FORUM Nebojse.si

Dober dan  :) Sem se odlocila, da malo potarnam na temu forumu, saj ne vem, kaj naj glede tega naredim in upam, da bom nasla koga, ki dozivlja enako ali podobno in ve kaj storiti.
Stara sem 17 let in obiskujem 3. letnik gimnazije. Moje tezave s prekinitvami trajajo nekako od 8. razreda osnovne sole, vendar imam obcutek da sem letos dosegla dno.
Ze od mladih let sem se rada ukvarjala s sportom (s katerim ne bom pisala, saj ze prevec razkrije mojo identiteto in rada bi ostala popolnoma anonimna) in na treningih sem od 10. leta naprej prezivljala vecino svojih dni. Tam sem dolgo uzivala, imela sem veliko prijateljev in domov prihajala le za malo casa med solo in treningom (v soli sem bila vedno odlicna brez truda, zato se starsi niso pritozevali). Nekje okoli 12. leta pa se je zacelo in do 14. sem veckrat dozivela spolno zlorabo s strani trenerja, kar me je psihicno unicilo (nekako pri teh letih se je zacela pojavljati nespecnost, panicni napadi in v tem letu sem se tudi veckrat samoposkodovala (na sreco ugotovila, da si s tem le skodim in prenehala)) zato sem tudi nehala s tem sportom. Ze sama misel na trening mi je zbujala slabe spomine. Izgovor za prenehanje treningov je bila sola, saj sem takrat prisla v 9. razred in imela sem visoke cilje za gimnazijo.Seveda so bili starsi zadovoljni. Takrat sem prvic po dolgem casu spet prisla domov za vec casa in spoznala, kaksna situacija je tam. Mama in oce sta bila na robu locitve, konstantno sta se prepirala in na splosno je bilo v hisi cutiti slabo ozracje. Kaj kmalu sta tudi vlozila papirje in locitveni postopek se je pricel. Dogovor je bil sprejet nekje na sredini leta in, ker sem bila stara ze 15, sem se o stikih sama odlocala. Ostala sem pri mami in eno leto je bilo vse v redu, potem pa sem se bila zaradi prepirov "prisiljena" odseliti k ocetu, ki je zivel v dvosobnem stanovanju skupaj z njegovimi starsi (s katerimi, tako kot z ocetom, nikoli nisem imela prevec dobrega odnosa) in na vsako "menjavo" se z mojima sestrama. Seveda je tja veckrat zahajala se moja teta in njen otrok, ki sta tam prezivljala vecino dneva. No potem se je ta "dogovor" se nekajkrat obrnil in zdaj sem kjer sem.
Zivim 2 dni pri ocetu in 2 dni pri mami. Pri ocetu nimam niti minute zasebnosti, se na straniscu me ne pustijo pri miru. Konstantno poslusam kaj je mami naredila narobe in kako oni placujejo za njene napake in take bedarije (nic od tega ni res). Prostora za ucenje sploh nimam, miru tudi ne, zasebnosti pa sploh ne. Babi mi skoraj vsakodnevno stika po torbi in zepih plasca. Pri mami je super, vendar tam ne smem biti (to so besede iz njene strani, ne strani csd-ja) cel cas, le ta 2 dni, ko sta pri njej tudi sestri. To smo zaceli prakticirati letos septembra. Se je pa s tem pri meni psihicno poslabsalo in zacela sem dobivati fizicne simptome, ki se mi prej  (razen glavobolov in nespecnosti) niso pojavljali. Izgubila sem apetit, veckrat imam (pri ocetu konstantno, pri mami le obcasno, kadar je stres res prehud ali ob prepirih) slabosti in bolecine v zelodcu, bruham nikoli. Najprej sem mislila, da ni povezano, a kava teh tezav ne poslabsa in po hrani se slabost ponavadi ne poveca. Kljub tezavam se potrudim pojesti vsaj nekaj grizljajev vsake nekaj ur, da vsaj iz nekje crpam energijo. Poleg tega so se mi spet zaceli pojavljati panicni napadi, zdaj v malo hujsi obliki in tezko jih zadrzim. Tudi nespecnost je nevzdrzna in tudi ce zaspim, se ponoci pogosto zbujam. Poleg tega se obcasno pojavi se tiscanje v prsih, tezko dihanje, glavobol in pa omotica ter vrtoglavica.
Naj omenim, da sem bila v 2. letniku urgentno pri psihiatru, ki mi je predpisal AD Asentro, Helex in AP Kventiax, ki naj bi lajsal tezave s spanjem brez zasvojenosti. AD nikoli nisem jemala, saj mi je mama rekla, da tega ne potrebujem in naj pustim pri miru, ter jih skrila v omaro. Kventiax naj bi imela le ob skrajni sili, a zadnje case ga jemljem (1 tableta 25mg pred spanjem) vsak dan, a se kar se ponoci zbujam. Helexa se nikoli nisem vzela.
Zanima me, kaj naj naredim glede situacije? Ima kdo kaksen nasvet? Meni se zdi, da bi se situacija zeeeeelo izboljsala, ce bi bila pri mami, saj se le tam pocutim varno, a to zal ni mogoce. Cez 5 mesecev bom polnoletna in se lahko osamosvojim, a za to zal ni dovolj financnih sredstev, tako pa ne morem vec naprej. Obcutek imam, da izgubljam kontrolo nad svojim zivljenjem in kljub odlicnim ocenam na zacetku leta, ne vem, ce bo slo tako naprej. Se pa letos ocene stejejo za vpis na fakulteto in imam precej visoke cilje. Saj ne rabim veliko casa za ucenje, a brez primernega prostora in s temi tezavami je tudi te malo koncentracije tezko najti.
Upam, da mi bo lahko kdo vsaj malo svetoval, kaj naj naredim in hvala vam vsem, ki boste to vsaj prebrali! :)

Kventiax (in ostali kvetiapini: Loquen, Seroquel, Kvelux itd) so antipsihotiki v večjih dozah. V tako  majhnih, kot jih imaš ti, delujejo predvsem kot anksiolitik (proti ''živčnosti'') in/ali hipnotik (pomoč pri uspavanju). Ne povzroča odvisnosti. Lahko ga kamot vzameš tudi 75mg naenkrat (zvečer), v kolikor 25mg ne podaljša spanca dovolj.

Asentro JE smiselno jemati. Ne poslušaj mame. Predvidevam, da ni zdravnik.

Helex vzemi, kadar je nujno potrebno (močna ''živčnost''), vendar res samo po potrebi.

Svetujem vključitev v psihoterapijo.

Moji nasveti so laični, nisem zdravnik, vendar govorim iz lastnih izkušenj.

Vso srečo!

Najlepsa hvala za tako hiter odgovor  :)

Bi vzela, vsaj kaksno noc, ko me res kaj "matra" se kaksnega zraven, a jih ima mama prestete in lahko vzamem le enega na dan (ze to je rekla da raje polovicko). Glede asentre pa jo ima spravljeno ona in je ne smem jemati, saj se ji ne zdi, da imam dejanske probleme. Ima pa jih tudi ona, v obdobju odrascanja se je soocala z enakimi tezavami kot jaz in se zdaj se ji obcasno ponavljajo. Tudi ona je psihicno trenutno na dnu, a meni ne verjame. Da ni tako hudo, kot mislim. Ko pa vidi, da sem res na koncu pa takoj zacne nabijati o hospitalizaciji.

Glede psihoterapevta pa je po dolgem prepricevanju popustila in je povprasala prijateljico (ki je tudi psihologinja) za nek kontakt in je proces v teku. Naj bi ze naslednji teden zacela s terapijami. Sla sem sicer k solski psihologinji, ki mi je svetovala naj mami napisem pismo (vsakic ko ji omenim da bi bila rada pri njej postane histericna, se zjoka in govori, da sem psihicno preveliko breme da bi me vsak dan prenasala) in sem v kontaktu s to psihologinjo vsak teden.

Upam, da se vsaj to lepo izide.

Zdravo,

super je to, da si se odprla in preko pisanja, dala vsaj del svojega bremena iz sebe. To je vsekakor začetek.

Iz vsega prebranega, gre lahko sklepati, da te je izkušnja s spolno zlorabo izjemno zaznamovala in ti poleg vseh družinskih razmer povzročila še večje skrbi oz. odmik od okolice in tistega, kar si rada počela.

Veseli me, da si kljub vsem težavam s katerimi se spopadaš ohranila trezno glavo in prenehala s samopoškodbami. To kaže samo na tvojo notranjo moč in sposobnost, da se rešiš težav. Vsekakor pa boš pri temu potrebovala pomoč. Psihoterapija je sigurno na prvem mestu, ker moraš predelati kar nekaj tem, ki te sigurno obremenjujejo, čeprav se jih morda niti ne zavedaš, ti pa telo preko različnih simptomov kaže, da bodo potrebne spremembe in pa tudi razbremenitev, predvsem v psihičnem smislu.

Predvidevam namreč, da za spolno zlorabo ne ve nihče razen tebe in trenerja? Tukaj se moreš zavedati, da mu s tem, da prikrivaš to, delaš ogromno uslugo, ki si je ne zasluži. Hkrati pa sama sebi povzročaš ogromno škodo, ker se s tem obremenjuješ in morda tudi samo obtožuješ, da je do tega sploh prišlo. V kolikor je temu tako, se moraš zavedati, da je krivda v 200% na strani storilca in ne na tebi. Upam, da boš čimprej zbrala pogum in komu od svojih bližnjih to zaupala. Predvsem zato, da se ti razbremeniš in da zadevo s strokovno pomočjo predelaš. Zgodovina se nebo spremenila, spomini bodo vedno ostali, vendar boš lažje zaživela lepše življenje. Še bolje pa bi seveda bilo, če bi se storilec dobil ustrezno kazen. Obstaja namreč dejstvo, da taka oseba to še vedno počne in s tem onemogoča in ubija sanje drugim otrokom.
Glede jemanja tablet je pa tako. Vsekakor bi bilo pravilno, da se upošteva mnenje strokovnjaka. Res pa je, da more zdravnik imeti čim več podatkov na podlagi česar se potem odloči za ustrezno terapijo. V kolikor teh podatkov nima, je terapija lahko napačna ali pa povzroči še večjo škodo.

Na kratko pa dobrodošla na forumu :) zaupaj v sebe, predvsem pa veliko poguma.

Pozdravljenja anjshb :050:

Tudi jaz imam kombinacije asente+kventiaxa (25mg pred spanjem, če je res hudo pa dva) in mi dobro deluje. Glede na vse kar opisuješ se tudi meni zdi, da je Asentra smiselna odločitev. Meni se je kvaliteta življenja res povečala odkar sem končno premagala strah pred tableti (tudi ko sem bila prvič na psihiatrični urgenci jih nisem želela jemati, sem raje vztrajala pri pomirjevalih). Tudi jaz se strinjam, da je psihoterapija pametna odločitev. Glede na tvojo starost lahko dobiš pri osebnemu zdravniku tudi napotnico za psihologa.

Glede na to, da imaš doma tako destruktivno okolje me zanima ali imaš možnost, da se odseliš? Tudi jaz sem pri sedemnajstih začela razmišljati o selitvi in takoj po maturi sem to tudi storila. Se mi zdi da mi je res pomagalo, hkrati pa se je šele takrat odprl pekel v meni, saj so na dan prišli razni spomini in travme, ki sem jih morala razrešiti. Ampak vse to le proces odraščanja, ki te popelje v lepšo prihodnost.

Meni je bila v veliko oporo knjiga Louise Hey Življenje je tvoje. Pomagala mi je, da sem se iz stanja žrtve povzdignila v osebo, ki se zaveda, da je preteklost preteklost in je sedaj čas, da izkoristim življenje sebi v prid.

Vso srečo in veliko poguma  :rozicodam:

Naaaajlepsa hvala obema za tako hitre in prijazne odgovore!  :sesmejem:

Res sem porabila veliko casa, da sem koncno to dala ven iz sebe in zdaj vidim, da to res ni bila slaba odlocitev.

Glede trenerja ve mama (ne sicer kdo je to naredil, ampak kaj se je zgodilo) in 2 bliznji prijateljici. Sele letos sem se glede tega malo bolj odprla, prej sploh omenila nisem. Je pa tako, tip je sedaj (baje) v Nemciji, saj je na nek nacin tja pobegnil. Je pa to naredil kar nekaj puncam preden se je odselil, a kaznovan za to nikoli ni bil.

Za odselitev imam moznost in tudi kasnejso financno podporo s strani starsev, saj v druzini pricakujemo se enega otroka in bo prostorska stiska kar huda. Poleg tega se trudim, da bi vsaj v zadnjem letniku dobila Zoisovo stipendijo, poleti pa si bom nasla delo preko studenta. S prejsnjimi zasluzki od takega dela sem si ze vnaprej placala izpit za avto, imam pa se nekaj prisparanega. Najbrz se odselila ne bom takoj pri dopolnjenih 18, kar bo letos spomladi, ampak po maturi pa res upam, da bo slo skozi.

S tableti bi raje pocakala, da dobim mnenje se kaksnega strokovnjaka, saj so mi bile dane prevec na hitro. Kventiax bom se naprej jemala, saj spim veliko lazje in se tudi zbujam z vec energije.

Psihologa sem ze imela, vendar je bil to starejsi moski in sem se ga zaradi prejsnjih izkusenj na smrt bala in mu nisem mogla zaupati, starsa pa sta mislila, da se izogibam in "preseravam", zato mi zamenjave nista dovolila, pac pa sem nehala hoditi na terapije.

Se enkrat najlepsa hvala in zelim vam lep dan :)