FORUM Nebojse.si

Strah pred ponovnim napadom panike mi zvesto stoji ob strani.
Več ali manj shajava skupaj, jaz ta strah "ignoriram", on pa zlobno caplja ob meni...

Popolnoma jasno mi je, da se mi v trenutku "straha pred paniko" ne bo zmešalo,
ne bom padla skupaj in ne bom zgubila kontrole nad seboj...
ampak kaj ko je občutek tako zelo pristen, tako zelo doživet in POZABIŠ na vso teorijo
in pot pod noge in zbežiš iz situacije, kjer si...redkogdaj, pa vendar.
Zbežiš predvsem zato, ker se bojiš osmešit pred drugimi, ker se bojiš da boš zgubil kontrolo nad seboj.
In ta strah je v tistih trenutkih ogromen.

Včasih je dovolj že malenkost in se sproži niz tesnobe, strahov...
Malo mehke noge, mravljinčki, povečan utrip srca...

Tako sem včeraj pojedla kar nekaj kavine čokolade.
Kofeina ne pijem nikoli in hopla, sem se ujela v zanko.
V telo se je naselil nemir...srce je dobilo tekmovalno hitrost...o shit!
Jaz pa sredi pouka, v šoli....sem se umirjala na vse znane načine, pa niso zalegli za dolgo.

Potem pa sem se odločila, da pač povem, ustanem in grem.
In res povedala, da mam tesnobo, da je ravnokar razbohotena v mojem
telesu in da želim oditi, ker rabim "svoj varen prostor".
Vsi so razumeli, nihče se ni posmehoval.
Za piko na i, smo jemali celo EFT-anje...način sproščnja čustvene napetosti.
Ampak nisem bla pripravljena bit "poskusni zajček"...

Ko sem odhajala so se mi ulile solze: nemoč in zavedanje, da sem pobegnila,
čeprav ne bi smela...ker to vzdržuje strahove...morala bi si dokazat,
da ja nič ne bo...zoprni občutki bodo minili....TAKO BI ODREAGIRALA PO PAMETI!
(jaz sem pa po prestrašenem srcu)

Tole sem napisala zato, da veste da NIHANJA so, da pride dan tesnobe,
da pride strah do kosti včasih...kljub temu da vem o tem ogromno, se še vedno
tu in tam pustim strahu ustrahovat.
Da ni sramota tudi če poveste da se počutite tesnobno in bi radi odšli.

Ampak danes je nov dan - kjer ni več prostora za tesnobo.
Potuhne se in zaspi....jaz pa naprej iščem učinkovit in trajen protistrup zanjo.

Aslan

Zanimivo tole prebrat...kakorkoli, super si tole speljala aslan...

js pa, men je blo bad povedat že v gorjah, ko me je stisnlo in sm mogla vn...pa vem, da so bli zraven sam ljudje, ki razumejo to...kje je šele to, da bi povedala naprimer v službi, al pa kje drugje...ni šans

Aslan, po mojem je to zato, ker paniko/tesnobo še vedno smatraš kot poraz, porazov pa valjda nočemo in se po njih počutimo slabo. Nič ni narobe s tem, da si šla ven, naredila si pač to kar si čutila in škoda se je zaradi tega obremenjevati. Vsaka doživeta tesnoba ali panika je uspeh, ne poraz. V tvojem primeru celo velik uspeh, saj si čisto odkrito ljudem povedala zakaj želiš ven. S tem si tesnobi odvzela komponenti sramu in skrivanja, ki pogosto vse skupaj naredita še mnogo, mnogo hujše. Jaz sem po vsaki hujši tesnobi vesela in si čestitam, da sem jo tako dobro prestala. Na ta način je tesnoba sicer še vedno neprijetna ampak vsaj ni tistih groznih občutkov samoobtoževanja, nesbosobnosti in krivde ker nisem reagirala tako kot piše v knjigi. In je vsakič malo lažje.
In kot si ugotovila, ko pride tesnoba ne pomaga veliko samo to, da racionalno veš, da se ti ne bo nič zgodilo, poleg rabiš še spomin na prejšnje identične situacije, ki so šle lepo skozi (za to se je treba čim večkrat izpostavljati) in pa rutino. Pod rutino mislim vse miselne in dihalne vaje, ki bi jih morali vaditi vsak dan, ne glede na to ali smo tesnobni ali nismo.
In konec koncev imaš čisto prav, kdaj pride kak dan, ko se enostavno počutimo zanič. Tudi to ne pomeni neuspeha. Sprejmemo in gremo naprej.
Jaz mislim, da ti gre odlično Aslan, slabi dnevi gor ali dol.

Aslan, vsi smo krvavi pod kožo, nihče ni iz jekla, vsi imamo pravico, da se spotaknemo, vsi imamo pravico, da reagiramo, kot pač v tistem trenutku reagiramo. Se mi zdi, da si vse skup zelo lepo speljala !  :clap: :-* :-* :-*  :rozicodam:


tole sem našla na netu, moogče komu prav pride:

Deset navodil, ki se jih spomnite med napadom panike:

1. Ti občutki strahu, tesnobe niso nič drugega kot pretirana normalna telesna reakcija na stres.

2. Zgolj zato, ker imate te občutke, še ne pomeni, da ste zelo bolni. Ti občutki so zgolj neprijetni in strah vzbujajoči, ne pa tudi nevarni. Nič hudega se vam ne bo zgodilo.

3. Pustite vašim čustvom, da se izrazijo. Doslej so vladala nad vami. Zatirali ste jih, zaradi česar so postajala čedalje bolj močna. Ne zatirajte jih več.

4. Ne bežite pred paniko. Ko čutite, da se v vas dviga panika, globoko vdihnite, in ko izdihnete, pustite paniki, da gre iz vas. Znova poskusite. Ne borite se proti paniki. Sprejmite jo.

5. Skušajte se počutiti čimbolj udobno, ne da bi pobegnili. Če ste na cesti, se opreite ob steno. Če ste v trgovini, poiščite miren kotiček. Recite prodajalcu, da se ne počutite dobro in da morate sesti. Ne skočite v avtomobil in ne odidite domov v strahu.

6. Ne stopnjujte panike s strah vzbujajočimi mislimi o tem, kaj se dogaja in kam lahko to vodi. Ne vdajajte se samopomilovanju in misli, češ, zakaj ne morem biti kot drugi ljudje. Sprejmite to, kar se vam dogaja. Če to storite, se vam to, česar se najbolj bojite, ne bo zgodilo.

7. Skoncentrirajte se na to, kar se zares dogaja v vašem telesu. Ne govorite si: "Nekaj groznega se bo zgodilo." Ponavljajte si "Ne bom omedlel/a, ne bom umrl/a, ne bom izgubil/a nadzora."

8. Počakajte, da panika mine. Ne bežite. Tudi drugi so našli moč, da so jo premagali, in tudi vi jo boste. Če k vaši paniki prenehate dodajati strah vzbujajoče misli, strah začne sam po sebi izginjati.

9. Poskušajte ne razmišljati o tem, kaj se dogaja v vas. Skoncentrirajte se na okolico, na druge ljudi okoli vas.

10. Ko se panika poleže, globoko vdihnite in nadaljujte z vašimi dejavnostmi.


Zapomnite si, vsakič, ko se uspešno soočite s paniko, zmanjšate strah.


http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=950

Aslan zelo ,zelo dobro si to napisala oz. opisala  :oki:
Anchi s teboj pa se kot vedno - popolnoma strinjam  :clap:
Tudi mene še pošteno vrže in ravno zaradi tega foruma in njegovih uporabnikov,vem da ne bo hujšega,vem da se moram umiriti,odpočiti,predihati in nikakor ne jemati panike,tesnobe kot poraz.Saj včasih pride dan,ko bi najraje videla,da me ni a hitro mine  :)
Čimboljše počutje vsem nam  :pomezik:

lp

Kot pravi Aslan...teorija je eno,praksa drugo.....Tudi meni večkrat odpove teorija,čeprav tehnike poznam v nulo....Včasin ne pomaga :seznojim:

Aslan,to si res zelo lepo napisala.Tudi jaz doživljam take trenutke strahu pred strahom.Ne vem,ali se ga je kdaj sploh možno prav znebiti?Zase mislim,da je počasi že čas da prekinem z jemanjem AD,saj se počutim res prav v redu,vendar še vedno velikokrat mislim na ta strah,sploh si ne znam razložiti od kje ta misel izvira...Ali je to normalno?

Megi94...jest sem že neki časa brez AD-ja.
Gre, seveda gre...naredim ogromno, počnem vse sorte stvari, potepam se...
Tu in tam pa kot sem opisala zgoraj: strah je močnejši od mene

Imamo strah pred ponovno paniko...to nas pravzaprav hromi in to tudi prikliče paniko na plan.
Mi ob vsakem (za nas) opozorilnem znaku (pospešen utrip srca, rahla omotica..)
že dvignemo v sebi alarm najvišje stopnje....nekdo drug, ki s paniko nima izkušnje pa na te znake sploh ne odreagira...pač mu malo srce nabija, pa kaj...

Naučiti se moramo, da "znakom" ne namenjamo posebno velike pozornosti...
Naučiti se moramo znat "predelat" stresne situacije...se sproščat...
Naučit se moramo, da ne razmišljamo o strahu...možnih slabih scenarijih.
Tega nam noben AD nikoli ne bo dal sam od sebe - to je naša domača naloga.

Aslan,spet si zelo lepo napisala.Kako pa je bilo tebi,ko si prenehala z AD-ji,ali je bilo kaj hudo,ali si imela kake odtegnitvene sindrome in ali se zdaj kaj slabše počutiš kot prej? :A)

Ni bilo nič odtegnitvenih.
Sem zmanjšala postopoma, po 1/8 Paroxata...res zelo počasi.
Po svoji pameti in občutkih sem se ravnala.

Počutje je Ok.
Res pa zdaj jemljem Dominor, prehransko dopolnilo, ki niža nivo stresa v telesu.
Kar je v plus temu, da se tesnoba teže priplazi.

Kemija je "v možganih" popravila ravnovesje prej porušenih snovi.
Bo to trajno ali ne, bo pokazal čas.

Smiselno se mi zdi opustiti AD po nekem času in videti kje smo.
Ne smemo jih jemati kar naprej, samo zato, ker se bojimo "kaj pa če"...se ponovi...

Zlo pogumno, da is to povedla pred  vsemi, Aslan.. mogoče se jih nekaj tam oddahnilo, ko so ugotovili, da niso edini s tesnobo....

Temu jaz pravim iskrenost do sebe in drugih.

95% ljudi, ki jih poznam vedo, da sem se srečala z panično motnjo in
da odtlej poznam tesnobo v prekomerni obliki.
Ni me sram povedat.
In povsod naletim na razumevanje in sprejemanje.

In lažje mi je, ker me ni strah, da moram nekaj skrivat...
Kajti v tem primeru bi bila tesnoba še večja.
So pa situacije ko ljub sprejemanju okolice želiš pobegnit in biti sam.

Kdor pa tega ne sprejme, in sem mu "čudna" k sem "na unih tabletih",
takih itak ne rabim v svojem krogu. :excl: Naravna selekcija.

Bravo Aslan  :oki: tudi sama poizkušam povedati ljudem kaj se mi je dogajalo,kaj se mi dogaja in nekateri to sprejmejo,nekateri ne in takih resnično ne potrebujem ob sebi.Meni je najbolj hudo,ker me moj najbližji ne razume oz. se sploh s tem ne ukvarja - a tudi tu bo enkrat drugače.
Včeraj sem srečala sinovo učiteljico in ker imava otroke,ki so bili tudi sošolci sva se nekaj let intenzivno srečevale.Je bolna in zato posledično v slabem psihičnem stanju.Sem ji povedala,da se že 3 leta zdravim za depresijo,skratka povedala sem ji veliko.Bila je začudena - glede na to ,da me pozna kot izredno močno žensko.Mi je čestitala za iskrenost in se zahvalila za tolažbo,katero sem ji podala.

lp

Bravo Bikec moj :clap:.
Iskrenost dela čudeže, krepi medsebojne vezi...odpira srca...

Moški nam včasih ne znajo pomagat.
Pol se pa naredijo k da nič ne slišijo, nič ne razumejo.
V sebi se pa počutijo nemočni, saj ljubljeni osebi ne zanjo pomagat.
Oni ne razumejo, da je nam dovolj varen objem, beseda RTM in tesnoba odide...

Aslan, napisala si točno to, kar se je meni dogajalo (pa se mi še kdaj zgodi).

Ne morem verjet, da to pišem, ampak: ta strah pred paniko tudi mine!
Vsaj meni je. Vem, da se panike ni mogoče navaditi, kajti strah je edino čustvo, ki se ga človek ne more navaditi. Strahu nas je praviloma vedno vsaj malo strah. Pa vendar, glede na to, kako zelo sem se včasih bala paničnih napadov in to - je moj strah zdaj minimalen. Tako da po mojem sčasoma, z leti, pa več kot daš čez... Lažje je. Vsaj meni. Toliko za spodbudo. Saj panika se lahko še vedno pojavi. Pa kaj. Samo s časom  se je manj bojimo.

Aslan, tudi jaz povem vsakomur o svojih napadih panike.... in že mi je lažje. Vem da se jih še nisem popolnoma znebila, pa se zato sploh ne sekiram več. Zadnje dvakrat, ko sem čutila, da se mi napad približuje, sem se ulegla in si rekla, ok, zdej pa pridi in naredi, kar imaš, itak bo kmalu mimo in umrla ne boš. Neverjetno, že po par sekundah so siptomi začeli izginjati, do napadov sploh ni prišlo.
Vsak tak korak me navda z veseljem in prepričana sem, da me ne bodo nikoli več nosili kot so me, zdaj bom jaz njih!!! :clap:

sonček, ta tvoja metoda je podobna "paradoksalni intenciji", ki se dela tako, da ne odganjaš panike, temveč jo zavestno kličeš.....in se ne pojavi....človekova duševnost je en velik paradoks...

ja, scorpion, se strinjam... ampak neverjetno je da ta paradoks pomaga...prej sem se probala boriti proti napadom, so bili samo še hujši.... zaenkrat mi uspeva, upam da bo še naprej :A)

ja, Sonček, borba ne obrodi vedno sadov...

Točno tako, panika se z borbo proti njej samo veča. Uspeva lahko samo takrat, ko je nočemo in se je zelo bojimo. Ko jo kličemo, pa je kot da bi postala malo sramežljiva :P..

men se pa to ne zdi nič neverjetnega ... pravzaprav čist logično ... ne more 'pridet', če ji ti 'dovoliš', itak ...

kako? ne more pridet, če ji ti dovoliš? ne razumem čisto Moonica...

če si ti že prišel do te točke, da 'je ne zaustavljaš', 'se ji izmikaš', 'se jo bojiš' ... itak da napada sploh ne bo ... si v takem stanju, počutju, ko panika ne more pridet ... ne znam razložit prav dobro ... ampak mi je res nekaj čist logičnega ...

O.K.

Ko se prenehaš BATI panike, STRAHU ni več.
Če pa ni straha, panika nima pogojev za delovanje.

In ko si rečeš kar pridi panika in izvedi svoj napad...
je ne bo, ker ne more priti, ker nima pogojev, da pride..
Ni strahu, ni tesnobe..., ni miselnih scenarijev "kaj bo naslednji simptom.."
Paniko sprovociramo sami, d ase razbohoti,
ker se ustrašimo prvega simptoma...otrpnemo in samo z smrtno grozo čakamo kaj bo naprej...
in tako sami sebi naredimo scenarij panike pravzaprav.

Joj zdele bodo mehke noge - hop so že mehke...
Pa kok mi bije srce...tup tup trup še bolj nabija...
Dihamo plitko, pride do hiperventilacije - posledica je vrtoglavice...
VSE to je ZDRAVA REAKCIJ A telesa le ob napačnem času...ko realne nevarnosti ni.

Se je pa zelo težko NAUČIT, da se panike ne bojiš in da naj kar pride...
ker ko začutiš en simptom, bi se skril u luknjo, samo da te nihče ne vidi...kaj tebi dogaja..

res je; a poanta je, da (če ni res nekih vidnih znakov) tega resnično nihče ne opazi, ne zazna... če res ni panika na vrhuncu, se tresavica ne opazi tako hitro oz. mi imamo občutek, kot da nas bo razneslo, vidno pa to še daleč ni tako zelo, kot se nam zdi. In ravno to dejstvo je meni pomagalo, da sem prekomerno tremo ipd delno odpravila - dogajanje, ki je v meni vrelo, je bilo samo v meni, okolica tega ni zaznala, razbijanje lastnega srca čutim le jaz, .... kar je vidno, je le rdečica.

Zakaj pa ne moremo ustaviti misli,ki nas spominja na paniko.Jaz nimam že kar nekaj časa paničnih napadov,tudi sam strah je nekako izginil,toda zakaj potem se vsako jutro prvo spomnim na paniko.recimo tako,kot da bi dejansko pomislila na neko osebo?Zakaj prav živi v meni? :ne:

Megi sej to je strahec...spomniš se nanjo, ker se je v sebi še vedno bojiš.
Zavedaš se, da obstaja, da lahko pride...

Jaz mam iste občutke.
Moja sostanovalka je Panika. In sem happy k večino časa prespi....

Naučit se misli TAKOJ preusmerit...to je velikega pomena.
Mi pa se ukvarjamo z mislijo...jo gojimo...nosimo v sebi...
Kognitivna vedenjska terapija deluje v to smer...da to preobrazi v nas samih.

Megi, vidiš ti se vsako jutro spomniš na paniko, tudi jaz, pa se poskušam malo skulirati glede tega, ker mi ta misel pokvari cel dan. Ponavadi si rečem...grem delat pa kar bo bo...ponavadi preživim  :P
Zadnje dni mi povzroča paniko misel na morje in počitnice. Tko rada imam morje ampak vem, da bo letos to pravi projekt zame, ne samo enkrat večkrat...in pravtako ne znam preusmerit misli...mislim samo na to kako me bo tam skos prijemala panika.  :o

V preteklosti sem že doživela, da je pod mojo kožo zlezel strah, ki pa ni imel razsežnosti panike. Ugotovila sem, da je bilo to vedno, ko sem storila kaj slabega ali napačnega. Prišel je kar sam od sebe in ga ni povzročila slaba vest. Tako je bilo vsaj pri meni. Svoj strah sem vedno vzela kot nek opomin. Nazadnje sem doživela občutek strahu leta 2001. Takrat sem spremenila življenje, opustila tiste napake, in strahu že sedem let nimam več. Taka je pač moja izkušnja.

Srčika, pa sva že dve, ki isto razmišljava  :pomezik:....tudi zame bo tole letos en projekt....in sem trdno prepričana, da bom preživela  :), da me ne bo prijela teta panika....ne, letos pa ne (bikica, kaj češ  :pomezik:)....

Jaz sem hodila na hipnoterapije, pa mislim, da ni pomagalo. Da sem si precej sama pomagala s preusmerjanjem misli....npr. najdem nekaj lepega v naravi in si mislim, joj kako lepo, poglej kakšna lepa narava....pa: joj, sej mi sploh ni vroče, sej vsi preživijo, pa bom tudi jaz (o.k., sam ne sme biti prehudo), ali se nekam zagledam in si mislim čisto neke druge lepe stvari ali dogodke, ki so se mi zgodili......
Danes že cel dan razmišljam kako bi bilo lepo sedeti pod borovcem blizu morja in brati knjigo....si misliš  :A) ....

Panika je baje najbolj ozdravljiva motnja...vsaj to :oki:.
Sam je pa res, da jo ne smeš "pitat" s strahovi, da se moraš z njimi junaško spopast, ne takoj na nož, ampak počasi, počasi....sej: Počasi se daleč pride  :pomezik: ...
Vsakič, ko ti pride strah - joj, jaz pa tja in tja ne bi šla (npr. v City Park ali na drugi konec Slovenije), ne smeš ostati doma....lepo greš, za vsak slučaj vzameš kakšno pomirilo s sabo (res, za vsak slučaj, ne ga popapcat takoj ko začne malo utripat srčko) in če bi bilo kaj narobe, se vedno lahko obrneš domov.....ampak, pomembno je, da greš, da ne ostajaš doma....da ne "pitaš" strahu.

Veš, da mi je bilo prav lepo tole prebrat, Kristy.

Hvala Anchi  :)... tudi tvoji posti in linki so mi pomagali  :oki: !

Sicer sem še daleč od kakšnega "ornk" izleta...sam počasi, čez par let upam, da bom zmogla tudi kakšen lep izlet z letalom...se prepričujem, verjamem v to :zardevam:.

Kristy  :clap: :clap: :clap: :clap: :clap: pa še res je - uspelo ti bo  :oki: itaq  :pomezik: držim pesti 100/h  :-* :-* :-*  :rozicodam:

Kar veliko sem že prebrala na tem forumu, pa sem se odločila tudi prijaviti.

Jaz mislim, da imam panične napade. Začelo se je en dan, čisto normalen, gledala sem TV, kar naenkrat se je začel napad. Nič mi ni bilo jasno in še celo noč nisem spala zaradi strahu. Nisem vedela od česa in kako. Zdaj se mi napadi pojavljajo par krat tedensko in se mi zdi, da jih tudi sama izzovem. In to s strahom pred napadom.
Vedno ko se konča napad začnem na dolgo in široko razglabljati zakaj se je pojavil. Zakaj zdaj in kaj bi lahko bil vzrok (pa vem da za nekatere ni razloga - recimo pri stanju na blagajni v trgovini, med kosilom in podobno). In potem me postane strah, ko si naredim en konstrukt v glavi, kaj bi lahko bilo krivo in vedno znova, ko se najdem v tisti situaciji čutim grozen strah. Ta pa lahko na novo povzroči napad.
Ne vem pa kako se prepričat, da bi nehala razmišljati o vzrokih, ki so pripeljali do napada. In stalno razglabljam in vse slabše je. Strah je me vsega.
Do zdravnika še nisem šla. Še čakam, ker še vedno iščem razlog za napade. :) Ni konca.
Je to iskanje razlogov normalno?

Soncnica iskanje vzorkov je normalno....saj sama pravis da skusas zadevo resiti, oziroma ugotoviti
kaj je glavni vzrok ker strah pred strahom oziroma pred ponovnim napadom je sigurno eden od vzrokov.
Potem pa se malo stresa, malo ljudi ki ti zbijejo samopodobo....in si ze tam.....
Poznam nekaj uporabnikov ki so z ADji zadevo resili prej kot v enem letu. Seveda pa ko so se panicni napadi koncali....so vsi z psihoterapijo nasli razloge in tudi kako jih preprecevati. In potem po ukinitvi
ADjev ko se obcasno zaradi stresa in razliscnih drugih vzrokov ponovno pojavijo se jim zoprstaviti.

soncnica11 ... seveda, to je čisto normalno, saj nas za vsako stvar zanima kaj, kje, zakaj ... jaz bi ti priporočala, da si poiščeš kakšnega ok psihoterapevta ... iz katerega konca pa si ?
drži se! veliko nas je s takimi težavami ... Skupaj gremo dalje!

Sem iz Velenjskega konca.
Hvala za spodbudne besede.
Jaz sem že od vedno bila kolerik in sem se obremenjevala tudi zaradi stvari, zaradi katerih se marsikdo ne bi. Ta prvi panični napad se je pojavil pred enim potovanjem. In sem bila do dne potovanja neskončno nervozna, strah me je bilo. Ko se je pa potovanje začelo, se je pa nemir končal.
Zdaj pa nastajajo bolj zato, ker sama sebe sekiram kot zaradi česa drugega. :)
Bom poiskala zdravniško pomoč in upam, da bom lahko potem naprej bolj normalno funkcionirala.
Mi pa že branje foruma razčisti marsikatero dilemo in me spravlja v boljšo voljo.

Poskusi tudi z tem...priponka.
Je pa res, da že sama pomisel, da te bo zagrabila panika sproži panični napad. Obstaja en štos z elastiko, da preusmeriš misli ko te *ima* zagrabit. Arwen...ti ga poznaš. Jaz sem samo slišala. :)

Tole bo pa prav prišlo. Hvala.

hello en lep pozdrav vsem...

Kristy evo jaz sem preživela morje  ???, čudno se sliši ampak zame je letos to prava pustolovščina in rabim še dva dni, da se spočijem od počitnic...ni šlo vse kot po maslu in sem skoraj vsak dan s sabo nosila tesnobo in strah(ampak sedaj vem zakaj, ker sem bila spet v podrejenem položaju in je nekdo odločal namesto mene:kaj bomo jedli, na katero plažo bomo šli...), občasno sem se sprostila ob vodi, ker me valovi pomirjajo, dan pred odhodom domov, pa me je...ko sem že rahlo zadremala, začelo tresti po celem telesu, brez hitrega utripa, oblivanja...samo tresla sem se tako, da sem komaj prišla do wc-ja. No ampak kljub temu se mi zdi dobro, da sem šla na morje :)

Soncnica11, na tem forumu najdeš veliko koristnih informacij, vse kar se pa tiče preusmerjanja misli je pa res, ne uspe pa vedno, kar je normalno, sploh na začetku...jaz koga pokličem, natipkam sms,se pogovarjam po MSNju, ali pa preprosto začnem pisati v zvezek, kaj vse se mi je tistega dne zgodilo...velikokrat mi pomaga.

LP

Evo, isto se meni zgodi....ma je res en shit, če nekdo non-stop sili, zdej gremo tja, potem domov, potem malo hodit po soncu, potem ne vem kaj.....jooooooj, jaz pa želim bit sam na miru, toliko časa kot hočem sama.... in če se uprem, je takoj zamera...na dopustu pa se nočem prepirati...in evo, je začaran krog....

Izogibati se prepirom in konfliktom lahko sčasoma pomeni, da smo se podredili......in vdali v podrejen položaj..jaz se vedno uprem, če mi kaj ne paše in odkrito povem kaj bi rad..tako sem se navadil..malo nevihte potem pa je vreme lepše...

imaš prav scorpion....sam mene prepiri totalno izčrpajo....pa če na morju k temu prištejem še vročino, sonce, drug kraj, podnebje....mi samo še en prepir manjka do panike...sej doma tudi jaz največkrat povem, če me kaj moti.

kaj pa kompromis? ok, gremo tja, a čez pol ure....ok, bomo to, a malce kasneje,..... ok, prav, ti jej, kar ti paše, jaz bom pa to in to....

Arwen, eni ljudje ne poznajo kompromisov  :'(

ja,... žal... Kristy pa vseeno, ko se človek lepo počasi (tko za en micen korak ... korakec za korakcem) začenja postavljat zase, se potem kompromis počasi priplazi izza vogala....

v teh 16-tih letih sem se velikokrat postavila zase, sam ni nič drugeče, kot je bilo.....sej vem, da sem ena velikanska mona  :(.... večje ne srečaš daleč naokrog...

HALOOOOOOOOOOOOOO  :o :o :o zdaj sem pa huda  >:( >:( >:( >:( >:( 100/h , ko točno veš, Kristy  :nehvala: da tud pod razno ni temu tako  :) ti si eno čudovito srčno bitje  :-* pika.  :rozicodam:

Sam kreteni tolko časa držijo glavo, da jih nekdo tolče po njej.

Bolj malo ljudi vidi kaj sem :(.

še vedno je čas za marsikaj....

Kristy..temu se reče..."vloga žrtve"...

no saj v tem je problem, v sprejemanju kompromisov, jaz sem jih pripravljena sprejeti...ampak...nekateri pa niso tako vzgojeni...primer: od fanta najboljši kolega je že od malih nog navajen dobiti kar si zamisli in delati kar mu paše...v štirih dneh, ni nobenega vprašal kaj bi pa vi radi počeli ampak je vse sam splaniral in ker smo bili na njegovi parceli smo bili vsi lepo tiho, no jaz sem se peti dan v višku tesnobe, v katero sem se zbudila, lepo vstala in preprosto rekla, da se mi danes ne ljubi na njegovo omiljeno plažo in bi šla rada na svojo, komur paše naj gre z mano ostali pa z njim (čeprav me je bilo na smrt strah, da bom ostala sama  :seznojim: ) in glej ga zlomka vsi so bili za mojo idejo...pa se je moral on prilagodit, čeprav je stegnu surlo dooooo Avstralije.  8)

Saj to "vlogo žrtve" vsi po malem živimo...jaz se šele dobrega pol leta temu upiram...tako da kristiy vse se da, najprej pa moramo nase nehati gledati kot na ...mone... :nehvala: , jaz sedaj vem, da bom naslednjič, o grem na morje delala kar bom hotela, seveda do določene mere...ampak ta izkušnja je bila zame spet dokaz, da se moram postaviti zase vedno in povsod...

LP

Srčika, bravo  :clap:; ja, res je, prvič bije srce ko zmešano, potem pa je vsakič bolje - vaja dela mojstra  :pomezik:

Srčika, lepo si to napisala  :oki: .... pri meni je tako, da če se uprem, pol sem vse slabo na tem svetu, od tega, da mu kvarim dopust, do tega, da sem egoist (pa glih jaz :o), se kar zmišljuje....in raje ko to poslušam, raje pol grem tja kamor si je zamislil.... vem, ja  :poglavi: .

ja kristy veš kako je, ne se preveč upirat, ker ne vem koliko učinka bo imelo, ti daj samo svoj predlog, tudi če ga ne bodo upoštevali...ti se boš bolše pčutila, ker to o čemer se pogovorjamo samo še veča strah pred tesnobo in napadi panike. Itak te je že v osnovi strah drugega kraja in če prišteješ še vse te zdrahe  :seznojim: jao bože... kaj pa če bi se že pred morjem malo pogovorili o tem? Zdaj ne vem točno ... verjetno govoriš o fantu. Najbolje bi bilo, če mu priznaš, da te je strah in da bi se na tem dopustu res rada spočila in uživala...a bi to šlo? Bi mu rekla to?

Hvala Srčika za namig....ma veš, se vse prej dogovorimo, razložim že doma vse in mi reče vse da drži....sam pol nič ne drži.... in potem ko smo v tuji deželi....ko vidiš, da si sam, v ulici brez izhoda (ker tisto kar smo se zmenili ne drži), potem se valjda tesnoba še bolj poveča...in evo, panika je tukaj....

Drage moje,kako dobro poznam ta občutek,ko misliš,da morajo biti vsi okoli tebe zadovoljni ...in naenkrat ti nekaj naredi klik...lahko tudi pri 40. ,kot pri meni in enostavno ne delaš več tako. Pa naj si mislijo,da sem egoist. Postavila sem mejo, do kod sem še pripravljena se prilagoditi i do kod ne več in v svoji koži se dobro počutim, ker me stvari ne prizadeneo več, kot so me včasih...itak da sem čudna,ker mama,žena, hčerka poskrbi za vse in vsakega....pa ni več tako in jaz sem čudna...kar naj se čudijo.....hi,hi,hi.....jaz sem pa bolj zadovoljna.....

 Ja to je to, ker misliš da bo tudi zate najbolje če bodo vsi zadovoljni...ti boš pa na tleh pa še noben opazil ne bo...jaz sem začela to sedaj spoznavat...saj to se ne dogaja samo na počitnicah ampak tudi v službi, šoli, doma...
Nicole bravo   :clap:  jaz se tudi trudim s temi mejami, pa mi zaenkrat ne gre še najbolš  :zardevam:

Kristy sej tudi tam nisi sama veš, in ta ulica brez izhoda ima eno luknjo...vedno lahko greš nazaj domov ali pa kam drugam...verjetno govoriš tudi kak tuj jezik in ti bodo ljudje pomagali...jaz sem veliko mislila na to, pa mi je pomagalo. Dobro se pozanimaš, na kateri številki je prva pomoč v primeru hudega napada panike...oz. imaš pri sebi vedno kaj kar te pomirja (jaz nosim s sabo ampak sicer bolj za okras tabletko Apaurina)  :kiselnasmeh:

Podrejanje, mazohiozem, strah pred konflikti...kako mi je vse to znano...Moja primarna družina...Da bi lahko ženska preživela s svojim možem, ki jo nadzira, si jo podreja ....je pripravljena izdati tudi svoje otroke...in pred otroki ga bo za vsako ceno branila...

Tayana
Zanima me, kako si premagala to, da nimaš več napadov panike. Ali lahko poveš kaj več, da bi bilo tudi drugim v pomoč.
Hvala
Carol

carol, to ... citiram Tayano ...

"V preteklosti sem že doživela, da je pod mojo kožo zlezel strah, ki pa ni imel razsežnosti panike. Ugotovila sem, da je bilo to vedno, ko sem storila kaj slabega ali napačnega. Prišel je kar sam od sebe in ga ni povzročila slaba vest. Tako je bilo vsaj pri meni. Svoj strah sem vedno vzela kot nek opomin. Nazadnje sem doživela občutek strahu leta 2001. Takrat sem spremenila življenje, opustila tiste napake, in strahu že sedem let nimam več. Taka je pač moja izkušnja."

... niso bili panični napadi, vsaj po prebranem sodeč in po prvem stavku!

Najprej en lep pozdrav vsem skupaj :pomezik:
S strahom pred paniko se srečujem približno eno dobro leto. Prvi napad se je pojavil potem, ko sem v reviji brala članek o strahovih. V tem članku sem prebrala, da je največji strh, strah pred strahom... in tako sem jaz začela razmišljati o tem strahu... in prišel je sam od sebe...
Pri meni strah največkrat pride ko sem v kakšnih resnih situacijah, kjer je okrog mene veliko ljudi, predvsem v zaprtih prostorih. Sama pa sm pogruntala kako si pomagam soočati s strahom...
KO začutim, da bo prišel strah oz. panični napad STISKAM ROKE, OZIROMA KAKŠEN PREDMET. KO SEM V TRGOVINI, MI POMAGA DA STISKAM VOZIČEK... MENI TO RES POMAGA
Imam pa še en problem, ki ga ne znam rešiti... Moje misli same pokličejo paniko..?? in potem me postane strah... Čeprav je nočem jo moje misli vedno znova pokličejo, in ko se spomnim nanjo, pride???
Zadnji mesec tudi pijem zoloft, ki mi sicer pomaga, da ne toliko verjamem mislim...
lp

Dobrodošla deklca. Upam, da ti bo prijetno z nami strahci.
Vidiš...to je tisto kar rečemo *moč pozitivnega in negativnega mišljenja*. Večina nas pozna podobne situacije. Preberi si malo  http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,8.0.html Verjetno boš našla kaj, kar bo vsaj malo pomagalo.

Srečno.

tale "strah pred strahom" je tako kot nek nagajiv hudiček...pojavi se kr naenkrat  ponavadi ravno takrat ko se nebi smel...in kot da ga sam prikličeš....

jaz sem parkrat, hvala bogu poredko,  skoraj sam sebi priklical paniko pred večjo skupino študentov...na predavanjih...ko maš občutek, da te lastne misli počasi "meljejo"  "zdaj pa bo..zdaj pa bo..."

Hvala bogu mi ni bilo nikoli treba oditi ven zaradi tega....

jaz že skoraj štirinajst dni vsako jutro, še preden vstanem s postelje, meditiram oziroma si v ušesa vtaknem usb mp3 in grem sozi avtogeni trening. takrat imam v hiši najbolj mir in dan lepo in mirno začnem. se mi zdi, da malo pomaga. vse postavlja na svoje mesto.

kadar pa me grabi panika, pa se z mislimi osredotočim na dihanje, čes, ko vdihnem, vdihnem enkrat živo rumeno sončno barvo, drugič, oranžno, tretje zeleno, modro, indigo ipd. (če ste slučajno kje na spletu brali o zdravljenju z barvami), ko izdihnem, pa si mislim, da gre vse slabo, zlo, grdo ipd. ven iz mene, tudi strah. prav tako čim prej preusmerit misli. ko ti to vsaj delno že uspeva, si že na konju. najtežje je preusmeriti misli. ampak ko enkrat to (vsaj delno) gre, potem vidiš, da si super, da zmaguješ, da si na pravi poti in pravi borec. juhej! če si s kom, pač se probaš čim bolj vživet v njegov govor, če vidiš kje kaj, v glavnem dobrodošla je vsaka tema, kar vidiš, kar slišiš. panične misli v roku desetih minut kar same od sebe utišajo, izginejo.

pred nekaj dnevi sem po enem letu peljala avto na daljšo, enourno turo. je šla kolegica poleg. prvih pet minut so bili črvički, ampak sva se pogovarjali o bombonih, iskali glasbo na radijskih postajah, opazovali in komentirali nove stavbe ipd. ker je imela polne roke dela s polnjenjem ust z bonbončki in ni mogla govoriti, so rahlo spet pogreli črvički, pa sem ji rekla: talk to me (govori z mano), pa se je samo smejala, jaz pa tudi. smeh je odličen zdravnik.

no, mogoče je kdo od "nas" že gledal The secret. Ogromno ozitivizma, ki, če bolje pomisliš za nazaj, res deluje.

Ostanimo bojevniki!

četudi je kater dan res takšen, da bi najrajši, da ga ni, vseeno tudi takšni morajo biti. mi je sodelavec pred časom dejal: življenje je proces. ne more biti skos enako.

pa še res je.

lp vsem.  :pomezik:

Na počitnicah sem prebrala knjigo D. Burns: The Feeling good handbook.(upam da je prav napisano)
(imamo tudi slovenski prevod, ampak ni tok obsežen) D. Burns: Kako smo lahko srečni in zadovoljni

Uglavnem odlično opisuje načine kako se spopasti z našimi negativnimi miselnimi vzorci,
ki nam tako radi pričarajo anksiozno počutje.

Veliko primerov je, konkretnih in v mnogih "se čist najdemo"....
Ma je res hecno ko vidiš, da so naše misli, strahovi....takorekoč "tipični" za anksiozneže...
Ko se dogjajo jih jhemljemo smrtno resno, ko minejo se nasmehnemo tem strahcem...

V knjigi je veliko vaj, predvsem je poanta v tem, da je treba TE naše misli vedno napisat.
Obvezno napisat in potem te vodi skozi postopek prepoznave kaj ne avtoatska neg. misel, kako najti realno zamenjavo za te misli...

Zelo uporabno, toplo priporočam....
Se na mnogih delih knjige nasmeješ sam sebi..in svojim reakcijam panike....
Ta knjiga je mnogim pomagala uspešno premagat anksionost.

Ups..je angleška..ima okoli 800 strani in zelo obsežen dodatek o AD-jih....

Se mi tko fajn zdi, da mi jo je uspelo prebrat brez težav......saj znanje angleščine ni glih moja vrlina.
Ampak kar potegne in tko se najdeš notri, da res ni.

 O Aslan, zivjo - tebe pa ze nekaj casa ni blo na forumu... Super za tvoj knjizni predlog, ga bom upostevala!

Drzi se in lep pozdrav,

himiko

Aslan, jaz sem to knjigo odkrila pred nekaj leti in od takrat jo imam non stop pri sebi!!! Res jo tudi jaz toplo priporočam, ker te ful potolaži!!! :plesiva:

Ufff ta strah pred strahom  (paniko) je meni res predobro poznana stvar. Veliko, dobrih nasvetov ste dali!! :clap: Super :oki:!! Bom probala nekaj od njih!! Sama sem tudi v 8ih leti strahu odkrila, kar nekaj stvari, ki mi pomagajo. Meni je najbolj pomembno, da si preden grem kamorkoli, naredim vse možne scenarije v glevi in njihove najboljše rešitve. Tako se že vnaprej malo pomirim in potem, ko me zagrabi, si ponavljam te izhode v sili, kakor jim pravim, da me pomirijo. Npr.: Vedno me je strah, da bom ali omedlela ali bruhala kje v javnosti (neprijeten pripetjaj bi bilo tole :zardevam:), zato si vedno ogledam okolico, kamorkoli pridem, si zapomnim kje so wcji in kaj za se usest, pri sebi pa imam vedno vrečko. In potem se mirim, saj se nič ne more zgoditi, saj imaš vse pod kontrolo, če pa tudi to ne pomaga pa hitro kličem koga, ki pozna moje probleme in se malo zamotim s pogovorom. Govorim si še, da v primeru, da vse to ne bi zadostovalo, lahko še vedno pobegnem domov. In vse to ponavadi pomaga. Ponavadi si tudi vnaprej pripravim izgovore, če bi mogla pobegnit in pa seveda si zasiguram eventuelni pobeg domov. Npr.: ne grem nikamor, kjer sem odvisna od koga za prevoz domov, sploh če ta človek ali te ljudje ne poznajo mojih problemov oz jih poznajo in ne razumejo oz nočejo razumeti.
Še vedno pa imam par takih krajev, kamor si zaradi slabih izkušenj (napadov panike) ne upam. Ampak tudi te pridejo na vrsto. Kmalu upam :pomezik:
Veliko sreče in moči pri borbi proti strahu želim vsem. Zmoremo vse in še več;)

Lp Mačica

mene daje panika, da ne bi spet doživel epileptičnega napada :(

Mačica k sem te brala sem se prav smejala sama sebi,
ker imam tudi vedno vse naštudirano: izhod, kam se usest, kje mam avto....
Vedno sama peljem, da sem neodvisna kdaj odit ipd....

Od vseh strahov je najpogostejši strah pred omedlevico.
(pa še nikol se mi ni to resnično zgodilo)
Ta me matra.....ta me plaši...v teoriji g aobvladam,
v praksi jo popiham "na varno".

Uf pa tale most na oto "Krk" je tudi letos nekam visok, ozek in nestabilen.
Preden pridem dop njega je podzavest na delu...straši me..jaz pa uspešno odganjam....
Ko se peljem čez se koncentriram na vožjo..počasi...da bi lahko ustavila v primeru "omedlevice"...
Ko pa sem čez takrat začutim mehke roke, noge in kot neko dregetanje v njih...
"Mimo smo"...to je odrešitev zame...
Samo zdaj hrvatio gradijo take vrtoglavo visoke ceste na stebričkih (nad Bakarjem),
da je tudi tam potrebna že moja maxi koncentracija....
Tunele pa sem prenašala brez posebnosti...zanimivo, ker včasih me pa tam stiska..pa sape zmanjkuje...

Sej k mine je smešno, k vidim kok "je v glavi" in kok cviknem ko začutim kak mini telesni simptom.
Umiram...huda bolezen..panika..konec sveta...obupni občutki...
K je pa mimo se pa vprašam ja kaj je bla taka drama potrebna...

Sem si zadala za cilj: (nekoč nekdaj)
Da ko me prime strah pred omedlevico, da grem KORAJŽNO in SAMOZAVESTNO naprej in makar padem dol, umrem ali se zgodi karkoli...si dopustim da vidim kaj bo...
In ker predvidevam, da ne bo NIČ NAROBE...pol bi po moji logiki po tej preizkušnji mogli strahci pred tem izhlapeti zavedno...
Je res lahko tako preprosto?

Meni se dogaj, da ob določenih dogodkih dobim otrplr roke, bolijo me, ali pa se mi noge in roke začnejo tredt in se ne morem obvladat. ali pa če grem ko kolesarim čez majhen, res zelo majhen mostiček, me je vedno strah, ker je ozka pot, da ne bom speljala....
ali bi temu tudi lahgko rekla paničan motnja?

oi...
jz mam tut vse mozne resitve v sili splanirane,kamor koli grem:)
jz mam pa strah da bom znorela,da bom zgubila nadzor nad sabo... (ni fajn obcutek...)
in pol si v glavi splaniram vse v primeru tega....

Prav ta občutek je ful tipičen. In, ja vem, grozen... :jok:
In 100% se to ne bo zgodilo. Ne zmeša se ti od anksioznosti.
Ampak v to verjet in živet kot da se ne dogaja nič....to je pa ful težko.

Pravzaprav nam manjka zaupanja vase, v življenje...v to, da so to le občutki telesa, ki so nerealni.
..oziroma je "alarm za nevarnost" v nepravem trenutku...in če ga ignoriramo je čez nekaj minut vse ok.

ja sej vse to jz vem,samo k stisne pa stisne...
sej zdej mi gre ze dost boljse...

Pozdravljeni,

Sem nova na vašem forumu, vsaj aktivno. Sem ga že večkrat prebirala, kadar sem bila v stiski, sedaj pa sem se morala oglasiti, ker sem v še večji stiski.  :(

Imam težave z strahom (očitno, a ne  :o, drugače ne bi bila tukaj). Na kratko, lahko rečem, da se bojujem z občutkom strahu že vrsto let. Tu in tam (enkrat na leto) obiščem svojo terapevtko, da mi vlije malo boljši občutek, vmes sem tudi 6 mesecev bila na Paroxatu, potem se je stanje izboljšalo za pribl. 1 leto. Sedaj pa se me zopet loteva ta strašen občutek. Težava v meni je ta, da odkar me je pred leti presenetila ta presneta panika, sedaj trepetam od straha, da se zopet pojavi.
Najhujše je ponoči (noč ima svojo moč pravijo), ko se prebujam še tu in tam občutim strah, nemoč, nesigurnost,... .
Moja največja težava sedaj je potovanje z avtobusom. Čez kakšnih 10 dni namreč potujem proti Yu z busom na obisk k sorodnikom, sama. Ni me strah vožnje z avtobusom kot takim, strah me je vožnje 'od doma' in večji del poti bom potovala ponoči, kar je najhujše zame. Se tolažim s tem, da bodo na busu še kakšni sopotniki in tako ne bom 'sama', če bi potrebovala tolažbo, a je strah vseeno prisoten. Hkrati pa si neizmerno želim odpotovati in muči me dejstvo, da ima ta strah oblast nad mano. Če slučajno ne grem, bo to zame še hujše. Moram iti!!!! Pomagajte mi in mi svetujte, kako naj se pripravim na svojo pot. Ob sebi bom imela Xanax (nazadnje sem ga morala vzeti lani, ko sem šla na letalo in se je pojavil isti strah, ko sem odpotovala od doma. Malo je manjkalo, pa bi me morala spustiti ven še preden smo vzleteli. So mi rekli, da bi bilo škoda vozovnice  :sesmejem:, nakar sem vzela Xanax in zadevo rešila).
Strah me je, če v kakršnem koli primeru Xanax ne bi bil učinkovit in bi zagnala strašno paniko. Ko me je strah, me je strah, da bi izgubila nadzor nad sabo, počutim se nemočno.


Aslan, se čisto vidim v tvojih besedah (kar se pomanjkanja samozavesti tiče).
Ali s tem, ko ignoriramo občutke ti ne postanejo čez čas še bolj močni???? Bojim se tega, da občutka ne bom mogla pregnati!

Prosim, pomagajte mi, da bom lahko odpotovala.

Draga Poletje...hja ja..poznamo te občutke, res.

Pomagalo bo če veš kaj te straši, kdaj te straši.
In si doma pripraviš REALNE odgovore - takrat ko si v neprestrašenem stanju.
Napiši si jih...in vzemi s seboj.

Ko se ti bo pojavila MISEL, ki bi sprožila val strahu...
Si lepo preberi v naprej pripravljene odgovore.

Npr.:
STRAH: tema, noč
Realni odgovori:
- do sedaj  se mi v temi še nikoli ni nič zgodilo
- vse je isto kot podnevi - le svetlobe je manj (imej baterijo za take primere!)
- nisem sama - okoli mene je polno ljudi - vsi so mirni torej nevarnosti NI.
- ko spim mineva čas vožnje hitreje (vzemi si kak nežen CD glasbe ali vodenega sproščanja)
- nemoč: voznik vozi varno in sigurno je za to usposobljen
- sem zdrava in veselim se sorodnikov

-Pomaga tudi osredotočenje na dihanje...dihaj s prepono trebušno.

- Strah ima toliko moči - kot mu jo sama daješ!!!!!
Vprašaj se:
Ali bom potovala bolj varno če me bo strah?
Ali mi bo ta strah kaj pomagal, da sem bolj na varnem kot drugi potniki?
Bo noč kaj manj temna - če bom prestrašena?

Srečno pot in čimprej poročaj kako fajn si se imela. :rozicodam:

Hvala Aslan!!!

Ko bi le bila tako hrabra kot ti, Aslan iz Narnije.  :)

Se vseeno dostikrat "pokakam u hlače" k gre zame...in se situacijam izogibam.
Ampak od danes si PIŠEM tudi jaz....

Psihoterapevti pravijo, da ni isti učinek če samo "veš" ali pa če "napišeš črno na belo"....
Treba je napisat in pol prepoznat svoje izkrivljene misli in jih nadomestit z realnimi.

Naše misli sprožijo čustva - odziv telesa....
Torej smo po eni plati sami svojega straha kovači.

oila,
meni je moja zdravnica dala list kjer so bla uprasanja:
custvo ki ga cutim, kaj ob tem cutim, koliko verjamem v to, in kaj bi bilo v najslabsem primeru...
in sm si ta uprasanja ponavljala in vedno manj je bilo %, v kar sm verjela...

Tale panika je le simptom..nevroze..in ukvarjat se le s simtomom je tako kot da bi imeli rdečke in bi zdravili bolezen z brisanjem vsake pikce posebej.

Vemo tudi, da pretirano zniževanje vročine pri gripi ni pametno, ker je le - ta obrambna  telesa...

ukvarjat se le s paniko je ukvarjanje s simptomom, ki nam hoče nekaj pomembnega povedat o nas...mi pa s e tega želimo znebit..

Sicer pa nas večina ve da so v ozadju panike zelo neprijetna čustva....občutek brezizhodnosti, brezupa, osamljenosti itd...ful neprijetna čustva.....a je rešitev res le v potiskanju le - teh? Samo zato, da se bomo malo bolšlje počutili..želimo postisnit vso to nepriejtnost nekam v nezavedno....da naprej uničuje našo duševnost in telo....v ozadju,...

Strah pred paniko je točno tak,
kot ko te piči kača in se bojiš vsakega klopčiča vrvi.

Vsak (nekoč neopažen telesni znak) nas prestraši.
Takoj pomislimo na paniko.

Dokler panike nismo poznali, nismo nobenim mravljincem,
mrzlem potu, ko se stemni pred očmi k hitro ustanemo...pripisovali NOBENEGA pomena.
Zdaj pa so to za nas katastrofalni znaki, ki napovedujejo paniko.
In samo zato postanemo tesnobni in paniki s tem na široko odpremo vrata.
Privabimo jo.

Z pozitivnim odnosom in pozitivnimi mislimi....smehom in sproščenim telesom,
nima panika kaj delat.


Ta čustva si sami pridelamo. Ker tako razmišljamo o sebi, situaciji.
Ni izhoda - aha - tukaj torej ne smem imet napad panike...nimam kam pobegnit...
In že si v zanki - samo in zgolj zaradi teh izkrivljenih misli.

Tukaj nič nikamor ne potiskaš....kar se čustev tiče...lahko jih mirno izživiš v svoji tesnobi in strahu in čakaš svoj napad panike...jim daš krila čustvom, da se razvijejo in še z mislimi jih krepiš.

Lahko pa zaznaš svojo misel "o brezizhodnosti" in se zaveš, da je nesmiselna.
Pogledaš na situacijo realno in vidiš, da ni nobene nevarnosti zate,
da si zdrav in sposoben obvladat situacijo v kateri si.
Kolikokrat si jo že, le zakaj je ravno zdaj ne bi?
In te NOVE misli nadomestijo tiste prestrašene misli.
Te NOVE misli sprožijo ugodje in prijetna čustva....

Tok o STRAHU pred paniko.
Ne ta strah ni zato, k me je enkrat mama 20 minut kasneje prišla iskat v vrtec.
Ta strah je tukaj in zdaj in ima realno podlago - v naših napačnih interpretacijah
sebe in dogajanja okoli nas...

Zagovarjati samo eno plat zdravljenja in tumbati eno te isto je pa res PRE-komerno in kot beseda pove čez vsako mero...
Tako tudi nima smisla polemizirati. Običajno človek sam ve pa konec koncev so to potrdile številne učene glave, tudi pri nas, da je brskati po preteklosti zguba časa in je treba gledati naprej. Eno je, biti si na jasnem, kaj in kdo smo, kako smo živeli in si razčistiti pojme, drugo pa je ujčkanje neke bolečine in iz tega napihniti neznansko velik balon... Zna počiti...

Gremo naprej...

V.

Če me nekdo drži nad prepadom je panika , ki nastane logična..če me pa grabi panika ko grem po cesti je pa nekaj popolnoma drugega...

Ja, pomeni lahko, da si sredi lepe pokrajine dolgo vozil po avtocesti v miru in blaginji, nenadoma pa je zmanjkalo bencina ali pa je počila guma, nerodno si reagiral in si zgrmel v prepad...

Pojavili so se panični napadi...

V.

Ne razumem...sorry

Če te zgrabi "kar z nenada in na lepem" je to znak da je nekaj narobe.
Ne telesno, ampak pshično...
Vsak človek skoraj doživi 1 pančni napad v življenju.
Če se ponavljajo je to panična motnja.

Vemo, da je to reakcija fizičnega telesa, na notranje stiske.
Na nekaj kar ali tlačimo, ali trpimo ali si ne upamo povedat...čustvena stiska.
Ki ni nujno, da izvirajo iz otroštva..lahko pa.
Lahko je vzrok smrt partnerja naprimer.

Strah pred ponovno paniko z otroštvom veze nima.

Ko te bo 1x zgrabilo sredi ceste...boš pobegnil "na varno".
In odtlej bo zate "cesta" nevarna situacija.
Kadar boš moral sam po njej boš razmišljal o tistem dogodu panike.
Podzavestno ali zavestno...strah se zaje v kosti...
In s temi mislimi ustvariš nove pogoje paniki...ali vsaj tesnobi.

Zato kognitivna vedenjska terapija pomaga in nauči preseči TE napačne miselne vzorce.
Tvoje vedenje (npr. izogibanje) in tvoje misli odločajo o tem kakšna čustva se ti porajajo.
Saj le TI sam, lahko določeni situaciji pripišeš katastrofalen pomen.
Le TI sam se spominjaš kako je bilo, ko je bila panika...
In TI sam pripišeš tem dogodkom velik pomen in se ne želiš osmešit pred drugimi
npr. z bežanjem iz situacije...in ravno ta "tvoj velik pomen" te potunka...

KVT te nauči prepoznat misli, znat realno presodit situacijo...
Počasi smo se navadili na negativne vzorce, in počasi se spet priučimo pozitivnih misli o sebi.

Scorpion ti lahko brskaš po preteklosti do onemoglosti, pa ne boš zato DANES nič bolj srečen.
S tem k (danes) premlevaš VČERAJ, NEKOČ, DAVNO NAZAJ - ti zmanjka časa za živet DANES.
Danes, ki je neponovljiv, enkraten in minljiv zavedno.

Carpe diem.

Zanimive racionalizacije, Aslan...To, da panika nima nobene veze z otroštvom je tvoja racionalizacija, ki z objektivno resničnostjo nima nujno povezave.....

komaj se prebijem skozi to racionalno grmovje KVT ideologov...in vedno manj razumem...

Misli si sami sproduciramo..misli na paniko...čemu? Zakaj si jo nekateri sproducirajo drugi pa ne? Tako daleč Pa Kvt ne gre več...instant terapija zame...

Emm, verjetno iz istega razloga zakaj nekdo ne pade v depresijo tudi če je bil zlorabljen v otroštvu, nekdo drug pa ja. Ker smo različni? Ker imamo različne načine spopadanja s stresom in stresorji? Različne obrambne mehanizme? Itd, itd, itd.....

Če ne padeš v depresijo , torej če nimaš izrazitih nevorotičnih simpotomov, še ne pomeni, da je v tvojem življenju vse o.k. Obstajajo različne oblike posledic...alkoholizem, problemi v medsebojinih odnosih..itd.

Sicer me pa zanima kaj bi rekli tisti , ki verjamejo, da nevortični simptomi, ne izhajajo iz otroštrva na odgovor, ki ga je dala Dr. Andreja Pšeničny na tem forumu mladi žesnki, ki ima težave s samopodobo...Njen odgovor je precej dolg in govori predvesm o odnosih  v otroštvu...No, Aslan in Vesna...me zanima vajina razlaga v z zvezi s tem..Mogoče pa lahko kar psihologinji na forumu naravnost povesta, da kvasi neumnosti..

Sicer pa so vse tri sodelujoče psihologinje na forumu bolj analitično naravnane...ne vidim nobenga KVT jevca...

Če me že nagovarjaš..

Nisem poklicana, da bi ovrgla teorijo in način zdravljenja Pšeničnyjeve ali kogar koli drugega. Jaz spoštujem ljudi, ki so premagali svoje težave na ta ali oni način, nikakor pa ne sodim o poteh, ki jih pri tem ubirajo...
Seveda pa to ne pomeni, da meni njeno ali njegovo zdravljene pomaga, mi je všeč, se z njim istovetim..
Ponavljamo se v nedogled..

Če nekomu pomaga Rugljeva metoda, mi je fino, da mu. Meni pač ne bi. Ker mi moja trenutna podoba (v nekem določenem obdobju) ne dovoljuje, da bi sebe postavila v pozicijo, ki jo npr. njegov nivo terja od mene... Bolj konkretno: meni je pod častjo, se mi zdi ponižujoče, da bi sebi dovolila imeti učitelja in se mu pustiti voditi.. To nikakor ne pomeni, da se ne učim in da nisem imela učiteljev... Sem. In jih imam. Ampak si jih ne izbiram načrtno in zavestno... Življenje samo poskrbi za to..

Morda spet ne boš razumel, scorpion.. Pa niti ni važno. Morda pa kdo slučajno bo... Ker..., izbrati način do najboljšega možnega počutja, je individualen.. In če se ob nekom, terapevtku, psihiatru, zdravilcu ipd., počutim butasto, ponižano, trapasto in še kaj... - pač ta pot zame ni prava... Enim je pa ravno to lahko všeč, se v neki terapiji najdejo... Kar samo potrjujejo, da smo si različni...

in ZATO je prav nesramno, neumno pa še nedostojno metati vse ljudi v isti koš in terjati v nesmrtnost en način napredovanja v življenju...

Ker, za Boga, učim se lahko tudi od tebe, Scorpion, ampak šele takrat, ko bo čutiti, da boš vse to znanje akumuliral dokončno in prestopil črto, ki je zaenkrat krožnica...

pa lep pozdrav,

Vesna

Saj te razumem Vesna..Hecno se mi pa vseeno zdi, da se tolk ljudi tukaj še vedno oprijemlje teze, da nevroza (in vse njene izpeljanke ...obsesije, fobije, depresije itd) nimajo ničesar z našim otroštvom..kot je to lepo, jasno izrekla Aslan..

Psihologi na tem forumu potem očitno plozajo stvari, ki gredo mimo ušes...

Hudo dober odgovor Vesna...REs mi je všeč napisano!

In se popolnoma strinjam...vsak zase mora najti tisto terapijo ob kateri se primarno dobro počuti in ji zaupa, in ja lahko so terapija že samo ljudje okoli tebe...sto ljudi sto čudi...vsak išče svojo pot, bistvo pa je, da drug drugemu dovolimo in spoštujemo to iskanje.

Niti ni treba iskati tako daleč..na forumu so strokovnjaki, ki odgovarjajo na vaprašanja.....Lahko se kaj kdo nauči..ne le, da se izgublja v svojih racionalizacijah in iluzijah...

Eh, Scorpion, tvoja krožnica je samo čedalje večja in daljša...
Zakaj to rabiš?

Kdo se tu izgublja?

Pusti aslan, mene in strokovnjake... Kaj si se naučil ti? Kaj sem se jaz? Naj ostane pri meni... Prav?

Zakaj je treba štrikati?
Saj je čisto preprosto.. Zakaj moramo (po tvojem) potrditi veljavnost in uspešnost terapevta, ki zdravi z bobnanjem? Ma, naj zdravi, naj se tam zbirajo ljudje v krogih, naj jim doni v ušesih in glavi, naj se počutijo odlično, superiorno, svaka jim čast... Lahko jim zaploskam. Lahko pa grem tudi mimo. Naprej. V trgovino, na sprehod ali pa v posteljo. Z dragim ali z Dragom Jančarjem na platnicah...

Kapiraš? Meni pač bobnanje ne pomaga. Četudi ti z vsemi kremplji zahtevaš od mene, da je ravno boben odgovor na vse moje bivše in bodoče nevroze....

Eh, grem na sprehod... Za v posteljo je še prezgodaj..

V.

Preberi si Andrejo Pšeničny Vesna..Se boš še kaj novega naučila..ne le o terapiji z bobnanjem..


Neverjetno..ljudje imajo stvar pred nosom pa je nočejo videti.....

Grem spat...

.

Aslan je napisala takole:
Strah pred ponovno paniko z otroštvom veze nima.

Sem vse jasno povedala, že večkrat, tudi tokrat.
Beri VSE in ne le tisto kar ti želiš prebrat in razumet po svoje Scorpion.
Mislim, da je bilo VSE jasno povedano...

Panični napad, panična motnja in strah pred ponovno paniko so 3 različne zadevce.
Povezane, ampak različne...po svoji naravi...

Meni ni pomembno da TI razumeš ne mene, ne KVT....meni je pomembno,
da JAZ razumem in da meni pomaga.

Vsak zase ve kaj potrebuje in to išče, najde

Kar se ČUSTEV tiče ti zelo priporočam v branje knjigo Emocije, Zorana Milivojevića.

Branje o čustvih je nekoristno dokler bežiš pred njimi Aslan....sicer pa sem o nih že veliko bral..zdaj je treab čutiti...


Želim le povedati, da je treba včasih pogledati kaj takega kar imaš pred nosom in je znanstveno utemeljeno in ne le nek subjektiven newagevski šit...neke subjektivne teorije...


Strah pred paniko pa strah pred strahom pred paniko pa..pa  ..vse to ima en vzrok...Poznam precej takih, ki so se utapljali v lastnih subjektivnih teorijah...res...po dveh treh desetletjih so čisto na istem..premaknili se niso niti za ped...

Zdaj pa je res škoda poučevat nevedne...in si stem prikrajšat spanje...

A to si mislil nase. Kot vem bi rada Aslan pomagala in ne zahteva za plačilo dober spanec.

 
To je pa isto kot bi jaz pisala in mislila. Vesna  :oki: Mislim, da si res v neki krožnici Scorpion.
Najbrž tudi jaz, ker spet pišem na to temo.

Danes ko je v knjigarnah res velik čtiva na temo osebna rast/emocije/bodi pozitiven/privlačnost itd. itd. je res že malo težko ločit znanstveni šit od newagevsekga šita. Nevem kaj je bolj bolano...brati Freudove stavke v smislu "deček se boji konja in se počuti manjvrednega zato ker ima konj večji penis" ali pa "kozmična energija ki prihaja iz vesolja in nas prepoji z samim izvorom vsega stvarstva in nam daje neko kolektivni nagon da smo vsi iz istega izvora".
Meni se zdi da se počutim bolj notranje izpopolnjenega ko preberem kak članek o delovanju LCD zaslona v reviji Moj Mikro kot pa da berem te znanstevne/neznanstvene teorije kako doseči notranjo popolnost. Hočem povedat da imajo tukaj prav le avtorji teh knjig, ker v končni fazi so svoj cilj dosegli in izpraznili nekaj žepov nategovanja željnih kupcev...

Se strinjam BB. 100%  :oki:

Jest ne bežim pred čustvi.
Jih zelo kažem...včasih še preveč...od nekdaj...ja ja od nekdaj.
Berem o njih, da jih bolje razumem!

Moja panika je imela svoje vzroke.
Sem jo pozdravila z zdravili in z spremembo življenja.
STRAh pred njo pa je tisti, ki mi zna še vedno ponagajat.

Mi je pa izziv razumet čustva, razumet sebe.
Zakaj tako reagiram itd...se da kaj spremeniti ipd...
In sem ogromno odkrila o sebi, o ljudeh nasploh, o vedenju ljudi...
In tudi ogromno (četudi zveni samohvala) naredila na sebi, spremenila v sebi...
In ne boš verjel življenje se mi je spremenilo na mnogo bolje...
in jaz sem srečna...za kar sem (samo 2 leti nazaj) mislila, da nikoli več ne bom.

Brez brskanja po otroštvu, se tudi s starši razumem dobro.
Pa se celo otroštvo in še pol nisem.
Čudež...?
Ne, spremenila sem SEBE in spremenil se je njihov odnos do mene.

Midva nimava istih težav in jih zato ne moreva zdravit na enak način.
Ti kot praviš nisi imel napada panike in zato ne veš kaj je strah pred paniko.
Sorry, ampak tako mislim.

Jaz bi dodala samo to : lahko imam isto bolezen kot Aslan - pa imava vsaka svoja zdravila in vsaka svojo terapijo ! Se pa vsekakor podpišem po prispevek od Aslan

lp

Prav imaš biki. Drugače bi imeli vsi popolnoma ista zdravila in način zdravljenja.  :oki:

Vsekakor je panika in strah pred paniko in strah pred srahom pred paniko in strah pred stahom pred pred strahom pred strahom pred paniko...le simptom...

Ni spanec nič zalegel?

Vesna

Meni je terapevtka povedala, da neglede na to, da imamo enake diagnoze in enaka zdravila, niti eden od nas ne reagira enako. Torej nujnost prebolevanja frustracij iz otrostva, osebnih tezav in strahu, je pri vsakem od nas razlicna. Ni res, da smo vsi v tem zosu, ker imamo tezave, ki izhajajo iz prvih nekaj nasih let ... lahko so vzroki tudi v kasnejsih letih ...

Torej, ne obstaja univerzalni recept za vse nas ... in ni samo soocanje z otrostvom tisto ...

LP.

kako ze gre tist rek... sto ljudi 100 cudi...
 :rogi:

Se podpišem. :clap:

I don't belive in it, of course...

Tisto kar doživimo kasneje je mala malca v primerjavi s tistim kar smo doživeli npr. do treh let...


Vsekakor pa nobena terapetska smer ne zanika otroštva kot izvora nevrotičnih težav..in dejstva ,d a travme v  odrasloti niso vzrok temveč le povod nevroze...sej to sploh ni več vprašanje...to so dejstva...Je pa različen pristop h zdravljenju..to pa ja...

Nobena ženska ne more npr. prenesti odgvornosti na svojega moža, recimo pijanca, nasilneža, berzbrižneža,ženskarja itd..."Zaradi tebe sem padla v depresijo! Ti si kriv za to, da imam panične napade!" Mislim, da ni terapevta, ki bi to verjel...

Če se se je ženska zapletla z nekom s katerim je nezadovoljna...in ob njem trpi....potem je že prej bila nevrotična..še posebej če vztraja z njim...

As simple as that..

Sej sem vedla, da me bos spodbijal  :sesmejem:

Kako potem vzgajati otroka po tvoje? Pa sej to je ziva groza sploh otroka pol met? Sej vsako stvar, ki jo naredis, lahko po tvoji teoriji povzroci kasnejse posledice ...

 :zglavovzid:

scorpion, dam roko v ogenj, da te še nikoli v življenju ni ornk zrukala panika oz. panični napad....al pa kar ene par dni zaporedoma....to je šele čudovito doživetje.... uf, koliko bi imel za povedati tedaj....
dej no, malo pretiravaš....ne vsiljuj svojih težav v popolnoma vsako temo, kamor ne spadajo.
Če še nisi doživel popolnega občutja panike oz. paničnega napada, ne moreš vedeti kaj to je, kako to izgleda. Ne govorim o tesnobi...
Panika ima bore malo skupnega s prvimi 3 leti življenja.

Tisti, ki pač misli, da se je vse ustavilo pri letu in pol, naj si da pač dudo v usta, pa bo mir. Za nekaj časa že..

Vesna

..moja klavstrofobija sega v obdobje po 6. letu starosti in nima popolnoma nič opraviti s starši... približno vem, od kje in čemu se je naselila vame, a ...kljub vsem sedanjim razumnim razlagam in odraslemu pristopu še kar trmasto vztraja pod mojo streho  >:(

Meni pa pravijo zdravniki da gledam preveč črno na vse. Da me je zato strah pred prihodnostjo, ker sem bila prevečkrat po krivem obdolžena raznih stvari , predvsem pri starših in kasneje pri partnerjih. Človek se trudi biti dugačen a kaj zgleda da je to v nas samih. OLJA

Verjetno je res nepotrebno, da nadaljujemo debato o tej temi "kaj je krivo za nevrozo?", ker smo jo že velikokrat načenjali in se potem šli "kdo bo koga"..

Moram priznati, da sem bil presenčen, da je še toliko ljudi, ki ne ve tega, da imajo nevtrotične motnje, med katere spada tudi panika, svoje korenine v otroštvu in v odnosih s pomembnimi odraslimi..Ko sem pred tridesetimi leti začel doživljati anksioznost itd. sem najprej dobil v roke , takrat eno prvih knjig stega področja z naslovom "Depresija - bolezen današnjega čsa". Takrat mi je avtor, nemški psihoanalitik, prvič odkril, kaj je nevorza in kaj je psihoza. Nevorza je duševna motnja, psihoza je pa duševna bolezen...

nevrozo je opisal kot posledico čusvene hladnosti in prev stroge, avtoritarne vzgoje. Začetnih psihoanalize in "izumitelj" nezavednega, Freud, je že zdavnaj presežen kar se tiče vzrokov, saj se je ukvarjal predvsem z seksualnimi travmami. Kasneje so ga presegli mnogi njegovi učenci,Adler, Erickson, humanistični psihologi,neonalaitiki itd., ki so povdarili Psihosocialne vzroke za nevrozo....danes je jasno, da gre predvsem za nezadovoljene potrebe iz otroštva, boleča čustva, ki so povzročila nevotrične simptome...

Akli ima otroštvo pomembno vlogo? ..to sploh ni več vprašanje, zato ni potrebe, da odkrivamo toplo vodo, kjer je že zdavnaj odkrita. Je pa res, da se različne terapije razlikujejo po tem aliso bolj globinske ali bolj usmerjene na površinske simtpome..SIcer pa imamo na forumu tri strokovnjakinje in nam morda lahko povedo kaj je na stvari....VABIM JIH, da nam povedo nekaj o tem, da ne bomovedno znova načenjali isto stvar...


Za ilustracijo pa lahko povem kaj je o tem rekel, dr.Jože Lokar, ki je na žaslot umrl prezgodaj in sem ga zelo cenil. Bil je predstojnik Centra za mentalno zdravje..V nekem intrvjuju je dobil vprašanje "kje so vzroki za nevrozo?" in ali so za to odgovrni starši...

Odgvoril je, da na žalost je res, da je družina v kateri smo živeli odgovorna za nevrozo. Takrat je omenil tudi posplošeno mnenje slovenske psihiatrije glede tega. Povedalje, da je v splošnem vzrok v oviranju temelnjih motivov iz otroštva......Če npr. otroku ne dovolimo,da bi izpolnjeval svoje želje oz. dosegal svoje motive, se v njem začnejo porajati frustracije, ki se v nejgovi psihi doživaljajo kot neugodje..

Posledica tega je, da se začne otrok bati tega neugodja in s tem tudi lastnih želja in motivov...začne se bati!!!STRAH GA JE!!! Za nevrotike je značilno, da imajo velike težave pri uresničevanju svojih želja in uveljavljavnju samega sebe..

Jaz bi Lokarja popravil in dodal, da ne gre le za želje, tmeveč za temeljne POTREBE (varnost, sprejemanje, potrjevanje...vse kar spada v pojem ljubezni). Otrka gotovo ne bomo poškodovali, če ne bomo izpolnili vsake njegove želje....če pa bo permanentno v stanju čusvtene podhranjenosti, potem njjegov razvoj ne bo dober...posledica bodo močne čustvene poškodbe...

Kar se tiče mojega doživljanja panike in strahu pred njo..res nimam več težav...!!vejetno moja pot deluje... ;D

Spominjam pa se, da sem leta nazaj brezglavo tekel ure in ure po gozdu, ker sem bil v čisti , peklenski paniki....nemogoče je opisat moje doživljanje takrat ..drugače, kot z izrazom PEKEL...


Morda malo upanja za tiste, ki se še vedno mučite s paniko......rešitev je..vendar moraš biti na pravi poti... :oki:

Naše strokovne sodelavke pa še enkrat pozivam ,.da stvari pojasnijo, da ne bomo izgubljali toliko energije za prazen nič...

Prvič slišim, da bi "panični napad" trajal tako dolgo... ???
Med tekom, ga niti ne moreš doživet u bistvu.
Panični napad se začne in stopnjuje zelo hitro in traja dokaj kratek čas...in pride v hipu in nepričakovano.
Je izrazito izražen z fizičnimi simptomi na telesu.

Tesnoba in lastni drugi strahovi (npr. vsiljive misli, občutki) niso enaki "paničnemu napadu".

Tukaj smo vsi na poti Scorpion, ampak vsak na svoji....
Ti kot si napisal iščeš rešitev za svoje psihične težave že 30 let..
Zakaj tako dolgo če veš kako rešiti težavo?
Zakaj sploh potrebuješ AD-je? Sej kemija ne bo razrešila tvojega otroštva.

Otroštvo zaznamuje VSAKOGAR!
Srkamo vase vse, nekaj prinesemo z geni na svet, nekaj pa pridobimo z izkušnjam in vzgojo.
To je jasno vsem.

Moje nestrokovno in laično mnenje je takole:
Katerakoli terapija, ki gre globoko v otroštvo, gre zato,
da sam pri sebi prepoznaš pridobljene, privzgojene vzorce...
Da sam pri sebi odkriješ odkod izvirajo tvoje reakcije,
da nezavedno ponavljaš v rani mladosti naučene vzorce...
In ko spoznaš ZAKAJ tako funkcioniraš, kot funkcioniraš...
In se zaveš, da ti stari vzorci pravzaprav tebi otežujejo razvoj..
Takrat je treba preiti na DANES, TUKAJ in ZDAJ...
In te stare vzorce presežti, prerasti, se kaj na novo naučiti.
Postaviti nove vrednosti o sebi, okolju....

Torej nismo mi proti in ti za....in nismo nevedni in ti razsvetljen.
Smo le na različnih fazah svojih, sebi lastnih poti...

Debartiramo tu o STRAHU pred morebitnim ponovnim paničnim napadom.
In ta strah se lahko kroti na mnogo načinov....cela paleta jih je...
Vsak izbere sebi ustreznega....
Niso pa to stvari, ki se zgodijo na klik, kar čez noč.....

ja, Aslan pa je bilo tisti dan 14.2.1979...cel dan sem bil v paniki in to v totalni..v temi..v peklu..in sem tekel in tekel...kot nor, saj sem že morda bil..in naslednji dan sem odšel na polikliniko do dr.petelina in ga prosil, da me nekam vtakne., da si ne bom kaj naredil..in me je poslal na PHP..Tam so me umirili s tavorjem..zelo močno pomirilo, ki danes  ni več v uporabi, se mi zdi..in tako sem v nekem polsnu preživel 14 dni....bilo je res peklensko in ...sem prežiivel ...trideset let za tem sem še vedno živ in marsikaj sem naredil od takrat in marsikaj lepega in manj lepega dožival.ŽIVEL SEM...sedaj se mi zdi, da mi ne more nihče več soditi, niti sam bog...
In takrat sem na predstavitvi rekel, da bi rad še živel, ker sem bil tako mlad.Predstvaljaj si Aslan, da tisti napad, ki traja pri tebi nekaj minut traja ure....težko, a ne?
 

Res je Aslan, sama tesnoba (z neg. mislimi & občutki) še ni panični napad ... čeprav opažam, da jih dosti takoj, ko prepoznajo kakšnega izmed naštetih simptomov paničnega napada pri sebi, kar sklepa, da imajo napad.
Se pa strinjam s scorpionom, da napad lahko traja dolgo časa, dlje kot 15-30min., kot večinoma slišimo (tudi od psih.) ... Saj verjamem, da večinoma trajajo po tolko časa, ni pa res, da ne more trajat dlje ... sem ga tudi jaz že doživljala po celo uro ... in se potem ni malo umirilo za več kot pet minut, pa spet jovo na novo ... veliko jih misli, da to ne gre in ko kdo to napiše sklepajo, da pretirava (pa sem sama nagnjena prej k 'blagemu' opisu kot k pretiravanju) ... nekaj časa (pred parimi leti) je bilo pri meni tako po cel dan in še del noči (sem spala samo po eni dve uri, tudi tri ... ko me je vse to tako zdelalo, da me je zmanjkalo) ... to je res norija!!! Že napadi, ki pridejo za 15min. in 'mir' so ful neprijetni ... si ni niti za zamislit kako s*anje je eno in več urni napad.

Napad panike, ki bi z najvišjo intenziteto trajal več kot 15-20 minut ni možen, ker po tem času izčrpamo zaloge adrenalina v telesu. Potem je potrebnih par minut, da se spet obnovijo. Sicer sem tudi jaz imela panike po eno uro in več, ampak je krivulja intenzitete nekako vijugala, tako da so bila obdobja tiste slepe, hude, vseobsegajoče panike, ki so ji sledila obdobja hude tesnobe in strahu, ki so se potem spet prevesila v najintenzivnejši strah na svetu. Ampak tudi to slej ko prej mine. Nihče na svetu še ni ostal za vedno ujet v tem. Še nikoli v zgodovini človeštva. Tako da, ne glede na to kako hudo in intenzivno je, BO minilo.

če je bilo vmes za minuto, dve tako, da se temu strokovno ne bi več reklo panični napad ne morem trdit, ker takrat ti itak ni kej dost jasno ... ampak tudi tisti vmesni čas (če sklepam, da je bilo tako) je bil grozen ... jaz sem se tresla totalno, mislila, da bom znorela, zraven mi je gor dvigovalo, a bruhat nisem imela kaj, ker jesti nisem mogla itd. itd. ...

Podpis. Še noben moj panični napad ni trajal 10 minut. A-a. Ko je prišel prvi je trajal par ur, tako da se mi je že "mešalo" in sledili so še , grozni, vndar krajši, kar tako v intervalu. Samo jaz v taki situaciji nebi mogla teči.
Jaz se v taki situaciji koncetriram na vse svoje ude in čutila in upam, da bo kmalu minilo.

Tako je. Kar se tiče "paničnega napada" je to res.

Lahko pa te tak panični napad spravi v agonijo strahu...straha pred tem kaj se dogaja s teboj, straha pred izgubo razuma...straha pred smrtjo....
In če pojma nimaš kaj se s teboj dogaja - pol si z razlogom preplašen.
To lahko traja..in traja....ni pa več to panični napad kot tak.

Če bi tebi Scorpion nekdo takrat povedal, da je bil to panični napad, da ni nevaren, da bo minil če se boš sprostil....bi bilo lažje..ČE BI VEDEL...bi razumel dogajanje v tebi...tako pa si verjetno bil prepuščen sebi in svojim mislim, o tem kaj se dogaja s teboj...in tvoja reakcija je posledica vsega tega..
Ja je grozno, seveda je grozno. Smrten strah.
In verjetno doma nisi imel podpore in si bil res sam sebi prepuščen.

In jest vem kako je če imaš panični občutek cel dan....če imaš strah...če se treseš in misliš,
da umiraš oz. boš znorel...ampak od tega celega dne je to le en ali dva resnična napada panike, vse ostalo je naš strah pred tem ali po tem....in to NI več "napad" - o tem je bilo govora.
Nisem ustala nekaj dni, niti na wc nisem šla sam...oz.sem šla s Helxi v roki...in v želodcu...

In ta STRAH, ki nam ostaja še danes..to je strah pred tem, da bi se to ponovilo.
In smo pozorni na vsak minimalen simptom.
In ta poozornost na simptom, rodi še naslednji in naslednji simptom.
Razumeš zdaj zakaj STRAH PRED PANIKO?

Tavor je jemala moja babica se spomnim.
Meni so dali pa Apavrin na urgenci...po hudem paničnem napadu.
Takrat morajo TELO in PSIHO umirit in nato se logično nehajo simptomi.

Če si sproščen NI POGOJEV za panični napad!!!!!!

A lahko jaz vprašam kako je možno doživeti prvi panični napad, če sploh ne veš, da ga lahko dobiš?
Jaz se spomnim svojega prvega...sem prišla iz službe , pač vsakodnevnost me je itak dajala in se me je lotila silna nejevolja, ko sem prišla domov. Komaj sem pojedla in potem se je začelo. Neznosen nemir v telesu, tak, da nisem mogla sedeti in sem hodila gor in dol in se spraševala kaj mi je in potem bum...tresenje, slabost, žeja!

Seveda sem takrat vse to pripisovala bolečinam v želodcu.

Skratka še dobra dva dni sem bila tako za silo, vse pa sem pripisovala bolečinam v želodcu.

Drugi napad je bil čez kakšnih 10 dni v kinu. Spet isto! Neka čudna nejevolja in nesproščenost in bum. Slabost, vrtoglavica, strah! In spet bolečine v želodcu, ker me je vsakič sililo na bruhanje. Take težave sem imela, da sem šla na gastro, kjer niso odkrili ničesar razen suma na bakterijo in sem jedla močne tablete skoraj cel mesec. Največja ironija ob vsem tem pa je bila, da me je želodec še vseeno bolel.

Šele po dolgem času sem odkrila, da sploh ni želodec kriv ampak glava (btw. shujšala sem cca. 8 kg pa že prej jih nisem imela nič preveč).

Kako je možno?

Zdaj, ko že dolgo vem kaj mi v resnici je, so bolečine v želodcu izginile (poleg še mnogih simptomov). Popolnoma. zredila sem se na svojo težo in imam normalen in zdrav apetit.

da bo minil, če se bo sprostil ... ha ... itak ... samo, ko si najbolj v riti ti to ne rabi kaj dosti, vsaj meni takrat ni, ker se sprostiti nisem mogla ... sej pravim, to, ko sem bila res najbolj v riti ... nikakor ni šlo ... pa jaz sem imela postavljeno diagnozo (psih. mi res ni veliko razlagala, je pa rekla, da bodo str. učinki minili in da imam anksioznost, paniko ... fant je po internetu prebrskal itd., ni, da bi sploh ne vedela kaj je to ... a takrat bi stavil vse na svetu, da s tabo je nekaj hujšega narobe, vsi so mi tumbali, jaz pa svoje ... ker ti to čutiš in ... ah, sej vemo kako je) ... in meni so tudi domači stali ob strani

to kar se mi je dogajalo (kar sem prej na kratko opisala), ki je trajalo tudi po cel dan - verjemi, nista bila samo eden, dva panična napada ... vrstili so se non-stop ... ampak jaz nisem imela nobenega pomirjevala (ne vem zakaj, psih. mi jih ni napisala ... jaz pa tudi nisem bila še tolko seznanjena, da bi sama kaj rekla) ... ko so me potem peljali k dežurnemu (večkrat seveda) sem vedno dobila Apaurin


sej pravim, čist možno, da so na __ min. bile pavze med napadi (tiste, ki jih nisem zaznala zaradi močnega strahu, fiz. počutja), ampak eden, dva napada ... ne neee ... dosti več jih je bilo v enem dnevu!

O paničnih napadih se vse več piše tudi po medijih.
Če poznaš simpotme, lahko pri sebi sam prepoznaš prvi napad panike.

Sama nisem imela pojma kaj je to..še nikoli prej nisem slišala za to v življenju.
Tko da je bil strah kaj se dogaja z mano zelo velik.

Skoraj vsak doživi en panični napad tekom svojega življenja.
Tako pravi stroka.
Če pa se panični napad večkrat ponovi v določenem časovnem obdobju...se to šele razvije v panično motnjo.

Panični napad se vedno začne znenada in doseže svoj vrh v prvih 10 minutah.
Sami s svojim strahom (kaj se dogaja z mano) izzovemo še več dodatnih simptomov...

Ker je občutek tok grozen...se je tok težko "umirit"....sprostit...kar pa je učinkovit način da panika odide.
Dokler smo v krču in napeti ima panika vse pogoje da razgraja v našem telesu.

a smo dojemljivi samo za tiste stvari, za katere vemo, da obstajajo ? a-a ...




hm, tole pa ne razumem ... kako je možno - kaj ?

moonica to je blo 2x eno in isto vprašanje?   ;D  :laughing:

aaa ... itak ... buča jaz :007:

Jah ne nismo dojemljivi samo za tisto kar vemo, ampak v tem primeru...ja? Glede na to, da se skoz izpostavlja dejstvo, da to vse dela psiha in da če ne bomo razmišljali ne bo prišlo do tega. Ja kako mi lahko dela psiha, če nevem, da mi dela.  :unsure: :unsure:

podzavest Putka, tam je lahko sve i svašta

telo nam marsikaj pove ... jaz sklepam, da se nam v podzavesti nakopičijo stvari, ko tam 'gre že čez rob' udarijo telesni znaki ... teh pa se mi ustrašimo in to vse skupaj poslabša ...

To je nekako res in človeka v akutni fazi pomirjajo.
Če bi mi to kdo povedal pred 9 leti, bi bilo vsaj za kanček ali pa za kak mesec celo bistveno drugače. In bolje.

Zato z vso odgovornostjo trdim, da bo boljše. In enako z vso odgovornostjo lahko rečem svoji internetni sotrpinki (no, jaz sem imela težave tudi med nosečnostjo), da BO minilo! In sem vesela in srečna, da lahko pomagam z znanjem in vedenjem ter lastno izkušnjo, da tudi prisilne misli minejo! Da si lahko sami pomagamo, kot kaže tudi z zdravili, vendar zagotovo mine. Ker itak mine vse slabo, pride pa vedno potem dobro.

In dobro je treba negovati, tudi s svojimi mislimi. In z mislimi, ki jih nekomu in o nekom mislimo.

Zato res upam, da se čim prej tisti, ki vas grabi panika in prisilne misli, pomirite in vsaj veste, da mine... In to res iz srca želim.

Ta trenutek najbolj Koki..

Vesna

Saj prvič sploh ne veš, da je bil panični napad. Prvič in drugič (in mogoče še večkrat) sploh ne veš, da te to kar doživljaš ne more ubiti, te poškodovati, niti te pahniti v "norost", zato je pa toliko bolj grozno, ker ne veš kaj se ti dogaja. Jaz ne vem, če bi lahko še kdaj doživela tako grozo kot takrat, ko sem bila prepričana, da bom umrla, ker takrat nisem vedela, ker mi ni noben povedal, da se od tega ne umre.

Ljudje večinoma za nazaj izvemo, da je bil tisti novi, neznani, grozljivi občutek panika. In ker je naše telo narejeno tako, da se nevarnosti izogiba; panika pa se pojavi, ko napačno (ali pa pravilno, če nas zagrabi ko v gozdu srečamo medveda) ocenimo situacijo za nevarno. Naši možgančki si naredijo spominske poti. Npr. v gužvi v trgovini se ti je enkrat zgodil napad panike z vsemi simptomi. Možgani (napačno) povežejo gužvo in trgovino z nevarnostjo. Zdaj se bojiš gužve in trgovin. To je evolucijski proces, ki nam sicer pride zelo prav, da ne rinemo v brlog k medvedom ali tekamo v goreč gozd, nas pa ovira, če imamo panično motnjo. Panika pri nas nikoli ne pride iz zunanje situacije. Panika v situacijo pride z nami, mi jo prinesemo s seboj, jo negujemo, ji prigovarjamo da zraste ("joj ne" ali "kaj pa če..") in nas ne čaka za vogalom, na letalu, v trgovini ali dvigalu.

Ker pa je evolucijsko gledano bolje, če situacijo ocenimo kot nevarno tudi če ni, kot pa da jo napačno ocenimo za varno, je potem potrebnega dosti več časa in ponovitev in vztrajanja v situaciji, da se ta strah izgubi. Zato so tako zelo pomembne redne vaje, redno izpostavljanje, redne miselne vaje, redne sprostitvene in dihalne vaje itd.. Vtisniti si moramo druge vzorce, to pa vzame dosti časa. Ni dovolj, da samo "vemo", zakaj in kako se nam zgodi panika, potrebujemo tudi redni dril, da se zadeve zares usedejo. Tudi če se nam zdi brez veze čečkati po listih in delati neke vaje, ki nam že dvakrat niso pomagale... Tudi iz fitnesa ne pridemo z mišicami ven že po enem obisku, in tudi mišice ne zrastejo, če samo beremo o tem kako se dviguje uteži in razumemo proces krepitve mišic. Treba je ven, treba je aktivno spreminjati sebe in svoje odzive in poskušati znova in znova.

Uf, spet sem napisala trikrat več kot sem nameravala...

Thanks punce  :rozicodam: in anchi za tako super razlago.  :rozicodam:

Dr. Anchi  :clap: :clap:

panični napadi so samo eden od simptomov.Prepričan sem, da nobeden nima le občasnih paničnih napadov in ničesar drugega..jaz sem imel cel sklop simptomov od totalne panike do prislinih misli, nemira, hude potrtosti in bolečin pri srcu..ko je eden simptom minil se je pojavil durgi..Tesnoba je mačji kašelj v primerjavi s tem....Zato pravim, da ni rešitev v odpravi simptomov..

Jaz sem bil v fazi popolnega , konstantnega nemira....ki je bil po intenziteti podoben stanju panike....gre za subjektivno doživljanje hudega trpljenja, ko si v temi, ko te je nenehno strah, ko ne vidiš izhoda, ko se ne moreš umiriti..jaz sem to doživljaal dneve in dneve..je pa stanje včasih kulminiralo do neznosnosti..takrat je bila panika..

govorim o mojem osebnem, subjektivnem doživlajnju in ne o definiciji..lahko vam rečem dragi sotrpini..BILA JE KALVARIJA..ne poskušajte razložiti pekla...

Nihče ne bo nikoli vedel kaj sem doživlajl dneve, tedne, mesece in leta, v časih ko je bila nevroza še čisti tabu in sploh nisem vedel za kaj gre....to bo moja skrivnost za vedno...skrivnost moje duše..

Pa sem z dopusta. Na momente prava grozaaaaaaaa!!!
Že ko sem sedla na vlak za Ljubljano se je pojavil prvi napad panike (klaustrofobija zaradi zaprtih oknov na vlaku). Drugače ni šlo kot da sem vzela Xanax. Potem pridem v Ljubljano, vse OK dokler ne sedem na avtobus na katerem bom morala presedeti 14-16 ur. Le kako bom zdržala, a ne bi bilo bolje da izstopim že sedaj, so bile moje misli. Po drugi strani pa sem se spodbujala, da jaz to zmorem in nekako je šlo. Potem sem celo začela uživati in prestala sem pot.
Kadar sem bila pri sorodnikih je bilo vse OK, ko pa sem nekaj dni sama potovala se je ponovno javil občutek straha, nemira, nesigurnosti, ... pomirjal me je le Xanax.
Ko sem se morala sama vrniti domov z busom (kar pomeni zopet 14 ur vožnje z busom) se je zopet pojavil strah, občutek da ne bom zmogla, ... in ponovno me je potolažila tabletka. Skušam jo čimmanjkrat vzeti, tako sem v teh 14 dneh pogoltnila 'le' 4 Xanaxe.

Grozno je tako živeti. Jezi me občutek, da sem omejena, da ne morem biti svobodna. Skušam se spodbujati a je kljub temu težko.

Omejitve si postavljaš sama....

Res ni lahko se učit "verjet vase in v to da bo vse ok..."...
Ampak se da...vaja dela mojstra...

MISLI..?? zakaj misli da smo nemočni, bolni...da je situacija neizbežna...
S tem si omejujemo svobodo.

Misli drugače, misli sebi v prid...misli lepo in lažj eti bo..
Načrtno je treba misli preusmerit....

Prav tako kot smo se leta in leta učili in navadili misliti negativno, katastrofalno in risat v domišliji slabe scenarije. Zdaj je naloga obratna. Popravljamo, radiramo, spreminjamo...

Ni univerzalnega recepta, vsak sam proba kaj mu sede in kaj ne.
Meni zaupanje vame zelo pomaga....vera vase...in to da se zavem da so strahovi čist nesmiselni...in so nerealni...

Pa sproščanje raje prakticiraj....namesto Xanaxa!!!
Dihanje....umirjanje...osredotočanje...
In to je odlična naložba v prihodnost....
Xanax je le začasna "omama"...ki ne reš nič - lahko le poslabša...na dolgi rok..

sam zmogla pa si!

ej pohval se...14 ur bus...mater sej je zalogaj...lej naslednjič na potovanju bojo pa sam trije xanaxi...pa pol dva pa eden in na konc nobeden...

Nisi omejena...sam strahci delujejo...veš pa sama da gre in da zmoreš, gut? :)

res ja..BRAVO!!!!! :clap: :clap:

U ja, jaz si pomirjevala sploh niti probati ne upam. Sem bila v Barceloni pa veš kaj mi je dogajalo, huh.  ???

V neznanem okolju, vsak dan neznanka (pač spontano) in neznani ljudje. Mater se mi je vrtelo sto na uro. Samo veš, ko sem prišla nazaj sem bila tako zelo močna. In z vsako težavo s katero se spopadem, se mi več ni treba. Gre lažje in se mi ne zdi strašno (to govorim za te majhne težave, katerih drugi ne razumejo, vožnja z busom, branje, veselje itd.). Do premagovanja velikih težav in stresa mi še ogromno manjka.

Probajte ljudje. Se spopasti brez kemije, vsaj teh pomirjeval. Gre, samo vero je potrebno imeti.

Meni pomagajo samogovori kot so : nič ti ni, zdaj se vrti potem se več ne bo, poglej kak lep razgled je ali pa vzamem nekaj v roke (npr. fimo ali das maso) pa nekaj delam. Se zamotim s psom, grem na internet in se delam kot da nič ni ali se vležem in globoko diham (črn zrak ven, beli noter, črn ven, beli noter - ne se smejat, res pomaga  :) ) In vsakič je manj tega potrebnega, vsakič ko nekaj premagam bodisi, da se spopadem ali pač ignoriram, je lažje. Samo v to je potrebno RES verjeti.

Zdaj grem na morje in komaj čakam. Vem, da mi bo super. Želiiiim si iti in misel na to me vzpodbuja in mi daja še več zagona in dojemanja, da je na koncu tunela vendarle luč. To mi prvič (po vsej tej moji agoniji) dogaja.  :A) :pomezik: