FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!
Ne vem, kje naj začnem. Vse se je začelo pred dvema letoma s strahom, da bom ostala sama. Bila sem zelo tesnobna in brev volje. Nato je huda tesnoba izginila ter se me polastila blažja depresija. Medtem sem sama poskušila krmariti in se izkopati, a mi ni uspelo. Naenkrat se me je začel otevati strah in sledil je hujši panični napad. Potem je minil kakšen teden naa kar pa je sledila huda tesnoba straj pred strahom in še nekaj paničnih napadov. Počutim se grozno, skozi mi nabija srce, sem tesnobna mi gre na jok, nimam energije, bojim se bat biti sama v prostoru, ker me je strah ponovnega napada. Sem kot zombi in znes sem bila tudi na urgenci v zdr domu, kjer sem dobila ad, a sem bila tako zmedena,da sem.kljub napisanemu cipralexu, ki mi je  pomagal leta 2009, rekla v z in medi, da mi ni ter jo prepričevala za paroxat.Kot paničarja pa me zdaj skrbi ali je to ok in mi bo tudi ta omili fil simptome. Vza Skoz na netu gledam in berem vse simptome, ceprav vem, da nisem fizicno bolana in tudi ponavadi, sem.se iz panike zvlekla sama, ko sem nehala brati vso sranje. Vsak nasver bo dobrodošel, ker malo jem in spim, paroxat vzamem zvecer in me uspava, a cez dan sem vseeno tesnobna, brez moci in cakam.konec. Vprasujem se ce bom prezivela ali bo kdaj bolje, gre mi na jok in sem kot zombi.

Pozdravljena,

najprej - bo boljše!  :) le verjeti moraš vase in znat obvladati situacijo. Če prav razumem si sedaj na AD-jih? No stem ti neznam dovolj pomagati, ker jih sama ne jem. H sreči se mi uspeva lepo (včasih slabše) prebijat skozi. Sem imela (imam še, vendar v manjši obliki) iste težave kot ti. Po hujšem paničnem napadu so sledili strahovi za strahovi. Strah me je bilo tega, onega .... Nisem bila sproščena, nisem spala, skozi mi je nabijalo srce, občutki, da me bo infarkt ali kaj drugega... namišljene bolezni. V 2 letih in pol, kolikor sedaj traja vse skupaj, sem bila 1x na urgenci - ob prvem napadu.

Sama sem sebi pomagala tako, da sem se o tem čimveč pogovarjala z osebo, ki ji najbolj zaupam, začela pisati dnevnik, slabe in dobre misli, preusmerjat misli (nekaj malega KVT), sproščanje, barvanje mandal... in moram reči, da sem po večini kar dobro - no seveda pridejo dnevi, ko sem pa spet na tleh, ampak se nekako poberem  ;D veliko pomagajo tudi ostali dejavniki. Meni npr pomaga, da dosegam dobre rezultate na faxu - stem, ko naredim izpit se počutim nekako bolj močno, pozitivno, prevladajo dobra čustva in na strahove nekako pozabim. Najti si moraš hobij oz nekaj kar te veseli, pri čemer lahko dosežeš neke rezultate, ki te bodo naredili optimistično. Seveda pa nesmeš čez dan samo sedeti in gledati u luft, da se bo kaj spremenilo, ali še huje - brskati po netu, kjer dobiš take simptome, po katerih bi moral biti že 100x mrtev  :sesmejem: (ja tudi sama imam to težavo, da vedno, ko je kaj narobe brskam in brskam.. nato ugotovim, da moram izbrskat svoje misli in me mine). >>> zapolni si dan. Pojdi v trgovino, pojdi na obisk, klepet s prijatelji, barvaj, riši, pospravljaj.. zamoti misli. Najhuje je samo sedeti in razmišljati o stvareh, ki te mučijo. Jaz pravim, da moja anxa ni bolezen, je obdobje v življenju, ki mi dela miljon preglavic, hkrati me pa uči tudi druge plati življenja. Ni popolno, ni pa tudi porazno slabo. Seveda pa je odvisno od tega, kako hudo motnjo maš. Če je zelo huda potem povsem podpiram psihiatre, ADje, psihoterapije... veliko pa lahko narediš tudi sama!  8)

Srečno!