FORUM Nebojse.si

Lep pozdrav vsem...
Okvirno na hitro bom opisala le trenutno situacijo...umira mi oče,ki me je zlorabil na vse možne načine..Zdaj,po več kot 20-ih letih bi rad stik z menoj..pa tega ne zmorem...Pred dvema tednoma me je udaril sin najstnik..je v postopku..nimam pojma,kaj se bo zgodilo...
Jemljem Paroxat,lyrico,heleks...zdaj že deveti dan tudi Welbutrin...Na vsake par dni injekcije Prazine..
Kljub vsemu,kar požrem...se mi zdi...da padam v brezno pogube...
Moram rečt,da po Welbutrinu čutim ogromno str.učinkov...Ne bi rada odnehala zdej,ko sem na pol poti..pa me zanima,kake izkušnje imate s tem zdravilom...A je sploh teoretično možno,da mi bo sploh kdaj bolje...glede na že kronično obliko depresije...pa še kaj zraven...??
Zdi se mi,da zgubljam bitko..Niti ne vem,kaj me bolj boli...to,da me je udaril lastni otrok..al to,da umira oče..zarad katerga sem v stanju...kakršnem sem...
Za vsak odgovor bom zelo hvaležna...
                                             Kleopatra

Vsekakor je dobro da si o tem spregovorila tu na forumu, da nisi sama s tem.
Vsekakor pa je dobro da to predelas se s terapevtom. Ceprav zloraba oceta sedaj njegovo umiranje
nima realne povezave z tem da te je sin udaril, kot vidis ti to povezujes.
Sam nimam izkusnej z zlorabo, imam pa z tezavami ki sem ji "zanikal" in so v casu depresije
postale neznosne in so me vlekle navzdol. Sedaj si prav zelim, resiti strahove iz preteklosti
ki se sedaj odrazajo v situcijah ki nimajo nic skupnega z prvotno, samo mi pa grenijo zivljenje.
Ker ko ozavestis in se soocis s strahom....in ga premagas je obcutek olajsanje nepopisen.

NA forumu ti bodo dali ljudje ki so bili in so v podobni situaciji svoj pogled in nasvet,
jaz ti pa se enkrat svetujem da zadevo sedaj ko se se koliko toliko obvladljiva
predelas z terapevtom in skusas tisto kar bosta dorekla tudi uresniciti.

Dragi Lost..
Najprej hvala..moram povedat,da mi psihiatrinja svetuje,naj stopim v stik z očetom...ker bi mu strašno rada odpustila...ne maram tega počet,ko bo že v grobu...
Niti ne povezujem teh dveh dogodkov...le oboje hkrati se dogaja...Sodelujem z zdravnico,ki me ambulantno zdravi le zato...
Prehitro se dogaja vse...obenem pa me je še partner zasnubil...in res je preveč vsega....
Ubijajo tudi str.učinki Welbutrina..Vem,da je precej zmedeno spisano...sem pač zmedena...
Glede straha..on,moj oče je bil celo življenje moj strah...in moram se soočit z njim...
Druge strahove sem se naučila v tolkih letih kolk tolk obvladovat...
Lost,še enkrat hvala :)

Pohvalno....delujes in resujes na vseh podrocjih.
Samo sama si napisala "v tolkih letih"   ja vsi smo dolgo casa padali in pocasi tonili.
Sedaj pa.....pocasi.....se zadeve spreminjajo. Pogumno, naprej.....in pocakaj
se ostale da se prebudijo in ti kaj napisejo.
Tudi moja socenja z najvecjimi strahovi so na zacetku naletela na odpor. Psihologinji
sem rekel "NI SANS....raje umrem kar tule" samo z casom in resevanjem zapor....sem tudi
to zmogel. Sicer je bilo vse bolj tako "ponesreceno" samo.... :happy:  smo zmogli in gremo naprej.
Vsekakor VSEEEE strahove ki te ovirajo da "prides" do  oceta  povedati psihologinji.
Mogoce je hud strah da bo "odsel" predno bos pri sebi zadeve resila in nikoli ne bos mogla zaziveti.
Toda v depresiji so vsi strahovi pretirani in vcasih brez racionalne razlage. Samo pocakaj da
zacne delovati kemija in ce zaupas psihologinji potem ne odlasaj.   :rozicodam:

Kleopatra, glede tvojega "očeta"; vso pravico imaš in to brez brez vsake samokrivde, da mu prav nič ne odpustiš - lahko pa, če želiš, in če bi ti bilo lažje, se soočiš in komuniciraš z njim (in morda prisluhneš kar ti ima za sporočiti; (morda se bo opravičil, kesal)).

Naredi kar čutiš, po lastni presoji, kar sama meniš, da bi ti bilo najbolje; prav nič se ti ni treba siliti v karkoli, pa čeprav ti biološki oče umira (verjetno je zate itak že davno "mrtev", čeprav je fizično bil in je še živ).

Kar se pa tvoje želje po odpuščanju tiče, je pa itak iluzija, da bi mu v kratkem času lahko odpustila.
Proces odpuščanja in celjenja naših ran je postopen, dolgotrajen in terja veliko časa (leta); pa tako ali tako ni nujno ali sploh mogoče odpustiti (če so dejanja prehuda), pomembno je da v sebi postopoma, počasi (sprevidimo vse in) predelamo nam prizadejane bolečine (npr. ogromno potlačene jeze pride "ven" iz nas), zlorabe in na koncu dosežemo notranji mir,...

...ki pa z odpuščanjem storilcu slabih dejanj nima veze, saj je to njegova odgovornost, ki se ne reši, če mu kdo odpusti.

Kleopatra...Yang je dobro napisal. Vso pravico mu imaš neodpustiti. In če čutiš, da te bo to dodatno sesulo, ne hodi.
Mene bolj skrbi, da te je sin udaril. Pa kje je sinov oče? Ne sprašujem iz radovednosti....le za to, da morda lahko kaj ukrene. Pomaga. Ljudje imamo očeta in mamo (vsaj na papirju). Oba sta pomembna za razvoj.

Pa morda kakšna skupinska terapija. Ali pa ti in tvoj sin.

Sinov oče...poglavje zase...Za sina se nikol ni zanimal...Ko se je to zgodilo...sem ga naslednji dan odpeljala k njegovmu fotru,češ..da se ga bojim..in da trenutno ne zmorem več...pa ga je enostavno nazaj domov pripeljal...Na njega se ne da prav nič zanest...Soc.delavka,ki spremlja primer,mi je v petek dejala,da ga moram kazensko ovadit...da je to edina rešitev zanj in zame..Pridejo jutri,policist in soc.delavka..
Meša se mi,ker tega ne morem narest,svojga otroka prijavit!!!!..Čeprav se globoko v sebi zavedam,da je mogoče to res edina rešitev,ker se ga ne da obvladat...vsaj jaz ne morem več..Star je pa 17 pa pol..

Draga Kleopatra,

Ne vem kaj naj napišem, kajti niti približno si ne morem predstavljati kako ti je ob tvoji res kruti situaciji in si ne predstavljam kako bi sama ukrepala.

Drži se, kakor se lahko in želim ti, da se zadeve čimprej umirijo da se boš lahko posvetila sebi, svojemu zdravju.




 :rozicodam:

...že to,da mi pišete...me gor drži...Hvala vam...da ste..

huh kleopatra...tudi jaz težko kaj svetujem...edino kar bi ti rekla...sina imaš odraslega in ti si na vrsti...da poskrbiš zase in premisli kaj bi ti dalo mir za dušo...ali je to da se soočiš z očetom, ali ne...postavi se na prvo mesto...

vrjamem da si zmedena...drži se!

Kleopatra,
med novoletnimi željami boš v mojih mislih tudi ti.
Drugega ti ne znam povedat.

Vse dobro,

Vesna

Kleopatra...Krasendan pravi, da postavi sebe v prvo vrsto...naredi tako.
Spomin na očeta od prej...nov spomin, ki bi se pojavil ob srečanju...s katerim boš na dolgi rok lažje živela? Po moje smeš biti sebična pri izbiri, poleg tega izbiraš med dežjem in kapjo...
Sin nekega dne ne bo več najstnik, vseeno ga spremljaj pri tem...mulci znajo biti izredno trdoživi in brez težav poskrbeti zase (ni pa nam to vedno všeč, ne)

Partner te je zasnubil, pomeni, da so tudi dobre stvari pred tabo,ja?   :rozicodam:

Kleopatra vse dobro ti želim držim pesti zate drži se in poslušaj svoje srce

srečno

Vsem sem zelo hvaležna za nasvete,svoj pogled na situacijo...

Naredi po svoji vesti. In ne obremenjuj se z odpuščanjem. To je izredno intimna zadeva. Vsak ima pravico tudi ne odpustit. Čeprav je oče pred odhodom, mu nisi nič dolžna!

Drugo poglavje je sin. Kakšna družinska terapija bi bila zaželjena, če se "mali" sploh strinja. V nasprotnem primeru, kufre pred vrata in čav! Je zadosti odrasel. Če si je drznil odločiti o nasilju, naj bo tudi dovolj odrasel za samostojno življenje.

Predvsem pa - trenutno (in v bodočnosti tudi) si najbolj pomembna ti, potem pridejo ostali. Zato glej, da poskrbiš najprej zase! Srečno! :rozicodam:

Kleopatra, zelo fino bi bilo, da tole zdajšnjo krizo nekako izkoristiš, da s psihoterapijo obdelaš tudi vzroke (domnevam, da so ti res tisti, ki jih navajaš), ki so vplivali na tvoje današnje stanje.
O kakem odpuščanju ima, kot so ugotovili že predpisci, biti govora samo v primeru, ko se ti sama odločiš za kaj takega, nikakor pa ne, če gre samo za to, da bi si oče pred odhodom rad malo olajšal vest. Edini argument, zaradi katerega bi MORDA veljalo premisliti o srečanju, je ta, da je morda v tvojem interesu, da se z njim soočiš v živo in mu odkrito poveš, kaj ti je storil in kako te je za zmeraj obremenil. Govorim s stališča, da potem, ko neka oseba umre, morda čutimo, da bi ji želeli prej par stvari povedati.

Jemlji tudi sinovo gesto v celotnem kontekstu: tudi on te je udaril ranjeno in ranljivo, morda pa niti ne ve, s kakšnimi strahovi in tegobami se spopadaš že leta? Vsekakor pa naj mu tudi drugi povedo, da nasilje pač ni nekaj, kar bi tolerirali ne doma ne kjerkoli.

Srečno, Kleopatra.

žal kakega pametnega nasveta nimam na zalogi; pa saj so Ton, Mina, Yang, Lost... že napisali.... lahko ti le virtualni objem pošljem  :rozicodam:

Kleopatra,
seveda je jasno, da bi te oče rad videl iz enega samega razloga: da bi dobil tvoje odpuščanje. Sama praviš, da bi mu strašno rada odpustila... Globoko v sebi res tako misliš?
Zloraba otroka je grozljiva reč; najbolj grozljivo pa je na koncu, da ostane žrtev z občutkom, da je sama kriva za vse hudo, ki se ji je storilo. Vsi zlorabljevalci manipulirajo z žrtvijo ravno na ta način: vcepijo ji občutek odgovornosti za storjene grdobije in posledično krivde; ravno preko tega občutka je manipulacija sploh možna.
V podpisu praviš: jeziti se pomeni kaznovati sebe za neumnosti drugih. Ravno obratno, Kleopatra: tlačiti jezo vase, ker je kot grdo in prepovedano čustvo, pomeni kaznovati sebe za grdobije drugih. Če ima kdo pravico biti jezen, jo imaš ti - imaš vso pravico biti ne samo jezna, ampak še vse kaj drugega.
Ravno tako, kot tvoj oče nima prav nobene pravice, da te pred smrtjo mori s svojo željo po tem, da mu odpustiš; sama vidiš, kam te je ta njegova želja pripeljala... Ne samo, da ti je z zlorabo naložil breme, ki ga že 20 let prenašaš (kako, sama najbolje veš); zdaj hoče naložiti nate še tiste poslednje občutke krivde, ki jih morebiti nosi, in olajšane vesti oditi.
Če mene vprašaš, Kleopatra, bi bila to samo še ena, ponovna in zadnja zloraba. Jo rabiš?

Ne prigovarjaj si, da moraš odpustiti, ker je tako prav in lepo in se spodobi - ali pa celo morebiti iz razloga, da je po 20 letih pa res že čas, da pozabiš...
Nikoli ne boš pozabila, to je jasno - ampak saj sploh ne gre za to, da bi morala pozabiti: samo za to gre, da boš enkrat lahko pustila to za sabo in šla naprej; pustila za sabo s polno vednostjo, kaj se ti je zgodilo in predvsem z vednostjo, da za to ne nosiš prav nobene odgovornosti, da nisi ničesar kriva, sploh pa ne karkoli dolžna očetu. Z vednostjo, da si spoštovanja in upoštevanja vredna oseba navkljub temu, kakor je s tabo ravnal oče.

Ena od teorij o nastanku depresije pravi, da je depresija dejansko nase in vase obrnjena jeza. Usmeri jezo v tistega, ki jo zasluži. Daj jo iz sebe in s sebe, pomagalo ti bo. Seveda pa boš to najlaže storila skozi ustrezno psihoterapijo.

Vso srečo ti želim, Kleopatra, in javi, kako ti gre.

Trina ima prav, se strinjam z vsako črko njenega sporočila... je tako lepo napisala, da res nimam kaj dodati.


To bi še posebej izpostavila:

oh, kleopatra! pogumna si! močna!
koliko ti jaz lahko pomagam? samo toliko, da dodam svoj kamenček...
jaz imam neurejen odnos z mamo. jezilo me je, skrbelo, občutki krivde, bla bla bla... potem sem pa ugotovila, da je to njen problem. in vsakič, ko mi hotela naložiti nov občutek krivde, kako sem nepokorna hči, sem jo mirno zavrnila, da je to njen občutek... da se ne bom spuščala v nobeno novo vojno...

počutim se dobro. ker sem se postavila zase.

to ti tudi svetujem. postavi se zase.

kar se pa sina tiče, pa ne upam nič reči, ker še nimam otrok in ne vem, kak občutek je to, če te otrok napade.

srečno!

dobrodošla pri nas!  :rozicodam:

            Žalostna zgodba.........Če si želiš se sooči z očetom in poslušaj kar ti ima za povedati, vsekakor mu lahko odpustiš, ampak pozabila ne boš pa nikoli.  Po drugi strani pa mu lahko poveš v obraz, kar ti leži na duši že vsa ta leta, kje pa piše, da mu moraš odpustiti. Vsekakor je odločitev na tebi, naredi kar ti srce in pamet narekujeta.
            Žal mi je tudi zate glede odnosa s sinom. Ne predstavljam si, kako ti je težko. Sama imam še mlajšega sina in hči in niti pomisliti si ne upam, da se lahko meni kaj takega lahko zgodi ali kateremukoli izmed nas. To so zelo žalostne stvari. Upam, da se bo vse uredilo in da boš imela dovolj moči za reševanje problemov. Drugače pa zaživi svoje življenje in predvsem misli nase in na svojo srečo in zdravje.


                                              Pozdrav,
                                                              Trzinka

Podobno izkušnjo kot ti z očetom, jo je imel mož in njegova brat s svojim očetom. Jaz, ki izhajam iz urejene družine, sem želela, da bi mu sinovi na smrtni postelji olajšali dušo in mu oprostili njegova dejanja.
Ampak menijo, da se nekatere stvari ne morejo ne pozabiti, ne oprostiti.  Danes jim dam prav. Očetova dejanja so jih zaznamovala za celo življenje, posledic se ne da izbrisati. Zakaj bi mu oprostili? Če pa je svoja dejanja naredil zavestno in torej je bedel, kakšne posledice (čustnene in materialne) jim bodo njegova dejanja prinesla?

Povej, ali hohoš očetu oprostiti? Ali bi mu oprostila, tudi če ne bi bil bolan? Ali se boš ti potem bolje počutila?

Nikoli ne boste vedeli,koliko mi pomenijo vaše besede...Ampak jaz sem med tem naredila en ogroooomen korak...Včeraj sem šla po dvajsetih letih domov!Ja,tam...kjer živi on...pa moja babica,teta stric...vsi...ki jih nisem zaradi njega videla toliko let...ker sem se ga bala...Sem pa včeraj objela babico po 20-ih letih...bila v rodni hiši...(njega ni bilo doma...)...
Imam sliko,ki jo nonstop gledam,da se prepričam,da nisem sanjala...
Komaj čakam,da povem psihiatrinji...
Vendar je zdaj problem...trajajo str.učinki Welbutrina...in od vseh silnih čustev sem totalno utrujena...zmedena...Moj dragi pa bi rad,da bi danes z njim okol hodila...k prijateljem,k njegovim...a jaz danes tega ne zmorem...Vi razumete,zakaj ne...
Samo ne znam njemu razložit..ne bi ga pa rada prizadela...Glede sina poročam drugič...ker mi zdajle in ni prioriteta...pa čeprav je to mogoče sebično...
Prosim za kak nasvet...Tud pohvale se ne bi branla...karkoli...le da vem,da me nekdo razume,ker se mi zdi da me bo razneslo od silnooo težkih čustev...
Aha...hvala ker ste me sprejeli...

Čestitam, Kleopatra, to je bil pa res velikanski korak - bravo še enkrat!

Povsem normalno je, da so te preplavila res silna čustva in da danes ne zmoreš hodit naokrog. Mirno ostani doma in urejaj vtise - dragemu pač razloži, da si izčrpana, da se moraš nujno spočit in da ga lahko spremljaš na obiske jutri ali pojutrišnjem. Če je s kom dogovorjen, naj gre danes sam in te opraviči. Saj bosta vendar vse te obiske še zmeraj lahko opravila; povej mu, da danes pač ne zmoreš in naj ti pusti čas, da prideš k sebi.

Tudi glede sina ni prav nič narobe, če si ga trenutno postavila v drugi plan - njegove težave bodo prav gotovo počakale ! :)

Spočij se, Kleopatra, in še enkrat čestitam za pogum.

B R A V O!  :wav:

Razloži dragemu, da rabiš mir in počitek, povej, da moraš predelati včerajšnje dogodke. Če ne bo razumel prvič, poskusi znova. Bosta kakšen drug dan pohajala in obiskovala. Ko se umiriš.

Sine bo počakal, je že skoraj polnoleten in to, kar praviš ni nič sebično. Saj ni dojenček, da bi bil od tebe odvisen.

Bravo še enkrat. Zelo si pogumna.

 :)...Hvala vam...bom mu kr tole pokazala,vi to bolje poveste...HVALA!!!!

počivaj,. kleopatra....normalno, da ti je danes zmanjkalo energije, da bi obiskovala vesele, razigrane ljudi, brez problemov...zase si naredila ogromen korak, zato vse čestitke..bravo :clap:...
glede tvojega pubertetnika bomo pa  drugič....kako pametno rekli..
počivaj, danes je tvoj dan :oki:

     Počivaj in si nabiraj moči, ki jih boš še kako potrebovala. Boljša polovica pa gre danes lahko sam po obiskih, saj te lahko opraviči, da se slabo počutiš. Vsak dan boš bolje.
    Čestitam za prvi narejeni korak, vem, da ti ni bilo lahko oditi v domačo hišo.

                                            Pozdravček,

                                                              Trzinka

                                                                 

kleopatra drži se
vse dobro

Najprej vsem hvala,ker mi dajete občutek,da le nisem sama...
Ne morem verjet,da je končno konec...mimo,da sem preživela prekleto silvestrovo.
Mojemu dragemu in najbrž tudi njegovi družini sem se zamerila,ker nisem praznovala z njimi...bila sem doma v postelji s prekletim občutkom krivde na vesti...Včeraj popoldne sem se še uspela oblečt in it z njim k njegovim na kosilo...potem sem hotela bit doma...ne morem se pretvarjat,nazdravljat..se veselit...Čemu le??In seveda tega ne razumejo,jaz pa nimam niti energije niti volje več pojasnjevat...tudi če kaj omenim,itak ne razumejo...Saj ne zamerim..Samo dodatno hudo mi je..
Kot sem povedala,sem dobila informacijo,da oče,ki me je popolnoma uničil,kao umira..In sem po 20-ih letih šla v domači kraj,v hišo,kjer se je vse dogajalo...z namenom,da se soočim z njim...Ni ga bilo doma,bila je pa babica in ostali sorodniki,ki so me gledali ko da sem z marsa padla...Povedali so mi,da je moj ati prav zdrav...da potuje po svetu,da mu prav nič ne manjka....Počutila sem se ..ma sploh se ne da opisat...Vprašala sem jih,če jih lahko še obiščem,pa je teta rekla,da me bo poklicala...da mi bo povedala,kakšna bo njegova reakcija...na to,da sem bila dejansko tam...rekla sem jim,naj mu vseeno povedo,da bi mu rada odpustila...za vse,kar mi je naredil...In par dni kasneje me je teta poklicala...da je govorila z njim...in da mi ON sporoča,da ga sicer ne moti,če obiskujem sorodnike...a da mi ON NE BO NIKOLI ODPUSTIL!!!!!!!!!!!!!!!!!
Da sem ga izdala...in da je preveč trpel zarad tega(njegov ugled)...
Rekla mi je še,da kar naj se oglasim...
Pol sem pa jaz nora?!?!
On meni ne odpusti???!!!
...tko sem zmedena,da se prav zares bojim...da se mi bo do konca zmešalo...
...zdajle,ko tole pišem...sem čisto potna...moja zdravnica se vrne šele 7-ega...
Bojim se,da ne bom zdržala do takrat...

Kleopatra, kaj naj ti rečem?
Rada bi ti rekla, da bodi pogumna. Ker zmoreš. 7.1. bo hitro. To je manj kot en teden.

Silvestrovo naj te prav nič ne mori. Če je človek bolan, ne more praznovati. Saj tisti, ki imajo angino tudi ne veseljačijo.

Glede odpuščanja, pa menim takole. Nekateri pravijo, da nimam prav, ampak tako mislim.

Človek mora sebi odpustiti. Odpuščanje drugim ljudem je povezano s tem, da sami sebi priznamo, da nismo krivi za stvari, ki so nam jih povzročili drugi. Da si ta občutek krivde oprostimo.

Za to, kar se je tebi dogajalo v otroštvu, nisi kriva. Oče ti je to storil. Ti si žrtev njegovega trpinčenja. In nimaš mu česa odpuščati le za to, ker si želiš biti dobra hči. Ti si dobra hči. Poskusila si, pa si bila zavrnjena.

Nisi kriva za svojo bolezen, ki sigurno v veliki meri vpliva na tvoje psihično in duševno stanje. In oče ti še zdaj nabija krivdo. Ker je njegova mentalna zrelost na stopnji nekaj letnega otroka. In ti tega ne moreš spremeniti.

Zdaj pa moraš prenehati biti njegova žrtev, ker on v tem očitno uživa.

Prevzeti moraš odgovornost zase. To si dolžna predvsem sami sebi. Odgovornost, da si odpustiš, ker si nabijaš krivdo in dovoliš, da to delajo še drugi.

Punca moja, drži se.  :rozicodam:

Keopatra....pošiljam ti topel objem in kanček poguma
Strinjam se z Jagodko. Ni štos v odpuščanju drugim. Meni se zdi pomembno spoznati, da so bila njihova dejanja napačna, za nas škodljiva..vendar pa krivda za njihova dejanja NI V NAS! Spoznati, da nismo krivi, če nam starši niso znali ali želeli izkazati ljubezen, ki si jo vsak otrok zasluži.
In končno spoznati, da smo vredni ljubezni. Poskusi se imeti rada, vsak dan malo bolj  :rozicodam:

Draga Kleopatra,
na žalost je tole, kar si opisala, povsem klasični vzorec zlorabe - in na še veliko večjo žalost še zdaleč nisi edina, ki jo poznam, da se mora z njim spopadat.

Občutek krivde, ker nisi dočakala novega leta s partnerjem in njegovo družino, je povsem nepotreben - poleg tega si naredila kompromis in šla k njim na kosilo, ne? Če se je partner odločil, da te navkljub stiski pusti samo doma, bo pač moral vsaj razumeti, kako se počutiš. Povej mu, razloži mu, dopovej mu - govori. Razloži mu, zakaj se tako počutiš, razloži mu, da rabiš oporo in podporo. Koliko sta do zdaj govorila o tvojih travmah?

Naprej: kar ti je storil oče, je zločin in tudi po vseh formalnih merilih kaznivo dejanje. Da ob tem nisi dobila podpore v družini, žal tudi ni sploh nič neobičajnega. Ne obremenjuj se z nekim imaginarnim odpuščanjem - tega ne rabiš. Kar rabiš, je spoznanje, da nisi ne odgovorna ne kriva za to, kar je storil oče. To je zelo naporen in težak proces - in z neko podporno psihoterapijo bo lažji. Še zmeraj bo pa dolgotrajen. Pusti očeta, ne ukvarjaj se z njim, ne boš ga spremenila, ne boš mu uspela dopovedati, kaj ti je storil - ampak tega niti ne rabiš. Rabiš samo sebe nazaj, in sebe boš našla pod krivdo, ki ti jo je uspel naložiti oče.
Mimogrede: mame nič ne omeniš - kaj pa je z njo?

Jagodka: odpuščanje drugim ljudem nima nobene zveze s tem, da sami sebi priznamo, da nismo krivi za stvari, ki so nam jih storili drugi. To sta dve povsem ločeni zadevi. In občutka krivde si ne oproščamo, ampak spoznamo, kako zgrešen in nepotreben in škodljiv je. Prav tako (in še bolj pomembno) ne gre za to, ali je Kleopatra oziroma katerakoli žrtev na njenem mestu bila dobra hči ali ne - to je samo po sebi nesmisel. Nobenemu otroku ni treba biti 'dober otrok' - samo otrok je pač; smo pa starši dolžni biti dobri, ja - ampak to je nekaj povsem drugega. Starši imamo do otrok na vsak način dolžnosti - obratno pa ne samo, da ne drži, ampak je v primeru zlorabe s strani starša še toliko bolj neumestno poudarjati. Vsaka manipulacija zlorabljevalca z žrtvijo namreč temelji ravno na občutku dolžnosti, ki ga vcepi svoji žrtvi in ravno preko tega mehanizma mu uspe odgovornost in krivdo preložiti s sebe na žrtev. Sploh ne gre za to, kakšna hči je bila in je Kleopatra - v nobenem primeru se ji ni smelo zgoditi, kar se ji je.
Kategorizirati otroka kot dobrega ali slabega ali karkoli vmes je narobe - ne samo narobe: je vir daleč premnogih otroških travm.
Saj vem, Jagodka, da nisi tako mislila - ampak to je nujno potrebno razjasniti.

Trina, saj pravim, moje mnenje. Govorim lahko le iz svojih izkušenj, ki v primerjavi z Kleopatrinimi in najbrž tudi tvojimi, niso omembe vredne. Moje življenje je v primerjavi s tem z rožicami postlano.

Moje težave so v večji meri povezane z ljudmi, ki sem jih srečala kasneje v svojem življenju.
Odpuščanje tem ljudem je zame zaenkrat še imaginarnost. In vsa čast tistim, ki to lahko naredite. Preprosto ne poznam načina. Še... Še vedno se ukvarjam s krivdo, napačnimi odločitvami....kaj pa če imajo prav... Ali je odpuščanje sploh mogoče? Ali je odpuščanje produkt srednjeveške krščanske morale, ki je na ta način želela doseči nekakšno oblast nad ljudmi?

Všeč mi je ta tvoj izraz imaginarno odpuščanje. Ja besede. rečemo lahko karkoli. Kaj pa v resnici mislimo in čutimo?

To, se otrok ne kategorizira na dobre in slabe, mi je popolnoma jasno. In tu se v celoti strinjam s teboj. Niti za trenutek nisem pomislila, kadarkoli v življenju, da bi bil otrok lahko slab.

Govorila sem za sedanjost, ne za čas otroštva. Tudi danes je dobra hči, tako kot je bila vedno. Pokopana pod krivdo, nabito s strani očeta, z občutkom, da ni dobra, se je Kleopatra vrnila k njemu, da bi z njim govorila... in ponovno doživela zaničevnaje in manipulacijo in nabijanje krivda v smislu, da ni dobra. Da ni vredna. In po njenih prejšnjih postih sklepam, da želi stvari nekako razčistiti. Mu pokazati, da je pripravljena z njim govoriti... mu pokazati, da je dobra... čeprav to je. 

Zapleteno in tragično. Žalostno.


Držte se, dekleta.  :rozicodam:

Uf, tole pa je zgodba, da me kar trese. Iz kože bi skočila. In ravnokar sem imela na tvojo temo doma precej eksploziven monolog pred možem. To so zgodbe, ki so res rob tega, kaj se lahko zgodi, če ti tako vcepijo občutek dolžnosti, kot je napisala trina - da se bojiš, da imaš strah..da si zlorabljen do konca. Vse v tvojem življenju postane dolžnost in če ne boš izpolnila tega in tega, si kriva, kriva, kriva???!!!

Vse je dolg, dolg, dolg, prosim no...lahko kar padem dol in v joku, sam in poscan umrem?

Tvoja zgodba me je, uf, ganila, stresla, odneslo me je s stola do stropa in me metalo po sobi, ti, ki to živiš, ženska, tebe premetava še toliko bolj. Kolk si ti močna!!!! Tableti, injekcije, iskanje ravnotežja...je čudno?? Ni, sredi monologa sem se drla: Je čudno, da sem vas odrivala??? Ni! Ker moraš nekako sredi tega preživet!! Odrini njegov odrinek, kleopatra, to je njegovo, njegovo in samo njegovo. Ti si pogumno šla do konca in to je to. Nimaš si kaj očitati, storila si vse, do konca si izčrpala ljubezen in si lahko samo ponosna nase. Zdaj bo menda dovolj. Odpočij si.

Poznam te občutke, zjutraj sem se komaj odpravila voščit novo leto, božič in ostala sranja sem izpustila letos brez občutka krivde...v kuhinjo je v podobi očeta vstopil strah in razlezel se je po vseh kotičkih duše in širše, zaleze se po prostoru in potuje po hiši, črno kot sam hudič z rogovi...najmanj kar bi rabila, je to, da mi partner reče...pa dej, sprost se. Sprost se ti, mater ti ...da ne rečem kaj.
Do konca si dolžan, kaj bi še radi, tukaj imate žile in pumpajte...pumpajte živali.

Reševala me je jeza. Eksplozije jeze. Marsikdaj tukaj na forumu preklinjam kot furman, še huje, ampak najhuje je to, da bi še bolj, če bi se dalo. Pi.... vam mate... v ku.... prokle...ti... beda..ki... fak, fak, fak, razpočla bi se, vam razbila glave, da bi šprica..la kri, masaker (saj ne bom v resnici no), odsekat vse to in it naprej, brez njih, brez tega voza...na klancu. Nee, mi Francke, za vozom, pa vsi naši "ljubi" bi morali gor sedet.

Vem, kaj počnem zdaj in vem, da vsaj trina,  (vrinjen stavek, vejica :) ) šteje pike in vejice in se križa, kako stojijo, baba sm, neurejena:). Itak da sem, divja, odbita in brcam, da se kar kadi. Uf, pozabila sem že, kako se preda pravim, res ljubečim ljudem. Še na belo zastavo praskam. Ampak ok, paše, da se razpočiš, da daš ven, da stiskaš zobe in renčiš, pošlješ vse v p.m... mislm, daj mi razloži, kaj so to za eni partnerji? Ne razumejo, da ne moreš vstat, ker te boli, ker se valjaš v bolečini zapuščenega, pretepenega otroka, sirote???!!! In pol jokam...

Kakšen je to oče???!! Nimam besed. In poznam občutke. In predvsem...nisi mu dolžna odpustit in nisi dolžna sploh. Sirote. Jerice. Svoje laske češeš z glavničkom iz kosti in kri ti mezi čez oči na lobanji. Da bi pa morala odpustit, oprosti, ženska, dejmo se malo skulirat...ni nam treba.

Enkrat sem se šla zapret tudi v samostan v tišino in me je ganila zgodba sv. Frančiška. On je svetnik, kot veš, pa ni mogel odpustiti očetu. Ker ne moreš odpustiti, če ne sprejmejo, če ne znajo sprejeti. Nočem ali ne morem, isto ti je. Razložil si je, da gredo nekatere vezi med nami pač onkraj. In niso rešljive na tej zemlji. In je šel naprej s svojimi brati ubožci, delat drugačno cerkev, drugačno skupnost kot nam jo prodajajo dandanes... ubožci pač, počenčki, bratje, mal kruha so nafehtal pa se poskušal imet nekak radi. Dejmo se nehat slepit. Ubožci smo vsi, samo eni si priznamo:).

Nimaš kaj, vedno bomo iskali svojo družino, svojo bližino, svojo varnost, nikoli te sanje ne bodo umrle, ampak marsikdaj to družino najdemo povsod drugje, samo doma ne...kar je, hvalabogu, hvalabogu, hvalabogu...da obstajajo neki ljudje, kjer ti ni vse samo dolg in krivda...nikoli se ne bodo nehali dogajati čudeži in vedno boš našla še koga, ki te bo razumel in bo razumel tvojo bolečino. In hkrati menda lahko eno tako intimno varnost lahko spleteš še s kom edinim, ki res, res res razume in je potem to to, tista bližina, v kateri lahko vsaj dihaš, ker si lahko res ranljiv, majhen, ubogi, pa tudi barvit, karakteren, dolg pa postane bolj veselje, saj za ljube ljudi rad kaj storiš.

Kaj si delamo res, včasih bi ponoru, kakšen je ta svet. Blazno.

Kleopatra, počasi, po korakih, ne rabimo vsega danes rešit. Cel svet, kot da se je na nas zrušil, pa je treba vzet si lahkotneje, preveč dolga čutimo, moramo rešit, moraaamooo. Ampak dejmo po korakih. Jemat si. Pa kaj sproti živet. Pa kaj videt, pa počasi odvozlat, videt, zakaj je tako... Pa kaj se mogoče tudi reši. Poskusi še kaj prebrat že tukaj na forumu v temi "sočutje notranjemu otroku...", pa knjige, pa psihoterapevt, pa počasi iz dneva v dan.

Včasih je res vsega preveč naenkrat in kloneš ampak se da. Jaz sem mislila, da se ne da, da je konec, da sem že vse doživela in da je to blo to. Pa ni. Mislim pa, da partner ti bo moral prisluhnit, ob njem se boš morala počutit vsaj tako varno kot se počutiš tukaj na forumu. Bi mu upala tole pokazat? Kaj pišeš tu gor? Če ne, se osvobodi... da bi morala še snubitvi v takem nekaj bit dolžna. Hjoj...zakaj le. Ljubezen umije spomin, to ni fraza. Odpustila si, šla čez sebe, bila prebičana, osramočena in vse po spisku...amen zdaj, še kristis na križu se je, po tem, ko je odpustil svojim krvnikom dvignil v novo življenje;). Prepuščaj se ljudem, ki bodo razumeli in prenesli. Človeško bi bilo ane. In zato, vidiš, prav zato, bo še vse dobro:).

Lepo bodi in vseeno lepo praznuj, iz srca, srca, srca ti želim, da si privoščiš kaj - zase. Drži se!  :)

V službi....za šankom..en hudičev skot se je nažrl in se znaša nad mano...dovolj imam...pkličem 113..Povem,kaj se mi dogaja v lokalu,policist pa reče.."ej,a je vaš sin že vrnil 70e..?"..???..Nič mi ni jasno..šok..glas mi zastane v grlu...ne morem niti vprašat za kaj gre...kako..od kje???..
Pokličem mojega dragega...naj me odpelje domov...ne morem več..rada bi domov..Odpelje me pred rojstno hišo...Fotrov avto je doma...srce mi od strahu razbija kot noro..."Ljubi,zakaj si me peljal sem???"...Pravi mi,naj kar grem tja...a da on ne more z menoj...da je konec med nama...da je vsega preveč...V solzah se opotekam proti vratom...pozvonim...ON mi odpre..strah me duši..solze mi zakrivajo pogled nanj...v stanovanju je temno...a kljub temu vidim,da je tam moj sin!!!Nič mi ni jasno...Moj ljubi me je zapustil,trga me na kose od bolečine...pa nikogar ne zanima....Na mizi zagledam tistih prekletih 70e...Vprašujoče pogledam tamalga,oče stoji za njim..Oba sta v prizoru..In začutim..Udarec..Udaril me je...ne vem..kdo od njih...
Na ves glas zatulim...slišim nekje od daleč glas mojega najdražjega..."Ljubi,Ljubi...zbudi se...zakaj jokaš..?"
...KONČNO odprem oči...mater...spet hudičeve more...Pa to ni res..Ne morem nehat jokat,zato se poberem v kuhinjo...prižgem cigareto...in še vedno čutim tist udarec...Pa razmišljam o besedah prijateljice,ki mi je nekoč dejala,da sanje čistijo dušo...Pa si nekak ne morem tega zdajle vbit v glavo..Mene bodo te more pokončale...če se ne bom sama...
Še pet dni,pa se vrne moja draga zdravnica...Še pet dni...
Morda je egoistično...vendar se na vas,moji dragi neznanci,zanašam...da mi boste pomagali..Teh dolgih pet dni...Ker me grabi panika ob misli,da mi zmanjka Helexa,ki mi pomaga preživljat tele agonije...Prekleta kemija...a brez nje ne bi bilo mene...Pravijo,da je vsaka stvar za nekaj dobra...Zakaj neki je dobro,da niti spat več ne upam..????

Samo še pet dni. Hitro bo. Tukaj smo.

Če se ti zdi čakanje predolgo, pokliči v bolnico. Na SOS telefon.

Drži se  :rozicodam:

Kleopatra, to je posttravmatski stres. Bila si po 20-ih letih v rojstni hiši, tukaj na forumu razčiščuješ na nek način, pogovarjaš se z dragim, želiš si, da bi bilo vse rešeno, podzavest išče izhode in marsikaj je priplavalo na površje... Po takih "sanjah", morah,  si še kak dan res, kot bi bil tepen, srce ti pospešeno bije, odvijajo se flashi... Mislila sem, da so to celo nekakšne izventelesne izkušnje, onostranstvo pa to, dokler mi ni psihiatrinja razložila, kaj to pravzaprav je. Stisni se k dragemu in naj te crklja, bodi mali otrok, jokaj, če te je vprašal, kaj je s tabo, mu ni vseeno! Kdaj se prestrašijo in ne znajo povsem reagirati, zato mu povej. Ni mu vseeno, to veliko pomeni, to pomeni vse. Vse bo še dobro, te dni si veliko doživela in je vse pravzaprav "logično", čeprav boli. Vendar se res "čistiš" in počaaasi se bo sestavilo. Potrebuješ smiselnost dogajanja v tvojem življenju in to je počasen proces. Zdrži, vse bo še dobro, počivaj, naredi si svoj ritem dneva, razloži dragemu, kako bi reagiral, če bi te danes našel tako, kako bi te rešil... crklja naj te v glavnem, ti pa si to le privošči..
Ne spusti ga, privošči si ga, tudi njegovo lahkotnost, oni nas tega vseeno učijo :). Objem, rada te imam, čeprav te ne poznam...

Teh nekaj dni se bolj zanesi na svojega dragega.
Zdi se mi, da mu ne poveš vsega, kar se dogaja v tebi.
Vendar moraš, saj ti bo le tako znal pravilno pomagati.
Ljudje smo za druge pripravljeni storiti marsikaj, tudi v svojo škodo. Temu pravimo prijateljstvo.

Četudi ti forum vsaj malo pomaga, bolje in hitreje lahko to stori tvoj dragi.

Po sedmem Januarju bo še osmi, pa Februar...tvoj najbližji pa je ZDAJ tu...nauči ga...

Ne obupaj,  :rozicodam:

Kleopatra, situacija v kateri si trenutno, je zelo zapletena, a sem prepričana, da boš s pomočjo zdravnice (terapevta) zadeve počasi uredila. Držim pesti zate!

Sem pa vesela, da imaš sedaj ob sebi razumevajočega partnerja. To ogromno pomeni.

Hvala vam,z dragim vas kar skupaj bereva...zelo pomagajo vaše besede...hvala

Super je, da sta v tem s partnerjem. Dragi partner, če tole bereš, naj te ne bo strah, saj nismo zmešane, je pa kdaj mal težko prenest  :sesmejem:...
Skasiraš pač stvari v življenju in potem dobiš to v paketu s krasno osebo, kakršne smo  ;D.

Držta se še naprej skupaj, ljubezen vse reši:).

Kleopatra,

če ni prepozno in je tvoj oče še živ, pa ti jaz toplo svetujem slednje! Mislim, da je najbolj modro in pametno to, DA MU ODPUSTIŠ, DOKLER NJEGOVO SRCE ŠE BIJE...verjemi! Ni lahko to narediti, lažje je reči, čeprav si prefstavljam kaj doživljaš/doživljate! Nekaj pd imam jaz s svojim očetom, ki ni nikoli imel s svojo sedaj 30-letno hčerko nek očetovski odnos, ne pomnem zadnjega objema, iraza RAD TE IMAM ali SPOŠTUJEM TE, PONOSEM SEM NATE.. :'(in to boli, ali vem, da mu moram odpustiti, če se želim dobro počutiti sama s seboj! Nekaj korakov sem že naredila in dejansko mi je bolje..prej sem vedno imela nočne more, v katerih me je on "strašil"..Ko pa narediš ta moder korak, je sčasoma bolje!

Postavi se v njegovo kožo in začutila boš, da kljub vsemu, notranje PEKLENSKO TRPI, GA MORI..in si želi smrti, da bi v tem spancu pozabil na vse..ali še prej, mu PROSIM ODPUSTI!  :A) Nekdaj pa boš zagotovo našla odgovor na zakaj...vse to! Samo pokukaj v njegovo preteklost in prednike, pa ti bo jasno...

Srečno in v nečem globoko pomnljivo leto 2009!  :clap:

                                                                            Dušica

Jaz sem pa vedno bolj prepričana,da on prav nič ne trpi...trpim le jaz...Sem se pa odločila,da temu naredim konec...in verjamem,da mi bo uspelo...Mislim,da sem na zelo dobri poti,da to dejansko dosežem...Vem,da je nekje blizu čas,ko ne bom več bolna!!
...še dva dni do moje psihiatrinje...mislim,da bo ponosna name.. :)

To! :)
Kar ni za k človeku, je za stran od človeka.

No, da si se le oglasila, Kleopatra!
Me zelo veseli, da si bolje. :)

Pred urco me je poklicala teta in mi sporočila,da zaradi varnosti ne smem več prit domov...češ,da oče tega ne dovoli...da je nevaren...da ona pač samo pleše kakor on žvižga...da pa lahko imam stike z njo,prek mobitela...Po 20-ih pofu..nih letih sem našla svojo družino,vzpostavila stik,pa mi je spet ON vse vzel...počutim se natanko tko,kot sem se pri 14-ih letih,ko sem zbežala od doma,od njega...Zavrženo...stran vrženo,kot smet...In itak,da me je sesulo...poklicala sem psihiatrinjo,ji povedala vse,pa da se bojim sama sebe...svojih morebitnih nepremišljenih dejanj...posledic...Rekla je,naj vzamem 2 helexa,pa naj jo čez uro pokličem...Kaj mi pa konec koncev sploh lahko pomaga preko telefona??...Men razžira dušo,duši me od bolečine...moj ljubi mi stoji ob strani,pa nič ne pomaga,,bolečina res prehuda...
Nehote v mislih podoživljam dogodke iz otroštva...Če mi ne bo heleks nč zalegel,mi bo verjetno spet iz urgence poslala injekcijo,mix apaurina in prazineja...položl me bo v posteljo,čez nekaj ur se bom zbudila,se vsega spomnila...in vse jovo na novo....Sprašujem se,kolk časa lahko sploh človek tkole preživi...Glede na bolečino,ki jo zdajle čutim,bi rekla...da teoretično ne dolgo...
                                                      Kleopatra

bolečine ne morem vzeti, lahko le virtualni objem pošljem  :rozicodam:

LEj, Kleopatra, sama vidiš, da pomirjevala in injekcije zadevo samo začasno ublažijo.
Poskusi raje nekako razumno sestaviti to zgodbo. V stisko te je spravila informacija, da oče umira in želi s tabo doseči pomiritev. Odločila si se in se pogumno odpravila raziskat zadevo, izkazalo pa se je, da so bile informacije napačne (oče še veselo miga) - si pa ob tem po dolgih letih spet vzpostavila stik z družino, kar je nedvomno super. Žal kaže, da se oče v teh letih ni prida spremenil, kar spet potrjuje pravilnost tvoje odločitve pri 14ih, da greš na svoje.
Kolikor jaz berem, nisi naredila niti ene amlenkosti, zaradi katere bi se počutila kakorkoli krivo ali slabo. Seveda, nova zavrnitev te je močno prizadela - ampak konec koncev je pa tudi to nekaj vredno, da se ne rabiš spraševati, ali so nekateri tepci po vseh letih še zmeraj tepci, ne?
Vsaj za vajo poskusi pogledati na to zadnjo epizodo z nekaj pozitivne moči. Lepo si se odzvala, žal si jih spet dobila po prstih, ampak to ni tvoj problem. Tudi teta in babica se lahko zamislita, ali počneta prav, ko vendar vidita tvojo željo, da stike ohranite.
Drži se.

Draga Kleopatra,

preživela boš. In ker človek takole dolgo res ne sme biti, boš dobila še kakšno injekcijo, ki te bo prisilila, da zaspiš vsaj za nekaj ur. Kljub bolečini v duši se bo telo vsaj za tisto najbolj nujno mero odpočilo. Opri se na partnerja, velika pohvala mu gre, da ti takole stoji ob strani - najbrž je tudi njemu jasno, da v tem trenutkih, ko podoživljaš groze izpred dvajsetih let, nisi sposobna razumskega pogleda. V takem akutnem stanju je potrebno najprej umiriti telo in potem še dušo toliko, da se boš čez čas sposobna spoprijeti s to svojo stisko in jo začeti reševati. Očitno imaš res nadvse dobro podporno osebo; če bo pa le prehudo, pa razmislita tudi o bolnišnici.
Mogoče bi bilo pametno tudi, da se s psihiatrinjo pogovorita o spremembi terapije.

Od srca ti želim, da tole čim prej prebrodiš.

Kleopatra, storila si vse, kar je bilo v tvoji moči ( po moje še malo več)
To je dejstvo, uporabi ga za protiutež občutku krivde, ki te tako močno tare...
Družina, sorodniki...to so spremenljive stvari, četudi smo učeni o neki "svetosti" družine in vse to...
Tete, strici, vsi, ki ne razumejo tvoje stiske in sami ne zmigajo svojih riti za spremembo na bolje, niso vredni tolike pozornosti.

Je pa drugo pomembno : tvoja sedanja družina... ne na račun preteklosti postavljati bližnjih ( Pravih bližnjih) v drugo vrsto...
Če se občutka odgovornosti ne moreš rešiti, daj ga vsaj usmeri proti tistim, za katere s to izplača.

Bolečina pa...mine...spet pride...mine...(tudi dober zobobol se tako obnaša :'()

Kleopatrin sopotnik, ne odnehaj, rešitev MORA obstajati... :oki:

Se podpišem, predvsem to, da zaživi s polnimi pljuči s svojo družino, privošči si jo, izmozgaj jo, naj bo - tvoja:).
Vse ostalo pošlji na Mars. 

Dolgo se nisem oglasila.Ker me je vendarle zlomilo.Psihiatrinja mi je svetovala,naj obdržim stike s teto.Me je večkrat klicala...češ,da je to najina mala skrivnost...da je zvedela,da slikam..da bi rada imela eno mojo sliko...Poslala sem ji nekaj fotk mojih izdelkov,naj si izbere enega...Bilo je že tik pred tem,da ji pošljem...pa je rekla,naj nekak izbrišem moje ime spodaj,da ne bo kdo v hiši vedel,čigava je...Vmes mi je zdravnica povečala dozo Welbutrina...imela sem čast doživet najslabše možne neželene učinke...V omami mešanice sem se najprej celo strinjala s tem,da zatajim nekaj,kar sem naredila s svojimi rokami.....Ko me teta spet pokliče...da je z babico vsak dan slabše....in da mora spregovorit glede pogreba...da bi bilo najbolje,da sploh ne pridem,če pa že moram,naj bom nekje zadaj,da me ne bi kdo videl...Madona,nič več mi ni jasno...kdo je zdej tle žrtev...jaz se moram skrivat???
Vmes zvem,da je moj stric po materini strani vedel,kaj je oče počel z menoj...To mi pove pred mojim dragim in sinom...Vedel je..."pa tvoja mat je tudi ves čas vedela,veš...sam smo se ga vsi bali..."
Misli so se mi začele tepst...Torej so le vedeli...pa prav nihče ni mignil s prstom...so se obrnili stran,kot da se nič ne dogaja...Welbutrin je naredil še svoje...in se mi je dobesedno utrgalo..En dan,ne spomnem se točno...sta dragi in sin šla V samobor...Zamenjala sem ključavnico na vratih(niti ne vem zakaj?!)...se nažrla tablet,poklicala še na urgenco,prišli,mi dali injekcijo...Kar se je potem dogajalo,vem po pripovedovanju sina...in njega....ki je spokal svoje stvari...in me pustil v takem stanju...Ne morem verjet,da sem se zbudila...
Ko sem prišla malo k sebi,sem poklicala dragega,ga rotila,naj se vrne...Bolečina je bila neznosna...Prišel je...sem šla do psihiatrinje...ji povedala vse,kar se je zgodilo...napisala mi je recepte,brez Welbutrina seveda...in mi rekla:zdržite,4-ega se vidimo...."
Zdaj sem tule,za kompom,dragi še spi....v meni je nekaj umrlo...Kdaj me bo spet zapustil,ko ga bom najbolj potrebovala...Pa saj mu ne zamerim...Vendar je prav vse spremljal,kar se je dogajalo...Ne vem več nič...Vedeli so....kdo vse še ve..
Jaz hodim k psihiatru,pa se mi zdi da so prav vsi moji sorodniki za na zaprti oddelek...Sliko sem podarila drugam...Oni tam niso vredni mojega dreka na steni,kaj šele moje lepe slike...Prekinila stike s teto,zamenjala številko...Ni je bilo 20 let,bom pa še 20 let brez nje in vseh...niti na pogreb me ne bo...nič bat...zame so itak vsi umrli...
Zdajle le preživljam čas,čuteč ga,kako teče skozi prosojno mojo bit...

O biti ne bi znal česa pametnega povedati, ostalo je pa tudi hudo zoprno. Predvsem si naredila modro ono s telefonom - iz tvojih prejšnjih pripovedi se mi je zdelo res nenavadno, kako so sorodniki po 20 letih ignorance takole planili po tebi. Kje so bili pa prej?
Lej, morda je najpomembnejša zadeva, ki se ji res posveti, zdajle tvoja osnovna družinica. Da se že zaradi njiju splača preživeti, to, upam, misliš tudi sama in je šlo pri tistih tabletah zgolj za hip obupa. Da je tvoj moški malo obupal, je na nek način razumljivo: v zvezo je 'kupil' neko osebo, ki je v zadnjih mesecih dobila neke povsem druge lastnosti, o katerih prej leta ni bilo en duha ne sluha, obenem pa so vprašanja, povezana z zlorabljenim partnerjem, dokaj zapletena. Skratka ni nenavadno, da se partner obnaša čudno.
Zdajle vsi rabite nek mir in gotovost. Osredotočite se na domače življenje. Podatki o preteklosti, pa naj bodo še tako boleči, naj se razrešujejo počasi in v nekem redu. Sama premisli, kako z njimi. Morda imaš še čas za tožbo, morda bi te to za silo potešilo. Ampak o teh zadevah res počasi. Zdajle sta pomembna ti in tvoja družinica.
Drži se, Kleopatra.

Hvala,Ton...Vem,da je bil tisto klic na pomoč...in dejansko razmišljam o ponovni tožbi,ki se ji je že dvakrat izognil..Naslednji mesec grem k psihiatrinji dr.Martini Žmuc Tomori,ki me je enkrat pregledala...pred kakimi 20-imi leti...in ena prvih ugotovila,da z očetom ni vse ok,vendar je takrat odklonil sodelovanje ali zdravljenje...
Sorodnica je pa najverjetneje planila zgolj iz radovednosti,dolgočasja...nič drugega...Nič pridobila,nič izgubila...,ne?
Lep dan vsem...
               Kleopatra

ja, zna biti res... se strinjam - pametna poteza, zamenjava telefon.št., pretrgat stike - njihova izguba; tukaj si pomembna ti in tvoj sin in tvoj parter. Pa nihče drug.

..uf, težko je kaj pametnega napisat...

tožba... se strinjam - a kako bo vplivalo nate?

Objem  :rozicodam:

Kleopatra, prekini do konca... pusti jih , naj gredo svojo pot, prehudo ceno plačuješ...
Napravi prostor za svojega prijatelja, naj tudi on potrebuje tebe...posveti se njemu. Sedaj se je še vrnil, ko si ga res potrebovala, daj mu razlog, da ostane. Pusti preteklost, k vragu z njo, mnogi jo tako odrivamo od sebe...

Tožba - bo to zadoščenje, kazen...komu? Saj vsi vedo ves čas, bodo potem drugačni? Ne bodo...
Razmišljanje o tem pusti za čas, ko bodo misli urejene.

...uh... drži se, ostani tu z nami

Lep pozdrav
Mi ve kdo povedat,a je možno,da imam kake stranske učinke zaradi nenadnega prenehanja jemanja Welbutrina...al se mi sam slabša...Ponoči agonije,nočne more,potenje,tresenje...tud zdaj,ko sem že nekaj ur pokonc,ne mine...pa vsiljivke...res čudne misli...Ne da se mi klicat psihiatrinje,ker mi tko nič konkretnega ne pove....Jemala sem ga dva meseca,pa bi samo rada vedela,a gre za odtegnitveni sindrom...ali se mi bo končno do konca "utrgal"?
Vnaprej hvala za kakršenkolio odgovor,Kleopatra

Čeprav tega zdravila ne poznam, gre zelo verjetno za odtegnitvene učinke. Zakaj pa takole na hitro ukinjaš antidepresiv?

če kaj pomaga... http://www.nebojse.si/Forum/index.php?topic=2213.0

Ton,zato ker je stranski učinek samomorilne misli!!Imam itak še dva antidepresiva...tega se pa definitivno ne dotaknem več...me je cel teden držalo...pa še nagnjena sem k temu...
Arwen,hvala

Dobro, poznam, kar nekaj antidepresivov ima NA ZAČETKU JEMANJA ta stranski učinek - potem pa skupaj z drugimi izzveni. Ne vem, zakaj je temu tako, sem pa prepričan, da tega farmacevti in dohtarji ne delajo zanalašč.
Žal mi je, ko berem, da tudi psihiatra ne uživa tvojega zaupanja - imaš možnost, da jo bodisi prepričaš o svojem stanju ali nemara zamenjaš? Ker dober psihič je zelo pomemben dejavnik za izboljšanje stanja.
Če pa so temne misli prehude in se že bojiš sebe, pa, prosim, razmisli, ali bi vsaj začetnega dela zdravljenja ne poskusila opraviti na varnem v bolnišnici. Čudi me, da ti tega niso predlagali zadnjič po izkušnji s tabletami.
In drži se, punca!

Sem še živa,a ne vem,kako dolgo bom še... :jok:

Kaj dogaja Kleopatra?

Kleopatra?

Povej !!  Kaj te muci ??

Kleopatra, reci.

Kleopatra, daj se javi. Tudi jaz sem prejšnji teden mislila, da ne bom dolgo...pridejo trenutki v življenju...a...po samomoru ni popravnega, kot mi je napisal Ton. Napiši. Saj razumemo.
Jaz sem prejšnji teden naredila celo štalo. Pomagali so mi vsi...nekateri še osebno. Ni nam vseeno.  :rozicodam:

Kleopatra ne obupat! Res se da rešit iz vsega tega... Gre počasi in je zelo težko, ampak se da in potem si zelo srečen. Vem pa da izgleda kot da nikoli nebo boljše... Probaj v sebi najti tisto moč, ki ti bo pomagala splezati ven iz te luknje, tukaj nas je veliko takih, ki smo bili že čisto obupani, pa se je nakoncu kar dobro izšlo. No uglavnem moraš se borit  :boks: :boks: :boks:

Drži se !

Kleopatra, tu smo  :rozicodam:; reci, kako lahko pomagam(o)?

Včeraj, ko sem brala to temo, sem potem še zvečer razmišljala, kako sem se počutila nekajkrat v preteklem mesecu...najhujše mi je bilo, ko sem sina poslala ven in je bila čez uro nevihta...grozni občutki krivde, čeprav je tu okrog veliko blokov in knjižnica, kamor bi se lahko zatekel pod streho..vem, da sem takrat skoraj čisto klonila zaradi začetnega učinka antidepresivov, sedaj tudi vem, da me je pahnilo v tako razpoloženje poleg sinovega neuspeha v šoli še eno drugo dogajanje...sedaj, čez en mesec vidim čisto, ad-ji so prijeli..takrat pa:

ne znam..pa sem ful razmišljala..opisati občutkov..spokan led, po katerem hodiš je mogoče res še najbližje tistemu, kar sem čutila...grozo in nemoč...totalna nezmožnost karkoli narediti, da bi se rešil..

pomaga samo postelja in mir, da te nihče ne sili k ničemur, da tu in tam odpreš oči, ko zmoreš in v neki tesnobi in stiski napišeš nekaj nepovezanih stavkov sem...meni je takrat v pravem trenutku priskočila na pomoč Trina...v tisti temi in še eni drugi čez dva tedna so mi pomagali še nekateri drugi..z občutkom, da nisi sam, če že partnerja nimaš..

mene ven vlečejo otroci, tudi ti ga imaš, čeprav so velikokrat prav oni povzročitelji stresa, padcev razpoloženja...

vedi, da sem tudi jaz tu...za tebe.  :038:

Domnevam, da si bila tudi spolno zlorabljena. V Ljubljani je skupina za samopomoč za žrtve spolnega nasilja. Toplo priporočam kakšno skupino za samopomoč.

Sej spolna zloraba ni najhujše,kar se je zgodilo...NUJNO VAS SPRAŠUJEM IN HVALA VNAPREJ ZA KAKRŠENKOLI ODGOVOR!
Sem popolnoma v temi...črne misli..Umrla mi je babica,sin postal polnoleten..
Kako naj partnerju razložim,da v tem stanju ne prenesem dotikov,še manj spolnosti..Kr rine vame in ko ga zavrnem je ves užaljen..Sili me ven,čeprav že več kot 14 dni ležim..Socijalna fobija,bulimija...vse imam čast doživljat...Z zdravnico redno kontaktirava po telefonu,njena medicinska sestra pride do mene,mi pomaga...
Žrem ceeel kup zdravil..in ne morem več ničesar..Partner pa me še bolj v podenj spravlkja,ker ne razume(stokrat sem mu že povedala)..in je užaljen...in potem imam slabo vest..Matr,res ne bom več dolgo...ne morem...Prosim,a me razumete,da me vsak dotik spomne na zlorabo,včasih se kar stresem,ko se me dotakne...Pa obenem se mi smilo,dober človek je...A tko ne more zadeva funkcionirat...pa včasih zlorabim tablete,dobim dve injekciji...in sem ohromljena...nič ne boli..ni pa prijetno...dan pa le preživim..
Prosim,naj mi kdo napiše kaj,da bom njemu pokazala...da se ne bom počutila še bolj bedno kot sem...
vnaprej hvala...upam,da se mi danes ne bo treba nafilat z zdravili...ne želim si...zato sem se odločila,da se zatečem k vam..


RADA BI ŽIVELA!!!Pa ne najdem več razloga zato,da bi...

glede na vse zapisano bi rekla, da rabiš počitek, mir... rabiš .. kaj pa vem? mogoče bi hospitalizacija prav prišla? da urediš misli, da predelaš določene stvari... si se na strokovnjake, ki so usposobljeni za pomoč žrtvam spolne zlorabe, obrnila?

Predvidevam, da je smrt babice sprožila v tebi kopico spominov...

Objem  :rozicodam:

Draga Kleopatra,
glede partnerja ti ne znam svetovat drugega kot to, da ga pošlji na pogovor k svoji zdravnici - ali pa naj se z njim pogovori medicinska sestra, ki, praviš, ti prihaja pomagat. Nikar slabe vesti, je nimaš za kaj imet; nisi mu dolžna ničesar vračat ali izkazovat hvaležnosti ali česarkoli že s tem, da mu ugodiš. To ni ljubezen.

Kleopatra,
prav vse razloge iamš za to, da živiš, samo ta trenutek jih ne moreš ugledat. Svetujem ti, da se nujno in takoj odločiš za psihoterapijo: na Belem obroču boš dobila psihoterapevtko, ki se ukvarja prav s spolno zlorabo, in podporo sotrpink. Če potrebuješ pomoč pri navezavi stikov z Belim obročem, le povej, pa bomo takoj pomagali. Prav?

Ne se vdat, saj boš zlezla ven. Ampak morala boš sama naredit odločilne korake za to, nihče drug jih ne more namesto tebe. Z veseljem pa ti pomagamo pri njih.

Ma res je vse privrelo na dan ob babičini smrti...ona je vedela,pa se je stran obrnila,naredila ni prav nič,da bi mi pomagala...mučijo me ponoč grozljive more,podoživljam nore stvari,za katere sem mislila da so pozabljene...ne prenesem dotika,crkljam se samo z mojimi rožicami in živalmi...
Bila sem v skupini Katje Bašič,pred mnogimi leti..Moja prekleta depra je bipolarna...in zdajle pač nisem manična...ampak res na podnu...
Bojim se,da bom izgubila partnerja,ker se mu telesno umikam,on pa pol to obrne,češ da ga ne maram...ni fer...v takem stanju se bojim sama sebe,ker sem nagnjena k samomorilnosti..madona...pa sem sprabvila iz sebe..in pritisnila bom pošlji..
če ga izgubim,ker mu ni jasno..zakaj ga fizično zavračam...bom morda kr umrla...Na POOOOMOOOOOOČ

Kaj pa nasvet, ki ga je dala Trina - da bi mu kdo razložil, kaj spolna zloraba je? al pa da bi mogoče sam prebral kaj o tem?

Kleopatra,
ne govorim o skupini Katje Bašič, tisto je druga reč - govorim o psihoterapiji, ki ti jo priskrbi društvo Beli obroč (ustanovila ga je Vlasta Nussdorfer) in jo izvaja usposobljena psihoterapevtka. Si pripravljena poskusit? Morala boš pa prit v Ljubljano, seveda.

Če pa je tvoja diagnoza bipolarna motnja (tudi moja je), si lahko, če želiš, deležna še širše podpore v podporni skupini; če le zmoreš, se poskusi udeležit delavnic za obvladovanje bipolarne motnje v avgustu, ki jih vodi Mojca Dernovšek, ki je daleč najboljši strokovnjak za našo diagnozo. Tudi glede terapije ti bo z veseljem svetovala kaj koristnega - faramakoterapija bipolarne motnje zna bit precej zakomplicirana in tvoja kombinacija zdravil očitno ni prava, če se to stanje vleče že toliko mesecev.

Torej: najprej psihoterapija na Belem obroču, potem pa naprej. Ja?
Ni hudič, da te ne zvlečemo iz tega!

Kleopatra, se mi zdi, da je samo to bilo absolutno premalo


Trinin predlog je slišat OK? kaj meniš?


p.s.
kaj pa sin? je doma? pri očetu? na svoje? ... te je še kdaj poskusil udarit?

sin živi pri meni...bojim se ga...če nisem dovolj prijazna z njim..mi reče,da bo odšel..in dobro ve,da postanem panična...
jst zdajle nisem zmožna pisat o zlorabi...vsakič,ko se me dragi dotaknem,se mi zvrti pred očmi vse grozno...a bi lahko kdo od tukaj razložim,zakaj zlorabljeni nismo vedno razpoloženi...

Saj si si že sama odgovorila, Kleopatra.

Glej, iz še tako globokih globočin se da prit - ampak samo tako, da tudi sama pomagaš. Razumem, da se grozno počutiš, a žal je tako, da boš odločilni korak k izboljšanju morala storit ti sama, nihče drug ga ne more namesto tebe. Kako torej? Beli obroč? Psihoterapija?

Spolno zlorabo boš morala predelati, vprašanje je samo, kdaj bi bilo primerno, da greš odpirat stare rane. V tem trenutku se mi ne zdiš ravno sposobna...mogoče ti pa res kombinacija zdravil ne odgovarja..prvo kar moraš narediti je, da si zdravstveno opomoreš in se pomiriš.

Včeraj sem spet otožno pomislila na to, da bi nas žrtve zlorab morala po odhodu iz primarne družine na svetu čakati nebesa, čaka pa nas pekel. Kako se pekla rešiti? Z zdravili, sprejetjem pomoči od zunaj: okolica, strokovnjaki, forum, prijatelji..s psihoterapijo in še čim. To je tista lučka, ki jo vidiš v daljavi..rešitev torej je, sedaj moraš pač samo čakati, da prideš do tiste lučke in tačas trpeti v temi s svojimi strahovi. Moraš si ponavljati, da ti sedaj nihče nič ne more, da ti ne grozi nobena nevarnost več, ..

glede sina: moji otroci so problematični, nasilni...imam jih srčno rada a od časa do časa sem čisto down, ko pride do konfliktov, groženj, dretja, kraj, brezbrižnega ravnanja s hrano, elektriko, vodo...sploh pri starejšem...a vedno znova se poberem s tal in zagledam spet tisto luč tam na koncu..

to je življenska sila v nas, nagon po preživetju...primarni nagon...

glede partnerja: tudi partnerji se morajo poučiti o spolnih zlorabah, da vejo, kako ravnati in da razumejo svojega partnerja. Znanje lahko pridobijo iz knjig, od strokovnjakov..to bo tvoj moral storiti, drugače ne bo šlo. Za začetek naj gre v knjižnico po knjigo Pogum za okrevanje, tam noter so navodila za partnerje. Ne rabi prebrati cele knjige, samo navodila. Tudi on si želi ljubezni, tudi njemu je v interesu, da za svojo ljubezen nekaj stori.

Še eno stvar vidim pri tebi. To obupano prepričanje, da moraš odpustiti, čeprav te noben niti prosil ni za odpuščanje. Odpuščanje pride ali pa ne pride na koncu okrevanja. Na koncu. Pusti zdaj to odpuščanje, najprej boš morala na nek način predelati otroštvo. Dokler sem bila zaprta v sebe, sem imela pred očmi vse tiste izgovore za starše, kot jih lahko prebereš v temi: Sočutje notranjemu otroku in ker oni niso bili nič krivi in jih je bilo treba razumeti, nisem začela brati knjig o t.i. strupenih starših. Si prebrala kako knjigo o starših, ki zlorabljajo otroke? Ko boš, boš videla, da siljenje z odpuščanjem škodi. Ti se siliš s tem odpuščanjem in si zaradi tega čisto na dnu. Nehaj! Razkuri se! Pošlji v tri pm vse, ki ti bodo začeli z odpuščanjem. Jezi se! Nabavi boksarsko žogo ali idi skakat po sedežni! Preklinjaj! Deri se! Prasec! Prasec! Prasec! To ponavljaj. In prasci vsi tisti, ki so te kakorkoli skušali ali te še skušajo prepričati, da moraš odpustiti!

Oglasi se še!

Najprej iskrena hvala za odgovore!
Partner se je zlomil...šel je svojo pot...to je najbolje zanj..
Babica je umrla,teta mi je sporočila,ko je že bil pogreb mimo...ker niso hoteli,da pridem..Je jecljala,češ da je hotela,da so samo ožji sorodniki!!1Kaj sem pa jaz???!!!
Je še rekla teta,naj ji grem pač svečo prižgat!In veste kaj..NE BOM JI PRIŽIGALA nobene sveče,ker tega ni vredna..Od mene,da se razumemo...vedela je,kaj mi oče dela...ko sem bila mala,me je podkupila s sladkarijami in spraševala,če ati še kej pride v mojo posteljo!!!!????
Zdravnica mi je pa spet! dala "nova zdravila"...ko zvečer vzamem,čez nekaj časa ne morem razločno govorit...zjutraj pa se zbudim v krču...pravi krči...ne morem se normalno premikat...A tako življenje sem si zaslužila?
Sin pride domov samo še prespat...in renčat nad mano..bi ga sterala,pa nima kam..
Ja..zdej sem pa res čist sama...

Huh, samo sočustvujem lahko s tabo, Kleopatra. Drži se.

Tudi jaz. :rozicodam:

Za krče povej zdravnici, to so stranski učinki antipsihotikov, ti bo zamenjala zdravilo ali dodala akineton.
Seveda si nisi zaslužila takega življenja - o konkretni pomoči, ki sem ti jo ponudila, si že kaj razmislila?

Hvala vsem za nasvete..sočutje...Večkrat vas berem..in se hranim..Žal mi je..nisem kriva,če ne znam biti sama..

Kleopatra, kako pa kaj knjiga napreduje? In slikanje? - še rišeš?