FORUM Nebojse.si

Ne vem niti kje bi začela, ker več ne vem kaj je čemu razlog in kaj posledica. Gre pa nekako takole.

Že več let se spopadam z OKM, vendar nikoli nisem zbrala poguma, da bi obiskala psihiatra. Poleg tega so bile moje misli pogosto t.i. 'pure O' in sem težave pravzaprav uspešno skrivala. Navzven sem delovala zabavna, pametna in družabna. Čeprav so me te misli močno motile, sem jih nekako uspela obvladovati in nikoli nisem zabredla še v depresijo. Letos pa se mi je zgodilo več stvari - ki so me nekako spravile v kot. Razhod s partnerjem, stresna služba in na koncu še izguba te (neuspešno opravljena poskusna doba). Slednja me še toliko bolj teži, ker ne vem, ali nisem sama kriva, za vse, kar se je zgodilo. In sicer so se mi v službi začeli pojavljati panični napadi oziroma zelo močni občutki anksioznosti - nesposobnosti, neprave želje po službi, napake.

Zgornji problem je dosegel nov vrh, ko se mi je pojavil občutek, da zaradi anksioznosti ne bom sposobna kontrolirati urina, tako, da imam sedaj konstantni strah pred izgubo nadzora le-tega.Zdi se mi, da sem ostala popolnoma sama in ujeta v sebe, v prihodnost, v to okolje  - vse kar potrebujem pa je pravzaprav na dosegu roke. Najhuje je, da pravzaprav vem, da uživam v poklicu, ki sem si ga izbrala in sem bila (do zdaj) v njem tudi uspešna, imam dobre prijatelje, starše, znam navezovati stike. Pot v službo (dokler še traja) pa je tako postala pravo mučenje, druženje s prijatelji pa prav tako. Je bilo mogoče preveč vsega za eno leto? Je konstantni stres povzročil to novo obsesijo?

Naročila sem se pri psihiatru, vendar še vedno nisem prišla na vrsto :(. Mene pa vsak dan bolj teži, čeprav se trudim držati vedensko-kognjetivne metode (ki mi je v preteklosti pomagala) in sem do zdaj še vedno uspešno prikorakala do službe in na avtobus, vendar me jutranja panika ne spusti zjutraj še vsaj uro in me zvečer ustrahuje pred naslednjim dnem. Poleg tega se mi z vsakim dnevom proti koncu službe veča v smislu: skoraj mi je uspelo, sedaj bom pa zadnji dan zgubila nadzor (kateri sledi večna sramota in pomilovanje drugih ter nujna sprememba prebivališča in poklica - če karikiram, ampak strah je približno na tej ravni, če ne višji).

Lep pozdrav vsem

Pozdravljena Želja,

Poskusi ohraniti mirno kri, kljub vsem neprijetnim občutkom, ki jih doživljaš. Prav gotovo na vse tvoje počutje vplivajo dogodki, ki si jih navedla v svojem postu. Kot že veš iz dosedanjih izkušnj se ne bo nič zgodilo, ne bo ti popustil mehur ali se ti zgodila kakšna druga nerodnost. To je samo tvoj strah, ki se kaže na tak način.
Že večkrat sem citirala pokojno avstr. psihiatrinjo dr. Claire Weekes, ki v knjigi Kako ohranimo zdrave živce, daje uporabne nasvete za čas, kos nas prevzemata tesnoba, panika...

V enem od nasvetov, da se moramo najprej soočiti s svojimi problemi. Tako pravi naj si ob paniki, tesnobi predočimo vse fizične, čustvene in miselne reakcije, ki jih takrat doživljamo. Npr. naj vzamemo list papirja in si napišemo vse fizične občutke - tresenje, tiščanje, glavobol, trzanje, bolečine v mišicah....vse kar doživljamo po posameznih organih, kje v telesu jih občutimo in kako, ravno tako naj si napišemo naše čustvene reakcije in misli, ki se nam ob tem porajajo. Ko bomo dali to skozi, bomo največkrat ugotovili, da je v nas veliko strahu zaradi samega strahu, ne pa zaradi nekega zunanjega vzroka.

Potem pa, ko se soočimo s tem svojim strahom, sprejmimo še drugo odločitev - sprejmemo strah, ne bojimo se ga več, naj bo le tu, preučili smo ga, in ugotovili bomo, da nič več tako strašen, kot se nam je zdel še malo prej.

V naslednji fazi si dovolimo, da gremo skozi vsa ta doživljanja, kot bi plavali, lahko si to tudi kar predstavljamo, kako smo tu zdaj in kako se pomikamo naprej, strah, tesnoba, panika ostajata "zunaj" nas...Torej tako nekako kot tudi že delaš - družiš se s prijatelji, družino, greš na avtobus, v službo...in puščaš strah zunaj sebe...le da si sedaj že spoznala vse simptone in jih sprejela in jim dovolila, da so tu (ko se ti pojavi strah, da se boš polulala npr. pomisliš - ok mehurček moj, opozoril si me nase, hvala, vem da si prazen, in da je to lažni alarm, da je na delu moj okm....oz. kaj podobnega in temu ne namenjaš več pozornosti).

In v zadnji fazi pustimo času čas. Počasi bo izzvenelo, sedaj ko vemo, kako to deluje, ko naša bojazen nima več tako velikih oči, bo tudi počasi panika in vsa navlaka zraven, popustila.

Seveda ne gre tako zlahka kot je napisano, pomaga pa. Pomaga že to, da vztrajamo, da ne popustimo strahu in se skrijemo v kakšen kot...
 Prav je tudi, da si se odločila za obisk psihiatra. Se boš v miru pogovorila z nekom, ki ti bo prisluhnil. Prav tako bosta ugotovila, če bi bilo smiselno, da poskusiš s kakšnimi zdravili ali pa zmoreš tudi brez. V tem primeru bi bila primerna kakšna psihoterapija.

Drži se, verjamem da ti bo uspelo.