FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni sotrpini,

veliko časa sem razmišljal, ali naj pišem na ta forum, ki ga že dalj časa prebiram, in se nazadnje odločil, da to storim (škoditi ne more :P).

Star sem 28 let in se že dobro leto soočam z generalizirano anksioznostjo, ki je v glavnem povezana s (ponavljajočo) skrbjo glede lastnega zdravja. Vse skupaj se je začelo lani januarja po rutinski operaciji krčnih žil, po kateri me je začela preplavljati misel, da se mi bo v nogah razvil krvni strdek, zaradi katerega ne bom prišel pravočasno do zdravnika.

Ko je ta strah nekako popustil, so se mi (verjetno zaradi stresa in izgorelosti – z ženo sva namreč nekaj mesecev prej dobila čudovito punčko, poleg tega pa sem opravljal dve službi, zanemarjal pa sebe in premalo časa namenil počitku) postopoma začeli pojavljati najrazličnejši telesni simptomi (ko je eden izzvenel, se je že pojavil drugi), zaradi katerih sem bil seveda prepričan, da sem resno zbolel (prebavne težave, bolečine in špikanje po različnih delih telesa, težave s koncentracijo in spominom, glavoboli, omotičnost, hitro in močno bitje srca, ekstrasistole, pomanjkanje apetita, tresavica, utrujenost, pogosto uriniranje, mravljinčenje, šumenje v ušesih, zamegljen vid, težave z dihanjem, cmok v grlu in še bi lahko našteval :)).
Opravil sem skoraj vse možne preiskave – nekatere celo večkrat (EKG, ultrazvok srca, trebuha in sečil, gastroskopija, kolonoskopija, ORL, pregled krvi in urina, pregled ščitničnih hormonov itd.), ki pa so bile vedno brez posebnosti (zdrav kot riba :sesmejem:).

Počasi sem tako začel verjeti, da so omenjene težave najverjetneje psihičnega izvora, zato sem se odločil, da začnem z delom na sebi (obiskal sem psihiatra, povečal sem fizično aktivnost, od lani poleti hodim na psihoterapijo, 4 tedne nazaj pa sem začel tudi s KVT skupinsko terapijo). Zdravil sicer ne jemljem (doma v predalu imam že pol leta Cipralex, ki mi ga je predpisala osebna zdravnica, psihiater pa mi je po 1-urnem pogovoru dejal, da lahko težave po njegovem mnenju uspešno prebrodim tudi sam), saj mi predstavljajo res zadnji izhod v sili, če drugi načini ne bi zadostovali.

Stanje se je res zelo izboljšalo (lani na 14-dnevnem dopustu težav skorajda nisem imel), saj telesnim simptomom ne posvečam več tako veliko pozornosti, zato tudi hitreje izzvenijo. Še vedno pa pridejo črni dnevi, ko se mi v glavi naseli nek strah (občasno se pojavijo tudi jokavost, nejevoljnost, razdražljivost, nihanja razpoloženja, hitrejša jeza in pa tesnoba, za katero pogosto ne vidim razloga), da je z mano nekaj narobe (znameniti stavek »kaj pa če« :)).
Trenutno me skrbi nekoliko povečan mandelj (takega imam že več kot pol leta) in majhna bezgavka (vsaj mislim tako), ki jo čutim na vratu (2-krat mi jo je že pregledala zdravnica in mi rekla, da ni razloga za preplah – v preteklosti sem imel namreč večkrat vneto (kronično) in razdraženo sluznico ter polipe v nosu, tako da je to verjetno zaradi tega).

Naj še povem, da imam v družinskem krogu res zelo veliko podporo (mama je imela v preteklosti podobne težave), zaradi katere sem neizmerno hvaležen, pogum in motivacijo pa mi dajeta predvsem žena in najina zlata, sedaj 2 leti stara hčerka.

Zavedam se, da bom potreboval še veliko časa, življenjskih sprememb in dela na sebi (sem namreč perfekcionist, paničar in na trenutke preveč občutljiv človek), da se bo stanje uredilo, ampak upam, da bom nekega dne dokončno zlezel iz vsega tega.

Hvala vsem, ki si boste vzeli čas in prebrali mojo zgodbo ter mi podali kakšno spodbudno besedo in nasvet, s čim si lahko še pomagam (predvsem v dneh, ko se bojim, da težave ne bodo nikoli odšle in sem zato bolj na tleh).

Lepo pozdravljen Rock in dobrodošel med nami,
ja ja vse kar pišeš poznam do potankosti. Jaz sem že dve leti v tem dreku. In je bolje ampak pridejo dnevo ali tedni, ko sem spet en korak nazaj. In kakor navajaš vse telesne simptome sem imela tudi jaz (nekatere še imam). Je grozno to, nam ne pusti mirno in polno živeti ta anksa. Mene tudi včasih prime prav žalost in bi kr jokala, zakaj je temu tako. S čim sem si zaslužila to pasje življenje v najboljših letih (35 jih imam).. In nekako ne najdem odgovora, pa si pomislim: Verjetno je tudi to za nekaj dobro  ;D . Jaz imam Cipralex tudi doma, ma pomojem jim je že rok potekel  :clap: . Sem šla po trnjevi poti brez AD-jev. Svetovati kaj pametnega, kar še sam ne veš, ti nimam. Meni osebno najbolj pomaga: moj mož in sin, brez njiju itak nebi zmogla, joga, narava, hoja, vodeno sproščanje.. Na KVT sem hodila 5 mesecev, pa nisem videla nekih pomikov. Tako da sem to opustila.
Aja pa karakterno sva si zelo podobna, ne boš verjel.. tudi jaz perfekcionist, paničar in občutljiva  :sesmejem: :sesmejem: . Ja nas z temi lastnostmi prej doletijo takšne motnje. Ma je pa po drugi strani naš karakter dober, ane?!
Lepo bodi in upam, da se potegnemo ven s tega mučenja... nekoč...
In vedeti moraš, da mi paničarji imamo itak vse bolezni tega sveta--ampak samo v naših glavah  :sesmejem: .

Pozdravljen Rock  :rozicodam:

Lahko si ponosen, da si izbral pot kot si jo...pogumno naprej in ti bo uspelo,
gre počasi, vendar gre...

Tudi sama se v določenih stavkih najdem, vendar pri meni ni šlo brez zdravil, ker sem preveč
panična in preveč "skrbna" predvsem za druge... :)

Trudim se in mi uspeva, celo sebe dostikrat postavim na prvo mesto...
če gre gre, če pa ne pač ne...enkrat bo ...

Želim ti vse dobro še naprej ...  :rozicodam:

Joj, meni je bilo tako lepo prebrati tvojo zgodbo.. ma skoraj zjokala sem se (ja, očitno sem res zelo občutljiva) :rozicodam: :rozicodam: od veselja, kaj vse imaš lepega in da si izbral to pot "okrevanja" in ti očitno lepo uspeva!! :)
Bravo!
Mogoče en nasvet v tistih težjih dneh... sprejmi jih... "dovoli jim biti tu in zdaj in da gredo mimo (misli, dnevi). Itak imamo vsi lepe in slabše dni ... tako pač je... zakaj bi se obremenjevali, zakaj spet, ali ne bo nikoli konec, ker itak minejo (ali ne?). In vem, da je napisati lahko, to delati pa malo težje (tudi sama imam s tem težave, ampak poskušam).

Predvsem pa bodi z ženo in hčerkico; in še naprej tako zavzeto skrbi zase! :rozicodam:

Cestitke Rock!! Zelo modro dojemaš svojo situacijo in lepo skrbiš zase  :rozicodam:

Slabe trenutke, dneve...najbolje sprejeti in počakati, da minejo.. vztrajati na tem..se zamotit. In pa...osveščat, raziskovat na drugi strani...od kod simptomi? Vsakega od tega nekaj..

Skušaj si biti v podporo, ko si v strahu in malodušju..ko te skrbi, da ne bo konca tega. Največ vredna ti bo podpora, ki se jo boš naučil si dati sam!!

Če te je strah je dobro krepiti tvoj močan odrasli del (s pogovorom s seboj, spodbujanjem..predvsem pa v občutku energije moči, ki jo osveščaš pri sebi).

Vse dobro :rozicodam:

Živijo Rock,

tudi jaz se strinjam, da.modro razmišljaš in si na pravi poti.

Vse dobro ti želim  :rozicodam:

Res hvala vsem za odgovore ter prijazne in spodbudne besede. Prebiranje komentarjev tako pozitivno naravnanih ljudi, kot jih najdem na tem forumu, me vedno navda z optimizmom, da bomo nekega dne uspešno premagali te trdovratne težave, ki nas mučijo.

Kljub temu, da se včasih sprašujem, zakaj me je to moralo doleteti v "najboljših" letih, si na koncu vedno rečem, da lahko prav "s pomočjo" omenjenih težav bolje spoznam samega sebe in spremenim tiste delčke svoje osebnosti, za katere sem sprva mislil, da niso napačni, pozneje pa dojel, da so me pripeljali v situacijo, v kateri sem danes. Če težav namreč ne bi imel, bi si verjetno še naprej zatiskal oči in življenja ne bi užival v polni meri. Če se je to moralo zgoditi, je verjetno še bolje, da se je to zgodilo tako zgodaj, saj je pred mano (upam :P) še veliko let življenja, za katere je vredno, da jih preživim karseda izpopolnjeno.

Pomembno je, da tesnobo in z njo povezane nevšečnosti sprejmemo kot prijateljico, ki pride vsake toliko časa na obisk in nas opomni, da v življenju nekaj ne delamo prav (seveda pa je to lažje napisati kot storiti :P)

Tudi jaz vam želim vse najboljše in upam, da se bomo lahko nekega dne teh težkih dni spominjali s ponosom kot nekaj, kar nas je naredilo močnejše, zrelejše in boljše ljudi (ne za druge, pač pa zase in za svoje najbližje).   

Bravo Rock, tako se govori  :wav: . In kakor praviš, da nas je anksa spremenila oz. opozorila na nepravilnosti - točno to!! Jaz sem si zelooo poštimala stvari v glavi, ne razburjam in ne sekiram se za malenkosti, ki mi v življenju nič ne pomenijo. Ne težim več k perfekcionizmu, ne ženem se do onemoglosti, izogibam se negativnih ljudi ("čustvenih pijavk") kolikor se le da.. vzamem si čas zase, delam tudi stvari, ki me veselijo, trudim se biti prisotna in čutiti "tukaj in zdaj". In še kaj bi se našlo. Tako da ja, zgleda da je anksa res naša najboljša prijateljica  :clap: :clap:.
Uživaj življenje, saj je hitro minljivo in samo eno  ;D . 

Pozdravljen sotrpin,
vse to in še več preživljam tudi sama. Je težko. Kot drugi pred mano tudi jaz ugotavljam, da imamo podobne značajske "vrline", ki pa nas izgleda ovirajo, da ne moremo polno zaživeti. Tudi jaz se nisem odločila za AD, ko je bilo najbolj hudo sem jemala polovičko helexa 0,25. Zdaj pa že nekaj časa pijem čaj Roibos, sem bolj mirna in jemljem Rescue Bachove kapljice, definitivno pomagajo. Poskusi, škodovati ne morejo.
Vse dobro ti želim in pogumno naprej