FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,
Star sem 24 let imam redno zaposlitev, svoj avto, streho nad glavo in vedno kaj za pod zob.. imam prijatelje z katerim smo v stiku skoraj vsak dan a vendar ni to to.. služba me ubija in razžira toliko hinavščine na kupi ni nihče še videl.. vsak dan ko pridem iz službe sem uničen brez volje in življenja.. večino popoldnevov prespim ali v najbolšem primeru preležim na kavču ali v postelju in čakam da grem naslednji dan spet v službo.. imel sem tudi dekleta za vmes in za resne zveze (sam sem pristaš resnih zvez in sem bolj čustvene narave) zadnja resna zveza je trajala dobro leto in bilo mi je super čeprav se je bolj klaverno končalo.. sedaj pa me po vrhu muči še osamljenost.. in iz opažanja in pogovora z ljudmi ki so bili v depresiji tudi jaz padam vanjo.. nevem kaj naj storim kam naj se obrnem.. ko berem forume in iščem po netu kakšno pomoč/rešitev ki jo potrebujem vedno naletim na pozitivne odgovore nato pa en kup komentarjov kako si psihoterapije potrata časa in denarja.. sam pa skoraj nimam več moči da bi zapustil hišo.. ko pride vikend se veselim pijače, veselice ali žurke a bolj ko se približuje ura da se odpravim od doma bolj me je strah bolj se mi neda in začnem iskati izgovore zakaj nemorem ven.. prav tako je pri dekletih.. pred leti sem brez problema pristopil se pogovarjal smejal sedaj pa se bojim pristopa in pogovora če pa že pridem do pogovora pa mi zmanjka besed in nevem kaj reči vse začnem analizirat in ocenjevt se zapirat vase in nato umaknem. To se zgodi v primeru da pristopim oz se po kakšnem čudežnem slučaju zapletem v pogovor ampak v večini primerov še predno pride do pogovora vse v glavi preračunam da iz tega nebo nič. Prav ta samozavest mi manjka tudi v službi in pri iskanju druge službe in pri vseh ostalih stvareh v življenu.. zato pa nevem kaj naj storim se zaprem še bolj vase in obupam nad vsem ali pa obstaja kje kakšna pomoč in druga pot? Se pa to dogaja zadnih 6 let pred tem sem bil živ, vesev, vedno za vsako stvar in brez kakeršnih koli problemov.. če pa se že z kom probam pogovoriti o tem pa je to kar težko saj sem že za tale forum zbiral pogum 3 mesece ponavadi dobim odgovor da to ni nic in da jamram samo zato ker mi je prelepo in zatu tudi sam dobim včasih dvome ali je vse res ali pa se samo jaz nekaj zmišljujem, samo globoko v sebi vem da je to problem ki ga ne obvladam več in ga moram nekako rešit.. je imel oziroma ima kaj podobnega in pozna rešitev?

Oprostite za rastresenost in kakšne nejasne stavke..

Pozdravljen, West,

naj ti najprej povem, da ti verjamem, da ti je težko. Težko je živeti, če se vsak dan vračaš v okolje, kjer se počutiš slabo, doma te pa tudi nič dobrega ne čaka. Mogoče tvoja naraščajoča depresija sovpada z nastopom tvoje službe? Ne vem, sprašujem v prazno...

Preden se lahko najde rešitev, je potrebno najprej najti problem, ki ga je potrebno rešiti... Pa še to rešitev pomeni šele začetek... Ni to tako kot pri matematiki, ko na koncu dvojno podčrtaš rezultat. Človek ni tako enostaven kot matematična enačba...

Verjetno sam pri sebi najbolj veš (čutiš), kaj bi bila rešitev tvojega problema. In, ali ti je ta rešitev dosegljiva.

Vse dobro ti želim  :rozicodam:

jaz bi ti predlagala psihoterapijo, čeprav si slišal o tem tudi negativne komentarje. To je vsekakor način, kako lahko ozavestiš, kaj te je pripeljalo v takšno stanje, ki je že zelo blizu pravi depresiji.  Ker ko zadeva pride tako daleč, so potrebna zdravila, sicer se totalno razsujemo. Zato ukrepaj prej, dokler se da še brez zdravil. Škoda je zapravljati najlepša mlada leta v nekem vegetiranju, poišči pomoč.

Ribica

Pozdravljen med nami

Razumem tvoje pocutje, obcutke, ki jih prezivljas. Ko je clovek depresiven, se kar naprej sprasuje o svojem stanju, o smislu zivljenja, zakaj hodi v sluzbo, zakaj bi sel ven....ipd. Verjetno nas je dosti tu gor prezivljalo podobno.  :kiselnasmeh:
Rutina ubija vsako kreativnost in ko si v takem stanju, ne pocnes drugega, kot rutino. Vstat, se umit, v sluzbo, malica, domov, kosilo, pocitek....in dan na dan enako.  :'(
Enako je s socialnimi stiki, tako s prijatelji ali zenskami. Vse se nam zdi brez pomena, da ne bo nobenega uspeha, ne smisla. Samozavest pada, dvomimo vase, v vse. In zacaran krog je sklenjen.
Iz njega se lahko izvlecemo. Nekaterim to uspe z zdravili, nekateri zmorejo samo s psihoterapijo. Ampak na nas je, da stopimo in naredimo prvi korak do zdravnika in/ali psihoterapevta. Zal tega ne more opraviti nihce namesto nas.
Dnevi tecejo, meseci, nekaterim leta in ce se ne zmigamo in poiscemo pomoc, lahko izgubimo leta, ki bi jih sicer ziveli kvalitetno. Zato ti toplo priporocam, da se kar narocis k zdravniku in stopis iz zacaranega kroga. Mlad si se, uspelo ti bo. Potem bos videl, da je zivljenje kljub vsem tezavam in problemom lepo.
Oh, kaj sem vse prezivela....cakala in zgubila leta, ker sem trapasto verjela, da bo bolje samo od sebe. Zal mi je za izgubljenimi trenutki, zato vsakemu svetujem, naj NE CAKA.

Doloci si dan v naslednjem tednu, preuci hkateremu zdravniku bi sel, zapisi si svoja pocutja, razmisljanja, da mu bos znal objasniti svoj problem in pojdi. Zelim ti, da se izvleces iz tega vrtiljaka negativnih custev in razmisljanj. Srecno, pa se kaj se javi.

psihoterapija in zdravila so  :oki:

West :rozicodam:
Ne se mucit. Do psihoterapevta stopi, da te pomaga usmerjati bolj proti sebi in svoji soncni strani.
Ce psihoterapija ne bi delovala, ne bi bila predpisana za depresivno anksiozne motnje. Se pravi, da na veliko vecino dobro deluje.
Ce ne bo slo brez, pa vmes se za en cas na antidepresive, ki tudi pomagajo skoraj vsem.
Vse dobro!

West...kako gre?