FORUM Nebojse.si

Pozdrav vsem, ki ste si (si boste) vzeli čas za branje moje zgobe.

Pravzaprav nisem točno prepričan, kam na forumu bi jo umestil. Še psihiatrinja ne ve, kaj je pri meni bolj izraženo. Že tri leta sem na zdravilih za depresijo in anksioznost. Slabo leto sem na tretjem ADju, Efectinu in zvečer Coaxil. Do sedaj imam z njim (Efectinom) najboljše izkušnje (prej Asentra in Paroxat, delno še Coaxil). To leto mi je bilo po dolgem času res bistveno boljše v primerjavi s preteklimi (tudi občutek imam, da ga jemljem že več let :unsure:). Seveda so bili vmes vzponi in padci, dnevi, ko sem se počutil slabše in dnevi, ko sem se res veselil življenja in se smejal. Tudi če je bil kakšen udarec, sem ga nekako premagal. Ampak nikoli do danes odkar sem na efectinu, se mi ni zgodilo, da bi spet zapadel v takšno melanholijo.

Imam velike probleme s socialno fobijo. Bolj ko pomislim na to, bolj vidim, da je še hujše. Efectin mi je za teh 11 mesecev naredil čudež. Sedaj pa se mi je spet ponovilo. Bojim se ljudi, (očitno) imam slabo samopodobo. Prijateljev imam nekaj, večinoma tiste iz preteklosti, ko še nisem imel takih problemov. Sedaj imam eno zares dobro prijateljico, ki pa je nočem preveč obremenjevati. Zaradi tega se verjetno zadržujem bolj zase, nimam pa problema navezati prvega stika. Bolj imam problem z ohranjanjem odnosa. Strah me je, da me bo ta oseba kmalu zapustila. Ker bom naredil nekaj narobe. Ker me bo spoznala. Moja naravna introvertiranost socialno fobijo še dodatno zakriva. Sem zelo kritičen do drugih in še bolj do sebe. Če me kdo skritizira oziroma če vidim, da kdaj nisem naredil nečesa v redu, se počutim grozno. Počutim se popolnoma razvrednotenega. Imam tako socialno fobijo, da se ne morem niti spovedati psihiatrinji, ker ji ne zaupam dovolj. Recimo, povem ji del zgodbe, ne pa vseh podrobnosti. Strah me je, da bi me kdo ocenjeval. Strah me je, da me kdo ne bi jemal resno, da bi se mi smejal, da bi me označil. Strah pred tem je prav patološko moteč. Vse to se nalaga in občasno izbruhne v depresiji.

Danes je bil tak dan. Kaplja čez rob. Najhuje je, ker se mi zdi, da se anksioznost čedalje slabša. Ker sem bil v slabem stanju, sem vzel za pomiritev 2 tableti Coaxila in 3 tablete Eglonyla. Šele sedaj sem sploh lahko šel napisat to. Strah me je, da se bom spet bal iti iz hiše in da bom še bolj prekinil stike z vsemi. Najhujši izmed teh problemov je, to sva z neko drugo psihiatrinjo že ugotovila, sram. Enostavno pridejo trenutki, ko bi se najraje pogreznil v zemljo. Začne me stiskati v grlu, razbijati srce in vsa samozavest, ki sem jo kdaj imel, izgine. Občutek imam, da me ljudje ne marajo. Oziroma da sem jim odveč. Včasih imam tudi občutek, da sem črna ovca, da se me povsod vidi, da sem slabši od ostalih. Sicer sem prišel na eno najbolj zahtevnih fakultet, sedaj sem že tretji letnik, v gimnaziji sem bil najboljši. Nisem bil slab. Ampak sedaj je vse drugače. Takšen občutek imam. Ne zdržim več. :'(

Vedno manj se družim, sedaj sem mislil, da se je počasi začelo popravljati, res je bilo bolje, sedaj pa je spet vse po starem. Res sem se trudil in silil, da bi kaj spremenil. Nisem obupaval. Šel sem ven, večkrat se pogovarjal. Moral sem zbrati veliko moči in volje za to. In sem ju. Trudim se. Res. Imel sem tudi pozitivne izkušnje, ampak se mi zdi, da slabe prevladajo. Zdi se mi, da sem nepriljubljen, vsem odveč. Sedaj ko jamram, imam pa še občutek krivde...  :'(

Kaj lahko naredim? Včasih ne vidim rešitve.

Nisi novinec, na forumu si že 2 leti , ampak v nobenem tvojem zapisu nisem zasledil PSIHOTERAPIJE.
Samo ADji takšni ali drugačni so kot je bilo že neštetokrat omenjeno so samo BERGLA kar tudi sam opaziš da so ti pomagali. Ampak ko je bilo bolje si ti "pozabil" na sprožitelje in vzroke ki so pa v tem času samo pridobivali na moči. In sedaj kljub ADjem je socialna fobija spet dobila na moči. Ena od tehnik z katero se da socilano fobijo zelo zmanjšat in oblvadat je KVT http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83  ni pa edina. Kot vsi ADji niso OK za vse tudi vsi psihoterapevtski pristopi niso za vse. NIč ni zamujeno in nič še ni narobe če se jutri naročiš pri kakšnem terapevtu in tudi SAM aktivno začneš spoznavati kaj socialna fobija JE in kako jo oblvadati. Če jo boš 100% premagal NE vem, lahko pa ti potrdim da če boš začep delati v tej smeri bo izgubila vsaj 50% moči. KOliko časa bo trajal ? odvisno predvsem od tebe koliko boš vložil v to, kar ne pomeni da si boš izbral najboljšega TERAPEVTA in bo hitreje konec. NE, vazno je da boš kar se da iskren do njega in sebe in se z strahovi to je socilano fobijo tudi aktivno soočil.

Alone saj bo vse vredu :rozicodam:

Vedeti moraš, da rešitev ni v omarici z zdravili, ampak v TEBI! :) začni z majhnimi koraki in čez čas boš videl svoj napredek. Meni je enkrat pomagala tehnika, kjer napišeš strahove in jih oceniš od 1-10, nato začneš s takimi, ki so srednje ocenjeni (tisti z nizkimi ocenami niso zares izziv, tisti s previsokimi pa so pretežki) in se jih loti. Tako pridobivaš izkušnje in počasi lezeš navzgor po lestvici in si pridobivaš samozavest.
Poleg psihoterapije bi ti morda  koristila skupina za samopomoč, saj bi lahko v varnem okolju govoril o svojih težavah in spoznal sebi podobne.

Pogumno naprej :pomezik:

Hvala za odgovora. Vem, da je na meni. Da je odvisno od mene. Problem je, ker sem včasih tako na koncu, da se ne morem niti spravit do psihoterapevta. Včasih ne morem niti telefonirat. Drugo je, da je študij zelo obsežen. Psihoterapija tudi ni poceni, čeprav z denarjem na srečo nimam težav.

Bom se po novem letu prijavil nekam, obljubim. A kdo pozna katerega psihoterapevta, ki ima izkušnje s socialnimi fobijami?

Hvala za lepe besede, Cvetlica. Mogoče pa se res kdaj vključim v kakšno skupino.

Lepo je, da si hvaležen za lepe besede. A vendar le-te ne bodo rešile tvoje stiske.
Navajaš, da si včasih tako na koncu, da se ne moreš spravit do psihoterapevta.
Potem navajaš, da se boš po novem letu prijavil nekam.
Potem pa še, da "mogoče pa se kdaj vključiš v kakšno skupino".
Se ti zdi to resen pristop in odnos do sebe, s tem, da to traja že 2 leti?

hej alone :) rada bi ti povedala, da nisi sam, pa da je vse v redu.  :ppriden: imaš podobne simptome mojim. jaz si včasih napišem tolažilno pismo, kar sebi :) in potem ga preberem..
slabe stvari iz preteklosti boš moral predelati, saj vidiš, da te lovijo, kot pošasti ponoči iz omare  :sesmejem: hec verjemi, da se to bolezen da premagati, ampak strah premagaš s tem da se z njim soočiš, kajne? jaz se bom tudi priključila skupinski psihoterapiji...tam lahko brez občutka krivde govoriš o svojih težavah, in ljudje okrog tebe te bodo razumeli, in ne, zakaj bi se ti ljudje posmehovali, te označevali, nekaj po svojih mnenjih kar naj bi bil ti? najvažneje je, kaj si ti sebi. na prvem mestu si ti. sploh pa, če dobiš kje take ljudi, katerim rečemo nesramni, se samo obrni in misli nase...takih ljudji si ti ne zaslužiš..
mislim pa, da prijateljice ne bi s tem obremenjeval, če gledam iz svojega zornega kota, sicer je ne poznam..ampak če se dobro razumeta, bi ji mogoče vsaj namignil na to temo..po vsej verjetnosti ti bo poskušala samo pomagati, če ne drugega ti bo vsaj prisluhnila..:) pa glavo pokonci :) vse se da rešiti :) lepo bodi  :pomezik: