FORUM Nebojse.si

Saj ne vem kako naj začnem.... Ja, najbrž pri pozdravu. Pozdravljeni vsi skupaj! Sem čisto nova na forumu in nisem nova pri anksioznosti in paniki. Trenutno preživljam drugo epizodo po 5 letih stanja kot v pocukranem ameriškem filmu ;)... Berem vas pa že dolgo, včasih me pomirite, včasih bi vas pa kar zlasala;)-malo šale o tem,  ko kdo napiše kaj kar mi ni všeč ali pa je preveč realno in mi še poveča strah. No pa da vas samo ne berem in da pokažem, da sem tudi pismena ;), je tu še moja zgodba.

Po prvem porodu sem se prvič srečala s paničnimi napadi, anksioznostjo. Bili so novi občutki, ki jih nisem bila vajena in so me popeljali v pravo grozljivko... Majhen otrok, mati pa panika na dveh nogah. Omotice, težko dihanje, občutek nerealnosti in izgube nadzora, ter grozne misli da se mi bo zmešalo in bom kaj naredila otroku, čeprav na to nisem nikoli pomislila. Strah, da mi bo padel iz rok, da bom padla skupaj, ko bom z njim na pregledu.....in še marsikaj. Ker sem po naravi raziskovalka sem hitro vedela zakaj gre. Zgolj zaradi lastnega miru sem opravila tudi samoplačniški pregled ščitnice in ekg. Po 6 tednih sem do svojega zdravnika prišla že z diagnozo s katero se je samo še strinjal in kasneje tudi psihiater. Začela sem z jemanjem asentre in po treh mesecih spet normalno zaživela. Zdaj je na vrsti pocukran ameriški film ;). Asentro sem jemala dve leti, ko sem prenehala nisem imela težav. Nato sem še enkrat zanosila. Včasih se je pojavil strah, da se bo zgodba ponovila, vendar se na to nisem kaj dosti ozirala. Po porodu je bilo vse super. Bila sem samozavestna in panika se ni ponovila. Ker mi je tako dobro šlo, sva se z možem odločila še za enega otroka. Vedno sva sanjala o treh. Nosečnost je bila težka, krvavitve, krči, čudne napovedi in nato porod v 34tednu, daljše bivanje v bolnici....  Spet se je pojavila tesnoba, že v porodnišnici nisem skoraj nič spala, grozljivka se je vrnila... Po prihodu domov se je tesnoba samo še sprevrgla v panične napade, vse še huje. Občutek da ne bom sposobna skrbet za tri otroke me je ohromil in dosegel vrhunec,  ko je mož končal z očetovskim dopustom. Sama s tremi otroki,  jaz pa kot panika na dveh nogah (razbijanje srca, težko dihanje, tesnoba, mehke noge in občutek da bom padla skupaj). Sedaj že 6tednov ponovno jemljem asentro. Ko sem mislila, da prvič ne bi moglo biti hujše na začetku jemanja sem se pošteno uštela. Zdaj je bil pravi pekel in še vedno traja ampak se ne dam. Slabosti in posledično hujšanje, tresavica, tesnoba ki ti ohromi trup in panični napadi v taki obliki da sem resnično mislila da ne bom nikoli več "normalna". Ekrat je bilo tako hudo da sem klicala v polje. Predpisali so mi pomirjevala ampak nisem vzela nobenega ker se bojim odvisnosti in otopelosti. Najhuje od vsega je bilo pa to da so mi šli na živce moji otroci, nič krivi, tako zelo nič krivi, jaz sem jih "spravila" na ta svet zdaj pa morajo gledati mamo zombi ;).. Po treh tednih se je pojavilo nekaj žarkov sonca, vsaj dobila sem občutek da imam ponovno nadzor nad možgani in ne kemija. Panika se je zmanjšala v petem tednu. Tesnoba pa zaenkrat še ostaja...to je sedaj na meni. Treba bo začet na novo postavljati sistem. Hodim na psihoterapijo, poizkušam delat predvsem na značaju. Sem izredno nepotrpežljiva, vse hočem takoj in si enostavno naložim preveč. Sem perfekcionist, ki hoče imeti vse pod kontrolo. Trenutno je pa najhujši strah pred strahom, drugače se ne znam izraziti in to mi povzroča tesnobo. Strah me je tudi, da bom zaradi strahu slaba mati, čeprav vem, da sem sposobna. Strah me je slabih občutkov, ki me pripeljejo do tega, da se fizično slabo počutim in slabo funkcioniram. Si pa vsak dan govorim da bo danes vse ok in, da sem vesela, da sem preživela prejšnji dan. Je pa tesnoba najhujša zvečer, ko se vse umiri in ostanem sama sabo. Tukaj se začne začaran krog strah pred strahom. Zanima me kako je vam uspelo ta krog prekinit, kako začneš sam sebi verjet da ni razloga za strah čeprav si to ves čas govorim. ? Trenutno sem na 87, 5mg asentre ker počasi povečujem ker me vsako povišanje zelo zadane s stranskimi učinki. Jemljem pa razdeljeno v dva odmerka zj.50, zv.37.5mg po priporočilu psihiatra zaradi stranskih učinkov. Menda je važen odmerek v 24urah, kasneje ko se telo navadi bom jemala 1x na dan. V dveh tednih bom na 100mg. No kdor bo prebral tale moj prispevek bo sigurno mislil, da je po dolgem času prebral roman tako dolgovezim ;)... Saj življenje je še vedno lepo...danes sem ugotovila, ko sem hranila najmlajšo hkrati sem z nogo  ta večjemu štimala risanko na dvd in gledala kje pleza ta srednja, da imam različni nogavici in da sem si najbrž pozabila umit zobe...pa sem pomislila kako je bilo 6let nazaj, ko malih škratov še ni bilo. Res da sem imela ujemajoče nogavice in umite zobe ampak nisem bila še nikoli tako srečna kot zdaj. Lahko bi rekla da sem srečno panična ali še bolje panično srečna ;)....je pač moralo tako biti in sem trdno odločena da je to moja zadnja epizoda. Zdaj pa samo še borba do zmage in pocukrani filmi do konca svojih dni :). Hvala že v naprej za kakšno diskusijo. Lep dan vsem. Grem še mal pogledat moje tri speče falote, čeprav si brez slabe vesti priznam, da mi paše malo miru, ko kuham kosilo in pišem roman ;)

Zdravo!
Meni je bilo tako lepo prebrati tvoje sporočilo. Je veliko hudega, ampak imaš tisti žarek v sebi - upanja, pozitivnosti, veselja. In tvoja ljubezen do otrok - sem jo kar preko sporočila začutila. ;D

Jaz osebno še nimam otrok, ampak me pa tudi že kdaj stisne, da ne bom dovolj sposobna, da bi imela otroka (čeprav si ga čedalje bolj želim), da ne bom znala ravnati z njim itd. Ti pa si mi dokazala, da se vse da! :)


Kako lepo in resnično!
Vse dobro še naprej  :rozicodam:

Hoj ;D
Te popolnoma razumem in z veseljem sem prebrala tvoj roman. In trije otročki niso mali kašelj. Upam da si vzameš tudi čas zase in da imaš nekoga da ti pomaga. Sama sem rodila 3 otroka in dobila 2 ponovitev in vem kako je težko..čeprav so bile punce že malo starejše...in samostojne..tko da pogumno naprej..
Veš da bo kmalu bolje. Vendar nas anksioznost tudi uči da nekaj delamo narobe. Se pravi pozabljamo nase. Hodiš tudi na kakšno terapijo?
Želim ti vse najbolje in javi se še kaj ☺.

Aha še to.  Ista zgodba..da mi bo otrok padel in ali mu bom kaj naredila...itd..ja te vsiljive misli so najhuje..ampak zdaj vem da niti približno ne držijo..verjemi..sami nasmej se jim in jim reci..zaupam si..ne se jih ustrašit in jim verjeti.. ker niso vredne..

Se strinjam z Simonchy. Vidi se tvoja vztrajnost in upanje. Verjamem da ti bo uspelo, tako da nikoli ne obupaj :rozicodam:

Hvala vsem za lepe besede. Simonchy jaz sem imela slabo izkušnjo po prvem porodu pa imam vseeno zdaj tri. To ni ovira,lahko da bo vse super, včasih hormoni poskrbijo, da se stanje popravi, včasih gre v drugo stran ob podpori se vse zmore. Pa še zamotiš se, čeprav je velikokrat težko, sploh ko zbolijo in mi anksiozni vidimo marsikaj kar ni. Nas pa življenje uči in dobivamo tršo kožo. Hondael hodim na KVT, je pa res anksioznost opozorilo. Jaz bi rada vse naenkrat, zrihtano hišo, okolico...vse naenkrat pa ne gre, sploh zaradi financ in potem me vse to iztiri. Mož dela dve službi, premalo se sprostimo, vse je 100/uro in nekje te mora zabremzat. Drugače so mi pa na začetku pomagali starši kolikor so le lahko. Zdaj imam pa itak v planu, da ko tamala malo zraste, bo en dan v tednu kakšno uro samo moj ali pa bova počela kaj z možem. Čas bi bil že za kakšen zmenek ;). Cvetlica hvala za lepe besede!

Pozdravljena Lavanda  ;D ;D
lepo da si se nam pridružila, je lažje, če je človek med "svojimi" ljudmi, ki doživljamo isto in razumemo vsako tvojo besedo. Jaz se sicer borim brez AD-jev in mi gre na bolje zaenkrat, je pa za mano 6 mesecev pekla. Hodim na KVT in bolj delam na sebi (vodeno sproščanje, sprehodi, se poskušam čimbolj razbremenjevat (kolikor se da pri družini in dveh službah), se čimmanj živcirat...). No in počasi, ampak res počasi je nekje od februarja malo bolje. Oz. vsak dan je malo bolje, no pridejo še nihanja, predvsem zvečer mi je najslabše (kakor tebi), verjetno se preveč umirim in preveč razmišljam zato potem poslabšanje. Imam krasnega moža, ki me podpira v vsem tem od samega začetka in to mi ogromno pomeni, voljo imam zelo veliko in se levje borim. Upam, da bom spet zaživela normalno življenje. Ravno danes sem bila na pregledu k psihiatru in mi je rekel, da sedaj sem pa bogatejša za eno izkušnjo več v življenju. Sem se mu začela smejat in rekla, da hvala lepa za tako izkušnjo  :o :o .
Vse lepo ti želim, ostani tako pozitivna kakor si, to ti bo dalo vso moč v borbi z anksioznostjo. Piši še kaj, je lepo brati romane  :sesmejem: .

Skylost hvala za spodbudo in svojo zgodbo. Ja življenje je ena sama borba. Včasih pomislim da je bilo življenje brez anksioznosti res dolgočasno :)... Toliko kot se zdaj ukvarjam sama s sabo se nisem prej 30let, malo heca. Čakam trenutke, ko bo življenje spet naravno, ko bo dihanje naravno in ko ne bo vsaka misel povzročila 120pulza. Poizkušam čim dlje vzdževati obdobja, ko me skoraj nič ne matra in si govorim, da bo vse ok in kako je lepo če se ne sekiram. Pišem dnevnik misli ampak se jih največkrat sploh ne zavedam, zato še raziskujem kaj me najbolj straši. Za mano je sicer nekaj zelo tesnobnih dni ampak je tudi tole moreče vreme krivo. Nobene prave svetlobe, kar meni se poslabša zadeve. Je pa tudi res da sem prešla na 100mg asentre in so se tesnobe malo okrepile, bo minilo čez teden dva. Občudujem pa vse, ki se borite brez zdravil. Meni je že misel, da imam eno podporo v tableti pomagala pa tudi če bi mi nevede predpisali navaden natren ;). Ko mi je najhujše striskam otroke, plešem z njimi, gremo ven...včasih mine, včasih ne, se pa da živeti. Poiskušam se zamotit kolikor se da. Tako pospravljeno še nismo imeli ;). So pa večeri hudi, ko zmanka opravil, ostane mi pa samo dialog z mojimi strahci ;)...jih mečem sicer ven ampak ne vem s katero borilno veščino bom uspešna ;), jih je pa vsakič manj, tako, da jih bom počasi premagala. Borim se za dan ko bom že zjutraj zadihala s polnimi pljuči in zvečer zaspala z lahkotno mislijo na naslednji dan. No pa sem odkrila še svojo filozofsko stran ;)   lep dan vsem :)

lavanda zdravo da ti povem da si močna da vzdržiš vse te pritiske anksioznosti in pa tri otročke tudi jaz imam težave z anksioznostjo in imam tudi take misli da če bi človek vedel kaj si mislim bi me takoj poslal v polje je pa sedaj po mesecu in pol že malo bolje se mi zdi da te misli že nekako pojenjajo in tudi strah že malo pojenja je pa res da da so bili prvi tedni zelo zelo hudi.se mi pa zdi da me te trapaste misli zajamejo zjutraj in čez dan v službi nekako pojenjajo zvečer se mi pa zdi da se nekako umirim je pa res da so tresavice še prisotne in pa apetit je tako,tako. je pa tako pri teh strašnih mislih kot je bilo meni razloženo pri psihoterapevtu da smo nekje v preteklosti tlačili jezo in da je potrebno to nekako sčistiti zato se pa v nas pojavlja ta tesnoba ki nas hromi. mi je pa psihoterapevtka razložila tudi to da te misli in strah sčasoma tudi oslabi in izgine samo treba je potrpeti in si dati čas pravi da je najboljše zdravilo čas. So pa tudi pri meni še nihanja tako da na momente izgubim vso voljo in potem se mi čez čas zopet vrne tisti pravi moj jaz. Je pa tudi tako kot sem se pogovarjal z drugimi ki so te krize dajali čez da pri psihoterapevtu odkrivaš razloge za te strahove in pa da te nekje po tej poti pripravi na prihodnost kako se izogniti tem strahovom in mislim. Tako da je po večini vse na nas.Nič lavanda drži se in se beremo.

Dusi hvala za svojo izkušnjo in nasvete. Je težko ampak nikoli tako, da bi bila čisto brez upanja. Čas bo tudi naredil svoje in vem da se nič ne da prehiteti. Ker bi bila pa v prvi vrsti rada mamica in da moje težave ne bi vplivale na otroke, je strah še večji. Me pa včasih jezi da se moraš prav vsak dan trudit da spelješ dan. Samo to zavidam ljudem ki nimajo težav. Včasih opazujem moža, ki zaspi takoj še preden do konca reče lahko noč in si prav želim malo njegove "brezskrbnosti". Saj bo. Tudi jaz bom enkrat zaspala kot hrček ;).. .lep dan.

Lavanda boš boš zaspala kot hrček sam treba ja dati ta proces skozi je pa zoprno boš videla da bo sčasoma bolje sam potrpeti je treba.zamoti se z malcki vem pa da je težko ampak vedi da ti bo boljše.lep dan se naprej.

Hej. Vem da je ze dolgo teg, ampak se kera sooca s podobnim?

jaz  :seznojim:

Si po porodu?

jap, 3 tedne po porodu

Jaz pa 2 tedna. Kak se pa spopadas s tem? Imas samo enega otroka?

ja samo enega, ker ne dojim sem danes zacela s antidepresivi, ki sem jih jemala pred nosecnostjo. Tako da, mi poleg vsega zacenjajo se stranski ucinki - vec negativnih misli, ne morem jest, tezave s spanjem. Hudo mi je da ima otrok taksno mamo ki je stalno v nekem krcu, nisem se sposobna ukvarjati s tem da bi rajsi otroku dajala kaksna pozitivna custva  :'(
Vse to me spominja na mojo mamo, ki je prav tako bila stalno v nekem perimisticnem razpolozenju in v skrbeh... Zelela bi prekiniti ta krog, da bi mi otrok imel lepse otrostvo. pa vendar ne morem in ze sama misel na to mi povzroca se vecji stres. Trenutno ne vidim neke svetle tocke na obzorju  :jok: