FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni, brala sem vaše zgodbe. Vedela sem, da nisem edina v tem stanju, nisem pa vedela, da nas je tako veliko, vseh starosti. Žal mi je za to in prav je, da se o tem pogovarjamo.
Jaz sem se znašla na krhkih tleh že dvajset let nazaj, v času študija. Osebna zdravnica mi je takrat rekla, da sem anksiozna in da mi zdravil ne da, ker moram sama priti iz tega, saj bom, če ne, zdravila pila vse življenje. Predlagala mi je jogo in dihalne vaje. Pa ni veliko pomagalo. Panični napadi so se vrstili iz dneva v dan, nisem si upala več nikamor, kmalu bi zapustila študij. Nisem se predala in čeprav mi je bilo še tako hudo, sem šla, kamor sem pač morala. Po približno 4ih letih se je stanje začelo izboljševati in tudi povsem izginilo. Pred petimi leti pa se je vse skupaj ponovilo. Po paničnem napadu v avtomobilu, napadih, ki so me zbujali ponoči, itd. sem šla k zdravnici. Tokrat pa sem dobila tablete. In ja, prijele so. Napadi so izveneli, vendar to nisem bila več jaz. Nisem jokala, pa smejala se tudi nisem več. Posegati sem začela tudi več po alkoholu. Ne da bi se ga napijala, vendar toliko, da sem se počutila bolj sproščena. Po enem letu sem tablete opustila in kmalu spet postala jaz, vendar so se nekateri strahovi ponovili. Blažila sem jih z alkoholom - malo, a dovolj, da mi je bilo bolje.
Zdaj pa sem spet tam...napadi se spet ponavljajo, običajno ob bolečinah v želodcu. Strah pred hudimi boleznimi, nesrečami, strah za otroke, moža, vse to me hromi. To ni življenje! Ne želim si živeti s strahovi in napadi. Ne želim se zapreti v hišo.
Veliko sem tudi bolna (viroze) in zdravnica ponavlja, da imam super kri, tudi pred letom opravljen preventivni pregled je imel dobre rezultate. Sicer pa itak vem, da četudi me celo pregledajo in ugotovijo, da je vse ok, bom našla vzrok za strah.
Naj grem nazaj na tablete? Tega si res ne želim...res ne. Napade skušam predihat, ponoči mi ponavadi uspe, huje je v službi. Včasih si pomagam s helexom. Polovička najšibkejšega mi že pomaga.
Imate še kak nasvet??? Kaj počnem narobe? Kje naj začnem?
Hvala, da ste tu in hvala za odgovore.

Pozdravljena, vsekakor moraš nekaj narediti DRUGAČE kot vse kar si že poizkusila, kar ne pomeni
da je bilo vse kar si počela do sedaj NAROBE. Nikakor, vse to ti je dalo izkušnje, znanja, ki jih lahko sedaj uporabiš. Čeprav so odzivi TELESA skoraj pri vseh nas skoraj identični so pa sprožilci in vzrževalci anksiznosti pri vsakemu drugačni. ZATO mora vsak od nas najti SVOJ način kako.... TUDI sam nisem zagovornik zdravil, ker RES nas postavijo na NOGE , ne rešijo pa vzrokov, tako da so lahko SAMO BERGLA.
Zato je kombinacija ZDRAVILA + PSIHOTERAPIJA = DOLGOROČNA rešitev, ker ko z psihoterapijo znamo "pomagati" sebi , potem ščasoma tudi zdravil ne potrebujem več v polni dozi.....

:050:

Še več nas je.. Ko ravno govoriš o številkah. Mislim, da se večinoma
znajdemo tukaj samo bolj ozaveščeni, bolj čuječi (lol).. So pa vmes tudi
kake veleumne trdonje, ki jim življenje enostavno končno pokaže zobe in
da vedeti, da trenutni način delovanja prav dolgo ne bo več vzdržen. Med
slednje tudi sam kdaj sodim, tako da nikogar tukaj - niti zunaj, ne “sodim”.

Sklepajoč po tvojem pisanju imaš neke stresne sprožilce, ki si jih mlajša
še lahko pometala pod preprogo, starejša pa ne najdeš več ustrezne metle,
čeprav je preproga še vedno na istem mestu, hmm.

Zanimiva se mi zdi zloraba alkohola.. Jaz sem ga z “veseljem” srkal,
da bi otopel.. Medtem, ko ga ti rada srkneš, da sploh kaj "normalno" (za)čutiš..
Pravilno sklepam ? ADji v večjih (pa tudi manjših, vsaj pri meni) dozah imajo
res lahko učinek kemične lobotomije in ravno zaradi tega sem jih sam takoj,
ko sem začutil gravitacijo na bolje, opustil & jo raketno ucvrl iz črne luknje.

Kakšen imaš sicer odnos z možem ? Sta zgolj ekonomsko podjetje
ali v njem najdeš čustveno oporo, varnost, občutek stabilnosti ?
Služba ? Rada delaš, te delo izpolnjuje al je le nujna tlaka ?

Viroze pri tebi so po mojem bolj vrhunsko odigrane hipohondrije,
telo jim začne verjet, hehe. Je pa to zagotovo ventil, kjer daš simbolično
ven vse slabo in spet “ozdraviš”. Super izvidi etc Pa cajt zase maš,
če greš takrat na bolniško, preusmeriš pozornost nase.

Koliko se rekreacijsko giblješ kaj ? Zaradi sprostitve tenzije, mislim.
Bi pa to samo odpravljalo posledico, tko da kot ti je pred menoj
predlagal @Lost je res najbolje, da poiščeš metlo, ki se čez čas ne
bo ponovno nekje založila, ampak da z njo dokončno pometeš
vse strahove in poletiš v bolj varno & prijetno prihodnost.

Chuss, T.

Stronger pozdravljena. Moja zgodba je sicer malo drugačna od tvoje, pa vendar sva na koncu na istem - panika, anksa... Jaz sem s to zgodbo začela pred dobrima dvema letoma z napadi panike in pol je šlo sam dol, dol, dol. Lahko prebereš mojo temo Panična motnja, če želiš. Uglavnem, ponujeni so mi bili AD-ji, vendar jih po nasvetu psihologinje nisem sprejela, ker mi je rekla, da se po prenehanju zgodi točno to, kar se tebi dogaja. Torej da greš spet z nule. In se počasi borim sama, z vsemi možnimi alternativnimi prijemi, športom, naravo, jogo (ki mi je spremenila življenje!!!), zelišči. Sem boljše, veliko boljše, pridejo nihanja v dnevu, prestrašijo me kakšne bolečine, zbadanja (to me itak teži od samega začetka, te bolečine me ubijajo, ker takoj spet pamet beži v "kaj pa če"). Vsake toliko grem k osebni zdravnici, da počekiram vsaj kri, pa me malo pomiri. Je pa to trdovratna zadeva, včasih sem si pomislila, zakaj mi ne postavijo neke diagnoze, pa da pričnem z zdravljenjem in da bo konec teh mor. Glede alkohola pa ti povem, da tudi jaz včasih spijem kak deci vina ali poleti kakšno pivo z možem, me sprosti in mi paše. Upam, da ne bom postala alkoholik zaradi tega  :laughing: . Če pa je kak žur, pa tudi kaj več, ma če je za "srce", sploh ne skrbim zaradi tega. Imam pa veliko podporo doma (moža in sina) in to me tudi vleče naprej. Ker ti povem, da so bili dnevi, ko bi si raje roko odsekala, samo da to preneha. Pot navzgor je dolga in trda, z nenehnim delom na sebi, na odnosih.. Sam se splača. Ker če boš spet šla na AD-je, bo bolje, po prenehanju pa zopet isto oz. še slabše. In z AD-ji se boš počutila vredu in ne boš nič naredila v smeri razčiščevanja oz, pometanja s preteklostjo, kot ti je Travis lepo opisal. Če imaš že večje otroke, ti bo sedaj lažje se spopadat in ukvarjat s sabo, boš imela več časa zase. Tako da pogumno v "boj". Nisi več "zelena" v tem, veš zakaj se gre, veš se obnašat ob napadih.. to je velik + pri razreševanju tega. To je samo moj nasvet, odločitev je še vedno na tebi. Lepo bodi.

Živjo Stronger. Tudi jaz sem dolga leta živela s strahovi in še živim, a so šibkejši kot nekoč. Meni je največ strahu povzročila skorajšnja smrt otroka in posledično ohromim še danes kadar zboli, pa čeprav ni več majhen, a je lažje. In seveda, dodan je bil strah pred samo seboj, iti vn ni bilo variante. Jaz imam tablete, bila sem prešibka da bi nehala že enkrat, in tako nadaljujem. Mnogi se zgražajo ob jemanju tablet, a nekateri ne zmoremo brez funkcionirati. Na žalost mislim da ima tvoja zdravnica kar prav, da je to doživljenjsko. Predlagam ti psihoterapijo in seveda delo na sebi, a opusti alkohol, saj je to le pot v nove težave, nikakor ni rešilna bilka.
Vzemi si čas zase, morda zapiši trenutek ki te spravi v obup in poskušaj najti rešitev, kako bi se bolj prijazno spopadla s tem. Težko je, vem, a se splača boriti in ne pobegniti.
Gogi  :rozicodam:

pozdravljena, naj ti še jaz povem na kratko svojo izkušnjo, morda malo podobno tvoji, ker sem tvojih let, bi rekla. Ob moji prvi epizodi bolj tesnobe kot depresije, sem dobila asentro in je čudovito prijela, po cca 1 letu sem jo brez težav opustila in živela cca. 8 let čudovito, celo brez enega prehlada, kaj šele tesnobe. No, pol so se začeli stresi nabirat in zdaj sem spet tam. Name so AD-ji takrat delovali ne kot da sem otopela, ampak bolj da sem postala pogumnejša, taka, kot bi si sicer želela biti vedno. Kaj češ boljšega. Ok, libido je padel, ma ostalo je bilo super, se nisem počutila otopela, res pa je, da sem imela le 50 mg.
No, zdaj v drugo se borim že na skoraj 150 mg Asentre in nič, nič, nič pravzaprav iz dneva v dan slabše, tesnobe so vse hujše, kot da jem bombone in ne tablete. Kaj bi dala, da bi bila malo otopela...samo da se to konča, omili, zmanjša intenzivnost. Tako sem po 8 mesecih še vedno zelo omejena z izhodi, tako v trgovino kot kaj bolj družabnega, žal. Veliko se ukvarjam s sabo, avtogeni trening, dihalne vaje, meditacija, aerobika...tudi sama poskušam s KVT terapijo...ampak te negativne misli zelo težko prepoznam. Nimam psihoterapije, vem, da jo potrebujem ampak rada bi se spravila vsaj na minimalno normalno funkcioniranje. Sem iz podeželja in nimam psihoterapevtov ravno na pretek na voljo, predlagali so mi po skypu ampak ne vem, če je učinkovitost ista (o ceni niti ne bom govorila, tudi tukaj nimam ravno možnosti se igrati, tvegati, potem pa ugotoviti, da sem denar vrgla proč, z dvemi najstniki v dijaškem domu ni finančno ravno lahko)A D-ji niso čudežni, malo pa bi lahko delovali. Verjetno danes začnem menjavo, kar pomeni vse od začetka  ???. Kak dan je samo še obup in solze...ko pridem u službo in po pol ure se mi tla že vrtijo kot v lunaparku, dihat ne morem...in tudi tabletka in pol Lexaurina ali helexa me ne umiri dovolj. In moram domov, poražena, obupana, jezna, in nikakor se ne pokaže lučka na koncu tunela, družina pa trpi z mano. Hočem ti povedat, da se pripravi tudi na to možnost, da ti AD-ji sploh ne bodo prijeli kot prvič, zato še toliko bolj poskušaj sama in javi, javi prosim kako ti uspeva, da pomagaš še komu. Sorry za nevzpodbudno izkušnjo, ma tako je z mano.

Predragi vsi,
vse vaše misli in besede so zame koristne. V njih iščem podobnosti in razlike, v njih iščem spodbudo in pasti. Veliko mi pomeni, da mi odgovarjate.
Najprej Lost. Hvala za vse spodbudne in koristne informacije. Sem jim kar sledila. Naročena sem pri osebni zdravnici in z vašega seznama sem izbrala tudi psihoterapevta v bližini in se naročila. Vse namene imam stopiti iz tega začaranega kroga.
Travis, tvoj pristop mi je všeč. Strog, realen...verjetno mi tak najbolj ustreza, bog vedi zakaj ;-). Tvoja predvidevanja so dokaj pravilna in blizu mojih ugotovitev. Moj mož je zelo čutna in topla oseba, ki mi stoji ob strani, čeprav me včasih težko razume. Zelo blizu sva si. Moja služba je služba, ki sem si je želela od ranega otroštva. Je stresna, čustveno izčrpajoča, vendar še vedno v njej vidim in čutim čar in možnost za lastno rast. Imam tudi otroke...normalne najstnike. Prav zato se še bolj sramujem svojega stanja in sem res jezna nase. Ja, glede viroz, kaj pa vem. Predvidevam, da je zanje krivo psihično stanje, ki jih seveda tudi potencira. Gibam se. Ne kot nekoč, vendar veliko hodim na sprehode v naravo in tudi aerobiko med ljudi. Za metlo pa sem tudi že poskrbela :sesmejem:.
Skylost, hvala, da si delila svojo izkušnjo z mano. Meni joga žal ne ustreza. Drugače sem preveč hiper človek in me zato joga in pilates spravita ob živce. Vendar vem, da je šport zelo pomemben pri vsem tem in delam na tem.
Gogi, prav tega me je strah...tablet za vse življenje. Upam, da mi to ne bo potrebno. Vendar sem pripravljena na vse. Želim si ven iz tega...
Chantal, tudi iz tvojega zapisa sem se marsičesa naučila in hvala ti za tvoje besede.
Zanima me še nekaj; ste bili kaj na bolniški, ali ste nadaljevali z vsakdanjostjo? Jaz bi rada ostala v službi, ker se bojim, da če ostanem doma, ne bom stopila več iz hiše.
Hvala vam in vse dobro!

Stronger, jaz bila vseskozi v službi, no v dveh službah če sem natančna  :sesmejem: . Zelo zelo težko je bilo, sem si želela ostati doma velikokrat, vendar če sedaj pogledam nazaj, je bilo bolje tako, da se se gnala naprej, ker če bi enkrat obtičala ali obležala doma, bi bilo konec z mano, vsaj tako se mi zdi, kolikor se poznam. Tako, da če res ni prehudo, pojdi v službo, delaj vse, vendar si vsemi čas zase, za sproščanje (vodeno?) ali meditacijo, vsaj 15 min/dan. Jaz temu delu dneva rada rečem, da se grem malo resetirat  ;D . Nikoli ne pozabi nase in včasih daj tudi sebe v prvi plan, ne bo svet propadel, če ne bo vse poštimano takoj in sedaj. Glede vadbe, vsak človek si mora najti nekaj kar mu ustreza, kar dela z veseljem. Tako da če je tebi to aerobika, je super super stvar. Sam da imaš nekaj, kar redno hodiš in kjer se malo "spihaš" oz. ustaviš misli vsaj na kratko. Glede alternative: Bachove rescue kapljice za pod jezik, malo pomirijo, meni včasih pomagajo in me rešijo kakšnega paničnega napada. Pa meni je pomagal tudi Rožni koren (ali kapsule ali bio prah), samo pri tem so rezultati vidni šele čez čas, ne takoj. Da ti malo energije, spravi v boljšo voljo.. Poskusi kaj takega, no saj veš, vsak človek je svoj in ne paše vsem isto. Razišči malo. Najvažneje je, da ne obupaš pri prvem padcu navzdol, da veš, da kot je šlo dol, bo šlo počasi tudi gor. In teh padcev je kar nekaj na tej naši poti, sam ne se jih ustrašit. Srečno, če te kaj še zanima, piši, lahko tudi na zs. Lep sončen dan ti želim!!

Stronger, imava podobne če ne celo iste težave.  :)
Jaz imam ankso že iz poletja 2014, začetni so bili kar hudi, panični napadi, strah, strah pred smrtjo, strah pred vsem možnim. Nikamor nisem upala, sploh pa ne sama. Opustila sem stvari, ki sem jih imela rada, stežka hodila takrat kasneje v službo... No po skoraj 2 letih nihanj, torej 2016 se je stanje obračalo na boljše. Pisala sem dnevnike, se sproščala, opustila kontracepcijo, porobala sem vse možne nasvete.... včasih je bilo boljše, včasih ne. Tudi meni je partner stal/mi še stoji ob strani.
Če danes pogledam za nazaj.. napredek sigurno je, vendar... če imam jaz slab dan ali dva, v smilu, da sem nervozna, tesnobna, mi srce razbija bolj kakor ponavadi in me skrbi, imam uničen potem cel teden. Oprezam za vsakim nenavadnim počutjem, težko kam grem, če pa že grem... rabim nekaj časa, da se umirim.

Ravno trenutno imam manjšo krizo, ki se je začela učeraj, saj se mi je ponovno začel fax in imamo ravno neke vaje, ki jih pač sovražim iz dna duše in v meni zbujajo tesnobne občutke  :'( včeraj je bilo res težko, upam pa, da bo danes lažje.... včeraj sem ene 3x hotla zbežat iz kabineta, ampak sem se pregurala in se potem umirila  ;D

Jaz do zdravnika še nisem šla, ja vrtim se v krogu... ampak kaj, če je včasih že res tako boljše, da si mislim, da stem pa lahko živim... ampak zadnje čase priznam, da tudi jaz razmišljam o tem, da bi poiskala nekaj, da bi mi pomagalo. Nevem... bom videla sproti.

Želim ti vse najboljše, da najdeš tisto svetlo pot, po kateri boš lahko šla... in kakor pravi skylost, imamo padce, ne se jih ustrašit, samo iti naprej z dvignjeno glavo!  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Živjo Stronger,
tudi sama si želim en dan zaživeti brez pomoči tablet. Strah me je kako bi funkcionirala, če bi bila sploh zmožna. Včasih se mi zazdi da jih sploh ne rabim več, a žal so še vedno prisotni določeni, nepredelani strahovi, ki so globoko in trdo vkoreninjeni. Do takrat pačč..ostaja kot je.
 :)

Tole je izven konteksta (dobesedno), a mislim, da zna bit, če ne že izvor pa vsaj glavni
sprožilec za tvoje težave. V tem primeru osebnostno rasteš na kariernem nivoju, vprašanje
pa je kaj se vzporedno dogaja s tvojo dušo. Nekaj "idej" ti že ponujajo spet aktualne težave.

Morda le ni smisel življenja, da poiščemo nekaj kar "ljubimo" in potem dopustimo, da nas to
tudi pri živem telesu radira. Ta konflikt, ki je hkrati tudi tvoje "perverzno gonilo", da se vedno
znova sama sebi dokazuješ - moraš čimprej razrešit. Koliko tvoje esence, ki podzavestno hrepeni
po spremembah pod površjem vsega tega, je še za tak premik ostalo je pa drugo vprašanje.

Zato se mi zdi tvoja odločitev za psihoterapevta odlična.
Sam sem tako v relativno kratkem času prišel do nekaj ključnih ugotovitev.
Simulacija zunanjega vpogleda v dno lastno duše je imho praktično nemogoč.
Morda nekateri z bolj stabilnim in umirjenim umom to zmorejo lažje.

Kar se tiče bolniške so te lahko dobrodošle, da človek malo vdihne,
a če se potem vračaš nazaj v isto okolje je to bolj sizifovo delo.

Chuss, T.

Hey,

jst bi dodala, da je treba zadeve reševati globlje, predvsem s kakšno psihoterapijo in skupinsko terapijo. Pravzaprav ne obsojam zdravnice, da ti ni dala takoj zdravil, ker je hotela ti dati možnost, da si sama spremeniš življenjski slog in se spopadeš s težavami. Sama paničnih napadov nisem nikoli imela, sem pa razumela, da so ti odziv organizma na pretirane zahteve okolja in stres, zato je prvi korak reševati stres s tem, da res skrbiš za sproščanje, redno telovadbo in si ustvariš podporno mrežo ljudi okoli sebe. Če si iz Lj., so na polikliniki tudi neke delavnice za spopadanje s tesnobo in depresijo. Vsekakor je treba o svoji bolezni probati izvedeti čim več in se tudi oprijeti orodij, ne samo jamrati in nič narediti, da bo bolje. Pa srečno!

Sama se tole ravno danes sprašujem.... Zakaj za boga, delam takšno delo, ki mi večkrat povzroči večje strese. Ravno danes pol dneva pregovarjanja, da bomo ja dobili plačilo za naše delo. Mislim za bruhat. Pa ni delo čisto iz duše. Tisto še čaka na stand by. Je pa načeno sprejemljivo delo, ki ni tako slabo plačano. WTF do I need this?? Je lahko delo iz duše tudi anti-stresno oz. ali takšno delo sploh obstaja??

Nives, Obstaja delo iz duše, jaz delam sama tako delo, ampak-------delam še drugo delo, ki mi gre na bruhanje  :seznojim: . Tako da je v življenju vedno tako naravnano, da 100% sreče in miru ni nikoli. Tako valjda mora bit. Bi bilo preveč sanjsko menda... No mogoče pa je peščica ljudi na tem svetu, ki jim se vse poklopi, ampak čisto vse. Jaz nažalost nisem med njimi. Ma kaj pa vem, če bi sploh želela bit med njimi  :'( . Kakor poznam sama sebe, bi verjetno razmišljala v tej smeri: "It's too goog to be true!!"  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

Vem da obstaja delo iz duše.  Samo vprašanje,  kaksno delo to je. Moje "dušno delo" je spet takšno,  da sem lahko samo self employed. V tem pa imaš pač takšne in drugačne preizkušnje.
Mogoče pa lahko delaš sami delo iz duše 100% časa. Če se da od tega živeti?

Hehe, samouresničevanje.. Pa to :pomezik:

Dostikrat opažam, da ljudje "v dobri veri" zaradi boljše gmotne
preskrbljenosti dopuščajo to kar omenja @Nives. Priznava, da ni
idealno s čimer se preživlja, vendar je solidno plačano. Mišljenje,
da se splača (skoraj) stegnit za denar, saj bomo potem itak imeli
sredstva za sanacijo zdravja v kolikor nas to zasluženo izda, je zmotno.

Telo je naš tempelj in ne podjetje tik pred stečajem.

Zato se kaj hitro vrnemo nazaj k že zlizanim dejstvom,
ki se jih v "lajk" namene rado zlorablja za t.i. "inspirational quotes"
na socialnih omrežjih.. Da kopičenje denarja ne ustvarja sreče,
še manj si z njim lahko kupimo zdravje, ljubezen, spoštovanje etc

Velik del odgovornosti nosi tudi sistem družbene ureditve doslednega
pranja možganov, kjer nam stalno dopovedujejo kako se lahko "svobodno
odločamo" med vso šaro, ki jo tako nujno potrebujemo, heh. Ugodni krediti,
dober ugled v očeh drugih in podobne vsiljene bedarije samo, da ne bi kdo
štrlel ven, kaj resničnega sam doumel in bil celo zasmehovan.

In kdo potemtakem res živi življenje ? Moje izkušnje kažejo,
da ne bolj neumni, ampak enostavno preprosti ljudje,
ki uporabljajo zdravo kmečko pamet. Nekje sem že omenjal,
da sem v življenju iskreno srečnih ljudi srečal morda ducat
in nobeden izmed njih se ni kopal v denarju, prej obratno.
Vendar je bil njihov duh močan, stabilen, vseeno hvaležen.
In v preprostih stvareh so znali neznansko uživat. Kar se
je meni zdelo bedasto in samoumevno je bilo za njih genialno.
Veliko so me naučili in še me učijo, saj se z nekaterimi srečujem
dnevno in vedno znova me pristno zabavajo, navdušujejo.

Kot @skylost imam jaz podobno situacijo. Pred časom sem se
večletnega dela nažrl, žal vsako delo, če ni omogočeno napredovanje
ali pa ni novih izzivov - preide v železno rutino, ki začne ubijat na
obroke, zato sem iz socialne varnosti delo vseeno obdržal, a v prostem
času počnem bolj aktivno stvari, ki me sicer veselijo. Sem tip človeka,
ki mu nikoli ni dolgčas, veliko moje tesnobe izvira tudi iz nerealizacije
v prostem času in niti ne toliko, ko sem zaposlen formalno.

Ko sem bil enkrat pri psihiatru, se je ta po mojem daljšem pripovedovanju
kaj sem počel od zadnjega snidenja hudomušno nasmehnil in porekel:
"Pa vi zvenite, kot direktor multinacionalke !" Hahahaha. Ta spontana opazka
je bila morda ena njegovih najboljših izjav, ever. Saj mi je nastavil ogledalo,
da sem spregledal, da morda ne bi bilo slabo, če bi se malo nežneje loteval
svojih prostočasnih radosti in jih posledično bistveno manj obremenjeval
s pretiranimi pričakovanji, ki na koncu ubijejo ves smisel udejstvovanja.

Skratka, ko najdeš neko ravnovesje med tem kar moraš početi za dostojno
preživetje in tem kar sicer rad počneš si za moje pojme zmagal in zaživel
polno življenje. Boscarol in podobni, ki imajo to dvoje prepleteno so prej izjema,
kot pravilo. Seveda imajo tudi oni stresne dneve, a predvidevam, da imajo
zaradi dela, ki ga ljubijo tudi večje rezerve za spopadanje z njim.

Seveda se lahko v vsem motim.. :delirij:

Chuss, T.

 

Včasih takole na forumu na hitro sklepamo iz parih stavkov Travis. Če bi bila res nezadovoljna z delom, ki ga opravljam, ga že dolgo ne bi več. Gonilo v tem, kar delam mi je delo z ljudmi in svoboda, ki jo ob tem doživljam. Prioritete življenjskih področij imam kar pošlihtane. So pač dnevi, ko je bolj stresno. Tako, kot so v vsakem delu, tudi takšni dnevi. In tudi sama kdaj pojamram... Umetnost ravnotežja je tudi v tem, da kdaj padeš iz njega in se potem spet znajdeš v njem.

O, fak. Sorry !

Šele zdej vidm kok sm izpadel pokroviteljsko in malček obsojajoče.
Bolj sem se želel naslonit na tvoj primer in razvit misel dalje.

Zato vedno rad dodam na koncu, da se lahko motim.
Imaš prav, par besed zapisanih na forum nikoli ne zadošča
za celovito pojasnjevanje situacij v katerih se znajdemo.

Chuss, T. :rozicodam:

Da analiziram dogajanje tukaj. :)

Nives je malo pojamrala o svojem delu. Ne z namenom, da bi obupala ampak z namenom, da bi medtem ko jamra dobila kakšno idejo in zagon, kako biti bolj uspešna pri svojem delu.

Potem pa ji je Travis ravno nasprotno kot bi moral rekel, da se brezveze matra.
Moral bi ji "stati ob strani", ji dati kak nasvet o njenem delu, ji dat občutek, da je njeno delo pomembno, skratka jo motivirat za delo. Ne pa ji rečt, da se ne sme tako matrat in trudit.

Vem o čem govorim.

Je pa to napaka, ki jo ljudje pogosto delajo.  Večina ljudi je takih, čaka nas še veliko razvoja tukaj, obnašamo se primitivno.

Ena moja dopisovalka me je spremljala pri mojem delu in je delala ravno nasprotno od večine ljudi: ko mi je bilo težko ni rekla da odnehat ampak ravno nasprotno, da naj se potrudim. In tako je pravilno, zapomnite si to. Za njo lahko rečem, da je pred nami v razvoju in bi se bilo treba po njej zgledovat oziroma takih kot je ona.

V bistvu pa ta pravila kako bit bolj prijetna in civilizirana družba sploh niso tako zakomplicirana in številčna in mogoče bi se jih jaz res lahko naučil na znanstveni način in jih potem uporabljal na ljudeh. Po moje bi se dalo. Tako da je še nekaj upanja. :)

Stres pri delu je čist normalen. Tudi če v delu uživaš je zelo težko delat brez določenega stresa, napetosti. Zato pa so počitki važni. Seveda če je stresa preveč škodi, če ga je malo je pa najbrž koristen. Po moje delat čist sproščen sploh ne bi mogel v redu.
Ne poznam pa dela, ki bi ga lahko delal čisto sproščen, kot si, ko gledaš tv.

Se strinjam da je stres pri delu pač prisoten. Pomembno je, kako se pozneje sprostimo, če se sploh.

Nekateri ste mi pisali, naj se oglasim. Pa se bom...a zelo težko.
Stanje se mi je hudo poslabšalo. Od srede sicer pijem polovičko cipralexa in vem, da še ne more biti bolje. Ostala sem doma, ker sem imela v službi pet napadov enega za drugim. Še pri psihoterapevtki me je dvakrat stisnilo. Zdravnica mi je dala tudi helex 0.25. Najprej sem pila polovičko, dva večera nazaj pa sem vzela dve celi in se še vedno tresla. Mož me je peljal k dežurnemu. Ta je seveda ugotovil, da je pritisk ok, sladkor ok, kisik v krvi 99% in ekg ok. Rekel mi je, naj jemljem helex redno in čakam, da primejo tablete. Nato sem se včeraj cel dan počutila dokaj ok, brez napadov. Začelo se je ob petih popoldan in spet sem zaspala z dvemi helexi. Ob petih zjutraj me je spet zbudila napetost v telesu, mravljinci, strah, strah, strah in bolečina v želodcu. Popila sem pol helexa, pa ni bilo dovolj. Potem še pol in zdaj še enega. Zdaj lahko vsaj pišem, vendar napetost v telesu ne popusti, strah pa sploh ne. Večkrat se napad začne z okusom železa v ustih.
Ima še kdo take izkušnje?
V navodilih za tablete piše, da lahko vzamem tudi 1mg naenkrat...to so 4 tablete. Mene je tega strah.
Pomagajte mi!

Meni Helexi niso pomagali, zato sem jemala Apaurin, ko je bilo najbolj hudo.

 :D Stronger,zelo mi je žal,da se ti je stanje tako naglo poslabšalo. Tudi meni so znali bit večeri grozni. Ampak saj veš to,da si to katastrofalno stanje prikliče sama z mislimi??  Ko bos prišla do te točke,da boš sama sebi znala dopovedati,da je vse to sranje v tvoji glavi,od takrat bo šlo na bolje,ti obljubim. Tudi jaz sem letala na urgenco parkrat in potem sem videla,da to nima smisla,da si samo se podaljšuje muke. Tudi ko je bilo zelo zelo kritično,sem se premagala in nisem šla. In ne boš verjela,PREŽIVELA SEM!! Tudi ko mi je po večerih tako znalo nabijati v glavi in bobnati in piskati in trzalo mi je celo telo in srce nabijalo 200 utripov/min,ko sem mislila,da ne bom ugledala jutra,sem se zbudila zjutraj in se tipala,če sem se živa  :sesmejem: . Je težko verjemi da vem, lajšaj si s Helexom,ko je res kriza,sam bodi previdna,ker hitro potegnejo notri. In to je izhod v sili in ne čarobna palica ozdravitve,to imej vedno na umu!! Poskusi meditirat,ali vodeno sproščanje je meni pomagalo. Na youtube imaš kratke posnetke tega. Dihaj globoko,meni pomaga pranajama jogijsko dihanje,če ga poznaš. Vsaj 10 min,večkrat na dan. Pojdi z možem na sprehod,mi smo hodili tudi z marelami v dežju neštetokrat,ker je bila kriza in sem morala it ven. In je pomagalo. No vsak človek je štorija zase,ti si poskusi najt nekaj,kar tebe umiri. Upam,da boš čimprej bolje. Sporoči kako gre.

Stronger, tudi sama sem imela te dni groznooo slabe misli.. upam, da bo od danes boljse. Ze dva dni sem se zbujala tesnobna, misli katastrofalne, tresla sem se, slabost, strah.. nisem se mogla kontrolirat.. mislila sem, da bom dejansko na urgenci pristala.
In kaj mi je na koncu danes pomagalo? Moj me je zbrcal ven, na zrak, sprehod... jaz sem v svoji glavi seveda imela vse mozne scenarije, vzela sem denarnico sabo (ki jo drugace ne, ce ne vozim) samo zato, ker mi je na misel prislo to, da bom tam padla skup, da me bo pobralo... in boljse, da imam zdravstveno kartico pri sebi. No na poti z avtom sem se ze kar sprostila, potem tisto pesacenje me je spet ustrasilo,pa milijon folka.... in pol sem si misli zpolnila z raznimi idejami, pogovorom... in kar na enkrat sem bila super!!

Ma jaz ne morem verjet, kaj misli lahko naredijo... res grozno!

Sama izkusenj z zdravili nimam, polagam ti na srce samo, da cimvec govori o tem, jokaj, ce je treba, bodi projazna do sebe, sprejmi situacijo, zamoti misli.. vem tezko je, ampak moras.. vedno misli, da bo minilo... ne se pustit mislim,...ko jih jaz ne morem ukrotit meni se zmesa, sploh se ne prepoznam.. potem, ko mine in pomislim, kaksna sem bila, mi ni jasno..kako se lahko to dopustila.

Lahko mi se v ZS pises, ce ti bo lazje ali ve rabis oporo.  :rozicodam:

@Stronger čau

Definitivno je prišel čas, ko te telo opozarja, da ne zmore več.
S psihiatrom se zmeni, da ti z mnenjem, ki ga glede na dogajanje
ne bo težko spisal, omogoči, da greš na daljšo bolniško.

Doma pojasni, da ne zmoreš več in da potrebuješ pomoč.
Tudi njihovo. Bodi predvsem fizično aktivna takoj, ko začutiš
"samo atom energije ali pa sekundo odsotnosti težav".

Vse se bo pozitivno obrestovalo. Garantiram iz prve roke :pomezik:

Še naprej obiskuj psihoterapevta, če ti le finance to dopuščajo,
bi bilo smiselno število obiskov povečat na 1x tedensko.

Čas je za korenite spremembe. Vsakdo se enkrat znajde na
tej točki, sicer ne bi nihče nikdar osebnostno napredoval.

V branje ti sočutno & toplo priporočam Mir v vsakem koraku.
Povezava: http://www.bukla.si/?action=books&book_id=12326

Vse dobro, T.

Stronger, mislim nate, upam, da se držiš nad vodo. Jaz sem v času najhujše krize ostala 14 dni na bolniški (prvič v življenju, ker sem prej trapa delala tudi, ko bi lahko bila kdaj res doma grrrr...), vendar ter razumem, česa te je strah. Jaz v službi delam s strankami in je težko v takem stanju, kljub temu sem in se še ves čas trudim delat. Zavedaj se, da ti je zdaj teh nekje 10, 14 dni najhuje, potem bo počasi lažje. Dajejo te tudi stranski učinki AD... ampak imela boš boljše in slabše dneve, boš videla. Ne boš se zaprla, ker si dejavna (začela si psihoterapijo), sploh pa že tvoj nadimek kaže, da si močna  ;D. Naredi karkoli, da preusmeriš misli, malo preberi po forumu, morda kar kaj so meni svetovali in nekaj boš že našla, kar tebi ustreza. Drži se, piši, pomaga!  :rozicodam: p.s. meni so veliko pomagali tudi objemi, toplota, bližina... ko je bilo res hudo. Poskusi, če imaš možnost!

Pišem vam ponovno, da vas opišem malo moje stanje in mogoče dobim še kakšno informacijo od vas.
Po napadih anksioznosti in paničnih napadih sem ostala na bolniški 16 dni. Na začetku je bilo hudo, predvsem noči (navkljub helexu), zadnje dneve bolniške pa sem začela čutiti vpliv tablet (cipralex). Bila sem živahnejša, delavna in predvsem, spala sem cele noči (še vedno sem spila helex zjutraj in enega pred spanjem). V glavnem, odločila sem se, da se počasi vrnem v službo, čeprav me je bilo malo strah.
S ponedeljkom sem se vrnila v službo in dan mirno in sproščeno preživela. Bila sem zelo vesela. S torkom pa se je začelo...vsak dan sem bila bolj nemirna. Napadov nimam več, vibriram pa cela. Noči pa so bile še hujše...vsako noč sem spala po dve uri manj od prejšnje, do danes, ko sploh nisem spala.
Kaj se dogaja? Sem se prezgodaj vrnila v službo? Bom uspela premagat to, rabim le čas?
Mojo službo imam zelo rada, imam razumevajoče in prijetne kolegice ter enako tudi šefa. Razumejo moje stanje in me podpirajo. Zato tega pritiska ne čutim, pravzaprav pritisk izvajam bolj sama nad seboj, ker se mi zdi vse skupaj sramotno in neprijetno. Počutim se kriva. Rada bi se vrnila delat, danes pa sem spet doma :'(.
Ima še kdo podobne izkušnje? Je šlo potem na bolje?
Hvala vam...

Živjo,
najprej - seveda bo bolje, če prav razumem, še nisi na polni dozi vsaj 4 tedne, da bi lahko bilo že skoraj ok. Nihanja so na žalost vedno prisotna še kar nekaj časa in zelo zelo si lahko hvaležna sodelavkam, da te razumejo, to imajo redki. Tako zelo ter razumem, tiste občutke krivde, sramote...vse to mi je tako zelo blizu...in tukaj grešimo, ker bolezen ni sramota, ni krivda, zdaj smo tukaj, da gremo naprej, delamo na sebi, spoznamo sebe tudi v tistih kotičkih, kjer se prej nismo ali pa se nismo hoteli  :unsure:.
S helexi pa le previdno, čim manj, jaz kadar sem doma poskušam preživeti brez pomirjeval, če se le da. tresoče telo še kako poznam, poskušaj takrat predihat, preusmerit misli...karkoli čutiš, da ti ustreza. Ni lahko, niti približno, a taki super dnevi, kot je bil tvoj ponedeljek nam dajo moč, da bodo enkrat vsi dnevi taki.  :rozicodam:

Stronger :rozicodam:
Pričakuj se nihanja, ki so običajna.  Zdravila ti hitro prijemljejo in imaš srečo, da je tako. Bodi pa prizanesljiva in sočutna do sebe. Zdaj pač potrebuješ čas,  da boš spet takšna, kot si bila.
Vse dobro!

Stronger, a na bolniški si bila 16 dni? Uff, se mi pa zdi kar malo premalo. Jaz sem bila na bolniški 2,5 meseca, nato začela s 4 urami in šele po enem mesecu začela na polno. Tudi sama imam Cipralex in je OK tabletka.
Kot ti je rekla že Nives, pričakuj spremembe.
Pričakuj nihanja, padce in vzpone in predvsem, poskušaj se ne ustrašiti. To pač spada zraven, a se ti ne bo nč hudega zgodilo. Predvsem pa, ne zaganjaj se pri delu v službi, raje pri delu na sebi.
Počasi se daleč pride veš, samo brez pričakovanj.  :)

Stronger popolnoma te razumem kot pravi Chantal bi tudi jaz povdaril predvsem to da bolezen ni nobena sramota še manj ,da bi se morala čutiti krivo veliko nas je ki živimo s tem -važno je le da se ne predamo pa če je le pikica upanja zmoreš vse samo vztrajaj pa naj bojo še tako majhni koraki tudi če gre dol prej ali slej gre tudi gor -vedi da nisi sama in da te še kdo razume podpira in ne nazadnje tudi moli zate mene je to obdržalo nad vodo,pa čeprav samo milimeter
Lep dan ti želim vsak dan znova korak po korak in čim več pozitive vsak lep dober pozitiven trenutek ali misel vzamejo prostor in moč tesnobi strahu krivdi obupu samooptoževanju in apatiji -lepo se imej in privošči si kaj lepega in prijetnega ne samo ker rabiš ampak verjemi mi-ker si to ZASLUŽIŠ      Anton