FORUM Nebojse.si

Živjo vsem ker imam dolgoletne težave z depresijo in ankioznostjo in se zdravim z antidepresivi in psihoterapijo. In sem do nedavno vlagal veliko truda v sebe v smislu športne aktivnosti in dodajanjem vedno nekih novih ciljev, ki jih   je potrebno probat, da bi se izvlekel sem prišel do točke, ko sem ugotovil da me vedno znova vleče nazaj in sem obupal. Pred kratkim sem poskusil tudi samomor s tableti vendar neuspešno in sem bil sprejet na enoto za krizne intervencije, kjer sem upal da mi bodo pomagali vendar sem ugotovil da je to bolj namenjeno ljudem, ki imajo trenutno težavno obdobje in se morajo malo odpočit od vsega in se umaknit. Zdaj sem na bolniški in doma prepuščen sam sebi žena me spodbuja in mi poskuša pomagat a mi se žalost in obup, ki ga čutim ne spremenita z otrokoma se ne zmorem ukvarjat, ker me vse razdraži nevem več kaj naj naredim spet me obhajajo misli na samomor kako bi bilo vsega konec in bi se rešil muk. Vse se mi ruši na bolniškem sem zaradi depresije zaposlen za določen čas da bi šel delat nimam volje kot da bi obupal nad vsem in mi je vseeno kaj bo kar me pa boli in nebi rad da je tako ni fer ne do žene in otrok a jaz tega ne vidim in ne čutim. Bojim se prihodnosti iz dneva v dan se zbujam z muko vstajam nervozen v nov bedni dan nevem več kako naj si pomagam vse je izgubilo smisel in ne znam si pomagati.

Pozdravljen!

Kaj se je zgodilo, da te spravlja v tak brezup? To, da si se vrnil v staro službo? Je tam tako hudo ali samo ti to dojemaš kot totalen poraz, nemoč, nesposobnost, ali si se preveč nastresiral z odločanjem in spremembami ali kaj? Probaj zdefinirati kaj čutiš do tega in si samo dovolit, da čutiš. Brez da probaš to umaknit, zanikati ali se obtoževat še zaradi tega. Tako si to dovoli brez zapletanja... in bo hitreje minilo, kot če počneš druge manevre. Zmaga se nikdar še ni štela po samo eni bitki. Zdaj sprejmi tudi ves počitek... probaj iti v naravo, počet kaj fizičnega, se družit. Da se hitreje spraviš gor nazaj.
Brala sem že, da si na psihoterapiji. Sčasoma se boš naučil hendlanja s svojimi čustvi.. kakšne stvari pa se bodo tudi nehale pojavljati, bodo minile... S terapijo gre človek vedno bolj v svoje čustveno bitje...kjer so tud najglobje čustvene rane, ki nam delajo težave. Ampak...integriramo jih. In znamo delati z njimi. Nimajo več posebnega vpliva na življenje. Bolj smo stabilni in celostni. Resda traja in traja.
Vztrajaj.. čeprav ne čutiš, da bi... čeprav ne vidiš.. Nekaj ti povem. Če boš sledil temu, da bo boš čez nekaj mesecev ali proti poletju dobro... se sproščal, migal, družil, hodil na terapije... se bo tako tudi zgodilo. Ne verjemi temu, kar zdaj čutiš in kar zdaj vidiš. To je je samo trenutno stanje... Že kmalu boš videl in čutil drugače. Pomagaj si. Zamoti se. Sprobaj, kaj dobro deluje nate. Pa piši nam. Vse dobro. :rozicodam:

Živijo.

V takih dneh ne preostane drugega kot da greš dan za dnem počasi naprej. Nives ti je dala veliko dobrih nasvetov. Ne obupaj. Če bi otroci, ki se še učijo hoditi tako hitro obupali, ne bi nikoli shodili :sesmejem:

Želim ti, da v tvoje življenje čim hitreje posije sonce  :rozicodam:

Ker ko sem se vrnil nazaj se je v meni začela nabirat nervoza že v prvem tednu ker so se vrnili občutki zaradi česar sem odšel od tam in zazdelo se mi je kot da nikoli sploh nisem odšel le da pri sebi sem vedel da sem in da sem se vrnil. Že sam sebi sem ustvaril pritisk da ne zmorem nočnega dela ter nadur, ki me čakajo nato so mi ga še nadrejeni z nalaganjem dela čemur nisem mogel več slediti in volje je bilo vedno manj na koncu sem pa obupal in izgubil voljo in ko se je to zgodilo sem izgubil sebe. Odšel sem domov sredi delovnika, ker pa nisem vedel več kaj sploh počnem in sem začutil da še tisto kar sem upal, da bom lahko izpeljal zadnjo možnost nisem sposoben izpeljati sem hotel narediti konec vsemu a mi ni uspelo. Zdaj sem doma in nevem kakšna je moja prihodnost ne želim spet nazaj a verjetno bom moral iti ne želim si iskati nekaj novega, ne želim biti zdaj tu v takem položaju a sem enostavno nevem več kaj si želim in kam je šla volja, ki sem jo imel. Obupal sem ker si sam neznam pomagati na zdravnike se nemorem zanesti ker zdravila, ki bi pomagala ni so le bergle kot oni pravijo zanesti se pa moramo sami nase kar pa meni ne rata.

Eden od namenov psihoterapije je tudi, da se sčasoma ta oblika in način pomoči, ki ti jo terapevt nudi, vsrka ali vgradi vate. To gre postopoma in sčasoma postajamo sami sebi vedno bolj v podporo in te tehnike postanejo del nas. Tako, da se večinoma že nezavedno dogaja. Večje stvari pa potrebujejo še malo več časa. Ampak načelno se da tako rešiti vsako težavo...

Torej.... ta tvoja pomoč tebi sčasoma že raste... samo nadaljuj s psihoterapijo... mogoče se zdaj priključi še kakšni podporni skupini. V tem trenutku potrebuješ ogromno podpore. Nisi edini, ki sam nima (toliko) samo-podpore, sploh v tem obdobju, kot se nahajaš. Še vedno pa se da to obdobje tako preživeti.

Preizkušeno na lastni koži... moj sistem je imel zgrajeno samo samodestrukcijo z nula podpore.

Vnaprej boš rastel...in si boš čez čas lahko skoraj v absolutno podporo. Samo v to smer hodi in zgodilo se bo :rozicodam:

Kaj pa če terapija ne učinkuje ko si v hudi krizi in rabiš nasvet vse to v zvezi z menjavo službe sem storil z podporo psihoterapije nihče niti jaz nisem vedel da bom padel tako globoko. Vmes sem upal na kak nasvet ko mi je bilo hudo nasvet je bil naj se prepustim in vidim kaj bo bilo je to da sem padel še globje. Zdaj nevem kaj bom vrnil sem se nazaj a delat ne morem doma tudi ni rešitev da sem ker preveč razmišljam v naravo sem tudi prej hodil pa se je depresija vseeno vrnila karkoli nardim in sem naredil da bi se izvlekel ni držalo dolgo. Vsi mi pravijo da moram s tem živet a jaz nevem ali imam še moči včasih sem še upal da bom če bom vztrajen in se delal da je vse ok tako tudi bo pa vidim da ni. Bojim se prihodnosti in tega obupa, ki je v meni ne vidim izhoda vsi pravijo naj ne razmišljam  o prihodnosti naj živim dan za dan in včasih mi rata a pridejo trenutki, ko me zanese potem pa obup postane še večji. Kako ne razmišljati o prihodnosti in jo ocenjevati na podlagi zdajšnjega počutja če pa veš da imaš težave kako živeti dan za dan če pa veš da se jutri lahko počutiš še slabše in ko pomislim na to izgubim vse upanje in bi najraje videl da me več ni da ne trpim več tega, ker že samo zbujanje je boleče in težko spati mi pa tudi ne pusti, da bi si vsaj takrat spočil. Rad bi se pozdravil a nihče mi ne vliva upanje da se bo to zgodilo tudi stroka tava v temi glede duševnih bolezni bolj smo prepuščeni sebi se mi zdi kot da je vprašanje časa kdaj ima človek vsega dovolj in poskusi samomor.

Depresija in anksioznost sta ozdravljivi. V obeh primerih gre za potlacena čustva (strah, jeza) in čustvene rane. Težave nam delajo tudi neustrezni čustveno -miselni vzorci. Ko si dovolimo to cutit in videti. ..Je že ok. Ni več ankse in depre, ampak se ubadamo s prej naštetim. Dejansko sta anksa in depra veliko težje za prenašati,  ker zaradi potlacenega ne moremo cutit tudi pozitivnih custev, kar nas navdaja z brezizhodnostjo in obupom. Ko čutimo to kar je pod njo, pa vsi simptomi izginejo. Postopoma se vedno bolj čutimo in razvijamo vedno boljše vzorce funkcioniranja in nam je vedno lažje.
Kako dolgo pa že hodiš na psihoterapijo in katera smer pa k komu?

Neuspeh v službi ti najeda duševno zdravje. Posebej pa to, da te šef najbrž ne pohvali za konkretno narejeno delo.
Že Einstein je rekel, da bi raje izbral za poklic cepljenje drv, kjer lahko rezultat vidiš takoj. Da ni vedel, kako bo zoprno za duševno počutje delat leto za letom in ne vedet, ali si naredil kakšen naredek ali si samo zapravljal čas.

Samomori povezani z neuspehom v službi so zelo pogosti. Samomor ne pride toliko iz zamorjenosti kot iz občutka nekoristnosti družbi se mi zdi.

Najdi si lažjo službo ali pa postani bolj uspešen v trenutni. To je prava rešitev tvojega problema, vse ostalo je samo prelaganje problema.

Ali pa si mogoče že dovolj uspešen in se moraš samo bolj pohvaliti, še bolje pa bi bilo, če bi te drugi. Če dobiš dobro plačilo za svoje delo je tudi zelo dobra iskrena oblika pohvale. Zato je zamorjeno delat nekaj, kar ni dobro plačano, ker je to znak med vrsticami, da ljudje ne cenijo tvojega dela, da si nepomembem. Iz tega vidika je višina plače zelo važna. Ker veš da je iskrena oblika hvale.

Ojla, nikar vec poskusov samomora!
 Zivljenje je kljub vsemu lepo.

Ce te potolazi, sama sem v takih nihanjih ze odkar imam hcer, torej 34 let.
Najprej si skusaj poiskati stvari, ki te drzijo pokonci > zena, otroci, starsi, bratje in sestre... Pomembni so ti in ti si njim, tvoja opora so ti v takih trenutkih. Vse mine in tudi to depresivno obdobje bo mimo.
 V tem casu si najdi morda opuscene hobije, prijateljstva, stvari ki si jih nokoc imel rad in jih ne pocnes vec.
Drugace pa ti lahko pomaga psihiater s kaksnim stabilizatorjem razpolozenja, meni je predpisal Lamictal in mi je obcutno bolje. AD ji + stabilizator razpolozenja = dobra kombinacija. Vsaj dokler se ne naucis /ja naucis!/ sobivati s tem stanjem. Manj kot mislis kako ti je hudo, bolje se bos pocutil. Sprejmi slabo pocutje in zalost kot trenutno stanje, ki bo minilo in ne planiraj prevec vnaprej. Vzemi vsak dan sproti in poglej, kaj ti prinese pozitivnega. V vsakem dnevu je nekaj, pa ceprav na novo odprt cvetek ali novozapadla snezinka.

Kar se tice sluzbe, pa imej v mislih, da si tam zaradi poloznic in hrane, sodelavci so tam za enake stvari in ni nujno, da so ti vsec. Uspeh v sluzbi je zadnja stvar, ki naj te obremenjuje. Kje pa pise, da moramo biti vsi super uspesni in delati kariero?! Sicer pa to pocnemo zaradi drugih in ne sebe. Delaj tako, kot se pocutis in mnenje drugih naj te ne vznemirja. Sodelavci so na piramidi pomembnosri precej nisko. Zapomni si to.

Drzi se in korajzno naprej.

Praviš da si se dokaj dobro počutil ko si športal in uresničeval svoje cilje.
Morda veš kdaj  je vse ponovno začelo iti navzdol? Doma imaš podporo, torej si občutil pritisk v službi?
Kaj je sprožitelj da si tako močno obupan?
Ko smo takšni smo seveda posledično izčrpani, brez energije, zato si tudi zadirčen do otrok.
Si poskusil z enostavno samopomočjo, s pisanjem? Kot kakšne dnevnik? Sčasoma ugotoviš, brez napornega razmišljanja vsak dan, kaj je ok zate in kaj ne. Spremeniš miselnost. Je pa potreben čas za to, saj nobena stvar ni ok na brzino. Je enako nič. Poskusi, morda ti vzporedno s psihoterapijo pomaga.
Vse dobro.  :rozicodam:

Navzdol je šlo ko sem ugotovil da se moji cilji podirajo potem je še športanje počasi začelo upadati. Obupal sem pa ko sem ugotovil, da neglede kaj bom delal da bi se pozdravil bosta depresija in anksioznost vedno poleg in me bosta obremenjevale verjetno do konca mojih dni. Še nekaj upanja, ki sem ga imel v zdravila so tudi izpuhtela, ko mi je psihiater rekel da so samo bergla in namenjena da funkcioniram in ko bom pod stresom nebodo pomagala. Vse to mi je dalo vedeti, da ko mi bo bolje se bodo zdravniki hvalili kako so pomagali če pa mi bo slabo se bodo zgovarjali, da pač enim pomaga drugim ne moj zaključek je pa da imam neozdravljivo bolezen s katero se moram sprijazniti vprašanje je kako in kako potem živeti s tem in ko se nemoreš zanesti na nikogar kako se zanesti sam nase in verjeti v boljši jutri.

nočne in nadure pri dduševcih odpadejo. rabiš reden ritem spanja in budnosti, to si lahko urediš pri osebnem zdravniku ali specialistu, da ti dajo potrebna potrdila. Išči drugo sluužbo, če te taa prretirano izčrpava.

Vem, o čem govoriš, se zbudiš v ta prekelti dan brez občutka da Bog je, si tako globoko v depresiji, da čutiš samo trpljenje in praznino in nisi sposoben sočustvovati s tistimi, ki te imajo najraje ob tem ko sam razmišljaš o samomoru. vse to so znaki globoke depresije in to je stvar motnje in s tu ven moraš splavat. bori se. je težko, ampak poizkušaj, urejaj zdravila s psihiatrom, dokler ne najdeta kombinacije zdravil, ki ti ustreza. trudi sem.

naredi koledarček opravil. sprva ne bo šlo veliko, to si omraš dovoliti in se veseliti maajhnih korakov naprej, ker so pod vplivom depresije laahko težki.

vzemi zvezek in piši. zjamri se na forumu do amena in daj vso negativo na papir ali na spletni fforuum. dobil boš nekaj spodbude in počasi se bo boljše počutje povrnilo. ko boš malo bolje pod vpivom zdravil pa brcaj, išči se, garaj pri delu na sebi. trudi se.

ostani močan in ne zahajaj v destruktivo. ne ujčkaj samomorilnih misli, ampak jih s trudom presegaj. dobro počutje se bo čez čas povrnilo.

imaš kaj denarja za psihoterapijo? upam, da si jo lahko privoščiš, pa srečno!

maja

Ah dej no...to ni res. Dosti pozitivnih zgodb je tu gor. In tudi ce bi papcal zdravila celo zivljenje....?! Saj jih za dolocene bolezni tudi moramo /sladkorna, visok pritisk/. Ne razumem, zakaj se nekateri s tem tako grooozno obremenjujejo.

Ja potrdila je lahko dobiti vendar če imaš pogodbo za določen čas vprašanje kako jih lahko uporabiš brez da bi sebi škodil. Na psihoterapijo hodim vendar ne plačujem gre preko koncesije nevem kako vendar mi ni potrebno  plačevat ker če bi jo plačeval bi bil še slabši ker potem bi razmišljal koliko denarja sem dal za nekaj kar ne pomaga v hudi stiski ko neveš kako naprej. Hvala za vzpodbudo upam da mi zalaufa vse ponovno upam da mi ne vzame še česa.

Sej se ne če delujejo kaj pa če jih papcaš pa ne delujejo kaj pol naredit to je problem in potem menjaš pa menjaš pa na koncu ugotoviš da nobena ne delujejo ali pa delno pomagajo kaj potem naredit papcat še naprej s kakšnim razlogom mislim da smisla ni.

Jst mislim, da si na pravi poti. Dodala bi še to, da bi ti verjetno najbolj zdele pomagalo iti ven med ljudi, da vidiš, da nisi edini s težavami in da se tudi drugi borijo z njimi. Verjetno bi ti pomagala kakšna skupina za samopomoč in skupinska terapija, kakšen hobi, da se premakneš ven iz hiše in svoje rutine. Pa vsekakor iskat službo, da ne boš skozi doma in premleval ene in iste misli. Terapevtko maš zdele?

Gmailcom,
rada bi te opozorila na tole delavnico

https://www.napovednik.com/dogodek463588_kaj_je_dobro_vedeti_o_depresiji_in_anksioznosti

Na tvojem mestu, je ne bi zamudila, saj je dr.Dernovskova izredna psihiatrinja in strokovnjakinja in ne nazadnje srcna oseba. Verjamem, da bos odsel domov z novim poznavanjem tvoje motnje in s tem, kako si lahko sam pomagas.

Kateri pa so bili tvoji cilji? Dobro je, da si postavimo le en cilj in se trudimo zanj. Več jih je toliko težje dosečti. A veš, ja, anksa in depra sta naši spremljevalki, vejretno res do konca naših dni, to se kr strinjam s teboj. Zdravila pa jz gledam tako, da če jh ne bi bilo bi se bolečine stopnjevale in bolezen bi me povsem ohromila. Jaz nisem proti ADjem, seveda pa upam da bom kdaj lahko funkcionirala tudi brez njih.
Jaz vseeno mislim, da tdi pri tebi ni vse tako črno kot se tebi trenutno zdi.
Res poskusi  pisanje, postavi si en cilj, mejhen, da ko ga doesežeš boš zadovoljen, pa vsekakor nisi sam veš. Praviš da te žena podpira, imaš pa tudi nas tukaj, ki ti tako ali drugače stojimo ob strani.
Je pa res da se lahko zaneseše le nase. Jz osebno zaupam le sebi in še eni osebi, to pa je to, več ne rabim.
Pazi nase in vse bo ok.  :)

No no, živet tako, da vse sumiš kot da imajo slabe namene je v resnici zelo narobe in si s tem narediš največ škode. Ima pa s tem probleme veliko ljudi, ki so čustveno nestabilni, to pa ja.
V ljudeh je treba videt najboljše pa bo svet boljši. Kam pa bi prišli, če bi vsi v vseh druzgih videli sovražnika, v cigansko vas.
Torej treba je delat na tem, da boš imel rad ljudi, tudi neznance. Ta forum pri tem ne pomaga ravno na veliko.
Pa tudi un nasvet od Mine, da sodelavci niso pomembni ni pravi. Sodelavci so zelo pomembni in jih moraš imeti čimbolj rad, tako boš tudi bolj uspešen pri delu.
V glavnem radi se imejte pa bo lepši svet.  :) Tak je v bistvu moj moto že od malih nog, ampak prvi šok sem doživel že v prvem razredu, pa se še zdaj nisem navadil na to kako znajo bit ljudje nesramni.

Kako zopet dobiti voljo ko si že obupal vedno sem upal da če bom delal in se športal ter se ne zapiral pred svetom da bo depresija zbledela in je nebo več. A se je vedno vztrajno vračala in vedno sem upal da če bom vztrajen in delal vse zgoraj našteto kljub slabemu počutju bom jaz tisti, ki bo zmagal. Očitno sem se motil 17 let sem se boril in vedno sem našel upanje zdaj ga pa ni več ni ne volje ne upanja službo bom verjetno tudi zgubil, ker sem za določen čas in sem na bolniškem zaradi depresije. Doma biti vem da ni ok a kaj ko nimam več energije da bi šel ven in tudi smisla ne vidim v ničemer. Ko grem na sprehod mi je vse čudno v glavi pa že tko al tko čutim konstantno nek pritisk ki me veselo opominja da ni vse ok in ptem veselo razmišljam negativno in se vse začne vrteti v začaranem krogu iz katerega ne vidim izhoda. Kako se vrniti, kako dobiti upanje kako ne misliti da bo bolje in ne na samomor in lastni konec.

Sem se morda slabo izrazila. Pomembi so toliko, da z njimi sodelujes, ampak ne toliko, da bi vplivali na tvoje zivljenje.

Gmailcom,

iz tebe zdajle govori ven depresija, zato ne moreš do svoje situacije zavzeti neke distance in dobiti realnega vpogleda v stanje. Depresija ti govori, da se nima smisla truditi, da boš ves čas v eni in isti luknji, če ne še slabši in da je itak vse brezveze. In da se ne smeš počututi slabo, ker bi moral biti ves čas tipi topi, nikoli utrujen, preobremenjen, žalosten. Nihanja so del normalnega življenja in je to treba sprejeti. Meni osebno se res pozna, če ne spim dovolj in sem utrujena, ker imam takrat občutek, da sem vstala z levo nogo in gre vse dejansko narobe, pa se to še zmerom vse normalno. Vsa umetnost je red in disciplina, da splezaš ven iz trenutne godlje, pa čeprav traja leta in leta in ni nikoli povsem optimalno.

Vem da govori depresija nekdo, ki nima težav bi na zqdevo gledal drugače ampak kako ne biti tipi topi, ko pa vsi pričakujejo da boš delal in se obnašal kot da je vse ok in to traja in traja leta in leta in na koncu se vprašaš kako nadaljevati, ko pa nekega dne še komaj vstaneš iz postelje. Vem da je depresija ta, ki govori samo kako sploh začeti in pridobiti voljo, ko pa ti je več niti zdravstvo ne vliva, ko veš da ko je zelo hudo se nimaš na koga obrniti, da bi ti omilil počutje. Zdravila komaj kaj pomagajo jamrat pa nimaš komu edino domačim, ki pa se trudijo da bi pomagali ampak v tem primeru si sam prepuščen sebi. Kako zbrati voljo in živeti, ko pa se ti vse zdi brez smisla in gre vse narobe kako se izkopati.

Da te potem tako vprašam. Kaj od tega, kar so ti svetovali uporabniki prej, si danes poskusil udejaniti? Si naredil v hiši kakšno domače opravilo? Skuhal kosilo za domače in šel na sprehod? Pisal dnevnik, pogledal na internetu lokacijo srečanj za samopomoč in poklical terapevta za termin? Poslal kakšno prošnjo ven? Najlažje se je smiliti samemu sebi in jamrati, a dejansko je resnica, da te iz lastnega stanja ne bo nihče potegnil ven, še bager ne, in nihče, res nihče drug kot ti sam. Drugi so ti lahko samo v oporo in nič več. Enim je problem še zjutraj vstati iz postelje, se stuširati in se obleči, pa kljub temu to storijo, pa če jim se ljubi ali ne, pa če imajo energijo ali ne. Vsak dan, ura in minuta je boj jaz proti depresiji in namesto tebe ti res nihče ne bo prevzel bremena in naredil stvari namesto tebe. Kako misliš, da je meni v tem trenutku? Pošiljam prošnje, pa čeprav vem, da bojo romale najverjetneje nekam v smeti? Se spravljam umiti lase in pomiti posodo, pa čeprav mi je to zadnja muka. Boj proti duševnim boleznim je zelo izčrpavajoč ter poln padcev in vzponov. Ravno tu se kaže moč volje in karakterja, a treba je vztrajati in se brcati v rit, pa čeprav ni takoj nekih instantnih in zadovoljujočih rezultatov.

:clap:

Jaz bi dodala še to, da če si prej čutil naklonjenost do družine in prijateljev in oni do tebe, imaš že področja,  ki funkcionirajo in je zaradi tega vredno živeti.  Čeravno zdaj tako ne čutiš.  Samo zato,  ker veš, da boš ponovno tako čutil. Seveda moraš pa migati in ne samo ležati doma na zofi. Početi vse, kar ti je Pavlinm zgoraj napisala, pa se naprej hodit na sprehode ali se kaj bolj se gibati,  pa razvozlavati stanje, v katerem si. Sluzba se bo pa ze scasoma uredila. Na tebi je!

Jp, točn tko. Podpis :051:

Chuss, T.

O tudi jaz sem obupal,PA NE SAMO ENKRAT,a sem še vedno tu čeprav je le par tednov nazaj, ko sem si še vsak dan- ampak res vsak dan želel samo umreti,in če bi mislil samo nase bi...
Imam to srečo da imam vsaj šibko vero ki mi daje kanček upanja in ljubezen žene in otrok to me je obdržalo nad vodo ,pa čeprav le toliko da sem vsake toliko zajel sapo in preživel kajti dokler sem mislil samo nase nisem imel moči narediti ničesar ampak res ničesar zase,ker je bila depresija, samopomilovanje, strah pred prihodnostjo,samoobtoževanje ,občutek nevrednosti,krivde , nemoči,lenobe,bežanje pred odgovornostjo in še sto drugih razlogov-beri izgovorov premočno šele ob mislih na druge  naprimer vest mi ne da, da bi vzel 3 hčerkam in sinu očeta ženi moža...vem da se splača živeti pa čeprav za en sam prisiljen nasmeh ki ga daš otroku,kajti vrnil ti bo iskrenega in to je lučka ki sveti na poti pa čeprav le za trenutek en meter-en korak kar je dovolj za napredovanje kajti vsako življene je le iz trenutkov- pot iz korakov ...
Pa da ne bom predolg hvala za  VERO UPANJE IN LJUBEZEN ki nam kažejo POT RESNICO IN ŽIVLJENJE
Gmailsom-KORAJŽA VELJA - S tabo smo :wav:
hvala nives :rozicodam:
hvala pavlinm :rozicodam:
gvala mina :rozicodam:
hvala gogi :rozicodam:
hvala majc :rozicodam:

bravo Anton, zelo lepo si tole napisal.
Nekih strašno spodbudnih besed trenutno nisem sposobna, ker jih rabim sama, zato sem se malo potožila, ker me čaka že tretji poskus AD-ja in mi zmanjka moči...torej vidiš, tudi drugi ne obupamo, najdi vse lučke, ki jih trenutno lahko in pojdi za njimi, tako kot grem jaz, čeprav je zadnjih 10 mesecev samo tema in te še kako razumem. In daj ven iz sebe čimveč kar te muči, meni se ne zdi noben post tukaj brezvezen, ker včasih ga tudi jaz kar napišem, pa nimam posebnega vprašanja, namena...samo rabim vas, vaše mnenje, izkušnje...vse to je tako dragoceno, da bi take nasvete lahko sofinanciral ZZZS  :sesmejem:.
Glej, danes sem se z muko privlekla v službo, vrti se mi kot noro (zmanjšujem stare AD), vzela že en lexaurin, mučim se, ker moram zdržat še danes in končat neko delo, potem grem teden dni na dopust in v upanju na nov AD, da bo končno enkrat bolje... tako da nisi sam, več nas je, ki se borimo, drži se!  :rozicodam:

Hvala Chantal :obj3: :rozicodam:

Glej Chantal naj najprej povem kako sem prišel na forum.
najstarejša hčerka,že poročena, ki me trenutno mogoče najbolj čuti v mojih borbah s sabo oz z  ankso in depro ,ki jim jaz ljubkovalno rečem lenoba ,mi je prejšnji teden potem pa en cel dan toliko časa težila ali bom kaj naredil samo zase in mi je predlagala naj izbiram med malenkostmi kot so citiram-skuhaj si kavo, beri knjigo, pojdi na sprehod poslušaj glasbo , ki je že dolgo nisi ,imej dolgo kopel,pokliči prijatelja pripravi si nekaj kar zelo rad ješ ...karkoli.opravi eno in bom ponosna nate-konec citata-ne nisem ji obljubil ,ker se predobro poznam.

Samo za ilustracijo-ne jem vsak dan,ne umijem se vsak dan, ne vstanem ali samo za wc ,sem cele dneve v pižami da ne omenjam depresije strahu pred bližnjo in daljno preteklostjo neuspehom potem panika ,samoobtoževanje, samopomilovanje  občutki sramu pa da me nihče ne razume nobena stvar nima smisla....ne bom naprej ti mogoče zveni kaj znano-meni ja ker sem prebral nekaj vaših zgodb in sem včasih moral več odstavkov ponovno prebrati,ker sem mislil da berem sebe -kar nekaj je podobnih zgodb.

 Torej tisti dan ko me je hčerka prosila naj si -prižgem vsaj drobno lučko-me je žena končno prepričala da grem z njo voščit za rojstni dan sinovi bodoči tašči, pa se dec spedena ,na pragu si še zloščim čeveljčke pa ni šlo dlje kot do vrat-nisi se pobril -tak pa ne boš šel z mano -in se nisem-ne verjamem, da poznaš tako trmastega človeka, kot je tale naš jaz ga ne,kar verjemi mi na besedo.pa je spet padlo vse v vodo-beri postlo-ampak vest imam pa še  hčerki sem obljubil,sicer samo v mislih,spet smo pri trmi ,ponosu,EGU in sem si skuhal in privoščil kavico itak taveliko-od čaja- nekaj bom pa naredil in sem,pa mi črviček vesti ne da miru -ja z eno kavo se pa ja ne morem pohvalit hčerki in se spravim na comp in stric GUGL me je s par kliki pripeljal do sorodnikov prijatlov po diagnozi-in evo tako sem tu.

Pa si rečem glej če sem tako len - beri da ne zmorem ali nočem iti v kako skupino bom pa malo po forumu pobrskal -saj mi ne more škodit pa berem in berem v duhu oblemam sotrpine vi objemate mene...saj poznaš občutek ko spoznaš da nisi edini da te vsaj nekdo malo razume na tem svetu,malo lažje pa je- tudi,ko majo pojamraš kajti bolečina ki jo z nekom deliš se zmanjša veselje oz ljubezen ki jo daš nekomu pa pomnoži.
 In tako,berem,tuhtam ,tehtam,marsikoga občudujem se primerjam na momente celo zgražam ,kako smo vsi pametni, ko gre za druge vidimo probleme kot na dani in seveda tudi rešitve in tako sem našel kar nekal svetlih izjem- v smislu to sem naredil -to delam -se borim  in kot vsaka stvar bolj jo premlevaš bolj meditiraš ali moliš vse te pripelje nazaj k sebi ,egu in egoizmu,pardon-EGOIZMU -zanimivo.

In ta moj EGOIZEM me na koncu pripelje do vprašanja- kaj pa imam jaz od tega ,kaj pridobim in končno kaj lahko naredim za to da se umirim ,sprostim, razmigam,počutim bolje -mislim da vsi več ali manj vemo vse odgovore-kaj storiti in kaj bi morali-tu se pa ustavi-z glavo v zid-NE ZMOREM -ne to ni nepopisan list to je seznam stvari ki jih ne zmorem ja MOJ SEZNAM  pa začnem brati-seveda v mislih ,vidim nekaj stvari ki bi jih najbž težko še kdaj obvladal -naprimer vodil naprej  obrt ki sem jo imel ,itI še kdaj na Triglav ....skratka en kup stvari ki, bi bile še vedno možne z veliko volje  potem pa še kup stvari za katere bi se vsakemu zdelo smešno da jih nekdo ne zmore,pa si mislim tole bi lahko tole malo težje tole bi šlo pa mi pride na pamet pregovor-POT V PEKEL JE TLAKOVANA Z DOBRIMI NAMENI-Z neizpolnjenimi seveda in ista zdrava kmečka pamet mi reče -lej butelj ti imaš tlakovano že avtocesto in letališče hej fant kam tole pelje

KAJ PA ZDAJ

Ja nekaj bo treba narest SAJ SEM HČERKI OBLJUBIL-pa čeprav samo v mislih-obljub se pa kar držim in tako
odprem novo temo na forumu 

KAJ SEM PA DANES NAREDIL SAMO ZASE
 Pa slovesno vpišem skuhat si grem kavo- bedasto a ne-ko da sem osvobodil cel Beograd.a verjemite mi ko si čisto v podnu je lahko še dosti manjša stvar kot kavica -cel projekt nič nimam proti kratkoročnim pa tudi dolgoročnim planom ne ,a na koncu šte je samo kaj sem ali si naredil-a.
tako prvi korak je bil narejen naredil sem pa še kar nekaj stvari prižgal sem si kar nekaj svečk- lučk ki mi kažejo spet nove poti in marsikatero SEM ŽE -ne samo da bi ali bom -prevečkrat sem že slišal-namen je bil dober .
Zdaj še od besed k dejanjem,naj naštejem samo nekaj mojih malih zmag-lučk v tem tednu

Po par tednih sem se obril, peljal vnučka na sprehod skor 2 uri,šel na Kurešček,romanje in rojstni dan ,spet berem knjige,hčerki sem podaril komplet 3-h knjig BOBRI,parkrat čuval vnučka-ima dobre 3 mesce pa seveda tamalo hčerko celo nekaj kuhal pobral nekaj zadnjih pridelkov na vrtu,vsak dan jedel in še da ne rečem sto-kup stvari, ki jih prej -kao nisem zmogel
torej samo voljo in korajžo rabimo pa pridemo lepo počasi na stare ali nove tire.

Torej en trenutek, pa še eden -korak za korakom v najtemnejši temi je še tako majhna lučka zelo lepa in svetla pa ne pozabi-

-TUDI NAJDALJŠA POT JE IZ DROBNIH KORAKOV-NAJDALJŠE ŽIVLJENJE IZ DROBNIH TRENUTKOV

P.S.sicer sem len za pisanje zato bom tale post kar skopiral v novo temo KAJ SI PA TI DANES STORIL ZASE

Pa še objem :obj3:vsem ki ga rabijo-rabimo

V 17 letih kolikor se borim sam s sabo sem že zmatran tolikokrat sem padel pa se pobral vedno sem našel neko upanje, da bo enkrat konec te nočne more in se bom zbudil in zdaj, ko sem se zbudil vidim da more nebo kar tako konec. Vem, da nas je kar nekaj in se borimo vendar si vedno, ko se oglasi nekdo od vas pojavi notranji glas, ki mi pravi njemu/njej je lažje, ker se ne bori tako dolgo kot jaz ali njemu/njej je lažje, ker ne čuti pritiska v glavi, ki bi ga veselo spominjal, da ni vse ok, vedno nek izgovor, da je meni najbolj hudo in drugim lažje kot meni. Bojim se misli, da bi se rad rešil tega življenja, ki mi v najtežjih trenutkih daje neko čudno uteho in potem mi še nek notranji glas pravi sej je samo vprašanje časa kdaj se bo zgodilo, kot drugi pred menoj, ki so to storili zakaj bi jaz bil tisti, ki je drugačen od drugih kdaj je trpljenja dovolj. Da nebo kdo mislil da samo jamram vsak dan se trudim vstanem nekako odpeljem otroke v šolo in vrtec pospravim in počistim po hiši vsak dan jem vsak dan se trudim biti ok in poskusim biti telesno aktiven a potrtost ostaja prisotna. Nevem kaj delam nič nima smisla bojim se prihodnosti zaradi izkušenj iz preteklosti vedno, ko gledam ljudi vidim kako se smejijo in so svobodni v svojih glava jaz pa kot v zaporu iščem način, da bi se osvobodil a negre ostaja le misel, da kljub zaporu poskusi odmisliti kletko, ki te tišči in živi kot lahko živiš kljub omejitvi delaj se, da je vse ok kljub temu da ni ampak kako in vprašanje ali človek lahko živi v trpljenju in dela kljub trpljenju in v trpljenju išče svetle luči, ki bi ga ohranjale živega.

Gmailcom  ...skusaj se sprijazniti, da ti je trenutno pač slabo in se čimmanj ukvarjati s tem. Borba proti anksi in depri rodita samo še več tega. Slabo počutje ne gre tako stran, da se boris proti njemu ali ga tlačis.  Ampak tako, da ga sprejmeš in si probas biti karseda v pomoč, si prigovarjas,  se tolazis in delaš dobre stvari za svoje telo in dušo.  Sprejmi tudi upor, ki ga imas do pomoci sebi in do zivljenja. Sam dovoli si un kmalu bo to odslo. Kaj sta pa na terapiji ugotovila? S čim se tako dol tlačis? Kateri deli tebe so potlačeni in v tebi delajo "štalo",  da jih osvestis. Kako si lahko pomagaš? Dajaj to ven iz sebe in uči se sam sebi pomagati. Pod vsem trpljenjem in bolečino se pri vsakem od nas skriva tudi veselje in radost.  Vsi imamo vse v sebi. Nekateri pa moramo najprej ozavestit in sprejeti svojo temo, potem pa pride tudi svetloba. Izkusnjo, ki jo imaš lahko obrneš v veliko zmago. Taksne izkušnje odprejo spoznanja in možnosti, darove,  velike vrednosti,  veliko moč,  kar nekomu, ki tega ni dal skozi, nikdar ne bo dano.  :rozicodam: Velik objem :0053:

Gmailcom-važno da  v resnici sploh nisi obupal in se boriš z vsemi štirimi- naj ti bo v oporo vsaka zmaga ,ki si jo dosegel do sedaj.vem da je tvoj primer najhujši-ker je tvoj-vem da je tokrat najhujše-ker je zdaj,
Spomni se ,da je bilo vedno ,ko si bil v krizi najhujše,a si še vedno zmagal ti in boš tudi tokrat  si na dobri poti
,kajti sovražnika že poznaš si ga tudi kakor berem že večkrat premagal, tako kot jaz in še marsikdo tukaj a še nikoli z begom saj se strinjaš.
Jaz sem imel bližnje srečanje spet danes-dve urci spanja potem pa napad-utip na full ,šumenje v glavi .dušenje-dobesedno občutek utapljanja....
Če ne bi tega dal že parkrat skozi,bi si že od strahu pred strahom želel raje umreti kot to doživljati v kot praviš ti v najhujši obliki,pa sem se spomnil prejšnjih bitk in zmag .počasi zadihal ,spravil utrip v meje normale se par urc umirjal,meditiral si počasi privoščil domačo kurjo juhico s cmočki-potem je prišla najmlajša  šest in pol stara hčerka k meni v posteljo potem pa saj veš tudi umret se ne da kar tako če imaš še koga vsaj malo rad ,kar vidim da hvala Bogu tudi ti imaš.
In tako -hočeš nočeš moraš če ne zase, pa vsaj zaradi svojih zbrati moči za prvi udarec zveri ki ji nalašč ne dajem pravih imen da je manj resnična  saj ji ne privoščim niti imena niti časa ki sem ga raje porabil za hčerko in ker sem bil varuška-žena je šla namreč po nočni spat-medicinka--in tako počasi zmanjkuje prostora zanjo tudi v mojih mislih in duši.
Torej pa se je spet izšlo-meni v prid,saj je tesnoba še tu malo špika okrog srca a sem uspel hčerko še skopati-no saj se je skor sama pravljico mi je prebrala in že sladko spančka žena je šla spet v nočno jaz pa na forum ker nekje pa moraš dat ven da ne eksplodiraš ,kajti doma nihče ne ve da sem imel borbe -evo in prvi veš ti in si to zaslužiš, ker si pravi borec-poglej nazaj in VERJAMMEM VATE IN VEM DA BOŠ TUDI TOKRAT ZMAGAL :sunny:
                                      Anton

Mogoče bi se lahko tema nadaljevala v smislu, kaj ste danes lepega in dobrega naredili zase? Jst sem ravno sredi malanja, čiščenja in kuhanja in mi je po svoje tudi fajn. Kar naenkrat padeš notri in dobiš zakon za PUCANJE.

pauli -nauš verjela ta tema pa glih kakih 10 dni že obstaja-kar veselo :rozicodam:

Pusti ta nabijanja in nebuloze, ki ti jih pisejo zadeti od tablet in sprani od kvazi nekih terapevtov. Stvar je v tem, da si eden redkih na tem svetu, ki le tega vidi skozi prave oči. Obupal si zato, ker ti je jasno kakšen je ta svet in da se nima smisla truditi.. To dragi kolega je samo realnost in ne depresija. Klinc gleda svet, delaj po domače samo še za svojo rit, stvari, ki ti pašejo in se ne prilagajaj oz oziraj na druge. Tako ti bo sčasoma lepše

O...Nucky se je vrnil. .s svojo večno negativo in upornistvom. .. :sesmejem:

:wav:

Najbolj pozitiven negativec, majkemi ! Večni advokat s kruto realnostjo
nabrušenih krempljev depresije zasajenih v vse živo & mrtvo, da se žalost,
gnus & prezir kar v jedkih potokih cedi & izliva ven, ter nadležno razžira še
tako zadete od zlaganega optimizma, legalnih drog & ovčje terapije :delirij:

Men je bil (oz. je) za protiutež vsem priučenim "pozitivnim vibracijam"
tukaj že kar malce pogrešljiv, hehe. Pa še sam se popolnoma isto
počutim & mislim kdaj, no lie - na moji mami :pomezik: A takih stanj ne
negujem več s tako vnemo, kot "my dear sotrpin", ampk raje "investiram"
energijo, da se čimprej odlepim ven, ko muha s samolepilnega traku, ki si ga
itak navadno nastavljam sam, hahaha.. Po možnosti z vsemi nogami & celimi krili.
Sm se nekak zverziral, da se še vedno znam mal "popajcat" v omaki lastnega
nihilizma, ampk to ni več del glavne jedi. Vsekakor pa sodi zraven, kadar tako
narava brezčutno presodi, sploh ko demoni u kuhno uletijo & se z mojo nesrečo,
mojim trpljenjem & mojo usodo mastijo, heh.

Ga pa štekam, oz. kdorkol je bil kdaj res pristno depresiven & zjeban v življenju
(sam od sebe al pa drugih, po navad kr oboje) bi ga moral štekat & ne obsojat.
Kr u tretji os. ednine te komentiram @Nucky, yo. Če bereš, veš, da si men kul,
ker te razumem oz. vidm del sebe v tebi. Kdaj clo preveč, ha. So you know.

Chuss, T.