimo, problemov nič lažje ne rešujemo in tako sami sebe spravljamo ob pamet...

Naj bo ta dan drugačen  :A)

No tocno to. Sva ze dve :sesmejem: kot bi sebe brala. In pol predstave o tem da sem v Polju itd. Kr neki. Kdaj se to neha? Hodim na psihoterapije in mi je malo boljse. Pol pa drug dan zjutri spet. Sm prov jezna nase. Vcas mi pomaga ce si v glavi zakricim STOp. Pa mindfulnes tehnika. Tukaj in zdaj. Jes adje?

Neha se, ko se (spet) cutis. Anksa je samo simptom potlacevanja custev.

Hvala Nives. Ko se spet zlepis. To dajem ze tretjic cez sam k je hudo k da vse pozabis ocitno. Hvala :rozicodam:

Ja..tole je grozljivo... jest sm sla tud 3x ze skozi..
In upam, da nikoli vec. Veliko sem naredila na sebi vmes.. ampak nikoli ne ves.. Ce je kdaj se lahko tako hudo, da bi bila spet izbira tega mehanizma samozascite.

Res je. Pa si zdej ok? Imas adje al kako? Grozn je za popeesdit. Dans mam spet en tak dan. Vcer sem bila pa ze fuul ok. Sej najbrz so ta nihanja ok. Hodm tud na psihoterapijo pa berem. Je pa res da me caka velik dogodek 18.12. Sem poklicana na zpiz da se zmenimo kaj bomo naredil. Zarad hrbta ne morem vec opravljat svojga najlepsega poklica. Pa me je kr mal strah. Sej pol itak vem da bom sfurala. Sam tist cas ko casa ubija.

Kar se tega tiče sem ok. Sem pa še na AD-jih in bom verjetn tud še kar en čas ostala...moj sin je preveč trpel hkrati z mano, ko se mi je nazadnje dogajalo in sem si zadala, da mu tega več ne privoščim. Čeravno mislim, da poznam vzroke svojh težav in sem delala/in delam na njih... ampak zaenkrat bo še tako. Že dlje sem na psihoterapiji. Sčasoma se skozi terapijo med drugim razvija vedno večji občutek varnosti v sebi...močnejši postajamo..

Nihanja so en čas ja. In je vse skupaj za popidzit ja. Meni je bilo tudi adijo pamet in sem na trenutke obupovala. Ampak mine...Zoprno, da maš tole zdaj na zpizu.. Drugače je, če imaš take reči, ko si stabilen.. Tako pa strašijo že zaradi trenutne negotovosti vase.
Bodi si v podporo, kar se le da. :) Ti želim, da ti ta čas čimbolje in hitro mine. :rozicodam:

Nives hvala za odgovor. Veliko mi pomeni da imam nekoga na forumu, ki razume te stvari. Te lahko se to vprasam katere adje imas ti? Vceraj proti veceru sem obcutila eno tako "hecno" sreco ko bi vse objela in poljubckala. In sem se ustrasila ce je to normalno. Jem Brintelix 10mg en mesec. Sicer se pocutim na momente ze bolj stabilno. Ves tist obcutek ko zacutis val ljubezni al kako naj opisem. Ti je to znano? Drzi se.

Vali ljubezni so normalni... samo ko je dlje hudo, se to ne zdi potem normalno :sesmejem:
Sem na Cymbalty 60 mg. Mi povsem ustreza.
Bodi ok :rozicodam:

Jaz sem nekaj časa jedla AD-je, cca. 1,5 leta. Potem sem se počutila ok in sem nehala. Je pa res, da ko sem nehala, se je pravo delo zame šele začelo. Ko sem imela AD-je, se je anksa vseeno pojavljala, vendar ni bilo toliko močnih telesnih občutkov. In kar ni bilo motivacije za kake spremembe. So pač zdravila naredila svoje. Sedaj se že 1,5 leta trudim brez. Psihoterapija in trud za opolnomočenje. Včasih sem ok, še vedno pa so tudi padci. Ampak guram. Pa veliko knjig na to temo...

Strah me je, da bom med spanjem nehala dihat.
Strah me je bolečin.
Strah me je, da se mi bo kaj zgodilo, ko bom sama. Mislim, da me je to strah od takrat, ko se mi je to ZARES zgodilo. Padla sem s stola in si prelomila (da, prelomila) nadlahtnico, doma pa nikogar in tudi nikogar nisem mogla priklicat po telefonu.
Strah me je staranja in smrti.

Poleg teh pogostih, "normalnih". Recimo strah me je zobozdravnika, višine in kač....Je tukaj še strah pred novimi izkušnjami ali pa novimi ljudmi, posebej intimnost. In zato sem sama že več let, ker takoj zabremzam in vidim rdeče alarme in ja, nič kaj luštno. To izgleda tako, da imam namesto tiste  zaljubljenosti, bolj tesnobo  (hudo razbijanje srca, slab apetit, zebe me, slabo spim).

Hej :)

Trenutno gripe  :'( Grozno strah predvsem za mojo dveletnico. Trenutno preživljam kar krizo. Razum ne pomaga. Edini, ki me potolaži je zbolel in je hkrati zato vir mojega strahu  :'(

Strah me je, da bom ostal čisto sam tule na tem forumu. Saj gostov je kar solidno številce, ampak prijavljenih članov je pa čedalje manj. Zadnje čase sem celo pogosto edini trnutno prijavljeni stalni član. In če bodo nekega dne ukinili forum, ker se pač ne splača samo za enega člana.....

Hm, rav zdajle sem spet edini.


                         Poni

Nisi sam Poni. Jaz ti maham  :rozicodam:

Nora, pomisli, da je tvoja dveletnica (verjetno) zdrava punčka, polna energije in ji ena gripa nebi tako hudo škodovala. Te pa povsem razumem, da te je strah in, da te skrbi. Tudi mene je strah gripe oz bolj kot gripe tega, da bi mogla zaradi tega na bolniško in do zdravnika (grozno se bojim zdravnikov, delam pa v zdravstvu HAHA  :sesmejem:). Ahhh ja. Mene je trenutno strah, ker ima moj danes UZ srca, vsemogoči scenariji se mi rišejo pre očmi, a vseeno se ne dam in upam, da bo vse OK  :oki:
Poni  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Nora

Jaz ti pomaham nazaj, a bolj sramežljivo, skrit za baročnim stebrom.  :rozicodam:

Regina, hvala :) Se drživa zaenkrat! Ja, zdrava punčka z viškom energije :) Le pogosto prehladna obolenja spremlja laringitis (do zdaj nikoli zelo hudo). To je verjetno tudi razlog za strah. A nekako vozim. Joj, to more bit kar pestro bit v zdravstvu s takimi težavami. Jaz bi si ob slabih obdobjih navlekla vse diagnoze, ki bi jih videla. Mene je pa strah bolnice ... pa čeprav ti tam pomagajo.

Kako je bilo včeraj na UZ?

Poni  :rozicodam:

Tudi jaz, tako kot Poni, velikokrat pregledujem tale forum sama. In tudi mene skrbi, da bo hin rihtal... In sem žalostna, ker sem bila kaka dva meseca nazaj v hudi stiski zaradi glavobolov, pisala na Prvo pomoč, samo dvema pa se je zdelo vredno odgovorit. Ne vem zakaj potem naslov Prva pomoč  :(

zabubili smo se v knjige in v gibanje zunaj, ker me križ boli že približno dva meseca. Morda bi bil čas da stopim do zdravnice, ampak...ja, mi začne kar srce razbijat, čim pomislim, da bi poklicala zdravnico. Ker sem že poleti bila tam zaradi roke 2x (in še vedno ni OK, ampak je vsaj malo bolje) in mi je nerodno it spet tja jamrat, ko ena stara babica, imam pa dobrih 30 let.  :o

Mogoče bi pa vseeno lahko šla. Bi bila najmlajša (in najbolj sexy babica). Saj najbrž še sploh nisi babica. Ja, seveda, za to bo treba pa počakat še kakih 30 let. In za konec, ja, včasih je treba tudi jamrat, da te guspod duohtar usliši.

Za konec pa..... Pravijo, da je strah znotraj votel, okrog ga pa nič ni.
In - ne boste verjeli - ravno tega me je dostikrat strah. Zvečer ali ponoči, če sem kdaj sam doma. Če kje kaj zaškriplje v mraku, imam občutek, da prihaja strah nadme, pa brž prižgem vse luči v stanovanju.
..... No, vi se kar režite, če se vam tole zdi trapasto. A tako pač je.


                         Poni