FORUM Nebojse.si

Že dlje časa pacam tole skupaj. Večkrat sem izbrisla, pa spet napisala... Kdo bo sploh tole bral?! Pa sem se vseeno odločila, da pišem, pišem, ko me bo kaj mučilo. Pišem zase.  :)

Nekateri poznajo mojo zgodbo, nekateri ne. Začelo se je pred 2 letoma s neznanim strahom, ki ga prej nisem poznala. Strah pred tem, da se mi kaj zgodi. Tega si nisem priznala in sem potlačila vase, saj mi je bilo to stanje res - čudno. Nikoli prej nisem imela podobnih težav, vedno bila pozitivna, jaz sem bila tista, ki je vedno rekla: ''ah, daj no daj, ne fantaziraj, nič ti ni....'' Pa se je potem vse obrnilo, ko sem doživela (takrat nisem vedela) svoj ''prvi'' panični napad, katerega je spremljal grozno hiter srčni utrip. Tisti večer sem mislila, da bom umrla. Ko sem noč preživela in naslednji dan šla na urgenco s 156/min pulza, so me vseeno poslali naprej v internistično, kjer so samo ponovili, kar so mi povedali že na naši urganci - panika, paničen napad, tesnoba, potrebuješ terapijo. Nič mi ni bilo jasno. Kakšna panika, kakšen strah? Saj me nikoli ni bilo strah! Ziher je kaj s srcem narobe, zakaj bi mi potem tako bilo??? Dolgo časa sem potrebovala, da sem sprejela, da gre tukaj za problem v glavi. Večkrat sem šla do zdravnika, ko sem sedela tam in nisem vedala kaj naj mu sploh rečem, me je vedno prijazno sprejel in mi govoril, da je to vendarle psihična težava, a, da sem po njegovo vztrajna in, da lahko to rešim. Čas je mineval, dnevi so se izboljšali, strah je nekoliko izzvenel, še vedno pa pridejo dnevi, ko sem čisto na tleh, se zjočem, govorim zakaj je tega treba, zakaj ne morem biti normalna, tako, kot sem bila včasih... So pa tudi lepi dnevi, skoraj brez ankse, mirni, fantastični.. Hodim na terapijo, šele začela sem in ja ne pričakujem, da se bo zgodil čudež in, da se bom nekega jutra zbudila brez ankse. Dejansko učim se živeti z njo, še vedno pa upam, da se je bom le nekoč rešila.

Rada bi mislila na prihodnost, pa se bojim. Bojim se delat velike načrte, ker nevem kaj bo.  Pustila bom času čas in se probala osredotočiti na sedanjost, tukaj in zdaj.

R.

Nisi edina. Tudi jaz sem bila včasih vesela, nasmejana, pridna in pametna deklica. Sedaj se je vse spremenilo. Imam bipolarno motnjo, depresije, manije, panične napade, socialno fobijo. Skušam ostati pozitivna in živeti z boleznijo. Ni lahko, včasih sem čisto obupana, pridejo pa dnevi, ko se imam fajn in vidim, da je vredno tudi včasih malo trpeti, saj vedno posije tudi sonce. Se naučiš živeti tudi drugače. Verjamem, da me v življenju čaka še veliko slabega, pa tudi veliko dobrega in trudila se bom misliti na slednje. Včasih sem mislila, da bi raje umrla, ampak kasneje so se mi začele dogajati zelo pozitivne stvari, zato nikoli več ne bom vrgla puške v koruzo. Stisni zobe, vse bo še dobro!  :) :) :)

Ojla Regina  ;D ,
no če bi jaz na kratko, ampak res na kratko opisala svojo zgodbo, bi jo do pike enako tako kot si jo ti  :sesmejem: :sesmejem: . Enako se je pri meni začelo s strahom in paničnim napadom, za katerega nisem še nikoli slišala.Brezglavo sem letala od zdravnika do zdravnika v upanju na pomoč, vendar so čisto vsi zmrdovali z glavo in mi govorili: to je tesnoba, panika, gospa morate glavo poštimati!!Jaz pa še bolj zmedena, saj sem sveto verjela, da z mojo glavo ni nič narobe, da se nekaj v telesu dogaja, srce, glava, mišice, hmmm... ne vem kaj vse ne. In če ti iskreno povem, še danes, po skoraj letu dni te agonije, pridem v situacijo, ko pomislim, da so dr. nekje falili, nekaj spregledali in da sem ziher fizično nekaj bolana. Težko sprejmem dejstvo, da si res vse te bolečine in slaba počutja sama povzročam z mislimi. In da to stanje toliko dolgo časa traja. Jaz tudi hodim na KVT in k psihiatru, AD sem odklonila že v štartu. Pomagala sem si že z vsem možnim, alternativa, zelišča.. uglavnem gre na bolje, se ne smem niti spomniti, kako je bilo konec leta 2015. Da moraj še 1X čez vse to, pomojem nebi zmogla.
Jaz srčno upam, da nam bo uspelo nekoč zaživeti spet normalno.. čeprav čisto 100% pomojem da ne bomo več nikoli.
Ampak se ne bomo dale kajne??
Lep in miren dan ti želim.

Pozdravljena
Tole izjavo bi izluščila.
Pravilno si se odločila, živi tukaj in sedaj, prihodnost pusti pri miru in se daj presenetiti. Večina, velika večine, če ne že vsi paničarji preveč premlevajo o prihodnosti, sekirajo se glede preteklosti. Napaka!
Ne eno, ne drugo ne moremo spreminjati, oz. predvideti. Ni toliko težko preklopiti in se naučiti, da ne bezamo preveč ne v eno, ne v drugo.
Lepo da hodiš na terapijo, saj ti bo pomagala pri tem.

Lahko ti povem, da se je sama nisem rešila, sem se pa tako lepo naučila z njo sobivati, da me ne ovira več pri ničemer. Delam stvari, o katerih sem prej le sanjala. Prisotna je, a sem postala toliko prebrisana, da je ne več spustim toliko blizu, da bi me motila. :) Mislim, da je so minila leta, morda kakih 8-10, da me ni spravila iz tira. Taka kot sem bila nisem več. V tej svoji muki sem spoznala toliko sotrpinov....Nekateri izmed njih so mi postali prijatelji. To se ne bi zgodilo, da me ni nekoč tam davno popadla panika.
Nobena stvar ne pride samo za slabo, zato glevo pokonci in korajžno naprej.

Ojoooj, hvala vsem za te lepe besede! :rozicodam:

Jaz mislim, da imamo mi, paničarji in tudi drugi, ki imajo težave v sebi moč, da premikamo gore, če si to želimo, sploh, ko vidimo naš napredek! Ne smemo obupat nad našim stanjem ampak si lepo reči: Tako pač je, s tem živimo, tudi nekaj dobrega se v tem najde! Sigurno se! Težko se je ločiti od anxe, si lepo Mina povedala in se strinjam, naučiti se moramo živeti s tem in jo znati obvladati, pa bo! Zmoremo mi to!

En velik  :clap: za vse nas in naj nam bo življenje kar se da, mirno in srečno!

Regina je po lepem, mirnem, razgibanem vikendu brez ankse dobre volje  :) Umirjeno in sproščeno, prekolesarila v 2 dneh cca 30km, joj, če bi vsak dan šla na kolo za eno uro, bi bilo super, ampak boljše za vikend, kakor pa nikdar! Med tednom je Moj do poznega v službi, pojeva kosilo aka. večerjo in je že 18.ura, malo počiješ, potem, ko bi pa človek šel na kolo - imamo pa zunaj tako ničvredno vreme  :016: Res škoda, upam, da se bo kmalu popravilo!

Rahlo nervozna a v pozitivnem smislu, pred mano so zadnji izpiti, čez 3 tene bo že vsega konec in upam, da s pozitivnimi rezultati!  ;D Potem pa dopust in morje!!!  :wav:

Čez poletje si pa sila želim najti kakšno študentsko delo, doma se mi bo zmešalo!  ;D

Čestitke  :clap: sprejeti moramo da smo malo drugačeni  :sesmejem: je včasih zelo težko, ampak hkrati se pa naučimo veliko novega in nam da drugačen pogled na življenje  :zvizgam:

Bravo Regina. Izgleda, da je bil ta vikend ugoden za nas, tudi meni je bilo super počutje in vse bp. Kljub grdemu in deževnemu vremenu. Ja rekreacija tudi mene rešuje že ves ta čas. Kolikokrat sva šla z možem hodit v gozd z dežniki.. In mi je super pasalo. Tako da ti svetujem, čimveč športanja, lahko je samo sprehod v naravi,že to je ok.
Lepo in mirno noč želim vsem tu gor  ;D

Pa še ena misel, ki sem si jo kar na steno v hiši zalepila in jo preberem vsaj 5x na dan   :sesmejem::
Live every day,
Laugh every moment,
Love beyond words.

Za mano je tak, dokaj poln ankse vikend. Že nekaj dni me namreč mučijo glavoboli, oz rahel pritisk v glavi, ki prenehajo za nekaj dni in se potem spet pojavijo... H sreči so zelo blagi in ne trajajo cel dan, ne potrebujem tablete, da mi minejo, ker lahko normalno funkcioniram... Le skrbi imam velike glede tega, saj sem že tako in tako panična, potem pa še ti glavoboli.... In ja priznam, po glavi mi gredo res najbolj temačni scenariji, od tega, kako imam tumor v glavi (ali kaj podobnega) in da bom prepozna, da nevem, da sem bolna in, da bom v enem momentu samo padla skupaj in umrla...Grozni scenariji. Od samega hudega brskam po spletu in seveda najdem kar si zaželiš..

Obupno je, najhuje je to, da se ne morem prepričati, da sama sebi to delam, ker se zjutraj zbudim in že o tem razmišlam..pomoje psiha to sama od sebe dela in si sama povzročam glavobole...
Ko omenim mojemu, me ima že vrh glave  :'( .... saj vem, da sem naporna, vsak dan, no skaraj vsak dan najdem nov simptom in si vbijam vglavo, da nekaj z mano ni v redu.. pa sem povsem OK... vedno obstaja KAJ PA ČE NEKAJ NI V REDU?!! KAJ PA ČE imam jaz manj izrazite simptome bolezni ali jih splloh nimam? KAJ ČE, KAJ ČE, KAJ ČE.... Potem vidim mlado familjo in potem se prikradejo KAJ ČE jaz tega nebom nikoli doživela? Kaj če prej umrem za kakšno boleznijo?!!! OBUP izpadem kot največji možen hipohonder, pa naj samo omenim, da drugače nisem takšna splooh.. pač sem, da bi pa tako pretiravala pa nikoli. Ko pa se pojavijo ti zoperni glavoboli al karkoli že je, pa se spremenim pomoje v največjega možnega hipohondra na svetu..  :'(

Jutri je polna luna, krivim njo za vse... upam, da bom z novim tednom boljše.

ahhhhh.....  :( :( :(

Upam da ti nov teden prinese več pozitrivnega razmišljanja :rozicodam:

Po mojem mnenju  so glavoboli in take misli samo del anksioznosti :kiselnasmeh:

Kako pa napreduje terapija?

Hvala Cvetlica  :rozicodam:
Terapija napreduje počasi, ndo sedaj je bilo samo kup papirologije, sadaj bomo videli ta teden, ali se bo kam premaknilo ali še ne  :kiselnasmeh:

Regina, prejšnji teden je bil tudi zame zelo težak ampak je mimo. Ni vse tako črno, kot se zdi, to niso tvoje črne misli ampak misli tvoje prijateljice v tebi, ki jo s tem samo furaš, da te obvladuje. Enostavno se moraš zamotiti, in dati na ignorr te misli, pa misliti na nekaj lepega. Pa raje vzemi tableto za glavobol in mogoče tudi misli ne bo. Vse bo še ok, kar se pa mlade familije tiče pa vse ob svojem času. Pride čas veselja tudi zate! Vse dobro  :rozicodam:

mamica1 hvala,

Danes in včeraj sem boljše volje, me pa še vedno mučijo tej občasni in blagi glavoboli. Trudim se vzpodbujat, da ni nič narobe, da če bi kaj bilo, me že nebi tako rahlo in s presledki bolelo.. da sem pod stresom... No še vedno pa razmišljam o tem, še vedno ne pustim tega, ne ignoriram, misli mi še vedno uhajajo h ''kaj če''.. kar je še vedno vzrok temu, da sem tesnobna... ahhh upam, da se bo obrnilo na boljše.  :)

Oh regina,kot bi sebe brala... mene ze eno leto lovi kap in srcni infarkt  :sesmejem: . No naj ti povem,da sem se na tem svetu. Me pa po enem letu se vedno misli nestetokrat popeljejo v:"kaj pa ce..". In tega se ne morem znebiti. Cim se pojavijo kaksne bolecine(ki so kar pogoste v prsnem kosu in glavi),je spet stala.. strah in strah. Ahhhj. Saj bo... upam Nekoc  :'(

Za anksiozne bolnike morda zanimiv članek:

http://www.novi-svjetski-poredak.com/2016/05/05/evo-kakve-se-stvari-dogadaju-u-mozgu-kada-svaki-dan-jedete-fermentirane-namirnice/

Po tedenskem dopustu se počasi, res počasi vračam na stare tire. Večinoma sem doma, od jutra do poznega popoldneva, sama ... moj je v službi, tast in tašča prav tako. Grozno mi je dolgčas, šihta še zdaj nisem našla, izpiti so narejeni, in nevem, kaj naj počnem. Prelena sem, da bi zjutraj ustala eno uro prej in šla za vsajkakšno uro hodit.. tako presedim večino sneva v sobi, na računalkniku, pred TV ... Zgoržam se nad sabo  :poglavi: H sreči se zvečer z mojim spraviva na kolo za kakšno uro :pomezik: Drugače bi se pa rada spet spravila nad klavir oz sintisajzer, ki sem si ga lani kupila z ogromno željo, da bi se navadla igrat (v glasbeni šoli nisem nikoli bila) in res sem nekaj časa igrala, potem me je pa minilo in sem ga zavila v rjuho in sedaj čaka na podstrešju. Čakajo me tudi nedokončane puzzle in še kaj bi se našlo  :kiselnasmeh:
Včeraj sem poklicala mamo in mi je tako v hecu rekla, da kdaj pridem kaj domov, pa sem ji odgovorila, da nevem, kdaj prideva, ker moj veliko dela... pa je rekla: Saj lahko sama prideš... In ja, zelo mi je hudo postalo, ker je dejansko res, lahko bi šla, pa ne, da nočem, amapak vem, da nebi zdržala tam več kot dan ali dva. Vem, da bi neprestano oprezala za očetom, za mamo, kaj kdo dela, ali sta oba OK, ali je slučajno kdo postal čuden... Zato nočem iti.
Počutim se drugače malo slabše kot tiste dni na morju, ko sem dejansko se počutila super, odlično, brez ankse, brez slabega počutja, nič me ni bolelo... nič. Vse je bilo kot mora biti. Bila sem nonstop v pogonu in ni bilo časa razmišljati sploh o kakšnih negativnih stvareh.  ;D Tako bi moralo biti vedno!

Počasi upam, da najdem poletno študentsko delo... ker se mi bo do oktobra doma res zmešalo!  :sesmejem:

Jaz sem doma že eno leto!!! Diploma narejena, službe pa od nikoder...tako da si organiziram dan tako da malo zjutraj čvekam po netu z ljudmi...si naredim dober zajtrk..berem knjige, ki so mi všeč, grem na sprehod s kužem, kaj pišem ali barvam (pobarvanke za odrasle so super). Proti poldnevu pripravim vse za kosilo (ker so naši odsotni do petih popoldne zaradi službe v lj) gledam kakšno serijo na tv ali pa na netu...kaj pospravim, zdej sem si kupila tisto pištolco za bleščice prilepit na blago..tako da sem eno majčko že naredila po mojih željah (kupiš majčko za evro ali dva pa jo okrasiš). Včasih se mi pa prav nič ne da..tako kot si rekla...imam cel seznam narejen kaj bi lahko delala ampak pride kakšen dan ko se mi enostavno ne da nič. Tudi tak dan se moraš naučit uživat..je pač dan za počivat, poslušat muzko. Kaj pa moremo...jaz se najbolje počutim ko delam v službi in sem med ljudmi..situacija je pa taka, da smo mladi doma...tastari pa delajo..kje je tu logika mi ni jasno ampak se je treba tudi v taki situaciji navadit, da je življenje lepo tudi če ne delaš nič....je pa zelo težko ker smo naravnani na to da se samopotrjujemo z delom. Je treba to nekako prerasti...priporočam knjigo Kurc gleda...je skoraj moja biblija.
Upam, da sem ti dala kakšno idejo kaj počet, ker dolgčasen dan se vleeeeeeče in vleeeeče, vem.

prvi post prebrala...

nimam veliko izkušenj s paniko, zato bom rekla samo dvoje:

1.vsi, ki se vam to dogaja, bodite veseli, da je to panika in ne srce, ker se da ankso prej in bolje poštimat, kot pa kardio bolezni. torej hura da ni srce.

2. tole z mislijo in skrbmi za prihodnost mi je poznano. sama sem čez čas začela zaupat v Božjo pomoč, da se bo na koancu vedno vse izšlo. ko me skrbi in mi je tesno in me je prihodnosti strah se potopim v molitev in lebdim na zaupanju Vanj.
moja psihoterapija v poznih najstniških letih pa je mi je itak dala vedeti, da ko tko pride, glej iz danes na jutri, ne dlje, ker te ta strah in skrb lahko ohromi v akciji.

samo toliko...

maja

Po enem mesecu se spet malo oglašam  :)
Dnevi potekajo dobro, ankso nekako obvladujem, na kar sem ponostna, opažam pa, da mi je že pol leta nekako lažje, manj sem tesnobna, kot sem bila prej  :clap:

Želela bi si napisati, da sem KONČNO dobila službo za čez poletje .. nekaj postov nazaj sem pisala o tem, kako nimam doma kaj početi, kako ni dela, kako se mi bo zmešalo.. No služba je prišla, sicer za samo 1 mesec, pa še to nevem, ali bom zdržala!  :( Delo je sicer naporno, a uživam v njem, ni mi težko delat, čas kar mine.. problem je, da zjutraj zgodaj ustajam. Res nisem jutranji tip človeka in kar je pred 7:00 je zame muka. Sedaj ustajam ob 5:15  :'(. Pa ni zdaj to tak problem, da se ga nebi dalo preživeti, so še hujše stvari... Ubistvu je moja težava v tem, da slabo spim, če vem, da moram zjutraj zgodaj ustati. Tako grem spat okrog 22. ali najkasneje 23. ure..zaspim že, potem se pa po 3.uri začem zbujati. Se zbudim, pogledam na uro in si rečem, uff ok .. šele 3 je... in že štejem, koliko časa še imam predem ustanem. Zaspim nazaj, se zbudim, spet pogledam na uro... 3:30... in tako naprej do 5:15. Neprestano se zbujam, premetavam, štejem ure... kar me naredi nervozno in me čisto zdrami  :'( Potem začem razmišljati o vem mogočem, o delu, o tem, da bom mogla delat tudi sobote in nedelje... postane mi žal, da sem sploh sprejela delo.. po drugi strani bi se pa najraje tepla, da tako slabo razmišljam, saj sem res konstantno iskala službo in upala, da jo dobim.. Mimogrede danes sem se med kosilom zalotila, da sem cele pol ure kosila razmišljala o tem, kako mučno mi bo delati za vikend, ko si vsi ostali lepo doma..kar me spravi v slabo voljo, tako, da bi najraje prekinila z delom... a se nočem nikomur zameriti in nebi mogla reči ne.

Fora vsega skupaj je, da bom celi mesec samo jamrala in stokala kako hudo mi je, spala slabo.. ko bo pa meseca konec in bo dela konec, bom pa spet vsa blažena, ker se mi ne bo treba več sekirat... Boljše bi bilo, da službe nebi sprejela in bi bilo vse ok, tako bom pa bedirala.... sama sem si kriva.. in sama sem si kriva tudi zato, ker ne znam reči NE... kot študent bi lahko jutri doma ostala, ker nisem dolžna iti delat... ampak tega nebi mogla narediti..

Zdravo Regina.
Jaz pa mislim da je to čas, od katerega lahko največ odneseš. Lahko se naučiš bolj pozitivno razmišljati. Verjamem, da nisi jutranji tip (tudi jaz nisem, tako da te zelo dobro razumem), vendar ti bi mogoče pomagal popoldanski enourni spanec. Morda?

Zakaj si že sedaj rekla, da boš celi mesec jamrala in jokala? Zakaj se ne bi sedaj odločila, da je vredno poskusiti in da se morda vsaj malo navadiš na zgodnje vstajanje. Telo se sčasoma navadi, le neko alternativo mu ponudi. :)

In zakaj ne bi morda namesto razmišljala o tem, kako mučno ti bo delati za vikend, ko so vsi ostali lepo doma, razmišljala raje o tem, da bodo ponosni, ko boš delala tudi soboto, nedeljo, da tudi oni delajo, medtem ko si ti doma...

Pojdi v nov dan, v novo noč bolj pozitivno. Z mislijo o tem, da se boš gotovo dovolj naspala. Da boš nadoknadila. Da kljub vsemu kar narediš, boš zjutraj težko vstala (vsaj na začetku), ker nisi jutranji tip.

Mislim, da lahko "natreniraš" veliko majhnih spremembic. In vzemi vse skupaj kot nek čas učenja in čas priložnosti.

 :rozicodam:

Živjo,

včeraj sem bila skoraj totalno na tleh.  :jok:
Kakor se dogaja že nekaj mesecev, se je nekaj dni nazaj spet pojavil glavobol (ki se zadnje čase pojavi 1 teden po menstruaciji in traja nekaj dni do 1 tedna, blag). No včeraj sem imela tak pritisk v glavi, da so naplano prišle negativne misli in strah. Z mojim sva šla na lepše in se nikakor nisem mogla sprostiti saj so mi po glavi neprestano hodile slabe misli - o tumorjju, anevrizmi, o tem, da me bo kap.... Zaradi vsega skupaj sem na koncu mojim staršem sporočila, da naju nebo, in se zmislila, da ima moj neko nujno delo za opravit. Ko sem prišla domov sem se počutila boljše. Imela sem pa nizek pritisk in sicer 95/65. A je to sploh nizko? Ponavadi ga imam tam 110/75.
Ugavenm včeraj me je res potrlo ... zakaj, zakaj, zakaj.  :jok: In še taka boječka sem, da si niti do zravnika ne upam stopit, ker se bojim, da bi me kdo dal napreiskave in bi odkrili kaj resnega, nevarnega..in da bi mi rekli, da mi ne morejo pomagati.  :'( :jok: Mislim, da je to največji strah v mojem življenju - da bi zbolela za neko neozdravljivo boleznijo, ali pa da bi nenadoma pristaa v bolnici, kjer bi me čakal najhujši scenarij.

In potem, butasta kakor sem...grem pisat na neka zdravstveni forum, opišem glavobol in potem mi odpišejo nazaj - da ne morejo izključiti kakšne žilne ali druge patološke okvare in, da svetujejo pregled pri zdravniku.  :jok: Zdaj, ko sem to prebrala - panika, strah, tresem se... Saj vem, da je to LE forum in forume je PREPOVEDANO brati sploh nam strahcem, ker te preko računalnika ne more živa duša prepoznat, pregledat, kaj šele, da bi ti postavil diagnozo... a kako naj si pomagam, ko mi prsti kar sami klikajo strani in oči berejo tisto kar one hočejo  :jok:

Zdaj me je res zelo strah. Poizkušam se prepičevati, da glavobol poznam, da se mi že dlje časa dogaja, da se ponavlja po istem vzorcu.. ampak ne, glava trdi svoje in me dejansko prepičuje, da sem na smrt bolna. Potem pa obujam lepe spomine in kar na jok mi gre, ko pomislim, kaj če bo vsega konec?!!! Grozna sem, obupna in drugim uničujem dneve zaradi mojega fantaziranja. Tako slabo se že dolgo nisem počutila.

In zdaj sem ugotovila, da je nekdo pred mano v tisti zdravstveni forum tudi pisal o nekih svojih težavah z glavoboli, in dejansko nevem, ali je bil odgovor zdravnice namenjen meni ali predhodniku. Nekako se mi zdi, da predhodniku saj je opisoval slabše in hujše težave.

Kako lahko ena beseda/stavek na človeka tako vpljiva?  :'(

Enostavno preveč razmišljaš...jaz delam isto zato vem kako se počutiš. Probaj se s čim zamotit pa nehaj brat forume...če imaš resno težavo, kar se tiče zdravja...pojdi do zdravnika, da ti končno opravijo preiskave in da končno veš na čem si. Takole samo sebe uničuješ. Najdi nekaj da ti preusmeri misli...ker te vsiljivke se napajajo s tem ko jim dovoliš da te prevzamejo..ne se jim dat  :rozicodam:

Jst pa mislim, da ni bilo dobro, da si zavrnila AD-je. Lahko, da so tvoje misli in strahovi posledica biokemičnega neravnovesja v možganih, ki ga bojo zdravila uredila nekje v roku pol leta. Brez veze se mučiti brez njih

To, da preveč razmišljam ve, pa tudi časa imam ogromno za razmišljanje  :o
Koliko je resno nevem, ker kakor pravim težave, ki me težijo imam vsak mesec par dni, v istem ciklu, na isti način... sem že omenila svoji zdravnici pa pravi, da se njej ne zdi nič posebnega, hormonsko neravnovesje, stres... Danes sem h sreči brez težav in upam, da se je ta cikel zaključil.

Kakšni ADji? Nikoli jih nisem imela, nikoli bila pri psihiatru, da bi mi jih sploh predpisal.  :) nisem pristaš zdravil, v zadnje pol leta je moje počutje boljše pa tudi strahov je manj kakor je bilo prej. V pol leta bi jih uredila, recimo, da bi jih res, kaj pa potem? A bi kar nehala? Tako ne gre.. potem bi pa imela še minimalno pol leta odtegnitvene težave. Zdravila ne rešijo vsega.  :)

Ad-ji ponavadi ne delajo odtegnitvenih tezav. Ne vem, kje so prebrala, da naj bi te trajale po leta. Jst mislim, da te je samo strah necesa novega in da zdravila niso tak bav bav. Pri psihiatru je obisk podoben tistemu kot pri splosnem zdravniku. Povprasajo te po simptomih, dajo neko okvirno diagnozo in po potrebi sele zdravila. Seveda so lahko pro blazjih tezavah pomagas sama in nekatere epizode depresije izvenijo same v roku pol leta, a vcasih to ni dovolj in te dejansko zdravila sele postavijo na noge

No saj ravno zato, ker težave niso tako hude zdravil nočem  :) ...dokler sama nekako lahko krotim te slabe dni se da živet  :oki: pri meni ni težav, da nebi mogla zjutraj ustat, ker mi je tako hudo,.. ne preživim celega dneva v krči, ker me je strah... pri meni se pojavi strah, ki drži recimo uro ali dve, ko se sprostim je pa spet vse ok.

Regina, kakšne odgovore ti pričakuješ od nas? Mislim, da te lahko uporabniki usmerijo, kje začeti reševati težave, ne more jih pa nihče namesto tebe reševati ali te pripraviti do tega, da se boš bistveno bolje počutila v svoji koži.  Glede na opisane težave, ki jih imaš kar precej, mislim, da se gre pri tebi za depresijo ali generalizirano tesnobo (obsesivne misli, zgodnje vstajanje, socialna izolacija...). Depresija ni samo ekstremno vedenje, kot je to, da ti je težko vstati iz postelje ali jokanje, ampak še veliko, veliko več. Omenjaš še tudi neke psihomatske težave kot so glavoboli in panični napadi in druge bolečine. Jst še zmerom mislim, da ne bi bilo slabo, da greš magari še enkrat do osebne zdravnice, da te po potrebi usmeri k psihiatru ali na kakšne dodatne preiskave. Škoda se leta in leta vrteti v istem začaranem krogu, če obstajajo zdravila in metode, ki ti lahko pomagajo lažje živeti s tem.

Pozdravljena draga Regina,
ja poznam tvojo zadevo...Sem tudi jaz po letu dni agonije z paniko, močno ankso še vedno nikjer. Preživela sem že vse možne simptome ankse. Dolgo časa sem imela v mislih samo to, da me bo infarkt ali kap.. No in sem ugpotovila, da me pa ne bo, če me v enem letu ni in sem še med živimi. Sedaj pa imam novo diagnozo - multiplaskleroza  :seznojim: :seznojim: . Pojavljajo se mi simptomi kot so mravljinčenje rok, bolečine v okončinah, ramah, mišicah, trzanje mišic, okoreli prstni sklepi, tresenje rok.. in misli spet bežijo v nam prepovedane sfere. In potem še za piko na i grem brat simptome MS na net in ekoga.. skoraj vse imam jaz. Ampak najbolj smešno je to, da ko sem bila prepričana, da me bo infarkt, sem tudi imela vse simptome infarkta.. Ahhh kaj te misli delajo z nas. Celo štalo. In tudi jaz sem ubrala trnjevo pot brez AD-jev. Srčno upam, da se nam bo nekoč obrestovalo to trpljenje in da bomo dokončno ozdravljene... nekoč  :P .
Lep vikend ti želim. Jaz grem žurat danes in ja, jutri bo tudi mene glava bolela (ampak bom vedela od česa - od preveč popitega piva  :sesmejem: :sesmejem: ).

Vsak ima svoj način razreševanja težav in če zmore brez tablet toliko bolje  :) Kolikor vem Regina hodi na psihoterapijo in že veliko ve o načinu razreševanja težav in če ji uspeva je to samo spodbudno  :clap:

Meni se pa zdi tale izjava zeelo na mestu:

Torej, da ne gremo za vsako stvar, slabo počutje, ne tako "močno" anksioznost po zdravila in da je to to. Vseeno je tudi potem potrebno narediti kaj zraven, kaj razčistiti itd.
Če pa je prehudo oz. nas to bistveno ovira v funkcioniranju potem potrebujemo neko osnovo, da lahko sploh začnemo delati kaj zraven, da začnemo razčiščevati, spreminjati mišljenje itd - torej da sploh lahko sprejmemo druge oblike pomoči.

In prav je da svoje misli, svoje strahove, krize delimo, jih nekje obdelamo in pustimo. Tako gremo lažje in hitreje naprej.  :oki:

Zelo zelo lepo napisano in se strinjam, zelo vzpodbudno za Regino.  :rozicodam:

Hvala vsem skupaj in vsakemu posebej. :rozicodam:

Nekateri vedo malo bolj, nekateri malo manj o meni, kar pa čisto nič ne zamerim, in tudi če pride do kakšnih nesporazumov, sploh ni nobene panike. Tema je odprta, da pišem vanjo, bodiso, ko mi je hudo ali pa kar tako - ko sem čisto super. Glede na vse skupaj, kar se vleče že 2 leti se mi zdi, da je stanje veliko, veliko boljše... pustimna strani tiste dni, ko sem panična in mislim, da me bo spet anxa čist prevzela ... teh je v primerjavi z prej malo. Kaj so 3 dnevi napram celemu mesecu? No temu jaz pravim napredek, da sem iz celega meseca anxe in strahu prešla na 3 dni..ki se še zdaj kažejo v istem vzorcu, potem sem pa spet čisto ok! (kakor sedaj, bi se lahko smejala tem izpadom, ki sem jih imela, ko sem nazadnje pisala.  :kiselnasmeh:) To sem dosegla v večini sama na kar sem res zelo posnosna. Ja, obiskujem terapevta vendar se moram malo za ušesa, ker zdaj že nekaj časa nisem bila pri njem, se moram spet malo naročit  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: to je pa to! In ja, Cvetlica res si zelo lepo napisala. Tablet ne maram, izogibam se jih, kakaor, da so kužne  :sesmejem: ampak, dokler mi sami uspeva in se počutim OK, jih pri meni (upam, da nikoli) ne bo.  :clap:

.. kar zelo spoštujem. Meni se zdi, kot sem že napisala, ta smer čisto ok.. pač probaš. Če ti gre super, če ti ne gre potem pa sam pa tudi okolica vidi, da tega pač nisi zmožen. V najslabšem primeru gremo lahko po zdravila... ampak nebi si odpustila, da bi sistanje popravila izključo s tableti, brez, da bi najprej sama poizkušala!
Super, da si šla ven! Torej nebo zdej nič strahcov, ker te bo glava bolela!  :laughing:

Danes (spet) slabe volje.  :nevem:
Premišljujem in premišljujem o prihodosti...kako bo, ali bo vedno tako kot sedaj, ali bom kdaj povsem si opomogla, da me nebo več skrbelo za take stvari kot me zdaj. Sprašujem se, zakaj tako niham..v enem trenutku sem ful močna kljub anksi, vztrajam, živim z njo... v drugem trenutku me pa vsaka negativna misel čisto potolče. Vse skupaj potem prinese slabo voljo, spet pride strah na plano, spet se pojavi fizična bolečina in te me je strah - kaj če ni kriva anksa za to, kaj če je res kaj narobe in tega nevem, kaj če v enem trenutku samo omedilm...in... in konec. Zkaj toliko rpemišljujem o koncu, katera normalna 23 letnica razmišlja tako... o koncu življenja, kaj bo, če me kar na enkrat ni več.. od kje sploh te misli? Potem opazujem vsak delček sebe, vsako spremembo, spremljam svoje počutje... tako se obremenjujem, da preko dneva samo to delam in ne neham. Hjoj spet ena mojih muh, hormoni me čisto ***** te dni, naj čimprej mine!! ker.. ful, ful, ful sem razočarana nad sabo.  :zalostno:

(http://shrani.si/f/2w/10D/1VThkzPV/quote-on-anxiety-84-heal.jpg)

Regina, mislim, da če delaš na sebi kot ti delaš in se soočaš z tesnobo, gre gotovo na bolje. Morda bo enkrat odšla, morda bo pa samo obvladljiva do te mere, da ne bo motila več tvojega življenja. Pač, občutljivi smo bolj kot je treba. Enkrat mi je rekel psihiater, ker sem že neštetotič ponovila, da me moti, ker sem tako občutljiva, da kaj pa najdem v tem pozitivnega in me je šele takrat streslo, da seveda je v tem veliko pozitivnega, jaz pa sem videla samo slabo...  :) To pomislim, ko nisem najbolje.

Plakatek je pa zelo lep in resničen.

Ne daj se in vse dobro.

Nasmika, hvala  :rozicodam:

Sem potem razmišljala (tokrat v bolj pozitivno smer) in se nekako pomirila. Ljudje smo kot skodelice za kavo. Vase ''vlivamo'' vse, ko je pa enkrat preveč, se prelije. Isto je z našimi čustvi, ko je preveč izbruhnejo na plano, tudi tista, ki jih dobro tlačimo v sebi. Menim, da je bilo/je še te dni v meni vsega preveč, poleg tega še ''tisti dnevi v mesecu'', kar me hormonsko še bolj potolče.

Tako slabo se pocutim.. psihicno sem cisto na tleh, na robu joka.. danes sem ze v bolnici in cakam te predoperativne preiskave. Prej sem se eni medicinski sestri hmalu zjokala, ko sva govorile o mojem pulzi povezanim s psiho... ki je bil mimigrede 160 :( Nocem biti tu, imam obcutek da se v meni vse tega napol,..ko pomislim na dom mi grejo solze v oci in se obracam stran od drugih, da me ne vidijo...
kaj bo z mano do petka  :'(

Regina, prepusti se dobrim rokam zdravnikov in si pusti "pedenat". Beri časopis, pogovarjaj se in se nehaj mučiti s tem kaj je doma, kjer je itak vse ok. Gre se za tvoje zdravje, naredila boš nekaj zase in ko bo petek boš vsa vesela, boš videla. Skušaj gledat iz druge - pozitivne plati! Kr pogumno, vse bo ok in nasmej se že punca!  :rozicodam:

Regina, vse bo vredu...poskusi se umirit..zaupaj se zdravnikom, sestram,
saj bodo pazili nate... :rozicodam:

Objem  :-*

Regina   :rozicodam:,

Tako kot sta ti svetovali mamica in Toja, ti pravim tudi sama. Prepusti se zdravnikom, zaupaj jim, vse bo ok. Ti pa močno verjamem, da te stiska pri srcu. Poskusi preusmeriti misli na pozitivno, mogoče si povej kakšen spodbuden stavek in ga ponavljaj in ponavljaj...

Držim pesti!

Hvala vsem za vzpodbudo! Pregledi so za mano, sem ze v sobi... sw vedno pa nervozna :/ za zvecer so mi napisali helex po potrebi...ali naj ga vzamem? Nikoli se nisem in nevem kak ucinek ima...

 :rozicodam:

Ja vzemi, da se pomiriš in  zaspala boš kt ubita, se ne boš celo noč sekirala. Občutek je tak kt bi ti naenkrat cela vreča bremena padla iz tebe. Ne bo ti škodilo, verjemi! Držimo pesti zate, da boš čim bolj mirna  :rozicodam:

Hvala ti!  :rozicodam:

Bom potem kar vzela, da se ne mucim.

Regina te čist razumem.
Jz sem šla dva ali tri teden nazaj samo na preventivni, sistematski pregled, pa me je bilo tko strah, tko sem bla panična da mi je blo prav slabo.
Ne vem sicer kaj je s teboj, ampak tudi jaz menim, da bo vse ok.
Ne skrbi.  :rozicodam:

Helex je vredu. Če boš živčna ga kar vzami  :zvizgam:

Seveda da bo vse vredu! Mirno noč ti želim  :rozicodam:

Da malo upedatam :) vceraj potem nisem vzega Helexa ampak neko tableto za spat in je bilo super, ker sem dejansko spala :) zdaj ob 10:00 me caka apaurin 5mg upam, da prime in da bo drzalo se po operaciji... ker nas dajo v intenzivno in sem ze zdaj panicna, ker se bojim, da bom priklopljena na aparate, ki meri pulz...  :seznojim:

Regina jaz te čist zastopim - strah pred slišanjem lastnega utripa imam tudi jaz. Imam doma trenažer, ki, ko ti migaš, meri tudi pulz in se nočem držati za ročke tam kjer bi to merilo, ker me je groza, da bi vedela kolk udarcem na min. imam, bi postala kr panična. Drgač pa saj bo vse ok, boš videla, jutri ob tem čsu boš se že smejala nad vsem ceremonijam, ki jih pač mi paničarji doživljamo. In ta izkušnja ti bo dala pomiritev, boš videla, za v naprej, da ni to bav bav in je samo dobro za zdravje, če pač naredimo kak poseg. Drži se in poročaj!  :ppriden: :rozicodam:

Ok, o kakšnem pozitivnem posegu pa govorimo??

Gogi, imela sem vodno cisto na jajcniku in se imela eno mini operacijo :) vseeno me je bilo zelooo strah. Drugace lahko recem, da res ni bil tak bav bav ampak prve 3 ure po operaciji so bile mucne saj se mi je skos spalo.. pa ravno moj je prisel na obisk in sem ga hitro "dam poslala" ker sem hotela spat  :sesmejem:

Bolecine so se manjse kot vceraj, upam da bo pocasi :) in danes drzim pest za domov!

Hvala vsem skupaj, res ste mo pomagali in dali vzzpodbudo,  nukoli nebom pozabila!  :rozicodam: :-*

Eden glavnih in trenutno edini problem, ki me še spravlja v obup je  ta, da mi v določenih primerih pulz poskoči v višave. Verjetno sem ena izmed redkih, ki ima pulz pri zdravniku okrog 160/min. Občutek je grozen, ker se ne morem obvladat. Naj si še tako govorim, da ni nič narobe, diham s prepono, zadržim zrak... ne pomaga. Izgubim nadzor nad sabo. Se pa ne počutim slabo v smislu, da bi me kaj bolelo...
Nazadnje sem tu pisala prav o tem problemu, ko so mi pred operacijo (pa tudi če bi bil navaden pregled) na merilcu izmerili 160 pulza. Medicinski sestri so oči skoraj ven padle, ko je videla številko, kljub temu, da sem ji še pred merjenjem povedala, kaj naj pričakuje. Njena reakcija se mi ni zdela na mestu, saj sem se potem še bolj ustrašila. Kmalu potem so mi ponovno merili pulz, ki je bil še vedno visok (samo pred samo meritvijo, med čakanjem pa ne). Prav tako EKG, ki so mi ga merili kar 15min, da je pulz padel na 123/min, več ni mogel.
Počasi imam res dovolj tega sr***a. Doma si večkrat merim pritisk in pulz, kar tako, iz dolgčasa.. ko sem povsem ok in umirjena je moj pulz 60-80/min. Zakaj torej ne more biti tako tudi na pregledih??? a bom jaz do konca življenja imela te izpade pri zdravnikih???  :'( pazi_Se pazi_Se pazi_Se

Obstaja kakšna tehnika, metoda, karkoli, kar bi povzročilo, da tega strahu nebi več imela? Ja vem - psihoterapija.. ne morem si je privoščit, tako, da odpade. Ko bi le obstajala metoda, da bi ta strah enostavno vzeli iz osebe...  :'( Zdravnica, ki me je pregledovala pred operacijo je rekla, da obstajajo manevri, ki ta hiter pulz umirijo -no meni tisti, ko zadržiš zrak pomaga le za nekaj sekund... potem je omenila jogo, meditacijo...ali pa, da pred takimi (zame) napori kot je pregled vzamem pomirjevalo. No naj omenim, da so mi pred operacijo dali Apaurin, pa mi ni dosti pomagal, še vedno je bil pulz visok...

ahhhh obupujem s tem pulzom!

Spet eden tistih dni...  :-X :-X :-X

(http://shrani.si/f/1L/Hh/49xZedDm/tumblrn4tmnklzkr1t5acx7o.jpg)

Regina, jutri je nov dan  :sesmejem: :sesmejem: . S tem se jaz tolažim. Ampak pri meni je vsak dan vsaj kak delček dneva v znamenju ankse.. tako da te pomirim, če je pri tebi samo kakšen dan na teden/mesec...
Boš videla, da bo jutri vse ok.
Lep večer.

Že nekaj časa nisem ''taprava''. Načeloma je vse v redu, večinoma.. potem pa pridejo dnevi..... ahhh. No zadnje čase opažam, da imam neke probleme, za katere nevem, ali naj jih povežem z želodcem ali kaj... Če celi dan slabo jem in potem 'zbašem' na hitro en sendič ali obilno kosilo, se zgodi, da me začne tiščeti v žlički, tak težek občutek v želodcu, potem se pa večkrat zatem pojavi še tesnoba v prsih.. in potem je konec, že panična, da me bo infarkt... Vedno znova si govorim, da je to bolečina od želodca, ki pritiska navzgor... včasih pozabim in mine, včasih pa traja in traja in jaz premišljujem... No to me martra... tudi trenutno. Celo dopoldne sem bila brez, ker mi ni pasalo jestii, potem sem pa pojedla 2 toasta in pomarančni sok.. pa se je začelo  :(

ampak se mi zdi, da se že dosti poznam in da je to tipična tesnoba....

 :oki:

Jej počasi,dobro pregrizi in bodi umirjena, ker drugače zajemaš zrak, ki pritiska v prsa
in težave so tukaj...pišem iz lastnih izkušenj  :seznojim:

Spet se malo dotaknem moje teme  :happy:

Zadnje čase sem res bolj malo na forumu, enostavno ni časa, ni časa za razmišljanje o teh stvareh in pa.. še nekaj je... dobro se držim! Prihaja 4.mesec in stem odkljukam še marec - moje počutje je res nadpovprečno, če primerjam npr. z lanskim ali predlanskim marcem.. je rezlika zelo velika.
Upam, da ni to samo prehodno in, da se mogoče moja zgodba z tesnobo počasi zaključuje oziroma umirja. Mogoče sem našla tisto tehniko, ki me drži pokonci, ki ne dovoli anksi, da me tako prizadene, kakor me je včasih. Anksa je še vedno seveda prisotna, še vedno se pojavijo tiste ''kaj če'' misli, ampak se jim ne dam! Odmislim, se zaposlim, obrnem vse v pozitivno prid in nekako gre! Prihajajo sončni in topli dnevi, tako se tudi moje počutje izboljšuje. Ne morem pa mimo tega, da več dela kot imam - boljše mi je, saj ni časa za razmišljanje o težavah. Ugotovila sem, da že dlje časa ne spremljam srčnega utripa preko dneva, včasih sem si na namreč neprestano tipala in merila.. sedaj to počnem res občasno - ko me kaj daje. Tudi pritiska si ne merim več vsak dan  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

Nekako ugotavljam, da sem na dobri poti.. ne bom se pa preveč veselila, saj nikoli neveš, kaj bo jutri. Pred mano je en izziv in nevem kako bi ga premagala. V prihodnje mi je cilj, da sem umijena na pregledih pri zdravniku, da mi ob merjenju pritiska ne ponori srce.... da sem umirjena in normalna, da se zavedam, da se mi res ne more zgodit nič.. no ta del bo pa težje izpolnit, mogoče mi pa nekoč le uspe  :) :) :)

 :rozicodam:

Draga Regina in pika  :sesmejem: :sesmejem:,
sem prav vesela, da se oglašaš, sicer te berem v kaksnem forumu in vidim da si dobro. Super in naj tako tudi ostane!! :wav:
No tudi jaz se lahko pohvalim, da sem 95 procentna, v vzporedbi z lanjskim letom, je to stanje sedaj neprimerljivo. Me pa še vedno poheca anksa, včasih tudi vsak dan opozori, da je še tu (kakih par dni v zaporedju pa je tudi ni na obisku, juhuuuu).
Tako da bomo zmagale, boš videla. Samo tako naprej.
Poročaj še kaj. Objem zate  :clap:.

Pohvale Regina :clap: Ni lepšega kot da ne pogrešaš foruma, ker imaš misli zaposlene z lepimi stvarmi :happy: Ampak pohvale dajejo drugim pogum in upanje, tako da smo veseli, da se malo "považiš" :sesmejem:

Tudi jaz sem vesela zate.  :wav: Naj ti uspeva še naprej!

Vseeno pa bo lepo, če boš še naprej z nami in podelila kakšno svojo pozitivno izkušnjo, pa tudi stisko, ker življenje prinaša eno in drugo, na nas pa je, da znamo poiskati pravo pot, reakcijo...tudi za težji del in jo preživeti brez prehudih prask.

Cvetlica in melita hvala  :rozicodam:

Seveda še vedno zelo rada pridem sem gor, kaj napišem in je  ;D ;D ;D brez vas ni nič, ste le moja druga družina, ki ste mi pomagali do vsega tega  :wav:

Bravo Regina ;D

Mene je pa danes kar psihično zlomilo  :'(

Dopustila sem, da me strah popolnoma ohromi. Vaje v operacijski ta teden so bile čisti poraz, po tistem šoku v ponedeljek nisem bila več OK, neprestano sem razmišljala KAJ ČE, KAJ ČE.... kaj če se tudi meni zgodi, kar se je kolegici in padem skupaj... kaj če se mi bo začelo vrteti, in nebom mogla nikamor... ahhh. Danes je bil pa vrhunec vsega. Nič takega nismo počeli, pa vendar me je mentorica skozi gledala in spraševala če sem ok, govorila, da sem nekaj bleda... vse to me je še bolj zatrlo in še bolj sem razmišljala KAJ ČE, KAJ ČE... noge so bile vse bolj mehke, poslušati nisem mogla, bila sem v svojem svetu in obdajal me je strah, slabost, čudni občutki... takšni: ''pojdi proč, čimprej''. Dovolj mi je bilo vsega in rekla mentorici, če lahko govorive na samem, povedala sem ji za občutke, da nemorem več biti tu, da teh vaj nebom zvozila ker sama sebe trpinčim... razumela je, pač nismo vsi za vse, ane  :unsure: :unsure: :unsure:

Zdaj pa bomo mogli poiskati neko rešitev, nekje morem nadomestiti te ure, ki bodo zmanjkale. Najrajši bi videla, da me dajo popolnoma drugam.. da pozabim na vse skupaj, da se mi um umiri.

Žalostna sem in počutim se zanič... ah nebom lagala, počutim se ničvredno, da nemorem potrpet še ta teden, počutim se, da si vsi mislijo, da zakaj sem izbrala ta poklic.. pa sem ga zato, ker mi je všeč, rada delam, kar delam.. ne pa glih na nekih ekstremih, kot je operacijska ali pa urgenca. Ni to zame, rabim nekaj bolj umirjenega.

Regina, ljudje smo takšni, da se non stop (vsaj jz), sekiram za vnaprej. Prav in bolje bi bilo, da bi se osredotočila na tisti trenutek v dnevu, v katerem sem in se ne ozirala nazaj ali naprej.
Rada opravljaš ta poklic? Pa si prepričana da ne bi zmogla zdržati še teh par dni in premagaš strah?
 :rozicodam:

Tudi jaz se sekiram vnaprej namesto, da bi se osredotočala na tisti moment, tega se še kar nisem navadla.. od vedno je tako  :kiselnasmeh:  :unsure:

Ja poklic pa res opravljam rada, rada delam z ljudmi, jim pomagama, se pogovarjam.. tu v operacijski pa jih ne morem gledat, kako nemočni ležijo tam in jih režejo - vem in zavedam se, da jih ne boli nič, tudi sama sem bila že operirana  :sesmejem: , ampak ne prenesem pogleda na to  :o

Mislim, da je največji problem ta, da me je strah ohromil. Navadila bi se že, zdržala tudi, samo skulirati bi se mogla.. ampak tisti prizoir kolegice v krču mi ne gre iz glave. In danes sem bila pač v stanju, ko sem mislila, da je pač najboljše, da te vaje opustim in se probam zmenit za kaj drugega. Mogoče mi bo kdaj žal, zdaj mi ni, oddahnila sem si.
Žal mi je le tega, da sem dopustila anksi, da mi premeša štrene.  >:(

Regina,  :rozicodam:

Razmišljam, da se je fajn soočit s tem strahom. Kaj pa je tako strašnega v tem, da nekdo skup zleze? Saj to se veliko dogaja in ljudje zato večinoma niti nimajo fizičnih posledic (da bi se udarili itd)? Te je strah izgube nadzora nad seboj?

Nives točno to, strah pred izgubo nadzora. Danes se nisem obvladala, nisem več mogla. Vsekakor pa se strinjam, da je najboljše se soočiti s strahom, potem človek vidi, da ni tako hudo. Marsikaj sem že premagala in tudi to bi (vejretno) lahko, ampak danes je žal zmagal strah.

..aha vidim, da sem dejansko pozabila omeniti, da se mi je od strahu res že vrtelo in mi bilo slabo. Tej fizični znaki so mi dajali občutek izgube nadzora.

Hvala vama Nives in Gogi.  :rozicodam:

Regina  :rozicodam:

Jaz pa mislim, da si ravnala prav, poslušala si sebe. Skoraj bi verjela, da bi lahko samo zaradi vsega tega razmišljanja, ki se ti je dogajalo, se res kaj takšnega tudi pojavilo (v tem smislu, da bi sama "priklicala"). Ja in delo res ni samo urgenca ali operacijska mar ne? Pa tudi, potem ko enkrat dejansko delaš ti postane vse bolj domače.
Tako da ja, samo glavo gor in pogumno naprej novim izzivom naproti. :rozicodam: :rozicodam:

Moram dati ven iz sebe...  :unsure:

Vikend je bil res super, bila sva na morju, se kopala... Na plaži še komentirava, kako je mojemu super v službi in ga ne je** več stres in posledična aritmija. Da obnovim, leta 2015 je šel na pregled zaradi občasnih aritmij, vse je OK, omenili so le blag prolaps mitralne zaklopke, ki pa se itak ne zdravi, lahko pa povzroča občasne aritmije oz kakor se pri njemu pojavi preskok srca.
Noooo.... zvečer pa sva šla v mesto in v enem trenutku sem videla, da ga nekaj muči, pa mi je povedal, da ga je aritmija, 2x mu preskoči in mine. Seveda se je ustrašil. Problem je, ker sem se jaz še bolj!!! Od tistega trenutkka nisem bila več ista, zaostajala sem v hoji.. bila tiho, razmišljala, spet so se pojavili KAJ ČE, KAJ ČE.... strah me je bilo, da se mu spet zgodi, da se zgodi kaj hudega,... kaj naj naredim v centru mesta?!! Hotelam sem samo čimprej od tam, domov..

Moja slaba volja in strah sta vplivala tudi na partnerja, še sam mi je rekel, da ga jaz spravljam v paniko s tem svojim obnašanjem, namesto, da bi mu rekla: ''ah saj ni nič, saj veš kako je to pri tebi''. In prav je imel. Dobila sem slabo vest, ker namesto, da ga vzpodbudim, in potolažim, začnem zganjati večjo paniko kot on sam!

Nevem kako si pomagat  :'( :'( :'(

Žal sva si zelo podobna, Nevem kdo je prvi bil paničar od naju, jaz ali on. Njega so od malega žal zavijali v vato, namesto, da bi ga vzgojili ''nič ni hudega, ne se sekirat, to ni nič takega,...'' so mu že kot otroku dajali potuho in stem je odraščal. Oba sva nemočna, kar se tega tiče. Veliko stvari si ne upa, ker se boji, da se mu kaj zgodi. Tudi to so mu vcepili v glavo že kot otroku (npr. nikoli mu niso dovolili, da bi kot otrok skakal v vodo, ker bi se lahko poškodoval).. vlekli so ga h zdravniku za vsak manjši prehlad, odsoten je bil od pouka za vsako malenkost... In to se ga že zdaj drži, njegovi so pa še vedno isti... Veliko stvari je, ki bi jih rada počela skupaj, pa ne, ker si jaz ne upam, zato, ker sem jaz pač jaz, on pa zato, ker je že od malega tako vzgojen.

Včasih me obdaja prav žalost, ker sva oba boječki  :'( :'( :'( negativno vplivava en na drugega, namesto, da bi bil eden močnejši in drugega potiskal naprej.

No, saj ni vse tako hudo. Imava ogromno drugih hobijev, jaz bi samo rada, da se začne malo več s šporom ukvarjat, ker je res brez kondicije  - prav zaradi tega, ker si ne upa.

Regina... sprejmita izziv in oba delajta na svojem občutku varnosti. Že ko človek dela na nečem,  je lažje vse skupaj.
V nobenem odnosu pa ne moreš dobiti vsega, ker ljudje nismo delani tako, da ima vsak vse. Uživaj v tem,  kar imata!

Hmm..kaj pa vem...morda pa sta zato lahko drug drugemu bolj oporo ker prestajata podobne tegobe, strahove. Daj bolj razumrta drug drugega.
Regina mislim da ti gre vredu, morda res poskusis misliti kot sem napisala.
Tezko je ko te partner ne razume alimkdorkoli, vidva pa oba vesta za kaj se gre.
 :rozicodam:

Hvala vama  :rozicodam:

Mislim, da se preveč obremenjujem (itak) in se na koncu vse obrne ravno v smer, katero nočeva. Več pozitive, poguma in vztrajanja, pa bo  :)

Kar slikovito si opisala tole dinamiko med vama. Res je zelo slaba reakcija ta, ko je nekdo živčen zarad nekega svojega problema, ga pove nekomu in je tisti še bolj živčen. To ni pravilna reakcija, un ga mora pomiriti. Razumem pa da smo pogosto bolj živčni zarad problemov naših bližnjih ljudi kot svojih, to je tudi značilnost človeške psihe.
Ja to je največja hiba vseh razmerij med ljudmi, ko eden drugemu dajejo negativna čustva in gre potem to samo v spiralo navzodil, če je preveč takih ljudi skupaj. To je v bistvu stvar, ki jo ljudje najbolj cenijo, če se znajo pomiriti, potolažiti, zmotivirati, torej vsa pozitivna čustva, ki si jih znajo dajati. Na tem bi bilo treba najbolj delati, da se izboljšamo, tudi vidva.
To je tudi nasvet za vwse psihoterapevte, v čem naj probajo izboljšat ljudi. Jaz bi lahko marsikaterega psihoterapevta še marsikaj naučil. Sem mislil, da bom eno novinko zdejle zastonj učil :) pa se me je ustrašila, škoda.

Logpop... Drugega lahko pomiris samo, če si sam pomirjen. Tisti, ki zelo dobro sam sebe pomirja, najbolj pomirja druge.
Se enkrat... par terapij je čisto premalo, da uvidis psihoterapijo. To je njen glavni namen. Da človek zna sam s sabo. Kar pa traja...leta. ..

Nives se strinjam.

Sploh nevem v čem je še problem. Ker zbiram literaturo za diplomo (pojav anksioznih motenj pri srednješolcih) še malo zraven prebiram.  :happy001: ... sem se pa zavedla, da imam kar (skoraj) vse te motnje anksioznosti  :sshockedd: :sshockedd: :sshockedd: .. na hitro:

* GAM - se mi zdi da nimam?! čeprav je zanjo značilno obremenjevanje in zaskrbljenost..
* SOCIALNA FOBIJA - ja definitivno jo imam, ker imam strah pred javnim nastopanjem in se vedno tresem še preden se karkoli začne dogajat. čeprav je pa res, da se potem hitro sprostim  :sesmejem:
* PANIČNA MOTNJA - mislim, da je to itak moja (osebna diagnoza)
* AGORAFOBIJA - ki se pojavi z leti. Jap, tudi to se mi zdi, da imam... sploh, ko pride do tega, da kam gremo, kjer ni ravno ''varno'' oz ja dobesedno, kjer imam občutek, da se lahko kaj zgodi in nemore noben pomagat.. zato skos hodim s telefonom okoli, tudi če grem samo na sprehod po ulici.
* SPECIFIČNE FOBIJE - JAP, mislim, da mam fobijo pred zdravtvenimi ustanovami oz pred zdravniki.. glede na to, da sem na robu živčnega zloma, ko čakam v čakalnici (tudi če grem samo v spremstvo).

OK, jaz se trenutno res ZELO zmedena.  :-\ :-\ :-\
ja ja, saj vem, do psihiatra, pa bo on povedal, kaj točno je moja diagnoza  :sesmejem: .. ah kaj pa, če bo rekel, veste vam pa ni več pomoči... hmmm...

Pozdravljeni sotrpini,

Sem na bolniški in sem si vzela čas, da pokukam na forum, ki mi je res veliko pomagal.Z anksioznostjo se borim že doooooolga leta. Večinoma časa sem res super, anksioznost privre na dan le z kako virozo ali katerikoli boleznijo. Z roko v roki :). Sem pa do nečesa prišla; sploh ni važno kako se kliče ta "motnja", če ji sploh moramo dati ime. S tem ko ji damo ime, ji damo moč. Pusti stat kako se kliče, sprejmi jo in objemi, pa ti bo prej dala mir. Lp vsem

Bravo :oki:

Lepo napisano, tinkibinki16! Očitno drži, če je tebi uspelo in lepo je prebrat, da JE USPELO.  Hitro se pozdravi  :rozicodam:
Diagnoza res ni pomembna, ponavadi se itak prepletajo... ja, res tam na izvidu piše neka šifra, pa jo še nikoli nisem šla razvozlavat  :P

Saj boljše, da nisi, ker je ponavadi mimo usekano. Saj pri meni je bilo.

To se mi zdi res. Na začetku se zdravniki za nekaj odločijo in to potem pišejo naprej. V resnici gre večinoma za več različnih stvari hkrati. Posebej pri stvareh, ki so povezane s tesnobo.


 tinkibinki16 super in le pogumno naprej :clap:

Glej umetnost je v tem, da se naučimo živeti s tem. Res pride še kdaj kaka panika, a tudi odide. Če pomislim, kako je bilo 9 let nazaj....jaz sem se vedno borila proti paniki, sem bila sama s sabo kot v vojni. In seveda ni hotela stran.

Zdaj moram rečt, da sem se je naučila sprejet. Ko pride, me lumpa malo pretenta, ma jo kmalu spoznam ;)-lohk rabim tudi par dni.
Se pa razvadiš. Ko si pol leta brez enega simptoma, pol udari kot strela z jasnega se morš prav na mesto postavit (kdaj sem se ustrašila da sem spet na začetku - grooozno) in si rečt: dej napadi, pa bo kar bo.

Priznam pa, da mi zateži, ker vedno pride po bolezni (virozi, posegu na telesu, blabla...) - torej ko sem šibka. Moja naslednja naloga pa je, da se sprijaznim tudi s tem, da ima telo pravico do tega, da je kdaj šibko in ni vedno v polnem pogonu. Ima pravico!!! Sam kaj, ko teorijo poznam, v praksi pa se mi kdaj zalomi. :tatue:

V glavnem: super smo, zmoremo, zmaga je naša!!!
Poglej malo na temo paničarjev zdravstveni leksikon. Ta tema je bila meni vedno všeč. Malo smeha ne škodi ;)

Spet se malo javljam.

Včeraj sem imela že 4. psihoterapijo. Moram rečt, da mi je terapija za enkrat super. Všeč mi je, da terapevtka ne gre striktno po vrsti vseh dogodkov ampak malo mešano. Začneva pri eni temi, če vmes preideva na drugo pa nič zato... bala sem se namreč, da bova najprej obdelale otroštvo.... in počasi naprej do sedanjosti in da bo trajaalo, preden ji lahko vse povem.
Sem jo pa včeraj malo povprašala o tem, kako se ji zdi to moje stanje, a je res tako grozno, al se samo meni zdi da je tako hudo, ker vem, da imajo nekateri večjo smolo  :(... no pa nisem izvedela nič  :sesmejem:

Ohh upam, da bodo rezultati, da bo enkrat konec vsega skupaj, oz vsaj nek nadzor nad vsem tem  :) :)

Ti zelim :oki: Umetnost je prepustiti se in hkrati obvladovati dogajanje :pomezik:

Super Regina :clap: Primerjanje vodi samo v slabo voljo :P Saj je vseeno kje si v lestvici, važno da razrešuješ svoje težave :zvizgam:

O Regina, bravo, lepo, da si začela terapijo. In fanj je, da ti je lepo, da se lepo počutiš, to je najpomembnejše!! Jaz pa še kr čakam datum na terapijo, že od poletja. Groza so te čakalne dobe. Poročaj kako gre!!

Hvala! Ja res sem vesela, upam samo, da bo finančno šlo skozi in, da nebo treba nehat  :'(

Skylost držim pesti, da čimprej dobiš termin, potem pa akcija!  ;D

Jo

Nisem detajlno bral cele teme, sem ti pa že pisunil nekaj
pred časom kako sem imel zelo podobne težave, predvsem
kar se tahikardij tiče. Je blo res za crknt, lol Pa jst sm mel
še mišične encime povečane, tko da si lah sam predstavljaš
kaj vse sem si v svoji bolni glavi napletel, da se dogaja z
mojim srcem, hahahaha Sm pa samo preveč bezljal okol
in posledično so mišice več delale (tudi srce, a po Holterju
2x popolnoma normalno, še UZ sm delal - vse bp).

Psihoterapija je super, če sama nisi uspela raziskat vzrokov,
ki sprožajo v tebi vse te nepotrebne misli. Vsekakor je tesnobnost
tenzija potlačenih frustracij, ki se potem takole svojeglavo (dobesedno,
ko da maš še eno betico poleg svoje) sproščajo in sračkajo vse naokol.

Še naprej se izpostavljaj situacijam, ki sprožajo stanja, ki jih omenjaš
in tvoj um bo slekoprej dojel kaj je film v tvoji glavi in kaj eone oddaljena
realnost, kjer si ti lahko čisto zdrava, samouresničena in srečna oseba.

Chuss, T.

Hvala vsem za lepe besede,

se trudim, dnevni probam delat na sebi cimvec, izpostavim se strahu in ga poiskusam prerasti :)
Terapija pomaga, ampak brez vseh vas bi bilo pa tudi zelo tezko! Travis hvala ti za tvoje nasvete glede tahikardij (se od nekaj casa nazaj), sem naredila tako kot si napisal in pomaga! Si res en topel clovek z veliko izkusenj in nasveti za miljon €  :sesmejem:

Dragi moji, spet se oglašam po dolgem času. Tiste hude težave, ki sem jih imela v oktobru so postopoma izginile, pomagala je tudi psihoterapija, ker dejansko res začnem drugače razmišljati  :) Tesnobni občutki se tu pa tam pojavijo a tudi hitro minejo. Spet sem začela bolj migat, tudi partner je začel tako, da sva oba boljše. Probava imeti nek mir, si povedati res vse kar naju teži .. in gre, sem vesela.  :oki:

So se pa včeraj po dolgem času pojavili spet tej smotani občutki in strah, da je kaj narobe. Včeraj sem imela neke zadeve, ki so mi v oktobru povzročile tiste napade panike oz hude tesnobne občutke. Ker sem vse povezala s paniko, me je včeraj že preden sem zadevo imela, začenjalo biti strah, da se bo zgodba in oktobra ponovila. No pa se ni  :) malo sem bila nervozna, ampak je šlo vse lepo skozi... ne uspe mi pa še premagati razmišljanja... tako sem se danes čez noč zbujala in vmes tudi razmišljala in razmišljala, namesto da bi spala  :seznojim: Včasih kar ne morem verjet, da si lahko popolnoma super in dobre volje,... v naslednjem momentu, pa te zaradi napačnega razmišljanja ta anksa popolnoma spremeni.. postaneš nervozna razvalina, misli švigajo 100/h...ehhh ena sama misel, pa cela štala!  :o

Glede na to, da obiskujem spsihoterapijo tedensko že od konca oktobra, nevem, ali bi se moglo stanje že popravit ali kaj.. Včasih mi je prav čudno oz tko malo butasto, ko pridem na terapijo in me vpraša kako sem - ali je bilo kaj takega. Zadnje čase sem bila res dobro in sem vedno rekla, da se super in da ni nič ankse... če pa je, ji seveda povem in zadevo tekom pogovora probave rešit... če ni se pa osredotočive na težve na sploh. Res sem zadovoljna s terapevtko in resnično upam, da bom kdaj tako močna, da je ne bom rabila več, ampak za 1x mislim, da bo treba kar še nekaj časa.... :kiselnasmeh:

No, sem pač mogla dati ven iz sebe ... tudi če nihče tega ne bere  :sesmejem:

Draga Regina, velik objem. Sem zelo vesela, da si res boljše!! Kar vztrajaj pri tem  :sesmejem: :sesmejem:. Očitno je to rezultat trdega dela, pa naj bo to šport, psihoterapija, ali pa nekaj x. Super, super. No jaz lahko tudi povem, da sem kr dobro. Seveda se še pojavi kako piskanje v ušesih, pritisk, bolečine po telesu, ma se mi zdi, da so te epizode vse krajše. In ignoriram jih kr dobro - zato prej izzvenijo  :wav: . Če tako ostane, sem srečna. No saj si me brala in veš, da je dve leti in pol trdih za mano. Ma rezultati so in zato sem srečna in ponosna nase. Da mi je uspelo s tavečjega dreka ven brez kemije. Juhuuu za nas!! Lep vikend.

Skylost objemček nazaj  :rozicodam:

Hvala za vsako lepo besedo, me lepo poboža  :ppriden: :ppriden: :ppriden:
Ja jaz pa ti imava kar nekako iste težave oz se enako odzivava nanje se mi zdi, seveda pohvaljene obe, lepo napredujemo in upam, da bo tako ostalo. Kakor praviš, če ostane tako, pa naj bo. Če pogledam nazaj, ti pa tudi verjetno je razlika sigurno vidna. Pri meni bo poleti 4.leto ankse in se mi zdi, da je vsako leto boljše. Padci so vmes, to seveda, ne pričakujem, da bom pa zdaj popolnoma brez ankse in brez skbri, to ne gre ... še vedno živimo življenje, ki ni vedno naklonjeno.

Lepo se imej!  :rozicodam:

Regina bravoooo. Vesela zate da se vse odvija v pravo smer.
To opogumi tudi ostale uporabnike da se odlocijo za delo na sebi in se ne zanašajo le na zdravila.
 :rozicodam:

Pohvale tudi z moje strani :rozicodam:  Si an pravi poti, tako da vztrajaj in bo še več rezultatov :laughing:

Partner gre v tem tednu službeno v tujino (z letalom) za nekaj dni... Prvič, odkar živiva skupaj, bova tako dolgo narazen, pa ni to problem .. gre se bolj zato, da me pač skrbi, kako bo, kako bo z njim, z mano ... eh. Saj je že bil v tujini, sicer ne sam, ampak je domač z letalom. Najbolj me skrbi, da bi imel takrat kakšno od tistih njegovih problemov... ampak bo pač mogel sam rešit  :kiselnasmeh:

Samo, da mine čimprej! Se tolažim stem, da bo to ena fajn zadeva za zvezo, ker bova tako daleč narazen, da je res en odvisen samo od sebe in ne od drugega  ;D ... ah pa saj bo vse OK, samo bo pa težko, že vidim, kako nebom nič spala in se skos spraševala, če je vse ok .... :'( :seznojim:

Regina, vem kako ti je. Jaz imam skozi te treninge  :( :( . Moj mož je voznik in :(ko gre na daljšo furo (da ga ni domov po dva dni ali tri) me skozi drži bolj tesnoba - posebno zvečer, tako mi je grdo brez njega in smili se mi, ker mora spat v tujini v tisti škatli od kamiona. In da ne govorim o nenehnih nevarnostih na cestah. Počutje je takoj slabše, zbadanje v prsih, glavi.. In neka žalost me drži, bi kr neki jokala. Tako da sva dve. Ti se lahko tolažiš s tem, da je to enkratno, jaz žal niti s tem ne. Ker je to vsak teden vsaj dvakrat. Drži se, bo hitro minilo in bo že nazaj tvoj dragi!! Lp

Skylost hvala za zapis  :rozicodam: Tudi jaz podobno doživljam, nočem biti jokica ampak ja, dejstvo je, da je ta situacija res prvič (tisto, ko sem bila jaz v bolnici 2 dni ne štejem, ker je bil le par km stran :sesmejem:) in je/bo čudno.. ampak ja, kakor praviš, bo hitro minilo. Si pa res ne predstavljam kako je tebi, ko je to na nek način - način življenja, najbrž se sčasoma navadiš, ali pa tudi ne. Odvisno od tipa človeka. No kakorkoli,... vzleteli so že, zdaj pa čakam, da se mi javi.. saj bo  :) :) :) Grem pa sama sebi na živce, ker bom skozi gledala FLIGHT TRACKER (kje se letalo nahaja) in lokacijo partnerja kjerkoli bo - ker imava na telefonu oddobreno, da lahko en drugemu vidiva lokacijo - to ful ni kul, ampak sem tako bolj sigurna  :'(

Želim ti čimmanj skrbi!  :rozicodam:

Povsem normalno da te skrbi za varnost nekoga ki ga imaš rad, sploh če je to tvoj partner ali otrok ali itd..
Vsaka sirena na cesti te opomni da je na cesti nekdo in preverjaš kaj in kje se je zgodilo. Če je pa v tujini je pa toliko težje.

Zivjo Regina.
Jaz pa mislim, da bi bilo dobro, da se zamotis s cim drugim. Najbolje s tem, kar rada pocnes. Pomirjat strah in se ukvarjati s cim prijetnim. Ni dobro, da si preokupirana s tvojim. Ni dobro, da sledis temu, kje se nahaja. Navsezadnje je clovek vsak zase in naj bi vsak imel tudi svoje zivljenje. In zanj je bolje, da mislis, da bo vse vredu z njim.
Vem, da zna biti vcasih to tezko. Sama glede partnerja niti nimam posebnih tezav. Sem jih pa pred leti imela precej. Sem pa se vedno malo odvisna. Pri meni je tezava, ko se za nekaj dni ali vec locim od sina. Nazadnje sem videla, da cutim eno preteklo zapuscenost.
Zate in zanj boljsa smer je, da se usmeris v kaj drugega. Ko pridejo skrbi jih probas dati na stran in se ne vplesti v njih in pocnes svoje dalje. Na tak nacin imata oba vec od tega. Tudi on ima vec od tega, ce slisi da se znas imeti tudi sama dobro. Kot od skrbi. Kot vsepovsod.. vaja... :oki:

Se čisto strinjam stabo. Aplikacijo sem nekajkrat že zbrisala, potem pa spet naložila nazaj  :o to res ni zdravo in tega se zavedam... Drugače pa ja, imam veliko dela tako, da upam, da se mi bo uspelo zamotit, moj pa ima tudi tole dvodnevno konferenco in verjamem, da bo vse OK. :)

Vsakic, ko gres gledat v aplikacijo, je tako kot da se gres pomirit s cigaretom ali s pivom. Ce zelis se probaj tako mocno fokusirat na tukaj in zdaj...in na svoje stvari. Strahec pa samo spusti skozi, ce ga zacutis in nadaljuj s svojim. Ce se kopas v skrbeh, jih samo poglabljas in utrjujes svoj vzorec odziva.
Good luck ;D

Ponosna nase in nanj, da sva brez težav (razen moj rahel inbolj kratek spanec  :sesmejem:) dala skozi te tri dni  :P ... Zdaj bom sigurno upala več, on pa tudi ... ko vidimo, da nekaj zmoremo, za kar smo mislili, da ne  :oki:

 :clap:

Nives, te lahko kar tukaj vprašam, kako gre tvoji prijateljici, pri kateri so tudi na EKI obupali? Je kaj bolje?

Zivjo Chantal ;D me veseli, da ti gre koncno bolje. :rozicodam: Kako ti je na psihoterapiji?
Prijateljici zal ni nic bolje. Povsem otopela je in kot da res ze fizicno propada. Enostavno nic ji ne pomaga. Ne ad-ji, ne ap-ji za spanje, ne psihiater Rebolj, ne terapevti, ne alternativci. Terapevti jo vecinoma zavrnejo, ker se ne cutijo kompetentni pomagat... Rebolj tudi malo dviguje roke.. slabo torej :( :o

uf, to je pa skoraj neverjetno, da je takole prepuščena sama sebi (in tebi, verjetno), kako mora biti njej, da se prebije skozi dneve... si ne predstavljam.
Moja psihoterapija...hmm, kaj naj rečem: ko sem uspela najti eno dokaj blizu, ki je imela tudi fraj, mi je najprej 3x prestavila datum, da je šel še en mesec mimo, no prvo srečanje mi je bilo všeč, čeprav moram priznati, da sem pričakovala nek pristop npr. izvajale bova KVT, ali transakcijsko ali pač karkoli z nekim repom in glavo, ona pa je rekla, da gre samo za pogovarjanje. No, takoj po prvem srečanju mi je na dan drugega srečanja (le nekaj ur prej) sporočila, da bo podražila uro za 25%. to se mi ni zdelo ravno fer in srečanje sem odpovedala. Na srečo sem zdaj dobila datum v naslednjem tednu pri psihologinji na koncesijo. Sicer je malo dlje, ampak sem se pripravljena voziti, da le nekdo malo poskrbi zame - me nauči, kaj delam narobe, mi da vpogled kot nevtralni opazovalec... v bistvu nekaj takega pričakujem. Upam, da se bova ujeli.  Se pa dosti trudim tudi sama, kakor kateri dan no  :A).

hvala za skrb in vso podporo, ko sem jo rabila, vidim, da se nesebično razdajaš še naprej!  :rozicodam:

Ja Chantal. Prijateljica je hudo inteligentna, kompleksna in veliko oz ogromno o teh zadevah ve. Se mi zdi, da si je s tem kar sama zakomplicirala in naredila prepreke. Me to tudi kar malo jezi..  >:( prijateljica sem ji, pa ji cisto nic ne morem pomagati. Malo sem se tudi odmaknila, da zascitim sebe, ker je bilo prevec... Malo egoisticno, ampak zdravo. S pomocjo je pa tudi tako, da imamo tudi mi nekaj od tega. Ko vidimo, da kje lahko pomagamo in so nam ljudje hvalezni. V koncni fazi vidim, da clovek lahko res le sebi pomaga. Ce se nekdo ne spregleda ali si noce pomagat, nimam kaj.
Kar pogumno naprej Chantal. Traja, da so rezultati... samo vztrajaj!. Vse dobro! :rozicodam:

Noč je bila slaba, jutro tudi. V sebi čutim tesnobo, strah, skrbi. Boli me želodec, slabo mi je .... Gre se pa zato, ker fanta od učeraj daje neka vrtoglavica. Pa smo spet tam, čisto sem se zasekriala, v glavi imam miljon kaj če-jev .. celo noč nisem spala ker sem samo razmišljala kaj je, zakaj je do tega prišlo, kaj če je to, kaj če je ono... katastrofa. Bolj se sekiram kot on sam. Se je pa začelo nenadoma, kar tako, samo od sebe ... ko sva šla spat in se je ulegel se mu je močno vrtelo in to je trajalo nekaj sekund. Potem je minilo in, če se ni premikal je bilo ok, čim pa je obrnil glavo ali pa se dal na bok, se je vrtoglavica spet pojavila. Čez noč mi ni nič rekel in mislila sem, da spi, da je bolje ... no pa je zjutraj zgodba še vedno ista, no vrtoglavica ni več tako izrazita, pravi, da se počuti, kot da plava .. občutek že pozna, jaz tudi (vsi se kdaj počutimo, kot da plavamo, ane?) ... samo pravi, da je bolj močno kot ponavadi. Ostal je doma. Pritisk ima pa ok, kasneje bo klical do dr. zaradi bolniške.... Saj sem že povedala, da je tudi on panik ... včeraj ko se je to dogajalo je bil čisto paničen, zato se je pa pomoje vse tako zavleko, pa še spal ni ....

Nevem kaj naj sama s sabo. Čisto sem napsihirana, ne morem nehat razmišljat kaj če ... potem me postane strah, ker je njegov dedek zelo mlad umrl za posledicami možganskega tumorja ... ampak to je bilo tam.. 1965.... Vem, da je vrtoglavica zelo pogosta in njavečkrat pač se pojavi sama od sebe in mine tudi, pa vseeno ne morem in ne morem se zadovoljtii z stavko ''ok bo, bo minilo...'' ampak kar naprej meljem in meljem ...  :'( :'( :'( ... sem že tako daleč, da razmišljam, da bi vse današnje obveznosti odpovedala in ostala doma.

A mi lahko kdo svetuje, kaj naredit. Je imel že kdo kdaj težave s tako vrtoglavico?

Regina

samo vrtoglavica, ki bo kmalu minila je.. Skušaj umiriti sebe. Samo tako boš lahko v pomoč fantu.
:0053: :0053:

Nives, ko bi vedela kako si to govorim, ampak moja glava se ne da in ne da! Obupno je! Nočem biti taka, potem pa res še v takih situacijah, namesto, da bi bila pogumna in močna me tako anksa čisto potolče  :( ..njemu sicer govorim same pozitivne stvari in vse, ampak pomoje čuti, da nisem ravno ok. Ahhh včasih si mislim, da sploh nisem kos življenju in kaj bo šele kasneje ....

Drugače pa kar se te vrtoglavice tiče, sploh mi ni jasno od kje se je vzela. Najbrž, če bi bilo kaj resnega bi se stopnjevalo? smrk, smrk ....

Jaz pa sem tudi nova tu, veliko sem že brala, pa sem se sklenila kar prijaviti.
Sploh tvoji odgovori Regina, vedno dvigujejo razpoloženje. Samo kaj, ko sami sebi pa ne znamo pomagati  :zardevam:.
Morda pa je danes krivo tudi vreme- nizek pritisk.
Jaz pa bi ti svetovala, da opraviš vse, kar si nameravala danes- tako bo nekaj opravljeno, tesnoba se bo morda zmanjšala, tvojemu dragemu pa bo tačas morda tudi bolje...

Regina,
vrtoglavica je lahko povezana s centrom za ravnotežje v ušesu - mogoče gre za kakšno vnetje ali kaj takega. Koristen bi bil pregled pri otorinolaringologu. Sodelavka je lani imela zelo podobne težave, kot jih opisuješ, zadeva se je pozdravila z zdravili v enem mesecu in je sedaj čisto o.k.
lp
Ribica

No lepo pozdravljena med nami. Upam, da bos tu nasla nek varen koticek, kamor se lahko zateces, ko ti je hudo ali pa kar tako, da se majckeno spoznavamo!  :P me veseli, da s svojim pisanjem lahko komu pomagam  :rozicodam:  No obveznosti sem vseeno opravila in vsaj za tisti cas malo zbistrila glavo in je tesnoba malo popustila. Moj je doma, vidim da šeta po stanovanju in nekaj preklada, pravi, da ni več tako grozno, še vedno pa ga ob hitrih gibih zamaje... ja upam, da bo res šlo na boljse. Res nimam psihične moči, da bi zdržala tole  :'( skozi mu govorim, da bi takoj menjala z njom... po eni strani se grozno sliši, ampak vseeno resno mislim.. :unsure:

Ja pravijo, da res. Sicer ga nič ne boli ali kaj, ampak pravijo, da ni nujno da sploh boli, lahko se pojavi samo vrtoglavica. Ja jutri gre do dr pa bomo videli kako bo. Ampak upam, da bo do jutri ze vse minilo!
 :rozicodam:

Regina hej  :)

Se ti oglasim, da delim s teboj mojo izkušnjo z vrtoglavico. Takole je bilo, kot pri tvojem fantu. Še slabše. Bruhala sem tri dni skupaj. Glave premaknit nisem smela. Stanje se je umirilo po dveh tednih, tri sem bila na bolniški. Je bilo pa od rahlega ušesnega vnetja. Še vedela nisem, da bi kaj bilo. Bila sem malo prehlajena, pa špikalo me je malo v enem od sinusov in včasih sem začutila tudi miiiiiceno špikanje v ušesu. Dva dni sem "plavala", kot praviš, potem tretji dan zjutraj pa sem imela konkretni vrtiljak v glavi.

Meni so razložili, da se to zgodi, ker se kristalčki v ušesu ne morejo prosto premikat in izgubimo občutek za ravnotežje.

In ja, razumem kako hudo je to za panika. pa še kot "dodatek" sem bila noseča. Dali so mi nekaj proti slabosti, pa sem po 10ih minutah spet bruhala. Drugega pa smela nisem. Groza, a nič nevarnega.

Upam, da sta oba bolje?  :rozicodam:

Objem,

nora

nora, hvala, je boljše  :rozicodam:

Ufff, si pa imela res komplet  :seznojim: .. mene bi pobralo od strahu, vedno pomislim na najslabše.
Tista smotana vrtoglavica je bila prisotna zvečer in malo čez noč, naslednji dan je bilo že boljše, do večera pa samo še tisto ''plavanje''. Naslednji dan zjutraj je mislil it po bolniško opravičilo in na šiht, pa mu je dr vseeno rekel, da naj bo še doma in mu dal tablete  :) šlo naj bi za vnetje  :) ... no vrtoglavica in ''plavanje'' sta tako še isti dan povsem minila  :) ... bilo je pa res grozno  :unsure: :unsure: :unsure:

Je lepo slišati, da je sedaj bolje. Samo kaj, ko nas strahce tako vse prestrrrrraši  :o.
Sicer pa sem se sama srečala s tesnobo (ne maram besede anksioznost), ko sem bila prisotna pri gospe, ki jo je kap. Na obisku, z dvema majhnima otrokoma. Od takrat se me drži tale reč (3 leta). Vmes sem 1 leto in pol jedla Paroxat, ker nisem ne spala, ne jedla... Sedaj sem približno 1 leto brez. Vendar se vse učim od začetka. Čeprav teorijo obvladam, tako kot mnogi tule gor, praksa šepa. Kak dan si mislim, da je vse ok, pa me drugi dan spet spravi na tla. Zato rada preberem kaj vzpodbudnega, sploh, če se kdo bori brez AD. Hodim tudi na psihoterapijo, pomaga, vendar se premikam počasi. Najbolj hudo mi je, ko pridem domov utrujena, doma 2 otročka- en že v šoli, drugi predšolski, otroci so seveda živahni, hočejo mamico zase, meni pa zmanjkuje energije, včasih na majavih nogah, kot da bi ne vem koliko spila  :sesmejem:
Ampak bo že, gremo naprej

Jz sem drgač kr OK, se je pa zgodil včeraj panični napad.
Prejšnji teden mi je zobar izpulil zob in ostane pač odprta rada neki časa.
In včeraj sem mislila da imam v luknji hrano in sem jo..med službo...šla na WC rihtat...zobotrebec..splahnjevanje.
Seveda mi ni ratalo..a me je postalo tako strah kaj bo...ker hrane ne dobim vn...glavo držala nazaj...vse živo probala..a ni in ni šlo.
No, na koncu je prevladala strašna misel in seveda se mi je zvrtelo, postalo slabo..tko da...faking šit res.
Kolikor se mi kdaj zdi da sem prav fajn, se najde takoj ena težava ki me pa opomni da še ni tako kot mislim.
Al kaj?  :sesmejem:

No, to moram pa prav napisat. Moj prvi panični napad se mi je zgodil nekaj let nazaj, ko so mi pulili modrostne zobe. Je strašno bolelo. Zvečer si pred ogledalom čistim rano, gledam tisto luknjo in kar naenkrat postanem cela mravljinčasta, ne čutim ničesar, diham kot nora... Me pride moj iskat v kopalnico in mi pomaga do postelje, kjer sem še nekaj časa vsa v krču, potem se umirim. Sva rekla, da počakava do zjutraj. Zjutraj sem bila ok, tako da nisem šla k zdravniku. Sem pa potem vseeno šla k zdravnici čez nekaj časa in ji opisala situacijo. Mi je dala nek vprašalnik o psihi in rekla, da je bil to verjetno panični napad. Vam povem, sem bila prav užaljena, kakšen panični napad. Prav zamenjala sem zdravnico. In čisto mirno živela par let do zgoraj navedenega dogodka. Ko se tega začnemo bati, pa je hudo (sem sama sedaj na istem).
Kar pogumno :ppriden:

 :oki:

Draga Regina...te razumem..to smo mi k si znamo mal zakomplicirat ne? :) verjamem,da ni prijetno zjutraj vstat ,tudi jaz nisem tak tip cloveka...ampak lej dovoli si da ti gre na zivce, tudi ce twzko zaspis je bedno ampak poskusi potem popoldne zadremat...u glavnm poskusaj sprejet..lej tko je, zgodi vstajam,zaspana sem ampak zmorwm (ker proti anksi je to mala sala )...ko bo prisla sluzba zate bos pa samo hvalezna,ce ti ne bo treba vstajat ob 5h pa bo ze ena stvar k ti bo plus pri naslednji sluzbi :) pozdrav

Živjo vsem  :)

Morem rečt, da sem od aprila nekako že zelo dobro, ankse je zelo malo, oz se lepo spopadam z njo. Tudi na psihoterapiji sem bila zadnjič aprila, pa ne zato, ker sem zaključila ampak pač nisem čutila neke potrebe po tem da bi šla. Sej vem, vejretno to ni pametno, mi je pa moja terapevtka rekla, da naj poslušam sebe in pridem, ko bo meni to odgovarjalo, pa prisilo, v smislu MORAM iti naj ne grem  :)

Potem pa pride kak takšen dan, kot je danes, ko mi misli uhajajo. Če se zgodi kaj lepega, takoj začnem razmišljat, koliko časa bo to lepo trajalo, koliko časa, preden se spet potopim v strah in se začnem ukvarajti s KAJ ČE .... in nevem kaj je to, ali vlečem nase neko slabo energijo ... vedno, ko o tem razmišljam, se potem res kaj zgodi. Tako kot danes, ko mi je padlo na pamet, da moj tudi že dlje časa ni nič pojamral, da gre obema lepo itd,... dobim sms, kjer mi napiše, da ga nekaj muči. Takoj se začne stiskanje v trebuhu, strah, negativno razmišljanje, tolaženje njega, vzpodbujanje ... tu mi zmanjka, zmanjka pozitivne energije, da bi to premagala in me ta anksa začne hecat. Želim si, da bi bil ON uredu, da bi bil super, da ga nebi nič motilo, ga skrbelo ... pa vem, da tako ne gre. Ni zdravo in ne more biti .... včasih si želim, da je on super, da nima nobenih težav in, da raje jaz trpim celo življenje s to ankso, da raje izberem, da sem jaz slabo in on uredu, prosim vesolje, da se to res zgodi... pa vem, da ni prav. Ampak nekako čutim, da bi to ankso mogoče jaz bolj prenesla kakor on, ker jaz se stem ukvarjam že 4 leta, on pa eno ... in njemu se to tako redko zgodi, da ko se, neve kako reagirat, jaz pa nisem dovolj močna, da mu pomagam, ker še mene takrat prime anksa. Ja vem, vem, da je to narobe .... sebe dajem na nižje mesto, njega na prvo, kar vem, da ni ok. Pa da nebo kdo narobe razumel, ne gre se za kakršnokoli izkoriščanje, čustveno vampirstvo ali karkoli drugega. Izvira iz mene, iz otroštva, ko se je zgodila situacija z očetom... situacija, ki me je postopoma pripeljala do ankse.

Ahh sploh nevem, kaj sem hotla napisat, nevem. Bluzim nekam v 3 krasne, samo, da dam to iz sebe  :)

Ojla Regina,
evo mene  :sesmejem: :sesmejem: . Kot bi se jaz podpisala pod tvojo objavo. Tudi jaz sem v obdobju, ko mi gre res dobro  :wav: . In jaz sem v redu pol pa moj začne. Ahhh  :seznojim: . In kot praviš, rajši bi, da je meni kaj, kakor njemu. Itak se moški težje spopadajo s problemi. In zadnje čase ga neka depra lovi, glede službe je nezadovoljen, neka totalna negativa. In jaz reva poskušam razvedrit stvari, ma ne vem do kdaj bom uspevala to. Me je strah, da me ne bo spet povleklo dol. Ah to življenje, res ima 100 obrazov.
Ma veš kaj, sem si že zdavnaj obljubila, da bom postala malo egoist in gledala včasih tudi samo nase. In mislim, da je sedaj pravi trenutek za to.
Jutri je nov dan, bo boljše, obljubim!! Lepo noč in naj se vse uredi.

Tole pa čisto razumem. Midve s terapevtko sva ugotovili, da sem bila v otroštvu najbolj srečna, če so bili srečni ljudje okrog mene (predvsem starši, ki so se sicer veliko prepirali, jaz pa trpela). In velikokrat je tako še danes. Če je okrog mene vse ok, sem jaz ok, če ni , tudi mene stiska, skrbi itd.
Ampak, kot si rekla, to ne gre. Nikoli ni vse ok. In seveda, tudi ko je, se tudi jaz sprašujem- koliko časa? In to me včasih prav ubija in jemlje energijo.
Včasih si potem postavim vprašanje- ali s temi skrbmi sočloveku pomagam? - Ne
Ali s tem pomagam sebi?- Ne
Ali zaradi skrbi, strahu pridem do kakršnekoli rešitve?- Ne
Kaj lahko naredim?- Poskušam konstruktivno pomagati temu človeku, sicer se poskušam ne obremenjevat.
Ker sama tudi kdaj zmolim, mi je tudi terapevtka predlagala, če me za nekaj skrbi, naj za to zmolim, oz. če tega ne počnete, prosite zanj, torej v mislih pošljete ljubezen in dobre želje, da zadeve razreši- čim večkrat. Včasih tudi to pomaga  :kiselnasmeh:
Sicer sta pa zelo pogumni, velikokrat sem vaju brala, ker se borita brez AD, kar se sedaj trudim tudi sama.
In ja, včasih se moramo postaviti na prvo mesto- ne gre drugače.
Lep dan želim

Ojla, DVOJČICA! hihii, midve imava pa res zelo zelo, skoraj identične težave  :sesmejem:
To glede egoista si pa prav napisala, jaz vem, da nisem in je včasih kar malo narobe, da nisem ... preveč gledat na druge in premalo nase, nebo nikamor pripeljalo. Že včeraj je bilo boljše, danes - zaenkrat pa tudi, kaj pa bo, nihče me ve. Probajmo uživat ta trenutek in pozitivne misli bodo vračale pozitivne stvari  :)  :rozicodam:

Se podpišem, trikrat! Res je tako. Jaz sem imela pač tako izkušnjo z očetom, ko se mu je nekaj zgodilo in res, če mene takrat (12 let sem štela) nebi bilo .... nevem, če bi bil danes še med nami.  :'( Takrat so mi vsi govorili, ja če pa tebe nebi bilo, ... potem lahko, da atea nebi bilo več... vsi so to govorili, vključno z njim, nevede, da mi bo to škodilo. Takrat sem začela verjet, da morem bit skozi ob njemu,. ker če me nebo in se kaj zgodi, nebo pomoči.- Zato sem skozi hodila z njim, oprezala za njim itd. Tudi potem, ko sem bila večja sem spraševala mamo kje je oče, kam je šel, a ima telefon .... danes sicer ne živim več pri njima in mi je kar malo lažje, ker če bi bili še vedno skupaj sem 100%, da bi za njim še vedno oprezala. In zgleda me je to pahnilo v ankso.  :kiselnasmeh:

Super, da probavaš brez. Nekaterim gre lažje, nekateri pa pač na AD, nič ni narobe  :) jaz vedno pravim, da smo zmagovalci vsi, ki se stem soočamo in se trudimo po najboljših močeh.  :rozicodam:

Od pogreba nase babi je minilo nekaj dni. Na dan pogreba sem bila zelo tesnobna, tam na pokopaliscu pa se je stanje samo se poslabsalo. Se preden smo prispeli sem se itak sekerala kako bo, kaj ce bom nervozna, kaj ce bo vroce, kaj ce bom tesnobna, kaj naj naredim... seveda je to razmisljanje stanje samo se podzgalo in res mi je bila muka biti najprej v vezici - skozi sem hodila ven/noter, se prestopala, pila sok... v cerkvi tudi ni bilo boljse saj sem bila omejena na prostor, sedela spredaj z mojimi tako, da se niti izmuznit nisem mogla. Na momente sem se sprostila potem pa spet zacela razmisljat in anksa je bila tu. Ko je bilo vsega konec in smo sli domov sem se pocutila olajsano, kot da bi se kamen odvalil iz prsi.. ampa, se vedno sem od tistega dneva nekako bolj tesnobna kakor prejsnje dni, preden se je vse skupaj zgodilo. Nebi krivila tega, da nas je babi zapustila, ampak bolj to svoje razmisljanje. Od pogreba se veckrat zalotim, da mi gredo neumnosti po glavi in skrbi, brezvezne... ne skozi ampak tako, nekajkrat na dan, kaksen dan je papovsem ok. Ehh nevem, ni mi to vsec, upam, da kmalu mine, ker me spravlja v zalost  :'(

Draga Regina...najprej iskreno sozalje ob izgubu babice....te stvari so vedno stresne in bilo bi cudno (ampak neverjetno lepo), ce nam ob takih trenutkih ne bi nagajala tudi anksa...takrat se najraje ven skoci ampak tokrat vsaj ves zakaj..ni fino , to vsekakor ,ampak vzemi to kot del zalovanja, stresa....vem kako je ko se ukvarjas s simptomi ampak bodo minili..vedno so...tudi misli..tudi sama se zadnje par dni borim s trapastimi in bolj zalostnimi mislimi..spet se dajem v nic, malce obupujem in spet se stare kasete vrtijo v glavi....ampak vem ,da bo treba kupit cd al pa lepo ipod in si zavrtet drugo glasbo, kasete pa stran vrzt :D dost je blo...tko da, spet bodo boljsi casi, do takrat pa samo sprejmi...verjemi, vem kako tezk oje ampak minilo bo, vedno mine...tvoje telo pac tko odreagira na ves stres...smo pac posebni..ampak zato se toliko bolj cortkani :) drzi se  :rozicodam:

Hvala ti za res lepe besede  :rozicodam: Tej dnevi os res čudni, veliko jih poznam, ki jih zadnji 2 tedna nekaj martra, pa nevejo kaj bi.. must be the weather  :sesmejem: kakorkoli, želim ti, da tudi ti čimprej najdeš mir v sebi, se sprostiš in pozabiš na skrbi in tegobe  :) Jaz sem bila včeraj že veliko boljše, naj traja  :pomezik:

Potrebujem nasvet, prosim ...

Po včerajšnjem razgovoru za službo so me danes poklicali, da bi me vzeli - seveda najprej poiskusna doba. Res sem vesela za priložnost,delo je dobro, ne preveč zahtevno, tedensko, plača ok. Res sem zelo zelo vesela, pojavil se je pa strah. Ne pred tem kako bo, ali bom zmogla ... strah pred tem, da me dajo na zdravniški pregled  :'( odkar so mi sporočili novico se tresem, srce mi razbija, na WC sm šla že nekajkrat. Strah me je. Česa? Tega, da mi bo srce ponorelo med snemanjem EKG, kakor mi vedno. Da me bodo spet čudno gledali češ ''kaj je z vami????'', da bi zaradi tega ostala brez službe... grozen strah. Najbolj me je strah zase, kaj bo pokazal izvid, ali bo med. sestra uredu, ali me bo razumela... grozno me je strah in na jok mi gre. Odločila sem se, da šefa kar vprašam, ko se naslednjič slišiva okrog zdravniškega. Nazadnje sem ga delala 2015, mislite, da bi to potrdilo še veljalo???

Prosim za nasvet, prosim....

Potrdilo ti ne bo vec veljalo. Glede na panogo je ponavadi na 2 al na 3 leta.
Kaj pa ,ce bi si samo za tokrat dovolila vzeti pomirjevalo. Polovicko od minimalne tabletke... pa dneve prej stestiras drugo polovicko, da vidis, koliko te kolicina umiri.
Ne vem...samo razmisljam. Neumno se mi zdi toliko panike prenasati za tako rec. Ki je pa zelo vazna, ker gre za tvojo sluzbo. Presezes pa lahko to lekcijo tudi na drugih meritvah, ki jih bos se imela.

Ja sem govorila z vodilnimi okrog potrdila, pa je rečeno, da mogoče še velja, ni pa 100% ker so vseeno 3 leta minila od zdravniškega. Imam pa vsaj nekaj ''lufta'' še, so rekli, da se z zdravniškim ne mudi, najbrž šele čez kakšne 3 mesece .. Kar se tiče pomirjeval - jih sploh nimam, ničesar  :unsure: Še, ko sem imela Lexaurin in sem ga včasih vzela, ni pomagalo nič ... še vedno sem bila panična. Poleg tega me je preveč strah zdravnika, da bi stopila do njega po recept... odpade.
Opcija bi bila, če me napotijo v določen zavod, ki opravlja preglede pred zaposlitvijo, ker tam poznam osebo, ki snema EKG in vem, da bi ji lahko povedala za težavo in bi razumela in mi dala čas in možnost, da se umirim.. ampak najbrž zaposlen ne izbira kam gre na pregled, ker sodelujejo po pogodbi, no ponavadi je tako, če se ne motim.

Verjetno ne bos imela izbire, ker delodajalec placa izvajalca zdravniskega pregleda.
Potem se pa zmeni z medicinsko sestro za cas, da se umiris..vnaprej ji pac povej. Saj so vecinomazelo razumevajoci.

Ja saj, pomoje res to najboljša opcija, potem se pa prepustim trenutku in čakam da mine

Živjo vsem,

danes sem po zelo dolgem času tesnobna. V službi sedaj teče že 3.teden in morem rečt, da je res uredu in, da se lepo učim. V tem času niti 1x nisem imela kakšnih negativnih misli, strahu ali panike. Danes pa  :( Začelo pa se je s soboto zvečer oz tik preden sem zaspala, saj sem kar na 1x postala nemirna z malce povišanim pulzom. Ker se mi to že dlje časa ni zgodilo sem seveda postala panična - trajalo je kakšne pol ure in uspelo se mi je pomirit  :) .. sumim na preveč kokakole, nisem je vajena pit, mogoče je blo res krivo, ali pa tudi ne.. nevem...
No tako je bila tudi nedelja včeraj malenkost nemirna ampak nič hujšega ..  :)

Danes me je pa zjutraj v službi dajal nemir, malce panike, potem se mi je seveda še pulz pospešil in prebavne motnje. Nevem zakaj se mi spet to dogaja? Tako dolgo je bilo vse ok ... mogoče sem res včasih razmišljaja negativno in podobno in sem mogoče te misli potlačila, so pa v trenutku šibkosi (danes) preveč izbruhnile ven? Neznam še reagirat v taki situaciji, ko sem v službi - ne morem kar domov, kakor sem lahko naredila na faxu in vajah ... ne morem. Moram se skulirat, mislit pozitivno in se zamotit z ljudmi, to vem, da mi pomaga ... sem pa zelo žalostna in malce razočarana - nad sabo, pa vem, da nebi smela biti.

ahhh, mogla sem to dat ven iz sebe, ker se potem prec boljše počutim. Vem, da bo kmalu minilo in se bom vsemu le še nasmehnila, ampak pozabljam kakšni so občutki, ko prime tesnoba, in se jih vedno znova ustrašim.  :'(

Omenila bi še, da me postane strah, da zaradi takih občutkov nebi bila zmožna biti v službi, da bi mogla dat odpoved ... groza, ravno tako razmišljanje me potiska v tesnobo. Začaran krog.  :kiselnasmeh: :'(

Regina ja, to je strah ki ga ti že zelo dolgo poznaš, naša podzavest ki se je še vedno ne zavedamo. Kaj pa vem, po toliko letih truda sama s seboj se še vedno večkrat ne znam poslušati.
Primer: Že od začetka poletja vem, da gredo otroci na tabor za ves teden. In danes so šli. In seveda, cel teden prej se je nekaj kopičilo v moji podzavesti, srce nabijalo pa se umirilo, spala sem slabo, čuden občutek v glavi...in danes...danes je bilo vse ok...dokler nisem šla v službo...tam pa seveda dodaten stres..misli na otroka...kdaj bo že petek...skratka.. kar želim povedati je, da sami spotenciramo ta k..... strah ter s tem damo prosto pot k..... tesnobi.

Gogi vse kar si napisala drži. Točno to se meni dogaja. Pojavla se strah vezan na zdravniški pregled, ki me čaka naslednji torek.. sigurna sem, da je to krivo. Med vikendom sem začela razmišljat o tem kako bo, a bom zdržala, a bodo dzravniki in sestre razumevajoči do kupa tesnobe, ki ga bom prinesla sabo ... a bo vse ok, a bom spleh preživela vse to  :'( .. razmišljam kako je bilo na prejšnjem zdravniškem, ko je bila zdravnica res neprijetna in sestra taka, da sploh nebi smela biti sestra!!! Strah me je, čez dan se sicer kar zamotim, da ne razmišljam o tem ampak vseeno mi misli uhajajo. Danes sem se zbudila že okrog 5.. nisem se ok počutila, čutila sem  tisti neprijeten občutek po telesu, hrana mi ne paše, ... resno upam, da bo danes dan lažji, kot je bil včeraj in, da se ta muka konča, čimprej. Nazanje je bilo tako res oktobra lani, oz takrat je bilo še slabše, upam, da do tega ne pride sploh. Nevem pa kje se me glava drži in kako naj ukrepam, vraga!  :( :o

Joooj, Regina, kako te razumem. Misliš, da si ok, pa spet pride in nas udari po glavi. Največja finta pa je seveda v tem (kar vemo večina tule gor), da si vse to delamo sami. Res poskušaj čimbolj preusmerjat misli, sploh ko si na delu. Reci si, klinc, zdajle se ne morem s tem ukvarjat, zdajle delam to in to. In samo to. Ja vem, težko je, sploh, ko si že v tistem vrtincu, ki te vleče...
In- vedno mine, tudi tokrat bo, verjemi.
Tudi sama sem par dni ok, potem pa spet- hop, tesnoba. In si mislim, da zdaj je pa res konec, da se mi že meša, da ne bom mogla itd. ampak, ko se vse skupaj umiri, se čudim, zakaj se ne morem pomirit takrat, ko to rabim. Saj je ja vse jasno. Tesnoba ni nevarna, od nje se nam ne zmeša, ne pademo skupaj itd. :kiselnasmeh:
Drži se in skušaj se spomniti, kolikokrat si že šla skozi to

Res globoko v nas reees zeeelooo globoko v sebi vemo, da bo vse ok, ampak kaj ko vseeno "nočemo" verjeti, Včasih bi sama sebe najraj stresla iz hlač, py vem kdo bi spet zmagal.

 :kiselnasmeh:

Vedno se je umrilo in vem, da se bo tudi zdaj, ampak kdaaaaaj? Sej vem, če preživim zdravniški v torek, bom vejretno se v torek zvečer vsemu samo še smejala in tesnoba bo minila. Ampak občutki so grozni. Pride moment, ko si rečem: ''pa daj nehaj!! Nehaj! Sprosti se, torek je še daleč, do ponedeljka sploh ne rabiš razmišljat!'' Zakaj me misli ne ubogajo, zakaj sploh uhajajo k temu bednemu pregledu.... potem pa se začne še samopomiljevanje v smislu, zakaj ne morem bit kot večina drugih, ko pridejo na zdravniški in so OK ... no vsaj pulz jim ne dvija tako kakor meni.  :'(

Najraje bi sama sebi eno prisolila, da pridem h sebi!  :kiselnasmeh:

Strah te je, ker se ti zdi, da tega ne obvladas. Cisto normalna reakcija zaradi obcutka, da ne sfolgas.. Ko bos to situacijo sprejela in jo obladovala... se pravi vsakic znova jo obvladala, strahu ne bo vec. Mocnejsa bos postala ravno skozi spoznavanje in ucenje obvladovanja te situacije. Konkretno ravnanje s custvi, ko ta divjajo. Zelo vazno je tudi, da se zavedas, zakaj je tako.
Clovek bi rekel odlicna ucna izkusnja.. vemo pa, kako tezko je lahko kaj. :kiselnasmeh:
Meni se je tudi zdelo, da nikoli ne bom obvladala najhujse travme iz otrostva. No.. po letu z veliko ucenja sem jo. Postala sem mocnejsa. To so pa potem plusi teh nasih situacij. :)
Zivljenje ureja stvari...

Danes je dan D. Po eni strani komaj čakam, da grem na ta pregled, opravim in se sprostim, po drugi bi najraje odpovedala in prestavila termin, ampak potem se to mučenje ne bo končalo.
Včeraj sem bila na psihoterapiji in govorili sva samo o tem. Vam povem, da bi včeraj po terapiji z veseljem šla na pregled, nebi bilo tako hudo. In kaj sem ugotovila? ... Da me je strah, da izgubim nadzor nad svojim telesom, ki se kaže z visokim pulzim, potenjem, tresenjem (telo se mi pripravlja na beg), Vse skupaj pa je še toliko bolj močno, ker skušam strah potlačit in na zunaj zgledam čisto pomirjena, v meni pa divja. Ne morem se zjokat tam pred vsemi v čakalnici tudi če to čutim, če to moje telo potrebuje ... pri zdravniku pa če mi gre na jok ne zadržujem, sem se že zjokala in še bi se, če bi to potrebovala...
Torej zaključek, strah me je same sebe in občutkov.

Jaz resno upam, da imam kaj sreče in, da naletim na dobre in razumevajoče ljudi danes, ki so pripravljeni poslušat, psiluhnit in pomagat, res upam, ker samo to me lahko reši, da se sprostim vsaj malo...

Regina :rozicodam:
Upam, da te cakajo razumevajoci ljudje.
Jaz bi povedala prvi razumevajoci sestri v ordinaciji... da me je strah.. ker mi meritve pulz nabijejo.. To res prinese sprostitev. Vse kar je, je da cutis svoj strah in si si ob tem v podporo. Neguj se, kot malega otroka, ki ga je strah... Strah je ok.. samo nauciti se je treba ravnati s custvi.. Jaz se v dolocenih situacijah pripravim na najhujsi mozni scenarij in si predstavljam, da ga zmorem. Kar bo pa bo. Name to deluje tako, da vse avtomatsko izzveni.. ne zgodi se nic. V takih primerih ni nobenih tezkih situacij sploh.
Saj nismo roboti. Seveda nas je strah.. pa tudi vse drugo cutimo. Strah je super. Opozarja nas na nevarne situacije. Jaz ravnam tako, da ga predihavam z globokimi vdihi in izdihi. Vsako custvo s predihavanjem izzveni.. samo dovoliti si ga je treba cutiti in hkrati biti z zavedanjem prisoten v trenutku. Ce custvo sprejmemo smo ze na pol poti, da izzveni. Drugih pol poti je pa, da recimo predihavamo ta naval custev..in smo v trenutku..zavedanje, da ni resnicne nevarnosti.. Vse hitro izzveni tako.
Ne zelim pametovati z nasveti.. povem, kako jaz ravnam. Morda kaj prav pride.
Vse bo ok :obj3:
Pisi nam potem.

Nives, carica  :wav:

Evo ,preživela - se že smejim  ;D

Morem rečt, da ni bilo takooooooo hudo kakor sem mislila, me je bilo pa vseeno strah! Pulz je bil 150/min ...  :ne: :kiselnasmeh: sta bili pa sestra in zdravnica res prijazni in nobena ni komplicirala, sta razumeli - smo se še skupaj nasmejali vsemu. Tako, da upam ,da me ta izkušnja za naprej prepriča, da me nebo več tako zelo strah v prihodnje.

Samo da je mimo!!

Hvala Nives in ostali, ki berete  :rozicodam:

No vidis. Bravo :pomezik:.  Se parkrat bos sla, pa bo tole zate mala malica.

Regina  :oki:,

vesela zate, da nisi premaknila termina in je šlo vse dobro. Na videz majhna, vendar pomembna zmaga zate.  :wav:

Ja sej ce bi se vsak dan srecevala s takimi pregledi bi se sigurno navadla  :sesmejem:
Jaz sem tudi ponosna nase, res zelo,... da se nisem vdala, da sem ustala un sla, da nisem zbezala. Zdaj lahko koncno se sprostim in zacnem uzivat v novi sluzbi   :zardevam:

Dragi moji, upam, da ste vsi dokaj dobro in, dau živate še (baje) zadnje sončkaste dneve in jih max izkoristite  :oki: :ppriden:

Pri meni teče 2. mesec službe, večino stavri sem se že naučila, se pa vsake toliko najde kaj novega, h sreči so sodelavci razumevajoči in pomagjo, če pride to kakšne situacije, ki je še ne poznam razrešit. Služba je torej super, zaenkrat, počutim se dobro, nimam strahu, dobro spim, ni mi težko ustat in iti v službo. Obožuujem ljudi, ki dnevno prihajajo, dajejo mi tako pozitivnost, čeprav je včasih tudi kakšen težak, da me tako zasekera, da mi aadrenalin dvigne do platforme, ampak nasploh je služba res uredu in sem zelo vesela.
Da bi vsaj čimdlje trajalo.  :pomezik:

Pripravljam se na poroko, poleti bo, komaj čakam... a so se pojavila razna razmišljanja o prihodnosti. Kako bo, li bova zdrava, ali bova živa, ali bo služba, kdaj bova šla na svoje živet.... a potem to pomeni, da bo kmalu še kakšen otrokk?  ??? Sama si otrok še ne želim, vsaj še nekaj let ... ker si vedno govorim, da bi rada najprej se čisto losala te ankse, ker si ne predstavljam sebe nosečo, ko bi mogla hodite na redne preglede, pa na podor... kje bi preživela to, z mojim strahom in paniko.  :sesmejem: No s takini temami si polnim glavo, pa tega ne delim z njim- vem, da bi mogla, ker bo to skupno in ne samo moje.
Drugače se pa poroke veselim, lušno bo, upam, da nebom preveč panična - evo namesto, da bi se veselila, me je potiho strah, kako bom sfolgala. Mislim, da bom šla počasi spet na psihoterapijo.

Jooooj, kup enega razmišljanja, ko se zavem, da je pred mano novo poglevje oz, da že zdaj živim v nekem novem poglavju - skužba, poklic, poroka,...

Mešani občutki in rahel strah pred prihodnostjo.  :kiselnasmeh:

To pa zelo lepo, služba, poroka,...
Otroček pa je že večja odgovornost. Vendar, če si ga želiš, bo pač treba enkrat skočit v vodo  ;D.
Čimmanj razmišljaj o takšni ali drugačni prihodnosti. Ja vem, izredno težko (velikokrat tudi zame).
Včasih, ko imam že poln kufer takih misli, si rečem, klinc gleda, vsi smo na istem svetu, vsi se soočamo s podobnimi težavami, če lahko nekaj sprejme nekdo drug (recimo, vse možno, kaj se lahko v prihodnosti zgodi), lahko menda tudi jaz. Razlika je le v tem, da se mi strahci v takšne in drugačne misli ujamemo, jih premlevamo itd.
In tako se človek včasih počuti kot otrok, kot da ni sposoben reševati stvari, ki mu prihajajo na pot.
A vedno imamo to moč v sebi.
Sem malo zafilozofirala, pa vendar, lepo je slišati, da shajaš, da ti gre dobro. Rasteš in s tem si močnejša- tudi za nove podvige in odločitve.
Lep vikend

Hvala PESEM  :rozicodam:

Želja po otroku bo še malo počakala, se še nič ne mudi, rada bi bila res pripravljena, zavedam pa se, da če bom to ponavljala v nedogled gredo lahko prec leta mimo  :kiselnasmeh:
Prebrat je enostavno, tudi ko pomislim se vse zdi enostavno, v praksi pa res težko, da si rečem, da bo že šlo in, da pozabim ... anksa je pač anksa, kaj če, kako bo, kdaj bo ... he he. Poislušam žoiveti zdaj in ne razmišljati preveč za v naprej, ampak ob vseh takih prelomnicah, nimam kaj, da ne gledam za naprej  :)

Zdaj si res želim, da je stanje čimdlje normalno, umirjeno ... pa da z mojim dobiva zeleno luč za kužija (njegovi ne pustijo, ker živimo skupaj).  >:( >:( >:(

Ihaha

Otroci bodo prišli pač takrat, ko bo pravi čas zanje. Vsaj meni se tako zdi. Ali pa mogoče sploh nikoli, če bo pač tako. Najbrž tudi to ni nič narobe.

Zdi pa se mi, da je najbrž kar vsako nevesto strah pred poroko.
Da o ženinu niti ne govorimo. Je že dosti vicev na to temo. Panika ženina, pa bi najrajši se kam skril in prespal poroko.

No, preživela boš - in potem bosta živela srečno do konca svojih dni - kot v Disneyevi risanki. :pomezik:  :zardevam:

                         Poni

Vsaka beseda bo prav prišla, prosim  :(

Od zjutraj je v meni nemir, strah, panika ... zjutraj se mi je v postelji pojavil občutek, ki se mi pojavi recimo 1x ali 2x na mesec in je to to, pozabim in se sploh ne obremenjujem. Danes se mi je tekom jutra pojavil nekajkrat. In nevem, ali je to res samo občutek, ali je res. Zgleda pa tako, da od enkrat dobim občutek nekakšnega vala, kakor da bi se ustašil, adrenalih, zaveže me v grlu. 1x sem si dala v glavo, da je to mogoče povezano s srecem, da je to kakšna aritmija, dejstvo je, da nisem prepričana in nevem če gre za aritmijo ali je to zgolj občutek .. nevem. Dogaja se mi to v mirovanju, samo od sebe, pod hudim stresom (recimo takrat, ko sem bila panična par ur pred zravniškim pregledom tega občutka ni bilo, je bil pa pristoten večrat dnevno vsaj 14 dni prej).
Danes zjutraj mi se je vsilila misel ob tem občutku ''opa, kaj pa če je to kaj narobe...'' in potem je prišla panika, po dooooglem času. Zjutraj sem šla tako že 3x na potrebo, zajtrk mi splooooh ni teknil in sem vse pustila ... občutkek se zdaj ni več pojavil sem pa v sebi nemirna, v trebuhu imam kepo.
Naj povem, da sva danes za en teden z mojim ostala sama doma, kar je ubistvu super, vedno pa, ko se ta super dogodek zgodi, sem jaz prvi dan čisto taka napsihirana.. zakaj pa res nevem. Mogoče podzavestno preveč razmišlajm, kaj bom skuhala, kdaj bom šla v trgovino .... drugače si to delo delive s taščo  :)

Uglavnem nevem, morala sem pač to dati iz sebe, da sem danes čudna in, da mi to ni nič všeč ... Pozabljam kakšni so dnevi, ko te obišče panika ... zdaj sem imela mir od septembra hhehehe.

No vsak odgovor ali tolažilna beseda bo prišla prav  :rozicodam:

Pozdravljena Regina  :rozicodam:,
sama se dostikrat znajdem v opisani situaciji. Tudi mene misli po navadi popolnoma onesposobijo in ravno tako kot pri tebi, pridejo kot strela z jasnega.  Hja, podzavest deluje in vidim, da se pogosto te situacije pojavijo ali po napornem tednu, še najpogosteje pa takrat, ko imam prosto in ko imam v mislih kako si bom odpočila. Potem pa ena misel in vseh dobrih planov je lahko konec.
Sem pa tudi jaz tip človeka, ki me, večini ljudi so to manj pomembne stvari, kot je npr. kaj bom kuhala, kaj morem še pospraviti, kaj še moram urediti itd., velikokrat spravijo v stisko, ki ima za posledico najmanj slabo počutje in tesnobo. Ta pa se, kar tako ali tako veš kaže na tisoč in en način.
Kljub ne prav vzpodbudnemu začetku dneva, ti želim miren in kar se da lep vikend  :rozicodam:.

Hvala za te besede. Res je, misli so vladar telesa in njegovega delovanje. Ena napacna misel in je lahko konec veselja in zacetek nekih skrbi  :(

Meni se je ta obcutek spet vrnil :( prej sem sla lezat in sem spremljala pulz in ugotovila, da res ni enakomeren. Nevem kaj naj naredim, kaj naj sama s sabo, strah me je.

Regina, poskušaj se umirit, saj bo minilo...pulz ti nagaja zaradi slabega počutja,
morda se te loteva kakšna viroza...
drugače pa se posledica "strahu" najprej pojavi v želodcu...
tudi jaz sem imela podobne težave, dokler se nisem sama sebe prepričala,
da ni nič narobe, nič več si ne delam planov, naredim kar pač lahko, ker tako vse počaka...

Skuhaj si metin ali melisin čaj, ti bo pomagal pri želodcu in te umiril...

Trdno sem prepričana, da boš zvečer napisala, da si vredu  :oki:

Objem  :rozicodam:

Hvala Toja.

Obcutek je grozen. Skozi se tresem, roke imam ledene, postopam po hisi in cim se ulezem mi srce preskoci :( tako zelo me je strah tako me je strah ohromil, razmisljam samo o tem, fa bom mogla v bolnico, da bo kaj hudega... rada bi skom govorila o tem, partner ze ve ampak ga ncem obremenjevat, pa nevem koga poklicat, komu zaupa... ne morem na nic drugega mislit kot na to  :(

Regina, toje tesnoba, ki je spremljevalka ankse...
nikamor ne bo potrebno it, to misel si ves čas ponavljaj...
poskusi se zamotit s kakšno stvarjo... najbolje, da zamotiš "roke" in delo z njimi,
kaj pa če bi ti zdaj kaj spekla, da boš zaposlila misli...
to so vaje za tesnobo, ker možgane zaposliš...

Morda pa bi bilo prav, da poveš partnerju,
prav je tudi, da se  :jok: verjemi, da bo boljše...
lahko pa tudi tukaj pišeš... :050:

Ps: Kaj pa kakšna igrica na računalniku... :pomezik:

Toja ves kaj je najhujse? Da se vsega tega trezno zavedam, a ko strah postane mocnejsi me cisto povozi in se pocutim, kakor, da sem spet na dnu. Sram me je, sram, da to spet tu pisem, ker sem bila dlje casa odsotna iz foruma, ko pa se mi kaj takega pripeti pa takoj pridem jokcat sem :(
Uglavnem skos si ponavlam, da bo minilo, da bo boljse in, da se bom kmalu vsem smejala (upam) :unsure: potem pa spet srce preskoci in strah ter negotovost razbijeta moj pogum....
Pocutim se nesposobno, da stanje mirnosti ne morem vzdrzevato, jezi me, da sem lahko dolgo casa super brez ankse potem se pa en dan pojavi in se pocutim, kot da vse to dozivljam prvic.

Poiskusala sem dihat leze in se umirat, to ne gre... sedenje na mestu in probat ne razmislajat mi tudi ne gre ker mi potek misli uhajajo. Sedaj sem resevala take penaste kocke ki jih sestavljs in morem rect da se je atanje malenkost umirilo, ampak nisem pa umirjena da bi rekla, da je minilo.

Partnerju sem povedala in mi zelo stoji ob strani, jokat prakticno ne morem, ker sem ze vceraj veliko... lahko pa da je vse to posledica vcerajsnjega res stresnega dne (vceraj teh tezav nisem imela) sem se pa ubadala z drugimi zadevami..
Ahhh, dobro da obstaja forum, da lahko clovek najde tolazbo.  :'(

Saj zato je forum, nisem še zasledila uporabnika na forumu, ki bi rekel "jaz sem super, tako malo sem prišel pogledat"...  :)


o tem sem ti pisala v prejšnjem postu  :clap:


Točno v tem je vzrok tvojega počutja...sama si ga našla  :oki:

Posledica stresa je tvoje današnje počutje...tako se telo odziva...
in če mu damo z mislimi MOČ nas bo še bol, torej ne sedet, ne ležat, zaposli se...
Morda bi ti prijal kakšen sprehod, danes ni mrzlo...pojdi  kolikor zmoreš ...

 :rozicodam:

[/quote]

Toja sem zbrala pogum in sla ven! Sicer me bilo grozno strah, da bo kaj narobe ampk morm rect, da v tem casu, ko sem delala zunaj nisem imela nobenih obcutkov preskakovanja srca :) skuhala sva kosilo, ki mi sicer ni teknilo, pulz pa tudi ni se ravno ok, ampak dovolim so verjeti, da bo do vecera ok :)

Bravo, ponosna in rada imam uporabnike, ki se trudijo in rada si zanje vzamem čas...  :clap: 
 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Javim zvecer kako bo, upam da bo boljse  :(
Hvala za vzpobdudo!

Mah, za en drek sem. Spala nisem nič ... zvečer se mi je stanje nekoliko umirilo in zaspana sem bila, pa si mislila super, končnoooooo .... na in spet, preskakovanje srca. Obračala sem se po postelji do 3. ure in nato vzela 2 persena ... zaspala do 5ih ... se zbudla ok, pulz ok, brez preskakovanja ... cca pou ure. Potem pa sem začela premlevat a je konec stem, kaj če se čez dan spet pojavi .... innn spet preskok. Sicer so blažji kot včeraj .. ampak res nevem več kaj naj. Ali it na urgenco ali ne, ker počutim se čisto ok, samo moteče je to preskakovanje. Če kaj delam je ok, čim se usedem pa razmišljam pa spet začutim... brala sem po netu da je večin aritmij nenevarnih, odvisnih od počutja, hormoskih sprememb, psihičnega stanja ... no jaz se pod vse to podpišem, saj sem kmalu pred menstruacijo, psihično itak na tleh že 3. dan ... nevem, ali pa se tako samo tolažim? ... zdrava pamet mi govori, pa dej skuliraj se, naredi nekaj, pejdi pospravljat, pejdi ven ... delaj nekaj in ne posedaj pa se nehaj smilit sama sebi ..... druga stran (anksa) pa me vleče nazaj in mi govori, leži, razmišljaj, pejdi na urgenco .... joj za znoret!  >:(

Regina, ne se sekirat, saj je res točno tako, vsi pridemo, ko je hudo- se mi zdi, da je trenutno prav zatišje na forumu- upam, da se vsi forumaši torej dobro počutijo  :sesmejem:
Te pa tudi čisto razumem, ko si ok in se ne psihiraš, vse gre. Ko pride misel, ki nas prestraši, pa je hudo, takoj se življenje obrne za 180 st.
Ti še jaz povem svojo štorijo, mi je zdaj en dan kar naenkrat začela trzati mišica na obrazu- skoraj čez pol obraza, ti povem, v trenutku je bilo počutje skoraj na nuli, pa še na obisk smo se peljali in je bilo reeees muka. Potem sem se prav prisilila, da sem šla ven, vsaj malo hodit in zvečer je bilo bolje. Je pa res, da sem bila izmučena od samega strahu - kaj če mi začne celo telo trzat, ali se trest?! In pa seveda strah, da se ponovi, ko bo najmanj treba.
Vidiš, sami sebe takole stresiramo. In pa pred prazniki- tudi jaz se jih najprej zelo veselim, saj je prej vse napeto, potem pa sem doma, otroci, pospravljanje, kuhanje in rabim par dni, da se navadim na nov ritem.
Žalostno, ampak tako je.
Čimveč se razvajajta s svojim, dopovej si, da sta končno prosta in se ne daj strahu, da uniči vsak dan tega dopusta.
vsem en lep, miren pozdrav

Tole nihanje pred menstruacijo tut mene precej matra zadnje leto. Ni da ni takrat, ni dneva dabi lahko mirno rekla, no, koooončno en dan da lahko rečem da je vse ok, enostavno ni ga dneva več.
Seveda s premlevanjem vse poslabšamo in kot je Pesem napisala, se stresiramo sami, prav za res.
Mislim pa da pri nas ženskah veliko vlogo odigrajo tudi hormoni.
Miren konec  decembra in veliko mirnih in veselih dni v prihajajočem letu želim.  :rozicodam:

Hvala vsem za zadnjič, je milino tako, kot se je pojavilo. Kar na enkrat  :) :oki:

Jutri pa ima moj dragi UZ srca. Od malega ima neke aritmije. Leta nazaj se mu je pojavila res občasno, npr 3x na leto ... potem se je začelo tako 1x na mesec ... v enem obdobju 2015 je imel pa zelo pogoste dnevne in je šel na UZ, kjer je bilo vse BP, naredil še tisti 24 urni holter, EKG ... vse ok. Ugotovljen samo minimalni prolaps ene zaklopke, ki pa je samo ''lepotna napaka''. No zadnji teden ima aritmije spet bolj pogoste, 1x-2x na dan ... sem ga prepričala, da naj gre na kontrolo UZ, ker so mu svetovali naj se oglasi čez par let. No in tole bo jutri. Joj mene je ze zdaj strah  :'( roke mam cisto ledene, srce mi razbija, na WC sem šla že 3x in cmok imam v grlu, apetiti mi je pa itak že minil.. če bom kaj pojedla mi bo pa slabo.
Ahh jaz upam, da bo vse OK ... ampak me res jezi, ker nevemo od česa pride do teh aritmij  :o potem pa se na pregledih aritmija itak ne pojavi in je vse bp.

Regina
Navijam za vaju, da bo vse v redu. Hm, ampak če bo vse v redu, se pa iskanje nadaljuje? Vseeno upam, da bo OK.

Hello vsem, upam, da ste dobr, vsaj bolj kt jest  :sesmejem:
Zadnji dnevi so res cudni! Nevem ali me daje anksa ali kej drugega, ampak kar dosti casa se pocutim tesnobno, zaradi tega imam razne cudne in slabe misli... poleg tega me dajejo problemi z prebavo, imam cuden zelodec, obcano mi je malenkost slabo, skozi me sraufa in krce imam v spodnjem delu trebuha. Od vsega razmisljanja kaj bi lahko bilo sem potem cisto adijo, roke mam ledene, glava me boli... se vednooo sem prehlajena in utrujenaaaa.... vecino dneva je sicer ok. Vceraj recimo sem bila super, potem sem se najedla kosila in sem bila samo se za spat.. danes isto. Morem rect, da nimam pravega apetita, potem se najem in sem out, ehh ja, nevem kaj se to dogaja ampak tole me spravlja konktetno ob zivce in me dela tesnobno. Res upam, da se stanje kmalu popravi.  ???

Ubistvu mi po hrani nekaj poskodi, kokr da bi bla na gluten obcutljiva, samo zakaj bi se kazalo prav zdaj in ne recimo leto nazaj? Ima kdo izkusnje s temi tezavami z glutenom.?

Jaz sem imela nekajmesecno intoleranco na gluten pred par leti. Par mesecev sem izlocila gluten in jedla res zdravo in raznovrstno, potem je bilo pa dobro. Bila sem v nekem stanju utrujenosti. Pa ce sem kaj sladkega pojedla, sem dobila fleke po kozi. To je bilo po enem stresnem obdobju ene sezone, ko sem prevec delala, pa premalo nase pazila. Nekaj mesecev kontra doze sem si vzela, pa se je ravnotezje samo nazaj postavilo.

Tudi mene daje ful tesnoba zadnje dva dni...
vem, da je stres (šok), ki me je zadel ... solze tečejo na suho  :jok:

Regina to je verjetno kakšna viroza,
je pa tudi nekaj, da vsaka negativna zadeva najprej vpliva na želodec
in se kaže v takšni obliki...jaz sem imela te težave zelo dolgo, zdaj je boljše...
tudi pri tebi bo  :oki:

Vse bolj verjamem, da je nase pocutje v veliki meri odvisno od hrane. Sama bi zelo rada probala kaj bolj zdravo.. pa na koncu spet pristanem na kruhu, testeninah... ehhh.
Po eni strani pa se mi zdi, da sem zaradi te tesnobe se brez pravega apetita (jem zjutraj, kosilo in kaj malega zvecer... a drugace pojem rea veliko in mi je zdaj res cudni, da mi hrana ne pase tako kot ponavadi).
Pa se izbirat in gledat kaj jest in kaj ne, zal se mi tako ne da, ampak nekaj bo treba,! Kje si nasla kaksne jedilnike in kako si to skombinirala z druzino, ste vsi potem jedli bolj zdravo ali si kuhala loceno?

Zelo veliko ljudi jamra zadnje dni, sem mislila, da je od mlaja, ampak zdaj je to ze kar dalec naza. Jaz se bojim, da se mi bi ti nabralo in bo potem udarila anksa konkretno ven, nevem kako to tezo spravit ven,, in vse zaradi teGa pocutja.
Upam, da ti bo slo cimprej na boljse in, da stres popusti  :rozicodam: :rozicodam:

Regina in Toya :rozicodam:

Malo sem se izobrazevala kar prek spleta in gor tud jedilnike nasla. Problematicni so itak bolj kot ne ogljikovi hidrati. Skrob in sladkor. Sladkor sem popolnoma izlocila. Ce ze kaj, sem uporabljala doma vzgojeno stevio. Pa predvsem je od zit problematicna psenica, ker je nekako tako industrijsko predelana, da je izgubila jedro in povzroca tezave. Odlicen nadomestek je kvinoja, ki daje tudi ogromno energije. Pa proso, ovseni kosmici.. Kruh sem zamenjala z ovsenim, ce se ga ni dalo dobit, pa s koruznim. Dodala probiotike. Sladko nadomestila s sadjem in orescki. Dodatno se vitamini, minerali. Raznovrstno. Cimvec zelenjave.
Moja druzina se je na nove jedilnike odzvala z odporom, tako da sem te mesece kuhala ene stvari loceno.
Po nekaj mesecih sem bila ok. Skoda, da nisem cisto na istih jedilnikih ostala. :sesmejem: :kiselnasmeh:

Sliši se super  :sesmejem:

Da malo pojamram, ker me res skrbi  :( ... tega počutja res nisem navajena. Zaspim in spim zelo dobro. Včeraj zvečer sem šla res fajn dobre volje sprat, nič me ni motilo. Zjutraj se zbudim, naspana ok ... potem pa so pridrvele misli na dan .. kaj če bo danes spet tako, kaj če bom brez energije, kaj če mi hrana ne bo teknila .. kaj če sem bolna, kaj če imam raka?!! ... grozno, itak, da so mi te misli povzročile vse mogoče, začutila sem kepo v trebuhu, pognalo me je na wc. Potem sem si šla, nevem zakaj res, po vago in se stehtat. Jaz sem že od nekdaj bolj suhica in sem vedno imela tm 47-49kg, no zjutraj stopim na vago, ki je kazala 45,9  :seznojim: takoooj se je ideja o tem, da je kaj narobe itak okrepila  :( Če tako razmišljam, res manj jem, apetit ni prisoten konstanto kakor je bil prej (prej sem pojedla kosilo, čez 2h pa sem že mogla it kej pojest...), ampak se pojavi ene 2x na dan, takrat se konkretno najem in potem mi seveda ne paše več nič. Mislim, da sem si prehrano totalno pokvarila v zadnjih nekaj dneh, pijem premalo .. in možno, da je vse slabo počutje ravno zaradi tega!!! Je pa problem, da ko sem tesnobna meni apetit povsem izgine in bi lahko živela brez vsega  :o

Žalostna ..

Mislim počutja ....  :sesmejem: govorim, kot da česa takega še nisem doživela. Itak, vse kar opisujem sem ŽE doživela, venar v krajših verzijh. Sedaj pa traja tole cca nekaj dni, stem, da je bil vmes kak dan povsem ok. Groza .. bolj kot razmišljam slabše je, očitno se bom mogla spet malo zbrcat, se malo pokregat sama s sabo v glavi in se spravit v red ... uredit misli, in se česa lotit, ker samo posedanje in stokanje, razmišljanje in smiljenje sami sebi nebodo nič spremenile.  :poglavi:

Ko te berem, ne vidim tezav s hrano, ampak bolj s premlevanji nepotrebnega, pa pomanjkanjem prave aktivnosti in zivosti.. :kiselnasmeh:
Pa dont worry prevec, vsi se po malem ciklamo sami s seboj :oki: Tudi rabimo to, da lahko potem sprejemamo odlocitve in rastemo.

Hvala Nives, ravno to sem rabila  :rozicodam:  :-* upam, da me nebo se kaksna depresija ujela.

Spravi se rajsi na kolo, pa si daj duska do utrujenosti.. bos dala ven iz sebe to kar premlevas, pa hitro se bos bolje pocutila in bos bolj zadovoljna s seboj. Ljudje rabimo tudi ene fizicne izzive, da nam ne postane dolgcas in si ne delamo dodatnih problemov.. :kiselnasmeh: Cutit misice po kaki aktivnosti.. super :pomezik:
Ce se ne motim kolesaris.. lahko gres pa tudi na kak hrib ali nekaj..

Ja, kolesarim redno, no zadnji teden sem bolj malo, ker me je skozi nekaj dajalo, bom pa šla danes.  :oki:

Že kolesarite? Jz le hodim, pa je tut ok.
Regina, pol pa bržna kolo ker na Gorenjskem že rahlo dežuje.

Pa napisi nam kaj potem, kako se pocutis Regina ;D

sobno kolo  :smesno:
Grem dnevno če se le da za 30-45min  :oki:
Tudi hoja je dobra, samo, da se gibamo  :clap: jaz tudi rada hodim, ampak mojemu se ne da, pravi, da brezciljno hodit ni zanj  :sesmejem: tako pa greva skup na kolo pa zraven kakšno oddajo gledava.

Sem že odvozila 10km  :ppriden:
Počutim se pa čisto ok, sem že skoraj stara jest  ;D pa tudi apetit se je pojavil  :) končnoooo se kaže boljše, končno!!!!

 :clap: Morda imas zdaj svoj recept?

Ja spravit se h sebi, ne jamrat in akcija  :sesmejem: :oki: pa ne tiscat v sebi  :zardevam:

 :)

Sam si pomagaj in bog ti bo pomagal... Drzi :oki:

Pozdravljeni vsi.
Sicer sem na forumu odprla že svojo temo ''neobvladljiv strah pred boleznimi'', vendar se mi zdi, da pod mojo temo ni toliko možnosti za klepet in vzpodbude.. Sem bolj kot ne nova na forumu - no ja, berem ga že zelo dolgo, pišem pa malo manj dolgo  :)
Kot že naslov moje teme pove, vam je najbrž jasno, česa se najbolj bojim. Strahovi se mi sploh ne končajo, ko se neham bati enega raka, najdem drugega. Vsaka sprememba na sebi me spravi v paniko.
Ponoči se zbujam in mi srce razbija, potim se, čutim strah.
Počnem marsikaj, kar bi naj pomagalo, vsak dan sem v naravi, med živalmi, med ljudmi.. Ampak ves čas nosim strašno breme strahu, da imam smrtno bolezen. Tudi jaz veliko razmišljam o prihodnosti, o problemih, ki bi se lahko pojavili na določenih področjih, pa tudi o smrti, pa o tem če je sploh smisel živeti..
Povejte mi, koliko časa ste največ imeli epizode takega strahu?
Pri meni je bilo pred to epizodo, ki sedaj traja že dobro leto, kar nekaj let zatišja oziroma so bili strahovi majhni, znosni, skraj ''normalni''.. Sedaj pa je tole neobvladljivo..

Pozdravljena,
Take epizode strahu z vsemi moznimi simptomi, od razbijanja in preskakovanja srca, prebavnuh tezav, nespecnosti.. so pri meni v tistih hudih casih trajale po 1-2 tedna z vmesnimi izboljsanji ali pa s svoh simptomi. Sem pa strah cutila, kot breme, nesigurnost, konstantno teznjo takrat skoraj 3 leta.

Trenutno, ko me prime drzi tam 2-3 dni potem je pa boljse, misli pa ostanejo.
Bom pogledala tvojo temo  :rozicodam:

Hojla  :050:

Spet se malo javlja, toliko, da si olajsam glavo in duso. Nekaj dni sem pod nekaksnim stresom, daje me skrb okrog sluzbe, ali bom ostala tu ali ne, kam bom sla v sluzbo ce mi tu ne podaljsajo,... poroka se bliza - res se veselim a hkrati me skrbi, kako bo tisti dan, a bom jaz ok, ali bo moj ok, ali in kaj ce.. jooj  :o po eni strani komaj cakam, da bo mimo ze samo zato, da si neham delat 1001 scenarij, res skoda.. Ko sem nazadnje pisala tukaj sem imela neke butaste tezave, ki so potem minile, zgleda bila nekaksa trebusna viroza v malo bolj drugacni obliki.. no vmes sem si en dan izmerla pritisk, ker sem se pocutila res kot cunja, pricakovala sem nizkega, ponavadi imam tam 110/70.. no oa je bil mislim da tam 125/85 - kar je se cisto ok, ampak mene zgrabil strah, kaj je zdaj to, zakaj je taka sprememba itd... no vceraj sem si zgolj iz firbca spet izmerila, ob tem sem bila nekako vznemirjenja in v pricakovanju, kak bo rezultat in evooo 135/84 groza, panika, strah,... izmerim cez nekaj min in je padel na tam okrog 125/80 .. jaz se vedno nervozna izmerim se ene 5x in rezultat ok, danes izmerim spet, ha 144/95 PANIKA wtf zakaj se to dogaja, izmerim cez 3 min in spet normalen 122/70 .... grozno se pocutim, ker VEM da je vse ok, ker VEM, da to dela psiha ampak zaaakaaaaj se ne morem upret in si recti pa daj NeHaj, skuluraj se, pusti masino pri miru, nasmej se, in uzivaj.. ne morem, skozi me vlece nazaj, najraje bi bila priklopljena na masino in gledala koliko kaze, koza! Pocutim se cisto ok, no le, da sem nekako vzmemirjena in tesnobna zaradi tega dogajanja.

Vse skupaj mi je cudno, sam mi panika NIKOLI ni vpljivala na pritisk, tudi ko sem imela panicni napad, s pulzom vec kot 130 sem imela pritisk povsem normalen ali pa se nizji in seveda me zdaj skrbi, zakaj mi ga pri prvi meritvi dviga  :'( ah vedno, veeedno more bit kaj  :( :o :'(

Pozdravljena Regina,

Nič čudnega, da si pod stresom, če so se združile skrbi glede službe, pa skrbi in vznemirjenje zaradi bližnje poroke in še kaj drugega.
Pred poroko je vedno stresno za vse - nevesto, ženina, starše...toliko stvari je potrebno urediti, pa uskladiti take in drugačne želje, pričakovanja. Poskusi ohraniti mirne živce in ne razmišljaj, kako bo tisti dan. Zmogla bosta ti in tvoj ženin, še vedno sta zmogla!

Glede merjenja pritiska si morebiti postavi kakšen "urnik". Nekako si dopovej - ok, zmerila si ga bom le 3x na dan in nič več. Tako, sedaj sem si ga izmerila, naslednjič bom čez dve ali tre ure. In nič prej, četudi te bo hudičevo mikalo. Magari si naštimaj elastiko okoli zapestja, in ko te pride, da bi izmerila pritisk, se z elastiko opomni, da še ni čas za to. To je en izmed načinov, ki se svetuje pri določenih oblikah okm in tvoje merjenje pritiska malo spominja na to.

Zaupaj si in se veseli se dneva poroke, vse bo ok.

 

Dobro jutro,

Melita iz  :srce-utrip:hvala za tvoje zapis, vedno, ko se mi kaj tako dogaja moj razum odpove, strah postane večji od razuma in rabim nekoga, da me ''strezne''.
Slabo sem spala, zaspat nikakor, sanjala obupno in nerazumljivo, zbudila se ob 4ih in seveda prva misel je bila negativna, preobračala sem se do 6:30 .. s kepo v želodcu, strahom, kaj če mislilmi ... zajtrk mi ni teknil. ehhh... komaj čakam, da pridem v službo, menjam okolje in ''padem not''.

Melita, poiskusila bom upoštevat tvoj nasvet. Zdaj sem si ga izmerila in je čisto ok, seveda mi je pa pulz nabilo .... tako sem se počutila, ko sem v začetkih svoje ankse imela OGROM,EN strah pred merjenjem PULZA, takrat je bilo isto. strah me je bilo, izmerila sem in bil je visok, merila sem tako dolgo, da je padel pod 100, potem sem se umirila .... in sčasoma sem se potem tega strahu naučila obvladovat (doma, pri dzravniku je strah še vedno neobvladljiv). No sedaj me ni strah pulza ampak pritiska, .. merim, vidim, da ni tisti moj ''običajen'' in merim toliko časa, da pade na ''običajno'' vrednost. OKM? Misliš, deluje že tako, ... mogoče akuten OKM?  ;D

Sovražim iz dna srca ta obdobja, te slabe dneve ....  :(

Draga Regina

Poroka je pač taka. Eden najbolj srečnih dni v tvojem življenju, obenem pa tudi eden najbolj stresnih.
Zato menim, da ne boš OK na dan poroke, tako kot pač večina nevest ni OK na dan poroke.
Ampak to se dogaja na večini porok. Predporočni stress bi jaz temu rekelj.
Če pa v enačbo dodamo še strah zaradi službe - in to tik pred poroko, pa nastane tak stresni golaž.
Kaj naj še rečem?
Nekaj takega:  :poljubnjej: :stiskrok:


                         Poni

Poni  :zardevam: :rozicodam:

Pa dobro jutro vsem  :)
Danes sem pa reeees zgodnja. Tale premik ure meje orenk kresnil  :sesmejem:
Naj povem, da sem tik pred tem, da sprejmem novo službo - zadeva praktično ista kot sedaj, ista panoga itd. ampaaak za NEDOLOČEN ČAS! Priznam, da sem sprva najprej oklevala zaradi določenih pogojev ampak sem potem temeljito premislila in ugotovila, da take priložnosti enostavno ne morem spustiti, ker vprašanje kdaj bi se podobna ponovila. Tako, da sem odločena - naprej v nove zmage!  :laughing: .. jbg, če bo treba spet na zdravniški bom spet umirala od strahu in panike, ampak mislim, da tisti 2h pregleda nista nič v primerjavi s službo za nedoločen čas in samo pogumno naprej! (..oh, ko bi le vedno bila tako optimistična, kot sem v tem momentu). .. kakorkoli, pogodba še ni podpisana, ampak ja, bo v naslednjih dneh. (ok upam, da me tole ne bo tolklo po glavi, ker sem že kar ''oznanila'' novico).  :unsure:

Včeraj me je tako metalo cel dan, bila na obratih, trema itd. Posledično zvečer nisem in nisem mogla zaspat, enostavno preveč misli se je vozilo po moji glavi, mislim, da pred polnočjo nisem zaspala, zbudila sem se pa itak že ob 4ih in igre je bilo konec  ;D
Moj je šel danes na službeno pot in v petek pride nazaj, še tega me malo skrbi, ker takšna pač sem. Upam, da bo let miren in varno pride tja, in varno nazaj  :unsure: :) .. ahh, itak, da bo!  :oki:

Tako, dogaja 100/h, nimam kaj. Poroko sem kar malo odmislila, ko je toliko drugih zadev.  :pomezik:

Regina

Navijam zate. Absolutno, romantično in sploh.


                         Poni

Regina  :clap:

 :wav:

Hvala  :rozicodam:

Pogodba je podpisana, trenutno sem v odpovednem roku, niso sprejeli moje odločitve ravnodušno, ampak kaj čmo, smo v takih časih... sej bo!  ;D

 :ppriden: :oki:

Hm, če tvoje odpovedi niso sprejeli ravnodušno, to morda pomeni, da te vendarle cenijo kot osebo. Vsaj upam tako.

In pa hura za novo službo. Saj podpisana pogodba pomeni, da zdaj imaš zrihtano novo službo? Sem prav razumel?


                         Poni

Ma ja, dobrega delavca vseeno težko najdeš - sama pa sebe smatram kot dobro, zanesljivo, tako, da ja, ziher jim je malo žal  :pomezik:

Ja sedaj je use urejeno  :clap:

No, sej sem vedela, da se bo tesnobice pred poroko slej kot prej pojavila - čudim se le, da se ni že prej.
Danes delam popoldne in sem imela seveda celo dopoldne čas premišlaj o poroki, pa ne, da bi jaz razmišljala kako super fajn bo - ne! Jaz sem začela razmišljat - joj vročina bo, kako bomo zdržal na tem soncu, kaj če bom živčna, kaj če dobim kakšen napad panike, kaj če ne bom spala, kaj če ne bom jedla/pila, kaj če mi bo slabo ... kaj če se komu kaj zgodi? Sej potem, ko se s čim zaposlim se te misli hvalabogu potuhnejo  :sesmejem:
Uglavenm, vsi pravijo, da je nervoza in trema pred poroko običajna, ampak sej vsi vemo, da tukaj ne gre samo za nervozo in tremo, po večini me skrbi to, da me bo tisti dan skrbelo. Haha, bojim se, da me bo skrbelo - kakšni bedni strahovi in kakšno bedno razmišljanje. Ampak ja, to je ta moja anksa. Upam, da ne bo prehudo.  :)

Draga Regina

Seveda ne morem vedeti, če bo vse v redu na poroki. Ampak verujem pa lahko. In jaz verujem, da bo vse v redu.

In seveda ti želim sreče polno vrečo, kot so to občičajno želi na poroki. Ker pa mene ne bo na poroki, ti pač zaželim zdaj.


                         Poni

Zadnje nekaj tednov je res burnih ampak večino v dobrem smislu  :) torej z mojim že iščeva nepremičnino uffff... 2-3 leti. Najprej sva iskala parcele, ni bilo, pa ni bilo ... potem sva začela z najemi in kmalu prenehala, ker sva se odločila, da raje kupiva nekaj in sva začela s stanovanji. Seveda vse predrago, premejhno, imava določene želje, in glede na to, da bi šla za daljše obdobje ne misliva it kar nekam, samo da je  :) in spet nič .. spet preideva na parcele, jo najdeva, najlepšo parcelo - a na dražbi, kjer nisva imela za burek. Šla je za 100.000 več kakor je bila izklicna  :o ... iščeva dalje, najdeva super stanovanje, ne gre, najdeva parcelo - greva urejat zadeve na banko in ugotoviva da za projekt HIŠA enostavno nisva dovolj finančno sposobna. Pristaneva spet na nakupu stanovanja, in sedaj smo v fazli pogajanja. Mogoče bo, mogoče ne bo.
Uglavnem bistvo je, da se tega po eni strani ZELO veselim, ideja, da sva na svojem, da gradiva lastno življenje.. kam lepše  :) potem pa se pojavi tak tih glasek ''sama bosta, stroški, sprememba kraja, vožnja v službo, nič več brezskrbnosti za izlete, tisti nakup, ono bi imela... itd itd''. Bolj ko se relizacija bljiža bolj me začenja stiskat v trebuhu. Sama sem se selila že 2x ampak nikoli tako, da bi šla čisto na svoje. Ugh, sej najbrž je tole vse normalno ... ampak ja, probam strmeti samo pozitivno.

Morem dati ven iz sebe ...  :)

Zadnje dni sem res v skrbeh. Imam spet neke težave z želodecem. Posledično mi ne paše jest (predvsem zjutraj) in potem se prisilim, da nekaj pojem in mi težko pade. Potem se mi ta ''krč'' nekako sprosti in postanem lačna, ampak mi zaradi razdražljivega želodca ne paše vse jest oz si niti ne upam, ker me je strah, da bo se nelagodje spet pojavilo.  :( :( :(
Tole traja sedaj 3 dni. Teden pred tem bilo vse OK, prejšnji vikend pa zelo podobna situacija (takrat sem mislila, da imam kakšno trebušno virozo, ker jo je imela tudi sodelavka).
Postaja me strah, po glavi mi gredo grozne stvari v smislu, kaj če imam raka? Lani je prijatelj star le 28 umrl zaradi raka na želodcu  ??? :o ... razmišljam, kaj če je to doletelo tudi mene? Resm samo črni scenariji...
Brskam po spletu, ali bi šla na gastroskopijo ... po drugi strani si pa govorim, da je to vse zaradi tega slabega razmišljanja, stresa, tesnobe ... res me zanima kako bo s ponedeljkom, ko bom spet v službi in bom imela misli zaposlene, a bo kej boljše ali ne.
Želodec me ne boli, gre za to, kakor da ga imam v krču, kot takrat, ko smo hudo živčni in imamo nelagoden občutek.. Zanimivo, da mi vsaka tesnoba ne povzroči takih težav z želodcem, ampak samo občasno.
Res mi je hudo ... psihično hudo ... v torek imam psihoterapijo po 1 letu.

Joj, kako si želim, da tole mine  :'(

Spet se malo javljam, ubistvu pišem bolj zato, da svoje razmišljanje nekam ''izlijem'' in da tega ne držim v sebi  :)

Z možem (joj, še zdaj se mi čudno sliši  :P) sva tik pred nakupom hiške. Tokrat tesnobe ni, oz je popustila, na začetku sem bila nekaj dni pod stresom, skrbelo me je, skozi sem računala finance.. sedaj pa je OK in ubistvu komaj čakam, upam ,da nama res uspe nakup  :happy:
Se pa ob tem vseeno porajajo razna vprašanja, kako bo, bova zmogla, kako bi bilo živeti nekje na svojem, samo v dvoje, kako s financami, vožna v službo (bi bila zdaj cca 30 min)... kako bo potem, kaj je naslednji korak? Mogoče otrok? Ob tem me malce zmrazi ... seveda si ga želim, zdi se mi le, da nanj še nisem psihično pripravljena. Potem pa se jezim sama nase, da o tem sploh razmišljam ... zakaj že? Saj se to nebo zgodilo zdaj. Ubistvu me je naaaaajboljs strah, da bi se mi posledično pojavila spet tista huda tesnoba, ki sem jo doživljala nekaj let nazaj.. Čeprav me terapevtka bodri, da ni nujno, da bi do tesnobe, panike sploh prišlo.. in ja prav ima.. ampak vseeeeno! KAJ ČE?!!... ahhh ja, te misli  :)

Upam, da se imate vsi lepo  :rozicodam:

Včeraj so nam izginile zaščitne maske. Dolodajalca sta zvečer označila mene kot to osebo, ki jih je ukradla. Ne direktno. Cel večer sem doma prejokala, spala nisem nič, srce mi nabija, slabo mi je. Zdaj grem v službo in bom zahtevala od šefice 5 minut, da ji povem vse.. od tega kako sem razočarana nad vsem, da nism nobenega dokaza, da sem jaz karkoli ukradla in, da si nikoli nisem predstavljala da bi onadva, ki sem ju imela za poštena človeka, na tak način nekoga označila kot kradljivca. V službi nas je 9 in od seh jem jaz tista, ki je ''kradla''...

Kako se je odvila zadeva?

Zjutraj sva z šefico se pogovorile, povedala sem ji vse kar si mislim in kako sta me užalila. Mislim, da sem se prvič v lajfu tako postavila zase. Uglavem na koncu ji je blo grozn hudo, da ni tako mislila itd. Sem pa zahtevala, da skliče sestanek in vsem pove, da nimam nič s tem. No do sestanka še ni prišlo, saj je bil to petek pred karanteno in sedaj delamo v okrnjeni ekipi, ampak naj ne misli, da bo šlo tole mimo.

Bravo Regina

To si pa zares super izpeljala. Se znaš boriti zase. In to na tak prijazen način.
Jaz tega ne znan, Jaz bi naverjetneje znorel ali pa pobegnil. Ja, tele lekcije še nisem naredil.
No, skratka, nekaj lepega sem hotel pripisati za konec, pa nevem točno kaj.
Vsekakor ti želim, da bi tole ratalo.

Že je 4.teden odkar sem doma. Počasi ampak res počasi imam že dovolj  :)
Verjetno bomo začeli delat s polno paro po prvomajskih praznikih. Danes sem bila na obisku pri naših v ordinaciji, ker sem šla nekaj iskat... niso naba ili nič zaščitnih mask,  aje, da jih imajo samo še za kakšne dva tedna. Upam, da tole uredijo  :A)

Me pa tole z maskami malo skrbi. Najbrž ni nikomur prijetno biti z masko, delati z njo. Bojim se, da bo od sedaj naprej tako, sploh v zdravstvu. Ob misli da 8 urnem delu z masko me stisne v trebuhu, če temu dodam še poletno vročino me pa zajame panika. Strah me je, da bi mi bilo pod masko slabo, da nebi mogla dihat, da bi se zaradi tega poccutila tesnobno in panicno... ne vidim nobene pozitivne strani razzen to, da verjetno s tem vsaj malo ubezim virusu in obolenju.
Nevem mogoce je pa to samo strah, ki je prisoten sedaj, ker je to zame nekaj novega... in bo, potem, ko bom videla, da sploh ni tako zelo hudo, minil ali pa se vsaj zmanjsal.
Probam razmisljai v smeri, da v UKCju delajo velikokrat z maskami, v vrocih in zaduslhivih pogojih... in zmorejo. Torej bom zmogla tudi jaz, ki ne opravljam tezkega psihofizicnega dela, imam dokaj mirno delo v urejenem okolju, poleti klimo.

Zdaj bom pa poiskusala, da ne razmisljam vec o tem.

No, danes sem nenadoma pristala v službi  :laughing:
Za to izvedela šele zjutraj (poškodba sodelavca), tako, da sem samo pičila. Ni bilo časa za skrbi okrog mask  :oki:

Bil prav super prvi delovni dan po skoraj po mesecu in pol  :clap:

In kakšno masko si imela? Tigra, leva ali kaj drugega?

Leva  :sesmejem:

In so spet tukaj slabi dnevi. Moj zelodec protestira.
Nevem vec komu naj se potozim, vem, da ni prav, da sploh toliko razmisljam o tem in se toooooliko obremenjujem. Ne morem nehati, ker so misli mocnejse od mene.
Ze tretji dan traja vse skupaj, jaz pa ze obupujem.

Pojavljajo se jutranje slabosti oz bolj tezek zelodec, zakrcen zelodec. A poznate tisti obcutek, ko gres na kaksen test ali izpit in te zvija v zelodcu? No takole mene zjutraj. Jesti ne morem prav, ker mi je potem slabo :( h sreci se zadeva vsaj malo umiri tja do 11. ure, potem pa odvisno od srece.
Grozne spomine imam na zadnjo tako epizodo, takrat je bilo stanje res veliko slabse, saj sem bila tudi na bolniski... ampak ze to, kar obcutim sedaj me spravlja v obup in strah :( Vedno ena in ista vprasanja; zakaj se mi to dogaja, kdaj bo minilo, a bo sploh kdaj minilo, a mi bo slabo, kako bo za vikend ... :(
Sama sebi povzrocam vse skupaj, negativne misli prevladajo, ne morem se sprostit, ne morem, ne znam.. najbolj mi pomaga, ce imam v sluzbi veliko dela.
Ahhh. Zakaj se pojavijo ta obdobja psihicne nemoci., zakaj naj vcasih nekaj vrze iz tira, vcasih pa ne. Mislila sem, da sem mocnejsa, pa vidim, da sem se vedno sibka :(

V nas je en del, ki premleva te negativne misli in si z njim delamo slabo. Je pa tudi drugi del, ki želi, da smo dobro. Morda ga skušaš v sebi poiskati in ga neguj. Poskrbi za svoje potrebe. Naredi čimveč stvari ob katerih se dobro počutiš. Za telo in za dušo. Dobi se s prijateljicami. Zavedaj se misli.. skušaj misliti na pozitivne stvari. Štos je samo v tem, kateri del se bolj neguje in tisti del se krepi. Pa brez obsojanja sebe... pač, ker se je lažje prepuščat negativi. :rozicodam: :rozicodam:

Nives nevem, v takih situacijah kar zamrznem in negativa pride do živega.
Hudo mi je, smilim se sama sebi, namesto, da bi bila pozitivna, močna. In kaj je najhuje in najbolj smešno, da je to samo zjutraj? Človek bi rekel, da sem noseča  :sesmejem:
Zjutraj - jesti ali ne? Se prisiliti ali počakati, da telo samo pove, da želi hrano? Vzgojena sem tako, da je treba zjutraj NUJNO jesti. V glavi imam, da če nebom jedla, da bom švoh, da bom padla skupaj... a zdi se mi, da ni zjutraj hrana nikoli ne tekne - govorim o urah pred 7:00, za vikend itak jem šele okrog 9. ure in je OK. Mogoče sedaj, ker imam razdražen želodec je siljenje s hrano zjutraj slaba ideja.
No tako, jutra res niso OK, potem se počasi umiri in večino dneva je stanje čisto BP, zjutraj pa spet  :'(

Po mojem je ok, da z zajtrkom malo tudi sebe upoštevaš. Ga ješ kasneje ali kaj drugega ješ, ipd.

Drugače pa je za tale premik iz anksa-depra stanja oz. tudi že predhodne zmožnosti občutenja čustvene vsebine iste zadeve, v močnejši del sebe, ki poskrbi zase, za svoje potrebe in si želi imeti dobro, potrebna že precej visoka mera samozavedanja. Dolgoletno delo na sebi torej.

Je pa tudi tako, da se bomo verjetno celo življenje občasno srečevali s temi bolj destruktivnimi deli sebe, ker smo jih tako dolgo utrjevali. Potem je pa štos samo v tem, kako hitro prepoznamo svoje stanje in da znamo obrniti in tudi obrnemo ploščo.

Jaz sem pri sedanji terapevtki okrog 10 let, za mano je 15 let dela na sebi, pa se šele zdaj s tem ukvarjam. :sesmejem: Morda obstajajo kaki hitri tekači, ki to uspejo take premike v parih letih realizirati, ampak dvomim. :kiselnasmeh:

Govorim o tem, da imamo dovolj trpljenja in mučenja samih sebe in da lahko zavestno, praktično v trenutku, izberemo svoj močan del, ki poskrbi za svoje potrebe in zadovoljstvo. ;D :) ;D

Morda bi pomagalo, da si zjutraj najprej vzameš čas za nekaj, kar te zelo veseli? Npr. delaš jogo...oz. nekaj po tvojem izboru pač.

Jaz bi tudi tako rekel kot Nives. Menim da je njen nasvet zelo super. Nikar sebe ne silit z nečim, kar tvoje telo zdajle še ne more predelati. Hm, razen morda kak jogurt. Ali morda samo kozarec vode. No ja, prepričan sem, da ne bo nič narobe, tudi če sploh nič ne ješ zjutraj.


                         Poni

Hvala vama  :rozicodam:
Strinjam se z vsem, kar sta napisala. Delo na sebi, pozitivno razmisljanje. Ampak kaj, ko se mi zdi, da v takih momentih sploh ne znam razumno razmisljati.
Ravno sem se v postelji dobesedno zjokala mozu, zdaj mi je precej lazje. Ampak mene so same skrbi. Crne skrbi. Kaj ce se kaj kuha v zelodcu, kaj ce imam raka?! Te misli se ne znam znebiti. Tudi ko se potrudim in so recem kaj lepega, mislim lepo, se ta crna zadeva skrivaj smeje v ozadju.
Zjutraj sem se zbudila, vse BP. Po cca 10 min sem zacutila nelagodje v zelodcu, ki so ga pomoje povzrocile skrbi in slabo razmisljanje. Danes gremo na morje. Namesto da bi se veselila, se obremenjujem s tem kako bo, a bom v redu, a bo v redu zelodec...
Zelim si, da se to neha.

Hvala, ker me berete in ker ste.

Tole pa ni bila moja noč. Spala sem vsega skupaj 1-2 ure. Skozi samo premetavanja, preveč razmišljanja, v želodcu kepa zaradi nervoze. Ah ja, nevem kako bom zdržala dons v službi.
Tekom vikenda sem se ene 3x zlomila v slozah. Moj se mi prav smili, tako se trudi, da mi pomaga, mi daje pogum, pozitivne misli. jaz ga poslušam, mu verjamem in pomaga ... za nekaj časa. Potem pa spet moje negativne misli prevladajo, strah, nervoza, kaj bo če bo, kako bo, kako bo to, tisto, kako bom šla skozi to, zakaj se to dogaja.
Namesto, da bi se nasmehnila, ker vem, da smo sami odgovorni za svoje počutje, saj ga z mislimi peljemo v pozitivo ali negativo; obupujem sama nad sabo.

Imam zelo podobne težave ... sesula sem se kljub jemanju AD-ja. Strah, strah, strah za svoje zdravje. Ves čas neki telesni simptomi ...

Se vama je kaj tako stresnega letos zgodilo, kar je vplivalo, da se je tehtnica malo prevesila spet?

Pri meni je bilo letos zelo pestro.. eno večje negativno dogajanje tudi, ki me je kar povozilo.. kar me tudi še nekaj lovi in se moram res truditi, da plavam v pozitivo. Potem mi pozitiva že čisto uspeva. Nakar me vsak mali stresek sesuva po malem in čutim, da me meče nazaj.. Tako sem senzibilizirana, da name dosti vpliva že razpoloženje drugih okrog mene.. kogarkoli.. že stranka s katero nimam nič posebnega npr.

Blagor enim, ki niso tako čustveni, pa občutljivi in so skoz stabilni, res..

Dogodki, ki bi pri meni lahko vplivali: izgube sluzbe, nova partnerska zveza, koronavirus ...

Veliko sprememb ja...
Letos je sploh korona prinesla še razne posledice. Vsaj pri meni.
Saj bo..en čas rabimo, pa se bomo stabilizirale nazaj. :oki:

Da bi se kaj zgodilo ravno ne, mogoce podzavestne skrbi, ker sva kupila stanovanje. Prejsnji vikend sem imela eno precej stresno zadevo... lahko da je to.
V sredo imam gastroskopijo, joj  :'(

Saj bo Regina. :pomezik: Če se boš slabo počutila na pregledu, jim boš to povedala in boš takoj bolje. Se spomnim, da je enkrat že bilo tako, ko te je bilo strah enega pregleda.

Stres rad vpliva na želodček ..prebavo ...

Sam povem, da gastroskopijo delajo tudi v sedaciji s propofolom :-)
Spiš in nič ne veš.

Držim pesti, da boš hitro ok in da preiskava mine hitro  :rozicodam:

Ja decembra sem bila na UZ trebuha pa memje bilo strah in sem povedala zdravnici. Ni nekaj komentirala ampak jaz sem se boljse pocutila. In ja tudi v sredo bom povedala da me je strah. Upam, da bo slo. Drzite pesti  :oki:

Regina,

prav gotovo misel na gastrokopijo vpliva na tvoje počutje. Nehote ta preiskava vzbuja skrbi, čeprav je skorajda rutinska in gre hitro mimo (sem bila že večkrat). Nekaj nervoze in nelagodja je običajno prisotno na začetku postopka. Prav gotovo se sestre in zdravniki zavedajo, da nam ta preiskava vzbuja tesnobo in so na to tudi pripravljeni. Mene čaka ponovna v začetku oktobra.
Očitno je, da smo naravnani tako, da na nas stres močno deluje in poveča naše težave ter se kmalu znajdemo v začaranem krogu.
Prepričana sem, da bo vse ok in držim pesti.

Melita, res je. A po eni strani komaj cakam jutri, da gre tole mimo. Srcno upam, da nebo preiskava pokazala nic hujsega, oz kar verjamem v to  :)
Samo upam, da me ne bo prevec panika grabila pred preiskavo.. da jo bo sploh mozno naredit  :)

Regina, držim pesti, da bo jutri vse v redu. Tudi jaz pri pregledih povem, da me je strah. Včasih me kakšna dobra duša potolaži, ali pa me čudno gledajo.
Ko berem o tesnobah, strahu zaradi strahu, se najdem zadnje čase tudi sama. Odkar sem dobila še dodatna zdravila za nižanje pritiska in diagnozo Angina pektoris, sem v izredno slabem stanju. Vrtim se v začaranem krogu, ker si skorajda ne upam več meriti pritiska, vedno imam prvo merjenje do 150, nato se počasi umirja. V meni pa kar kljuva od strahu kaj pa če me infarkt, kaj pa če me kap... Groza. Zdravniki pa mi razlagajo, da je to psihosomatskega izvora. Kaj mi to pomaga, če v moji glavi govori strahec na kvadrat. :seznojim:

Regina, vzdrži še to preizkušnjo :rozicodam:

Zdajle sem se spomnil, Regina

Jaz sem zadnje čase tudi vedno povedal pri odvzemu krvi za preiskave, da me je grozno strah teh igel. Zdi se mi, da je pomagalo. Sestra je bila zelo nežna potem. Je rekla, da razume. Da bo vse v redu. Ampak pri vsakem naslednjem me zato ni bilo nič manj strah.

Se pol ure! Pa grem. Joj res me je strah, prav tresem se. upam, da bo uspelo narediti pregled, da ne bo vse zaman. Se javim kako bo, ce prezivim!

Uspela  :wav:

Zeeeelo sem ponosna nase. Tam ko sem čakala, sem bila tako nervozna, kar bledlo se mi je in vse. Potem pa je bil čas. Zdravnik in sestra sta bila zelo v redu, potem, ko smo se pogovarjali, da sem tudi jaz iz zdravstva je bilo pa sploh v redu. Sama gastroskopija, precej zoprna ampak se da preživet. Vse je v dihanju. Čim sem popustila koncentracijo za dihanje in se zavedala, da mi šari notri mi je avtomatsko dvigalo in se spahovalo. Ufff. Ampak ja, sem zmagala!
No izvid je pa tudi BP. Živčen želodec. Svetoval mi je lažjo prehrano in JOGO za ankso  :sesmejem:

Res iz  :srce-utrip: :srce-utrip: :srce-utrip: :srce-utrip: hvala, ker ste mi v teh res težkih trenutkih stali ob strani  :rozicodam:

Regina BRAVOOOO  :clap:
Vesela zate tudi za BP rezultat.
 :) :) :)

Za kombinacijo psihe in prebavnih težav se baje obnesejo
homeopatske kroglice Argentum nitricum C12.
Slišala sem ful pohval, da pomaga pri nervoznem želodcu ...
Malo pogooglaj ...
Dobiš samo v nekaterih lekarnah, cena okoli 10 eur.

 :rozicodam:

Regina, super, zmogla si! Še ena zmaga :clap: Sedaj pa novim zmagam nasproti :sonce:

Hvala, tudi sama sem zeloo vesela, še bolj pa ponosna.
Zavedam se, da pot tukaj ni končana - paziti moram na želodček, paziti kaj in koliko jem. To bo zame precej težko, ker sem oseba, ki res rada je, veliko je, nikoli nisem pazila na nič. No očitno z leti pride tudi to, da je treba narediti korak nazaj. Sedaj si pišem obroke in spremljam, kaj mi poškodi oz kako bo vnaprej. Bomo videli. Psihično sem veliko boljše, nisem pa še 100% no mogoče je pa samo danes tako, ker je tak čuden dan.  :034:

Je pa moj novo moto:
POZITIVA ŠE GORE PREMIKA! Upam, da se ga bom uspela čimbolj držati.  ;D

Regina evo sva sotrpinke zdej :-)
V življenju nisem pojedla tok kuhane zelenjave kot sem jo v teh mesecih.
 :sesmejem:
In na žalost tudi NIČ čokolade.
 :jok:
Pa stresa se izogibat v velikem loku ...
 :tatue:

Bodi lepo in vseeno uživaj v hrani.
"Manj je več" pravijo - jesti bolj izbrano a količinsko manj.
 :rozicodam:

Če povem po resnici sem malce razočarana, nad sabo?
Bila sem 110% da se bo po preiskavi stanje povsem umirilo, da bom spet normalno ješča, pozabila na skrbi... pa na to še vedno čakam  pazi_Se

Nekako gre moj dan še vedno takole:
Se zbudim, prva misel: kako bo danes z zelodcem? Postane, nervozna... Po parih minutah me ze zacne crviciti, skrbeti, zelodec se kakor da bi zakrci... ustanem in imam potrebo po wc... vzamem Nolpazo in cakam, da mine pol ure, da grem kaj pojesti. Sedaj vsako jutri jem drugo, da vidim, kaj mi skodi in kaj ne. No v teh dneh sem jedla od kriha z sirnim nqmazom, jogurt brez lajktobe, trdo kuhano jajce, jajcne na oko, danes sadje... nekako je danes se najboljsi obcutek, ni pa se tisto, da se lepo najem, se dobro pocutim...  :'(
mineta dve uri in stanje se izboljsa, apetit dobim, lahko malicam, kosilo, malica, vecerja... vse ok, zaspim ok, in spim ok... zjutraj pa spet isto  :o

Res bi raeada vedela kaj za hudica zjutraj delam narobe, da se tako dogaja. Najbrz tista prva misel “kako bo danes” porusi vse, ampak nevem, to je prva stvar, ki mi sine skozi glavo...

Res sem slabe volje sam sem mislila, da bo res po preiskavi spet vse po starem. Sedaj tekom dneva samo se razmisljam kaj, kdaj bom medla, koliko bom jedla in si zapisujem... ahh ja.

Nevem, samo ugibam tole. Da se morda tvoj želodček bolj pozno zbudi in je zato morda zjutraj siten, ker mu pride hrana prezgodaj, ko še ni čisto buden. Tvoja dušica je pa že orenk budna. Ampak tole itak samo ugibam nekako po občutku. Upam, da nisem kake prehude oslarije napisal.

 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:
Mogoče je res, pa mu jaz čisto prehitro zatežim s hrano. Bom probala bolj poslušat telo  :A)

Zdi se mi, da te dni hodim na okrog z masko na obrazu. Delam se, trudim se, da sem OK, ampak nisem. Psihično sem poklapana, ta tleh, sploh nevem kaj naj še naredim.
Bila sem 100000000...000%, da bo po gastroskopiji tale zadeva okrog želodca minila, da bom videla, da je vse OK in bo psiha popustila, da bo vse po starem. Pa ni. Jutra so še vedno težka, dnevi OK. Zbudim se v strahu, jesti ne morem, kar pojem mi pade težko na želodec. Težko delam, težko funkcioniram, po glavi mi grejo grozote. Raka želodca sedaj lahko črtam, ker vem, da ga nimam... kaj pa če je kaj drugaga?  :'(

Res sem žalostna, obupana. Sama sebi grem močno na živce.

Zakaj se to dogaja ravno sedaj, ko je tako lepo obdobje? Včeraj sva z možem podpisala zadeve za stanovanje, kredit je odobren vse je OK jaz sem pa tako. Zakaaaj, zaaakaj  :'(

Psihoterapijo imam naslednji torek, kaj mi bo pa pomagalo? Nič... prav nič.

Ojla Regina :)
Še hodiš na psihoterapijo? Ko se sprašuješ, zakaj ravno zdaj, ko je lep čas, razmišljam, kaj je takega, da si ne dovoliš imeti se lepo..? Morda kakšno prepričanje, da se ne smeš? Ne zaslužiš? Ali če bo lepo, da sledi slabo? Te je strah prihodnosti, zdaj ko ta kupila stanovanje? Samostojnega življenja?
Če veš zakaj... je gotovo lažje narediti kaj drugače. :pomezik:
Lep dan ti želim! Kmalu ti bo spet bolje :pomezik:

Regina...tudi jaz na istem :( 2 meseca jemljem ad in se nekako ne izvlečem. Vsak dan omotica..stiskanje v glavi in prsih. Nisi sama. Kaj naj rečem...točno vem kaj doživljaš in vem, da je hudo. Ampak morava se borit dalje in iskat rešitve. Zdaj bom poskusila z meditacijo...je bolhše kot nič :)

Pozdravljena!

Tudi mene daje obupna tesnoba. Najhuje je zjutraj. Sem na zdravilih in kljub temu je tako. Veliko telesnih simptomov in pa grozen strah. Kakšen dan tudi depresivni občutki. Ne vem zakaj se ne morem izvleči. Začela sem s psihoterapijo, jutri jo imam tretjič. Vpisala sem se tudi na EFT (tapkanje). Nimam službe, izgubila sem jo z novim letom. Preselila sem se k fantu, skupaj sva od januarja. Strah, strah, strah neprestano ....

Joj Nives, nevem, res nevem. Čisto sem izgubljena. Imam pa že dolgo časa prepričanje, da vsemu lepemu sledi nekaj slabega. Se mi je že tako dogajalo in priznam, da samo čakam, kdaj gre kaj narobe  :(
Ne psihoterapijo sem čisto zanemarila... grem ponovno naslednji teden, potem pa upam, da se potrudim in jo spet redno obiskujem.
Malce se bojim prihodnosti ja, vseeno bo drugače kot je sedaj, po eni strani komaj čakam, po drugi se malce bojim... ampak prevladuje veselje!

Zadnjič mi je dr na gastroskopiji svetoval jogo, mogoče bi bilo za probat.. kaj pa vem.
Jaz teh težav res ne prenašam, ker drugeče plujem zelo dobro in nimam težav... sedaj me je pa res udarilo in sem že skoraj pozabila, kakor grozno je lahko  :'(
Upam, da ti bo boljše čimprej  :rozicodam:

Ojla Regina :rozicodam:
Če imaš prepričanje, da ti sledi slabo in da se posledično ne smeš preveč veseliti dobrega, je dobra novica, da to lahko spremeniš, obrneš. :) Psihoterapija precej pomaga :oki: Se pa jaz pogovarjam tudi sama s sabo. Ko se mi kaj rola v glavi kaj.. negativni scenariji.. Jih ozavestim. Potem si ali povem bolj pozitivne. Ali si dam podporo na kak način. Ali skušam preusmerjati te misli na bolj pozitivne. S tem se da res ogromno narediti. :oki:

Meni tole ukvarjanje z mislimi še nabolj pomaga, da preveč kam ne zajadram, kar ni ok zame..oz. da se ne začnem celo sukati v krogu. Bistvena mi je tudi psihoterapija. Pa narava, šport in druženje. Občasno naredim avtogeni trening.

Punce, če imate težave zjutraj, morda res dobro zjutraj takoj delati nekaj za dušico, da se ustavi ali omili ta občutja. Joga se mi zdi odlična, ker prek telesa odlično deluje na čustva :oki: Tudi sama sem jo prej izvajala.

Hvala Nives, jaz se tudi rada sama s sabo pogovorim, napišem v dnevnik, kar me teži.. samo zdaj sem v službi in samo čakam, da bo čas za domov.
V sebi čiutim ta pravo tesnobo, strah, strah, da se bo kaj zgodilo... strah, da to stanje nikoli ne bo minilo.

Psihoterapija je še daleč, tako, da morem nekaj ukrenit do takrat, drugače se mi bo še zmešalo.

Upam, da bo jutri dalje lažje, imam h sreči dopust.  :)

Regina, pozdravljena.
Če imaš jutri dopust, pojdi ven, da se boš naužila vsaj svežega zraka. Težave z želodcem bodo počasi minile, na žalost (vsaj tako je pri meni), se vedno najde kaj novega.
Že nekaj časa spremljam tvoje počutje in res, čisto zares vem, kako grozno se počutiš. Smiliš se mi, ker je težko priti iz tega začaranega kroga.
Sama se že 30 let bojujem z vsemi mogočimi tesnobami, strahu, slabemu počutju...Ogromno sem naredila zase, vendar se ta presneti strah noče odlepiti od mene.
Vsakomur želim, da se tega čimprej znebi, da mu uspe preiti na drugačno razmišljanje in tako želim tudi tebi.
Še nekaj: kaj pa če je bila tvoja življenjska sprememba (čeprav pozitivna) prevelik zalogaj zate in so to sedaj posledice?
Držim pesti, da ti bo kmalu v srček spet posijalo sonce :sunny:

Jutro,
Ko ze mislil, da se stvari postavljajo na svoje mesto, dozivis se en mrzel tus.
Vceraj sem spoznala, da moja sefica ni taksna, kakrsna sem mislila, da je. Spoznala sem, da imam zelo nesramno, hinavsko sodelavko, ki hoce s teptanjem drugih doseci svoje cilje in postati v oceh nadrejenih najboljsa.
Mislila sem, da imam dobro sluzbo, povsod se najde kaksna stvar, ki nam ni OK, ampak jaz spoznavam, da je tega vse vec.

Ker sem oseba, ki se ne zna postaviti oz res redko zase, ne znam reci ne, klonim pred drugimi, sej je zdaj zgodilo kar se je. Sedaj mi je zal, da spremembam, ki so na vidiku nisem rekla ne, ali pa vsaj izrazila svojih realnih misli o vsem skupaj.. sedaj je ze prepozno.
Od vceraj sem tako ze razocarana nad sabo, zalostna, v skrbeh, pocutim se nesposobno, neodlocno, povsem nesamozavestno.

Spala sem v takih mislih in se s takimi tudi prebudila  :(

Aja in seveda - ze cutim vse to na zelodcu  :'(

Regina :rozicodam:
Pridejo trenutki, ko smo v boljsi kozi in se bolje postavljamo zase. In obratno... del ucenja so tudi trenutki, ko nam ne gre najbolje ali se slabse postavimo zase ali sploh ne. Takrat se je za vprasat, kako naredim to naslednjic, da bo ok zame? Si izlizat rano ali se potolazit, da se ucimo in bo bolje.
Scasoma se veca zavedanje, kaj pomeni za nas eno in drugo. In veca se tudi sposobnost, kako asertivno nekaj sporocati, tako da postavljanje zase ni vec nek tak problem, ker je konstruktivno in tudi drugim to ni problem.

Ti si na zelo dobri poti, ker se ucis, se trudis in delas na sebi :oki:

Postavljanje zase je stvar notranje energije, obcutka lastne moci in vrednosti. Ce to energijo cez vikend malo dvignes, bos lazje sestavila kaksne stavke, ki ti bodo v zacetku tedna v pomoc v sluzbi. In pojdi v sluzbo s tem obcutkom moci potem :pomezik: Ljudje se med seboj odzivamo predvsem na energijo en drugega. Ze po tvojem glasu se bo slisalo, da se ne bos pustila hecati.
Ce trenutno to ne gre si pa bodi samo v podporo in si povej, da bos to kmalu, ko bos bolje. Ko bos drugim sporocila svoje meje, ne bos vec imela niti potrebe se ukvarjati s tem, kaksni so drugi.

Regina tudi te veščine boš sčasoma razvila. Nekaj tega pride tudi z leti, s kilometrino življenja ;-)
Sprva želimo bit do vseh prijazni, nekonfliktni ... pol pa pogruntamo, da če si predober si oslu podoben.

Jaz mislim, da nikoli ni prepozno za resnico, nikoli ni prepozno, da poveš kaj čutiš in misliš.
Tudi če se neka situacija zato ne more več spremeniti na željeno, je že to veliko da vsaj poveš, izraziš sebe in da drugi vedo, kako si ob dani situaciji.
Izraziti sebe, če znamo lepo povedat kaj mi čutimo in mislimo, težko pripelje do konflikta.
Konfliki nastajajo predvsem kadar v želji zavarovat sebe obtožujemo druge.
Tko kot je Nives rekla - ASERTIVNA komunikacija !

Primer:
Sodelavki ni fajn rečt "hinavka si"
Lahko pa rečemo, da ne čutimo toliko zaupanja in da nečesa ne želimo z njo delili.

 :rozicodam:

Sej pravim, sem zelo nekonfliktna oseba, ne maram se kregati, popustljiva - kar pa ni prav.. in ja nikakor nebi sodelavki v obraz rekla, da je hinavka - tole je samo v mojih mislih. Upam pa, da bom vseeno zbrala pogum in ji povedala, da takole ne gre, mislim, da morem vseeno nekje naredit neko mejo do katere lahko kdo gre.
Seveda sem včeraj in danes pojamrala mami in sestri. Sestra je taka, da je njej vseen, ko pride v tako situacijo. Ona gladko in močno pove, kaj si misli o vsem skupaj, je zelo ostra oseba in se ne pusti, da jo kdo ovija okrog, tudi sekira se potem ne, je čisto po ateju. Mama, ja mama je pa zgodba kot jaz. Pravi, da je kot mlada tudi bila taka, in, da je posledično tudi imela težave z želodcem... je rekla, da sščasom se človek navadi biti bolj močan in si naredi nek ščit, pravi, da to pride potem, ko imamo otroke in se kdo na njih spravla  :sesmejem: Res sem bila vesela današnjega pogovora z mamo, redko se kdaj takle pogovarjava...

Prihodnji teden se na terapiji lotim dela na sebi v smislu samozavesti, mislim, da to pri meni precej šepa. Upam, da bo šlo, verjamem, da bo šlo.

Vsem želim lep vikend  :rozicodam:

Bojim se, da se zadeva spet ponavlja. Noč je bila slaba saj nisem in nisem mogla spati (luna). Posedično so moje misli tavale in tavale, negativno. Želodec imam čisto nervozen, slabost. Oh joj  :'( ... do kdaj bo to takolo, za vedno ali kaj  :seznojim:

Včeraj zvečer naredila avtogeni trening, danes zjutraj tudi, potem pa še neko meditacijo. Saj vem, da tako hitro ne more učinkovato, ampak sem mislila, da me bo vsaj maaaalo sprostilo...

Strah me je, da se pocutje ne bo izboljsalo, zaradi sluzbe - saj ne maram biti taka v sluzbi.. ampak ta teden morem se zdrzati, potem bo pa 2 tedna lazje. Evo sper razmišljam o tem kako bo, namesto o tem, kako je sedaj, kako si lahko sedaj pomagam. Teorija mi je jasna, praksa šepa.

Jaz ima pa težave zaradi tega, ker službe nimam. ???? Prosnje stalno posiljam, ampak nic. In sem tudi zaradi tega konstantno anksiozna. In ja, ne pomaga ne avtogeni trenung  ne eft ne videne meditacije .... nista!

Oja, razumem zelo. Ker si v skrbeh kako bo vmaprej, a ne? Iz katerega foha pa si? Isces doloceno delovno mesto ali razlicno?

Tudi jaz se malo javljam.

Danes je 1 mesec odkar je moja psiha bolj slaba. Tako dolgo me ni držalo že precej časa in zato sem čisto slabe volje, obupana, žalostna, v strahu, da ne bo nikoli minilo. Sama sebi se zdi nemočna oseba, precej se kritiziram zadnje čase, pričakujem od sebe, da teh tesnobih občutkov ne bom doživljala, vse skupaj sicer povem, zaupam, možu, tukaj, v svoj dnevnik ... ampak ni mi dovolj. Ni.
Danes je petek, dan, ko je ponavadi pri meni poln neke pozitive... zadnjih nekaj petkov.. ja niso ravno pozitivni, vsaj jutra ne. Zjutraj se res zbujam precej nemirna, tesnobna in vse to vpliva na potek mojega dneva. Ponavadi se v službi razvedrim tako, da sem vesela, da vsaj dan poteka OK ... zvečer se sicer spet prikradejo skrbi, kako bo naslednji dan  :unsure:

Ahhh nevem več - zakaj je temu tako, zakaj se zadeva ne umiri. Veliko delam na sebi, dnevno avtogeni trening, zaupam občutke, pišem, delam stvari, ki me veselijo (pa jih res? ali sem to samo tako napisala...) razmišljam o življenju, o temu zakaj je tako, kako bo vnaprej. Toliko se ukvarjam s prihodnostjo, preveč.. enostavno ne znam živeti sedaj, vse se vrti okrog tega kako bo... to me nervira.

Saj nevem, a je to samo kup nesmiselnih besed, to kar sem napisala ... ampak mogla sem.

Regina, na eni tocki je za spustit tole.. kar je za naredit, je ravno obratno. Usmeri se v to, da razmisljas o pozitivnih stvareh. Z mozem se pogovarjaj o pozitivnem. Obrni se na pozitivne prijateljice.. Pocni, kar te veseli. Ven potegne obratno od tega :oki:

Nives, vem, da je to vse na meni. Od mene je odvisno kako se bom počutila, razmišljala.
Ko sem tisto pisala, sem bila v službi še sama - potem je prišla šefica, sva malce debatirale, potem še en sodelavc s katerim se res super ujameva in mi je v veselje delat z njim ... sva tako splošno se pogovarjala in so ti občutki žalosti, nemira,... ne bom rekla povsm minili, ampak počutje je veliko boljše.
Opažam, da čim si zaposlim misli s pogovorom, da nisem sama s sabo je stanje boljše... ampak to se mi ne zdi OK, mogla bi v prvi vrsti znati živeti sama s sabo, sama s svojimi misli, ne tekati iz dežja pod kap... vsaj zdi se mi tako.

Na psihoterapiji se želim dotakiniti naslednjih področji:
 - delanje na samozavesti in samopodobi, da se znam postaviti zase
 - delanje na tem, da živim tukaj in sedaj
 - delanje na strahu pred nosečnostjo ... ker si želim, da bom pripravljena, ko se bo zgodilo  :zardevam:

Super, da imas cilje za delo na sebi :oki:
V odnosih se med drugim sinhroniziramo nekako energetsko.. vecina deluje dovolj stabilno in pozitivno, tako da se energije izravnajo. Zato sploh v takih fazah rabimo druge. Pa ne zato, da z njimi spet o istih stvareh premlevamo in jamramo, ampak da z njimi dobimo se svoj drug pol in se uravnotezimo. Poslusanje drugih... povezovanje...sirina obzorja s povezovanjem z drugimi.
Bivanje tukaj in zdaj. Usmerjena pozornost v stvari v trenutku.. posveceno opazovanje okolice, brez da se ukvarjas s seboj. Fokus na trenutek.
To vse vpliva, da se umirimo.
Nimas se za kaj kriviti Regina. Pocnes vse, da si pomagas. Vestna si. Trudis se. Delas na sebi. Imas zagon in voljo do tega. Upas si. Vse, kar se rabis, da bos to osvojila je kilometrina... za ene stvari manj, za druge malo vec. Nic od tega ne gre na takoj.  To so velike reci... ker je pac zakoreninjene vzorce najtezje spreminjat. Ni ga junaka, da lahko to na hitro uredi. Na tej zemljici smo vsi tudi zato, da rastemo. Vsi imamo kaj za postoriti okrog tega. In tocno tako mora biti
Vedno bomo potrebovali tudi druge. Odvisni smo od odnosov, kot od sonca, hrane in vode. Ceravno scasoma vedno bolj samostojni...
Saj bo. Bos videla, da bo. Ce imas te lastnosti, kot jih imas ti, sledi neizogiben rezultat. Skozi leta se vrtimo v istih krogih. In iste stvari predelamo in dojamemo na globjih ravneh.
Ne isci konca tega. Ker konca ni. Vecina vzorcev se kdaj pride na plano. Gre samo za to, da ko zdrsnes... se hitro zaves kje si in si lahko pomagas, ker si znas pomagati. Se hitreje poberes in gres naprej. Delo na sebi se nikoli cisto ne konca. Scasoma bos spoznala tudi zakaj tako mora biti in zakaj je to dobro.
Cisto ok je, da si kjer si. :rozicodam:

Zelo mi je vsec tale stavek, da potrebuje druge za uravnoteženje. Ker tocno tako jaz cutim. Ko sem slabo, ful potrebujem ljudi. Prav iscem jih. In se potem pocutim nekoliko ali obcutno bolje. Kot bi zares nekaj izravnalo. In pa to, da odnose potrebujemo. Res jih. Jaz jih res.

Nives hvala za te vzpodbudne besede  :rozicodam:

Ja res je, ko sem v družbi ljudi, ki so mi pri srcu, se z njimi razumem in sprostim se moje počutje res izboljša - zato me skrbi, kaj če sem odvisna od odnosov?

Jezim in krivim se zato, ker sedaj to traja že 6. leto, evo ravno čez par dni bo obletnica prvega paničnega napada ... brrr me zmrazi, ko pomislim. Nameso, da bi bila vesela, ponosna, da sem kljub anksioznosti dosegla veliko, se naučila z njo živeti ... se krivim, obtožujem, ker po 6 letih stanja nisem uspela spraviti na 0. Verjetno ga nikoli ne bo, to je v meni in če se bom trudila izkoreniniti, bo verjetno še slabše. Edino kar je je to, da vse skupaj sprejmem in živim s tem.

Ireland - isto jaz, ko sem v stistki iščem ljudi, ne, da jim govorim kako se počutim - nekaterim ja, nekaterim ne, ampak samo zato, da so ob meni, da imam občutek, da nisem sama in s pogovorom spremenim razmišljanje. Rada bi, da bi to lahko dosegla tudi, ko sem sama.

Tole ti najeda tvoj "notranji kritik"  :kiselnasmeh:

V terapiji je to delo z notranjim otrokom. Da razvijes kot oseba sama znotraj sebe negujočega starša, ki zna potolažiti tvojo malo Reginico v tebi. Samoregulacija...
Potem te tudi ne bo več strah materinstva (brala sem, ko si danes pisala o tem), ker boš čutila več samozaupanja.

 :rozicodam:

Vsi smo odvisni od odnosov Regina. Nekateri pa se malenkost bolj. Ce bi ti imela nek patoloski odnos z nekom, bi ti to ze vedela. Nacelno so patoloski odnosi vzdrzujejo zato, da se z njimi zascitimo pred vecjimi osebnimi stiskami, praznino in depro. Odvisnosti so neke vrste oblizi cez custvene rane.
Ti nosis svoje tezave na pladnju in se ne ukvarjas s kako patologijo, da bi si zameglila svoje lastne probleme.
Tako kot so odvisnosti neka varovalka, so tudi dusevne motnje. Vcasih se z njimi scitimo pred tezkimi custvi oz motnjo izberemo, ko ne zmoremo vec teh custev. Vcasih je motnja izbrana tudi, ko nas je enostavno samo strah ziveti.

Tudi sama s sabo se lahko dobro pocutis. Se bos pa morda morala se nauciti, kako do tega priti. To so predvsem dejavnosti, v katerih se dobro pocutis, stvari, ki te veselijo... opazuj se, ko pocnes nekaj kar te veseli... tisto veselje lahko se povecas.. lahko se kasneje spomnis nanj..si ga vizualiziras ;D
Kriviti sebe zaradi slabega pocutja, pa se ne ves tocno, kako stvari stojijo in zakaj je tako, pa kako narediti drugace. Se ti zdi to smiselno? Mislis, da se drugi nikoli slabo ne pocutijo? Sta jeza, strah in zalost dana vsakomur zastonj? Custva so nas kompas, da vemo, kje se nahajamo...
Se kaj potolazis, ko se te lotijo tvoji strahovi in krivda? Se kaj vprasas, koliko je kaj resnicno?

Nekateri bomo v sebi vedno bolj nagnjeni k anksi ali depri, ce se bomo cutili ogrozene. Ce smo vecji del zivljenja bili malo prestraseni, ne bomo zdaj kar naenkrat popolnoma brezskrbni. Imamo pa moznost se nauciti, kako ravnati s svojimi custvi, moznost kako vplivati na njih in dosegati, da se dobro pocutimo. Lahko se dobro pocutimo Regina :oki: Lahko se pocutimo mocni.  :oki:  Pridejo pa spet tezje stvari in vedno bomo vsaj malo ranljivi, ampak kdo pa ni? Vsa ziva bitja smo ranljiva.

Zadnje 14 dni je bilo res fajnih. Z mojim sva bila sama doma, tast in tašča na dopustu, v službi nas je bilo bolj malo zaradi doputov, ambulante ni bilo. Res tako, spet sem čutila sonce v mojih dnevih, končno,.. ker je bilo pred tem pa res skozi nekaj.
In v petek se je zgodilo, da sem pri zajtrku nekaj stresala v vrečko in pri tem se mi je zavrtelo, kakor da bi možgane zmedli tej moji gibi.. Itak sem se ustrašila in bila celi dan preplašena, spremljala svoje počutje, vse. Sobota in nedelja sta bili OK. Danes pa sem šla v službo, danes spet ambulanta popoldne, tista sodelavka s katero imam težave se spet vrne.. ne bo več tako sproščeno... spala sem slabo... in sem že od zjutraj čudna. Kakor da plavam, težka glava, prazna glava, slaba koncentracija, 1001 misel, slabo razmišljanje, smiljenje sama sebi.
Dejansko nič novega no!  :'(

Le kaj delam narobe, da se to dogaja. Kje so tisti časi, ko sem imela res daljša obdobja BP in vmes kakšen dan ali dva slabši ... sedaj se mi zdi, pa da je ravno obratno  :'(

A je možno, da me to daje, ker sem nezadovoljna s službo, posledično pod stresom zaradi službe, sodelavcev, seliva se čez dva tedna.

Velikokrat pride do take vrtoglavice, ker medtem, ko nekaj delamo tudi kaj premlevamo (lahko nezavedno) in takrat spet nezavedno zadržujemo dih...pride do pomanjkanja kisika v možganih in zgodi se naravna biološka reakcija - vrtoglavica.

Vprašaj se ali te to delo izpolnjuje, si srečna v njem,
imaš delovno okolje ki ti ustreza ... ali se ti samo zdi, da bi morala biti zadovoljna in da se nimaš pravice pritoževati.

Regina ... ja je možno seveda.
Hodit v službo kjer nisi srečna je dnevna doza stresa, dnevna doza občutka ujetosti...
notranji otrok je nesrečen ...
Selitev pa tudi ni mačji kašelj ... že sama organizacija itd...

Jaz ti predlagam več fokusa na umirjanje same sebe.
In manj notranjih priganjalcev, kakšna moraš biti da si ok.
Predvsem pa čas in mir samo zase ... da si umiriš telesno in psihično.

 :rozicodam:

Hvala Aslan,

Sluzba je sicer trenutno res zoprna, zaradi situacije, ki se je zgodila cca 2 tedna nazaj. Sva pa se s sodelavko pogovorile, povedala sem ji, da mi ni OK da je naredila kakor je... je vse OK sedaj. Ampak sem se vedno razocarana, nad sabo v prvi vrsti, ker se pustim in potem nad sluzbo.
Drugace mi je sluzba kar ok, sem vesela zanjo.

Ja predvsem to - kaksna MORAM biti. Od sebe pricakujem, da sem vedno OK in potem, ko nisem, me, kakor ze vsi tukaj veste, cisto potolce. Me skrbi, zakaj nisem. Pa je vse posledica samo negativnega razmisljanja, strahu. Joj res joj!

Prej sem imela res super pod kontrolo ankso.... imela samo kratka obdobja slabih dni.. dan ali dva... sedaj se pa to vlece ze od junija. Kdaj bo minilo?! Kaj naj se naredim?!   ???

Danes se mi je v sluzbi zavrtelo. Pa tako dober dan je bil... potem pa sem na hitro vstala in se usedla, v tem se na stoli zavrtela nazaj pred ekran... in sem zaplavala. Kot da sem na ladji. Trajalo je cca manj kot 10sekund. Najprej nisem bila prestrasena, sele potem cez nekaj minut - potne dlani, strah, nemir, letela na WC. Povejte a se komu pojavlja vrtoglavica? Meni se nikoli ni... sedaj pa je to ze drugic in me skrbi :(
Pritisk imam ok oz itak vedno malo nizji...

Tudi vrtoglavica je lahko del ankse. Ni pa nujno. Ze normalno se lahko zgodi ob hitrem vstajanju...
Tudi, ce je del ankse v koncno fazi ni tako pomembno, kateri simptom je. Vzrok je za iskati itak drugje.
Kako si pa ti s svojo jezo kaj Regina? Anksa je vglavnem potlacen strah ali jeza. Ce jeza zmanjkuje je ponavadi vec strahu. Sta nekako kontrapol na tehtnici in je zdravo, da lahko cutimo oboje. Cutis jezo v vsakdanu kot vsako drugo custvo?

Nives hvala za odziv..  :rozicodam:
tezav z vrtoglavico nikoli nisem imela. Pac poznam tisto, ko vstanes iz pocepa, ali pa da lezis pa se hitro dvignes - da se zatemni pred ocmi, ampak prav vrtoglavice pa se nikoli. Danes je bilo tocno tako, kakor ce se vrtis na mestu in se ustavis. Ehhj res sem razocarana.

A kdo ve - se teh znaki tesnobe, ankse lahko spreminjajo - nekateri izginejo in se pojavijo novi? Danes recimo, ko se je to zgodilo, nisem obcutila hitrega bitja srca... a je mozno, da se nekateri znaki umirijo pa se drugi pojavijo? :(

Jeza? Kaj pa vem. Vsak dan me kaj razjezi. Vcasih to premlevam v sebi, vcasih pozabim, vcasih se zjokam. Ponavadi so kaksne brezvezne stvari.

Ja..znaki ankse se lahko spremenijo.  Jaz sem pravzaprav dala verjetno ze skoraj vse znake skozi za ankso in za depro. 
Ampak ne obremenjuj se s tem. Ker ni receno, da bos vrtoglavico sploh mela se tretjic. In ni receno, da so se simptomi zares nasploh spremenili. Simptomi v resnici sploh niso vazni. Delati je treba na vzrokih, da do tega sploh prihaja.
Fajn, da cutis jezo. Marsikdo z ankso jo ne.
Kateri vzorci in nacini funkcioniranja so vse v ozadju in morda kaki travmaticni dogodki, je dolgoletno odkrivanje. V casu se kaj novega odkrijes. V bistvu nobenemu cloveku, tudi uradno zdravemu, nikoli ne zmanjka dela na sebi.

Zelo tezko. Zbudila sem se in misli in strahovi so me premagali. V meni je kup tesnobe, strahu in skrbi, ki nimajo nobenega bistva. Pocutim se kot zacetnik. Najraje bi se kot mala puncka nekam skrila in se zjokala od srca... upam, da si v sluzbi zaposlim misli in bo boljse. Mora biti!

Pocutim se nicvredno.

Ja, te štekam.
Joj, kako dobro te štekam. Mislim, hudiča dobro zastopim to. Saj je moje življenje tudi en sam velik občutek ničvrednosti. Tako nekako.


                         Poni

Poni, sva že dva. Ehh kako naporno je včasih to življenje ...  :(

Zdaj sem ugotovila, da me muči strah, ki sem ga doživljala pred res dolgo časa, mogoče celo več let nazaj - to je strah pred novim dnem. Zjutraj se zbudim, pomislim ''Le kako bo danes?'' .. ''Le kako se bom počutila, ali bom v redu, ali bom tesnobna, ali me bo strah...'' in ja takoj se pojavi tesnoba v trebuhu, nervoza, vse kar paše zraven. Tekom dopoldneva se nekako umirim, v službi ... res mi pomaga, če imam delo, čeprav se mi včasih vmes zdi, da bi kar vs pustila in zbežala nekam.
Popoldnevi so pa OK, večeri tudi, nič tesnobe, nič strahu ...

Nevem, mogoče je krivo, ker sem v velikih pričakovanjih saj se seliva drugi teden in bo res nekaj novega zame, ampak mislim, da je kriva tista vrtoglavca, ki sem jo doživela prješnjič, saj se zdaj skozi bojim, da bi se mi spet pojavila ... ehh ja.

Mogoče bo tekom dopusta kaj boljše.. še en teden!

Evo  :) :)

Prejsnjo sredo sva z mojim dobila kljuce najinega domeka. Jutri ali pojutrisnjem bodo vsa dela gotova, smo pa belili, sraufali, pospravljali... zdaj moreva pa samo se vse stvari prinest. Ful sva vesela.  ;D :oki:
Danes sem tako zeloooo utrujena, vse dni ze od jutra do vecera delava v stanovanju, spat hodiva ze ob 22h ali se prej. Res delava na polno ampak je super fajn!

Kaj sem opazila te dni, da sem psihicno velikooo velikooo boljse. Ocitno imam mozgane tako okupirane z delom, razmisljanjem, da ni prostora za ankso. In ocitno je to edina stvar, ki jo morem pocenjati, da mi misli ne uhajajo - se polno zaposlit z necim. Bomo videli.

Sedaj grem pa kar spat!

Cestitke Regina :rozicodam: :rozicodam:
Sem res firbcna kaksno stanovanje sta kupila in imata.. :052:

Čestitam Regina  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Hvala vama  :rozicodam:

Stanovanje je cisto nasprotje tega kar sva iskala (zelela sva si dolgorocno zadevo, da se nebi vmes selila.... Vedno sva bila zagreta za hisko, iskala parcele, a jih ni bilo oz so noro drage. Nato sva iskala hise v 3. fazi a je bilo se vedno predrago.. pa stanovanja z minimalno 80m2 in 2 spalnici... cene spet da te kap. Ce spremlja kdo nepreminicninski trg ve o cem pisem, sva pa bila v tem 5 let in sedaj koncno imava nekaj svojega!

Stanovanjce je malo manjsi, za 2 osebi, za otroka tja do 4 leta, vec ne, pomoje, je samo 1 spalnica :)
50m2, ze opremljeno, novejse, garaza in ni se nama treba delec seliti :) res sva zadovoljna  :-*

Super ;D me veseli zate Regina :clap: :clap:

Regina, me veseli zate! Čestitam, uživaj v svojem domu!  :clap:   :clap:

Tako, sedaj sva na svojem ze 4.dan. Super je, prvo noc sicer nisem in nisem mogla spati, ker je bilo vse na novo, potem pa vsako noc boljse. Sosedov zraven in nad nami se nic ne slisi, pa nevem ali so tiho kot miske, ali pa je izolacija tako dobra  :sesmejem:

No se pa teden bliza koncu in tako se vecja moja tesnoba pred ponedeljkovo vrnitev v sluzbo po 14 dnevih!! Ker mi je res fajn doma in toooook se mi neda nazaj v vsakdanje obveznosti...
 Danes greva h mojim do sobote in mi nic ne pase iti, raje bi bila doma in se imela fajn. No pa saj tudi pri nasih bo fajn, ampak tukaj bi bilo se bolj  :) za nedeljo sem si ze kar dala v glavo, da ziher nebom nic spala, kako sem smotana res.
Upam, da tej obcutki tesnobe, ki me je zacela drazoti vceraj zvecer (spala nisem do 4h  :o) cimprej popustijo.

Vse se nekako vraca. Danes je tretji dan, ko cutim, da me ponovno vlece na dol. Zjutraj se zbudim, nervozna, nek strah, kaj je razlog nevem? ... v casu selitve sem bila super, vse tezave, ki sem jih imela pred tem so izginile, pojavila se je pozitiva, sreca, sonce, rekla sem, koncno je mimo! Pa je res? Ocitno je vse lepo dogajanje zasencilo dogajanje v moji glavi, problema pa resila nisem in sedaj je ponovno tu.

Imam internetno prijateljico, ne tukaj na forumu, drugje. Super punca, deliva se ponobne znacajske lastnosti, ima tezave z depresijo. Je v stiski, dnevno. Veliko si piseva, ubistvu skozi. Opazila sem, da to vse nekako ne vpliva dobro name. Ponavadi mi pove, kako se pocuti, kako je z njenimi problemi, povem jaz.. debatirava... ampak imam obcutek, da ob branju vsega tega, njenih tezav, strahov, pridejo na plano moji. Zacnem razmisljati, tuhtati.... nocem biti slaba prijateljica, nocem, ampak vedno sem probala v pozitivo vleci najin pogovor, stran od tezav, pa ni slo, saj sva vedno pristale na enih in istih temah, vecinomo iz njene strani in me je dusilo. Danes sem ji ti povedala, ne direkt, ampak, da se malce umikam in vseh teh omrezij, ker me tisci dol. nevem, ce bo kaj pomagalo... upam, da bo.

Regina, kako pa se sedaj pocutis? Si boljse?

Upam, da in gre razpolozenje samo na gor :rozicodam:

Čer  :)

Ja včeraj je kar nekako šlo! Potem sem razmišljala, če je bilo za to stanje kriv piknik, ki smo ga imeli s sosedi - kjer sva spoznala vecino iz nasega bloka. Mogoče je me mučila socailna tesnoba.. kakorkoli, bilo je fajn, zvečer pa šla še za 8km prehodit.  :clap:

Super Regina... Zelo vesela zate ????kar tako naprej :)

Pojamrala bi glede ene tezave, ki me muci ze nekaj casa.
Visoka sem 163 cm in tezka 46kg. Odkar vem so moje kile nizje, kakor bi se pricakovalo. Spomnem se, da sek v srednji soli imela 51kg v nekem obdobju, a sem potem zaradi tezav s takratnim fantom jih izgubila in imela nekje 48kg. Mi pa kile zelo nihajo. Danes imam 46 jutri lahko se 48, pojutrisnjem 45,8.
Odkar sem imela lani in letos poleti tezave z zelodcem se obremenjujem s svojimi kilami. Menim, da je teza preznizka... gledam kdaj in koliko jem, od tistih tezav z zelodcem je zal tudi moj apetit spremenjen. Nisem vec konstantno lacna kakor sem bila vcasih. Jem zajtrk, malico, se eno malico, kosilo, zvecer me pa ponavadi popade lakota in pojem veliko...

Uglavnem, skozi se tehtam, gledam koliko imam, razmisljam zakaj itd.

Je oa tako, da je moja mama v teh letih bila ista oz ona pravi, da se na hujsem. 3x bila noseca in nikoli ni prsila do 60kg, sele potem v meni so se ji kile zacele nabirati.

Jaz se oa obremenjujem :( drugace nihce ni rekel, da sem shujsana ali karkoli, ampak mene zre samo to razmisljanje o tem  :'(

A ti lahko jaz pa kaksne odvecne kg prodam? Bo poceni, obljubim.. :pomezik:

Draga Regina.. Tudi jaz ti jih podarim... Takoj, z veseljem ????mene tudi to zre ampak v drugo smer... Verjamem da ti ni fino ampak v kolikor si zdrava in normalno funkcioniras potem je vse ok. Sej ves.. bolj se obremenjujemo,hujse je... To je sam ena stvar k jo anxa lahko melje... Vazno je da si zdrava... Ce pa bi imela tezave sploh jest ali pa karkol v tej smeri potem pa ja...

Ja enih 3-4 kilc bi bila pa res vesela!
Kje se lahko dogovorimo za prenost?  :sesmejem:

Razmisljam ce je moje razmisljanje in obremenjevanje s tem ze OKM? Naj povem, da se s tem sicer ne ukvarjam dnevno, ampak recimo danes v sluzbi nimam NOBENEGA dela, moje misli tako tavajo vse povsod  :kiselnasmeh:

Hehehe.. Za prenos sam povej... Zelja je znebiti se jih, tko da pridem na konc sveta če treba... Hehehe... Drugače ne vem, če je to OKM.. Jst sm tudi nagnjena k temu... Obsesivno razmišljanje.. Se mi zdi, da ko imam časa prevec... Sej potem mine ampak ja... Ni prijetno... Jst tudi tukaj potem razumsko dopovem, kaj in kako lahko da rešim problem... Pa je potem malo mir... Ampak traja.. Oh, a ne koliko enega veselja imamo sami s sabo... Grrr

Jest ti dam vec kot jih rabis Regina... bo se visek zaloga za naprej  :P
Samo se, kako bi ta prenos res izvedle :052:

Regina moje sočutje...nikoli se nisem kaj dosti obremenjevala s kilami, sedaj pa sem na čist podobnem kot ti. Neželjeno hujšanje in to da nisem več skoz lačna mi povzroča skrbi.
Gastro težave so res en shit!
 :rozicodam:

Aslan, kako pa je sedaj želodček?

Jaz imam v sebi še vedno strah, da se mi zadeva ponovi. Zadnje dni me spet vleče navzdol, danes sem zeloo nervozna, saj imamo s službo neko delavnico o komunikaciji... nevem, zdi se mi, da mi ta sluzba dela toliko preglavic, nevem zakaj, nikakor nemorm pozabiti tistih preglavic, ki so se v sluzbi dogajale junija...

Psihoterapija, morem vztrajat in iti ponovno!

Kaj je pa skrbi za danes?
Tisto kar je bilo junija, je menda ze zgodovina? Je danes nov dan ali ni?
Katero tehniko lahko uporabis, da se pomiris in gres v miru na delavnico?

Nives, zal se vracajo skrbi katerih nisem premagala junija in julija. Super pocutje med dopustom in selitvijo je bil samo obliz na rano. Skrbi me pa to z kilami, skrbi, da se kaj hudega zgodi, da zbolim,... kar nekaj!!!
Zjutraj sem res zmrznila, padla v krizo, se zjokala mojemu kot malo otrok... me je poslusal in vse, potem me je pa kar malo “postrojil” v smislu “vem, da ti je hudo, ampak vse je ok, nic ni narobe; ce bo hudo me poklici in te pridem iskat”. In potem sem (spet) kakor mali otrok, ki mu mama rece NE, vstala in postelje, vsa objokana, smrkava in se oblekla, uredila...

No potem je pa minilo na delavnici, je bila ubistvu prav fajn, celo malo psihoterapevtsko natavnana.. sem se boljse pocutila in seveda ponosna tudi nase, da sem sla ceprav sem hotela ostati doma.

Super Regina :oki: Vidis, kako si lahko lepo naredis.

Aha, te skrbi... sem mislila, da kaj, kar se je v sluzbi zgodilo junija.

Ma, jaz temu ne bi rekla, da je bil samo obliz cez rano. Imela si se lepo!! :rozicodam:

Zdaj te pa spet malo anksa mede.. ampak ves, v cem je v koncni fazi samo stos? Da na eni tocki zacnes cimbolj izbirati, da se imas fajn. Da je dovolj mucenja same sebe...in da sledis temu, da si delas fajn.

Nic drugega.. zelo enostavno.. za nas pa vcasih tako tezko dosegljivo. Pa cel doktorat samospoznavanja prej naredit.. zato, da vidis, da je za izbrati, da se hoces imeti fajn. :kiselnasmeh:

Ma ja, kar nekaj. Se vedno imam grozen strah pred zelodcnimi tezavami - da mi bo slabo, da bom izgubila apetit, da ne bom mogla jest... tako, kot je bilo junija.... ahh ja. In potem se zjutraj zbudim in ze cutim nelagodje v zelodcu. Pokvari mi vse, pojavi se strah, negativno razisljanje, anksa...  :(

Zdaj pa res cakamo, da nas zaprejo v karanteno. Pricakujem tudi klic iz NIJZ-ja.
Super. Panika pa itak ze veselo...

No, upam da karantene vseeno ne doživiš. Držim pesti.

Anksa dela tudi pri meni na polno, posledično apetita že lep čas nimam skoraj nobenega, se moram prav prisilit da kaj pojem. Še dobro da imam nekaj zaloge  ;D

Apetita ni, a ti je posledično tudi v želodcu čudno, slabost, kaj takega? Tudi meni pod stresom želodec zablokira... slab apetit, nič ne paše jest, kar pojem mi težko pade, Dala preiskave čez pa vse BP tako, da je kriva pisha. kar nekaj res...
Ja jutri izvemo kaj več, ampak so žal naši delodajalci čisto za luno saj kljub vsemu nočejo zapret, čeprav smo zdaj vsi možni stiki in okuženi. Poročam kako bo.

Ni apetita, občasna slabost, pekoč občutek v želodcu, kar samo še stopnjuje zadevo... Začaran krog ja.

Teden je minil, karantena tudi skoraj, jutri nazaj v službo. Mi je kar muka. Zelo sem nezadovoljna v službi. Odnosi so slabi, veliko hinavščine, šefov ne dojemam več tako, kot na začetku, opažam, da je bila vse samo krinka ... skrito za lepimi besedami, vse samo fasada. Ne počutim se kaj vredno v službi, njim je samo važno, da je na koncu meseca lep znesek poslovanja, za počutje zaposlenih jim je čisto vseeno. Skrbijo samo zase in za svoje potrebe, zahtevajo vse več in nič ne dajo v zameno. Zahtevajo vedno več in več, vzamejo tvoje prvotno delo in ti dajo drugo, ki se te sploh ne tiče., ki ti ni všeč... ''Vsi moramo znati vse,'' je rečeno. Za malo se mi zdi.
Od junija že hodim v službo s cmokom v grlu, tako vem, da je nekaj narobe. Saj pridejo dnevi, ko je boljše, pa si rečem, da pretiravam, da ni tako slabo... ampak si lažem. Nič fajn ni. Upam, da kmalu najdem kaj drugega. Vem, da ni v nobeni službi vse 100% ... ampak res se ne počutim več OK tukaj. Čisto nasprotje temu, kar je bilo na začetku. Mislila sem, da bom šla na boljše, ko sem menjala službo, pa sem šla samo na slabše.

Potem pa spet razmišljam, a pretiravam? A je res tako hudo? ... ko bi le znala hoditi v službo v stilu, da pridem, oddelam svoje, ne razmišljam o ničemur, se ne sekiram in grem domov. Zakaj se moram sekirati, ko sem doma zaradi službe? Komu na čast? Zakaj že? ... res bi se rada bolj robotsko vedla kar se tiče službe, pa ne gre.

Hodim na terapijo. Meni je vse jasno, tudi terapevtka tako pravi. Razumno razmisljam, ampak, ko pride do neke situacije se oglasi moja podzavest in razum ne velja vec nic. Zdi se mi, da sem brezupen primer. Da nikoli, res nikoli ne bo boljse. Se vedno zjutraj vecino dni ustajam nervozna, na wc grem ze zjutraj 2x, danes bolec hrbet, vceraj glavobol, kaj bo jutri? Ko me terapevtka vprasa, cesa se bojim, ji neznam povedati, ker niti sama nevem. Strah me je, da se mi kaj zgodi, da sem bolna, pa da tega nevem. Strah me je, da me infarkt, kap, da hudo zbolim. Strah me je, da se mozu kaj zgodi, da ostane sam, da jaz ostanem sama... strah me je povedati kar si mislim, ker kaj bodo pa drugu rekli, smejali se mi bodo, ker sem bojecka... ker se mi glas trese, ko bi se rada postavila zase... jezna sem nase in razocarana, ker nisem kos tej anksi, zakaj dobrih obdobij ni vec, zakaj samo se stojim na eno in isti tocki ze nekaj mesecev? Za mano je skozi neka senca, ki mi preprecuje biti srecna. Ta senca sem jaz, moje misli...

Vceraj mi je terapevtka rekla, da sem zelo kriticna do sebe, da rada ugajam drugim...

Regina, pocasi bos dovolj spoznala kritika v sebi, ki te ne podpira, ampak vlece v brezno negative. Jaz svojemu pravim kar Terror. Ta je vzvod za ankso... Ko se bos odlocila, da imas tega dovolj, te bo zanimalo in se bos naucila, kako funkcionirati, da se mu ne bos tako prepustila in podredila. Vecjo pozornost, ko mu dajes, mocnejsi on postaja. Postopoma...samo vztrajati je treba.. Na neki tocki bo del tebe, ki zeli da se ok pocutis, mocnejsi od njega. Redna terapija ti bo pri tem se precej bolj pomagala.

Nives hvala, ampak resnicno NE VERJAMEM, da je to mozno, da bi se sama sebi uprla, si rekla, da je dovolj in bila mocnejsa od svojih misli, strahov. Ne verjamem.
Pocutim se majhna kot pika na tleh, strah je pa cel svet nad mano.
Zadnje dni me muci tesnoba v prsih, katera me ni ze vec let. Nevem od kje se je to vzelo, ampak razmisljnje, ki se ob tem pojavi, me ubija.
Razlogov, zakaj me je sedaj strah, nevem. Je veliko strahov, ampak trenutno kaj bi lahko bilo - nevem. Moz se okrog mene zelo, zelo trudi, da mi pomaga... in kako jaz vracam? Tako, da se na koncu zdiram nanj, ker se sprasuje eno in isto, ker ne razume mojega stanja, ker ne razume, da me je strah nelogicnih stvari.. in mi je zelo hudo, in jezna sem nase, da se tako obnasam.

Ni stos v tem, da se upiras. Ce se upiras ta del v sebi krepis. Ker on se bori za tvojo pozornost. Stos je v tem, da mu ne dajes pozornosti.. Da se usmeris na prisotnost v trenutku..da stvari "zunaj tebe". Na pozitivne stvari. Taksne misli pa samo spustis skozi, ko kaksna pride in nanjo ne reagiras. Ne gre za to, da moras vsak strahec premagat v sebi.. ampak da uvidis, da spuscas ven rafale 1001 moznosti, da se lahko z njimi obremenjujes potem. In da obstajajo drugacne izbire.
Ampak..jaz sem dolgo rabila, da sem prisla do sem... Kar ne pomeni, da bos ti tudi.. in hkrati ne pomeni, da se da to na hitro zrihtat. Jaz si ne predstavljam, da bi to lahko brez psihoterapije. Brez nje bi bila ze zavozena povsem..narkomanka na cesti... ali pa sploh ne med zivimi.
In ti ker pravis, da si nasplosno kriticna do sebe.. bo najprej za razvijati del tebe, ki je socuten do tega...in sprejemanje te situacije. Sprejemanje sebe. Kako bos to lahko pocela, bosta pa ugotavljali s psihoterapevtko. Borba ne prinese nicesar v tem primeru. :pomezik:

Se pravi, da se NE SMEM UPIRATI vsemu skupaj ampak to sprejeti in se obenem osredotocati na pozitivne stvari okrog sebe?
Recimo npr: trenutno lezim v postelji, popadajo me strahovi, jocem, in razmisljam samo o tem zakaj je temu tako, kako sem boga, kaj naj naredim, kaj se mi bo zgodilo. Torej jaz ne smem sedaj to prekiniti, to probat zbrisati ampak pogledati skozi okno (ravno vidim, da se kaze sonce), razmisljati o tem, da je petek. Torej moram IGNORIRATI vse te moje strahove? To je tezko  :'( ker v vsem lepem, kaj je okrog mene vidim oz obcutim vse te strahove, ki so mocnejsi od lepega.

Ah jaz sem tak zakompliciran tic. Nevem.  :kiselnasmeh:

Verjamem, da mi bo terapija pomagala - ampak financno mi vsaki teden sigurno nebi zneslo... 2x/ mesec je oa verjetno premalo.

2x na mesec je veliko bolje kot 1x na mesec. Se bolje je vsak teden, ampak tud na 14 dni pomaga. Res dostkrat je treba imeti nastavljeno "ogledalo" od terapevta, da vidis kaj si pocnea.. kako si pocnes.. kaj vse si ta Kritik v tebi zmisljuje, da bi te spravil v slabo voljo. On na vsak nacin hoce ziveti.
Ko mu dajemo zelo mocno veljavo, ko se zelo odzivamo custveno na te misli.. s tem ga krepimo. In on raste in raste in vedno vec negativnih misli posilja. In mi se custveno odzivamo in scasoma smo povsem ujeti v ta zacaran krog. Kritik nam vlada potem.. ta negativni custveno-miselni tok nas lahko cisto premaga. Da potem ze obupujemo, ker nam to vlada v zivljenju pri vsem.
Ce pa scasoma uspevamo, da to zelo prepoznavamo in npr. Kritika samo pozdravimo, ko pride..mu ne damo pomembnosti, se vedno manj nanj odzivamo..pa on izgublja moc. Je pa stos tudi, da ga hitro uvidis vsakic ko pride. Da ne zacne ze bolj vplivati. Ker dlje kot je deloval oz naredil vecji efekt, vec volje je treba, da se spravis spet v obratno energijo.
Ce ga samo opazis v svojih mislih.. potem pa usmeris vso svojo pozornost v nekaj izven sebe..izven teh misli in obcutkov. Npr. ..se spomnis obcutkov, ko si nekaj pocela in je bilo dobro... bila z nekom in cutila ljubezen, veselje, radost... aimeti za vsak dan nekaj, kar bos naredila zase. Npr sla hribolazit, delat jogo, dobit se s prijateljico.. veselit se necesa. In o teh stvareh razmisljati, kako se imas dobro..kako se bos imela dobro... za kaj vse si hvalezna v zivljenju.. kaj vse ti je lepega dano.. Misliti na lepe stvari toliko. Tako, da povsem pozabis na kritika. In ko ne mislis nanj in na vse, kar si povzrocas. To je zmaga. In vsakic ko potem se pride naredit isto.. Ko se bos ukvarjala s pozitivnimi recmi, bos razmisljala pozitivno. Ko se bos razmisljala pozitivno, bos lazje sla pocet pozitivne stvari.
Zmaga je, ko potem enkrat vidis, da zmaguje tvoja pozitivna volja. Da je kritik samo en del tebe. In da je tvoja volja, da se noces vec muciti... da noces vec strasiti sama sebe..
Da je tvoja volja in energija naravnana na to, da se imas dobro in skrbis zase. :oki: :oki:
Pa vmes bo prej velikokrat, ko to ne bo dobro slo ali ne bo slo. Ker ti zaenkrat se mislis, da ti on vlada. In je treba res veliko trenirati, da se to zacne drugace odvijati.. da res znas. Da res ves, kako lahko ti to vse naredis. Da se lahko imas lepo. ;D ;D

In jaz sem milionkrat sprasevala terapevtko, ce sem brezupen primer.. ali mi bo kdaj uspelo.. ali bom zmogla ali bom morala kar umreti. In kako, da me ona se prenasa..  :sesmejem: ker jaz sebe nisem prenasala... in sem mislila, da me bo skenlsala, ker pac ne gre to z mano...ker jaz da tega ne zmorem.. In preizkusala in poskusala 100x al 1000x...
Ne 1x ali 10x... veliko vec. Razumes?

Kritika je treba prepoznat.. takrat ko te nagovori, da te nekaj spika nekje.. ko te skrbi, kako se bo nekaj odvijalo.. ko te boli glava od vsega.. ko imas obutke tiscanja v prsih.. ko to hoce prestrasit na 1000 in 1 nacin. Strah je samo njegova energija s katero ga poganjas. Lahko bi ga poganjala z jezo.. s krivdo. To so eni klasicni mehanizmi in custva, s katerimj sami sebe ob pamet spravljamo.
In takoj, ko se to zacne iti z mislimi v drugo smer. In lepe misli zacnejo porajati prijetne obcutke. Kritik je izgubil pozornost in moc. Ima spet svoje "zimsko spanje".   :kiselnasmeh:
Tako to gre. :pomezik:

Mene pa boli hrbet. Zacelo se je kak dober teden nazaj. Taka rahla bolecina med lopaticami, ki je najbolj izrazena, ce sedim. Cez dan veckrat mine, potem pa se spet pojavi. Zjutraj naredim neke vaje za raztezanje, ki sicer nevem ce so primerne.
Ce brado potisem navzdol zacutim v hrbtu napetost. Med spanjem me ne boli. Se res bolj slabo drzim in nimam nobenih hrbtih music...

Ker je lokacija med lopaticami me pac skrbi, da bi bil problem kje drugje, naprimer srce.

A se je kdo srecal ze z bolecino med lopaticami? Kako si pomagat?
Je mozno, da me boli zarado stresa in ankse, ki jo dozivljam zadnje case?

Regina, ker sem že dolgo na forumu in tudi spremljam tvojo zgodbo in opise, bi ti rada povedala, da me zelo spominjaš name izpred kakih 20 let.
Karkoli zdaj povem od preteklosti nima teže, le sorodno odzivanje na povsem vsakdanje situacije zaradi podlage v moji duševnosti bom opisala. Simptomi zavestne ali podzavestne tesnobe so se odražali na različnih organih in na povsem unikatne načine.
Malo je bolel želodec, tisto pozdravimo, se pojavi težava z mehurjem; tisto odpravimo, se pojavi bolečina v hrbtu in vratu; tisto odpravimo, se pojavijo hormonska nihanja; tisto odpravimo, se začno migrene, kronični glavoboli,.....
Od glave do pet ene in iste nediagnosticirane težave. Ker se diagnoza ni mogla postaviti, če pa je bil skupek vsega resnično le zakrčenost telesa in nenehen krč strahu, anksioznosti in pa predvsem  - stremljenja k brezhibnosti.
Vse, kar je motilo brezhibnost je bilo v mojih očeh straaaašna groza. Ker je kritik v meni (ki ga podedujemo od svojih avtoritet) in ga prav pridno poslušamo - zahteval, da se nenehno trudim, da bo vse tako, kot sem si zamislila. Da bo tako popolno, kot vidim pri drugih.
To je strašen teror nad samim sabo. Mi pa to razumemo kot nekaj, kar je vsakdanje.

Po 8 letih kronične nespečnosti, depresije (ti je ne omenjaš sicer), paničnih epizod, nenehnih bolečin, ki so se selile po telesu, pregledov pri zdravnikih, sem en dan zaradi priganjanja sebe obležala še z izgorelostjo.
Pazi. To se je dogajalo v letih od 1997 pa naprej in takrat še podpore pri zdravnikih ni bilo takšne kot je sedaj.
Izgorelosti se takrat ni poznalo in ob vsakem pregledu so me naganjali nazaj v službo. Jaz pa shirana duševno in telesno, da raje ne govorim kako.
Takrat sem sklenila, da absolutno začnem jemati antidepresive in vse, kar bo pomagalo.
Je pomagalo, ampak sama sem predolgo čakala. Podpore pri zdravnikih pa ni bilo takšne, kot je danes, v letu 2020 in niti znanja niso imeli tolikšnega.

Psihoterapija lahko naredi velike premike, a če se telo odziva z bolehnostjo in psiha z anksioznostjo, jokom, bolečino, potem je fino premisliti, kaj še lahko narediš.

Jaz sem predvsem ugotovila, da je ukvarjanje z raznoraznimi bolečinami in strahom, kaj če imam raka, epilepsijo, popuščanje srca, ...paničarjev zdr. leksikon skratka - povsem na mestu, saj se takrat s potlačenimi vsebinami ne ukvarjam, ampak sem osredotočena na vsak premik v srcu, želodcu, glavi,...
In dokler imam simptom, toliko časa se strah iz anksioznosti prenese na strah za srce, želodec, mehur...
Skratka, telo nam nekaj govori, vendar ga ne razumemo, ker ne govorimo istega jezika.

Z vsakim letom pa je telo starejše in se drugače odziva na stresorje. Ti si v teh letih lepo napredovala; si končala šolo, dobila službo, se poročila, kupila stanovanje,... tako, da se praktično verjetno sedaj sprašuješ, kje hudiča je tisti vrag, ki ti jemlje energijo, ne?
No, to je tista kontroverznost, ki je zunanji opazovalec ne more opredeliti.
Psihične vsebine v nas nimajo veliko skupnega s tem, da je zunanje življenje ok.

Regina, morda še tole.... Sedajle te boli med lopaticama, potem mine. In smo čisto veseli in je par dni vse ok. Ko smo že prepričani, da smo sedaj premagali vse, se hudič spet pojavi na kakem drugem koncu...
Potem se začnem le še vrteti v krogu opazovanja simptomov in ukvarjanja z ansioznostjo.
Ko seštejemo, da smo praktično večji del dneva in včasih tudi noči porabili za to, da smo odganjali strahove, takrat.... vemo, da samo pozitivne afirmacije ne bodo dovolj...

Kljub vsemu, jemati moram zdravila, ker imam nekaj kroničnih težav (niso pa smrtonosne) in oddelala sem psihoterapijo v smislu psihoanalize. To je proces, pri katerem se odvije krog življenja od prvega pa nekje do osmega leta starosti. Kot da bi pri mojih srednjih letih znova odrastla, razumeš? In vsebine, ki sem jih odkrila v sebi niso bile in niso prav nič fajn. Večkrat sem bila zgrožena, kam vse pa se te vsebine skrijejo in na kakšnih področjih življenja nam pijejo kri. Pa je minilo in zdaj sem vseeno bolje kot prej.

Držim pesti zate!

Ljubica, iskrena hvala za tale opis. V vsem se najdem in tocno tako je. Junija me je bolel zelodec, se je umirilo. Se je pojavila vrtoglavica in cudna glava. Je minilo. Sedaj hrbet. Kaj bo naslednje? Resnicno me je strah, da se to vrtenje v krogu ne bo nikoli koncalo. Vse v zivljenju je tako, kot mora biti. Nic mi ne manjka, oz ja, manjka mi psihicna moc zaupanje, da je vse OK. Vem, da bo stanje se izboljsalo, a kaj, ko se bo, slej ko prej spet nekaj naslo, kar me bo spravljalo v obup.
Kaj bom sedaj naredila je to, da poizkusim z novo terapevtko, se drzim nekega dnevnega urnika, saj sem opazila, da moji mozgani enostavno morajo biti zaposleni. Mislim nikakor ne smem pustiti proste poti, ker gredo prevec v negativo, v strahove.
Kaj bom se naredil, nevem, toliko za enkrat. Upam, da se stanje popravi, da se spet pojavi kaksno daljse obdobje dobrega stanja... vcasih sem jih imela tudi po pol leta.... potem kaksen dan ali dva slaba.... ampak to, kar se dogaja zadnje mesece, res HUDICA, da nevem zakaj, kaj delam narobe,...

Tako ja, Regina, karkoli pomaga ali vsaj olajša je zlata vredno.
Karkoli smo pa travmatičnega preživeli, pa ostane kot zapis v celicah telesa, to pa drži.
In ker zapis ostane, ker ima telo spomin in ker čustva zamrznemo, potem se tega le z pozitivnim razmišljanjem ne da "dešifrirati".
Nenehno nas opozarja nase. In če le lahko, poskušaj več stvari, ena bo gotovo tista, ki najbolj pomaga.

Regina, te berem in mi je hudo zate. Vem kako je in ni fino


Vem da te je strah ampak ja.. Poskusaj sprejti simptome ker ves kaj so in iti z njimi..vseeno se telo utrudi od necesa.. Ne vem kako delujes ko so stresne situacije ampak jst recimo se zakrcim, jezim... Tezko pa priznam strah, se zjokam.. In navajena sem da preguram.. Da se borim.. Vecno.. In telo je potem vedno znova tam.. V krcu.. Vecno... Sem gledala videote o anksioznosti in en pravi, da se telo skozi simptome cisti in ce nas skrbi mu ne pomagamo. Traja dlje... Zato delaj na tem, da te vsa skrb ne ustavi in zakrci.. Vem pa da je tezko... Torej tudi AD so lahko pomoc in lej, ce ne bo slo pac, ne bo slo brez... Svet se ne bo podrl..jst sicer mislim da ti lahko uspe... Karkoli bo pa je ok.. Pogumna si in odlocna..uredila si si zivljenje in zivis... Jaz navijam zate :rozicodam:

Ja, tako je.
Včasih pomaga opustiti kontrolo in nadzor, opustiti prefekcionizem, pričakovanja da bo vse brezhibno, stremljenje k popolnosti.
Da se dobesedno strgamo z verige, ki jo imamo za nekakšen občutek varnosti.
Da pustimo, da nimamo brezhibno pospravljenega stanovanja, da kot v revijah skrbimo za popolno kosilo ali večerjo, da pazimo na vsako besedo.
Da si dovolimo biti tisto, kar bi sicer radi, ampak se bojimo, ker nas kritik opozarja, da "to pa pomeni, da nisi priden".
Dovolimo si biti "nepridni" in se s pizzo usesti na kavč, dati noge na mizo in gledati najbolj kičasto nadaljevanko. Spustiti kakšno kletvico in spustiti jezo na svobodo.
Včasih pomaga  :oki:

Hvala vama, nevem, bom poiskusala z vsem  :)

Nevem zakaj a zdi se mi, da mi forum ne predstavlja utehe, vse kar je napisano, kar ste napisali, je res, vse drzi in nasveti so super, ampak imam obcutek, da me vse to branje spravlja se v vecjo tesnobo. Dobila sem obcutek, da je moje zivljenje obsojeno na ankso, na vse te obcutke in custva, dozivljanja... ceprav vem, da sem za vse, kar cutim, odgovorna sama. Jaz in moje misli. Mogoce bi cisto morala odklopit vse skupaj in ne tuhtati o anksi, tezavah.. se delati, da je vse ok. Nevem kako.
Vcasih se mi zdi, da branje o tezavah drugih v meni vzbudi dodaten strah, da se zacnem sprasevati kaj ce se tudi meni to in ono zacne dogajati, kakor se dogaja komu izmed vas na forumu.
Ful sem zahtevna do sebe, ce se ne pocutim OK se takoj zasekiram, kakor, da ne smem biti slabo.

Malce se sedaj umikam iz foruma, da vidim, ce bo kaj razlike. Ne me narobe razumeti, kakor pravim vsi ste sonce tukaj in brez foruma verjamem, da bi bilo tezko, ampak moram tudi to probati, kakor mi je svetovala terapevtka, da ne obiskujem forumov in skupin. Tezka bo.

Tvoje zivljenje ni obsojeno na ankso Regina ;D Ti le redno hodi na psihoterapijo in delaj na sebi. Bos ozavestila vec reci se pri sebi, kot jih poznas. Pa se naucila se malo drugace sama a seboj in ti bo slo :oki:
Res je zoprno s tem etiketiranjem enih motenj, pa tezko je brati tuje zgodbe, dokler se sama ne pocutis mocna v lastni. Ampak scasoma se tudi to spremeni..  Ko bos vedela, kako in kaj in bila bolj suverena s seboj, zgodbe ne bodo imele take teze. Lahko bos razumela...cutila socutje.. ampak ne bos se jih bala. :pomezik:
Do takrat pa res nima smisla dosti brati, s cim se ljudje vse zdravstveno spopadajo.. Ko bos mocnejsa pa se bos lahko ucila tudi iz tujih zgodb.
En del zdravja je res to, da z ankso ne ubadas. Saj ves..
Raste tisto, cemur dajes pozornost... Vendar.. na terapijo pa le hodi. Delo na sebi je vsakomur v korist, tudi uradno zdravemu.
Vse dobro :rozicodam:

Ljubica, do tebe in tvoje poti pa globoko socutje  :rozicodam: se je dalo zelo zacutit tebe, v tem kar si zapisala. Lepo, da si se tako odprla. ;D

Hvala za podporo, Nives. Tudi tvojo zgodbo sem brala in spremljala, veš, ni bila lahka!
Mah, eni imamo življenje kot 3 tonski tovornjak, drugi pa malo manj  :sesmejem:
Ko preživiš vse mogoče, si sposoben samoironije in postaneš čudak, ki zna večkrat vse poslati v *****.
Pravkar berem knjigo, ki razčlenjuje, kako smo ljudje z raznimi "vpogledi v duševnost" kot jih avtorica imenuje, sposobni mnogih iznajdb in talentov.

Prosim Ljubica :-[ ;D
Ma prav res.. eni smo dobili res veliko breme. Dobro, da se (je) postopoma prazni(l), da se ga da nosit.
Se strinjam.. mal cudaski tudi postanemo.. :sesmejem: In imamo veliko izkusenj z raznimi odtenki, labirinti in koticki cloveske psihe..
Kero knjigo pa beres? Slisi se zanimivo..

 :oki:
Nives, knjiga ima naslov MOČ RAZLIČNOSTI  - Vez med duševno motnjo, nadarjenostjo in genialnostjo. Avtor je dr. Gail Saltz.
Urejena je po sklopih in raziskuje, kako se odzivajo posamezniki s to motnjo (disleksija, hiperaktivnost, anksioznost, depresivna motnja, bipolarna, shizofrenija in motnje avtističnega spektra).

Je zbudilo radovednost v meni..   :oki:  bom prelistala, da vidim, ce mi tudi pisanje sede in verjetno prebrala.  :rozicodam:

Pozdrav,
tale knjiga pa zna biti res dobra, sliši se zelo fajn. Mislim, da jo bom nekje probala dobiti in jo prebrala, čeprav ne maram branja

Eden večjih problemov pri meni je tudi to, da imam nizko samopodobo in samozavest. Skrbi me, kaj si drugi mislijo o meni, kakšno me vidijo - pa ne govorim o izgledu. Z izgledom se ne obremenjujem, ampak glede na to, kaj si mislijo kako raumišljam, kako govorim, kakšne so moje ideje, kako nastopam. Govorim seveda o službi. Opazila sem, že dolgoooo nazaj, da se ne znam postaviti zase. Vedno naredim plan, zapišem si, kaj bom povedala, na koncu ostanem tiha kot miška. Namesto, da bi povedala svoje mnenje, ga zadržim zase, sploh če je drugačno od večine... nekako se zlijem z okolico, da ne izpadem čudna, da ne izpadem drugačna. Ker imam v glavi, da če izpostavim svoje mnenje, ki je drugačno, kaj si bodo pa oni mislili? Kaj bodo rekli, kako bodo to sprejeli? Stvari zelo težko argumentiram, začne se mi tresti glas, izpadem nesamozavestno... Karkoli kdo reče proti meni, v slabem smislu, ali pa kot pozitivno kritiko - vzamem kot osebni napad nase. Če mi sodelavec reče; ''lej to in to si že nekajkrat naredila, mi to drugače delamo'', se razjezim v sebi, to razumem kot napad nase in že razmišljam kaj si sedaj on o meni misli, ali je to govoril tudi drugim sodelavcem, šefom ... kaj si sedaj oni mislijo o meni, da sem neumna, nesposobna?? Namesto, da bi sprejela kritiko in naredila načrt, kako bom delo izboljšala, me to ujezi.

Posledica tega je nesproščenost, skozi sem na preži, kdaj bo kdo kaj izpostavil proti meni, vlečem na ušesa o čem govorijo, kaj če se ta zadeva tiče mene, kaj če sem kaj narobe naredila itd.
Sekiram se za stvari, na katere nimam vpliva ... sekiram se za stvari, ki se sploh niso zgodile, ampak moja glava melje in melje razne scenarije. Sama sebe vidim kot žrtev, da mi drugi podtikajo zadeve, ampak mislim, da pretiravam. Moj mi je že rekel, da iščem probleme kjer jih ni.

Vse bolj se mi zdi, da ni probelm v službi ampak predvsem v meni. Sodelavci so takšni kakršni so, na to ne morem vplivat; ampak JAZ BI SE MORALA ZAČETI DRUGAČE OBNAŠA IN DRUGAČE RAZMIŠLJAT.
1. Se znati postaviti zase
2. Povedati svoje mnenje in reči NE
3. si ne jemati preveč h srcu
4. ne razmišljati o službi, ko sem doma in za vikend

Kakoooo to doseči?

Dobila sem vabilo na razgovor za službo za delovno mesto v ustanovi, ki je veliko bolj sigurna, saj je javni sektor (trenutno sem v privat). Ampak resnično se mi zdi, sedaj, ko to pišem, da se zadeve ne bodo kar spremenile, če menjam službo, spremenit moram sebe!

Jezna nase. Nesproščena, rahlo tesnobna oz napeta. Pa vikend je!!!  :o

Klub vsemu bi blo mogoče fajn zamenat službo. Mogoče bo drugo - bolj stabilno okolje bolje vplivalo nate, da se boš laže postavila zase. Ali pa tudi ne. Kdo bi vedel. Ampak jaz nekako verjamem, da bo bolje v boljši službi. Samo prepričat se moraš, ali bo nova služba res boljša.


                         Poni

Ojla.

Za začetek je fino sprejet situacijo, tako kot je. Npr. se samo opazuješ, kako se jeziš nase in si težiš, kakšna bi morala biti. Že takšno nevtralno opazovanje sebe ima efekt, da začenjaš sprejemati sebe, kot si.

Težava nastane, da si preveč usmerjena na druge in ne nase. Kaj si drugi mislijo, kaj bodo drugi rekli, kaj se menijo glede tebe, itd.. Tudi sama sem prej imela takšne težave. Štos je v tem, da usmeriš pozornost vase - kako se ti počutiš, kaj želiš, kako stvari speljat, da bo tebi dobro. Fino je, da se jasno zavedaš svojih nalog v službi. Ostalo je pa čutenje sebe, svojih potreb in kako poskrbeti zase, da se boš dobro počutila. Ne moreš se dobro počutiti z drugimi, če se ukvarjaš samo z njimi. Tvoj center si ti in ne drugi! Tako boš šele lahko sproščena in boš vzpostavila boljše kontakte.  ;D

Vzporedno je pa za razvijat asertivno komunikacijo. Se pravi, da bolj ko prehajaš v območja, ki se dotikajo tvojih in tujih mej, znaš situacijo skomunicirati tako, da poveš, kako si, kaj si želiš in potrebuješ... brez obtoževanja drugih. V povezavi z drugimi pa skušati prepoznavat njihov svet, njihovo počutje, meje,... in to spoštovati, upoštevati, se malo vživet v njihov svet, da jih lažje razumeš in tako lahko soustvarjaš odnos/e, v katerih ste potem vsi zadovoljni.

Očitno na druge projiciraš, kako doživljaš samo sebe. Bodi pozorna na te svoje misli.. da si neumna, nesposobna, itd. vse kar pač pride in naj bi drugi govorili, mislili,.. o tebi. Samo opazuj se od zunaj in ne jemlji tega kot resnično. Po drugi strani pa po malem sebe kaj pohvali, opazuj, v čem si dobra, itd. Bolj, ko boš imela fokus nase, manj projekcij bo na druge.

Ker imaš težavo, ki te pogosto ali večinoma moti, se seveda potem še dodatno obremenjuješ s tem. Bolje, ko ti bo to šlo, manj se boš seveda obremenjavala. Po drugi strani pa bo še vedno za sprejemati situacije, ker se to ne bo razvilo takoj in na polno, kasneje ti kdaj še ne bo šlo najbolje ali bodo slabši trenutki/dnevi... Takrat si je pomembno biti v podporo, sprejeti nauk in se vzpodbujati za prihodnje situacije. Bolj, ko se tudi ukvarjaš s problemom, problem narašča... ukvarjati se je z rešitvijo, ne s problemom. :rozicodam:

Te zadeve ni od danes na jutri. Je potrebno kar delati na sebi. Pa tudi leta in izkušnje naredijo svoje. Vedno tudi za vsakogar od nas ostane še vedno polje za "upgrade sebe" skozi naše celo življenje. Vsi imamo tudi trenutke, dneve, ko nam odnosi gredo bolje in manj dobro. Če so stresne situacije, še bolj izbijajo že prej naučeni vzorci in se je treba še malo bolj potruditi.

Super je, da se zavedaš, da se to dogaja v tebi  ;D :) in niso "krivi drugi". Ko je to ozaveščeno imaš možnost izbire, da se učiti delovati drugače. Tako greš tudi iz svoje nemoči, krivde, jeze nase... v lastno zadovoljstvo in moč.  :) :)

Regina,
ti bom opisala eno svojo izkušnjo, mogoče ti kaj pomaga.
Ko sem se prvič zaposlila, sem imela nemogočo šefico, danes bi temu rekli, da me je mobingirala. Ker sem bila mlada, neizkušena, sem se bolj medlo branila, se pa zelo žrla in obremenjevala s službo. Tudi čez vikend, kot to delaš ti. Imela sem že otroka in po 4 letih službe sem spet zanosila in rodila. In ko sem bila v porodniški in sem premlevala svojo službo, me je nekega dne spreletelo, da sem vendarle že mama dveh otrok, odrasla in odgovorna oseba in da si ne bom več dovolila, da me obravnava kot neko smrkljo... Da bom, ko mi bo prvič spet zatežila, jasno in glasno rekla: "Tega si pa jaz ne dovolim, da boste tako govorili z mano."
Ko sem po porodniški prišla spet v službo, sem komaj čakala, da ji bom lahko to rekla, da ji bom pokazala, da se več ne pustim zaj......
Če verjameš ali ne, te prilike nisem dobila. Nikoli več ni bilo situacije, ko bi to lahko rekla.
Jaz sem si to razložila, da je na nek način čutila neko mojo drugačno "energijo", da je čutila mojo odločnost in stališče. Ni se namreč spremenila ona, ker je do nekaterih drugih bila še vedno ista, do mene pa ne več.
Zato je res pomembno, kakšen imamo mi odnos do sebe, kakšno "energijo" oddajamo. Tako da si izbrala pravo pot, da boš delala na svoji samopodobi.
Vse dobro, Ribica

Hvala lepa za vse napotke, se jih bom probala drzati.

Ja kar se tice komunikacije, sem zelo nekonflikten clovek, vcasih bi pa treba, da tudi “zaropotam” ker drugace vse tiscim v sebi. Saj ce se imam cas pripraviti, da vem, o cem bo tekla beseda, lahko tudi jaz kaj pripombem, se postavim zase vsaj malo... ampak, ce me pa ujamejo nepripravljeno pa pogrnem.
Vse skupaj nebi bilo tako hudo, ce se mi nebi ob vsem tem pojavljali tesnobni in anksiozni znaki, se pravi, utrujenost, nespecnost, strah, bolec zelodec, tesnoba v prsih.... ampak ocitno so to vse potlacena custva.

V petek smo potem imeli se en sestanek, kjer sem tudi jaz podala par mnenj, idej, nestrinjan... potekalo vse OK. In potem tesnobna izginila,... potem sem bila veliko boljse in speeet ideje o tem, da v sluzbi sploh ni tako slabo, da sem pretiravala... a potem bo cez cas spet taksna situacija in spet me bo udarilo. Kako se spoprijeti s takimi situacijami se sprasujem!

Nives bila sem na delavnici o komunikaciji in govorili smo tudi o tej asertivni - tezka zadeva, bi se je oa rada naucila. Jaz sem bolj tip pasivno - agresivne, sem opazila na tej delavnici ...

Jutri terapija, omenila bom tudi to. Nevem kako se na terapiji lotit... po kaksnem vrstnem redu.... en dan pridem s to tezavo in jo obdelamo, naslednjic pa z drugo in se lotimo tega...

Poanta asertivne komunikacije je ta, da se znas izrazati na nacin, da drugega ne ranis in se hkrati lahko polno izrazis. Izhajas iz sebe, svojih custev..  ne obtozujes in ne krivis drugih za svoja custva. Pomembno je, da locis kaj je tvoja vsebina, kje so tvoje meje in spostujes meje drugih. Danes je ze veliko delavnic na to temo.

Glede teme na terapiji pa tudi ne skrbi. To ni zadeva, ki jo lahko nadziras. Na terapijah se avtomatsko pogovarjas o stvareh, ki so zate najbolj akutne in z analizo vec izkustvenih situacij se naucis bolj funkcionalnih odzivov. Postopoma in v casu potem predelujes iste ali razlicne teme, ceprav se casovno mesajo med seboj. Prioritete se lahko tudi malo menjajo od ene do druge terapije. Tista, ki se ni najbolj osvojena, se se vrne, ipd. 
Tudi asertivnosti se ucis skozi analizo izkustvenih situacij. Samo prepustit se je treba in redno tedensko hodit na terapijo, to je to :P

Počutim se katastrofalno.

Danes sem izvedela, da sem poleti v službi naredila eno napako, katero smo ugotovili šele zdaj. Na vse kriplje se trudim, da se sedaj to uredi, čeprav je možnosti bolj malo, saj je časovno to že predaleč.
Počutim se grozno, ker sem povsem sama kriva za to, ni bilo storjeno nalašč, daleč od tega ... lahko bi rekla, da sem bila površna. Nevem točno, koliko je ta zadeva pomembna, gre se za nek znesek ...
In sedaj sem seveda z mislimi samo tam, kako me bodo odpustili, kako bom mogla poravnati ta znesek.

Najraje bi zbežala domov, se zjokala, se 1000000x opravičila.

 :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'(

Pozdravljena!
V tolažbo naj ti povem, da nihče od nas ni nezmotljiv in da tudi najvišje inštance kdaj naredijo napako, pa to mogoče niti ni javno izrečeno. Vedno se držim pravila, da kdor dela, tudi greši, kdor ne dela, pa ne more narediti napake. Vem, da ti je sedaj hudo, a verjamem, da tvoji nadrejeni vedo, da to ni bila namerna napaka in da se to lahko vsakemu zgodi. Odpustili pa te skoraj zagotovo ne bojo. Kljub temu ti želim lep dan in vedi, da je na koncu dneva služba pač samo služba, beri: vir financ. :rozicodam:

Regina napake so nujen del na poti k znanju, izkušnjam.
Napake delamo VSI - edina razlika med nami je kako se z njimi soočamo.
Naj bodo lekcije in motivacija in korak naprej v znanju in ne povod za sram.
NAPAKE so vezane na naše dejanje ... SRAM je vezan na nas kot na osebo.
 :rozicodam:

Regina
Napak ne dela samo tisti, ki nič ne dela. Po verjetnostnem računu: več kot delaš, večja je tudi možnost, da kdaj narediš napako.
Saj vem, da so zdaj to zate zgolj besede, da ti je težko... Vendar se ne obsojaj (pre)več. Ker vse mine. Tudi ta situacija bo.
Ribica

Verjetno bo pomagalo, ce se pogovoris v firmi. Da ne nosis tega v sebi...se razbremenis. Nadrejeni bodo tudi videli, da ti je mar. Morda tudi ugotovite, da ni nic drasticnega in se verjetno to da urediti.
Vsi se kdaj zmotimo. Je cisto v cloveski naravi :pomezik:

Ne vem sicer, kake narave lapsus je bil... Ma niti ni važno, saj se le-ti ne dogajajo vsak dan, ni res?

Pri nas na periodičnih sestankih pregledamo odprte stvari in recimo ena od rednih točk so tudi reklamacije, bodisi interne bodisi eksterne narave. Za to imamo predvidene "preventivne ukrepe". Vem, sliši se, kot da se gremo "inkvizicijo", a je daleč od tega. Poanta vsega je, da se VSI naučimo nekaj novega, kako se izogniti podobnim zadevam v prihodnje, kako se zadev drugače lotiti itd.

Pomoje, če res ni larifari firma, bi tudi vaše vodstvo moralo delovati v tej smeri, namreč, da ne iščejo "dežurnega krivca" (ok, ja, lahko, da si ga "usrala", pa verjemi, da nisi edina), ampak rešitev oz. preventivo, da do česa podobnega v prihodnje ne pride ali pa vsaj v manjši meri, če se temu ne da izogniti.

Če ni prevelika časovna distanca (tj. da se zadeve kolikor toliko dobro spomniš), si vzemi čas pa naredi krajšo analizo sama pri sebi, zakaj je do tega prišlo. S tem pojdi do vodstva (ok, morda ne v podrobnosti, samo okvirno) in pač realno oceni in predstavi stvar. Zadeva najbrž ne bo v "rožnatem" potekala, ampak vsaj druga stran bo videla, da se zavedaš lapsusa in da glede tega nisi ravnodušna. Če so ljudje na mestu, potem bi to enostavno morali upoštevati.

Da bi te odpustili? Če firme nisi lastnoročno na kant spravila, potem ni šans :sesmejem:
Kar umirjeno, mirno in pogumno - pa vse dobro želim! :oki:

Hvala vam za vse vzpodbudne besede.
Se vedno se ne ve nic. Itak odgovora iz ministrstva, kamo smo poslali opis tezave, se ni. Tudi danes je pomoje ne bo, ker je pac petek.
In kakor nalasc, tudi sefof ni zdaj ze 3 dni (pocitnice).
Zadeva miruje. Jaz pa se se vedno obremenjujem s tem, se izven sluzbenega casa gledam maile, ce je vseeno kaj prislo...

Priblizno vem, kje bi lahko slo narobe, da se je to zgodilo. Oopravila sem 3/4 korake. Zakaj tocno mi je zadnji zmanjkal nevem. Lahko, da me je nekaj zmotilo, lahko, da je v tem prisla stranka. In mi je uslo iz glave. Pa to ni bilo prvic, da sem delala... nikoli poprej se mi to ni zgodilo.

Ah nevem, nevem. Cel vikend mi bo to viselo nad glavo.

Sem vceraj pisala sefoma in se opravicila, ker sem storila napako. Tudi povedala, zakaj je najverjetneje do tega prislo.... povedala, da mi je to samo se zagon za naprej, da bom se bolj se trudila.
In laj dobim za odgovor? Ja da sej napake se dogajajo.... ampak, da so vseeno mnenja, da sem na sihtu pogosto nezbrana in ne natancna. Halo??? Prosm??? K vse naredim, da se zdravnica sploh ne rabi iz ordinacije premaknit, vse ji pripravim, pacienti so zadovoljni, delo je opravljeno, delam se dela, ki sploh niso moja - nikakor, nikakor se stem ne morem strinjat! Dejansko me je užalilo, ker vem, da to ni res. Vem, da se to ne rešuje preko maila, ampak nisem mogla pustiti in sem jim napisala vse, kar si mislim nazaj. Tok pometajo z mano... in ce po 2 letih tako razmislajo, nimam besed res. Itak imamo v teh dneh razgovor (jih imamo na pol leta) in res nebom tiho. Vse bom povedala, tudi tisto, kar nisem mislila. Bom pac dala vse karte na mizo....

Ampak sama nase sem prov jezna - da mi to sploh pride do zivega! Da se s tem obremenjujem!
Itak sem bila potem ciz adijo, tesnoba v prsih, tresenje rok...  samo cakam, da me bo psiha zacela konkretno zajebavat.

A veste, kaj sem si kupila  :sesmejem: PAMETNO URO! TAko, ko belezi tudi utrip. Pa saj ne morem verjet! Tega sem si vedno zelela, ampak me je bilo groza, da bi videla koliko utripa imam. (Ja vem, cudna sem). No.. scasoma sem se navadila na svoj utrip, saj je miren in ne divja kakor na zacetku ankse... ampak ura mi je bila se vedno strasljiva. No zdaj sem si jo pa kupila. Ubistvu je pametna zapestnica no. Meri korake, utrip, vibrira ce kdo klice, workout itd. Fajn je.
Sem kr malce ponosna nase, da zdej to nosi, vazno  8) sem pa vseeno menjala razporeditev teh stvari, ko kaze na ekranu, da mi ne kaze skos utripa ker pol skos gledam (pa vem, da je umirjen)  :sesmejem:

Regina  :oki: jest mam tud tako uro in mi je ful všeč.
Sem pa od začetka skoz "merila" kolko stresa imam ...
in če je kazalo veliko te pol vodi na dihanje :-) tko simpatično uporabno.
Pa vsak dan mi pove kako veliko korakov naredim :-)

Veliko veselja z uro :-) :uratece: :palecgor:

Aslan pa se ti zdi, da prav meri stres? Ker meni ni jasno na podlago ceza to meri.

Moja ima neke senzorje na strani kjer se dotika kože,
po moje stres oceni na podlagi utripa. Kar ok preceni,
ker sem preverjala, ko sem bila v stresu ali relax in je
"prav" pokazala. Mam pa Samsung Galaxy.
Je tok "pametna", da me še lepo pohvali ko začnem po uri sedenja migat  :sesmejem:

Tesnobna.
Ja vem, sama sem si kriva ... kaj sem se pa šla cepit  :zardevam:
Kakorkoli, da ne bo mislil, da se s tem hvalim, ker se ne ... moram pa priznati, da se me je vse skupaj kar dotaknilo. Včeraj namreč do zadnjega nisem vedela, ali se bo na koncu cepila ali ne, ker ja, sem brala po netu .. in seveda naš folk, slovenci,... vsi poznajo vsaj 5 ljudi, ki so pa kar umrli po cepljenju (pa sploh nevem kdo to poše in, ali je v tem kaj resnice). Jaz jih poznam kar nekaj, ki so preboleli COVID v blagi obliki in kar nekaj ljudi, ki se je cepilo, pa ni nobenemu (do sedaj) nič.
Hja, no in to branje po netu se me je dotknilo in pojavila se je aknsa. Sedaj spremljam vse na sebi, počutje, razmišljanje ... kako se, kako bo, a me kje kaj boli, ali sem ok.
Nevem, koliko časa bom tako razmišljala, upam, da se ne bo razvila spet kaka trdovratna mesečna bitka z ankso ... ker potem sploh ne bom šla po drugi odmerek. :kiselnasmeh:

Pozdravljena Regina,

poznam to zgodbo s cepljenjem in ankso. Sem se cepila tri tedne nazaj z AZ, pa sem stara 36. Sploh ne vprašaj. Vsako malenkost sem opazila in veliko volje sem rabila, da sem vse ignorirala. Sem si pa priklicala paničnega še isti večer po cepljenju. Že tako sem imela mrzlico in vročino, pa roka me je bolela in bila otečena še 14 dni potem. Ampak sem preživela. Nikar ne beri novic v zvezi s cepljenjem, jaz sem jih in potem sem imela točno vse simptome za vse možne zaplete. Zdrava pa kot riba. Slovenci se mi zdi da itak radi beremo in poslušamo same negativne stvari. Pozitivnih noben ne komentira v taki meri.
Drži se, cepljenje je za tabo. Tudi tesnoba ti bo popustila, poskusi si povedat in začutit kako pogumna si bila, da si šla kljub dvomom. Vse bo v redu.

Lp.
Sasy

Sasy hvala za vzpodbudo,
Se trudim razmisljati pozitivno. Zdaj si govorim, da sem med 2010 in 2015 jedla kontracepcijske tablete, in tam je moznost zapletov se visja... nekak se tolazim s tem   :unsure:
Vceraj, ko sem brala (pa sem se drugace izogibala res vseh novic v zvezi s Covid) sem primerjala slovensko mentaliteto in npr amerisko, glede na razne clanken, forume in komentarje.. Sploh se ne da primerjat. Pri nas samo pljuvajo. No pa saj jih nekako  razumem.
Upam, da se bo za obe strani izslo dobro, in da na koncu prezenemo tale virus!  :)
Jaz sej bila kot zdr.delavec pa s Pziferjem  :kiselnasmeh:

Regina,
pri nas doma smo vsi cepljeni, oče tudi z drugim odmerkom, midva s partnerjem ga dobiva 25.5., vse je ok, nihče nima težav, ... ja, roka me je bolela 1 dan, hčerka je imela prvo noč po cepljenju rahlo vročino...  to jamranje Slovencev o smrtnonosnih stranskih učinkih je res mimo in dela veliko škodo. Kot tudi tisto o čipih pa ploščati Zemlji...
Prav si naredila, da si se cepila in vse bo v redu.  :)

lep dan,
Ribica

Mislim, da vse moje slabo pocutje danes - utrujenost, nic apetita, tesnobna, malo hitrejsi utrip.... no razen bolece roke, izvira iz ankse. Ker se tako pocutim kakor takrat, ko sem fajn tesnobna.
Ehhhh.
Sem mislila bit na bolniski danes, pa imamo v sluzbi take razmere, da mi je sefica napisala, ce lahko vseeno pridem za nekaj ur  :seznojim: in ja, sej najbrz bo boljse, da si bom misli zaposlila, obenem pa me je strah, da ne bom zmozna delat - ker sem (po moje) cizzzz utrujena.

Evo spet sama sebi delam tezave  ???

Ribica hvala ti  :rozicodam:

ej Regina, tudi jaz sem bila cepljena 1x.. en dan me je bolela roka, pa bila vsa smotana.. :sesmejem: me je bolela glava .. ampak vzela lekadol... drug dan kot bi odrezal..

boš videla, če si do sedaj zdržala.. bot tudi do jutri.. po bo pa tko in tko konec stranskih  :rozicodam:

kat jih jaz poznam, ki so se že cepila.. samo en mal stranskih  :oki:

Pozdravljeni.

Prebiram forum že nekaj časa, ta tema me je posebej pritegnila.
Regina; sočustvujem s tabo, imam približno enake težave, vendar sem se jaz na koncu odločila za AD, ki pa mi tovrstne težave kar nekako blažijo. Pred tem pa konstanten strah, da se komu kaj ne zgodi, ali otrokom, partnerju, sama sebi sem že šla tako na živce, ker sem vse z to mojo paniko in nadzorom morila. Zdaj so se te zadeve kar umirile, je pa ostal strah za mene. Danes sem po dolgem staležu imela namen it delat, zlomilo me je tik pred zdajci, solze so se mi ulile, nek čuden strah, "kaj če"....res ne razumem, čisto sem obupala, pa tako dobro je kazalo. Tako da nisem šla :jok: :jok: :jok: :jok:
Nives, tvoje objave rada prebiram, vidim, da si zelo napredovala in hvala da deliš z nami nasvete, si mi v veliko motivacijo. :rozicodam:

Tvoje reakcije je čisto normalna, jaz sem imel vsako nedeljo in ponedeljek pokvarjen dan zaradi službe in pretiranih skrbi. Bolje bi bilo iti v službo, kot pa bežati, vem da ni lahko, samo soočanje z stvarmi ki te delajo tesnobno  ti pomaga hitreje zlesti iz brezna. Probaj sprejeti to tegobo in se ji ne preveč upirati ker te to samo tlači,,, ah, nič mi ni, bo minilo,,,,, 

za ostalo ne vem, srčni utrip za zagotovo ne meri "prav" :o

pri meni se je vse začelo po cepljenju. Prej sem vedno oklevala bi, ne bi,,,bi ne bi...bila nekaj časa proti cepljenju, nakar sem šla.
Do trenutka, ko je iglo potegnil iz roke, potem pa tema Od takrat dalje pan. napadi, strahu se nisem znebila kar en mesec, se obtoževala, zakaj sem sploh šla, kakšne bodo posledice, kaj če dobim strdke(sploh po tistem dogodku, ko se je zgodil v Bruslju, takoj po mojem cepljenju).. Glava me je občasno malo bolela, roke so mi drevenele, vse možno se je dogajalo, ostala sem živa.  :(

Ne razumem, zakaj se mi to dogaja, ker službo imama rada, vedno sem z veseljem šla delat; je pa res, da se je tisti močan panični napad zgodil ravno tam... morda me je zato "zablokiraloi" :jok:

to cepljenje je marsikaterega prestrašilo, treba pa se je zavedati da je to izredno majhen odstotek ljudi ki so imeli resne stranske učinke po cepljenju. Prej boš dobila jackpot kot strdke 

Hvala ti 25263661 :rozicodam:
Upam, da čimprej posodobijo forum in boš morda lahko spremenila tudi ime uporabnika. :)

Tudi jaz mislim, da je dobro iti kar v službo. Se soočiti... psiho prepričati, da bo tam čisto ok :pomezik:
Skušaj si biti čimbolj v podporo... tako, kot bi bila v podporo majhnemu otroku, ki ga je nečesa strah.  :0053: Četudi bodo verjetno še nihanja in se boš čutila tesnobno tudi kaj v službi, bo sčasoma šlo samo na bolje. To ni nič takšnega.. veliko ljudi se sooča s tesnobo. V resnici ni tako nevarno, kot izgleda.

Jaz tudi, sem kar nekaj zakvačkala ob prvi prijavi :tatue:

Sem kar OK. So se pa pojavile skrbi, saj moj jamra, ze od cetrtka, da ima tako cudno glavo, tak cuden obcutek, ce prehitro glavo obrne, kakor da plava.
Jaz sem to ze vse dozivela… lani celo imela take probleme cca 3 tedne, ampak kar nekaj me skrbi, njega pa tudi… saj normalno fukcionira in vse, ampak pravi, da je motece.
Zjutraj je ok, pol pa pravi, da zacne “plavat”… ne vrtoglavica… cez dan isto, zvecer ok…
Nevem kaj bi lahko bilo… pravi tudi, da je ves zakrcen v vratu in ramenih, lahko da je tudi to… ampak ko bi le minilo…. Ali pa, da bi meni se to dogajalo namesto njemu….   :(

Mogoce pa se lahko gresta kam namocit v kaksno hladno vodo ali kaj? Da se sprostijo napetosti...

Moj je bil tudi prejsnja 2 dni slab. Najprej ga je dajala ena cudna slabost v povezi z glavo. Vceraj je imel pa vrtoglavico.
Morda zaradi klime v sluzbi. Ali pa, ker slabo vrocino prenasa. Ko je bil se otrok je imel tumor na mozganih, kar so mu uspesno izrezali. Vendar od takrat slabo prenasa vrocino.
Tudi mene je malo skrbelo.. V nekem trenutku sem celo od njega zelela, da me potolazi, da bi vse ok :sesmejem:

Bo minilo. :pomezik: Jaz sem trenutno na drugem koncu Slo familiarno. Ce bi imela moznost, bi se sla kam ohladit. Pa se pozornost se preusmeri.

Nives ves, da mi je ze nekaj domacih isto pojamralo, da so “cudni”
Jaz nevem, ali je to res kaksna vrocina, psiha…

Ma moj je skos v pogonu, zdej zuni neki delajo, tako, da ocitno ni takoo zelo hudo  :kiselnasmeh: ampak ja, mene vseeno skrbi.
Takoj pomislim na hude stvari, da se kaj kuha v glavi itd… joj grozn res, komej cakam, da se tale vrocina umakne, mogoce bo pa potem boljse.

Pomagalo ti bo, ce gres kaj pozitivnega zase poceti. Da si obrnes energijo v plus.
Saj ves.. samo misli so.. in enaka energija poraja se nove strasljive misli.

Njemu ocitno ni tako hudo, ker lahko dela.
Ti si pa tista, za katero je dobro, da zase poskrbi :rozicodam:

Vcasih imam obcutek, da kar vso slabo energijo in to vezem nase, ker se toliko obremenjujem in se ne znam nekako odmaknit. Kako starsi dozivljate otrokovo npr virozo, bolezen, poskodbo…. Meni bi se ocitno zmesalo. Zato se vedno dvomim vase, kar se tice materinstva.

 :kiselnasmeh:

Vsak stars sproti postaja stars. Se tudi kaj uci, ubada s tem, kako bi kaj.. itd. Izkusnje tudi naredijo svoje. Tako, da tudi v starsevstvu potem vsi zrastemo. Ponavadi pri prvem otroku bolj kompliciramo, kot (bi) kasneje.

Jaz kot mama v startu in mama, kot sem zdaj, je tako ze velika razlika.
Z manjsimi zadevami nimam tezav. Je bil pa sin prej izjemno zivahen, tako da smo bili 3x na urgenci za vecje zadeve. Enkrat sva bila zatem se v pediatricni bolnici. Seveda mi je bilo zelo hudo. Ampak tako pac je. Tudi to pride in odide. :kiselnasmeh:

Ko gre za tezje zadeve, mi je v pomoc tudi to, da je partner manj obcutljiv.

Jaz imam velike težave s tem. Jih probam obvladovat, pa mi nekako ne uspeva.
Otrok mi večkrat reče, zakaj paničarim za brezveze, ampak ne morem iz svoje kože >:( >:(

Pride pa mine ... tko sem jaz to doživljala.
Brez velike drame. Pač otrok tu in tam tudi zboli, enako velja za naše ljubljenčke.
Mal se pocrklja pacienta doma:  :nanosilih:  :sesmejem:

No jaz sem še kar v skrbeh  :(

Možu se tole vse še vedno pojavlja. Zjutraj, ko vstane je kar OK, potem pa v službi opazi, da mu zamika sliko, ko gleda okrog ... (zdaj dela počasne gibe) in pa ta pritisk v glavi.
Ahhh ja, sedaj ga skrbi, mene pa tudi ... skozi samo slabi scenariji. Tumor, anevrizma ... itd ... pa si govorim, da je mogoče stres, mogoče vratna hrbetnica.. da ni vse negativno.
Danes je govoril z zdravnico, tako, da gre jutri zjutraj dat kri, ker kao je lahko tudi to ...
Nevem kako se potolažit, njemu nočem govorit, ker ga potem še bolj skrbi,... domačim tudi nočem ker imam kar neko idejo, da kaj si bodo potem mislili, tako mlad pa ima težave ...
Pa vem, da sem jaz lani to 3 tedne imela podobno, pa sem pač čakala da mine.

Joj no  :'( skrbi me, strah me je... da je kaj hudo narobe. Da zboli, da ostanem sama ...  :'(

Regina težko se je soočat s toliko strahovi.
Včasih pozabimo, da je za večino teh strahov odgovoren naš notranji plašitelj, ki dela sam od sebe krute scenarije. Sprejmi, da ima mož sedaj težave (sama si izkusila podobno in je minilo) in najbolj mu pomagaš s tem, da zaupaš, da bo kos težavam. Stres je danes redni spremljevalec ljudi in se kaže skozi veliko različne telesne simpomatike.
Učit se zaupati v življenje ...  :rozicodam:

Ko imam sama kako zdravstveno zadevo ali kdo bliznji, seveda pridejo tudi misli na tezje bolezni in smrt. Meni takrat pomaga, da ozavestim, da so to samo moje misli in nic drugega. Ker v resnici je ful enih opcij kaj je nekaj lahko. In ponavadi vecinoma gre za manjse zadeve. Druga zadeva, ki mi tudi pomaga je, da se izpovem mojemu ali kaksni prijateljici. Realisticni odzivi in moje zavedanje mojih misli me takoj zatem ven potegnejo iz raznih scenarijev.
Resne zdravstvene zadeve se ponavadi z blazjimi zacnejo in niso od danes na jutri. Je pa fino, da gre partner vseeno do zdravnika, da se preprica v to, kaj to je.

Tudi sama bom sla zdaj do zdravnika. Dvakrat zapovrstjo v parih dnevih sem imela nekaksno reakcijo na sladkor. Na polno me je srbelo po telesu in vceraj sem imela tudi en obcutek vnetja ali gorecnosti v telesu.
Racunam, da je nekaksna trenutna intoleranca. Ceravno na spletu sem brala, da je lahko tudi znak resnejsih tezav. Da lahko pelje v sladkorno, do srcno-zilnih tezav, itd.

Kot vedno, bom naredila, kar lahko sama naredim. En cas ne bo zame nobenega sladkorja. Pa skusala bom uvesti (se) bolj zdravo prehranjevanje.

Zadeve so vecinoma blazji opozorilci..

Vse bo vredu Regina :oki:

Hvala vama, veliko mi pomeni tolazba… hkrati pa se pocutim slabo, ker se sama ne znam “pomirit” in iscem neko uteho… se imam za sibko.  :kiselnasmeh:
Kljub vsemu kar se trenutno dogaja, se mi zdi, da sem se vedno kar OK mocna, nisem anksiozna, nisem nemirna… samo pac strah in skrb je prisotna.
Sem se pa zaupala sodelavcu, s katerim sva tudi zelo dobra prijatelja, pa mi je bilo malce lazje, da ne rabim tega tiscati v sebi… bomo videli kaj bo. Tudi misli skusam preusmerjati, zdaj na malici bom pogledala kaksno razvedrilen video  :)

Jutri pa bomo videli, kaj pokaze krvna slika.

Hvala se enkrat, ker ste  :rozicodam:

Nives, , upam, da dobro uredis. Se je to prvic pojavilo? Mogoce kaksen nov izdelek?
Za sladkor priznam, da se nisem slisala… mojemu se je prejsnji mesec 2x pojavila podobna zadeva - ampak po breskvi. Vse ga je srbelo, usta, grlo, pike okrog ust… pa tak obcutek toplote. Ocitno alergija, ceprav je nikoli prej ni imel. No sedaj ne je vec breskev in je ok  :sesmejem:

Se tebi zdi, kot si me zaenkrat brala, da sem samo mocna oseba? :sesmejem: Ali da me nikoli ni nicesar strah? Da ni nikoli nobenih skrbi..? Jaz sem in mocna in sibka. V meni se tudi sprozijo strahovi, vzorci, itd.. Ampak se ze toliko poznam, da si znam kar dobro pomagati.

Mocan clovek je tisti, ki lahko sprejema sebe tudi s svojo sibkostjo. Si pomaga. Se dvigne. In gre naprej. To je vsa umetnost :kiselnasmeh:  :sesmejem:

So podrocja, na katera smo bolj ranljivi. In smo razlicno ranljivi na razlicna podrocja. Vsi tukaj na zemljici smo ranljiva bitja, kar je zelo clovesko. Samo eni se upamo to bolj pokazati in si to priznati. Pa se to precej zaradi izkusenj..

Tole s sladkorjem se mi je enkrat pred leti ze bolj pojavilo, ja. Takrat sem za nekaj mesecev presla na bolj zdravo prehranjevanje in je izzvenelo.

Nek puding ali nekaj podobnega mi je vceraj moj ponudil.. da pomagam porabiti, da ne bo slo cez rok. Prvic sem to jedla, ja. Drugic ne mislim nic kaj na roke pazit pazi_Se

Nives, berem te tako kakor si napisala. Mocna, verjamem, da imas strahove in skrbi, ampak se znas z njimi spopasti razumno  ;D tako nekako  ;D

Ja... in ne..

Hotela sem povedati, da zelo pozitivno na nas deluje, da smo socutni do sebe, ko nam je tezko. Ravno to socutje do sebe, pa poznavanje svojih notranjih situacij in naucenega hendlanja same s seboj pomaga k temu, da smo bolj stabilni.
Da si pomagam, ko se ne pocutim dobro,..ko me je strah.. ko sem jezna.. itd.

Biti socuten do sebe in sebe sprejeti, ko je tezko.. se nauciti sprejemanje ne-sprejemanja sibke mene, da se zatem lahko sprejemam. In ko se sprejemam v sibkosti.. da se znam ravnati s seboj.

To prinasa notranjo stabilnost in posledicno med drugim obcutek moci. Vendar je pri vsem skupaj pomembna pot. Ljubecnost do sebe, skrb zase, sprejemanje sebe.. :043:

Vem, da moje pisanje velikokrat izpade kot filozofiranje na polno. In je na vsakemu, da zase osvoji kako zadeve delujejo. Teh stvari ni enostavno oz se jih bolj ne da predati z besedami. Drugace so zelo bazicne in s tem enostavne. Ampak nam, ki jih nismo v startu v otrostvu osvojili delujejo bolj kompleksne in se jih moramo nauciti.

Meni je bil vedno cilj, da znam to sama. Tukaj na forumu pa si lahko bolj kot ne izmenjujemo informacije, pa smo si v trenutno podporo. Tako, da vedno znova veckrat ugotovim, da ne morem resnicno pomagati. :kiselnasmeh:

Pomaga dolgotrajno delo na sebi.

Zdravo se je tudi zavedati svoje sibkosti... in cloveske kolektivne sibkosti. Tudi to je nasa prava narava.

Ah saj to sprejemanje samega sebe, se znati potolažiti, si dovoliti biti slabe volje .. ja še bo potrebno delati na sebi  :kiselnasmeh:

No malce update, moj je dal kri, ki je več kot odlična, zdaj mora najprej delat neke vaje za vrat, če kao po 1-2 tednov ne bo boljše, pa pregled.  :kiselnasmeh:
Ampak pravi, da že vaje zelo pomagajo ... upam, da je res ''samo'' vratna hrbtenica, ki jo je treba malce naštelat.

Moj možek je boljše, ni pa še čisto OK.
Pač saj dela normalo, ni omejen….  Po tistem pregledu krvi, ki je bila BP je delal redno vaje za vrat in takrat se je stanje ful poboljsalo. Imela sva mini dopust… potem, ko pa je spet zacel s sluzbo se je spet pojavila taka polna, tezka glava, obcutek pritiska v glavi, napet vrat…. Vse to tudi sama poznam, mi je pa hudo, ko njega takole matra in ga skrbi. Ahh ja. Upam, da bo v redu… cimprej.
Nevem kaj je to… a je psiha, a je vrat… itak mo misli bezijo v ta hude, crne scenarije. Pac govorim si, da ce bi bilo res kaj hudega, bi najbrz se zadeva se slabsala, ali pa bi bile se kaksne druge tezave. Ah skozi ta “KAJ ČE” kr neki res… se tlak meriva… pa ga ima kar OK.

No ja, pač hočem povedati, da sem žalostna pa v skrbeh.  :unsure:

Objem, Regina  :rozicodam:
Sodeč po tem, kar pišeš, je velika možnost, da gre za služben stres, ane?

Hvala  :rozicodam:

Ja kar velik, ceprav pravi, da kao zdaj ni pod stresom.
Ali pa pac delo za racunalnikom 8h + se kaki 2-3 doma.
Slabsa drza… itd.

Meni se ne zdi normalno, da se v danasnjih dneh po toliko casa prezivi za racunalnikom. 8 ur se mi zdi cisto prevec, kaj sele po 10-11 ur. To je po mojem precej skregano s clovekovo biologijo. Pa to v vseh pogledih.. fizicno, custveno, razumsko, duhovno..
Zato sploh ni cudno, da je toliko raznih motenj, bolezeni, itd.

Sama imam kar sreco, da imam razgibano in dinamicno delo. Nekaj dela na racunalniku, nekaj terenskega, malo vozenj, srecanja z ljudmi. Ce je to vse v pravi meri (moteca so sezonska nihanja in koronski ukrepi), potem mi je to top.

Ja Nives se cisto strinjam. Absurdno.
Moj sicer pravi, da v delu uživa… v kar ne dvomim. Ok razumem tistih 8 ur v službi, ampak potem pa še doma zvečer s nekaj kolegi igra igrice  pazi_Se … tega pa ga ne morem odvadit.
Nocem mu sicer tezit, ker je to njegov sprostitveni cas… ampak ga vseeno priganjam, da kako drugace cas prezivi.  :kiselnasmeh: Je pa njegova cela familija v racunalniskih, programerskih, IT vodah… in jim je to pac nekaj normalnega.

 :kiselnasmeh:

Ja... :sesmejem: te čisto razumem  :sesmejem:
Tudi pri nas je nekaj podobnega. Ene 8 ur preživi v službi za kompom. Proti večeru mu je pa sproščanje spet na kompu... posluša glasbo, bere ali pa nabija igrice. On pravi, da mu je služba ok in tudi sproščanje takole ok. Z leti sem prišla do tega, da nimam kaj  :kiselnasmeh:
Vsake toliko ima seveda težave s hrbtenico, pa seveda očala, drugega pa nič.

Meni težko razumljiv svet poln tehnike :ne: Včasih ga tako doživljam tudi precej pasivnega in težko sprejemam, ker sem sama precej bolj aktivna. 
Skoraj vsi moji bivši so bili IT-jevci in imam očitno nek tak fetiš. :sesmejem: Life issue zame izgleda  :kiselnasmeh:

Zakaj smo ljudje takšni, da vedno pomislimo samo na slabo?
Ali sem samo jaz takšna?!
Tako sem žalostna, pa v skrbeh ...  :'(

Itak, da me skrbi zaradi moževih težav, kako naj me ne. Ampak, ko bi se vsaj lahko nekako prijela v roke in si rekla, da naj neham razmišljati slabo. Potem pa kar neki brskam po googlu, pristanem na takih diagnozah, da mi je kr slabo. Potem se pa itak strah še poveča, črni scenariji. Kaj če je kaj hudega, kaj če, joj sploh si ne upam napisati  :'(
In potem mi pojamra, da je mislu, da bo dons boljš, ker je včeraj bilo kar OK, no pa danes spet čudna glava. Mene je res STRAH in nevem kaj naredit. Potem mu rečem, naj pač napiše zdravniku ane, če to traja že en mesec ... in itak me postane še bolj strah. Le kaj bo, do kdaj bo tole trajalo. Zakaj to traja.

meh.  :(

Regina, nic drasticnega se mu ne dogaja :pomezik: Tole bo ze porihtal.
Ne googlaj, kaj bi lahko bilo. Saj ves, da to ne dene dobro.
Evolucijsko ima clovek fokus na negativno se iz pradavnine, ker je potreboval ta fokus zaradi nevarnosti, ki so prezale nanj.

Kot ponavadi... naredi kaj zase.. umirjaj.. fokus na druge stvari, ki ti lahko zaposlijo misli :rozicodam:

Regina, se strinjam z Nives, predvsem ne googlaj, ker si osredotočena samo na najbolj slabe scenarije. Veš, da je največji povzročitelj teh težav lahko stres in tudi če ga zavestno ne čuti, se nekje v njemu lahko nabira, pa slaba in napeta drža in je to to.
Pregled pri zdravniku pa vseeno lahko opravi, da bosta bolj mirna, ne.

Hvala, probam ne razmisljat o tem.
Saj po eno strani mi je vse skupaj malo smesno, moj se vedno zvecer za relax spila igrice pa se pri tem smeji, ko debatirajo s kolegi (online igra), najbrz potem bi tako ZELO HUDO. Pa v soboto gre nekam itd.
Pravi tudi, Da vmes pozabi mal pa da je boljs, pol k zacne tuhtat pa spet cuti tko…
Joj ta glava oz moje skrbi…
Upam, da bo kmalu spet vse po starem.  :unsure:

Zadnje dni opažam, da se prepuščam mislim in strahu.
Zadnji mesec sem tudi opustila skrb zase, nič več ne hodim peš, kar mi je prej res sedlo, mi dalo energijo in zagon. Veliko imam nekih skrbi, skrbi, ki sicer prikrijejo moje počutje in se zaradi teh skrbi ne zavedam, da nisem OK. Spet občutim tisto tesnobo v prsih, spet me heca želodec, pa tudi misli so take, anksiozne.

Morem stopit korak nazaj, poskrbeti zase… spet se spravit ven, hodit, na zrak, na čas s samo sabo…

Upam, da bo jutri pravi dan, za začetek  :)

:clap: :clap:
Telo nas lepo "opomni", če nanj pozabimo.
Ti želim prijetne sprehode ... meni je tudi ta čas, same s seboj, zlata vreden.

Draga Regina
Vse je v glavi pravijo in s tem se strinjam. Ne obupaj in dobro je, da si prepoznala težavo in se je želiš lotiti z vsemi močmi. Desetletja sem imel resne težave z močno tesnobo in napadi panike. Skoraj mi je razpadel zakon in posel sem komaj držal nad vodo. Hodil sem k terapevtom, menjal medikamente, a zgodilo se ni nič spodbudnega. Počutil sem se že iztrošenega in vedno je bilo prisoten občutek, da mi ne bo uspelo. Pa še nisem ravno garač po karakterju. Vendar se je zgodil preobrat. Prijateljica, ki je tudi moj terapevt, mi je predlagala knjigo z naslovom Proces prisotnosti. V roku enega leta, se mi je življenje spremenilo. Neverjetno, koliko stvari sedaj vidim popolnoma drugače, življenje ima čisto druge barve in še tri dni bi lahko našteval pozitivne učinke te knjige. Res je, da še vedno jemljem AD, toda počutje je enkratno in kar mi je pomembno imam nadzor nad svojim življenjem. Vem da ni garancije, da bi ta knjiga vsakemu pomagala na enak način kot je meni, vem pa da mi ni škoda tistega denarja, ki sem ga dal za knjigo. Samo da ne bo kdo mislil, da hočem delati reklamo za knjigo. Lp vsem, Marko

Nevem, ena težava mine in se pojavi nova.

Se mi zdi, da sem se pri težavah, ki jih je imel mož kar dobro držala. Strah je bil prisoten, ni pa toliko vplivalo na moje fizično počutje. Sem pa sedaj, zadnjih nekaj dni bolj na tleh.
Težave z želodcem (občutek slabosti, hitre sitosti, polnega in težkega želodca… danea celo krči), saj to vse poznam, me pa zeloo izmučijo. Poleg tega se zjutraj zbujam in hitro postanem tesnobna v smislu, kaj bo prinesel dan, teden,… vse to sem že dala skozi, sedaj pa spet.
Zakaj. A je sedaj vse prišlo za mano? Vsi strahovi, ki so me vcaaih bolj, vcasih manj, obdajali ze od avgusta?
Ali je mogoce pa krivo to, da sem v sredo zvecer dozivela kar velik stres in se ni popustilo.

Sva na vikendu pri mojih.. pa sem precej nemirna. Slabe volje. Tesnobna.

Rada bi si vzela čas zase, počivala… a kaj, ko je jutri ponedeljek, služba, obveznosti.

Vzemi si ze danes zvecer kar potrebujes. Pocitek.. relax.. pomirjanje sebe :oki: Ze cas je tak, da je fino se vec vloziti v svoje dobro pocutje. Karkoli ze je.. ni tako pomembno, kaj je bilo. Potrebijes pocitek in antistress program. :rozicodam:

Draga Regina ... vzemi si to kar potrebuješ. odrasla si, neodvisna si.
Se je treba tudi staršem naučit rečt NE in dat prednost temu kar ti res potrebuješ.
Obiski staršev - ta teden k "mojim" drug teden k "tvojim" znajo bit vse prej kot čas za relax.

Imeti sebe rad, pomeni tudi to, da daješ sebe na prvo mesto.
Da imaš pogum drugim reči NE.

 :rozicodam:

Evo. Aslan ti je zelo dobro napisala.  ;D

Včasih je treba tudi kak obisk prestaviti, odpovedati, skrajšati... da bo tebi bolj na kožo pisano.

Biti sama s seboj... si prisluhniti kaj točno v tistem trenutku potrebuješ in si sama lahko daš.

S tem si tudi takoj izkažeš, kako se imaš rada.  :srce-utrip:



PS: na neki točki zorenja se naučimo tudi, da so odnosi zares prijetni, ko iskreno želimo biti z nekom v tistem trenutku. Če ne želimo tega je odnos takrat prazen...oz celo kontraproduktiven.

Tako zelo resnično  :ok:
In najlepše je imeti okoli sebe zrele ljudi, ki to razumejo in to živijo.
Zdravi odnosi ...  :0053: ... ko si lahko zelo povezan, a si sočasno znaš dat prostor.

Točno tako  :pomezik:  :srce-utrip:

Res je kakor sta napisale  :)
V nedeljo sem po prihodu domov se že sprostila, tudi želodec je nehal nagajat.
Očitno sem bila pod stresom in sem vse tako občutila.

V ponedeljek sem si vzela čas zase in šla po novoletne okraske! Zvečer je bila smrečica že postavljena  :sesmejem: čeprav sem rekla, da bom počakala do prve adventne nedelje  :)

Nisem pa še na zeleni veji. Malce slabše spim oz se ponoči zbujam, gledam na uro, koliko časa še imam za spanje ... želodec mi še vedno sem in tja nagaja, da mi je pač slabo, ampak večina v dopoldanskem času. Tudi v sebi čutim nervozo, malce tesnobe, malo strahu.

Se trudim ohranjati pozitivo, saj bo  :)

Ti si pa hitra s tvojo smrecico.. :sesmejem:
Mi je verjetno spet ne bomo zaradi 2 mackov postavljali.. To bi postal playground, v katerem bi en drugega spodbujala k lumparijam z vejami, bunkicami in drugimi okraski.. nima smisla :kiselnasmeh:

Nives ja, vsako leto sem hitrejša  :sesmejem:
Kaj pa če kako drugače improvizirate? Jaz si ne predstavljam, da bi bila brez   :zardevam:

Ma ne vem.. imamo veliko jelko in vse.. tako, da ne bi novega kupovala. Bom pocakala, da bosta macka se malo starejsa in se jima ne bo vec ljubilo :kiselnasmeh: Medtem lahko vse skupaj prilepim edino na strop :sesmejem:

Ce bo sreca z ukrepi mila in meje letos odprte, bomo zadnji teden leta itak s prijatelji v tujini. :043: Tako, da ne bomo tako pogresali..

Nives a tkole bi blo ok...? glej priponko  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

Hehehe  :sesmejem: :sesmejem: recimo ja.. ;D ;D

Ne sej važno je, kar čutimo v sebi  :-* :-* :-* :clap:

Slika je odlična. Moji doma imajo od poletja mucko. Naj bi bila klasična zunanja mačka, a je prava Gospa in je seveda večino časa v hiši  :zvizgam:, ven sploh ne gre, če pa že, se hitro vrne na toplo  :happy:
In sem jim ravno zadnjič pošiljala nekaj podobnega, sigurno bo cela žurka maček + smrekica  :sesmejem:

Ce je mlajsa ali bolj razigrana muca, bodo imeli se celo prednovoletno zurko :sesmejem:

Pri mojem bratu so imeli 2 mucki, sta hodili v jaslice pod dreveščkom spat.  :sesmejem:

lp, Ribica

Hahahah hysterical  namesto kravic in kozlickov ...

Mozen scenarij..... :seznojim: :sesmejem:

 :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

Eh ja, neka nejevoljnost me daje, pa nemir  :)
V prvi vrsti ... si nisem mislila, da me bo ta korona spet tako nervirala, nazadnje me je lani, ko se je pojavila, ko se ni vedelo kaj in kako. No sedaj pa še ta omicron zadeva, ... cepljenje s 3. dozo mi ne diši, sploh... Potem vidim, da bo moje potrdilo o cepljenju veljalo samo še do marca  :zvizgam: kar nekaj se vse kopiči.
Moji doma so se že vsi 3. pocepili ... saj ne, da me/naju silijo, daleč od tega, ampak vedno znova ista vprašanja. ''kaj pa vidva? a se bosta šla cepit?'' .. na živce mi gre, ker en pogovor ne more minit brez korona tematike. Pa saj razumem, da je dal našega življenja, ampak spije ti vso energijo.

Zadnje dni slabše spim, večkrat se ponoči zbudim in težko zaspim konkretno nazaj. Zjutraj se zbudim vsa polomljena, boli me vrat in rahlo tudi glava. Glavobol imam sedaj že kar nekaj dni (del dneva), ampak je glavobol zaradi stresa - ga prepoznam, sem ga že imela.

Potem pa (še vedno) akutalna tematika v moji glavi - služba. Sodelavec, s katerim sva si dobra je sedaj zadnje dni v službi, potem pa gre drugam. Nevem kak bo. Do sedaj je bil on tisti, ki sem mu jamrala, ki sva skupaj jamrala hehe. Mogoče bo pa sedaj celo boljše, ker ne bom imela s kom jamrat in pač ne bom jamrala sploh  :sesmejem: .. Itak še vedno čakam in čakam kako se bo odvilo z delovnikom, strah me je, da mi ga bodo spremenili, da bom več delala popoldne, česar si ne želim, ker ni bilo tako dogovorjeno.
eh.

Ziher bi se še kaj našlo, kar mi trenutno povzroča vso to slabo voljo, nemir, tesnobo.
Tudi misel na to, da se bliža božič mi sploh ne popravi razpoloženja,... kaj pa novo leto? letos bom vsem zaželela, da ostanemo negativni (na testih)  :sesmejem: .. se mi pa zdi, da novo leto ne bo prineslo nič optimističnega, novega,.. ampak še eno zagrejeno, koronasto leto  :(

Ojla, Regina,

mislim, da nas vse pred novim letom navdaja tesnoba, ker ne vemo, kako se bo to sr.... razvijalo naprej. In tudi cepljenje nas več ne zaščiti pred okužbo, res pa je, da je potek bolezni lahek. Moja hčerka in zet sta oba 3x cepljena, pravkar sta prebolela korono, res zelo blago. Če bi bilo to v "starih" časih, bi rekla, da sta imela lažji prehlad - brez vročine, z nekaj smrkanja, malo kašljanja in utrujenosti. Saj smo bili res vsi šokirani, ko sta sporočila, da sta pozitivna, pa 3x cepljena (2x sicer z Astra Zeneco, samo tretjič s Pfizerjem), a je nato potek bolezni pokazal, da vendarle je nek pozitiven vpliv cepljenja. Na koncu sta rekla, da sta se res dobro spočila, naspala, naredila doma neke stvari, s katerimi sta bila v zaostanku ...  :sesmejem:. Pač, vsako slabo je za nekaj dobro.
Pri nas doma in v ožjem sorodstvu smo vsi 3x cepljeni, ker smo vsi že 50+. V teorije zarot, da nas s tem pobijajo, jaz ne verjamem, upam, pa, da se nam vendarle ne bo treba precepljati v nedogled.

Kar pa se službe tiče, pa morda začneš iskati, tako počasi... morda pa se kaj najde. V tvoji stroki so menda kar potrebe. Saj veš, "če ni za bit, je pa za it".... Nič ni dokončnega, sploh pa služba in delodajalec ne.
Vse dobro.

Ribica

Ojla.

Mene tudi malo nervoza daje. Vsega veliko na kupu in malo notranje frke, kako se bo vse izslo. Tascin RD (ze bil), jutri moj RD, zatem takoj ze bozic. Cez par dni naj bi sli za 1 teden v tujino.. konkretno bomo preckali 3 meje, kjer zdaj najbolj zaostrujejo. Se pravi ni govora samo cepljeni ali preboleli, kar ze doma oba imava, ampak 3 odmerek in ali PCR. Tako, da zvecer bova imela debato, ce iti se po 3. Šus na hitro. Nisem najbolj navdusena, ker sva presnji mesec prebolela. Kar naprej nekaj.. sita ze mal tega okrog cepljenja.
Pakiranje, nakup hrane, bozicno kosilo pri nas, ciscenje, ajaj.

Ze vec kot en mesec nisem ok. Od tiste vrtoglavice v aprilu imam obcutek, da se mi skozi nekaj nalaga.
Stres mi povzroca razmisljanje o zdravju, o tem, da bi mogoce zanosila, premlevanje o stvareh… in sedaj se mi ze nekaj dni pojavlja se ta zoperna tesnoba v prsih. Nisem je obcutila ze vec kot eno leto.. sedaj pa ze par dni, pride in mine, pa spet pride in mine.
Danes sem dozivela en tak val tesnobe, obcutek, da bi najraje nekam zbezala… saj je minilo, sam ta obcutek tesnobe, negotovosto, strahu se vztraja.
Res sem zalostna, ker se valjam v tem sr**** ze vec kot mesec dni. Moja glava ke izmucena, imam glavobole, pristisk v glavi, skozi stiskam celjust, ramena in vrat napeta… vse zaradi ankse… ampak del mene se kar nekaj v strahu, da je pa nekaj narobe.

Sama s svojimi bednimi mislimi.

Regina, se mogoče bojiš nosečnosti in je to razlog za tesnobo?

tudi zna biti; ker ja, se je bojim.. ampak si je vseeno nekako zelim.

Regina kar pogumno ... ko iz varne cone udobja stopimo v neznano je vedno nek strah,
nato pa se dokaj hitro znajdemo v coni učenja, spoznavanja sebe v novih vlogah ali veščinah.
Materinstvo nas veliko nauči tako o sebi, kot o otrocih ... je proces zorenja v mamo.
Ljubezen, ki pride z otrokom nas spreminja ... postajamo zrelejše ženske, mame ki varujemo mladiča.
Ko zapustimo primarno gnezdo pri starših ... si spletamo novo ...
Tesnoba je pogosto strah pred odraščanjem, pred odgovornostjo ...
Zato pogumno sledi svojim željam in daj strahovom možnost, da obstajajo, opozorijo, skrbijo ...
a jih ne jemlji pre-resno ... zaupaj da zmoreš bit kos materinstvu.
Sočuten objem,
 :rozicodam:

Aslan iz srca hvala za te besede, vedno tako lepo napises, vedno potolazis cloveka, ko je hudo  :rozicodam: Hvala ti za vse tvoje zapise tukaj vsem nam  :rozicodam:

Strahovi iz prejsnjega tedna so se umirili in sem precej boljse, bolj trezno razmisljam.  :clap:

Regina sem vesela, to mene poboža po duši, ko vidim, da so besede v pomoč, da lahko nekomu olajšajo stisko. Žal mi čas ne dopušča, da bi bolj redno spremljala vse prispevke s foruma.

Sem vesela zate, da so se misli umirile.
Pogosto se pred odločitvami znajdemo v notranjem "Otroku" in takrat naši strahovi eskalirajo ...
Ko se naučimo sebe povabiti nazaj v "Odraslega" se pa ti strahovi umirijo in vidimo situacijo čisto drugače.
To je del naše intrapsihične strukture - bolj ko se zavedamo kje se nahajamo lažje se samoreguliramo.

Ps: Lepo je bit mama. Jaz imam 4 hčerke in lahko rečem, da si brez materinstva ne predstavljam svojega življenja. Je pa tudi čisto ok, če se nekdo odloči da nima otrok. Vsak zase najbolje ve kaj potrebuje in kaj lahko daje ... Predvsem pa je starševstvo neverending process ...
 :kiselnasmeh: :sesmejem:

Včeraj je minilo 8. leto mojega sobivanja z Gospo Ankso. Naslavljam jo z Gospo, ker je predstavlja velik del mojega življenja, ne prevladuje več, ker sem nekaj izkušenj pa vseeno dobila, kako ravnati z njo; je pa tudi učiteljica in včasih me spusti na realna tla, me opozori, da nekaj delam narobe  :)

V teh 8 letih je bilo OGROMNO padcev in posledično tudi veliko zmag  :)
Začetek je bil res težak, spomnem se kolikokrat sem dneve in noči prejokala zaradi strahu, kolikokrat sem mislila, da bom umrla in ne dočakala naslednjega dne, kolikokrat me je prešinila misel, da bi bilo boljše, če me nebi sploh bilo .. ampak tukaj sem, še vedno  :clap:

Sama sem imela težave ravno v času, ko je forum bil še dosti aktiven, vedno sem se rada zatekla sem po nasvete, pomoč in jo vedno tudi dobila. Bila je aktivna še klepetalnica, veliko smo se pogovarjali. Pogrešam forumaše, ki so mi takrat zelo pomagali ... upam, da ste dobro  :rozicodam:

Vsem, ki tavate v temi in mislite, da hujše ne more biti, da se ne premaknete nikamor - ZMORETE! Bodite pozitivni, tudi takrat, ko res ne gre najdite nekaj, kar vas drži pokonci. Počasi se daleč pride, vzdržujte dobro energijo in optimizem, POGOVARJAJTE SE! Ne skrivajte, da niste dobro, povejte komu, ko je hudo. Ne trpite sami - lažje je, če kdo ve za vaše skrbi, strahove,...
Sama ne morem ppovedati KOLIKO mi je pomagal enostaven SPREHOD! Koliko ankse je sprehod spravil iz mene, še danes nevem kaj se dogaja med sprehodom ampak, ko čutim tesnobo, strah (seveda, da ni že na maksimumu) me reši sprehod. Je pa res zdravilo, ki mu ni para  :sesmejem:

Ko bi se jaz lahko rešila vseh teh strahov. Pa hodim k psihologinji ki gre z mano to čez pa grem na sprehode meditiram tehnike sproščanja izvajam pa nič ne pomaga.  :'(

Saj se nisem znebila strahov, samo z vztrajnostjo in delanjem na sebi se lahko sedaj spopadam s tesnobo takrat, ko udari... in nisem vedno uspešna. Včasih bolj, včasih manj.
Plujemo v dobrem vetru.

Meni je že uspeh če pridem ven do ceste. In v tem krču sem že od decembra. Tako da sem še vedno na bolniški.

Evo malo se oglašam, ker se bojim, da psihično hodim blizu roba  :unsure:

skoraj 2 tedna nazaj sem se pri športu peveč napreznila in v nekem mogčen gibu v levo se očitno narobe zarotirala v hrbtu. konkretno me je zaštilaho levo od hrbtenice v višini lopatic, ampak ok, ni bilo hudega.
Nato sem čez nekaj dni ponovno šla na igro, takrat me je pa spet štihnilo in 1h sem igrala kljub zmernim bolečinam ...
Ja in od takrat res ni ok. Rotacije levo bolijo, globok vdih boli, spati na hrbtu ali levem boku ne morem .. šla na fizijoterapijo, nič zlomljeno,..rebro se mi zamaknilo, me naravnal .. gibam se lažje sedaj vendar bolečina v tisti točki ostaja, še vedno pri globokem dihanju, pri določenih gibih. Sem mislila OK, dan ali dva po terapiji pa bo ja šlo na boljše ... pa ne  :'( Moj me tolaži, da pač traja, da je razboleno ... meni pa se že meša, skozi razmišljam samo o tem, da očitno sploh ne bo boljše in kolikokrat bom še mogla na terapijo (seveda jih plačam).. in koliko denarja bom še porabila za to  :'(

Res sem tako žalostna ... saj lahko vse počnem, no skoraj vse, pač na šport sedaj ne morem, grem pa vseeno zvečer na sprehod, ampak me mori, ker me ob dihanju boli ...
Koliko časa misli še to trajat ... Nikoli nisem imela težav s hrbtom (samo kak muskelfiber) in vedno sem nekako čudno gledala tiste, ki so govorili, da trpijo zaradi hrbta..vedno se mi je zdelo, da tako hudo pa spet ne more bit, ''saj je samo hrbet'' sem pravila ... no pa smo tam, sem tam.

Karma.

Regina,
iz lastnih izkušenj vem, da to lahko zelo dolgo boli, ampak mine.
Ali sta poskusila mogoče Voltaren mazilo-naj te 2x/dan ornk zmasira s tem mazilom. Kaj pa protibolečinski obliži, si poskusila?

lp, Ribica

Imam svakinjo manualno terapevtko. Ona take stvari res hitro reši. Najprej masaža, potem TECAR (tak aparat za globinsko masažo) in bolečin je konec. Večkrat preverjeno. :)

Po pravici Voltarena ne mažem, ker me je starh stranskih učinkov, neke neumnosti sem brala po netu in si zdaj ne upam  :o mažem s hladilnim gelom  :)

Nicole - sem bila pri terapevtu sedaj že 2x. Čisto presenečena, kako tole poka, ko te primejo v roke.
Je pa zadeva draga in nevem kolikokrat bom še šla …  :zardevam:

Se mi je včeraj zdelo, da je za odtenek boljše… še vedno boli itd, mogoče pa se moram samo sprijazniti s tem, da to pač trajaa, ker ja, rebra se celijo lahko dolgo in počasi  :'(

Sem si pa naročila foam roller, baje, da je dobro za hrbet. In mogla bom začeti delato vaje za hrbet (ko bom boljše), ker nimam mišic, slaba drža,…

Ne bom nič kaj jamrala ker sem kar v redu, tako 8/10  :sesmejem:

Imam pa zadnje dva meseca te trebušne težave, ki nevem ali so povezane s prebavo ali so ginekološke... mogoče pa je 'samo' moja glava. Jutri grem do ginekologa, ga bom prosila, da mi naredi UZ, ker me večkrat tudi okrog jajčnikov boli ... in me skrbi .. da ni spet kakšna cista  :( ... leta 2016 sem imela že operacijo .. res ne želim in nočem se 1x skozi to. No ali pa kaj drugega ... uhhh diagnoz, KI SEM SI JIH SAMA POSTAVILA imam kar nekaj  ;D :o

No drugače pa še kar nič novega (pri nama  :P) ...  :obliznjen: :nene: :tko: :nevem:  pazi_Se

Pocasi se dalec pride Regina :sesmejem: pa ne vzeti tega kot delo, iz katerega se mora nekaj zgoditi. :sesmejem:
Me veseli, da si dobro sicer :)

Ma ne, to sploh ne… samo včasih pač malce več razmišljam glede tega kakor sicer  :)

Konec meseca imam en pregled, kjer mi bodo zagotovo izmerili krvni tlak (in pulz). Zelo me je strah.
Pisala sem v ambulanto, ce obstaja moznost, da si doma vsak dam merim tlak, saj me je te meritve pri zdravnikih zelo strah, me psihicno obremenjujejo ze prej.. in vrednosti pri Dr niso nikoli prave (srce mi takrat razbija tudi 150/min) in da mi zato tam meritve nebi bilo treba opraviti… pa so mi odpisali, naj si vsak dan izmerim in prinesem sabo… da bo meritev tam opravljena informativno in, da se bom nato pogovorila z Dr kako bo z meritvami naprej. In naj se ne obremenjujem ce bo pri njih vrednost visoka…
No nekaj je ze, da sem povedala za tezavo, ki jo imam…

Smesno in glupo… doma imam tlak in pulz vedno ok,… pri zdravniku se pa tega tako bojim, da bi kar umrla :(

Tako bi bila vesela, ce bi se tega strahu lahko znebila… :(

Ful mi je zanimivo Regina.. doma te ni strah meritev, pri zdravniku pa.  :051: Cesa se tako bojis pri zdravniku? Zakaj je tam drugace?

Ja verjamem, in sem sigurna, da ne poznas nikogar s tako tezavo  :o

Kaj je drugace? Mislim, da me je v prvi vrsti sram. Doma si ga merim izkljucno sama, v sobi…  :kiselnasmeh:
Mislim, da ta sram izvira iz prvega paničnega napada. Imela sem napad, visok pulz, pristala na urgenci > sram, ker sem pišla < sram potem ko se je izkazalo, da ni bilo fizično nič narobe ampak “samo” panika.
Potem je tu tudi strah pred izzidom meritve. Kakšna bo? Kaj bodo rekli, če meritev ne bo ok? Kaj bo sledilo?
Če sem sama, ko je meritev slaba (resnično nisem imela doma kakšne slabe meritve priska, pulz sem že imela visok, ampak v tem primeru sem si ga pač se 10x izmerila, dokler ni bil Ok). Sama sem se spopadla z izzidom, sama sem ga predelala, sama sem dala to skozi. Doma ni “obsojanja” v smislu “pa dajte se umitit, saj ni nič takega” … “strah vas je za brezveze” … “česa takega še nisem doživela” … “svašta”.
Ja vse te komentarje sem že doživela v vseh teh letih. In me je vedno prizadelo, ustašilo.
Potem sem se naučila, da vedni vnaprej povem, da me je strah, da bo pulz visok… in je nekako boljše sprejeto iz strani zdravstvenih delavcev, eni so zelo uvidevni… eni pač ne.

Mislim, da je to ena taka kompleksna zadeva, ki oa jo je težko rešit z vajo… ker pri zdravniku pa res nisem toliko, da bi se “navadla”.

Imam jaz isti "problem". Zato sem že dvakrat fasal holterja, ker nisem mogel umirit utripa pri zdravnici, ko sem se usedel na kolo za obremenilni test so me po 30s dol poslale, preden bi me infarkt zažgal  :sesmejem:

Pa obakrat vse BP na koncu, ko so gledali zapise kaj se je dogajalo.

Ja jaz mislim, da je tak strah primerljiv s srečanjem npr medveda. Ampak imam včasih filing, da dohtarji tega ne razumejo oz nočejo razumet…

Jaz nekih preiskav nisem imela nikoli, nekaj EKG-jev s pulzom do 160/min, tu se je pa vse končalo.

En dohtar se je celo potrudil in mi na prst dal saturator, ki je kazal tudi pulz. Se pogovarjal z mano v random stvareh. No pulz mi je padel iz 130 na 90 ali se manj in je takoj vedel, da je strah pred merilcem resničen.. saj sem se tekom pogovora umirjala.

Kako resujes ta problem?  :)

Regina, tale tvoj strah je prav lušten. :ppriden:
Vem, te pa razumem, da tebe spravi v boj ali beg pozicijo, kot mene npr. kakšna tesnobna misel. Kriza res.
Sicer pa ja, preiskave so hudič. Jaz sem zadnjič imela MRI... Ne bom sploh pisala, kakšna tesnoba me je grabila še nekaj dni po tem.... Tak da upam, da bodo razumljivi s tabo. Bi pa bilo fajn raziskati, zakaj, od kje ta strah. Nenazadnje ko boš enkrat rodila, te tam skoz kontrolirajo aparature. Saj zmoreš, ti to znaš!!!! :wav:

Pa porod sem dala samo za primer. Npr. lahko (bog ne daj), pride do kake operacije, zloma, itd... :052:

Pa saj sploh ne gre za strah, vsaj zase lahko rečem. Nimam pojma, neprijetno se počutim tam, sem vznemirjen in se zgodi kar se. Ko vstopim v bolnišnico pa itak, adijo pamet. Tisti vonj... Nope, nope.

Moja zdravnica to vse ve, zato niti ne dela neke panike ko pridem k njej s podivjanim utripom, malo pogovora, sproščenosti pa potem nekako gre ko vidi da se potem vse skupaj normalizira. Ja, tudi EKG-ji so bili vedno OK.

So bili pa tudi obiski pri njej ko sem pol ure pred tem popapcal polovičko Helexa.. Sem bil skuliran do amena, utrip perfekten  :sesmejem:

Hvala vam vsem, mi je lažje, ko vsaj nekdo razume moj strah  :rozicodam:

Mogoče bom morala začeti vsaj doma vadit, da mi mož meri tlak - tudi to mi ni glih prijetno  pazi_Se

Draga Regina tile komentarji več povedo o tistemu, ki ti pritisk meri kot o tebi.
Probaj razmejiti kaj je tvoje in kaj ni.
To je njihovo mnenje, njihova nestrpnost, njihova tečnoba, njihova nezrelost in neprofesionalnost.

Povečan pritisk (pri zdravniku) je po mojem zelo pogosta zadeva, saj smo tam večinoma bolj vznemirjeni kot doma. Tudi sama to čutim in jim v naprej povem, da imam sicer doma zelo nizek pritisk, tako da "številka" ki jo odčitajo ni realno stanje. Jim povem kakega imam doma in to želim, da zapišejo kot realno stanje.

Letos je 1x prišel dr. na dom (tista asistenca na dom). Logično da sem bila vznemirjena če sem klicala dr na dom (želela sem da poslušajo pljuča ali se razvija pljučnica po covidu). Ko sta vstopila sta mi po manj kot 20 sekundah že merila pritisk  :zglavovzid: in rezultat je bil VISOK PRITISK. Sem jima povedala, da bo čez 10 min normalen oz nizek :-) ... sta to pol preverila in je bilo res tako.
 :sesmejem:
V zapisnik pa sta poleg tega da so pljuča OK, dodala da je "sindrom bele halje" vplival na pritisk.
 :nanosilih:  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

Takle mamo.
Regina dovoli si, da ti bije srce "po svoje" in da je NORMALNO bit vznemirjen ob pregledih, diagnozah ...
 :rozicodam:

Dragi moji, nekaj časa sem kolebala ali je že čas ali ni, da zapišem tukaj - da bom mamica  :zardevam:
Zadeva je še dokaj sveža, čakam na pregled, medtem  pa upam, da bo vse v redu. Zavedam se obdobja prvih mesecev, ko se lahko marsikaj zgodi ... zato tudi okolica tega še ne ve in tudi ne bo, še nekaj časa. Malce mi je žal, ker tudi družina še ne ve, ampak res želiva počakati, da bodo glavi pregledi mimo  :)
Tukaj pa vseeno lahko napišem, saj se pooznamo le po vzdevkih (no z nekaj izjemami  :P).

Načeloma sem v redu. Veliko mi je slabo, k sreči ne bruham. Včasih mi tudi ni in takrat se res počutim fino. Nimam dobrega apetita in sigurno jem manj kakor prej. a upam, da bo tudi tako v redu, vsaj dokler me ta slabost ne mine. Vsak dan si merim tlak, ki je normalen. V ambulanti pri G sem povedala, da imam težave z tesnobo in, da me te meritve srčnega utripa ter pristiska spravljajo v hud psihični stres. Lepo so sprejeli, si pa moram sedaj vsak dan merit tlak in prinest meritve na pregled. Na prigledu, ki bo kmalu, mi bodo tlak vseeno izmerili a se bom za naprej dogovorila z G kako si ga bom merila. Dejstvo je, da je pravi ta, ki je merjen doma. Malo so me pomiliri  :)

Sicer pa menda 'klasične' skrbi. Ali bo otrok zdrav, ali bo N težka, ali bom imela težave, porod ... no meni te skrbi niso 'normalne' in se jih malo bojim ... tudi te hormonske spremembe so menda normalne (počutje, slabosti,..) a se bojim tudi teh in vedno mislim, da je kaj narobe. Tudi utrujenost vem, da je normalna, a jo jaz doživljam kot 'joj kaj pa če imam slabo železo'. Ampaak pod črto, nekako gre :) Srečna sem, da sem toliko pri močeh, da sem lahko v službi, kjer si misli zaposlim in nimam časa razmišljati. Če bi bila doma, bi bila verjetno kriza.  ;D .. sicer grem pa dan za dnem in se res trudim, da ne tuhtam vnaprej in si delam nekih scenarijev v glavi, do katerih mogoče sploh ne bo prišlo. Težko je  :kiselnasmeh:

Čakam na tisti 'glow', ki ga obljubljajo  :sesmejem: mislim, da ga jaz ne bom dočakala. No mogoče pa sem prestroga do sebe ...  :)

Včsaih se zdim nora sama sebi, da sem si upala spustit v to :D

Tako, mogoče bom v prihodnjih mesecih kaj jamrala, pa brez zamire  :rozicodam:

Regina čestitke :rozicodam:

Cestitke se tukaj Regina :rozicodam:

Draga Regina ... kok lepa novička. Sem vesela zate, za vaju.
 :-* :rozicodam: :-*

Regina iskrene čestitke ...  :rozicodam:
Happy za vaju...  :wav:

Čestitke tudi od mene! Vse bo v redu :clap: :rozicodam:

Regina, tudi od mene en velik mijav.

(http://www.cosgan.de/images/midi/verschiedene/k030.gif)

Regina tudi jaz čestitam in želim vse dobro.  :rozicodam:

Hvala hvala vsem, soncki ste  :rozicodam:

Jutri me čaka prvi pregled. Ful sem na trnih. Strah pred pregledom, skrbi kaj bo pokazal UZ, ali bodo novice dobre ali ne. Pa še ta jutranja slabost, ko sem čisto kot cunja. Ubistvu se sploh ne veselim, komaj čakam, da gre mimo  :o

Prvi pregled bi OK. Tlaka mi niso merili  :sesmejem: pomoje je med. sestra mi hotla nardit uslugo  :sesmejem: sem pa z G govorila o tem, da če bi si ga lahko merila doma in, da mi ga tam ne, pa je neki 'cincal' .. pa začel, da če imajo nosečnice na pregledu večkrat visok pritisk, da jih vseeno pošlje do internista..za vsak slučaj. Kar nekaj, če mene vprašate ... če je doma tlak VEDNO normalen, pri zdravniku pa recimo, da pač ni, bo valda tudi pri internistu povišan  :sesmejem: .. prav smešno mi je res. Probavam si v glavo v cepit, da se sploh ne obremenjujem in, da je važno, da je doma tlak vedno ok  :oki: probavam :ppriden:

Super, da je lepo slo na pregledu Regina :rozicodam:
Drugace pa.. morda je samo  naglas razmisljal, kaksni naj bi bili protokoli :kiselnasmeh: Pomembno je kak tlak imas doma :oki:

Da malce “pojamram” .. oz dam skrbi ven iz sebe, potem pa moram res nehat!  :P

Torej ze en teden nazaj sem opravila pregled nuhalne svetline v kombinaciji z dvojnim hormonskim testom (nekje 85-92% zanesljivost). Stara sem 29 let in se mi je zdelo prav. Se pred preiskavo sva se z mojim odlocila, da ce bo rezultat OK ne bova sla na dodatne teste (nifty genetski test, ki je 99% zanesljiv). No in rezultat JE BIL ok. Tveganje ta npr Downow sindrom je pri meni 1:2093. Kar je manj od 1:700 bi bilo glede na mojo starost slabse… kar je pod 1:300 pa je menda res slabo.
S to stevilko sem bila povsem zadovoljna. Do zdaj. Ker sem naredila ogromno napako in pristala na forumu kjer so se punce pogovarjale (stara tema) o tem… in so nekatere imele razmerje tudi 1:10.000…. No evo pa je prislo do tega, da sedaj tuhtam in tuhtam. Pa si recem DOVOLJ je, vse je ok. Zaupas zdravnikom, ziher bi priporocili dodatne teste, ce bi bilo potrebno. Pa me mine in sem ok. Pa spet pride misel in spet meljem in meljem in meljem.  :) .. probam misli prepricat v to, da nic ni 100%. Seveda so primeri, ko so stevilke cudovite, perfektne… pa se potem lahko kaj drugega zgodi.

Smo v casu kjer je res velikooo moznosti in razlicnih testov. Vcasih tega ni bilo… zakaj je sedaj to tako opevano in na vsakem koraku ponujajo… vsem, ne samo tistim, ki so res ogrozeni. Seveda je tak NIFTY test placljiv 390-590€ odvisno od paketa… ampak potem ima clovek kar slabo vest, ker pa ni izkotistil vsega kar medicina ponuja…

No tako evo, malo sem mogla pojamrat  ;D … drugace pa za enkat super pocutje.  :clap: In v pricakovanju novega leta  :wav:

Draga Regina en objem ti pošiljam :0053:.
Nekoč nismo imeli tok testov in je bilo kar lažje bit noseč.
UZ to je bilo vse ... kasneje še nuhalna svetlina ..nič 3D, nič Nifty ...
Misli so samo misli ... potrošništvo je to, da te prepričujejo da nekaj nujno rabiš,
napsihirajo nas ... resnica pa je da detece najbolj od vsega potrebuje umirjeno mamico.
Preusmeri misli v pozitivno smer in uživaj v nosečnosti.
 :rozicodam:

Ja saj to! enostavno je peveč vsega in preveč že vemo, kar velikokrat ni dobro.
Sem se včeraj pogovorila mal z mojim, pol pa mal sama s sabo in sem dala te ideje o statistiki na stran  :oki:

Grenko in pocukarno danes  :-* :(

Imela sem pregled in je z malim/malo vse OK  :-* :oki:
Jaz pa ... jaz in moja anksa.  ;D
Prišla sem zadnjo minuto, nora gužva po cesti,... šla takoj naprej (beri: skoraj usedla se še nisem), najprej šok - polna soba medicinskih sester, vse so bile tam... takoj tehtanje in takoj TLAK. Počutila sem se, kakor da tam pred njimi sedim gola. Haaa, pa me je zvilo v trebuhu. Potem pa vidim, da je to tisti merilec, ki piska po utripu in seveda moja anksa na 1000%. Načeloma mi je za pulz vseeno, sem pa verjela, da bo tlak ok. Pa je bil 144/88 - ŠE NIKOLI TOK! Doma imam vedno nizkega. Nič niso komentirali in komplicirali .. ampak meni je ostal grenak priokus.
Prinesla sem jim zapise meritev tlaka, ki jih delam vsak dan (da vidijo, da je doma OK), niti povohali jih niso  :( ... sem bila kar žalostna.

Saj vem, da kompiceram, pa vendar. Ahhh ja.
No zdaj imam vsaj 1 mesec miru  :sesmejem:

Regina super si speljala. Pač je bil tam utrip, tlak visok, ker si bila vznemirena.
Pravico imaš do tega čutenja. Ne rabimo skrivat tega, lahko smo "prestrašeni ali vznemirjeni".

Pred kratkim je k nam na dom, k mami, prišla nujna asistenca dr. in sestra.
Le ta je povedala, da ima tudi sama ob takih medical situacijah tudi sama hudo povišan pulz, tlak.
skupaj smo se smejali kako hecno je lahko naše telo - pobezlja po svoje ko si tega mi ne želimo.

 :wav:

Važno je da je z detecem in teboj vse ok  :rozicodam:

Ja saj to si skozi ponavljam, da je čisto OK, da je tako. Pač takšna sem :)

Se pa vidi, koliko manjka zdravstvenim delavcem znanja na tem področju. Meni kot zdr. delavcu se zdi skrajno NE OK, da sprejmejo pacienta v tak direndaj (skoraj nič zasebnosti, miljon osebja zraven, nič pogovora pred meritvijo…) sploh če veš, kakšne težave ima pacient (seveda urgenca je nor čisto nekaj drugega, govorim o primarnem zdravstvu). Če bi bila jaz danes ta sestra in XY ženska pacientka pride k meni, bi sigurno drugače speljala situacijo… ampak ja, kaj čmo, tako je, vsem se mudi, vsi hitijo…. :) … mislim, da je veliko zdr osebja, ko inata take težave tudi sam, ampak le redko kdo bo to povedal.. se izpostavil.  :kiselnasmeh:

Sem si sedaj seveda doma izmerila in je tlak seveda normalen  :)

Se strinjam ja z vsem zapisanim  :rozicodam:
Preveč hitenja, površnosti je v zdravstvu danes ... in nemalo osebja je tudi anksioznega.
 :kiselnasmeh:

Danes je prvi dan odkar sem izvedela za nosečnost, ko sem bolj nemirna. Sem konec 22.tedna.
Iščem vzrok. Danes sem imela obremenilni test z glukozo, na katerega sem se narobe pripravljala - brala sem forume o tem in seveda prebrala kako je to grozno, kako je enim slabo, kako ene padajo skupaj. Včeraj je bil cel dan zato naporen saj so mi misli skozi uhajale v morebitne scenarije… No test sem opravila BP, rezultatov sicer se nimam…. Je pa nemir ostal. To čutim v višjem pulzu, pa tista klasična tesnobna, ko ne moreš biti pri miru in sam s sabo. Po glavi mi hodijo misli in strah, kaj če bo sedaj anksa pokazala zobe, kaj če bodo se sedaj pojavili panični napadi, pa tako dolgo (leta) jih nisem imela… kaj če bom od sedaj naprej vsak dan nemirna…. In bo tako ostalo vnaprej? Zelo se bojim, da bi padla  :'(

Nekako morem iz tega priti ven, čimprej, da se to razmišljanje neha, da se sprostim in se spet vrne ta pozitiva, ki me spremlja že 5 mesecev  :)

Tvoj issue je, da ne googlas o zdravstvenih zadevah ;D. To ti je ocitno sprozilo malo strahov. Ampak ti si zdrava in vse je BP. Samo pomiriti se moras zdaj oz pustiti da stres izzveni. Kar ti ze znas in zmores :rozicodam:

Nives, mislim da to + pogovarjanje s prijateljico (tudi nosečko) o takih stvarih, pa malce o strahovih, itd. Me pa jezi, ker seme potem to dotakne. Rada bi dosegla, da mi to ne sproži tesbobnih misli in tuhtanja.
Seveda sem se tudi ultra hvalila, kako sem super, kako mi psiha res ne dela težav. Očitno je boljše, da sem drugič tiho!  :sesmejem: .. se mi je uspelo umiriti, še malo, še malo, pa bo.
Ampak sem mogla tukaj pojamrat ... mi pomaga  :zardevam: :zardevam: :zardevam:

No fino.. je slo hitro..
Ja, ta je malo tezka. Najprej na polno misli nafilati z opcijami, kaj slabega se vse lahko zgodi, pa da nas ne vznemiri.. :ne:
Se mi zdi, da smo mi, ki smo malo nagnjeni k anksi nacelno malo bolj obcutljivi.

Jaz recimo nacrtno ne berem clankov, kjer ze po naslovu vidim in vem, da me bo kaj bolj vznemirilo. Vcasih me pa vseeno bolj firbec matra in preberem. Potem se seveda po tezkih vsebinah ne pocutim dobro in spet ugotovim, da to nima nobenega smisla.

Se mi zdi, da se je kaksnim stvarem vseeno tudi bolj smiselno izognit.

Nives, a veš kolikokrat sem se že to spraševala, pa tudi tukaj na forumu. Včasih se mi zdi, da ropotam kot en star radio  :A) ... vse kar pišeš je prav in logično, nevem zakaj se v takih situacijah ne spomnem tega.
Zdi se mi, da včasih prov iščem take stvari v člankih, forumih, kot en firbec ... pa vem, da mi ne bo dobro delo ... a jaz vseeno klikam, pa klikam. Potem se pa sprašujem zakaj sem vznemirjena. Ehh  :)

Jah sej.. vcasih smo taksni.. 100x na led in ne 1x ali 2x, da se res prepricamo hysterical  :kiselnasmeh:

Se morem pohvalit, ker se potem še boljše psihično počutim in mi da zagon za naprej, pa mogoče je še kdo, ko ima isto težave s sindromom bele halje  ;D

Včeraj sem težko pričakala nov pregled. Nalašč sem prišla tja pol ure prej in se probala max umirjat. Seveda NI ŠLO. Presedala sem se na stolu, srce je razbijalo. No pa sem prišla na vrsto in že pri vstopu v hecu rekla, da sedaj pa en šprint s to merivijo.. pa se je sestra zasmejala “aja, to ste vi”  ;D No potem pa me je spet tolažila, da nisem edina, naj se ne sekiram…. Še umaknila je merilec proč od mene… in začne merit! Razultat je bil NORMALEN tlak  :sesmejem: fuuuul sem bila vesela! No arce je še vedno bilo na šprintu saj je bila cifra še vedno kakor pri paničnem napadu (169/min)! Ampak me to ne obremenjuje toliko kakot tlak, ker tudi njih pulz ne zanima in ne komplicirajo  :)

Tko da ja, ena stopnička spet in mogoče bo sedaj ta sindrom in strah se vsaj malce zmanjšal  :clap:

 :clap:  :sesmejem:
Ribica

Za mano je še en uspešen pregled :) … vsaj kar se tiče poteka nosečnosti je vse ok  :ppriden: smo že na 1300g  :laughing: … seveda sem šla spet pol ure prej, da se “umirim” pred meritvijo tlaka. Kar je sicer uspelo in je bil tlak normalen, seveda pulz spet po svoje in sem ga za tisti moment imela spet 175/min:. In potem se je seveda takoj po komcu meritve umiril na neko bolj normalno vrednost. Kljub temu, da tako pač pri meni je, mi ni vseeno. In potem se spet začnem spraševat kako bo na porodu glede tega itd  :unsure:
Sva pa danea začela s spletno šolo za starše in me je vmes kar malo začenjalo biti strah  :kiselnasmeh: upam, da se bo ta šola obrestovala in bom takrat čimbolj mirna… ampak ja - pulz, pulz, pulz… kaj bom z njim?!

Regina  :rozicodam:
Morda namig - ne se ukvarjat z pulzom - ta je posledica.
Delaj na vzroku (strah) ... sprejet s sočutjem svoj strah in pomiriti malo Regino v tebi da je varna, da je vse ok ... samopomiritvene tehnike ... dihanje, misel na prijetne spomine itd ... zaupanje v svoje telo.

Hvala Aslan  :rozicodam:

Včeraj sem pisala v izbrano porodnišnico, saj me je zanimalo ali se moram kaj najavit oz imet še kakšno posebno obravnavo zaradi tega mojega strahu. Opisala sem situacijo in danes že dobila odgovor. Veseli so bili, da sem jim napisala kaj me teži, ker je potem sami sprejem v porodnišnico in triaža lažja. No tudi meni je veliko lažje, če so seznanjeni z mojo težavo, pa bo kar bo  :)

Svetovali so mi, da si uredim napotnico za kliničnega psihologa in me bodo naročili na pregled. Ponudili pa so mi tudi pogovor z babico pri njih. Pomoje se bom kar dogovorila  :clap:

Malo me “jezi” samo to, da so na napotnico napisali, da me je strah poroda - ampak me ni. Mene je strah meritev  :sesmejem: kar ne dojamejo. No saj posledično me je tudi strah kako se bo porod odvijal…  :o no saj bo… samo, da vejo za moje skrbi in bo lažje!

Sem vesela, da se tako odvija  8)

Dobro se ti odvija ;D Odlicno si pristopila k stvari. Me je moja porodna sestra zmerjala med porodom..se drla name itd. Ti bos pa porodno babico spoznala :oki: :) Super.
Kakorkoli so ze napisali, bos gotovo delezna drugacne obravnave.
Jaz sem namesto, da bi se za neko podporo zmenila tavala od porodnisnice do porodnisnice pa ugotavljala, kako bi rodila :kiselnasmeh: Na koncu je slo skoraj vse narobe. Ampak to je bilo takrat pac.. Danes bi se cisto drugace odlocala  :kiselnasmeh: Pa precej bolj sem stabilna in si znam pomagati.

Ja res sem ful vesela, za to možnost.
Sicer bom govorila z eno random babico pomoje in ne tisto, ki jo bom imela pri porodu.  ;D
Ampak že to, je veliko… si ne predstavljam, da bi me kdo nadiral med porodom  ??? zakaj pa so te? Pa saj to ne moreš verjet…. No evo glih zato pa me tudi skrbi, da bi jih še poslušala, da kaj se grem. Kakor, da nalašč to delamo. Enkrat me je ena medicinska sestra nahrulila na EKG da kaj se grem, ker sem mela 120/min pulza, da tok ona nima ko v hrih hodi. Halooo…. Tega si ne morem izbit iz glave in potem pričakujem, da bodo vsi tako nesramni… grozno kakšni ljudje delajo v zdravstvu!

Ja, jaz sem imela to smolo, da sem naletela na par xy ljudi v porodnišnici Lj. Zaradi visokega pritiska so me dan pred terminom zadržali v porodnišnici in mi drug dan zaradi varnosti otroka, sprožili porod. Ker s popadki nisem imela težav, se nisem odločila za epiduralno. Velik ŽAL.  :( Ampak potem je to trajalo in trajalo.. ker telo pač še ni bilo pripravljeno in je bilo zanj na silo. Potem so skakali po meni (se z močjo naslanjali mi na trebuh), mi predrli mehur, mi presredek do konca prerezalo na živo.. padla sem že skoraj v 3. delovno izmeno in je hotela, da pri njej rodim. Veliko posegov vame z roko na silo. Bila sem na max že fizično in psihično izčrpana in vse je ultra bolelo. Nisem več zmogla potiskati v zadnji fazi. In potem me je nadirala zraven, da dušim otroka.. da ga bom ubila.. Da naj neham kričat in silo v potisk usmerim,.. Mi prikrivala in lagala, da me ne namerava prerezati.. itd itd. Tudi po porodu v skupni sobi s porodnicami s strani porodnišnice Lj. kar nekaj ključnih reči ni bilo ok. Ampak to je pač samo moja zgodba. In to je bilo 11 let nazaj.

In tvoja bo povsem drugačna.  :oki:

Regina fajn ja da si povedala za strah pred meritvami. Pišejo pa itak po svoje in kr neki. V praksi tam k boš pač poveš se 1x in tistemu, ki ti meri pritisk. Če ti ga sploh merijo. Jaz se ne spomnim, da bi mi ga. Predvsem pa merijo takrat otroka ne tebe ... (ctg, da vidijo kako se mu godi v trebuhu) in kok hitro mora ven.
Zaupaj vase, v svoje telo ...  :0053: itak smo tam vznemirjeni, prestrašeni vsaj do neke mere - ker je prvič. NORMALNO je bit vznemirjen.

Nives uf ... :seznojim:  :(... moje globoko sočutje.
V taki ranljivi in naporni (tako fizično kot psihično) fazi res potrebujemo SUPPORT in ne to kar si ti doživela.
Tisto naslanjanje na trebuh je neprijetno že tako in tako, kaj šele če ni ok skomunicirano in z občutkom do tvojega telesa in vsi ostali "prijemi in posegi" enako.

Moja izkušnja je bila v nasprotju s tvojo pa 3x odlična, s tem da sta nazadnje bili še dvojčici.
Torej skupaj 4 hitri porodi, brez komplikacij in brez rezanja.
Sem hvaležna za to izkušnjo  :angelca:

Hvala Aslan  :rozicodam:

Regina, tudi mama in stara mama sta po 4x rodili. Obema je slo vse kot po maslu. Nobenih tezav. :kiselnasmeh:

Pri meni je bila pac nesrecna sestava vec okoliscin.

Hvala obe za izkušnje  :rozicodam: vem, da je lahko porod lep, lahko pa tudi zelooo naporen. Ne želim niti razmišljati o tem, želim biti le pripravljena in čimbolj umirjena  :clap:
Dobila sem kontakt od ginekologinje Tul Mandič, ki se ukvarja tudi z hipnozo nosečnic, ali bo mogoče katera mi znala kaj povedati o tem? Malo mi je nenavadno to, da bi jo imela kar preko SKYP-a  :unsure:

Zelo modro Regina.  :pomezik: Kljuc je biti cimbolj sproscen.
Zal nic ne vem o gospe in nisem se bila na hipnozi.

Sem pa zadnjic govorila z eno gospo, ki bo iz avtogenega treninga, ki ga izvaja s klienti razvila se opcijo s hipnozo. Ker se baje v tistem stanju zavesti informacije bolj primejo.

Tako da se meni zdi zelo smiselno.

Mah, glede na to, da sem priporočilo dobila od ene babice in zdravnika, mislim, da bom probala. Saj ne grem v to s pričakovanji, da bo čira čara minilo, ampak mogoče pa bo vsaj malo kakšnega učinka! Bom z maim zadovoljna!  ;D …. No bom pa jaz napisala izkušnjo s hipnoze, pravi gospa da bi jile potrebne 2-3 seanse.

Regina,
naj še jaz dodam, da je moja hči 22. marca rodila v LJ porodnišnici in ima same lepe besede o njih. Tudi onadva sta šla na predporodni pogovor z babico in pravita, da je bilo zelo koristno. Tudi materinska šola, ki jo ima LJ, je res temeljita (10 x po 2 uri v živo) in jima je tudi zelo pomagala, zelo sta jo pohvalila. Porod je potekal po načrtu, sicer 2 tedna prehitro in ni bilo treba nič rezati  :), tako da sta šla z otročkom že 3. dan domov.
Sproščenost  in sodelovanje je ključ, res. Vse dobro in čim manj (nič, če se da) scenarijev v glavi.
 :pomezik:

Ribica

Ribica hvala za lepe besede in vzpodbudo. Tudi jaz bom šla v ljubljansko porodnišnico, slišala sem že marsikaj, lepo in manj lepo ampak sem mnenja, da je to odvisno od posameznice… sodelovanja tako osebja kot porodnice. Povsod je lahko zelo lepo ali pa ne  :kiselnasmeh:

Ali bi lahko prosila, če hčerka deli z mano kontakt babice oz kje se je naročila? Jaz sem poslala mail včeraj (verjetno sem preveč neučakana) ampak nisem dobila še nobenega odgovora  :)

Upam, da se lepo crkljate!  :rozicodam:

Regina, ti se ukvarjaš s temo poroda in jaz se ukvarjam s temo poroda. :sesmejem:

Odprla se mi je rana.. čustvena bolečina vezana na dogodke okrog poroda.  :( Ampak vem, da je to ok zame... zdaj zdravim. Sem mislila, da sem šla že skozi vse takoj po porodu, ampak očitno nisem.

Lahko sem ti hvaležna  :rozicodam:

Hjoj, oprosti, nevem kaj naj ti rečem. Upam, da res nebo to slabo zate, ampak dobro. Lepo razreši  :rozicodam:

Ni panike Regina. Ne jemlji nic nase, bognedaj. Samo povem. :)
Sem zdaj res celo vesela.

Za vsakogar od nas je zdravilno, da se kako rano ali ranico v sebi pozdravi. Cisto vsi jih imamo :kiselnasmeh:

Ni tako mocno, ker sem ze takrat veliko predelovala. Pa itak sem morala ze veliko doslej za nazaj (po)zdravit, tako da mi je vse jasno.

Taksna zdravljenja zelo osvobajajo psiho in telo. Clovek postaja nekako vedno bolj zdrav, cel in radosten.

 :rozicodam:

Nives  :rozicodam: zmogla bos, ti si borka  :rozicodam:

Vceraj zvecer me je klicala Babica iz porodnisnice. Tako zelo sem bila vesela. Enkrat v maju se dobim z njo, da povem kako in kaj, pa da ona pove kako in kaj  :) je bila pa zadovoljna in me pohvalila, da se lepo pripravljam in skrbim, da bo vse potekalo laze  :ppriden:

Regina,
hčerini babici, pri kateri je bila na razgovoru,  je bilo ime Renata, drugega ne ve.
Se je pa z njo dogovorila za ogled porodnišnice, porodnih sob in vsega in pravi, da je bilo to zelo koristno, ker v bistvu prideš v "znano" okolje, tako da priporoča.

Crkljamo pa se maksimalno, res uživam, ker v bistvu je to moj prvi vnuk na dosegu rok, imam dve vnukinji, ki pa živita na drugem koncu sveta in se vidimo samo preko Skypa. Pridejo pa letos junija po 4,5 letih na obisk, mlajše že v živo sploh nisem videla, tako da se zelo veselim.

Ribica

Hvala Ribica - so me vceraj klicali in se dobimo v maju  :clap:

A verjamete, da sem kar malo pomirjena oz mi je malo bolj vseeno za strah… mislim da sem se res prav odlocila ko sem pisala v porodnisnico  :oki:

Ojoj Ribica to pa je delec! Moja sestra zivi na hrvaskem in imam tam dva necaka… vidimo se enkrat na mesec ali pa se to ne… sploh ker grem jaz en vikend k starsem, ona pa pride potem drug vikend… in se ne ujamemo…. Pa se mi zdi to res tako dolgooo obdobje. Kaj sele tako kot imate pri vas doma!  :unsure:
Kako si se privadila?  :rozicodam:

Težko.
Hči in zet sta tam že 10 let in korona je zadevo samo še poslabšala, saj so bili zaprti kot malokdo (nihče v državo in nihče ven). No, zdaj prihajajo za 5 tednov, se pa sicer vsak teden vidimo preko skypa, tako da sta me deklici navajeni, se pogovarjamo, pojemo, celo igramo .... Pošiljam paketke in vedno počakajo, da odprejo, ko se vidimo, da lahko spremljam njuno veselje... je pa težko, res.
Tako da sem vnukca tukaj še toliko bolj vesela, da ga lahko pestujem  :-*.

Ribica

Zadnje dva dni doživljam res skrbi, ki me spravljajo ob živce, posledično sem skozi na robu joka  :'(
Odkar sem izvedela, da je moj maternični vrat skrajšan sem v stresu. Skozi na preži kako se počutim, ali me kje kaj boli, ali imam kakšne krče. Postala sem pozorna NA VSE! Tako mi tudi prebava zadnje dni nagaja in grem večkrat na veliko potrebo (spremenila sem to, da magnezij pijem dopoldne, tako, da je prebava lahko tudi zaradi tega takšna ... saj magnezij odpira  ;D) ampak takoj pomislim, da se telo ''čisti'', pripravlja na porod! ... potem se gledam v ogledalu, opazujem trebuh. Ni več tako pokončen, se mi zdi, da se je nekoliko spustil .. tudi rebra me ne bolijo več, prej so me večkrat, ker me je vse na gor tiščalo. In potem spet alarm v glavi, če se otrok spušča, ker se bliža porod!

Uglavnem spremljam vsako stvar, sem slabe volje, otožna .. moj sploh neve kaj naj naredi, skozi me sprašuje, kaj me skrbi, naj mu povem ... jaz se pa sploh nočem konkretno pogovorit, ker mi je vse skupaj neumno in ker vem, da pretiravam na celi črti pa še bolj.

Vem, da stres ni OK ... mogla bi biti kar se da sproščena, pa ne morem biti. Skozi visim na netu in berem glupe forume, katere sploh nebi smela. Na FB sem v teh skupinah ''mamice'' kjer je tudi miljon različnih objav .... a dobro vem, da se to ne sme!  :o :o :o

Uglavnem, očitno se je sedaj vse nabralo in me daje anksa, strah. Res se bojim, da bi do poroda prišlo prej. Skozi sem govorila, da važno, da pridem do 28. tedna ... no sedaj sem skoraj 32. teden, ampak si res želim vsaj do 35. tedna pridet ... vleče se.

Pa še za vikend imamo obhajilo in bi mogla it 2,5h se peljat v vsako smer, pa si ne upam... ampak se sekiram, kaj bodo domači rekli, če naju ne bo  :( :( :(

No tako, sem se mogla malo spihat. To, da sem doma mi prinaša več škode kakor koristi, ker ima moja glava čisto preveč časa za različne butaste scenarije.

32 teden je pa že doba, ko je v vsakem primeru dojenček donošen in bo vse ok, drži? Sem malo iz tega sicer...

Pa da se ne ukvarjaš s tem in te ne stresira, kdaj bo.. da bo v vsakem primeru vse ok :rozicodam:

Ma tako no, itak je tista meja 37t… pravijo, da pri 35t res ni vec neke bojazni… ampak nikoli ne ves. Ravno prejsnji mesec kolegica rodila v 36t in so kljub temu bli nekaj vec casa v porodnisnici, pa tamala je bla ful mejhna in lahka. Pa je skoraj ze na rok  :)

To s temi forumi je križ. Vse so tako pametne in vse vedo, ne zaupajo pa zdravnikom, ki so 10+ let študirali  svoje področje. probaj se omejit, res od tega nimaš nič drugega kot skrbi in slabo počutje.
Je pa seveda normalno, da te skrbi, bližje kot je porod. Vse nas je, to pač spada zraven. Raje kot na forume se obrni na babice, vprašaj v šoli za starše.
Da se trebuh niža, je tudi normalno, otrok se že namešča v porodno lego. Poskusi nekako vse to sprejeti kot naravni proces in ne kot neko patološko stanje.
Ti pa povem, da tudi če se otroček rodi malo prej, vse zelo hitro nadoknadi. Moj vnukec se je tudi rodil 2 tedna prezgodaj in je bil res majcen, 49 cm in 2700 g, pa je v prvem mesecu že vse not spravil in zrasel za 5 cm in se zredil za 1300 g. Zdaj je star 1,5 meseca pa ima že 4,5 kg  :-*. Cuker mali, kot polna lunica je. Samo dojen.
Tako da naj ti to ne povzroča še dodatnih skrbi, vse se uredi. Lepo bodi  :)

Ribica

Kako lepo Ribica :-* :-*

Ribica zelo hvala  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: me veseli, da malček lepo napreduje in raste  :clap:

Včeraj sem obiskala klinično psihologinjo v lj. porodnišnici  :) .. sprejela me je ena mlada zdravnica, zelo prijazna, odprta, topla.. tak, pravi človek za tako delo  :clap: .. po pravici povem, da sem pričakovala čisto drugi odnos  :sesmejem: .. No povedala sem ji o sebi, na hitro omenila tudo mojo anksiozno motnjo, strahove, ki me pestijo glede poroda (meritve pulza) in to ... potem pa sem ji tudi sproti povedala, kako sem do sedaj reševala težave, kako sem napredovala itd itd ... no na koncu mi ni imela kaj ponudit, je bila prav presenečena, kako sem se opremila z vsem, z vesmi možnostmi, ki jih pred porodom laho koristim (avtogeni trening, hipnoza, pogovor pri njej, info. pogovor z babico). Zaključile sva, da praktično nimava kaj naredit - kar sem pričakovala, saj sem k njej šla samo zato, ker mi je gineko. dal napotnico oz mi je bilo tako svetovano  :sesmejem: .. moram rečt, da sem po tem pogovoru kar malo zrastla in se počutila ponosno sama nase. Njen nasvet je bil, da naj še naprej do poroda čimbolj se fokusiram na tukaj in sedaj in, da ne razmišljam preveč o tem kako bo na porodu, naj izvajam avtogeni trening oz hipnozo in, ko do poroda pride povem tistim, ki me bodo imeli, kaj me pesti in za ta moj strah.

Popoldne sem pa imela še pogovor z babico in je bilo tudi luštno. Povedala je kakšna je navada pri njih, razkazala malo porodne sobe ... jaz sem ji pa povedala za moje strahove in me je takoj pomirila, da naj se ne sekiram glede tega. Da je pa super, da povem in da ob sprejemu vedo zakaj se gre... da tudi oni ne bodo panični, ko bodo videli moj pulz  :) .. mislim res me je pomirila, tudi ona zelo prijazna, topla, občutek sem imela, da bi z njo bil porod lažji - ampak ja, ko neveš pri kateri na koncu pristaneš. Takšni kot je ona, ali pri kakšni taki, ki se ji zelo mudi, ki nima tiste empatije, ki si je želim, ki me nebi bila pripravljena sprejeti ... tega me je strah, ker nimam zagotovila, da bo z mano nekdo prijazen, sočuten, razumevajoč.

Junija pa grem seveda še na info. pogovor v Postojno, ker sem se sedaj nekako odločila, da bi rada rodila tam, če bo čas le dopustil  :)

Joj sploh nevem zakaj vse to pišem, mogoče pa je to nek moj virtualni dnevnik, ki mi pomaga pri vsem skupaj  :oki:

Zeli si aktivna Regina. Me veseli, da si vredu :pomezik:

Ocitno je dandanes veliko moznosti, kako si olajsati porod. Jaz pred mojim niti nisem vedela za vse te opcije, ki jih opisujes. In da se lahko gres vnaprej pogovoriti s psihologinjo in babico, pa pogledati prostore.

Ce bi sla sama se 1x roditi bi sla tudi v Postojno. Pa vzela bi epiduralno. So pa izkusnje porodnic povsod razlicne.

Nives jaz si pa ful želim rodit brez vsega, tudi brez epiduralne - ker epiduralna pomeni meritve tlaka in pulza na 15 min.  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

Ja..  ;D pri tebi je večja drama meritev kot bolečina  :sesmejem:

Jap, žal.

Evo, zdaj pa odštevam  :) točno 1 mesec imam do roka.

Še vedno sem psihično nad pričakovanji  :sesmejem: :oki: .. fizično, fizično pa bolj slabo  ;D nabrala sem +15kg (iz 51kg na 66kg trenutno) in upam, da res ne bo prišlo do 20 še zdaj v tem enem mesecu. Pozna se mi sicer BAJE (tako pravijo) samo v trenuhu, čeprav jaz seveda vidim, da je stegen več, da se je nabral celulit itd., ampak kaj čmo, saj bo šlo dol ane, vsaj tja na 55 bi rada čimprej prišla  ;D ... no te kile pa zahtevaja tudi svoj davek ... zeloooo težko ustajam iz kavča/postelje ... boli me medenica, kolki, petnice. Zatekam v noge k sreči ne, oz samo če sem res tesno obuta pa veliko sedim, se mi mal napihne,... zatekam pa v prste na rokah. Prstanov ne nosim že kak mesec, noro me bolijo členki na rokah, ponoči sploh in zjutraj najhuje  :o ... uglavnem ja, bo že res, da je zadnji mesec najhujši  :laughing:

Sicer pa skrbi okrog poroda niti ni. Še vedno me skrbi samo to, kako mi bodo merili tlak in pulz. Res sem neverjetna  :sesmejem: :'( .. v torek imam spet pregled in seveda že tuhtam kaj bo z meritvijo. Nazadnje so mi v prvo izmerili spet visoko 148/73 ... in potem mi je na koncu pregleda spet izmeriča (čeprav je  ginekolog rekel, da sploh ni panike) .. in je bil normalen 125/88 :) ... doma je pa itak skozi OK  :oki: No v ponedeljek imam pa še pogovor z babico v PO porodnišnici, da povem za te težave in strahove ... bomo videli kako bo. V LJ je bila res dobra izkušnja ta pogovor, upam, da bo tudi v PO.  :)

Hipnoza - nekajkrat sem jo delala sama, ampak se težko osredotočim na to, ful mi uhajajo misli.. in mi potem sploh ni toliko do tega, da bi delala vsak dan  :kiselnasmeh: Imam v petek spet seanso ... se mi zdi, da mi to ne bo neki pomagalo. Verjetno sem premalo vztrajna.  :unsure:

Regina sem vesela zate, da si v veselem pričakovanju in odštevanju zadnjih tednov.
Veš jaz se nič ne spomnim, da so mi kaj tlak in pulz merili pri porodih, joj ja na pregledih pa res vedno.
Pri porodu se ukvarjajo predvsem bolj z CTG-jem in kok si odprta in a so popadki ali jih ni.

Prepusti se umirjenemu tempu do poroda.
Glede poroda je moja teorija, da je to naraven proces in da smo telesno in psihološko narejene, da zmoremo roditi.

Velik srčen objem  :0053: :srce-utrip: :rozicodam:

Dobro ti gre Regina  :ppriden: Ti in otroček sta vredu ;D. Še zadnji mesec, potem bo pa fizično spet lažje.

Aslan, a veš, da imajo sedaj CTG-ji že funkcijo, da merijo TUDI utrip matere? No krasno res. Danes bom vprašala, če to funkcijo lahko izklopijo ... ker si res ne predstvaljam, da bi bila pod tem stresom toliko ur tekom poroda!

Sicer pa hvala, se trudim  :rozicodam:

Wau ne nisem vedela.
Veš Regina morda samo mali klik v miselnosti narediti - dokler mi srce bije (kakorkoli že bije) sem živa in OK.
Je pa odlična ideja da izklopijo to funkcijo oz vsaj, da zvoka ne spušča.

No saj točno to, jaz se sigurno ne bom upirala in bom seveda dovolila, da meritve delajo (itak) ampak bom že hvaležna, da bo vsaj zvok izklopljen, ali pa da mi sploh ne povejo, da merijo  :P

Danes sem se pa po dolgem času zjokala. Najprej sem hotla napisat prvič po dolgem času, pa sem raje popravila, ker sem se spomnila, da sem nekaj mesecev nazaj zaradi ene težave se zjokcala  ;D

Uglavnem - danes ugotavljam, da me zelo dajejo hormoni. Počutim se osamljeno. Sedaj, ko sem že na koncu. Občutek imam, da bi mogla urediti še veliko stvari - beri pucanje stanovanja, balkona, oken. Seveda tega ne delam kakor bi sicer, ker ne zmorem  :) .. ampak zato nosim nek občutek krivde s sabo. Mož mi seveda pomaga, kolikor mu pustim, saj sem zadovoljna samo s tem, da jaz pospravim, spucam, ker ''samo jaz naredim dovolj dobro''. Kar ni OK. Upam, da se bom tega kmalu losala, ker, ko bo otrok tu, se bom mogla zadovoljit tudi s tem, da stanovanje ni vedno v nulo pospravljeno, posesano, da bodo druge stvari bolj pomembe.

Potem pa je tu še ta občutek osamljenosti. Ampak, danes. Do sedaj tega nisem občutila. Moj itak dela med tednom 8-16 ... potem so tu vikendi, ko bi ful rada kam šla, nevem, na morje, na ledeno kavo ... pa hkrati vem, da ni OK da hodim veliko okrog, ker se potem preveč forsiram in me vse boli. Ampak neko sliko sem si že pred nosečnostjo ustvarila v glavi, kako nosečka uživa, gre na izlete, se ima fajn ... ubistvu sem pa itak samo doma. Odkar sem nehala delat ... prvi mesec je bilo itak počivanje zaradi težav, ampak potem sem pa mislila, da bo junij drugačen, da ga bom/bova max izkoristila, dokler sem še takole.

Ahh sploh nevem kaj me danes matra  :) ... vse skupaj brezveze, ker nimam za kaj jamrat sploh. Hormoni delajo štalo  ;D

Draga Regina temu jaz rečem "gnezditveni sindrom". S trebuhom smo vse bolj okorne, glava bi pa vse rada pošlihtala v tipi-topi. Te zelo razumem. In ko delamo sami lahko 10x premaknemo sem in tja in smo ok s tem. Ko pa to prosimo drugega pa ni isto  ... se ne moremo niti tok zmišljevat in premislit in probat eno in drugo ...  :P :-[ :kiselnasmeh:

Objet notranjo malo Reginico - ta bo tudi po porodu rabila skrb zase.
Potrebujemo pozornost do same sebe.

Instagram life ni enako real life. Realnost je ponavadi taka kot jo ti opisuješ.
Je pa po porodu ubistvu lažje ... sedaj si 2 v 1 in so izleti bolj naporni. Tudi to da se porod lahko začne je kar skoz nekje v misih ... Pol pa njem pa si spet "ti samo ti" in otročka ima malo tvoj možek, malo ti itd ... in je tudi izlet prijetnejši. Detece večinoma spi in je zadovoljno, če je zdravo, sito in previto.
Tko da v miru počakat na rojstvo - ta MIR in POČITEK sta lahko zelo blagodejna če to tako vzameš ...

Pošiljam ti srčen objem
 :rozicodam:

Danes se nama je ekstremno hitro (po ociju, ki rad dirka) pridruzil sincek. Porod je bil ekspresno hiter, o paniki ni bilo ne duha ne sluha. Vse meritve so bile v mejah, celo moj pulz  ;D

Sem pa zgubila 600 ml krvi, in zaradi nizkega zeleza sem bila se dodatno bolj svoh, omoticna. Tej obcutki so mi po porodu povzrocili tesnobno, ki je prisotna (manj) se sedaj. Upam, da se telo in misli umirijo. Nekako nisem pricakovala takega pocutja… sem mislila, da bom polna energije   :o ..  sem pa precej utrujena (pokonci ze od 3.ure zjutraj), spala bi, pa glava ne dovoli.

Pozdrav vsem  :rozicodam:

Regina, iskrene čestitke ob rojstvu sina  :rozicodam: , lepo se je vse izšlo,
zdaj si malo utrujena, ko boš porihtala svoje železo, bo vse in vsak dan bolje,
vse to je normalno, drži se ... vesela sem zate  :poljubdobil:

Srečno obema v vlogi starševstva...
 :wav:

Toja  :rozicodam:

Draga Regina ČESTITKE tebi, partnerju in DOBRODOŠEL sinček na naš svet!!!!!
Vesela zate za dobro izkušnjo poroda.
 :binkybaby: :occasion13: :043:
Začenja se novo obdobje, ki se nikoli ne zaključi in nas nauči tako veliko o sebi, o drugih in o življenju:
biti MAMA  :srce-utrip:

Mama smo res zavedno - evo prav danes moja prvorojenka praznuje 30 let.
Se mi zdi, da z leti se ta vez še bolj utrjuje in da smo še vedno tisti, ki smo tu in zdaj za njih vedno opora.

Regina velik objem
 :rozicodam:

Cestitke Regina.  :clap: Me veseli, da je vse hitro in minilo brez komplikacij. Vse dobro vama zelim :rozicodam: :rozicodam:

Regina  čestitam.  :rozicodam:
Meni materinstvo ne bo dano.  :) Sem pa vesela zate  :rozicodam:

Čestitke ob rojstvu malega sončka.  :wav:

Regina, iskrene čestitke ob rojstvu sina. :rozicodam: Bodite zdrava in srečna družinica :wav:

Hvala vsem za lepe želje in čestitke  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Hvala vsem vam za vzpodbudo, nasvete in pozitivo. Vesela, ker obstaja ta forum  :-*

Regina, carica  :oki:...


iskrene čestitke tudi z moje stvari , sem že pozabila kako cortkane so male štručke, trenutno med bližnjimi ni nobenih dojenčkov , malčkov, ki bi se še pocrkljali  :A) 

drži se, crkljaj svojega sinka .. vse bo dobro .. še prehitro bo odrasel  :zvizgam:

Regina,
iskrene čestitke. Zdaj si tako že "na konju"in si si že opomogla, upam pa, da kaj spite ponoči  :).

Ribica

Hvala ribica, evo bom kar malo opisala kako se imamo  :)

Mišek bo v ponedeljek star že en mesec, čas noro leti. Smo pa v neki fazi, ta teden je NOR. Sva že sama doma, mož je v službi od ponedeljka. Lepo se je začelo, ponedeljek je bil res dober in sem si rekla, oh to bo pa šlo. No pa se je začelo. Ful je ratal nezadovoljen, nemiren, dojim - kar je postal cel halo, mali pije, pije, potem pa začne se kregat, mahat z rokami, brcat, glavo levo, desno, jok, histerija. Sem rekla OK mogoče mu je vroče ... mu ne paše. Pa je kar trajalo in trajalo in še kar traja! Čez dan ali spi, ali joka. Druge ni. Veliko ga nosimo po rokah, tako se tudi uspava. Prve dva tedna je spal tekom dneva, nekje 2 ali 3  rudne po 2-3 ure ... sedaj, komaj da odspi dve ure v kosu! Krčki so se pojavili že po 1 tednu, niso zelooo hudi, ima jih sem pa tja, ampak nasploh je bolj tak dojenček, ki rabi veliko pozornosti. Pa saj je tako prav, trenutno sem mu jaz celi Svet in se še uči, učiva se oba. Spimo pa kar v redu ponoči. Zbuja se na 2-3 ure, poje in zaspi nazaj. Včasih se razdrami in potem ga je treba uspavat, ampak trkam, za enkrat je to res redko  :oki:

Kdaj nevem sploh kako mu pomagat. Nosim ga, sit je, preoblečen je .. on pa še kar joka  :'( in potem jokam še jaz.. ker sem žalostna, ker mu ne znam pomagat. Ker sem jezna, ker toliko joka... ker mi kolegica se hvali, kako njen samo spi in je (rojen je dan za mojim).. pa vem, da se otrok ne primerja!!! In dobim občutek, kakšna nesposobna mama sem.. in mi je hudo, ker se jezim nad vsem.. pa vem, da pač drugega kot jokat ne zna. Včeraj sem ga v enem momentu dala možu, ker sem rabila tistih 10 minut, da sem se zjokala kot dež. :'( ... naporno je, nisem si predstavljala, da bo tako naporno. K sreči nisem nič tesnobna in sem vesela zaradi tega.

Sedaj pa še drug problem - moja KRASNA tašča  :closedeyes: ... me hoče prav prepričat, da to ni normalno, da otrok toliko joka. Vedno, ko smo tam na obisku in otrok joče, bi ona najraje ga kar k zdravniku peljala. Skozi mu govoriš božec, bošček, bogi mišek ... jaz tega NE PRENAŠAM! Ja žal ga napenja, krči .. samo z jokom zna komunicirat! Ali je res treba mu govorit kako je bogi .. namesto ga vzpodbujat?! Sva ji rekla oba z možem, naj neha, ona pa še kar... samo bogi. bogi, bogi ... nevem če ga je sploh kdaj po imenu poklicala! Nisem ji naklonjena, nikoli ji nisem bila ... v nosečnosti me je le redko vprašala kako sem, ko sem prišla na obisk nikoli ni vprašala kako je bilo na pregledu ali kaj takega. Sedaj bi pa otroka skozi imela po rokah. Trese ga kot žakelj krompirja in tudi to sem ji rekla, naj neha ... pa pravi, da mu paše! Skozi klicari, kdaj pridemo, da če ona pride čuvat ... in ne, nisem ji rekla direkt, da je ne želim (seveda ne morem), ampak ji skozi samo govorim/pišem, da smo uredu, da nič ne rabim in hvala! Pa ne dojame. Še kar se vsiljuje.. ful bi pomagala, ampak raje sem sama, kot z njo. Jaz razumem, da je to njen (prvi) vnuk, razumem vse, ampak njen način mi ni všeč. Ideja je celo bila, da bi prvo leto se čuval pri njima, da nebi šel v vrtec .. no bolj kot gledam vse skupaj, vse bolj mi je ideja mučna. Naj omenim, da je zelo (preveč) skrbna. Vidim, kako je vzgojila sina (mojega moža), super človek, krasen karakter ... ampak vblili so mu tolikooooo strahov tekom otroštva, da nosi še sedaj posledice. Absolutno si tega ne želim za svojega otroka. Ah ****, bom kar rekla, ni mi pač ženska všeč in mučno se mi je pretvarjat. Včasih sva hodila k njima 1x ali 2x na mesec ... sedaj bi pa ona rada, da smo skoraj vsak dan tam. Jaz bi raje videla, da ostane kakor je bilo ... ampak vem, da ji ne morem odrekat vnuka.

Povejte mi sedaj, ali sem jaz ta slaba, ali jaz pretiravam? Nevem zakaj gledam nanjo tako ... če jo primerjam z mojo mamo, kot noč pa dan. Ok, moja mama je babica postala prvič pri svojih 45 letih, sedaj jih ma 60 in zanjo je to 5. vnuk... njej bi ga zaupala brez problema. Ko sem pri tašči sem pa skozi na preži. Mogoče, ker sem si ustvarila tako sliko? Ni mi vseeno, da sem taka. Raje bi videla, da bi z veseljem šla k njej, da bi ji lahko pustila otroka, da bi šla jaz nevem sama na sprehod .. ampak ji ne. Zdi se mi, da mi ga bo (oprostite) pomehkužila.

Oh nevem, ali so to hormoni ali kaj :( .. upam, da me bo kdo razumel in me ne boste imeli za totalno nesramno, ker pač tako gledam na celotno situacijo. :( :( :(

Regina :rozicodam:
Ja.. ko dobimo otroka se odpre se eno podrocje, ki je po eni strani polno ljubezni in smisla. Po drugi strani pa je tudi precej tezko. Odprejo se nove relacije clanov druzine z otrokom, ki razkrijejo dodatne dolgotrajne izzive. Otrok dozivlja tudi razne neprijetnosti in kot mame se odzovemo na vse. Veckrat se cutimo tudi nemocne v tem, kako pomagati otroku.
Vcasih se da pomagati. Otrok ima se kup custvenih potreb, na katere se scasoma uglasimo. V zacetku se mama uci uglasiti z otrokom in je raziskovalka. Otrok je pa tudi kot ena spuzva, ki srka vsa custva okrog sebe. Ko ima otrok preskrbljene osnovne potrebe, potem nastopijo se zelje po dobrem custvenem pocutju. Ta je izjemno odvisen od pocutja mame, zato je dobro maksimalno poskrbet za svoje dobre pocutje. Je pa to lahko tudi zelo tezko v startu, ker otrok zavzame ogromno prostora in casa. Mame smo tudi nenaspane, utrujene, navelicane, preobremenjene, itd.. Lahko pa otrok ne glede na vse, se vedno kaj dozivlja, kar nima veze s skrbjo zase in zanj. Ni vse za jemati tudi nase torej..
Kar se tice tasce, je pa dobro ze zdaj razmisliti, kje bos postavila meje, do kje bo kaj dovolila. Dobro je, da ji direktno poves, kako se pocutis, ko ga nagovarja s tem nacinom, ki ti ne odgovarja. Razmisli, kaj ti je se ok in kaj ne. Dobro bi bilo tudi, da poisces, kaj pri njej ti je pa vsec, da bos lahko videla sirso celoto in jo lazje sprejemala. Vsak ima tudi dobre lastnosti. Scasoma pa mame tudi dojamemo, da otroka ne moremo zascititi pred vsem. In da tudi to kasneje ni dobro za otroka. Vplivamo v vecini..skupaj s partnerjem, ne pa do celote. Otrok tako postane celota lastnosti vseh clanov, ki so bili blizu v njegovem zgodnjem otrostvu. In otrok dobi tudi kaksne rane.. in tudi to ga naredi bolj cloveskega, ker za svojo rast potrebuje tudi to. Meni je bilo to kar tezko sprejeti. Ni ideala torej.
Samo good enough mother :oki:

Regina,
vse kar se ti dogaja je NORMALNO in tudi ti si NORMALNA mama. Ko sem te brala, se mi je zdelo, kot da bi svojo hčer poslušala - joka, pa ne vem zakaj, ali kaj narobe delam, podnevi ne more zaspati in joka, ima krče in joka..... Naš dojenček je zdaj star 4 mesece in je že veliko boljše in tudi pri tvojem bo tako, boš videla. Hči je proti krčem uporabljala, ko je bilo res hudo, ene kapljice in je malo pomagalo. Sicer pa po 3 mesecih to mine, se prebavila že utrdijo. Tudi to, da najdeta svoj ritem, traja nekaj časa. Vmes pa dojenček, hvala bogu, raste, postane bolj kompakten, ga prične vse zanimati in ga je lažje pestovati in pomiriti.
Tako da nič se ne obsojaj, super si in super ti gre.
Kar se pa tašče tiče, pa... treba ji je povedati, kaj želite in kako si predstavljate odnose. Kasneje kot boste to uredili, težje bo. To je vajin otrok in vidva sta tista, ki postavljata pravila, ona je svojo nalogo že opravila.
Da pa bi ga dala k njej čuvat, pa ti ne priporočam, glede na njen posesivni odnos.
Sicer pa se bo mogoče tudi ona malo unesla s časom. V bistvu je na tvojem možu, da to uredi, ker je njegova mama.

Zelo sem vesela, da ti, generalno gledano, gre dobro od rok vse. Uživaj, ker to obdobje tako hitro mine  :).
Ribica

Ribica  :rozicodam:

Danes sem se odlocila, da stopim ponovno v stik z mojo terapevtko, po treh letih. Sem pridna ne  :ppriden:
Predvsem zato, ker se zadnje case pocutim velikokrat zelo jezno. Jezno nase, zal tudi na sineta, ko joka, ko ne zeli zaspat, ga okregam “samo jokat znas, nic drugega, nikamor ne moremo ker tako jokas”… in seveda mi je zelo hudo potem. Vem, da je to utrujenost in stres, ampak ne zelim biti taka mamica. Pa tudi rada bi sprejela pomoc, ki se mi ponuja (tasca) in z njo nasla nek skupni jezik, nekako. Tako, da sem pisala terapevtki, da bi rabila en pogovor, en mind reset, potem vem, da bo boljse in lazje  :rozicodam:

Regina en vel topel objem ti pošiljam. :0053:
Materinstvo nas postavlja pred številne izzive.
Mislim, da je tvoja odločitev prava ... pogovor in spoznavanje sebe in razvijanje sebe ni nikoli odveč.
Tako smo boljše do sebe in posledično tudi otrok dobi veliko od tega, saj si bolj mirna znotraj sebe.
 :srce-utrip:

Regina,
zagotovo prava odločitev. Verjemi, da bo vse o.k. in da si dobra mama. Tista, ki ni, o tem sploh ne razmišlja.
Detece pa raste in še malo, pa se bo smehljal namesto jokal  :).

Ribica

Hvala vama ❤️
Ja saj ze zdaj je veliko boljse - kar se krckov tice, pa ful se ze smejka.
Vseeno pa ja, tudi pomoje bo malo pogovora prislo prav. Res bi rada, da se ne jezim… pa tole s tasco. Ceprav me je danes spet kar na obrate spravila. Ko pridemo na obisk, ne zivjo ne nic… takoj gre k malemu in ga vlaci iz vozeka… pa prec ko malo zajoka, ga ze dviga.. ceprav vcasih zajokca in zapancka nazaj… pa lupckanje po obrazu mi nekako ni vsec. No to so take stvaro, za katere se mi zdi, da pretiravam… in nebi rada, da sem zato zapeta.
Kaj menite?

Nekje si napisala, da je ona prevec varovala sina, tvojega moza. Ti bi pa tudi varovala sina zdaj tako :kiselnasmeh: Zakaj pred poljubljanjem in njenim navdusenjem? Ocitno je tako zelo vesela in navdusena nad vnukom... A ni to zelo lepo? :kiselnasmeh: Zakaj bi ona morala kaj drugace? Tasce nikoli in nikdar ne bodo cutile enako do nas, kot nase mame. Skoda pricakovanj, ker je samo razocaranje. Ce pa ni nasih negativnih custev zaradi nepotrebnih pricakovanj, tasca ne bo cutila pritiska in bo lahko izkazala kaj tudi tebi. Razumes? :pomezik:

No saj to tudi ja, vidim samo, kako ona kaj “narobe” dela… a sebe ne vidim, ko hocem isto delat. Noro.
Ravno zaradi tega bi rada to ustavila, ker nebi rada bila taka. Ah smesna sem!

Tudi jaz sem bila psihicno tako malo "ujeta" v kaksnem drugem odnosu.. ne s tasco. Na terapiji bos ozavestila te "fore, ki se odrazajo v odnosu do tasce" in razumela potem zakaj se to dogaja ter lahko zacela funkcionirati drugace. Vec ko negativnih stvari projiciras nanjo, tudi ona to zaznava in se ne more dobro pocutit. Kakorkoli je zoprno, ko se nam to dogaja, je izjemno koristna ucna lekcija. Iz tega lahko v casu same pluse potegnes torej in bos isto lahko uporabila se v kaksnih drugih odnosih.

Pa kaksno samoobtozevanje na poti, glede tega tudi nima. Vsi ljudje imamo pac neke svoje stose in vsi se ucimo :oki:

Samo pogumno naprej :oki:

Se spet malo oglasam, pa ne, da bi kaj bilo narobe, ampak nevem, zdi se mi fajn napisat, tudi ce nihce ne bere  ;D

Nas skratek bo v nedeljo star 3 mesece in res je, kakor ste mi pisale, da bo cas prinesel lazje obdobje. Ni vec toliko joka, res veliko veliko manj! Krckov tudi ni vec, jem skoraj ze vse. Pazim samo pri svezem sadju in zelenjavi, kisu, zelje… take stvari. Moje kile zal vztrajajo pri nizjo, kakor pred zanostivijo, sem na 49 :( ocitno dojenje vse pobere. Se pa ze res ogromno smejimo, vsakic, konse zbudi se smeji, ne joka vec ob prebujanju (edino, ce se ga zbudi; tega pa ne mara). Prijemlje ze kaksne igracke pa jih nosi v usta, ful spremlja vse. Joj tako se mamo res fajn! Tudi ze sam zaspi kdaj popoldne, zvecer ga sedaj navajam, da se ne uspava vec na rokah, kdaj celo uspe :) … spimo se vedno fino, vozicek je prisel nazaj v uporabo… sicer je se vedno protestnik ampak je veliko boljse in potem celo zaspi v vozku! Konco spet hodiva na zrak  :ppriden: tudi zamoti se velikooo sam, igra se pod lokom, se pogovarja… tako, da ga nimam vec celi dan na rokah. Bomo videli, ali bo tako ostalo, ali ne. Vem, da pridejo boljsa in slabsa obdobja.
Nas pa sedaj kmalu caka prvo cepljenje in me malo skrbi seveda, kako bo. Ampak bomo zmogli!

Kar se tasce tice, nisem se uspela nic resiti pri sebi. Sla sem na terapijo, ampak nekako ni bilo nevem kako v pomoc. Ko sem povedala, da me skrbijo dolocene stvari, sem dobila odgovor, nekako v smislu, da otroci vedo kje je meja, in ce je pri babico nekaj dovoljeno, doma pa ne, da oni tocno vedo kaj in kako, pa da naj se ne sekiram kaj babica z njim pocne, ko mene ni zraven. Nevem malo mi je bilo cudno vse to…

Sva se pa vseeno odlocila, da ga marca vpiseva v vrtec in ce bo sprejet, bo sel :) poleg tega, da mi ideja o cuvanju doma ni bila pri srcu, bo tudi izgubili prevec casa z voznjo. Tasca zivi na drugem koncu Lj, guzve so nenormalne… zjutraj bi se vozili doug, popoldne isto… tja, pa domov, pa skuhaj…. In bi raje ta cas prezivela z otrokom. Aja, vrtec pa imamo cez cesto! Tako, da res upam, da bomo dobili mesto za nasega soncka.

O, Regina, kako sem vesela zate. Super. Uživaj, ker ta čas tako hitro mine.
Moj vnukec pa je danes 6 mesecev. :-*

Ribica

Me veseli, da ste dobro Regina  :) :srce-utrip:

Danes pa je na vrata potrkala anksioznost, skrbi nemir - sicer čisto razumljivo, saj je naš mali dojenček dobil vročino. Že včeraj zvečer mi je bilo čudno, ko ni sam zaspal, kakor ponavadi in sem ga morala po več kot 1 mesecu uspavat ... pa sem mislila, da je očitno tekom dneva veliko doživel, saj smo bili pri mojih na obisku, kjer je bil zelo dobro razpoložen.
No pa se je zjutraj ob 5:30 zbudila slabe volje, ko sem ga dala k sebi, da ga nahranim, pa se mi je takoj zazdel topel :( ... no in res, vročina 38,1. Mene seveda takoj panika, skrbi,... sem poklicala dežurno, ker je tako navodilo do 6. meseca - nič konkretnega, do 38,4 počakat nato svčko, če bo treba.
In smo res svečko tudi dali, ker je vročina narasla na 38,4. Po eni uri padla, sedaj je sicer boljši, vročine nima ali pa je nizka ... še vedno je sicer slabšve volje, se pa vsaj malo smehlja in igra ... no mene pa še vedno grozno skrbi, da se bo vročina spet vrnila ... pa vse ostalo, kako bo, kako bo spal, kako bo jutri, a bo hudo, a bo treba v bolnico ...  :'( :'( :'(
Jedla nisem dons skoraj nič, apetit popolnoma izginil, čudno, da še jokala nisem, ampak nisem daleč od tega. Hjoj .... pa še včeraj sem govorila, da kako fajn, ker je zdrav dečko.

Draga Regina tole so grenke radosti materinstva.
Ko naš mladiček ni ok nas extra skrbi...
Se s časom navadimo in sprejmemo, da bodo vročine, viroze del otroštva.
Srčen objem ti pošiljam  :rozicodam:

Ja res je Aslan, ravno včeraj mi je mama kolegice, katere dojenček ima COVID rekla, da ni vedno vse lepo, da koliko vsega nas še čaka. Rada bo samo, me nebi tako hudo skrbelo oz da nebi bila takoj panična. No samo da otrok čimprej ozdravi :)

Vedno sem mislila, da nebom nikoli dojeca mamica. Gledala sem se v ogledalo in si govorila ah to nebo nikoli slo :) …. Pa sem rodila in glej za zlomka - ze 5 mesecev polno dojen.
Zadnje dni pa imava tezave, s katermi se grozno obremenjujem, sem pod stresom, lahko bi ze rekla, da se me loteva tesnoba. Bojim se vecera, noci, novega dneva.
Nisem prepricana, da bo to dojenje se dolgo prisotno,… nikoli si nisem mislila, da bo to tak problem, vedno sem rekla ah sej ce ne pa das umetno mleko, saj je vseeno. Saj je res, ampak mene to vseeno boli. Na jok mi gre ko vidim, kaksne borbe imava zadnje dni… nisem sigurna vase, konstantno me skrbi, kaj pa ce na koncu sploh ne bo zelel niti umetnega mleka, kaj bomo potem?
Nisem napisala kaj tocno je problem, ker nima smisla, mozno je tudi, da je tezava prehodna. Sva ze imela tako, ampak za kaksen dan, sedaj pa ta “stavka” in kreganje trajata ze nekaj dni.
Pocutim se, kakor da nisem zmozna poskrbeti zanj, da je problem v meni…. Lahko da sploh ni, lahko da ga zobki matrajo recimo….. se sama nevem. Uglavnem, mogla sem napisat… ceprav sem napisala pomoje samo 1/3 obcutkov….. ker me res tisci ta tesnoba….

Draga Regina moje sočutje  :0053:

To da polno dojiš že 5 mesec je top in to je to.
Tudi če bi sedaj zaključila je vse ok.
Jaz sem postopoma zniževala dojenje, ko se je začela uvajati druga hrana,
kar je po moje nekje okoli 5 meseca. Na koncu smo imeli dojenje samo še za pocrkljati zvečer in za bonding mama-otrok. Počasi smo prešli na adaptirano mleko, kašice itd ... Dojenje pa samo "ljubeče druženje".

Če mu že dodajaš hrano morda želi več hrane ...?
Dokler je otrokova teža OK je zagotovo vse ok.
Nič ni narobe z adaptirnaim mlekom - sploh pa po 5 mesecih polnega dojenja.

Bolj je težava, če otroček ne pije iz dojke se lahko dojka vname, otrdi itd ...
Ponudba-povpraševanje sistem se poruši namreč.
Bolj ko otrok vleče več bo mleka, manj ko vleče manj mleka se formira.

Draga Regina tvoje detece je dobilo od tebe do sedaj VSE in res VSE kar je potrebovalo.
Dojenje polno 5 mesecev je top!
Meni se nikoli ni zdelo nujno potrebno, da se otrok doji še pri 1 letu ...
Sploh pa, ko dobiva zobke in ugrizne je sila neprijetno in boleče za nas mame.

Srčen objem in pogumno naprej ...  :rozicodam:

Hvala Aslan  :rozicodam:

Ja, samo kar zaključit se ne da, še vedno je to njegova osnovna hrana. Tudi uvajanje GH bo še nekaj časa trajalo, preden bo povsem nadomestila mleko :) aja, flaške ne pozna, ne zna iz nje piti, sem pu žež ponujala npr. čaj pa neve kaj z njo delat, zato me je toliko strah, da če bi dala adaptirano, da bi isto samo gledal in nič jedel .... drugi teden začneva s uvajanjem kosila, dopoldansko malico že pridno jeva, sicer samo sadje, bo treba še kaj drugega počasi dodajat  :)

Danes sem šla preko sebe in nehala mu vsiljevat, če ni želel mleka. Jedel je ob 12h kar obilno sadno kašo + mleko. Ponudila mu naslednjič ob 14h, 14:30, 15:30 .. zavrnil vse, ni želel. Ob 16:30 pa je. Se pravi, ni bil lačen. Moram se skulirat in ga poslušat, mu zaupat, da bo jedel, ko bo on želel.

Se pa veselim dneva, ko bo prava hrana v celoti nadomestila dojenje, ker me psihično res izčrpajo dnevi, ko se dajeva s tem.

Hvala še 1x!

Tako ja, poslušat njegove potrebe, uglasit se na njega.
Otrok ne bo stradal namenoma, nikoli.
Tudi iz flaške se bo naučil piti, izberi kak tak cucelj, ki bolj posnema obliko dojke.
Ali pa malo namaži dudko s svojim mlekom tok da 1x potegne pol mu bo že jasno kaj mora narediti da priteče mleko.

Pošiljam objem  :rozicodam:

Spet sem pred novo oviro. Sama sabo.
Sincka uvajam GH ze od sredine decembra. Lahko recem, da sva kar uspesna, imamo ze dop.malico in kosilo, zajtk sedaj uvajava 2 tedna. Tukaj nastane ogromen problem. Moj otrok kdaj noce jest. Pac mu ponudim in vzame 2-3 zlicke in ne zeli vec. Jaz cisto vem padem. Ponujam, ponujam,… potem prideva do tocke, ko bi najraje mu usta na silo odprla in mu dala za jest. Mu se naprej ponujam, ga nahecam da odpre usta…. Zacnem se jezit; On v jok, jaz se se bolj jezim….. toliko ene jeze se nabere v meni, ko ne zeli jest! Nevem zakaj! Zdi se mi, da je sedaj ze toliko velik, da bi pa ja lahko pojedel! Ista stvar kot dan prej (zajtrk), en dan prej pojedel vse, naslednji nic! Ne razumem! Potem pa te FB skupine, kjer mamice slikaho obroke svojih otrok, mlajsih, kako jedo, veliko, razlicno…. In potem tole pri nas. Overall je priden za jest, potem pa pride dan ko kar nekaj strjaka.

Tako sem jezna nase, da mi pride to do zivega. Ker res postanem oseba, ki ne zelim biti, govorim stvari, ki jih nocem, ze zadiram,…. V takih momentih bi najraje sla boksat boksarsko vreco!
Nevem zakaj sem taka! … ali je zarado otrostva, da je v podzavesti kaj, ker mene so ko se bila v osnovni, mogoce se prej, silili jest… sem mogla bit za mizo dokler nisem pojedla! In vceraj sem svojemu se ne 8 mesecniku rekla, da bova jedla dokler nebo pojedel! Kaksna mama to rece?!

Danes sem jokala, in potem me je gledal, in prisel do mene… zdaj se ze nastavlja na noge pa to :) in srce me je bolelo, da ima tako mamo…

Ojla Regina :rozicodam:

Socutje do tebe :rozicodam: Če so tebe silili, da ješ, imaš seveda to v sebi in notranji vzgib, je da ti želiš doseči enako.

Ampak... ti imaš zdaj možnost zavedanja, kar že počneš. Da želiš ti ravnati drugače.

Ker seveda.. tudi mi odrasli nimamo vsak dan čisto enakega apetita in se dogaja, da pojemo kdaj manj, kdaj več. Tako ga ima čisto naravno tudi tvoj sinko.

Vem, da je to zelo zahtevna situacija. Tudi mi smo imel issue okrog hrane. Kdaj in koliko malice poje, da bo lahko normalno jedel kosilo. Da bo sploh jedel kosilo. Kaj bi jedel in kaj ne bi jedel. Če i bilo po njegovem bi on itak eno dobo živel od nuggetsov s pomfrijem ali špagetov bolognes.

Ko smo začel z GH sva šla z mojim na ekološko kmetijo in nabavila res drago sadje in zelenjavo. Potem sem jaz nevem kaj vse pripravljala za prvi obrok.. Dve ure sem ga pripravljala. Tamal je pa gladko ven vse spluval.. :sesmejem: No, takrat ni bilo smešno, sploh po takem trudu.

Socutje do sebe :rozicodam: Če si boš dala sočutje in razumevanje vsakič, ko te bo jeza popadla, ko ne bo hotel jesti, si zmagala. Sploh, če boš začutila še kako svojo bolečino pod jezo. Postopoma se bo to prevesilo, da ne bo več issue. Ga boš presegla :rozicodam:

Ampak sočutje do sebe. Obsojanje deluje obratno. Če tega ne boš upoštevala, ne bo šlo.

Že vidim zmago  :clap:

O Regina,
res nočem pametovati, v celoti razumem tvoja čustva. Čeprav so moji otroci že zdavnaj odrasli, se še spomnim tega. In moja mlajša hči ima 11 mesečnega sinka in se ubada s popolnoma enako težavo kot ti. Ob tem, da ima naš vnukec še težo na spodnji meji. Ampak ko noče jesti, noče jesti. Ne pomaga nič drugega, razen Frutek. Tistega pa vedno poje  :sesmejem:

Če te kaj potolaži - tudi to obdobje mine.
Saj vem, to je najbolj tečno, ko ti kdo to reče.  :o Ampak je res....

lepo bodi,
Ribica

Draga Regina glede na tvoj zapis jaz mislim, da se tu verjetno prebuja tvoja prtljaga otroštva. Tebe, kot si zapisala, so silili s hrano in vztrajali, da je treba vse pojesti (stran pa že ne bomo metali - priden otrok vse poje - če ne poješ sedaj tudi pol ne dobiš itd " ...itd).

Sedaj ko si ti mama in otrok ne poje, se tebi vklopi "notranji starš" (copy-paste od tvojih) in zahteva enako od svojega otroka. Sočasno se v tebi lahko prebuja tvoj "nemočen notranji otrok", ki se lahko skozi jezo pokaže tvojemu otroku. Občutek NEMOČI je zelo neprijeten (in znat sedet s tem občutkom ni lahko), brez da reagiramo.

Naš "odrasli del sebe" pa sprejema situacijo kot je tu in zdaj. Tvoj sinek je normalno ješč in le tu in tam odkloni hrano. Jaz bi temu rekla "modrost telesa", ki jo je vredno spoštovati. Otrok naravno začuti, da mu nekaj ne paše in odziva se pristno. Probaj mu priti nasproti - ga slišati in upoštevati - se uglasiti na njegovo potrebo. S tem bo ohranjal to, da bo znal slišati svoje telo. tudi ko bo velik (samo v primeru da redno odklanja hrano je potrebno raziskat zakaj).

Vsak otrok je svoj svet. Ne primerjaj ga z drugimi. IG in FB fotke so nerealne in potem se s tem primerjamo. Redke mamice pokažejo pristne situacije. Fotkamo pa ponavadi le tisto kar je fotogenično (tudi jaz, psa, hrano itd ...).

Pomembno je poskrbet prvo zase, za svoj notranji mir. Ko trčimo ob oviro, najdemo "vzorce familije" moramo to samo narest eno revizijo in videt, kaj želimo nesti naprej in kaj spustiti in se odločit za drugačen pristop - bolj sočuten do otrokovih potreb. (to da otrok mora pojest vse - je zgolj in samo zato ker starš tko misli da je prav, ker mu je hudo stran hrano metat ali se boji da otrok ni dovolj jedel ipd...)

Sočuten objem  :rozicodam:

Ja, moja hci ia 40 let in bi o hrani in hranjenju lahko napisala knjigo.
Celo njeno otrostvo in mladost smo se "igrali" na razne nacine, da bi jedli.
Moj nono je rekel, da otok ob polni spajzi in hladilniku ne bo umrl od gladu.
Ti recem Regina, da ko sem se nehala sekirat, ce bo jedla in koliko bo pojedla, se je njen odnos do hrane popravil.

Zato bi ti svetovala, da otroku nastavi / ponudi razlicne jedi da si lahko sam vzame, nic silit, nic "igranja" okoli hranjenja. Predvsem pa nic panike s tvoje strani. Zajtrk, kosilo, vecera - skupaj za mizo, ti lepo jej, njega opomni, da ima na razpolago to ali to. Za malico mu nastavi Prav tako, da si sam postreze. Ne glej ga kaj dela, posveti se svojim zadevam.
oja hci je se danes suha - okoli 48/50 kil. Sem zdravnico ze od njenega leta in pol sprasevala kako naj jo hranim. Potem i je pa lepo rekla: "Kaj ste vi debela, kaj je moz debel? Ne, torej kaj bi rada. Otrok je popolnoma zdrav in naj ima reje kilo premalo, kot 10 dek prevec. Otroci pojedo, kolikor rabijo, mi odrasli pa jim ta nagon unicimo". Verjemi mi, da sem se krepko zamislila. Racunaj koliko sem bila suha - 48 kil, rodit sem sla s 55kg. Hci je iela 3200g in jaz naslednji dan spet 48kil. Evo, tako je to.

Potem sem dobila vnukinjo, 19 let danes in je z njo enako. Zdravi obe, a dve glisti. Sama  sem se zredila ko ti zacnejo horoni noret, pol se sladkorna je naredila svoje. In tudi sama bolj poslusam svoje telo. Jem ko sem lacna in kolikor mi pase. Sem postala pravi fatalist. Enostavno sprejemam stvari, kot se mi predstavijo in ne razisljam vnaprej kaj dosti. S tem je verjetno prisla tudi mirnost in vse se lepo poslihta.
Cool down in predvsem brez panike. Ce ima otrok pred nosom, bo ze jedel, ko bo lacen.

Drage moje, iz srca se zahvaljujem vsaki posebej za odgovor, vzpodbudo in lepe misli!  :rozicodam:
Oh ko bi vedele, kako se po glavi tepem. Po vsem skupaj, mojem jamranju okrog te hrane, se zdaj pocutim
Groznooo, ker sem se s tem SPLOH obremenjevala… zdravje, zdravje je najbolj pomembno… nas mali pikec je zbolel in imamo sedaj ze skoraj 3.dan temperaturo, svecke,… oh kako sem zalostna in v skrbeh. Ne spim, nimam apetita, samo cakam in molim, naj ze mine.

Potem si pa recem - da sem jaz sama vsega kriva, ker vlecem nase take dogodke s tem, kako jamram, kako ga kregam… na, zdaj pa imam.  :'(

Ojla

Zdaj imas pa priloznost, da se nehas tolci po glavi. Ker tudi to ne koristi ne tebi, ne otrocku. Vse kar steje je odlocitev, da bos vnaprej drugace. In da dvignes sebe, ker bos tako tudi najbolj pomagala otroku. :rozicodam:

Na vseh nas mamah je, da se po malem celo materinstvo ucimo. Nobena ni idealna. Vse mame postajamo v casu  :rozicodam:

Draga Regina otročki imajo velikokrat virozice in par dni vročino. To je fajn ker se telo samo uči borbe z virusi in bacili. Vse bo ok, je pa težko ko vidimo, da jim je težko. Sčasoma se navadiš in je dobesedno rutina to, da za par dni rabijo malo "bolniške" z mamico vred :-) Otročki niso tako krhki kot mi mislimo da so, imajo svojo modrost telesa in tudi skozi take izkušnje se učijo o sebi in ti o njih.

Srčen objem tebi in sineku.
 :rozicodam:

Včeraj je na sistematičnem pregledu pediatrinja slišala šum na srčku. Vem, da je to zelo pogosto in po večini ne nevarno… ampak ne morem nehat mislit na to.. cmok imam v grlu, apetit je šel po gobe, gledam malega pa bi se kar zjokala. Uglavnem, dobil je napotnico in sedaj moremo počakat ma termin pregleda.

Regina,
res je, kot si že sama napisala da je pri malčkih to pogosto in ni nujno, da bo sploh kaj narobe. Moja hči je imela do 5. leta odprt foramen ovale in močan šum, ob vsakem joku je pomodrela in na sploh bila zelo mirna, se hitro utrudila...Nato se je luknjica spontano zaprla sama. Hčerka je bila nato zelo uspešna športnica, tudi v državni reprezentanci, srček je  zdrav...
Poskusi kolikor se da v miru počakati na pregled (vem, da je lažje reči kot storiti).
Sem že pogrešala tvoje zapise  :)

lep dan, Ribica

Ribica hvala, ja danes sem ugotovila, da imam okrog sebe kar veliko ljudi, ki imajo sum, ali pa so ga imeli pri otrocih, in vsi so OK. Res upam, da bomo tudi mi v tej vecini, ko bo na koncu vse v redu!
Ribica - slisi se grozno, kako si to sprejela kot mama?

Kako je pa vnucek?
Sicer pa nas fantek lepo napreduje, ze hodi ob kavcu.. zobkov pa se ni in ni :laughing:

Regina zdravo,
Ja, je bil kar šok to s srčkom. Sem se bala, da bo potrebna operacija, ker je bila luknjica kar velika. Pa tudi sicer smo v prvih dveh letih imeli cel kup zdravstvenih težav in obredli skoraj vse otroške specialistične ambulante v mariborski bolnici. Pa se je na koncu vse do 5. leta nekako pošlihtalo. Se mi zdi, da jaz nekako tako funkcioniram, da se v takih primerih, ko je hudo, kar nekako odklopim, kot da od zunaj gledam, kaj se dogaja. Ko pa je mimo, pa vse udari za nazaj. Mogoče je prav ta način delovanja razlog, da sem kasneje padla v hudo depresijo, ker seveda je bilo še cel kup drugih stresorjev, ki sem jih izklapljala.
Boljše je, če take stresne zadeve sproti obdelaš, tudi če te je takrat strah in te malo panike, pa si potem ob podpori bližnjih in z razumom najdeš uteho in se potolažiš.
Moj vnukec je že pihal prvo svečko. Je res tak zlati sonček, vedno nasmejan in dobre volje. Ima že 6 zobkov.  ;D
Je pa precej neješč in se kar mučimo, da dovolj pestro je. Je tudi bolj drobižkast, upam, da bo to nadoknadil.
Ima pa ugotovljeno neko posebno in redko vrsto hude alergije na piščančje beljakovine (ko je prvič jedel piščanca, je kar 10x bruhal v 2 urah-osem mesecev star), bilo je res grozno. Baje je prehodno, da v dveh letih izzveni in vsi upamo, da bo tako. Ker zdaj moramo res paziti pri kupljenih stvareh, da niso prisotna jajca v sledovih, ker že to mu povzroči bruhanje.
Tako da, povsod je kaj... drži se in uživaj še zadnji košček porodniške.  :)

Ribica

S srckom je bilo in je VSE OK  :wav:

Sem pa danes takoo zalostna. Moj fantek je bil prvic brez naju 24h. Sva sla na koncert  :clap:
No seveda, nic hudega se mu ni godilo. Celo prespal je menda noc, kar doma ne.
In sva se vrnila. Ko naju je videl, bil vesel. Se smejal. Sem ga prijela. Konec. Proc od mene, na tla, k babici, k dedku….. sva sla ven, ni mu bilo OK, silil nazaj notri. Tasca seveda takoj, da kako je bil pri njima priden in kaj je sedaj to, zakaj joka…. Skozi je ponavaljala, kako je bil z njima priden, niti 1x pojokal…. Otrok tudi sovrazi previjanje, iz dna duse. Ga grem previt, se upira, joka… spet pride, kaj je narobe, pri njej niti 1x ni jokal. Mislim, tisti 2 uri tam sem se pocutila kot DREK! Kaj vse je pri njima bilo in kako, da doma ni tak.

Res sem zalostna, res.

Regina sočuten objem  :rozicodam:

Vesela, da je s srčkom vse ok ... :srce-utrip:

To da je bil "priden" pri tašči še ne pomeni, da ti kaj narobe delaš.
Otroci "so na obisku" drugačni ... to ni njihov dom, so lahko zato manj sproščeni, bolj zadržani.
Na vzven pa delujejo "pridni".

Lahko pa je imel pač tak dan in bil dobre volje in nič siten ...
Zanj je tudi dogodivščina nekje drugje prespati.

Dedki in babice imajo lahko tudi bolj mir in več časa mu posvetijo in več je po njegovo in jim ne postavijo meja in zato otrok pol tam uživa ... babice in  dedki so za razvajanje, starši za vzgajanje.

 :rozicodam:

Hvala Aslan  :rozicodam:

To je vse res in se strinjam, a kaj, ko mene to vse takoo prizadane oz se me dotakne. Jaz se na koncu s tem obremenjujem, zacel me je boleti zelodec, v sebi cutim stres in jezo, veliko jeze. Vem kam to vodi… na uro terapije haha.

Pa se mali je zacel sedaj postajati vse bolj trmast. Sva pred blokom z drugimi otroci in mamami, do sedaj ni imel nic za mar. Odkar pa hodi, ko ga drzim za roko, je treba takoj ven in voza, vidi bagre v peskovniku, zeli tja, mu posodijo bagra, nato pac vrnemo - jok! Cim ni po njegovo, je postal pravi hudicek. Mene to iztiri. Postanem nervozna, postane mi nelagodno, ker so tudi drugi prisotni. Imam obcutek nemoci in obcutek slabe mame. Hjoj in jaz celo kdaj upam pomisliti, da bi imela se enega  :zvizgam:

Regina sedaj bo čas za učenje "postaviti meje" na ljubeč način.
Otrok doživlja zelo močna čustva in se sam še ne zna regulirat - ob sebi zato rabi tebe ljubečo, mirno in trdno. Da mu daš "prostor", da lahko čuti in izrazi ... in da ti zmoreš zdržat z njegovimi močnimi čutenji.
Nič ni hudega, če otrok trmari, vztraja, sitnari ... bolj "narobe" je, če je tiha pridna vodljiva miška.

Pogooglaj malo o sočutnem starševstvu (tudi fb skupina je) ali poglej na Familylab strani.

Regina,
ne se trudit biti popolna mama, ker to nobena ni. Dovolj je, če si dobra in ljubeča mama.
Tašča pa.... lahko reče, da se pri njej ni jokal, če se res ni, pa ne moreš vedeti  :sesmejem:.
Lepo bodi.
Ribica

Hm, nevem če ma to kaj veze. Sem prebral knjigo, ne, še zdaj jo berem, z naslovom Delfinja vzgoja. Je zanimiva. huda pustolovščina je že branje samo.

Če povzameme na kratko:
Avtorica pravi mamam: "Ne bodite tigrice, bodite delfinke."

Se sele zdaj javljam; najlepsa hvala za vsak odgovor, si probam cimbolj tole dati v glavo.  :rozicodam: Res ste zlati/en :oki:

Moj otrocicek gre v ponedeljek prvic v vrtec, uvajal bo ati. Imamo 5 dni na voljo, vec zal ne ker nimava dovolj dopusta. No, evo spet ena prelomnica :) vsak dan me bolj stiska, kako bo. A bo jokal, ko bo ostal tam? A bo zalosten? Naju bo pogresal, mislil, da naju nebo vec? Oh joj… skbri vsake mamice valda.. ampak probam razmisljat pozitivno, mogoce pa naji preseneti,

Sem oa ravno menjala sluzbo, sedaj ze 1 mesec. Upam, da nebo vrtec ze takoj na zacetku kazal zob in da tamali ostane zdrav cimdlje..

Cutim, da je cas da spet tukaj kaj zapisem, enostavno, da si malo olajsam duso :)


Odkar sem rodila nimam vec tezav v smislu pretiranih skrbi zase, kakor sem imela leta nazaj… ko me je za vsak spik v telesu zgrabila panika o tem, ali bom umrla ali kaj bo :)
Hja sem mislila, da sem to “prerasla”. Ubistvu nisem, tej strahovi so se samo preselili na meni najpomembnejso osebo - na mojega sina. Sej se vsaka mamica sekira za to in ono, a pri meni je to malo “jace” :) … ob njegovi “navadni” virozo me zvije, da izgubim apetit, zanimanje za karkoli. Ubisttvu v tem casu zivotarim, skrbim zanj, naredim vse da mine. Potem mine, se razcvetim in zivimo dalje. Mi pa to sekiranjr vzame toliko energije, ce ne kak teden zivljenja. Moj otrok je imel to zimo veliko tezav z raznimi obolenji (vrtec) in imel nekajktat bronhiolitis… tako ima sedaj redno terapijo do pregleda pri pulmologu. Celo poletje je bilo super, ker ni bilo viroz, bil je tudi veliko na “pocitnicah” .. sedaj smo spet v vrtcu, dobil ze 2x blago virozo… danes pa sem po 3 mesecih slisala tudi nezne piske med dihanjem in takoj dala Ventolin in ostalo… grozno me skrbi, da bo letos imel spet toliko tezav.. je pac bolj obcutljiv na pljuckih. Strah me je, da bo astmatik.

Ne zelim dolgoveziti,…. Omenila bi tudi, da takoj pomoslim na najslabse stvari… take, grozne. Spet berem po netu, chat GPT,.. razmisljam samo o tem, medtem ko je on cisti zadovoljen, vesel, razigran,… ga jaz v sebi vidim kako je bogi. Gledam sosedove otroke, vsi bp, pol toliko ne zbolijo, so starejsi, je res, a vseeno… primerjam. Nocem, a to delam.

In se ena stvar. Pocutim se slabo, ko otrok ne gre v vrtec, ko zboli, ko preventivno ostane doma. Ne razumem, kako lahko tako razmisljam. A obcutek imam, da veliko zamudi, da je zato v oceh drugih manjvreden… ko kdo rece “a je spet bolan” .. ja spet je bolan. To mi vzbudi zalost, sram… nebi smelo vem.

Verjetno je ze cas, da spet zacnem s psihoterapijo.