FORUM Nebojse.si

Dragi sogovorniki in sogovornice,

tudi jaz sem prišla k vam. Bi morala že veliko prej vendar sem zanikala, prikrivala, se skrivaj jokala.
Pravzaprav ne vem kaj me je doletelo, še manj pa zakaj me je doletelo. Imela sem izredno srečno otroštvo, obdana z ljubeznijo, razumevanjem in do 20. leta sem živela maksimalno polno, mladostniško življenje. Potem pa kot strela z jasnega; napadi hitrega bitja srca, vrtoglavice, glavoboli, slabosti in vse taluštne stvari, ki spadajo zraven. Zdaj, 5 let kasneje sem še vedno tukaj, s to razliko, da je včasih tako hudo, da ne more vstati iz postelje. Zakaj? Ne vem; slabo počutje in spremljajoča brezvolja. Vmes sem spoznala krasnega fanta, ki pa za moje težave ne ve, saj sem se v vmesnem času naučila perfektno igrati in malipulirati. Zdravniki so si enotni: psihosomatske motnje. Zopet zakaj? Pojma nimam. Antidepresivi in terapije niso prinesli izboljšanja. Želim si teči 1 km, želim v službo, želim se preseliti na svoje, želim otroka. Vendar kako, ko pa se sama počutim kot nebogljen otrok. Rada imam ljudi, rada sem v družbi, rada delam, ko se počutim OK, ko se ne, me grabi panika, želim pobegniti iz delovnega mesta in tudi pobegnem. Moje življenje s fantom in prijatelji je zmešnjava laži, da prikrijem. Danes sem se odločila, da grem nazaj na terapijo k novemu terpevtu; z nezaupanjem, saj imam občutek, da meni ni več pomoči, da nikdar ne bom imela normalnega, zdravega življenja, brez strahu.

Stalno se mi pojavlja vprašanje ZAKAJ? V življenju nisem doživela nobene travme (razen smrt očeta, vendar mislim, da sem to prebolela).

Hvala ker ste brali.

Pozdravljena, Mija  :rozicodam:; praviš, da si imela srečno otroštvo - potemtakem je morala smrt očeta zelo boleti ... in ..veš, včasih žalovanje tudi potlačimo... mislim, da smo odžalovali, pa pravzaprav nismo....

objem
Arwen

Tudi sam sem sel na isti nacin k terapevtki. Sicer isti katero sem zaradi svoje "neresnosti" in
da zmorem SAM cez noc "zapustil". Toda zacela sva znova.....uporabila kar sem ze nekoc znal in...
pocasi korak za korakom naprej. Odlocitev ADji , psihoterapija, delo na sebi je odlocitev
vsakega popsameznika. Na zacetku ni NIC na kar bi se lahko oprli...samo zaupanje v terapevta
in GRIZENJE skozi vsako minuto in dan. 

Ni nujno, da raziščeš zakaj se ti je to zgodilo oz. se ti dogaja. Reševanje težav tega ne zahteva, pomembno je le da veš kaj zdaj ni v redu in kako to spremeniti. Lahko se odločiš za ADje, lahko za psihoterapijo ali pa oboje. Adjev je nešteto, psihterapevtskih pristopov zelo veliko.
Osebno verjamem, da zbolimo zato, da se nečesa naučimo, da nekaj spremenimo, ukvarjam se le s spreminjanjem sebe. Nekateri pa z Adji počutje kar hitro uredijo.
.
Lp in veliko sreče.

Da, tudi sama sem "zapustila" 3 terapevte, saj se mi je zdelo, da ne lezemo nikamor. Oklepala sem se tablet 2, 5 leta. Zadj jih ne jemljem 5 mesecev in sem po domače sesuta.

Se tudi vam dogaja, da gledate ostale ljudi in si samo želite, da bi bili kot oni? Mlade družinice, športnike, babice, ki veselo sprehajajo vnučke. Toliko stvari si želim a se počutim tako bolno v sebi.

 ??? :unsure: :A)

Draga Mija, pozdravljena med nami.
Ja poznamo takšne težave.
Opisano je tipično za anksioznost in napade panike.

Kakorkoli ti že življenje izgleda lepo in idilično,
morda vseeno skozi terapijo najdeš primanjkljaje, bremze, ki te pravzaprav vlečejo navzdol.
Smrt bližnjeg aje velik stresor in KAKo si jo sprejela, KAKO predelala, če si jo res...bo pokazal čas, psihoterapevtski proces.

Da nisi odkrita do fanta me je takoj zmotilo. Le zakaj ne?
Če je tako fajn in razumevajoč?? Neki ne štima.
Skrivanje za masko ne prinese nič dobrega, saj vse ostaja v tebi, potlačeno.
In bolj ko se bojiš POKAZAT ANXA počutje, prej pride to slabo počutje..

Prav o panični motnji je pred kratkim izšel multimedijski projekt TRIS Panična motnja.
(pišči prosim na portalu...ali na tem forumu)

Pri izbiri novega psihiatra bodi pozorna na to, da bo imel čas za pogovor,
da ne bo samo tablete in adijo...takih je vse preveč.
Biti mora tudi psihoterapevt.

Veliko pa je odvisno od tebe same.
Pozitiven odnos do sebe, sveta, samozavest, samopodoba, čustvena inteligenca,
odnosi z ljudmi...vedeti kaj res čutiš in ali si to kar si ali nosiš maske.
Osebna rast, zorenje, spoznavanje SEBE, to so ključni koraki na poti k sreči, dobremu počutju, notranjemu miru.

Vse dobro ti želim.... :rozicodam:

Hvala za dobrodošlice in odgovore.

Nezaupanju problema bi lahko rekli samo sebičnost in zopet strah; pred zapustitvijo, pred občutkom manjvrednosti, šibkosti.

Za resnico res ni nikdar prepozno vendar kako takšne težave zaupati človeku, ki ni nikdar prišel v stik s čem podobnim, ki krepko stoji na realnih tleh in je pravi neustrašnež.

Verjetno sem se nekaj časa filala s to njegovo energijo :(

Mija, sem prepričan da so najbližji ljudje v tvojem življenju te naučili manjvrednosti, šibkosti, igranja, pretvarjanja in filanja s tujo energijo.

Nek vzrok vedno je in nekdo te je tega moral "učiti" - ti biti za "zgled".

Poskusi prenehati zanikati vzroke svojih težav in jih raje razišči in si priznaj - ne zatiskaj si oči
in ne idealiziraj svojih najbližjih (torej staršev oz. družine v kateri si odraščala)!

Tole preprosto NE more biti res, oz. nam in sebi se tudi pretvarjaš kot npr. fantu:

Mija25,

že to, da nisi bila iskrena s svojim fantom in da te je tako strah, da te bo zapustil, kaže na težavo. Praviš, da si imela srečno otroštvo. Nekje pa si se naučila, da če poveš po resnici in iskreno, da te potem zavrnejo, da nisi vredna.

Naši sedanji čustveni odzivi so posledica čustvenih odzivov na dogodke iz naših otroških dni. Kot otrok ne dojemaš razumsko določenih dejanj okolice narediš pa vse, da bi te ta sprejela, potrdila, dala varnost. Govorim predvsem o primarni družini.

Pri nas doma je veljalo, da očeta ne smemo motiti, kadar je bil slabe volje. To nam nihče ni posebej ukazal, ampak so nas izkušnje pripeljale do tega. Še vedno imam težave, kadar je kdo slabe volje, ker vedno iščem krivdo pri sebi, da sem jaz kriva za slabo voljo.

Yang, ob tvojem postu sem zajokala. Oče mi je umrl pri 10. letih, bil je moj največji prijatelj, kljub temu, da je bil alkoholik in sta se posledično starša ločila, ko sem bila stara 5 mesecev. Od takrat so se me podajali; od mame, k očetu, babici. Vendar pa so mi omogočili prav vse na tem svetu; vse sem dobila kar sem si zaželela, po smrti očeta še bolj. Zato pravim, da sem imela srečno otroštvo, nikoli nisem trpela pomanjkanja ljubezni ali materialnih dobrin.

Mija, oče alkoholik, pa idealn obenem?! ločitev pri tvojih 5.mes. zarad alkoholizma, podajali so se te... ...in ti imaš "idealno" oz. "srečno" otroštvo?!!!

...saj veš koga maš ti "za norca"? Predvsem sebe!

Pomoje ti v takem stanju kot si, ni pomoči, ker tako močno zanikaš resničnost, da ni čudno, da si že več terapevtov zamenjala, pa nič ni bilo bolje in si sedaj čist upravičeno zaskrbljena, da ti bo kdo sploh lahko pomagal - ne, ne bo ti mogel nihče, če sama nisi pripravljena spregledati resničnosti!

Verjetno nimaš izkušnje kaj je pristna ljubezen, bližina, toplina, sočutje, prava podpora, empatija in globje razumevanje,... in imaš napačne pojme o tem...
...ko praviš da so ti "vse nudili" moraš vedeti, da to ni prava, globja, pristna ljubezen, ampak samo nadomestilo za njo.

Kje piše idealen? Kot depresija in ostale motnje je tudi alkoholizem bolezen, ne zdi se mi nič narobe, da mu pravim prijatelj. In ko se spomnim na otroštvo, se mi odvrtijo lepi spomini, sami lepi. Tistih nelepih se sploh ne morem spomniti.

tovrstno podajanje me spominja na vse kaj drugega kot na srečo....

+ alkohol in ločitev.... daleč od sreče.....

+ tole

"Moja mami je namreč vsakič ko sem bila bolna zagnala paniko, takoj k zdravniku, to je lahko nevarno in točno to počne še sedaj. Vnetje mehurja; hitro moraš k zdravniku, to se ti bo na ledvica preneslo in potem bo groza. Vročina; pejva hitro, da kri pogledajo. Ko sem prehlajena, me sili s čaji, kuha kot da sem rimljan in me dobesedno kot dojenčka crklja."

je tudi precej daleč stran od "srečnega"

Vendar je možno, da so ti spomini v tvoji podzavesti... manifestirali pa so se s tvojimi problemi.  :(

Nativa, ja, točno tako, prav gotovo so izrinjeni v nezavedno in to "ven udarja" skozi te psih. težave!

Mija, ti si mela prav težko otroštvo, pa zanikaš.

Bolečina je bila tako močna da si jo celo "izbrisala" in potlačila v nezavedno, da se nič slabega ne spomniš.

Taki "izbrisani" spomini so itak tipični za ljudi, ki so imeli res hudo otroštvo oz. kakšne travme iz otroštva.

Pot zdravljenja, psihoterapija pač poteka skozi postopno razkrivanje in prebolevanje boleče preteklosti...
...je pa predpogoj za začetek da si počasi upaš priznati bolečo resnico "zakopanih" vzrokov svojih težav in se prenehaš slepiti ter idealizirati v smislu, da ti ni bilo nič hudega in da si imela "vse" ipd. samoprevare.

Mija imela si vse kar poznaš kot dobro...ljubezen, skrb...in trdno verjamem, da je bil vsakdo od tvojih skrbnikov (članov družine), ki so si te podajali srčen in ljubeč do tebe.
Kljub vsemu pa je za razbrat, da nimaš občutka varnosti in tukaj je prišlo na plano nezavedno, ko se vate ni vtisnil vzorec, da se na nekoga lahko zaneseš. (zgodnje otroštvo, ki se ga ne spomnimo večinoma).
Podajanje otroka sem in tja je izredno nedobro za otrokov razvoj.
Se naveže na več oseb, vedno znova na drugega, strah pred ponovno izgubo se pojavi..
Starši niso krivi za nič, ti tudi ne...tako je življenje...vzroki..posledice..vedenja. .dejanja...
Je pa prav spoznat da je v tebi vkoreninjen vzorec, ki te bremza..in ta vzorec se s psihoterapevtskim procesom preminja...v takega, ki ti bo blizu...ki bo del tebe...
Nikoli nihče ne more vedeti kaj se je res dogajalo, ko si bila čisto mala,
in tudi ni pomembno vedeti, pomembno je ozavestiti primanjkljaj in ga se naučit dojemat na drugačen način.

Tudi ne gre za spomine, gre za vedenjske vzorce.
Kot otrok odreagiraš spontano na nekaj na določen način.
In ta način se ob dovolj ponovitvah vkorenini vate.
Ni pa rečeno, da je pravilen...mi se ga ne zavedamo, je pa v nas.
Deluje skozi nas...in prav naše motnje, nam pomagajo, da smo prisiljeni te vzorce preseči
z zavedanjem, znanjem.

Se bojiš, da ne boš sprejeta taka kot si, v očeh fanta....
Ko praviš, da on morda nebi to razumel je to popoln nesmisel.
Ne moreš vedet kako bo sprejel...to so samo predvidevanja.
Mislim pa da če je tak kot ga opisuješ, da te bo sprejel z veliko razuma in željo po pomoči itd...

Mene zanima Mija čemu ti je služilo manipuliranje in igranje? Neiskreni smo ponavadi takrat kadar ne zaupamo...ali prikrivamo pravega sebe..Kje se tega naučimo se ve,,

Čemu bi morala prikrivati to kar si? pred bližnjimi..

In ti si verjetno visoko kvalificiran psiholog psihoterapevt, da jo lahko takole na oko oceniš na podlagi par prispevkov?? :o :o :palecdol:

Jaz ji čisto verjamem, če reče, da se je kljub vsemu skozi otroštvo počutila ljubljeno in tudi, da so jo in starši in stari starši imeli radi. Se pa strinjam z Alsan, da verjetno gre za priučene vzorce razmišljanja/vedenja, ki se jih pa na srečo da lepo razdelati in na novo naučiti.
Za globlje psihoanaliziranje (Yang!) pa tukaj nismo usposobljeni. Vsak ki o psihoanalizi ve vsaj malo, ve tudi, da lahko v nespretnih, nestrokovnih rokah povzroči več škode kot koristi. Tukaj eden drugega spodbujamo in ne prepričujemo v to, da so imeli grozovito otroštvo in obupne starše.

Yang...

Kako si sploh lahko drzneš pisat nekumu, da mu ni pomoči...sploh pa ti, ki še sebi ne znaš pomagat...

In na tem mestu mi je vseeno, če gre za žaljneje...ampak ta tvoj post je naravnost gnil...

tastar...tebi ni pomoči!!!!

Anchi, pa Krasna; ne se tako bati za druge, malo provokacije je včasih dosti bolj koristno kot pa sočutno pomilovanje in pozitivistično vzpodbujanje "ubogih počenčkov".

Sploh pa se ne bati, da bi škodilo nekomu, ki je v otroštvu dobil vse - temu res ne more priti do živega, ker ma res odlične temelje za življenje in lahko odlično prenese tudi kakšno bolj ostro besedo.

Drgač pa če prebereš celoto, ter ne izvzemaš iz konteksta, je jasno da nisem rekel, da ji ni pomoči:
rekel sem da ji ni pomoči pogojno - torej dokler noče spregledati iluzij!
Tebi Krasna, tudi ni pomoči, da bi ne nehala biti tako "huda" - dokler ne zmoreš pravilno razumet in v celoti prebrat kar kdo piše in sporoča ti pač "ni pomoči!" ;)

in tkole se potem yang skrije....hahahaha...opravičuje tisto "malo" provokacije...

Krasna, a si pomisla kateri tvoj vzorec projiciraš v svoji ogorčneni jezi name?

Ponavadi nas tako hudo jezijo naše lastne napake, ki jih pa vidimo in obsojamo le pri drugih.

Si se morda kaj našla "tu noter" in kaj pomislila in zavedla svojega "hudega" in brezobzirnega vedenja do drugih? Ali si ti res tista, ki je brez greha in lahko prva vrže kamen?

Ne vem kaj naj napišem...Tole je me ornk "prešejkalo".

Občutka varnosti mi res manjka, saj vsi okrog mene kar umirajo (dobesedno ali preneseno); najprej oče, potem dedek, babi, druga babica je močno dementna, partner moje mame ima raka, mama se pod vsemi pritiski iz dneva v dan bolj sekira in gara, zdaj ko bi nekako jaz morala prevzeti vajeti pa se sesujem, izgubim službo, fant pojma nima kaj se dogaja, v januarju pa me čaka še operacija.

Oprostite za izpad.

Torej, malo bom brskala po vašem portalu in naročila TRIS.

Hvala.

Kakšen izpad?

ne prou nič se nism našla tle notr...kjerkoli bi se že mogla...pa niti ne čutm nobene jeze do tebe...bolj se mi v bistvu smiliš...ampak to tak veš...

ne vem pa zakaj bi se našla kje...dosegljiva sm vsem, ki bi mi radi kej povedal... :)

thats it...

prepuščam temo miji...

Tisti, zgornji...jamrajoči.

Jaz še opazu nisem , da je jamrajoči....Tukaj gor smo pa navajeno že na tako ostre in "težke" poste, da je tvoj prava kamilica v primejavi z njimi..

Zdaj mi je malo bolj jasno ko praviš, da še fantu nisi zaupala o svojih težavah..

Dobro hihi, napisan je bil v togoti in cepetanju :sesmejem:

Lepo je če lahko komu poveš, pri nas se nikoli ni govorilo o bolečinah.

Mija25 kot vidis smo tukaj sami strokovni laiki, samo z lastnimi izkusjami.
Samo po nekaj postih si dobila povsem drug pogleda na tvojo tezave. Zato je pametno
ni pa nujno da si vsi ki pridete na forum poiscete strokovno pomoc in zacnete z kemijo.
Vsekakor pa si malo prebrsaj po forumu....zagotovo bos odprla se vec vprasanj in poslediscno
dobila tudi nekaj odgovorov.

...Ja veš Mija..sej ne rečem, da nisi imela dobre ljudi okol sebe, vendar....praviš, da se nikol ni govorilo o bolečinah..Kaj to pomeni? da ste jih prikrivali...in odrivali..?

V bistvu pa je okoli tebe veliko bolečine, veliko bolnih ljudi, veliko smrti, kot praviš..., veliko izgub najbližjih..veliko bolećine..in o njej se ne sme govoriti...verjetno tudi ne kazati..in izražati..

Zdaj mi je bolj jasno , da is morala igrati in se pretvarjati...morda tudi kazati srečen obraz..Biti ljubljen pa pomeni  imeti možnost biti to kar si. ob nekom..tudi žalosten in nesrečen občasno..

Če pa se nekje vse igra..v odnosih,,potem pa se človek vpraša:Ali ni tudi ljubezen le neko pretvarjanje..?

Enostavno, nismo omenjali. Sporočilo o nenadni smrti očeta sem dobila preko telefona, za pogreb sva morali z mamo kupiti lepo pisano oblekico, na pogrebu sem doživljala izpade smeha in naredila sramoto družini. Ko je umrla babica, se je pospravilo njene stvari in to je to.

Moj fant pa enostavno ne mara jamranja. Trenutno čakam na operacijo, me precej boli vendar ko mu povem, pravi samo "A tako."

Samo razmišljam, ker že cel dan čepim pred računalnikom. Kako pravzaprav veš da si ljubljen s strani osebe, ki jo domnevno ljubiš? Lahko sploh v tem stanju, ko še sama ne vem kaj sem, ljubim? Ni morda to le eden izmed načinov da pobegneš v svet intimnosti in sanjanja o prihodnosti, z namenom, da prikriješ bolečo sedanjost in strahove? Je fer vpletati neko drugo osebo in jo mamiti s sanjami o prihodnosti, če sam ne verjameš da boš zmogel? Konec koncev pa, življenje se ne more ustaviti, ko se enkrat odločiš za zdravljenje. Delodajalec je po mojem mnenju upravičen vedeti, da imaš probleme, jaz jih dolgo nisem mogla skrivati. In ko te zašraufa, da se ti bo nekaj zgodilo......kako si pristrižeš perutke, da ne odfrčiš nekam kjer se počutiš kolikor toliko varno. Predstavljam si situacijo, da delaš za delovno mizo, imaš ogromno dela, šef ti da nalogo, ti pa se potiš, v glavi se ti rola, bliska pred očmi,......ti pa moreš narediti.
Kako pa?

Pozdravljena!


In to še ne pomeni, da jih ni bilo oz., da ti ne povzročajo težav ... lahko so v tebi, v podzavesti ... ne trdim nič, samo pravim, da je čisto možno ... Tudi sama za določene zadeve pred par leti nisem vedela, roko bi dala v ogenj (ne, cela bi notr skočila!), da je blo vse OK, imela sem vse, tudi ljubezen ... Počasi se ti začnejo stvari odkrivati ... nabiraš znanje, slišiš kaj sličnega in ti kakšna slika pade pred oči itd. ... ampak to je proces, to traja ... Po vsem prebranem sklepam, da morajo stvari v tebi še dozoret. Ne vem, če je trenutno rešitev to, da greš k drugemu psihoterapevtu, ne vem no ... lahko pa da ja, najbolje, da narediš kot čutiš. TRIS je dober priročnik, pa še mnogo gradiva je ... vzemi si čas.


Se strinjam! Ko sem brala to temo in videla, da se je javil Yang, sem si v mislih rekla "SUPER!", resno ... ker človek rabi malo tega in malo onega. Včasih je prav dobro tud riskirat (mal 'zapametovat' itd.), enkrat brcneš v temo, drugič ne ... Jaz vidim, da je v tem primeru Yang naredil nekaj pozitivnega za Mijo25!

zdravo!

jaz sem novejša na forumu, pa si še nič nisem upala napisat. sem bralaposte gor in dol in se našla v mnogih...zaenkrat je bilo to moja terapija, čeprav se nočem enačit ali se poistovetit z nikomer, ker vem da vsak nosi svojo prtljago...
najdem se tudi v tebi, idilično otroštvo, starši ki so še vedno skupaj, uspešna v šoli, etc.etc. pa se mi je začelo tam nekje v srednji šoli lomit, in to sama v sebi...zdelo se mi je da dosegam vse zadane cilje in sem se žrla, ker nisem našla novih, danes pa se žrem, ker...v bistvu zaradi premnogokaterih stvari.
ravno tako se mi zdi da sem zafurala mnogo odnosov in zvez zaradi obdobij samoizolacije, za katero sem verjela, da če se je rodila v moji glavi, to pač ni nič narobe z mano in sem jo zato vedno reševala sama...do zdaj, ko sem dobesedno spiralno butnila ob tla, se zlomila in prosila za pomoč. in jo dobila povsod kjer sem prosila. doma, od prijateljev, od šefov. neverjetno.

zdaj pa poskušam konkretizirat sebe in si naredit bojni plan za naprej. prvi korak je bil dohtar. naslednji še prihaja.

mi je pa blazno pomagalo v zadnjih parih dneh se pogovarjat o tem, predvsem z družino doma. se mi zdi kot da sem izbljuvala del tega žolča ven, pa seveda vem, da je najbrž samo majhen delček.

vso srečo ti želim, pa se vidimo tukaj gor!

Kidoo, nch se bat, ti kr piši na velko in široko kjerkol ti paše !  :)
Drgač pa halo, tuki smo vsi mal fijuuuuuuu, tko da sploh ni panike (mislm, halo, mene poglej kakšne mam  :))

Js sem se našla in v tem, kar si ti napisala in v tem, kar je pisala Mija...
Pri meni je bilo tko, da sj sem nekje vedela, da nekaj ne štima, ampak ne - gremo, hitr kamuflaža, zavit se v vato "saj je pa vse ok"... Saj sem normalna, imam normalno življenje, saj so drugi, ki imajotežje zgodbe, kdo sem jaz potem, da jamram.

Ampak je čas pokazal, da ni čis tko.
In enkrat ti prebije vse skupi. In ja, zajeban si je priznat vse skupi, ker greš potem na dooooolgo (am neskončno ?) pot (samo)zdravljenja, ampak vseen mislm, da se splača  :oki:
Boljš to, ker potem lahko vsaj narediš 1. korak. In gradiš od tukaj naprej (kot pa da živiš v iluzijah, k se itak prej al slej podrejo).
Anyway, punce, dobrodošle med nas & good luck  :oki:

Mija..Sramoto si naredila družin, ker is se na pogrebu svojega očeta smejala?

Kja si pa čutila takrat?

scorpio, se ne spominjam. Tisti dan je bolj megla veš. Spomnim se samo ogrooomno ljudi, ki jih nisem poznala in so mi dajali roke, spomnim se da mi je bilo na trenutke tako smešno in spomnim se telefonskega klica sošolke ko me je vprašala:"kaj je tebi res očka umrl?" Takrat sem ji odgovorila da ja in da to ni nič takšnega.

Se je pa nažalost zgodba včeraj začela odvijati, prehitro kot bi sama želela in fant me je izsilil preko telefona, da sem mu nekatere stvari zaupala. Zanj je to bedarija, da nekateri nosim prtljago preteklosti seboj, pravi, da on živi za sedaj in za jutri in da takšni ljudje imajo samo preveč časa, da razmišljajo neumnosti. Potem se jim pa kravžlja. Kako sem nekako vedela kakšna bo reakcija. Sem razočarana, imam ga rada.

Mija25 ... ne vem no, ampak po moje ti ta vajin odnos nisi začela odkrito ... ne morem napisati nič poz. ali neg. o tvojem fantu oz. njegovi izjavi, ga ne poznam, boš vedela ti bolj kako in kaj ... ampak ne vem, če je lih pravično tule dost njega obsojat, bi blo dobro še malo z njegovega kota pogledat ... na nek način men to deluje, kot da je on zaljubljen v 'drugo osebo', sej to dejansko nisi bla ti, če igraš ... ne me narobe razumet, nič te ne obsojam, kritiziram, sploh ne, te čisto razumem ... samo razmišljam malo o tej vajini zvezi, odnosu ... dejansko je vse 'zlagano' ... premisli malo kaj bi sploh želela v prihodnje ... potem se lahko vsedeta dol in poskusi bit odkrita do njega ... če ne zmoreš pa raje zaključi zvezo (vsaj začasno), ne vem no, meni sploh 'ne potegnejo' taki odnosi, po moje ne moreš nič kej dobivat v taki zvezi, sploh pa ne moreš tako gradit neke skupne prihodnosti ... odnos mora bit ISKREN ... drugače je po moje bolje, da ga ni ... vprašaj se, če ti res njega ljubiš ali ljubiš to, da je nekdo ob tebi, da se ne čutiš čisto sama ... ali karkoli drugega ... po moje bi blo tole za premislit ... a ne se obsojat! si naredila najbolje kar si v danem trenutku zmogla.

Mija lepo pozdravljena,

iz tvojih postov ugotavljam, da si bila nekoč srečna, sedaj pa nisi več oz. čutiš, da nisi kos vsem zadolžitvam, obveznostim, ki ti jih nalaga odraslo življenje. Po mojem boš morala biti bistveno bolj odkrita, iskrena ter zaupljiva. Ali sploh komu zaupaš? Vsem kažeš zadovoljen obraz, v resnici pa se ti vse sesuva. Tako je bilo tudi z menoj, čeprav sem jaz mojemu možu sproti govorila, da se počutim slabo, da ne zmorem, on pa ni reagiral, pač pa mi je govoril, da to ni nič.

Zavedaj se, da nosi vsakdo med nami svoj križ, da je življenje vsakogar med nami na trenutke obupa vredno, vendar je od nas samih odvisno kako to prenašamo in kako to sprejmemo.

Za začetek se odpri fantu, saj drugače vajina zveza nima smisla. Morda boš v iskrenem pogovoru našla olajšanje, ki ti ga vsa pretekla terapija ni prinesla. Delaj na sebi, razmišljaj o življenju, minevanju, smislu. Ne moreš obupati zato, ker so tvoji predniki umrli. Na tem smo vsi in slej ko prej se je potrebno tudi v spoprijemanju s smrtjo in minevanjem izuriti.

Vse dobro ti želim in upam, da ne boš huda, če to kar sem napisala zveni malo kruto.

marika

Zakaj pa bi bil tvoj fant tako zelo čudovit, Mija? Nič takega nisi napisla o njemu, da bi to potrdilo..

O smehu na pogrebu vem tole:
To se lahko zgodi človeku, kadar je pod hudim pritiskom.

Spada pod psihopatologijo - med motnje čustvovanja - pojav se imenuje PARATIMIJA.
(Neustrezno čustvo, realni situaciji nasproten čustven odziv)
Tipičen primer je ravno smeh na pogrebu.

Hvala ker razmišljate o meni in si vzamete čas za odgovore. Kar se tiče fanta ne morem nič odgovoriti, vem samo da je bilo nekako fino imeti masko in zdaj ni več tako fino ko pada dol. In če po pravici povem sem sedaj v takšnem obdobju da mi ni mar. Čeprav si včasih želim, da bi imela njegovo podporo pa se bojim prav tega, da bi jo dobila preveč; tako kot od mame. Življenje z njim me nekako opogumlja.

Kar se tiče smeha; zelo možno vendar takrat pritiska nisem čutila na svojem počutju. Življenje je teklo dalje. Dan po smrti me je mama peljala na izlet k družinskim prijateljem, kjer je bila velika družba in tako  je bilo nekako po starem. Kadarkoli se je omenilo očeta, se ga je le v primeru, ko sem slišala:"Takšna si kot tvoj fotr!" Sicer so se terpaevti skušali poglobiti v ta del življenja vendar sem vsakomur rekla, da sem prebolela in da ni vzroka tukaj. Tako sem pač mislila. Na očetov grob nisem šla od pogreba dalje in me ne mika. Imam mnogo slik ob katerih se enkrat na leto zjokam, ne vem njegovega rojstnega dneva, niti ne vem obletnice smrti.

Prijateljic nimam, ker jih ne želim imeti. Imam mamo, ki paničari ob vsakem prehladu in mi skorajda hoče brisati rit, ob vsakem globokem pogovoru znori, češ da je dala vse od sebe in naj grem kam drugam in imam fanta, ki me ne pozna.

Najbolj iskrena sem s svojim psom.

Aslan HVALA !!!  :rozicodam:
Jaz sem se vedno smejala na pogrebih... Že ko sem izvedela za smrt koga (ki ni bližnji), sem se smejala... Na pogrebu svoje babice tudi... In je bilo sramotno za celotno sorodstvo .Od takrat naprej ne upam več na noben pogreb...  :(

Omg, kje je bil tale forum par let nazaj... Mene so pa vsi kritiziral kakšna sem, zdaj pa preberem, da gre pač za motnjo čustvovanja... Bom poguglala, da pogledam, če se da mogoče to odpravit..
Aslan, hvala še enkrat,
Mija, oprosti, ker sem malo "posmetila" tvojo temo, samo tole sem mogla pač napisat...
Lp

Mija takole ko te berem se mi zdi, da imaš veliko nepredelane prtljage iz otroštva.
To niso majhne stvari, se usedejo v nas in sedijo v nas leta in leta.
Ko se jih nakopiči dovolj, pa izbruhnejo v obliki duševnih motenja ali rakavih obolenj.
Skozi osebno rast se vse te stvari ozavestijo, se jih pogleda na dugačen način, ne samo skozi otroške oči, s tem dobijo nov pomen, nekako počistiš  - razčistiš dogodke, ki so se nakopičili v tebi.

Vsekakor pa se mi zdi, da odnos do smrti v vaši družini ni pravilen.
Človek mora odžalovat. In tudi otrok ve in vidi kaj se dogaja in ni prav,
da ga starši kar preusmerijo na drugo dogajanje.
Ker s tem se v nas naredi vzorec: smrt-žalost-to se pomete pod preprogo.
Hja samo kam so šla pa čustva, ki so nastala ob smrti?
V tebi so ostala neizražena. :(

Si mi zelo blizu po tem ko pišeš, da nisi šla nikoli na njegov grob.
Tudi jaz nisem šla, na grob mojega fanta, prijatelja..še nikoli po pogrebu.
Ne morem, čeprav vedno rečem, da je tja itak brezveze hodit.
V sebi pa vem, da ne želim soočenja tam z dejstvom.
In to ni pravilen odnos.
Samo tudi meni so v otroštvu smrt pokazali na podoben način kot tebi.
Kot da se ni nič zgodilo. O tem se ne govori.

In ja, tudi sama sem bila že kot otrok močno navezana na svojega psa.
Sem edinka...in sem bila večino časa osamljena...ali pa sama z mami.
Oče nikoli ni mel časa zame.
In tudi zdaj, mi je moja psička Ruby, eno posebno bitje, h kateremu se stisnem,
sva veliko skupaj in daje mi ogromno topline, ljubezni, veselja...
včasih se mi zdi, da je moj "živi pliško"...tako kot otrok k sebi stisne medvedka,
jaz stisnem njo.

poznam to...meni se je zgodilo nekoč, ko je policija odvedla (nasilnega) očeta...jaz sem se smejala...kot en napad...in policaji so me gledali čudno

Ljudje se smejijo na pogrebih..to je znano..Ko gre za ekstremno resno in slovesno situacijo..je stvar lahko zelo smešna..Vendar gre po navadi za ljudi, ki niso čustveno prizadeti..drugače je pri ljudeh, ki jim je umrl najbližji..tu pa je smeh res devijacija..po moje

Ja to se res dogaja, ampak zakaj?

ko je moja mama to meni rekla, sem bila zelo vesela. jemala sem kot kompliment. ko pa sta se ločila, sem ugotovila, da je bila to kletvica...  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

Mija..oprosti moji pripombi, da gre pri tvojem smehu na očetovem pogrebu za devijacijo...nisem našel drugega pravega izraza..

boljše je to opisala Aslan..

Ko smo ravno pri žalovanju in otrocih.
Danes sem na www.flajs.net iskala podatke o profesorju, geštalt terapevtu,
ki ga bomo imeli kot "lastno osebno rast" next weekend.

In našla med drugim na njegovih straneh tudi tole:
S Slovenskim društvom Hospic sem več let sodeloval kot predavatelj in voditelj delavnic za usposabljanje prostovoljcev ter delavnic za zdravstvene delavce. V okviru hospica sem vodil podporno skupino (žalujoči) in opravljal individualna terapevtska svetovanja za žalujoče (bereavement counselling).
Skupaj s sodelavci sem zasnoval in izvedel tabor za žalujoče otroke ter v navezavi s tem v Sobotni prilogi objavil članek 'Otrok in smrt - Pozabljeni žalovalci'.

Ja žalovanje je zdravilen proces in nam omogoča, da ob izgubah ne propademo in zbolimo...Jaz menim, da je depresija neizživeto žalovanje..

Žalujemo lahko za izgubljenim otroštvom, za izgubljenimi starši (ki so še živi), za izgubljenimi sanjami in idealizacijami....za nerealiziranimi hrepenenji..

Ko žaluješ boli, peče, vednar polno čutiš--žalost je polno, globoko čustvo..si ŽIV

Ko pa si v depri..pa si notranje mrtev, nič ne čutiš, razen tesnobe,,,,ČUTITI pomnei življenje...NE ČUTITI pa trpljenje..

Zato verjemem, da je obuditev čustvovanja, žalovanja idr. čustev zdravilna pot..iz mrtvila in pekla depresije..

Živijo,

Scorpio to si zelo dobro napisal. Včasih občutke potlačimo v sebi, ker se bojimo, da bo preveč bolelo, če se bomo soočili z njimi. Ampak, a se moramo res sesut in trpet, da se počasi začnemo spet sestavljat nazaj, da začnemo ČUTITI ŽIVLJENJE, ČUTITI SEBE? :( . Jaz imam včasih občutek, da se mi bo zmešalo od pogrešanja, hrepenenja, pričakovanj...
Ja, tudi jaz sem ena izmed tistih, ki se ne čuti vredna ljubezni ??? :'(. Treba je potrpet in dat to skozi, drugače res lahko zbolimo... Največ kar lahko naredimo je, da se začnemo zavedati samega sebe in svoje bolečine... Ampak to je najtežje!

Carrie :rozicodam:

pa nikoli mi ni blo jasno kako sem se lahko smejala enkrat na pogrebu ... to je bil prvi pogreb na katerem sem bila, umrla je mama od sošolca (OŠ, višja stopnja) ... ful mi je blo hudo se spomnim, spraševala sem se kaj, če se meni to zgodi, kaj bi storila, kako dalje itd. itd. ... spomnim se strahu, bolečine in kako mi je bilo hudo, ko sem gledala sošolca ... na pogrebu pa sem se smejala -- ne cel čas, ampak kar naenkrat en izbruh ???

Carrie..saj je težko..in imaš včasih občutek, da se ti bo kar zmešalo od tega navala čustev, ki čakajo, da jih nekdo prepozna....

In tudi forsirati jih ni pametno za vsako ceno...ker so imela razlog, da so ostala nekje v podzavestii..zdaj pa nimajo več razloga..

Zdravo!
Mogoče je pa bolje, da se smejite na pogrebih. Osebno se na vsakem pogrebu jočem pa čeprav umre babica od prijateljice. Jočem se pa zato ker v svoji čudni glavi občutim smrt svojega očeta, svojo smrt ter bognedaj  smrt svoje sestre.V takih trenutkih začnem histerično jokati ne grem v šolo, težko diham....O mamini smrti pa sploh ne pomislim, ker že same misli ne bi prenesla.