FORUM Nebojse.si

Zdravo. Sem nova na forumu in rabim pogovor. Stara sem 28 let in sedaj tece ze drugo leto zacaranega kroga in katerega se ne morem izvleci. Ne vem niti kako sem prisla do te tocke. Vse se je zacelo, ko sem se po 7 letih veze razsla z partnerjem. V istem letu mi je umrl tudi oce imela pa sem tudi prometno nesreco. Posledicno sem pustila fax (manjka mi samo diploma). Od takrat naprej se ne morem pobrati. Sem redno zaposlena in delam v zdravstvu. Vcasih mi zaradi napornega urnika ne uspe postoriti stvari doma. Da se omenim imam novega partnerja s katerim sva skupaj 1 leto ter ziviva pri njemu. V isti hisi zivita se njegov brat sedaj njegova nova punca ter oce. Vcasih tezko shajamo skupaj ker imamo skupno gospodinjstvo. Veliko krat se odmikam ker proprosto v takih razmerah ne morem funkcionirati. Volje nimam cisto nic. Sedaj ze 4 dni nisem jedla ker mi enostavno nic ne pase... ne vem kako naj se resim iz tega. Prosim za kaksen nasvet...

Lepo pozdravljena na forumu! :rozicodam:

Iz prebranega je vec kot ocitno, da te je v zivljenju doletelo kar nekaj hudih stvari na 1x... le kako cloveka nebi vrglo iz tira. Vejretno takrat zadev nisi razresila in se vlecejo se danes.
Kako ti je v razmerju s partnerjem? Sta srecna, te podpira? Kako se razumes z njegovo druzino? Tudi midva ziviva z njegovimi strasi in vem, kako ti je... pridejo dnevj, ko sploh ne morem vec nobenega gledat, vidimo se ob kosilu to je pa to..
Sta razmisljala, da bi s partnerjem sla na svoje?
Drugace z depresiji nimam izkusej, jaz imam anxo... lahko ti svetujem samo kaksen resen in globok pogovor s partnerjem, da mu poves vse kar te tezi... pisanje kaksnega dnevnika, sprehod v naravi za zbistritev misli. Glede dela v zdravstvu te tudi razumem, sama sem ze delala v zdravstvu, sedaj zakljucujem studij v zdr.smeri in bom iskala zapolsitev, kjer ni takega pritiska... imas ti kakasno moznost, da menjas delovno mesto, ali te sluzba veseli??

Sožalje ob smrti očeta. Ko ima takole človek nekaj težkih sitaucij v kratkem času, sploh rabi čas, da se pobere. Čas za žalovanje,  predelavo dogodkov. .. Ti si se na hitro odločila za nov odnos in selitev k fantov družini,  kar pomeni se dodaten stres. Veliko bolje si je najprej vzeti čas za predelavo neprijetno dogodkov. Potem pa iti v nove odnose in spremembe. Na tak način pa človek vse vzame s seboj v novo. In posledicno novo trpi.. Novi odnos....Ali pa je tako kot ti, obremenjen se s partnerjevo družino.  Imas možnost vsaj preseliti se nekam na svoje? Magari v najem? Kakšen odnos imata vidva? Tvoje umikanje pred njegovo družino kaže,  da ti je v njej težko.  Ali se ne znate pogovarjati in dogovarjati. Ali pa pač niste za skupaj.
Glede na to, da se ti še nisi prebila skozi neprijetne dogodke,  ne vem koliko je smiselno se ukvarjati se z izgradnjo odnosov s partnerjevo družino,  če se temu ne čutiš kos. Umakni se... vzemi si čas zase...Za predelavo vsega neprijetnega. .. bodi si v podporo. Skušaj cimbilj sama shajati s seboj in svojimi čustvi.  V nasprotnem primeru se zna zgoditi, da boš z njimi preveč obremenjevala partnerja in se bo ta umaknil. Ce si bos ljubece v podporo bos prej ali slej zlezla ven iz neprijetnega. Poskrbi zase :rozicodam:

Meni zveni kot da se ne razumeš s soljudmi in ker imaš preveč delat. Ker drgač imeti veliko dela in veliko ljudi okoli sebe sploh ni slabo, tako kot imaš ti. Samo pravo delo in pravi ljudje morajo biti.
Zdravilo za to je najti si boljše ljudi. Ni pa to lahko. In mogoče boljše delo, kar tudi ni lahko.

Z partnerjem se razumeva. Z njegovo druzino tezko funkcioniram. Mislim zelo velik problem je brat, ki vedno najde kaksno stvar v katero se "vtakne". Ker nisem tip cloveka, da bi se kregala se zaradi tega raje umaknem v sobo...zaradi razgibanega urnika sem zvecer tudi dostkrat sama. Takrat se vsake toliko casa zacne "tezenje" iz strani njegovega oceta (ponavadi je vzrok alkohol). Moj noce it na svoje oziroma v najem ker si misli stanovanje urediti doma...sama si najema ne morem privosciti. Ce bi imela kam it nebi ostala v tej hisi niti minute vec. Ne vem kaki naj se resim tega... rada bi diplomirala in si nasla boljso sluzbo v svojem poklicu. Ampak nimam volje...

Vcasih ne spim tudi po vec dni kar posledicno pripelje do neke kronicne otrujenosti. Takrat v sluzbi tezko funkcioniram. Vcasih sem tako otrujena, da se mi ne ljubi cisto nic... imela sem veliko hobijev sedaj se ne ukvarjam niti z enim vec. Veseli me kuhanje ampak zaradi stanja kot je ne kuham ker se vedno kaksen vtika... sita sem tega enega prostora v katerega sem se dobesedno zaprla. Ker ne maram bit doma si posledicno "nabijem" urnik v sluzbi...ampak ocitno tako ne bo vec slo...

No pa sva našla problem, tale brat in njegov oče. Že samo en človek lahko čist uniči vzdušje v skupini in ti zagreni življenje. Tako da bo tu treba nekaj ukreniti. Če se le da se odselita s partnerjem, če imata oba službe bi moralo bit to možno. Če ne je pa jeba, bo pa najbolj pametno iskat boljšo službo, da bo denar za stanovanje.
Ali pa jim probaj direktno povedat, kaj te moti, ampak to zelo težko spremeniš človeka, posebej take nadute moške, ženske bi se mogoče še dalo prepričat.
V bistvu moraš tvojemu partnerju zatežit glede tegha problema. Če te ima res rad te bo razumel, če te ne bo razumel te pa v resnici nima rad ali pa je neumen, v obeh primerih bo treba mislit na novega.

Brat je star 40 let oce 66, mislim, da je za kaksno "prevzgojo" ze prepozno. Dokler je stvar taka kot je moram najti nacin, da nekako normalno prezivim...preden se mi zmesa do konca...

Ja na prevzgojo najbolje da pozabiš. :)
Izogibanje tako kot zdaj delaš, da greš v sobo, je tudi pameten način. Sicer izgleda malo idiotsko, da z nekom živiš pa se ne pogovarjaš z njim ampak vseeno bolje, kot da pustiš, da ti pije kri. Enostavno mu pogumno poveš, da naj se te izogiba pa se bo mau zamislil, ne bo imel izbire.

Strah me je, da bom ostala brez sluzbe, ce bom se naprej v takem groznem stanju.

To te pa dobro razumem, kako se počutiš. Ljudje okoli tebe ti lahko na polno dajejo ali jemljejo voljo za delo. Če izgubiš delo zna bit prelomen trenutek, ko gre vse na hitro navzdol, tako da tvoj strah je čist upravičen.
Jaz vidim rešitev v tvojem partnerju, ki bi ti moral biti v oporo, saj zato pa so partnerji. Posebej ker te je on pripeljal v to situacijo. Pa se o delu kdaj pogovoarjaš s tvojim partnerjem, se mu da poslušat?

Se pogovarjava tudi o tem. Ne znam mu razlozit te grozne tesnobe, ki jo cutim...saj pravim, da sem veckrat brezvoljna kot pa z kaksno voljo za kar koli...

Brezvolja si pa zarad česa (poleg neustreznih ljudi, ki te obkrožajo in stresne službe). Brez razloga? Imaš kakšno idejo kako popravit to?

Tezko recem. Pomoje je vse skupaj poslidica celotne situacije. Moram razmisliti kako bi se resila tega stanja...pomoje se tudi veliko obremenjujem po nepotrebnem...

To je tudi možno ja, da te preveč skrbi kaj bo (glede službe, še kaj?). Torej rabiš nekoga, ki bi te znal malo pomiriti po moje. Tu pa spet okoliški ljudje prav pridejo, eni te znajo pomirit eni te pa znajo delat še bolj živčnega.

Trenutno najbolj sluzba... je pa res, da bi rabile nekoga, da me pomiri in odpelje iz tega kaosa...

@OlgaB

Naj najprej izrazim iskreno sožalje ob izgubi tvojega očeta,
predvidevam, da sta bila zelo povezana. Po vsej verjetnosti
je ta družinska tragedija tudi botrovala otežkočenemu prebolevanju
pretekle - daljše zveze, za nameček si pa "kasirala" še prometno
nesrečo, tako da očitno hudič res serje na kup, sploh ko ima drisko.


Žal ti tukaj ne morem reči nič spodbudnega. Da se s partnerjem razumeta
je bolj utvara, kot resnica. Če bi se, bi on spregledal (začutil) tvojo stisko in
se skobacal ven iz vampirskega brloga. Ni potrebno s tvoje strani nobenega
pojasnjevanja. Veliko komunikacije poteka na neverbalni ravni - partner
to mora znat začutit, sicer sledi potlačevanje čustev in ta privrejo na površje
v obliki simptomov, kot jih tudi sama detajlno opisuješ.

Deloholizem & bežanje v prenapolnjen urnik te zagotovo ne bo odrešil.

Morda na kratek rok, vendar na dolgi rok je to čustveno umiranje na obroke.
Ne dovoli, da te situacija na katero lahko vplivaš izniči in samodejno izvrže.
Še najslabše, kar se lahko zgodi je izguba službe in potem boš popolnoma
odvisna od partnerja in muh njegovih (dejansko) najbližjih. Pravi pekel
je šele v izgradnji in samo na tebi je, ali misliš vanj vstopiti ali ne.

Postavi se zase, začni spet živeti. Če partnerju ni do selitve se preseli sama.
Tako bo videl, da misliš resno. V kolikor bo infantilno vztrajal v svoji odločitvi
je neprimeren in s tvojo vizijo partnerskega življenja popolnoma neskladen.

Seveda se lahko v vsem motim.

Chuss, T.

@Travis

Tukaj je tudi problem, da sem precej custveno kako naj se izrazim "odvisna". Mislim nisem navajena biti sama...in se bojim, da ce se odselim sama, da bo stanje samo se slabse. Ne vem...nisem pametna. To vse za sabo potegne milijon enih cudnih obcutkov... nakoncu pa lezim v sobi v cisti tisin pa razmisljam...pridem pa nikamor.

Najprej se moram zbrati v sluzbi... upam, da mi uspe...

Možno, da nisi vajena bit sama in boš celo življenje rabila ljudi, da te podpirajo.
Ampak v tem ni nič tragičnega. Ljudje smo itak sami neke vrste invalidi, rabimo redno dozo družbe, da normalno funkcioniramo, da nam da voljo za življenje bi rekel, taki smo genetsko, to nimaš kaj spreminjat.
Pa tudi toliko ljudi je na svetu, da ne bi bilo zdej smiselno probat se tako spremenit, da bi lahko "živel sam".

Po moje rabiš človeka, ki te bo znal motivirat za tvoje delo, da boš tako v njem čimbolj uspešna in potem ko boš videla, da si dobra v tem kar delaš bodo tudi skrbi, da boš delo izgubila izginile. To je prava rešitev, ne pa neke brezvezne začasne rešitve kot je "saj delo ni tako pomembno". Delo je zelo pomembno in če ne boš uspešna v njem boš težko zadovoljna sama s seboj.
Obenem pa takega, ki te bo znal pomiriti.

Malo v hecu: To bi bila zdej dobra šansa, zame, da vskočim in te prevzamewm tvojem fantu, če bi znal to naredit. :)

Hahahaha...  :sesmejem: ja tudi hec mora bit... pac to moje stanje moram nekako umirit, ce ne bom cista zivcna razvalina v roku enega tedna pomoje...

@OlgaB

Čustveno odvisna od česa ? Trpljenja ?

Tudi to je mogoče, sem delal sam zaradi izredno
nizke samopodobe in samozavesti popolnoma isto.
In sem še danes kdaj tako besen nase, da bi gore
drobil z dvema prstoma. Kako sem lahko dopustil,
da sem ravnal tako nespametno in samodestruktivno.

Torej, kot vidiš ti očitat nimam kaj, a žal ugotavljam,
da nas mora dejansko nekaj prelomit na pol,
da se končno zresnemo in prekinemo z odnosi
zaradi odnosov samih. Kot narkoman, ko preseže
dozo in se ponovno rodi ali pa umre.

Tvoja predvidevanja, da bo potem (če greš na svoje)
še težje so pravilna, saj boš morala ponovno izgradit
in utrdit svojo samopodobo in samozavest. Been there,
done that. Predlagam ti, da se postopno stabiliziraš
(kot omenjaš najprej v službi) in vzporedno začneš z
rednimi obiski pri psihiatru oz. psihoterapevtu.

Poslušaj svoje srce ne na površju, ampak globje.
Kaj si želi ? Mir, samoizpolnitev & dvosmerno
ljubezen ali nemir, stagnacijo in večno hrepeneje ?

To je vse, kar ti lahko v danem trenutku svetujem.

Chuss, T.

Mislim, da bi mogla sebe veckrat postaviti na prvo mesto in se ne ozirati toliko na ostale ljudi okoli sebe. Kar je precej tezko ker delam z ljudmi. Mogla bi vec delati na sebi. Vedno sem bila urejena lepo oblecena, vesela, druzila sem se z prijateljicami...ne vem kaj se je zgodilo, da sem padla na tako dno, da se mi ne ljubi cisto nic. Enostavno stagniram...

Včasih mora biti res dovolj trpljenja, da se človek odloči zase.  Sprasujem se, koliko se slabo počutiš zaradi te familije in koliko se že itak? Vse dokler nočemo videti in predelovati svoje črnine, si jo izbiramo nekje zunaj. V tvojem primeru se ena disfunkcionalna družina z alkoholom in vsiljivostjo, pa se s čim, česar se še ne zavedaš, verjetno. Sprašujem se tudi, kaj v sebi nosi tvoj partner, glede na to iz kakšne družine izhaja.
V tvojem primeru definitivno umik, da lahko sploh realno ocenis sebe in svojo situacijo. Glede na napisano pa imam žal občutek,  da se to še ne bo kmalu zgodilo. Če imamo trpljenje znotraj sebe si znamo nastaviti veliko lepo iluzijo zunanjega povzročitelja, potem ni treba prevzeti odgovornosti zase. Tudi tvoj princ je žal ranjen in očitno ne bo prijahal na belem konju in te rešil vsega hudega. Pred tvojo notranjostjo te itak noben ne more, razen ti sama!

No no, Olga meni deluje čist normalna, ni treba zdaj zganjat panike. :)
Po moje se boš z leti naučila kako sebe postavit na prvo mesto, kako bit bolj "sebična". Se mi zdi da imate mlajše ženske s tem probleme. Sem že slišal za ta pojav. Po moje ker že v službi stalno daješ ti nekak potem telo govori, da je cajt, da bi še kaj prejela, drgač samo škodiš sebi. Nekak v genih imamo to zapisano po moje, koliko lahko damo drugim, preden nam začne škodit to dajanje in bi morali kaj dobit vrnjeno za to.
Je pa tudi ta starost 28 let po moje dokaj stresna, ker ima statistično gledano se mi zdi večina žensk okoli tega leta prvega otroka, najbrž tudi na to misliš in te tudi to skrbi (vsaj podzavestno) ali ga res želiš imeti s tem partnerjem? Samo ugibam na slepo tole zdaj.

Mogoče se moraš enostavno samo sprostiti parkrat na dan in in na teden in tega ne znaš. Potem si pa stalno pod pristiskom in seveda ne gre več. Torej več uživancije uvest v življenje. :)

Mislim, da ima tudi on nekaksen komplex. Pomoke ga muci marsikaj. Da ne zacenjam od otrok. Seveda je stresno se toliko bolj zaradi pritiskov nasih dragih mamic, prijateljic itd...nabralo se je enostavno prevec in ne znam iz tega...

To da se lahko preveč nabere te tudi razumem. Torej moraš odstraniti vsaj kakšnega od problematičnih elementov pa bo spet bolj znosno. Ni nujno oziroma ni možno, da vse naenkrat popraviš, eno naenkrat probaj.
Če ima tvoj partner neke komplekse to najbrž pomeni, da jih imaš tudi ti nekaj. Ker to, da se podobni ljudje najdejo v razmerju skupaj sem pa že velikokrat opazil. Seveda najažja rešitev zate bi bila najti si koga ki jih nima, po drugi stran da ti jaz tole zdaj govorim zgleda čudno iz več vidikov (kot da hočem nekaj zase, pa kotz da vaju hočem razdreti). Ali pa kakšne skupinske psihoterapije so po moje tudi smiselne, pač toliko, da oba s tem povesta, da hočeta nekaj naredit en za drugega.

Ta hisa oddaja negativno energijo. Nekaj ne odgovarja tezko pojasnim kaj. Nic se ne odvija. Vse se vrti v krogu. Vsaki dan je isto...saj pravim zacaran krog in samo problemi...

No potem veš kaj je tvoj naslednji korak, izselitev iz te hiše. Najbolje da kar začneš težit fantu glede tega. Ne vem zakaj bi se mu morala prilagajat, če ti ne paše. Včasih je bilo tako ja, da so tamlade morale trpet v hiši od moža, ampak nismo več v tistih časih. Ti kot ženska imaš kar dost moči v današnjih časih v razmerju, če boš ti rekla da se morata odselit bi te moral poslušat.

Zivljenje s tastom in svakom je seveda nemogoce. Ne gre, enostavne ne gre. Pod eno streho toliko razlicnih ljudi. Partnerja si si izbrala sama, njegovih sorodnikov ne. Na obisk enkrat tedensko /ali se redkeje/ ze, vsak dan, pa se skupno gospodinjstvo je res ubijajoce.
Ce ne moreta na svoje, v podnajem...kamorkoli, je najbolje omejiti stike na minimum in upati, da pride kmalu cas locitve. Predvsem delati na tem, kako vlogo za dodelitev stanovanja mladim druzinam, poceni najem nekje bolj na samem, kjer so cene nizje.
Ne dovoli si, da zaradi drugih trpi tvoja veza, predvsem pa ne tvoje zdravje.
Tezko je karkoli svetovati, s temi tezkimi casi je res utopicno kupiti si svoje stanovanje.

Jst bi še dodala, da si nujno iti iskati pomoč v obliki svetovanja, bivanja v psihiatični bolnišnici in antidepresivov, ker je več kot očitno, da ne zmoreš več stati na lastnih nogah in funkcionirati. Ko boš na bergli in za silo uredila počutje, boš lahko tudi lažje reševala svojo situacijo naprej. Kar se tiče familije, si omenila alkohol. Jst zase vem, da ne bi prenašala takega nezdravega, odvisniškega okolja, prežetega z nezdravimi odnosi niti minuto.To je moja meja in pika. Enega partnerja sem sama zapustila, ker je živel še naprej z nasilno mamo, odvisno od alkohola in se ni bil pri 32 sposoben odseliti, kljub temu, da je dobil službo. Pomagala bi ti tudi Al-Anon skupina. Je možno, da se ti odraščala ob alkoholu? Sama misli nase. Magari nekam v podnajem za 200 evro na mesec, vsekakor stran od tega pekla in to čimprej.