FORUM Nebojse.si

Tudi sam sem v primežu obupa in nemoči. Ljudje okoli mene vidijo zgolj masko "uspešnega 29-letnika", ki jo kažem navzven, navznotraj pa me dobesedno razžira. Padel sem v brezno, ki si ga nisem nikoli predstavljal. Želim si živeti, vem, da lahko nudim družbi veliko, a situacija, v kateri sem se znašel, se mi zdi brezizhodna. Do te mere, da praktično zgolj štejem dneve, ko bom odšel na drugo stran mavrice.
- z odliko diplomiral na "prestižni" fakulteti;
- dobil prvo službo, s katere sem bil odpuščen zaradi nesposobnosti;
- čez mesece dobil drugo službo, ki je bila sicer izjemno stresno naporna, a sem se res našel in užival v njej;
- ker je bil stres v službi prevelik, sem začel eksperimentirati s kokainom;
- po treh mesecih sem letel iz službe, zopet zaradi nesposobnosti;
- v tem času sem pustil svoje dekle;
- brezposeln sem že od julija;
- kokain me je tako povlekel vase, da sem očetu ukradel kuverto s 30 tisoč evri in jih zagonil na kokainu, ki sem ga skupaj vlekel več kot 9 mesecev;
- sedaj sem čist 2 meseca;
- ko je oče po naključju odkril, da mu je zmanjkala kuverta (za katero sem vedel zgolj jaz), je odšel v klet po žganje (sam je trezen že 50 let), pištolo in se hotel na licu mesta ubiti;
- ker nisem imel razlage, kam je šel denar, sem se zlagal, da sem z njim kupil BitCoine, ustvaril dobiček, sedaj pa že 2 meseca čakamo, da bo ta denar (ki ga ni), izplačan;
- 3.000 evrov sem dolžan enemu tipu, približno 300 evrov banki, 500 evrov pa mi je dolžan človek, ki ga verjetno ne bom več nikoli videl;
- starši še vedno mislijo, da sem zaposlen in to jima pomeni vse - oče bi bil pripravljen tudi pozabiti na tisti denar oziroma pripravljen narediti plan, kako bi mu ga izplačal - saj sem vendar zaposlen in dobivam plačo (sem že nekaj mesecev brez dohodka);
- odvisen sem od konkretne količine benzodiazepinov, kar pomeni, da bom kmalu moral iti čez eno najtežjih izkušenj, da bo moje telo lahko navajeno zopet živeti brez pomirjeval;

Kaj je torej moja prihodnost? Za delo sem očitno nesposoben, saj sem bil že dvakrat odpuščen, čeprav menim, da je moj poklic moje poslanstvo in da imam velik potencial na tem področju. Strah me je, da si bo oče sodil sam, ko bo izvedel, da tega denarja ne bo nikoli več videl in da sem ga več kot 2 meseca držal v laži glede dobitka z BitCoini. Strah me je, kako bom poplačal tistih 3.000 evrov tistemu človeku.

Skratka, sem na dobri poti, da povzročim hudo družinsko tragedijo. Mater, ki je že tako bolna, bo pobralo, ko bo izvedela resnico. Kaj mi torej pomaga iskanje zaposlitve? Kaj mi pomaga iskanje nove partnerice?

Pomaga mi zgolj to, da grem vsak dan v telovadnico in se znorim do konca. Ali priložnostno komu kaj pomagam iz svoje stroke. In da imam svojega zlatega psa. 

Vem, da ima priznanje katarzičen učinek. Oče zaradi tistega denarja ne bo propadel, ga ima še dovolj. Službo lahko dobim, za vmesne mesece pa lahko preživim s socialo. 3 tisočake lahko damo tistemu človeku in se znebimo še enega velikega bremena. Rešitve so, ne vem pa, ali mi jih bo uspelo realizirati.

Kaj naj naredim? Razmišljal sem, da bi nas naročil k družinskemu psihiatru in pred njim staršema povedal resnico. Razmišljam, da bi očetu odtujil pištolo, jo v pričo mame in očeta posadil na mizo in jima vse priznal Če se bom spravil delati samomor, ga bom tudi izvedel. Rad bi, da bi bilo vsega tega že enkrat konec. 

Zivjo Oshee.
Res si si nakuhal veliko godljo. Ampak... vsi ste se zivi. In tvoja godlja je resljiva. Ideja, da bi sli vsi skupaj k druzinskemu terapevtu je naravnost odlicna. Vsem vam bo lahko pomagal, da se boste soocili z resnico in vsemi custvi, ki sledijo... Normalno, da ne bo lahko.. Ampak lazje bo zdaj, kot kasneje, ko bo se vec lazi, da bos lahko opravicil prejsnje lazi. Sta pa starsa odrasla cloveka in bosta ze nekako tudi tole prezvecila. Verjamem, da te navdaja velika krivda in strah.. normalno glede na okoliscine. Ampak resljivo. Vazno je, kako bos nadaljeval s te tocke. Starsa si zasluzita vso resnico. Ti pa obvezen detox in spoprijemanje s seboj. Ena konkretna psihoterapija ti ne bi skodila. Da si sestavis pravo samopodobo, samozavest in lastno vrednost. To, da si izgubil dve sluzbi ne pomeni, da si nesposoben, ampak da se moras dolocenih stvari nauciti. Pa naj bo to samo delo ali pa se notranje poslihtati. Zivljenje tako gre. Treba se je uciti in nadgrajevati. Razvijati. Tvoj zdrs zaenkrat se ni kapitalen in vse lahko popravis. Posteno do oceta bi bilo tudi, da mu vrnes denar, ga vracas takoj, ko bos imel delo. Tako to gre. Treba je ziveti tudi posledice svojih dejanj. Da je lahko konstruktivno. Zelim ti, da se bos pametno odlocil in iskreno speljal zadevo, pa prevzel odgovornost! :oki:
Jaz pa doma ne bom spravljala denarja..bog vedi, kaj si bo moj sin izmislil, ko bo malo vecji... :sesmejem:

Pozdravljen

Res si padel v brezno, a še ne do dna na srečo. Še imaš možnost izveči se na plano. Tako kot Nives, ti tudi jaz priporočam terapijo in priznanje staršem. To naj bo prvi korak. Oziroma korak takoj za tem, da POPOLNOMA opustiš ne samo kokain, ampak VSA opojna sredstva. Da ne bi slučajno kokain menjal s čim drugim, čeprav legalnim (alkoholom in/ali pomirjevalom).
Ko boš to storil, lahko začenjaš popravljati škodo, ki si jo naredil. Poiskati drugo delo, pa čeprav izven tvojega poklica, karkoli kar ti prinese plačo. In zaceti odplačevati dolgove. TUDI staršem! Mislim, da sta kot roditelja in odrasla dovolj močna, da preživita prevaro s tvoje strani. Za ponovno zaupanje pa si boš moral še dolgo boriti.
Očitno je neki trenutek v tebi šlo nekaj hudo narobe in to te je pahnilo tja, kjer si. Psihoterapija, obisk psihiatra, morda zdravila, ti bodo pomagala pri dvigu z dna.
Ne misli na samomor, kajti le-ta ne bo povrnil staršem ne denarja, še manj pa sina, ki je (kljub vsemu) še vedno perspektiven mladenič.
Prej kot se boš odločil narediti prvi korak, prej bo te more konec. Kaj naj ti še rečem....Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Stvari se bodo uredila, ampak vse je odvisno samo od tebe. Zaupaj vase in v pomoč strovnjakov...in srečno.

Živijo Oshee,

predhodnice sta ti že dobro svetovale, jaz biti morda le glede tablet. Če si odvisen od benzodizpeninov potem res nujno pojdi k psihiatru, da najdeta rešitev za naprej. Obstajajo pa institucije, ki se ukvarjajo z odvajanjem od predpisanih zdravil (nevem imena, vem pa da so meni to svetovali na psihiatriji).

Vse dobro :rozicodam:

Hvala za opogumljajoče odgovore!

Kot sem napisal - kokain sem povsem opustil. Nimam niti najmanjše želje po tem, da si še kdaj potegnem tega hudiča v nos. To je takšna obsesija, da vam je ne morem opisati z besedami. Tudi kuverte nisem spraznil naenkrat, ampak sem jemal ven po nekaj tisočakov. Vsakič sem vedel, da se ne bo dobro končalo, vendar na tej drogi nisi človek, ampak lutka brez vsakršnega (samo)spoštovanja. Zanimivo je, da ob tem ne čutim nobenega sramu. Enostavno je šlo za obdobje, ki sem ga moral dati skozi, da sem se naučil, kaj lahko doleti vsakogar. Napisano imam tudi odpoved dedovanja po očetu in izjavo o dedni nevrednosti.

Bolj me muči dejstvo, da oče prelaga krivdo nase. Dokler nisem napletel zgodbice o Bit Coinih, je izgubil vero v Boga, ki mu največ pomeni. Spraševal se je, kaj je naredil komu hudega, da ga je okradel lasten sin. Vprašal me je, zakaj ga nisem raje ustrelil med spanjem in pobral ta denar. Mene pa je razžiralo, da sem lahko lastnega očeta, ki mi je bil vedno na voljo in ki bi mi pomagal v vsaki situaciji, spravil do tega, da si je v afektu skoraj vzel življenje. In da dejansko obstaja možnost, da bo to v prihodnosti tudi storil. S tem ne bi mogel živeti. Ko sem videl, da je bila pištolin saržer res napolnjen, me je oblila groza.

Redno papcam 20 mg Cipralexa in 1/2 Alvente, pa nisem imel nikoli občutka, da bi mi kaj pomagale. Oče si že tako očita, da mi je pustil, da sem se navlekel na Apaurin, ki so mu ga nekoč predpisovali očitno kar serijsko, saj jih je imel polne predale, jemal pa jih je zelo redko. Že to, da sem odvisen od Apaurina, mi jemlje vso voljo do življenja. Dobro vem, da je ta stvar hujša od heroina. Bi bil rehab res pravi? Alzheimerja lahko dobim, če jemljem pomirjevala ali ne.

Pa potem? Kako začeti delati, če ti že v vrsti v trgovini razbija srce, tresejo noge, temni pred očmi in konstantno sproža adrenalin? Kako iti na koncerte, prireditve, imeti govor pred publiko ... ? Je res bolje, da človek hodi okoli z glavo, polno megle, zamuja prijetne stvari v življenju in ždi v sobi zgolj zato, ker so zdravniki ocenili, da pomirjevala niso zdrava? Ali ne prinese konstanten stres več težav kot pa dolgoletno jemanje pomirjeval?

Poznam EFT, meditacijo, vsak dan športam, poznam KVT, pozitivne afirmacije, hodim na masažo, samoplačniško k psihiatru, igram inštrument, možgani pa so se mi tako sprogramirali, da se mi v zgoraj naštetih situacijah pojavljajo takšne telesne reakcije, ki mi hromijo življenje.

Kot lahko vidite, je nastala situacija zgolj vrh ledene gore. Spirala, ki je nastala po letih izogibanja situacijam zaradi napačnih miselnih vzorcev.  

Potem pa na globinsko psihoterapijo, da bos ozavestil vzorce in pocasi ustvaril bolj konstruktivne. AD-ji te toliko gor drzijo, da povsem ne pokleknes. Ostalo je delo na sebi. Preberi si malo o tem, kaj pomirjevala scasoma naredijo iz cloveka. Potreben je detox, da si lahko zacnes zdraviti duso. Pac en cas ne bos imel govorov, itd. To pac res ni pomembno.
Ocitno je, da ti druzina zelo stoji ob strani. Si predstavljas, da moras pri 14 letih zapustit druzino, ker te ta zlorablja? Potem se pa srecas se z zivljenjem sam cisto nepripravljen nanj in se ti marsikaj zgodi. In te potem doleti se anksa in depra. Pa ne, ker bi se prej vdajala koki. Bit res nesposoben za delo, pa se prezivljati sam... Pa bit nesposoben za met prijatelje ali partnerja in nikogar imeti. Pa je treba ziveti in preziveti....
Se ti nisi se z nicemer resnim ali odgovornim prej srecal v zivljenju ali kaj? Stvari bi bile lahko se dosti tezje. Nehaj bezati in si zatiskati oci. Spravi se dol s pomirjeval in ocetu povej vso resnico. Ce ti je toliko do oceta in kako on je, mu povej resnico. Ker si on zasluzi najmanj to! Zraven pa se, da si dovolj casa trezen, da zacnes delati, da mu vrnes denar. Oce si zasluzi, da se soocis z zivljenjem! Trezno in iskreno!
 

Vidiš, rešitev je na dlani. Zberi pogum in jo uresniči. Predvsem pa - ne vsega naenkrat. Lepo po vrsti. Najprej povej resnico. Očitno je, da si bil v veliki stiski, ki si jo reševal na neprimeren način. Starša bosta razumela. Ko bo padlo to breme s tebe, boš zagotovo lažje zadihal in iskal rešitve za naprej. Služba, če že ni nujna zaradi eksistence, naj počaka, da si opomoreš. Da se rešiš odvisnosti in začneš z delom na sebi. Za osebnostno rast nisi nikoli prestar.

Z veseljem bi se znebil pomirjeval. Napisala si, naj si preberem, kaj le-ta naredijo iz človeka. Vem, uničijo ti centralno živčevje. Vem pa tudi, kaj nastane iz človeka, če si ne upa ven na ulico in je konstantno anksiozen in depresiven. Več kot leto dni je bila moja prva misel vsako jutro, naj se vržem skozi okno, dokler jih nisem začel jemati, se vrnil v družbo, našel dekle, zaposlitev in voljo do življenja. 

To, da se ti v pomladi svojega življenja naenkrat razvije panična motnja, ki te imobilizira in iz tebe naredi prestrašenčka, ki naenkrat več ni sposoben opravljati 90% stvari, ki mu nekoč niso pomenila nobene tegobe, se ti ne zdi dovolj huda travma? 5 let že hodim k psihiatru, ki je sicer odličen poslušalec, a kaj več kot odpreti predala in razmišljati, katere tablete naj predpiše, ne zmore.

Leto dni nazaj še vedel nisem, kaj je kokain, dokler se ni ta naenkrat pojavil v moji družbi. Misliš, da le-ta deluje kaj drugače kot antidepresivi? Šopa te z dopaminom, tako kot moj preljubi escitalopram in venlafaksin. Po slednjem sem se počutil huje, kot da bi bil na speedu (čeprav speeda nisem nikoli poskusil). Pa prečudoviti kventiax, po katerem sicer zaspiš v nekaj minutah, zbudiš pa se kot zombi. TO SO ZDRAVILA ZA DUŠO? Sploh, ko po nekaj mesecih ugotoviš, da zadeva ne deluje več in jo je potrebno zamenjati ali dvigniti dozo. Živeti z mislijo, da boš slej ko prej moral v psihiatrično bolnišnico, ko bi moral biti najbolj vesel in produktiven, je tudi izjemno motivirajoče.

Verjamem, da moje besede v marsikomu vzbudijo jezo in si misli: ta rabi zgolj krepak udarec okoli kepe, da ga malo spravi k pameti. Ožja družinska članica ima zelo podobne težave kot jaz, pa nisva bila nikoli izpostavljena kakšnim travmatičnim izkušnjam. So naju preveč ujčkali? Ne vem. Vem pa, da so se tudi moji predniki borili z raznimi strahovi in to reševali z alkoholom.

Zanimiva zgodbica :)

Tole si pa tudi dobro uganil:
problem ni enostaven. Na eni strani so mamila problem, na drugi strani pa so rešitev, se strinjam. Če ne bi bilo njihovih škodljivih stranskih učinkov bi bila čist ok rešitev.

In kaj je prava rešitev? Najti "mamila", ki nimajo škodljivih stranskih učinkov.
Postati zasvojen z delom, ljudmi, fizično aktivnostjo, muzko, odjebat razne strese,  itd. Ni tako lahko to doseč, moraš vbedet kaj delaš s svojim življenjem, se moraš kar pomatrat, da tako živiš, da bodo prave doze užitka, da si ne boš nakopal preveč stresa. V glavnem treba je znat načrtovat življenje, ne pa danes vse uničit in si mislit, da boš že jutri popopravil, ker si počasi koplješ jamo in ko je preveč globoka ne moreš zlesti ven iz nje.

Zdej razni idioti bodo rekli, da ne smeš biti z nobeno stvarjo zasvojen, kar pa je neumnost.
Če nisi z nobeno stvarjo "zasvojen" postaneš depreisven, ker to pomeni, da te nič ne veseli.

Da pa ne bom izpadel, da pametujem o stvareh o katerih nimam pojma (ker pravih anxioznosti in paničnih motenj jaz nisem nikoli doživel) pa lahko rečem tole:
Če je prehudo so tablete sigurno tudi rešitev.
Samo tu je tale velik problem, ki ga delate skupaj z zdravniki, ki vam predpisujejo tablete:
Jemjete jih vsak dan, namesto da bi jih samo takrat, ko jih res rabite.
Sej podobno je z mamili.
Pol pa zgubijo svoj učinek in postanete zasvojeni z njimi in ste še v globlji jami.
Zdravniki vam ne morejo povedat, kdaj se vi najslabše počutite zato vam ne morejo povedat, da jemljite tablete samo občasno, sami morate vedet. Je treba prevzet pobudo, da bodo stvari prav potekale, kot na veliko ostalih področjih, ne pa mislit, da bodo drugi vse naredili pravilno.

Veš, v čem je težava. Panična motnja se počasi kronificira v generalizirano anksiozno motnjo (ali obratno), tej se pa slej ko prej pridruži še depresija (ker se človek iz tedna v teden počuti bolj "defektnega").

Upam si staviti, da marsikdo od znanih ljudi, ki delujejo tako samozavestno na raznih javnih nastopih, vzamejo kakšno pomirjevalo. Tako kot recimo tableta proti potovalni slabosti. S tem ni nič narobe.

Obstajamo pa ljudje, ki nas te tablete enostavno naredijo "normalne" (s tem ne mislim na antidepresive, ker teh izkušenj z njimi nimam). Tudi sam sem sprva zelo pazil, da sem jemal apaurin zgolj 2-3x tedensko, ker se nisem hotel navleči nanje. To pa je pomenilo, da sem imel zgolj 2-3 dni v tednu, ko sem lahko počel stvari, ki sem jih prej lahko opravljal vsakodnevno brez težav. Name niso delovale sedativno. Zbistrile so mi glavno, polno megle in skrbi ter mi dale zagon, da sem lahko šel brezskrbno v svoj dan. Še danes določeni zdravniki predpisujejo pomirjevala, kljub veliki gonji proti njim in delajo iz ubogih ljudi tabletomane.

Uveljavilo pa se je prepričanje, da vse te motnje izhajajo iz kemičnega neravnovesja v možganih, zato nekategorično predpisujejo antidepresive. Ti pa za razliko od pomirjeval ne delujejo na centralni živčni sistem, ampak neposredno na možganske receptorje. Enako kot kanabis. Zase ne verjamem, da se mi je neko kemično ravnovesje začelo manifestirati v obliki paničnih napadov, ampak obratno, napadi so se mi kronificirali v anksioznost in mi porušili kemično ravnovesje (če ta teorija sploh drži).

V letu in pol, ko sem živel brez tablet, sem naredil več kot 300 treningov v domači telovadnici in približno enako število sprehodov v naravo. Porihtal sem si prehrano, jemal razne dodatke, a pomagalo ni nič. Vsak dan je bil nova borba, vsak sprehod v trgovino, vsak družabni dogodek, vse je sprožalo v meni neznosne simptome. Zgolj zato, ker so se možgani navadili, da morajo tako reagirati v konkretni situaciji. Nato se človek začne bati teh situacij oziroma reakcij, ki se manifestirajo. Nastane začaran krog. Človek se začne bati strahu. KVT zato poskuša "resetirati" možgane in pripraviti človeka do tega, da se počasi spušča v zanj neprijetne situacije, opazuje svoje reakcije, jih sprejme, ter si misli "kar bo, pač bo". Vendar je to lažje reči kot dejansko uresničevati. To pa je izjemno naporna pot, kajti en dan si boljši in misliš, da te določena situacija več ne more vreči s tira, naslednji dan pa ti ta ista situacija nenadoma sproži tak napad, da te znova potisne na začetek. In tako se mora zdrav, mlad človek, ki je poln ambicij, spopadati vsakodnevno s samim sabo. Kljub temu, da zadevo razumsko dojema povsem racionalno, jo podzavest dojema povsem iracionalno. 

Oshee,
Saj ni enostavno. To vemo vsi tukaj gor, ki se z Dam srecujemo. Tudi meni se je zgodilo v pomladi mojega zivljenja. Ampak tako pac je. Potem je pa vseeno vse na nas, kaj naredimo iz tega.
Je pac treba vztrajati na poti boja s seboj, da se naucis, spoznas, precistis, spremenis. Zelo tezko je, ja. Ampak taki boji potem tudi nekaj dajo. Rezultate. Pa okrepijo te za vnaprej.
Vsak zase ima moznost izbire. Lahko nadaljujes s pomirjevali, ker je to trenutno bolj enostavno. Na daljso dobo ti pa tako ne kaze dobro, kar ves ze sam.
Treba je pac iti v vsakdan tak kot si brez vsega. Se soocat. Si dovolit bit slabo lep cas. Se raziskovat. Si pomagat. Pa ne samo eno leto.. vec let..al pa 10 let. Ni vazno.
Tako celo clovek res produktiven postane.  :pomezik:

Ja, kar zanimivo opisuješ kako do teh stvari pride.

Meni zveni podobno temu, kako si človek lahko naprti insomnijo-nespečnost. Če boš npr stalno hodil okoli zaspan boš dobil kar neko kronično motnjo, da ne moreš zaspat zvečer. Pol se pa vsak večer bolj sekiraš, zakaj ne moreš spat in res ne moreš zaspat. Se mi je že zgodilo.

V bistvu se gre za to, da je življenje enkratna izkušnja in ko si enkrat nakoplješ takle problem je zajebano priti ven iz njega. Sej ne pravim, da smo mi krivi za njih vedno, večinoma ne, je pa tudi možno s preveliko dozo slabih navad si nakopat kakšen tak doživljenski psihični problem se mi zdi.

V bistvu je življenje narejeno tako, da je v redu tistim, ki jim vse v redu laufa, ko se enkrat začenjo pojavljat problemi pa niti ni mišljeno, da jih bomo popravili ampak je bolj mišljeno, da bomo umrli. Z evolucijskega vidika. Prej ni bilo zdravnikov, zdravil. Dobre stvari napajajo dobre, slabe pa slabe. Ko ti enkrat vse v redu laufa je težko najti stvar, ki ti ne gre, ko pa ti gre vse slabo pa se novi problemi kar naprej pojavljajo.

Pri tebi na prvi pogled zgleda, da si dobil post travmatsko stresno motnjo, ker so te 2x zavrnili v službi kot nesposobnega. Je fajn imeti to miselnost, da si v situacijah, ko so preveč stresne rečeš "kar bo pa bo".
Pa na splošno sem siguren, da je moderni svet kriv za toliko teh psihičnih problemov (prehladna, prekruta in preveč tekmovalna družba, preveč sedenja, itd).

Podobno kot pri vseh ostalih boleznih je tudi psihične najbrž težje popravit, če jih ne takoj na začetku.

Nives, hvala za opogumljajoč odgovor.

Sobota zvečer je. Premetavam se po postelji, obliva me pot, jočem (bolj v sebi, navzven ne morem), v prsih me stiska, navdaja me krivda, ljudem, ki sem jih prizadel, bi rad dejal samo "Oprosti, oprosti, oprosti ...".

Glej, moje leto 2017: izgubil sem bližnjega sorodnika, zastrupili so mi preljubo psičko, vrgli so me iz službe, pustil sem ljubljeno samo zaradi svoje takratne arogance (in ji zagrenil življenje do te mere, da me noče več videti; ne mine dan, da ne bi pomislil na njo), tri mesece sem preživljal človeka, ki ni imel prebite pare, a dovolj znanja, da me je tako zmanipuliral, da sem mu kupoval obleke, čevlje, hrano, mu napravil lepo pot, da si lahko ustvari lepo kariero, sedaj pa je izginil, večino leta sem kradel in lagal staršem, ob tem čutil ogromno krivdo ter pripravil očeta do tega, da je skoraj naredil samomor, upnik bi rad v ponedeljek svoje tri tisočake, padel sem v kremplje kokaina. S psihiatrom že leto in pol počasi znižujeva odmerek apaurina; vedno, ko pridem na polovično dozo, se simptomi vrnejo 10x močnejši kot so bili prej.

Kaj je bilo pozitivnega? Opustil sem Lorsilan, nekajkrat prostovoljno pomagal bolnikom, izoblikoval sem koncept spletne aplikacije, ki je pritegnila veliko pozornosti, bral berilo pri Sveti Maši, opustil sem kokain in alkohol, znova začel telovaditi in igrati inštrument, poskusil sem pomagati vsakemu, ki se je znašel v težavah in mu je znanje iz moje stroke prišlo prav. Po eni strani sem hudičevo seme, po drugi pa menim, da premorem veliko empatije, dobrote, želje po pravičnosti, želje po zaščiti šibkejših, rad pomagam, rad dam tistim, ki nimajo ... (kako paradoksalno) Psihiater mi naklada, da ne more razumeti, kako je lahko nekdo, ki "je tako inteligenten, ki lahko dobi dekle, katero hoče in ima vse možnosti, da doseže vse v življenju, tako samodestruktiven in nezaupljiv do samega sebe".

Sedaj pa me je vse skupaj dobilo. S pomirjevali bom tako ali tako moral prekiniti, saj mi bo zaloge v roku nekaj mesecev zmanjkalo, kar pomeni nekaj mesecev konkretnega trpljenja (tako fizičnega kot psihičnega), ujetega v globoki depresiji in agorafobiji. V najslabšem primeru me bosta še starša postavila pred vrata. Pred mano je torej še zelo trnova pot. Če ne bi vedno, ko pomislim, da bi si pognal šus v glavo, videl sliko mojega lepega kužata, ki sem ga posvojil in ki mu v očeh vidim, da čuti vsako moje čustvo; in prizadejal trpljenje najbrž kar konkretni količini ljudi, bi to že storil. Bom še kdaj suvereno opravljal svoj poklic? Bom še kdaj živel kot "normalni" ljudje brez nenehnih bojev v svoji glavi? Bom še kdaj stisnil k sebi ljubljeno osebo in dejansko ravnal kot odrasel moški, ki ve, kaj hoče in ki ga nič ne ustavi? Bom sposoben pomagati pomoči potrebnim? Kdo ve ...

Naj bo pesek ali kamen; v vodi oba potoneta.

logpop, zadel si žebljico na glavico. Vendar se je pri meni to začelo še v času študija, ko sem naenkrat med hojo po mestu doživel prvi panični napad. Sta pa tudi ti dve neuspešno opravljeni službi naredili svoje.
Glede ostalega pa se popolnoma strinjam!

Oshee.. :rozicodam:
Marsikdo od nas je naredil veliko neumnosti v zivljenju. Zase vem, da sem jih v mlajsih letih kar precej. Ampak tudi te morajo biti, da se lahko iz njih kaj naucimo. Iz vecjih sploh crpamo izkusnje za naprej..
Tvoje tezave so cisto resljive. Na CMZ ali EKI v Ljubljani izvajajo nadzorovan detox. Pa tudi drugje baje. Na EKI mas moznost bivanja par tednov, da gres skozi.. seveda verjetno ni enostavno. Ampak, ko das to skozi si ze na pol poti.
Drugi del je en kvaliteten psihoterapevt. Psihiatri, ki niso terapevti hkrati, niso primerni za zdravljenje. Terapevtova naloga ni samo poslusanje, ampak da scasoma v tem varnem odnosu razvijes notranje kapacitete, ki so ti podporo. Do spoznas sebe in razloge za svoj Dam. In se naucis konstruktivnejsih vzorcev. S pomocjo zaupne osebe se bos naucil biti sam s seboj in vsem, kar cutis. Ravno tezka custva in sposobnost biti z njimi, dajo cloveku veliko izkusnjo. Da postane bolj kompetenten in odgovoren v zivljenju.
Pa resnica starsem seveda, ki si jo zelo zasluzijo. Seveda bo velik neprijetnih custev. Ampak verjemi, da bo za njih glavno ravno to, da jim bos pokazal, da si se naucil ziveti. Ce bos sledil svoji resnici, ki je za zdravljenje itak nujna, bos postal zaupanja vreden clovek. Ne bo lepsega za starse, kot videti svojega otroka, ki mu je uspelo splezati iz brezna in ziveti zadovoljujoce zivljenje.
Sluzba in punca... to bo pa ze. Ko bos delal na sebi bos spoznal tudi, kje in zakaj se ti je zataknilo in katere svoje kapacitete razviti, da ti bo v prihodnje slo.
Zivljenje nas brusi Oshee... scasoma postajamo vedno lepsi diamantki...  ;D

Nives, hvala Ti!  :rozicodam:

Današnji dan je bil presenetljiv. Enostavno nisem več zdržal pritiska. Mati in oče sta hitro opazila moje solze. Mati, huda kakor je, mi je pogledala v oči in dejala: "Povej mi, kaj je narobe. Saj smo odrasli ljudje. Pred nama res ne rabiš ničesar skrivati. Veš, da bova vse naredila v tvojo korist. Srce se mi trga, ko te vidim takega." Pogovor je napeljal na to, da sem izgubil službo. Oče je rekel: "Mene si lepo okoli prenesel. Živel si na veliki nogi. Sedaj se znajdi, kakor veš in znaš; lahko ti dam 20€ tedensko, ostalo pa se znajdi sam.", mati pa: "To ni stvar, zaradi katere bi se ti bilo vredno tako sekirati. Toliko mesecev že držiš to bolečino v sebi? Pa kaj, boš pa našel drugo službo!".  In dejansko je v času tega pisanja ženska našla eno izjemno ponudbo za zaposlitev, ki mi je kakor pisana na kožo.  :O

Res je, da imam že kar nekaj delavnih izkušenj (in kvalifikacij), a žal prekratko delovno dobo (glede na čas od diplome). Trenutni cilj mi bo predvsem oblikovanje platforme, o kateri sem že govoril, hkrati pa iskati nekaj lažjega za začetek. Res je, da sem bil kot začetnik pahnjen v ocean velike gospodarske družbe, kajti moral sem imeti nadzor nad xy podjetji in 350 delavci, a sem v delu res užival. Zaradi benzotov sem očitno deloval apatičen, o čemer sem večkrat govoril z direktorjem, zato mi je kokain tako "!!pomagal!!". Šele ko sem začel počasi razumeti, kako tako ogromna veriga podjetij deluje, pa so me vrgli. Mogoče mi malce olajšuje dejstvo, da je bilo dekle, ki sem jo uvajal, odpuščena še prej kot jaz (čeprav sem jo ocenil za zelo sposobno).

Glede tablet pa ... Staršema sem enostavno povedal, da bo počasi prišel čas, ko bom moral nehati jemati tablete. Očetov odgovor je bil spet: "Pa kaj? Jih boš pa nehal!". On shaja s četrtinko ecytare, pa še to neredno. Imel je cele kupe apaurinov, lorazepamov, ansilanov, mirtazepinov ... Ampak njemu tale četrtinka povsem zadošča. Mati je bila zopet bolj uvidevna: "Danes obstaja ogromno rešitev za reševanje tvojih težav. Neko rešitev bomo pa menda že našli!". Je psihologinja, vendar v praksi ni nikoli delala z ljudmi, ki imamo malce razštelane možgane. Pri njeni sestri se je v teku mladosti začela pojavljati shizofrenija. Z mamo sta bili tesno povezani in mama je, ko je začela študirati psihologijo, počasi začela zaznavati, da z njeno sestro nekaj ni v redu. Pred 40 leti na vasi je bilo to drugače. Ker je stanje moje tete posta(ja)lo družbeno neznosno, je moja mati v obupu pisala samemu pokojnemu dr. Levu Milčinskemu in ga vprašala za mnenje. Ta jo je povabil na osebno srečanje in na podlagi dejstev, ki jih je po opisu matere spisal omenjeni doktor, je bila moja teta invalidsko upokojena brez komisijske obravnave. To je bil prvi primer v Sloveniji (pišem kot zanimivost). Glede opisa mojega stanja z benzodiazepini pa je rekla, da bo naredila vse v moje dobro, da če bo potrebno, jih bom pa pač jemal vse življenje. To je primer reakcije pretirano zaščitniškega starša, ki v obupu poskuša narediti vse, da bi mu pomagal. Pojasnil sem ji, da tako žal ne bo šlo in da ne mislim biti celo življenje ujetnik tablet. Sama sicer dela pretežno v zdravstvu in ji jemanje tablet ne predstavlja tolikšnega tabuja, ampak strinja se, da bova naredila vse, da se skinem s teh tablet.

Z upnikom, ki sem mu dolžan 3.000€, se srečam jutri. Priznal sem mu vse in deloval je zelo uvidevno.

Priznam, sem pozitivno presenečen nad današnjim izzidom. Sedaj se grem za dobre pol ure izživljati nad boks vrečo, nato moram sestaviti poročilo za FIHO, in mislim, da bom zaspal z veliko mero miru.

Hvala Življenju za ta dan!

Z odličnim spoštovanjem,
Oshee

Glej ga.. Oshee gre iskrenosti nasproti..bravo!! :clap:
Res imas sreco, da si rojen v razumevajoco druzino. Po drugi strani sta pa starsa ocitno permisivna in sta te zavijala v vato. To pomeni, da si nisi mogel zgraditi dobrega obcutka lastne varnosti. Tvoj obcutek lastne vrednosti je tudi na majavih nogah in verjetno sloni na zunanjih dosezkih. Hkrati pa ti niso dali moznosti razvijanja lastne notranje moci ob resevanju problematik. Vse nezavedno, z najboljsimi nameni zate. Iz opisanega mati zeli resiti tvoje probleme.. oce skusa biti avtoriteta druzine, pa mu ne znese. Oba imata svoje custvene rane in oba sta obrnjena navznoter. Na zunaj pa nimata prave moci.
Ker si star 30 let, je cas, da sam prevzames vajeti nad seboj in svojim zivljenjem. Pomembno je, da sledis temu, kar je zate bistveno. Ce zelis biti nekoc mocan in odgovoren clovek, moras zaceti sam resevati svoje probleme. Sam si moras poiskati novo sluzbo. Ce zelis dol s pomirjeval, ker zelis ziveti bolj pristnega sebe in te skrbi za svoje zdravje, potem stopi na to pot. Ce zelis ocetu vse dobro, bodi iskren tudi glede kokaina. Vidim, da si brihten in tudi tvoj oce je zagotovo. Ti ga mas na nek nacin za neumnega, ker mu ne poves resnice, ki jo oce ze sluti, kar je zaljivo... rekel ti je, da si zivel na veliki nogi.. Zaluje tudi za svojim denarjem, pa ti ne pove direktno. Pove ti, koliko zepnine bi ti le namenil. Ocitno oce in mati svojo agresijo obracata vase in si lahko brez skrbi, da bi ti kdo skodil, ko bos povedal vso resnico. Hkrati ju pa tudi ne bo notranje ubilo, ker sta pac nekaj ze dala skozi in imata drug drugega in druzino. Razlozi jima, zakaj si se vdajal kokainu. Ker bo mama razumevajoca, ji bo oce verjetno sledil. Domnevam, da ima mocno ali mocnejso pozicijo, ker ona uravnava odnose. Hkrati s tem pa razlozi tudi, kako zelo ti je zal... da si ju zavajal...kako ju ne zelis prizadeti... in da si sebi dovolil tako globoko pasti. Naredi in razlozi tudi nacrt, kako bos vracal denar. Nacrt mora drzati, ker se bo na tem gradilo novo zaupanje vate. Gradilo se bo tudi na tvoji moci vkorakanja v lastno zivljenje.
Ker imata oba starsa custvene tezave, si jih nekako podedoval, onadva pa po prejsnjih generacijah. Tako se to prenasa, dokler ni nek clen dovolj mocan za samouvid in spremembo vzorcev.
Kako? Clean. Z delom na sebi. Najbolje psihoterapijo. Izberi nekoga kvalitetnega, ki se ti vsede v srce.
Z izgradnjo, prepoznavanjem sebe in spremembami ti bo vse steklo. Custveno zdravje. Sluzba in punca pa itak. Poleg znanja je delu bistvena kompetenca, kdo si v odnosih. Dokler sebe ne vodis, bos zelo tezko druge. Biti vodja v pravem pomenu, je pa ze poglavje zase.
Good luck!

super, se že resuje
Hvala Bogu da imaš tako mamo, pa očeta tudi. Boš videl, ko boš to prestal, bo ostala za tabo ena velika izkušnja in morda boš tudi ti takrat lahko komu pomagal


Zelo sem vesela azet, da imaš ta mir..lepo se naspi
m

Nives, pikica, res misliš, da je tako pomembno priznati uporabo kokaina?  Mene bi verjetno kap, če bi mi sin povedal takšno stvar (gledano z vidika konzervativnih staršev).

Zavedam se, da je tvoj nasvet jasen: govoriti resnico. Tudi rečeno mi je bilo, naj povem resnico, in bomo že shajali, kakor vemo in znamo. Oče mi nalašč pusti odprt njegov NLB klik, na katerem vidim 10x vrednost portfolija, katerega del sem zapravil, hkrati pa pritiska name glede Bit Coinov. Ga povsem razumem. Hoče pritiskati name, kakor bi verjetno vsak racionalen človek. Hoče mi dati lekcijo, da se bo delal "reveža". dokler ne bo izvedel resnice in naredil načrt, kako mu bom vrnil teh 60 bankovcev po 500 EUR.

Obstaja verjetnost, da se bom preselil v Ljubljano. K sreči imam tam dve stanovanji (kar pomeni bolj izolacijo in izogibanje, preden se komu pojavi z egom povezano ljubosumje). Razpis, na katerega se prijavljam, mi je namreč pisan na kožo. Mogoče mi bo celo uspelo povezati Ljubljano in Maribor, kar se tiče moje stroke. Kdo ve ... Mogoče pa bo. Cenjeni prof. emeritus z Mariborske fakultete mi je dejal, da bodo na podlagi moje ideje ljudje delali zame ... Mogoče res ... Mogoče pa bo revolver prej naredil svoje.

S toplimi pozdravi,
Oshee

Ti se odlocas Oshee.. ;D
Jaz samo povem, kar mislim.  :sesmejem:
Nase druzine nam nastavijo neke predispozicije, ki so nam v plus ali v minus. In s tem, kar smo v teh druzinah postali potem manevriramo na vseh podrocjih. Na nek nacin postanemo ujetniki samega sebe. Ce hocemo spreminjat stvari...siriti svoje meje... moramo rasti... in tukaj nas res vodi najbolj iskrenost. V resnici ni vazno, kak naziv mamo, koliko na racunu, kaksno sluzbo. Vazno je, kako smo sami s sabo. Ce smo ok s sabo, ne rabimo veliko. Ceravno lahko marsikaj imamo. Ce nismo ok, je pa vse to zelo prazno.. in nimamo skoraj nic.
Razvijati sebe..svoje kvalitete.. svojo moc... svojo varnost...oblikovati sebe tako, da smo v podporo sebi, drugim in naravi. Tega nam nihce ne more vzet. Vse drugo je tako tako.. marsikaj pride, marsikaj odide. Clovek ostane. Vazno je, kako je clovek sam s seboj.

Nives, zelo lepo napisano o iskrenosti.

Veliko ljudi ti je napisalo (kot sam praviš) opogumljajočih odgovorov. Poanta vseh je iskrenost. Po mojem je iskrenost lahko samo ena - popolna iskrenost. Ne moreš reči, da si staršema povedal po resnici, če jima del resnice prikrojiš. Če se hočeš zares rešiti brezna, v katerem si pristal, se jima boš mogel popolnoma odpreti in jima povedati vse - tudi o kokainu in tudi zadevo z bitcoini (Btw - genialna zamisel - ampak, da ti je oče resnično verjel? Pozabi. Po mojem ve ali vsaj sluti resnico in samo čaka, da boš dokazal, da ti je zares žal in boš priznal).

Veš, jaz te pa vidim kot velikega narcisa, otroka pri 29ih.  Sorry, nisem psiholog in ne vem, če je ok, da ti podajam sodbe, ampak to pišem kot le nekaj let starejša od tebe - praktično sovrstnica, mati dveh otrok, 10 let zaposlena in ja, tudi jaz imam končano fakulteto. Veliko poudarjaš svoje atribute, vendar rabiš potrditev za vsako stvar. Po pisanju sodeč si intelektualec (to nam je včasih v škodo - preveč vemo o vsem, preveč tuhtamo in se obremenjujemo s stvarmi, na katere večina niti ne pomisli), ekstremno ambiciozen (pri 29ih bi rad premikal gore) in pa seveda totalno nesamozavesten. Rad bi potrditev na vseh področjih, vendar le-te ne dobiš, kar te je pahnilo v stanje v katerem si. Sklepam, seveda.

Pomisli na starša. Razumevajoča kot sta, si zaslužita popolno priznanje, nato pa boste že našli rešitev. Verjetno ni težava v denarju, ki si ga zapravil, temveč v zaupanju, ki si ga zapravil. Verjemi, da je za starše najhuje takrat, ko vidijo otroka, kako trpi. Radi bi pomagali, otrok pa jim ne pusti blizu, raje dalje vztraja v laži, prikrivanju, izmikanju. In namesto, da bi se osredotočil na pomembno (pridobitev zaupanja in pomoči staršev), iščeš službo, ki ti je pisana na kožo...Si se vprašal, kako boš funkcioniral v službi, razvalina kot si?

Svojemu otroku bi svetovala naslednje korake:
1. Zaupaj mi, pomagala ti bom.
2. Pojdi k dobremu psihoterapevtu, da urediš vzorce iz preteklosti.
3. Reši se vseh odvisnosti.
4. Delaj na sebi, začni si zaupati, se ceniti, se imeti rad. Takšnega kot si, čeprav nisi popoln. Ugani, noben ni. Nato bo spontano prišel zadnji korak:
5. Uredi si življenje - služba, partnerka in ostalo.

Za vse se najde rešitev. To, kar pa si med vrsticami predlagal sam (Mogoče pa bo revolver prej naredil svoje) pa je najslabša možna. Življenje je lahko tako lepo...

ThinkPink..zelo dobro si tole napisala :rozicodam:
Oshee... ni bliznjic, ki bi te dalec pripeljale. Dokler ne bos resil obstojecih tezav, te cakajo samo novi padci in lomi na vseh podrocjih. Izobrazba, denar, zveze ali inteligenca nimajo podlage, da bi te lahko resile. Ce se bos zelel resiti, bo treba vzeti lopato in malto pa prenovit obstojeco hiso-tvojo osebnost.

Punci, hvala za odlična zapisa. Nista čisto nič zgrešili. Res je, zgolj čista iskrenost lahko vodi do zmanjšanja preprek v človeških odnosih in omogoči osebno rast. Kakor sem napisal - priznanje ima katarzičen učinek. Prikrajanje resnice človeku še vedno pušča odprto pot za manipulacije. Oče mi preteklih napak ne bo nikoli metal v obraz. Jih bo držal v sebi, sicer pa je oseba, ki pozabi in gre naprej. Tudi, ko sem mu izrazil strah pred tem, da si bo kaj naredil, mi je dejal: "Ah, daj no, lepo te prosim. Če se takrat nisem ustrelil, se tudi sedaj ne bom. Zate sem imel pripravljene lepe denarce, a si jih zagonil." Pri materi pa že vidim, da ji počasi narašča pritisk, saj mi že meče v obraz očitke, da mi ne more več zaupati. Upravičeno, priznam.

Hvala vam!

PS: ThinkPink, čeprav nisi psiholog, kot si sama rekla, znaš brati ljudi bolj kot marsikateri certificirani psiholog.

No, pa mi je danes še avto zbil psico.  :o :'( Sicer ne do smrti, je pa obležala in krvavela iz gobčka. K sreči je voznik hitro videl, da bo tako zanj kot zame najbolje, da mi jo pomaga naložiti v avto in naju zapeljati do doma, ker se mi je dobesedno snelo.  :jok: Trenutno spi zavita v deko, zraven nje pa je moj drugi kuža, ki pazi nanjo. Veterinar pravi, da se bo zlizala, tudi meni se tako zdi. Ampak vseeno - še to?  :o

Trenutno berem Moodyjevo znano knjigo Življenje po življenju, ki govori o izkušnjah ljudi, ki so bili že klinično mrtvi. Zavedam se, da je "materialni svet" zgolj hologram. In da je realnost tista, čemur mi pravimo smrt. Realnost je vsevedna zavest, ki nima oblike, ima pa neskončno in brezpogojno ljubezen. Od nas hoče, da ljubimo. In da ne varamo oseb, ki ljubijo nas. Samomor bi bila enostavno prevelika bolečina za starša (plus marsikoga drugega). Kakor pravite: To ni rešitev (razen v terminalni fazi neozdravljive bolezni).

Res cenim, da mi tako stojite ob strani. V zadnjih dneh sem bil deležen toliko spodbudnih besed, da mi gre kar na jok, ko to pišem, kajti prihranili ste mi kar nekaj bolečine in mi odprli poti za najbolj možno konstruktivno rešitev mojih težav. Hvala vam, dragi sotrpini! 

Uboga psička. Upam na čim hitrejše okrevanje.

Psička je super okrevala.

Trenutno sem zamenjal psihiatra. Šel sem kar v zdravstveni dom. Mi je prav vseeno, če sem ožigosan v zdravstvenem kartonu.

Gre za starejšega gospoda, ki pa je željan pomagati. Sicer me je z apaurina prestavil na rivotril, kar se mi res ni zdela najboljša ideja (klonazepam je najbolj potenten in najtraje delujoč (med potentnimi) bzo), ampak teh 14 dni ga bom pač jemal, potem pa se bova pogovorila. Sam preskok z apaurina na rivotril je bil kar občuten - mogoče bolj kot z lorama na apaurin. Mislim pa, da je bila to bolj posledica dejstva, da že teden dni nisem vzel Alvente (Effexor XR, Effecin - i guess?), ki jo jemljem tam 1/3 75 mg kapsule vsako jutro poleg Ecytare. Gospod mi je predpisal Actavis Venlafaksin (venlafaksin je snov v teh tabletah) in zadeva zelo lepo deluje. SSRI + mala doza SNRI se mi zdi kar zadovoljiva rešitev. Kdo ve, kje je dobil tale Venlafaksin, ker se pri nas pojavlja pod čisto drugimi imeni. Kot sem rekel; ne mislim se pritoževati, zadeva deluje. :) Glede benzo pa se mi zdi, da bi mi rad s pomočjo rivotrila razbil krizo od apaurina, nato pa mi ga hitro znižal, da se ne navadim še na tega hudiča. Dobro mišljeno, ne vem pa, koliko je izvedljivo. :) 

Namignil mi je še ... "Pa ni potrebno toliko brati forumov ..." in se mi prijazno nasmehnil.  :-[

Lepo... gres na bolj perspektivno pot :clap:
Se bos zdaj ze vpisal pod drugo ime zadeve... ne vem, ce ti Obupal se pristoji :sesmejem:

Sicer je tale tema zelo "temna", ampak, ker je "moja", si bom dovolil zapisati mišljenje 30-letnega otroka, ki čedalje bolj gazi v drek in tone.

1. Glede denarja - najini pogovori z očetom so postali zelo turbolentni. Eden drugemu sva si celo grozila s samomorom, kar sva prisegla, da ne bova nikoli več. Po še enem zelo direktnem, čustvenem pogovoru, me je čez dva dni povabil na pijačo in me povabil, da zakopljeva bojno sekiro. Rad bi že enkrat pozabil na ta denar, ve, da je izgubljen, vidi, da oba trpiva zaradi tega, zato je predlagal, pozabiva na to in začniva znova. Če ne bi bilo tega človeka, bi bil že zdavnaj pokojen. Toliko ljubezni, empatije in osebne rasti, ki jo premore moj oče, še nisem spoznal. Za moje dejanje krivi sebe oziroma vzgojo. "Nisi se sam odločil za ta svet, midva z mamo sva bila tista, ki sva te spustila vanj, zato je moja naloga, da poskrbim zate." Redno mi svetuje glede tablet, poskuša prestreči konflikte, ki jih imava z mamo, daje mi nasvete glede življenja itd. Čedalje bolj opaža(va)m, kako sva si podobna. Sam mi je rekel: "Če bi vedel, kolikokrat sem hotel vzeti štrik in oditi ... Pa nisem. Življenje se je vedno postavilo tako, kot je treba." Sam je že 40 let povsem trezen, svoj mir pa najde v veri in v delu. Ko povprečni ljudje še spijo, on vzame psa in gre na dolg sprehod. Nato opravlja delo, ki ga veseli, zvečer pa bere knjige. "Mir v duši, fant moj, to je največ, kar lahko človek ima. Delaj, delaj in delaj, na vero v Boga pa nikar ne pozabi." Seveda tega, kam je šel denar, ne mislim odvleči s sabo v grob. Nekoč mu bom vse povedal.

2. Moja delovna uspešnost - ogromne težave imam z utrujenostjo in z opravljanjem zaposlitve. Čeprav me delo veseli, je v skladu z mojo stroko, se mi nekje po dveh mesecih začne pojavljati ogromen odpor. Zgodnje zbujanje mi je v velik napor in tudi samo delo mi začne po  kakšnih dveh mesecih predstavljati odpor. Ćeprav me trerirajo kot zelo sposobnega, mi je po poteku 6-mesečne dobe direktor v firmi, v kateri sem delal, rekel: "Super fant si, imaš pa veliko težav. Mlad si še, razreši jih in čaka te dobra kariera."

3. Depresija in samomorilne misli - povedano po pravici že več kot leto dni svoj samomor prestavljam iz tedna v teden. Čakam samo na pravi trigger. Kot sem napisal, če ne bi bilo očeta, bi bil že zdavnaj pokojen, kajti mati me dobesedno živega razžira. Pa ni težava v njej. Nasploh sem opazil, da moja mati, čeprav je klinična psihologinja in ima pogosto predavanja o anksioznosti/depresiji (o kateri v praksi nima pojma), čustvuje zelo "izogibalno". Ko ji na primer kaj ni prav, se zavleče v kot in mula. Spet, če ne bi bilo mojega očeta, verjetno tudi mene ne bi bilo, kajti že zdavnaj bi šla narazen ... Pa, če se ne spuščam preveč v družinske odnose, ki so daleč od slabega ... Te moje suicidalne misli. Občutek imam, kot da sem ponotranjil misel, da sem nevreden, nesposoben, vsem v napoto in da bo moja smrt, kljub čustvenemu pretresu družine (sem zelo povezan s širšo družino), najboljša odrešitev vsem. Moji možgani vedno delujejo na način: če vse propade, se pač ubijem, in bo. Izbrano imam drevo, kam bi se čelno zaletel z avtom, da bi vse skupaj izgledalo kot nesreča. Pogosto jokam, ker se počutim tako nekoristnega, da staršem (predvsem mami, ata je že rekel, da če bi mu otrok naredil samomor, da bi ga razumel) delam sramoto, počasi sem odrinil vse prijatelje na stran (da bi me hitro pozabili), ne vidim svetle prihodnosti (kako bom živel s panično motnjo? vzgajal otroke? bil v ponos ženi?) in mislim, da sem svoje že doživel, sedaj pa naj dam priložnost drugim. A so to vsiljivke? Kako se jih znebiti? Rad bi bil človek, kakršen sem bil pred 10 leti, ne pa čustvena razvalina. Jemljem Cymbalto in Ecytaro, ki pomagata en moški spolni organ. A tonem... Počasi, a vztrajno tonem. Ne vidim prihodnosti.

Ne vem, ali naj prosim za nasvet, ali sem zgolj rabil dati ven te občutke... Ampak ni prijetno. Vsa ta megla v glavi, konstantne vrtoglavice, strah pred "kaj, če", grozna utrujenost, nobene motivacije za šport, zgolj premlevanje misli o bivših dekletih in ljudeh, ki sem jih razočaral ter prizadel ... Čedalje bolj se mi dozdeva, da bo oshee kmalu zgolj ("boleča") preteklost.

Dajte me zdaj zbombandirat s svojimi mnenji. Stara me nadere že, če kupim napačno paradižnikovo mezgo. Zakaj? Ker nisem bil sprejet na razgovor za službo kot PODSEKRETAR V ŽUPANOVEMU KABINETU.

Imam stanovanje v Kopru, Ljubljani in Mariboru. Kamor koli grem, da se umaknem od te norije, nosim svoje težave s sabo. Ne pomaga.

Žret tako ne mislim kosila, zakaj bi mama sploh ubadala s kosilom, če sem eno navadno tele? Naj živi v svojem svetu, kako bo njen sinko nekoč perspektiven odvetnik, jaz pa bom odjebal na drugo stran in naj si svojega pravnika zataknejo nekam.

Pošljite me v "moški spolni organ", zbombandirajte me, da sem mamin sinko, kako nehvaležen in sebičen sem. Ampak ko pride človek do te točke, mu dol visi, kaj si drugi mislijo. Od propalice od človeka, kakor sem sam, ne pričakujem več veliko. Samo eno kapljico čez rob. Naj bom še tak otrok, kot bi me opisala geštalt terapija, v sebi umiram. Prav. Onda "ko jebe sve". Pošljite v "moški spolni organ"  (čeprav pri nas ADjevcih je daleč od "spolnega") in naj spisdim s tega sveta, mat naj pa preživi nadalnja leta v razmišlljanju, v čem je naredila napako, da je vzgojila takega slabiča.

Mama, mama, mama ... pri 30ih. Me obravnava kot gnoj na cesti. Saj to tudi sem. Hvala, mami, boš pač živela brez mene. Mami ...   :ppriden:

Ojla,
sem šla nazaj pogledat, kaj si že pisal februarja... Bilo je hudo in videti je bilo skoraj brezizhodno. Ampak danes smo že na koncu oktobra in ves ta čas si preživel in stvari so se nekako polegle, a ne? Ker vedno se, tudi če se nam zdi nemogoče, da bi se. Zato se splača vztrajati.  To premetavanje samomora kot končnega izhoda, ko res več ne bo šlo, zelo dobro poznam. In takrat se mi je zdelo, da s tem zavedanjem, da vendarle imam izhod, malo lažje živim. Pod posteljnino v omari sem imela skrito vrv in jo hodila gledat in izbran tram na podstrešju...
Ampak sem dokaz, da se stvari vedno nekako, nekako pač, poležejo in čas mine. Čas.... Minilo je kar nekaj let od takrat in sedaj živim mirno in dobro mi je. Sedaj se pričenjam zavedati, da me je pravzaprav strah smrti, tiste dokončne končnosti vsega... Vidiš, tako se potem to obrne.

Že takrat februarja so ti nekateri predlagali konkretno psihoterapijo. A si v zvezi s tem kaj ukrenil?

Ribica

Hey, jst bi ti svetovala, da se od mame zaenkrat fizicno, pa tudi custveno umaknes, ker ima izgleda ona pri sebi neke tezave in te ima kot za podaljsek same sebe ter strelovod. Mislim, da bi tebi tu najbolj pomagala kaksna skupina za odnose npr. Al-Anon ali CODa ter predvsem nek dober terapevt, ki se pozna na druzinske dinamike. Po moje ti tu izvira vecina tezav, tudi depresija. Kar se tice nereda v glavi in utrujenosti, so to zadeve, ki izgledajo na prvi pogled neresljive, a dejansko se je treba boriti iz dneva v dan za boljse pocutje in zdravje, pa ceprav izgleda kot da ne bo nikoli bolje. Zdravje prihaja na kapljice. Cez 2 leti se lahko vprasas, ce se pocutis zdravo in si dejansko okreval od tesnobe in depresije. Kar se tice sluzbe se ne sekiri, se bo porihtalo, doma pa probaj doseci, da se ne boste pogovarjali o iskanju sluzbe, ker niso sposobni razumeti danasnjega stanja na trgu dela in ti dati prave podpore. Jst ne bi na tvojem mestu sploh hodila domov, slisis pa se lahko tudi samo enkrat na teden.

Oba sta  :srce-utrip: :srce-utrip:

Regina; saj pravim, vsak teden odlašam, kdaj se bom ubil (sej, ko to preberem, me ima, da bi se fino počil po nosu  ;D). Sedaj imam namen nekje po dnevu mrtvih.  :'( Hvala, ker si odprla srce in povedala svojo zgodbo. Tudi sam sem nekaj let nazaj kar doberšenj del leta vstajal z mislijo, da se bom vrgel čez okno. Tudi v avtu me je večkrat zamikalo, da trčim v tovornjak. Te misli zaenkrat niso tako intenzivne, kot so bile 5 let nazaj.  :wav Zopet pa se mi je pojavilo to, da bom tako ali tako kmalu umrl in da je vse skupaj brez veze.  :'(

Glede psihoTERAPIJE je pa tako ... kot študent sem hodil k eni gospodični, s katero sva imela zanimive pogovore. Verjetno bi trajalo še nekaj let, da bi se do kam premaknila. Pred kradkim sem se naročil na KVT k eni gospodični v naši okolici, a mi je 60 EUR na teden preveč, očeta pa še nisem zažical. Prebral sem KVT za telebane in kup knjig, ki naj bi pomagale rešiti panične napade.  ;D Pri meni to ne deluje. Imam premočno psiho, da bi jo "pretental", po drugi strani pa da bi jo kontroliral. Lahko meditiram, izvajam KVT, tapkanje, poslušanje brainwaves, vodenih meditacij, telesnih scanov, tapkanja ... a mi bore malo pomaga. Lahko se zanašam zgolj na to, da so možgani zelo gibljivi in prilagodljivi, da se možganske celice obnavljajo in da je vsaka reakcija v veliki meri naučena. To nam vzbuja veliko možnost, da bomo kdaj zaživeli brez teh težav.

Zelo verjetno je moje psihofizično stanje porušilo kajenje marihuane. Ko se spomnem tistega hudiča pri 16ih, ko sem dilerja prosil, naj mi nikoli več ne proda, do danes, ko je zadeva praktično na istem nivoju, mislim da vem, kaj je zaznamovalo moje življenje. Pač imam t. im. "addictive personality". Čeprav sem ves čas hodil v fitnes in skrbel za svoje fizično stanje, je psiha naredila svoje. V letu, ko sem doživel prvi panični napad, sem naredil čez 300 sprehodov s psom po gozdu in malenkost več treningov v fitnesu. Pa ni pomagalo ... Ko sem hodil po gozdu, je hodila 3. oseba. Depersonalizacija/derealizacija je poznan termin pri anksioznežih. Megla v glavi, slabe oči, vrtoglavice, občutek šibkih nog itd, itd. Predvsem tegale "brain fog" se nikakor nisem mogel znebiti. Dokler nisem spil piva ali 2.5 mg Lorsilana, vendar o tem kdaj drugič.b

Pavlinm; najlepše v času študija je bilo, ko staršev nisi potreboval 5 dni tedensko. Kot sem rekel, imam več stanovanj in večkrat sem se poskušal umakniti. Pa ni šlo, ker sem mamin sinko, ki rabi, da mu mamica vsak vikend opere in zlika oblačila, sam pa ji v zameno za to grem v trgovino, očistim avto ...  :o

Hey, kaj pa ce bi sel ti kar lepo v bolnico, da te malo odvadijo od vseh substanc, po potrebi zamenjajo zdravila, potem pa pa lepo usmerijo naprej na brezplacne terapije in izvenbolnisnicne obravnave. Ponavadi taprva terapevtka niti ni taprava

Hej, Oshee :) Dolgo se nisi javil, sem sklepala, da si ok.

Zakaj bi te popljuvali in pošiljali v moški organ? Od marca, ko si se prvič javil, do sedaj,  je minilo zgolj pol leta, kar je premalo časa, da se pobereš iz brezna in prideš na Himalajo. Da boš zadihal s polnimi pljuči, neobremenjen, brez pripomočkov (v obliki zdravil, drog)...je potrebno veliko več, kot zgolj pol leta. Potreben bo čas, veliko ljubezni in potrpljenja do sebe.

Naredil si pa velik korak naprej...pobotal si se z očetom in imaš z njim dober odnos. Zlata vredno! Po tvojih besedah sodeč, vidim, da je tvoj oče en velik človek. Drži se njegove modrosti in skušaj najti mir, na način, kot si opisal, da ga najde sam - v veri in delu.

Kar se pa tvoje mame tiče, pa mislim, da imaš z njo kar precejšen problem. Verjetno ima tudi ona svoje "issues"... Kako se tega rešiti? Hmmm. Ne vem. Tako, da  počasi odrežeš popkovino in postaneš neodvisen od nje? Moja mama je bila enaka. Iz vsega je delala big deal, vedno je moralo biti vse natanko tako, kot si je zamislila in imela je histerične napade. Seveda sem večino pobrala po njej. Sedaj, ko imam svoje otroke, vidim, da so moji vzorci (prenešeni iz moje primarne družine) zelo razdiralni. Zato se že leta spravljam k sebi (pravzaprav 3 leta) in še bo potrebno. Je pa seveda lažje, ko si na svojem in delaš, kar ti paše, kot pa da ti je "težava" nonstop za hrbtom.

LP, ThinkPink

Jooooj, Think Pink, hvala za tvoje tople besede!  :obj2:

Zakaj negativne besede? Saj vidiš, kakšen pajac sem, povsem odvisen od staršev.  :(

Težko je to videti, ampak oče je bil v zadnjem letu bolan več kot prej v 20 letih skupaj. Kleni kmečki mož z žalostjo v očeh. Kar naprej ga nekaj daje, kar prej ga ni nikoli. Žal moram krivdo pripisati sebi.  :(

Če umre, ostanem sam z veliko hišo, vinogradom in psom, ki bi jih moral vzdrževati. Hkrati bi celo življenje nosil na sebi eno ogromno težo.

Če bi vedeli, kaj vse sem storil staršem ... Oče ima vedno v denarnici nekaj 100 eur. Že iz študentskih let sem mu redno jemal po 50 - 100 evrov ven iz denarnice. Le enkrat me je "nadrl" in zahteval pojasnilo, ko mi je dal za god 500, sam sem mu pa iz denarnice sunil še 20.

Mama dobesedno skriva denarnico pred mano. Sicer nima pri sebi veliko, zato me je že večkrat dobila pri tatvini.

Imam težave. Nikoli nimam dovolj. Vse evre zapravim. Sramota. Ko sem zadnjič odprl očetovo denarnico, je ven pogledal listek: "Oshee, ne kradi! Spomni se 7. božje zapovedi! Oče." Od takrat nisem več odprl njegove denarnice. Naslednji listek sem prebral včeraj: "Imel si možnost lepe zbirke evrov, a te je tvoja tatinska duša zapeljala. Tako ne boš imel nič. Oče." Ja, oče rad zbira na kup raznovrstne primerke evrskih kovancev. Ostalega najbrž ne rabim pojasnjevati.

Vem, da je z mano nekaj narobe. Po vrhu vsega sem postal še kleptoman. Imel sem že veliko denarja, a sem "živel na visoki nogi", sedaj bi pa verjetno rad isto ... Ne vem. Dejstvo je, da me moji možgani silijo k početju nedopustnih stvari.

hahhaa  :sesmejem:...Imaš veliko srečo, da je tvoj oče takšen car. Še enkrat - naj bo tvoj vzor. Prenehaj s tem sranjem (sorry izrazu) - predvsem zaradi sebe, pa tudi zaradi očeta. Vem, da je težko. Vem, da te neka sila vleče, vem, da imaš takšne ali drugačne težave in da boš sam težko rešil vse zadeve. Praviš, da imate doma vinograd, zemljo? Kaj pa delo doma? Loti se fizičnega dela, postavi si nek cilj, kaj moraš opraviti, da se zamotiš. Pa vprašaj se, kaj ti v življenju manjka, da se tolažiš z denarjem. Ljubezen? Koliko ljubezni si prejel v otroštvu? Je bilo več lepih ali negativnih čustev?

Čao, TP

Joj, ThinkPink, ti si res ena pozitivna dušica. Hvala!  :zardevam:

Kradel ne bom več. Vem, da so tatvine res nizkotne. Še šefu sem vsake toliko potegnil ven 50 ali 100.  :sesmejem: :o Kaj me žene v to? Prvič, odvisnost od trave (10 eur / dan). Drugič pa ... ne vem, mogoče sem v otroštvu imel preveč vsega. Vsaj to si sedaj očita oče. Da me kao ni navadil na to, da je potrebno za denar delati. Pokradel sem mu tudi na tone tablet - Lorama, Apaurina in Ansilana. Včasih so očitno to kar predpisovali kot bonbone. Oče se ni nikoli navadil nanje. Sam pa sem pojedel VSE. In na koncu tudi "jebal ježa". Po njegovih besedah bi, če bi že takrat obstajali AD-ji, sam ne bil pijanec (tega je 40 let nazaj in od takrat je trezen). "Prvič sem opazil, da delujejo, ko se mi je začelo žvižgati vsako jutro. In pa ko sva bila z mamo na morju ter je bila v hotelu za zajtrk cela gneča raznih Čehov, Poljakov ... meni se je smejalo ob temu." "Res rabiš take konjske doze? Vzemi zjutraj eno Ecytaro in boš videl, da drugega sploh ne potrebuješ". Psihiater je menil, da bodo zaradi podobne genetike, tablete delovale enako kot na očeta (ki je menda na polovički Ecytare). Pa ne. Niti Ecytara niti Cymbalta mi ne pomagata kaj dosti. Delata pa štalo, če jih grem zniževati.

Da bi mi kdaj primanjkovalo ljubezni v otroštvu, ne bi rekel. Prej kot to sem bil razvajeno "derište". Čedalje bolj pa opažam, da sem se rabil vedno dokazovati pred mamo. Ona je bila vedno odličnjakinja, sam pa nosim v veliki meri očetovo genetiko, ki pa je bil tudi lump nekje do 28ga. Pri nas smo konflikte reševali po principu "tiha maša". Z mamo sva se recimo (predvsem v obdobju mojega najstništva, ko sva se veliko prekregala) skregala in en dan kuhala mulo, drugo jutro pa je bilo vse lepo in prav. Z očetom se do lani praktično nisva nikoli skregala. Mogoče je določena težava pri njemu, da, čeprav je izjemno razdajaški, mnogokrat na prošnjo reče NE, čez uro ali dve pa že kliče, se opravičuje in ponuja, kar si ga bil prosil. To sem npr. opazil tudi pri sebi. Dal bi 100 eur klošarju, častil pijačo vsem, kupil prijatelju dober parfum, uro, srajco itd. Tako gredo evri v zrak.

Mati pa se že zdaj, ko sem en mesec brezposeln, pritožuje, kako jo ves čas sili na jok, da se počuti kot drek na cesti, kako nesrečna je zaradi mojih neuspehov itd. Potem sem pa jaz tisti, ki mora opogumljevati, čeprav vem, da me čakata še VSAJ dve leti trnove poti.

Kar se tiče fizičnega dela, so me malo "vzeli v roke". Preštihal sem cel vrt, pokosil sadovnjak, zložil lep kubik drv, pokosil dvorišče (kar mi vzame malo manj kot sadovnjak) in očistil fasado hiše. Za vsako uro dela sem bil plačan 5e. "Da bo fant vedel, da je za dnar potrebno garati." Pa z mojim manekenom (psom) sva šla nekajkrat na sprehod. Sedaj smo žal že v fazi, ko "če ne bo drugega, boš šel na borzo in če bo potrebno, delal v Revozu ali pa kopal jarke".

Takole. Malce sem se razpisal v upanju, da še bolj razjasnim svojo situacijo. Če se bo komu dalo brati in odgovoriti, odlično, sicer pa naj ta zapis ostane kot del teme, ki jo bom enkrat z veseljem spet v celoti prebral.

Moram ti reči da ste res ena zanimiva družina. V bistvu se imate zelo radi...vendar je zmeraj nek črn oblak.
Res je na tebi da si daš v misli da se držiš obljube in ne kradeš, in greš po poti , ki si si jo začrtal, čeprav je težka.
Spalča se potruditi, držim pesti zate in za tvoje

Odkar sem začel kaditi, je med nama z očetom začel nastajati prepad. Tega sem uspešno saniral tako, da sem začel kaditi pred njim. Včasih je kaj nergal, včasih mu je surla dol padla, kasneje pa mu je postalo všeč to, da je šel nekdo z njim na čik.

marina,
res je, v bistvu sem imamo zelo radi (mama in oče z leti vedno bolj), tudi na psa gledamo kot na pomembnega družinskega člana. Se pa bojim, da bo kmalu posegla vmes smrt.

Danes je bila spet ena težka nedelja. Ker imam spet valj post akutnih odtegnitvenih simptomov od Rivotrila (ki so lahko prav tako hudi kot akutni), se danes ekstra slabo počutim. Že ponoči sem bolj slabo spal (tok, tok za Kventiax), potem pa tresenje, mrzlo - vroče, neka mini panika ponoči, težka glava, zbadanje po celem telesu ... Potem pa zjutraj. Mama mi ni hotela doštukati za tobak. Ok. Potem je oče to še potenciral: "Ne moremo te še dodatno zastrupljati. Prav je, da doživiš kako krizico." Ker je videl, da mi ni bilo ravno lahko, mi je dal 1/4 Lorama, ponudil cigareto po kosilu (ki sem jo zavrnil, kajti do tobaka sem prišel na drug način  :sesmejem: (ne, nisem oropal bencinske  :laughing:)).

Potem pa še vrh ledene gore. Odnesem psu kosti, pridem nazaj v hišo in naenkrat vse utihne. Videl sem mamo, kako jo sili na jok. "Kaj je blo spet? Povej mi, ker ne morem več tega prenašati." Oče ji je rekel, da sem mu ukradel 30 velikih. Ni mogel držati več tega v sebi. In sedaj ona trpi. Pa kaj moški spolni organ imaš ti mulo za kuhat? A je bil tvoj keš? Še vedela nisi zanj. Jaz sem šel s starim položit 100 jurijev na banko, jaz sem z njim štel dolarje in marke, ki jih je še imel ter jih šel pretopiti v evre, jaz sem svetoval, kam se naj denar vloži itd.

Potem sta me nagnala, da sem šel z očetom in psom na sprehod. Tesnoba je se je iz "navadne" anksioznosti, ki jo doživljam kot tremo pred npr. pomembnim nastopom, spremenila v težko težo na prsih in cmok v grlu. A poznate tisti katarzičen učinek, ko človeku postane vseeno za vse? Ko si reče "kar bo, pač bo". Ko si reče "bring on vse, kar imate na pladnu". Zjebite me, da se bom še z večjim veseljem fental. Oče je nekaj jokal, da vsako jutro najprej pomisli na to, zakaj se je moralo to zgoditi ravno njemu (da mu je sin ukradel toliko denarja), sam pa sem si mislil "ma vzemi ta jebeni keš s sabo v grob". Skoraj sem bil že na tem, da mu rečem: "Ta tvoj preklet keš je vzel hudič. Dobesedno. Vse je šlo v nos za KOKAIN!! Zdaj pa živi s tem kakor veš in znaš!!!". A se bojim, da bi povzročil tragedijo. 60 bankovcev za 500 eur in nekaj stotakov. Kaj? Vedno mi je govoril, kar je moje, je tvoje, napisal mi je celo listek, kje vse ima skrit denar, da v primeru, če se mu kaj zgodi, jaz ne bi rabil obračati cele bajte. Že dolgo imam napisano odpoved dediščini. Pa dobro, razdedini me, sem dedno nevreden. Na te besede vedno slišim "Ma daj, daj, ne govori neumnosti. Kaj pa bom s tem denarjem? En dober avto si še kupim ter zagotovim, da me na starost ne bodo tuja vrata tepla po nogah, drugega ne potrebujem."

Jaz pa iti papa. Ne potrebujem ničesar. Naj uživata na Maldivih, Havajih, Baliju ali kjer koli u pički mili materini (pardon za izrazoslovje) in imata še več časa za razmisliti, kje sta zajebala pri vzgoji in zakaj ju Bog tako tepe.

Ja, glej...Tudi tvoja starša imata pravico trpeti. In tarnati, in jokati, in bit sitna in te ne ujčkati. Kar si naredil, si naredil - deal with it.

Veliko lažje bi bilo, če bi jima za situacijo takoj povedal, na slednji način: Ata, mama - imam težavo. Vzel sem vama 30 tavelikih in jih potrošil za kokain. Zavedam se, da sem zaj... big time. Prosim vaju za pomoč, da bom lahko živel s posledicami tega, da se rešim odvisnosti in da vama nekoč povrnem denar (in zaupanje vame).

Zdaj pa nehaj jokcat, kako sta te zaj... pri vzgoji. (Halo? Pa se ti sploh zavedaš, kako veliko srečo imaš? Imaš starša, ki te imata rada, ki ti nudita vse in še več in ti sploh pretirano ne težita. Če sta ga na neki točki malo kiksnila pri vzgoji - ni bilo nalašč. Bilo je mišljeno v tvoje dobro. Ali spremljaš kaj Tednik, dnevnik, medije? Vsak teden nekaj zgodb, ko družina nima denarja za preživetje... Starši s solzami v očeh prosijo za hrano, obleke in šolske potrebščine? Ali pa resno bolni ljudje? Zamaške zbirajo za operacije otrok v tujini... Mislim, da ti ni povsem jasno, kaj so resne težave).

Nisem tako grozno mislila, kot se bere.  :)

Kaj pa sicer pravi psihiater h kateremu hodiš?

LP, TP

Istega mnenja kot ThinkPink.
Povej jima resnico..bosta ze zvozila...ze vse do zdaj sta. Sprejmi odgovornost za dejanje in posledice pa privarcuj in jima vrni denar. Tako bos sam zrasel v svoji samopodobi. Naucil se bos ravnati z denarjem. Onadva bosta pa dobila iskreno zdravilno informacijo in ti v casu odpustila pa bila navdusena, da si se naucil sprejeti tudi kaksno odgovornost za svoja dejanja.
Samo tvoja resnica in da polno prevzames odgovornost in posledice vas lahko vse resi. Ko bos to opravil, ju bos lahko ponosno gledal v oci. Onadva pa zadovoljna, ker iskrenost pozdravi... in bolj brezskrbna, ko bosta videla, da se polno opremljas za odgovorno zivljenje in postajas odrasel.

Če ne znate dat prijaznega nasveta človeku raje bodite tiho.
Krivi so vedno starši. Vzrok in posledica? Če nimaš pojma o  vzgoji in medčloveških odnosih pač ne štepaj otrokov.

Se strinjam z Logpopom, ne težite Osheeju, itak ma že dost težav več kot očitno. In ja, starši so v 95 posto krivi za naše depresije, tko da le pazite, da ne zdravite kompleksov na otrocih.
Oshee, deli tko k teb paše, če majo starci preveč dnarja pa so ti vzel otroštvo, why should u care za njih dejansko. Sam nasilja pa ne podpiram.  :oki:

Bolj odraslo bo, da jim pove, kaj za nazaj ga v resnici zuli, kot da jim krade denar. A mogoce ni tako? Resnica je lahko tezka, ampak res pozdravi odnose.
Ko si sam stars in je na vrsti vzgoja, pa itak spoznas, da nisi popoln in da popolnega starsa tudi ni.

Dobro je vaditi prijaznost na vsakem koraku, tudi na forumih.

Če ti nekdo izpove nek greh mu je ta greh potem očitat extremno nesramno in tudi škodljivo, ker tako izgubi vero v človeštvo. V bistvu se gre za izrabo zaupanja. Človek postane bolj nezaupljiv do vseh, če to nekajkrat doživi. In obratno gre tudi: če nekomu poveš nek greh in te še vedno sprejema ti to zelo krepi vero v človeštvo in ti daje dobre občutke, da si sprejet v družbi.

Logpop kako si pa to dobro napisal...resnično  :rozicodam:

Oprosti logtop, kje so očitki? Gre za dobronamerne nasvete. Marsikaj se da rešiti, če priznaš lastni prispevek k napaki in skušaš napako popraviti in ne za vse svoje napake kriviti drugih. Temu se reče osebnostna rast. Oshee pa tako ve, da ga razumemo, zadnji post je bil malo bolj "oster" - če bi temu lahko tako rekli, saj sem v prejšnjem začutila, da rabi malo več "brce v rit", kot trepljanja po rami.

Tudi z moje strani ne ocitkov. Samo usmerjanje na zdravo pot. :pomezik:

Moja soseda tud misl, da usmerja na zdravo pot, pa je v bistvu kr mal anoying haha.
No dobr punci, kr mal sta ga v red dali ne, bodmo pošteni. Mal bolj asertivno se lotit spisa pa bo  :oki:

Kaj pa vem.. vcasih je dobro cloveka pred dejstvo dobro postavit.
Vsak ma svoje mnenje ..itak.

Takole, "alea iacta est!". Doma sem povedal VSO resnico. Vsak detajl, brez olepševanja. 

Najprej mami, ki sprva ni mogla verjeti mojim besedam, nato pa sem še očetu napisal sms "I have no more tears to cry ...".

Oče me je takoj odpeljal v slaščičarno na en sladoled, kjer sem mu vse povedal. Pogovarjala sva se o depresiji (ki jo sam še predobro pozna), povedal sem mu vse o kokainu, kakšna obsesija je to in kaj naredi s človekom. Razumel je. Še več, na nek način je bil celo vesel, da je končno konec negotovosti glede denarja. "Vem, da je bilo tudi tebi zelo težko držati to v sebi. Kaj pa nisi prej povedal? Pa, oshee! Ne razmišljaj o samomoru. Vem, da si zaglajzal, tudi sam sem bil v tvojih letih zguba. A sem zvozil. Sedaj pa naredimo črto čez to zadevo in tega denarja nikoli več ne omenjajmo." Povedal mi je zgodbo: "Večkrat sanjam pokojna očeta in mater. Živita v hišici, oče včasih kaj obrezuje, mama dela kosilo. Čutim, da se imata lepo. Sanjam pa tudi najboljšega prijatelja A-ja, ki se je obesil. To so ponavadi moraste sanje. Vidim ga na tistem štriku, kako ga neka sila še dodatno veže za vrat in vleče proti tlom."

Mama pa je potem, ko sem prišel domov, doživela živčni zlom. Oče mi je že uro potem, ko sva se poslovila, napisal sms, če sem v redu in če sem se uspel pomiriti.

Mama pa je neutolažljivo jokala, jokala in jokala. Zapadla je celo v neko stanje, ko je prosila: "Mama! Kje je moja mama? Mama ljuba, pomagaj mi."

Zopet je zadevo rešil oče, ki jo je bodril, naj se ja ne sekira, da sta lahko rečna, da je poba sploh živ, da ni moja krivda, ampak njegova. Bil je tako miren in racionalen.

Danes je zaenkrat vse mirno. Mama je zadevo malce prespala. Zjutraj mi je še podajala napotke glede nagnjenosti k odvisnosti in pa potarnala, da je ni še nihče tako zlomil. Sicer pa je ok.

Končno sem dal to ven ...  :'(
   

Bravo! Naredil si velik korak.  :oki:

Oshee fajn da si dal ven iz sebe, spregovoril ... :rozicodam:
Pogumno dejanje .. in verjetno olajšanje.

Mama je pa sama odgovorna za svoje občutke ... tko da je nisi TI zlomil, sama se je ... čisto lahko bi reagirala kot je oče. Tako da njeni feelingi so njena odgovornost.

 :rozicodam:

Bravo Oshee!! To pa je zelo pogumno dejanje ;D  ;D
Zdaj boste pa vsi lahko zaceli novo poglavje... pristnih odnosov...brez skrivalnic.. to je in bo olajsanje za vse vas. Tudi za mamo scasoma. Zdaj lahko zacnes vse z olajsanjem, zmagovalno in drugace..
Res hudo dobro..  :043:

ponosen si lahko nase...naredil si najtežji korak, ki ga marsikdo ne bi

Hvala, sotrpini.  :rozicodam: Enostavno nisem več mogel napletati zgodbic in lagati. Kot ste rekli - kar sem naredil, sem naredil. Sam bom moral živeti s tem.

Mamo je kar močno pretreslo ... "Sedaj boš moral pa ti skrbeti za moje duševno stanje, ker se mi bo zmešalo." "Občutek imam, kot da so vse zgolj moraste sanje, iz katerih se moram prebuditi." "Tako, kot me je to strlo, me ni še nič v življenju."

Kaj ji naj? Želela je izvedeti čim več informacij, in sem ji jih serviral. VSE. Sedaj menda pere, joče in razmišlja o tem. "Zakaj, zakaj, zakaj? Kje sem zgrešila pri vzgoji?" "Mati, to je življenje, druge razlage ne najdem."

Oče je veliko bolj skuliran. Že navse zgodaj mi pošlje sms: "Sin, dragi, si v redu? S psom sva ravno naredila sprehod, sedaj pa berem. Lep dan ti želi oče."

Priznam, da mi pade srce v hlače, ko to preberem. Res upam, da mu je padla določena teža z ramen in da bo še naprej bodril mamo.

Verjemi, da je za vse bolje tako. Tudi za mamo bo lazje tako. Ce pa ne zmore sama s tem, si pa zagotovo zna najti strokovno pomoc, da pride cez to.
Za vsakega je dobro, da si nalije caso resnice. Tudi za starsa glede vzgoje. Itak nam to da krasno priloznost, da je vnaprej drugace. Verjamem, da je zanjo se tezje, ker je v tej stroki nekje. Ampak.. tudi stroki ni prisparano, da svoj prag cisti. Tako pac je. Otroci ste nase ogledalo. ;D Sem desetletje starejsa od tebe. :sesmejem:

Ps: danes me je tako nadrla doktorantka terapevtske stroke.. jaz bi takemu takoj odvzela doktorat in diplomo. Ce ne zna teorije v svoji praksi uporabiti. Sploh sem v teh srecanjih spoznala, kako ni zlato tisto, kar se bolj kiti z raznimi laskavimi nazivi, 5 mio dejavnostmi in kapitalom. Nekako mi stvari niso sle skupaj.. in glej ga zlomka.. sem vceraj in danes dobila potrditev. Da me nekdo tako otrosko napade... sam pa je naredil doktorat iz tega, kako razviti podporni odrasli del sebe, s katerim med drugim tudi zrelo funkcioniras. Boli ja..se vedno malo.. :kiselnasmeh:

Oshee, kapo dol.  :clap: Tvoj oče je CAR.  :oki: Mama si bo pa že opomogla, brez skrbi.

Pri meni je (še vedno) tako da oče sicer ve da "žrem tablete za živce", vse ostalo je pa bedarija in naj ne govorim neumnosti, ker nisem nor. Menda. Čeprav v to nisem prepričan, pa karkoli biti nor sploh pomeni  :sesmejem:

Drži se!  :oki:

Hvala vsem za lepe besede!

Mamo še vedno daje. "2 noči nisem že spala, vseskosi imam povišan pritisk, da si več sploh ne upam vzeti tablet ..."

Pa odpri mojo škatlico kveluxa, vzemi 50 mg in zaspi za dva dni. Kaj ji naj rečem na besede "Zakaj se je to moralo zgoditi prav meni? Kako si lahko ob vsem tako miren? Ob vsej ljubezni, ki ti jo je nudil oče, si mu šel narediti to?"

Joj, ženska, ko bi ti vedela, koliko sem prejokal zaradi tega in koliko različnih scenarijev sem premlel v glavi. Najraje bi ji dal prebrati tole temo.

Medtem, ko oče ... "Pa daj ne sekiraj se! Bodi srečna, da je poba živ! Veš, kako ga je moralo to žreti? Sploh pa, če se takrat nisem ustrelil, ko sem našel prazno kuverto, se tudi sedaj gotovo ne bom. Pusti zdaj to. Pobac je naredil napako, s katero bo moral živeti. Ni on kriv, kriv sem jaz, ker sem mu ves čas omenjal denar in mu govoril, da kar je moje, je njegovo." Tako trezno, tako racionalno ... Ne morem mu narediti tega, da bi pokopal svojega sina. "Ne bi se ubil, bi pa životaril do konca življenja. Glavno je, da je pobac živ in da naredil kakšne neumnosti!"

Bliža se leto dni, od kar sem nazadnje vlekel kokain. Imel sem možnost, imel sem sredstva, ta hudič pa ne izbira. Houston-ova je zagonila 200 tisoč tedensko samo za kokain. Na tisoče ljudi je, ki je za to najbolj precenjeno, hudičevo drogo, zapravilo po milijone in milijone, se zakreditiralo ... Potem pa pok v glavo ali OD.

Nives, nas je tudi enkrat, ko smo čakali na ustni izpit, ena redna profesorica nadrla huje, kot kadar kdo v srednji šoli. Ubogo ženšče, kaj se ji je moralo dogajati v življenju, da je bila tako "nadrkana".

podgurc36, tvoj oče ve, da jemlješ te tablete? S stani mojih staršev je bila odtegnitev od BZO enotedenska kriza, ki naj bi kmalu minila. Ko sta videla, kako se tresem z dneva v dan bolj tresem, znojim, nisem mogel hoditi, normalno govoriti, sta me takoj naročila k privat psihiatru (seveda je bil zopet glavni v igri oče), ki me je že naslednji dan obravnaval in s katerim sva naredila zelo "prijazen" urnik zniževanja tablet.   

Moj oče ne razlikuje med aspirinom in morfijem. Oziroma, noče.

Njemu razlagat kaj se je z mano dogajalo in kaj se še dogaja je brezpredmetno. Človek je star 64 let in zanj bo "tablet za živce" vse od Helexa, Apaurina, Cipralexa, Asentre, name it.

Kar on ve in ga čudi je to, da sploh kaj moram jest. Ironično, on in moja pokojna mati sta pa glavna vzroka za moje razjahane dilce na podstrešju...

No, važno da jaz vem kako in kaj.

Ti se pa le drži zgodbe ki si si jo zastavil!

 :oki:

Kar se tiče tvoje mame, nisi v zavidljivi poziciji. Oče ti je fajn opora, na mamo pač ne moreš računati, v smislu, da ti bo kar odpustila/pozabila/ali vsaj nehala "najedati". Ampak tole je, glede na tvoj uspeh - rešiti se bremena na duši, mala malica.  Probaj ne vzeti njenega "jamranja", nabijanja slabe vesti in kritik preresno. Verjetno ji je hudo, ampak kot odrasli osebi, bi ji moralo biti jasno, da nabijanje slabe vesti samo škodi, reši pa ničesar.

In kakšno je sedaj tvoje počutje? Ti je lažje?

BTW - imam šefico, ki nabija slabo vest, dan za dnem...kot npr: spet sem poslušala pri direktorju, ker ste to tako in tako, mogli pa bi tako in ostale laži. Ob njej se počutiš ničvreden, nesposoben imbecil, ki ne zna napisati ene besede. Čeprav vem, da je to samo zdravljenje njenih kompleksov, se včasih počutim zelo slabo...

Vidiš, mojemu očetu pa ni jasno, kako sem jaz postal odvisen od tablet, če jih je sam bojda pojdedel na tone (predvsem na poslovnih potovanjih, sestankih ...). Kot sem že rekel, je dam dejal, da če bi obstajali AD-ji že pred 30 leti, sam ne bi nikoli postal alkoholik (čeprav ga niti mama niti jaz nisva videla še pijanega).

Njegov zadnji sms na moje dogajanje z mamo je bil:
"Oshee, zakaj ravno ti, to se boš spraševal vse življenje. Glavno je, da si naredil naječji korak, to je priznanje in spoved, vseliko breme si dal s svoje duše. Sedaj glavo pokonci, življenje gre naprej, ne se preveč obremenjevati s potjo, ki si jo prehodil. Imej svoje cilje, vsakega, ki ga boš desegel, se boš znal veseliti, ne kot drogeraš, kot sproščn človek. Rastla ti bo samozavest, le tako boš kos paste, ki jih je vse polno v življenju. Kaj naj rečem o mai, pes je ogledalo gospodarja, otrok je ogledalo staršev, pa če si priznamo to ali ne. Oziroma prej ko si, bolje je za naše zdravje. Ti glej nase, bodi spoštljiv do mame, drugače boš zopet kam skrižil, rad imej sebe in boš lahko imel tudi druge. Glavo pokonci. Lp, oče."

Do sedaj sem imel v življenju dva "svetnika": Pokojno staro mamo po mami in očeta. Če obstaja pot, kako se zahvaliti slednjemu, bo največja življenjska vrednota.

oshee,tvoj oče je res zlata vreden

 :oki:

Takole. Sili me, da napišem še neke vrste epilog k tej situaciji.

Ker nisem več mogel poslušati matere, kako se samoobtožuje in kako ves čas joče, sem jo usmeril na to temo. Naj vse prebere in razume. Od takrat se je njen odnos spremenil.

Postala je spet trdna ženska, za vsako ceno pripravljena pomagati svojemu sinu. Baje sem konkretno obračunal z njo na forumu, iz mojih zapisov pa razbrala, je da fant potrebuje pomoč. Kakršno koli. Pretreslo jo je, da imam samomorilne misli (kar bi najbrž vsakega starša) in že prej bi korenito pomagala, če bi vedela za te težave. Priznala je tudi, da ne ve, kaj pomeni, da človeka sili, da je bolje ne-biti kot biti, ampak da je očitno to določeno dejstvo, ki lahko doletii vsakogar, ki je malce genetsko predisponiran in ki ima določen sprožilec. Dobil sem knjižico z opisom depresije in vajami, ki naj bi pomagale. Lepo.

Mati, če boš šla še enkrat skozi te zapise, sprejmi dejstva in skupaj zagrabimo biga za roge.

 :oki: