FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!Imam tezavo oz.stisko.Od vedno imam prisoten strah pred raznoraznimi boleznimi,sedaj je pa se okrepljen.Namrec trenutno me je strah multiple.Leta 2010 sem bila na mri,kjer je bilo vse ok,seveda sem dobila domov izvid in vtipkala v google,sledila je huda tesnoba,in nikakor nisem mogla verjeti nevrologom,da je vse ok..jemala sem cipralex in glavoboli so prenehali..zadnje zase pa ga jemljem neredno,kak dan ja,kak dan ne..glavoboli so prisotni,sicer ne tako pogosti,ampak mi trzajo misice,sem utrujena,tako da sem nekaj casa imela strah pred tumorjem,sedaj pa pred multiplo.Ko sem bila pa na magnetni za glavo,sem pa bila gotova,tesnobna,ze obisk nevrologa mi predatavlja tesnobo,sploh pa ko me zacne boleti glava,se zacnem tresti,odvajam veckrat vodo in blato,...skratka bojim se,da bi bil tako mocan glavobol,da bi morala v bolnico po injekcijo,in da bi ob ponovnem slikanju ugotovili nevem kaj.Najslabse kar sem naredila je bilo,da sem klicala radiologa in ga vprasala po izvidih,rekel je da niso povsem normalni....in da mora pregledati izvid nevrolog..mene je zagrabila panika,izvide so pogledali trije nevrologi in rekli,da je vse ok,zatem je radiolog je rekel da ni vedel da sem tak panik,in da vse skupaj ni nic na izvidu...seveda se spet poglabljam v izvide,so podobnosti kot pri bolnikih z multiplo,v meni pa spet narasca huda tesnoba..nevem a vse povzroca panika,skratka strah me je...

lej samo tolko napišem..bila si na mr in nimaš MS..jaz imam ms pa sem lih tako še živ..tako da... :rozicodam: :onaposlusa:

Glava te verjetno boli tudi zato, ker je antidepresive potrebno jemati vsak dan. Če ga kak dan izpustiš, kak dan vzameš, pa kak dan spet izpustiš, lahko pride do odtegnitvenih simptomov, med njimi so tudi glavobol, povečana tesnoba, driska, na splošno poslabšanje stanja. Antidepresivi niso  kot pomirjevala, ki jih jemlješ po potrebi, ampak so zdravilo, ki naj bi bolj ali manj konstantno vdrževalo določeno stanje v telesu. Jemlji ga vsak dan ob isti uri, opazuj počutje. Verjemi, da nevrologi vedo več kot ti, sploh če so ti to povedali, ne le eden, ampak trije. :)

Hvala lepa za odgovore ter nasvete,to mi dosti pomeni.

Vidim,da nisem edina s to tezavo,namrec strah pred boleznimi,sem bila prepricana da nekaj raste v glavi,sedaj pa,glede na to pa imam cuden obcutek v roki ali nogi,da me boli,sem se zacela bati multiple.Skratka najhuje je,ko me zacne boleti glava,tezko diham,dobim hud napad tesnobe,saj pricakujem najslabse.Vsaka lepa beseda je dobrodosla,se enkrat hvala.Lp

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,18995.0.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,15499.0.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,6758.0.html

Hvala lepa za odgovore.Naj povem,da se skozi opazujem,imam nenavaden obcutek v nogi,seveda pomislim takoj na MS.Sama sem bila na mr leta 2010,pa nevem ali je smiselno spet ponoviti preiskavo,saj je bilo vse ok prej.Skratka,tesnoba me muci,sploh pa ponovni obisk nevrologa,zares mi prestavlja hudo tesnobo vse skupaj.Vedno pomislim na najslabse.Jemljem1cipralex na dan,jemala sem ga neredno,sedaj se trudim da bi ga vzela vsak dan ob isti uri.Ne razlikujem vec,ali so moji simptomi psihicne ali fizicne narave...strah me je najhujsega.Se opravicujem za moj zmeden post,lp vsem

Po mojih izkusnjah so taki strahovi in osredotocenost na telo/zdravje, vedno izraz tesnobe na nekem drugem podrocju. Navadno na tistem, s katerim se ne zelimo soociti. Vsaj pri meni je bilo tako (odnosi, sluzba, zivljenjske odlocitve). Potem pa mislim, da pademo v eno stanje, ko postanemo izjemno in izredno obcutljivi na obcutke v telesu. Teh je pa vedno cel kup. Vedno. Samo da se vecinoma sploh ne zmenimo zanje, jih ne opazimo, ko smo pa v tem ultra-obcutljivem stanju pa lahko postanemo skoraj obsedeni z enim ali vec njimi.
Moj nacin, da sem nekako prekinila te moje obsesije, je bil, da sem s svojimi "kaj pa ce" strahovi sla do konca. V veliki vecini primerov se izkaze, da so tudi najbolj crni scenariji cisto obvladljivi. Zgoraj ti je nekdo napisal, da ima MS in zivi.
Drugi korak je sprejet tveganje. Glede na to, da po vseh testih sodec MS nimas, pac tvegas, zavestno tvegas, da verjames zdravnikom in da zivis, kot da ga nimas.

Jaz te razumem. :)

Sem tudi neke vrste hipohonder, večinoma moje negativne misli uživajo, če mi na pamet pride misel, da je s srcem kaj narobe. Dokler nisem doživela prvega paničnega napade si nisem nikoli belila glave stem kolikšen je moj pulz, normalno nisem ga ne čutila ne nič, vse je bilo normalno. No od takrat pa je moj največji probelm pri anxi ta, da me je (skoraj vedno) strah, da je s srcem kaj narobe, pa mi je zdravnik rekel, da je srce OK. Mene še vedno skrbi sploh, ko sem panična in imam pospešen pulz.

Na pulz sem zelo pozorna, opazim še najmanjšo spremembo, tudi ko grem spat, ga včasih kar čutim, pa je normalno hiter, pa še vedno me skrbi.... Nekako je ta strah tako zasidran v meni, da več nevem kaj naj. Včasih je boljše in razumno razmišljam, da je to anxa, včasih pa sem spet vsa panična z ''kaj če'' mislimi.

Zgleda se moramo sprejeti takšne kot smo. :kiselnasmeh:

Anchi in Regina,hvala,strinjam se z obema ter se zahvaljujem za lepe besede.

Nekako se najdem v vajinih postih.Res je,clovek je v tem stanju pozoren na vsak simptom oz dogajanje v telesu.Tezko mi je,ker ne razlikujem,ali pretiravam ali je res kaj fizicnega.Namrec nekako tako potekajo moje misli:Sigurno je vse ok s tabo..si bila leta2010 na mri,je bilo ok.takoj zatem pa se vsiljiva misel:ampak kaj pa ce kaj na stvari..ze 5let je od mri..kaj ce...tabstrah me hromi.stara sem 30let,delam v izobrazevalni ustanovi,trenutno z majhnimi otroki,in je tudi dosti fizicno delo,mogoce me tudi zato bolijo roke pa noge...oz tej cudni obcutki..sicer me pa veseli moj poklic.Imam super partnerja,skratka nimam nekih hudih tezav,in vsakic,ko je v mojem zivljenju vse ok,se mi prikrade misel,da ce se bo kaj zgodilo,v smislu da si ne zasluzim trajne srece,da prej ali slej se bo vse pokvarilo..in tega se bojim.

Ena od motenj, za katero terapevt meni, da je posledica premajhnega dotoka pozitivne pozornosti, je hipohondrija. Motnja, ko je človek prepričan, da je z njim telesno nekaj narobe, da je bolan, a mu bolezni zdravniki ne odkrijejo.

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1309&Itemid=2

Hvala vsem za odziv.Vsaka beseda mi pomaga.Nevem,zakaj vsako bolecino dojemam kot nevarno.Ne razlikujem,ali so to vsiljive misli,fobija,ali hipohondrija..

Vesna, danes mene vse nekaj špika... in ja, za vse mislim, da je nevarno samo probam nekako odmislit oz razmislit ali sem kaj takega prejšnje dni počela in me zato špika...  :kiselnasmeh:

Vceraj sem bila v redu fizicno,danes me boli malo glava..me ni bolela ze par dni.Komaj cakam da mine...spet se me loteva strah.Sem na dopustu,v savnah in bazenih,in spet me ta glava zeza.sicer ni huda bolecina,ampak moteca...v desni senci.Ponavadi me pa boli v levi senci..saj nisem edina s temi problemi,glavobol?

Zdravo,

Tudi sam sem paničar glede bolezni, malo da je meni kaj ampak v večini me pa ves čas skrbi za zdravje mame. Zelo zoprna zadeva res. Ne najdem neke poti ven, ker moram priznati, da delam preveč kompulzij. Mogoče je čas da se malo bolj potrudim.

Mene pa za očetovo zdravje, pa je ubistvu čisto OK, pač v redu za 60.leta. Odkar ne živim več pri starših je boljše, saj ga ne morem skozi nadzorovat, gledat kje je, kdaj pride,... še vedno pa zganjam paniko, če ga pokličem pa se mi ne oglasi. Ko sem bila doma, pa mi je bil včasih prav to cilj, poskrbeti, da je vse OK. Zapleteno vse skupaj.

Onix, ti si izjemen borec in pozitiven. kljub količini težav, ki ti jih prinaša tvoj okm si vedno konstruktiven - vidiš in najdeš rešitve.

Ko boš v življenju zaživel in postal neodvisen, te bbo najbrž manj skrbelo.

no z mano je pa v tem času drugače. vidim, da  moj oče precej peša. ima voljo, s telesom pa cel kup težav. skušam preživeti več časa v njegovi družbi, ga  večkrat pokličem, res ga imam rada in sem hvaležna zanj. ampak imam nekaj slabših občutkov tu o temm, kako pa kaj bo z njim. dejansko huodi na preglede v tem času. daj Bog, da nam še traja.

maja

Lepo,da razumete,kaksne obcutke imam,ter mi zaupate svoje izkusnje o tej "tezavi".Danes imam osebno zdravnico,glede tega mojega strahu,oz glede teh obcutkiv v nogah,danes se mi npr dogaja da se mi najezi koza na nogah..pred kratkim sem bila se ok,moja psih.je rekla,da lahko opustim pocasi cipralex,sedaj pa ga jemljem redno ,brez pozabljanja,in moram reci da je boljse,sicer je strah se prisoten,ampak ne tako kot par dni nazaj.Danes sem tesnobna,ker grem k os.zdravnici,prosila jo bom za napotnico za psihoterapevta,ker ocitno samo tablete niso dovolj.Bojim se napotitve na preiskave-nevrolog,itd...5let nazaj,ko sem bila pri nevr.,magnetna,itd..je bilo izredno tezko zame,polnonstrahu,joka...takrat mi je nevrolog predpisal cipralex,in kar naenkrat nisem imela vec tezav...do sedaj..sicer jih ze dalj casa jemljem neredno,sigurno kaksno leto in pol,2..par dni ja,pa ne..odvisno od pocutja.Vem,da to ni uredu,sicer do sedaj nisem imela stranskih ucinkov,do poletja...ko sem imela glavobole,tesnobe...pa obcasno nocno potenje...

To kar naštevaš so vsi znaki anxe. Tudi jaz imam občasno čudne občutke v levi nogi in takoj pomislim na trombozo, ki je lahko usodna... ampak, ker se to dolaja že toliko časa in se je ta občutek pojavil v času anxe, je to lahko samo psiha... Glavoboli, potenje, tresenje, mravljinčenje, nespečnost, špikanje tu, špikanje tam, slabost,... vse to je anxa - če je organsko seveda izključeno.

Zdaj grem do osebne zdravnice,itak me grabi panika,pa tesnoba v prsih,zdaj pa se glava malo...upam da bo vse ok.

Vesna, tudi jaz se ubadam s temi stvarmi poleg drugega.Komot mi piši na zs!

Pozdravljeni,spet jaz,spet v hujsi obliki.Ze 3dni me po malo boli glava,vceraj sem opazila,da sem malo raztresena oz pozabljiva.Takoj sem seveda pomislila na najhujse.V sluzbi sem nekako zdrzala,doma me je pa grabila tesnoba.

Nekako sem zaspala,zbudila sem se pa kot v nocni mori,omoticna,za omotico je sledil hud panicni napad,ker sem si mislila evo to je to-nato je sledila tresavica...in zares tezek strah.Kot sem ze omenila,sem imela te tezave in sem bila pri nevrologu,tudi na mr leta 2010.Bojim se,kaj ce se kaj dogaja v glavi,pa jaz ne vem?
Stvar je v temu,ker ne razumem kdaj se je smiselno sekirati za zdravje oz kdaj je potrebno k dr,in kdaj je vse samo psiha...skratka danes je najtezja noc zame,ze dolgo ne tako.Sem se odlocila,da bom danes doma in grem k osebni dr.Se vedno se bojim,panicno bojim,in mi je hudo,ker me je vedno strah najhujsega....nevem kako naj si pomagam.Vnaprej se zahvaljujem za odgovore..lp

Pozdravljena,

nevem sicer o kakšnem glavobolu je govora, vendar sem imela podobno situacijio 3 tedne nazaj, ko me je 15 dni rahlo, ampak stalno bolela glava. Glede na to obdobje sem bila zelo panična - strah, da je kaj v glavi in, da ne vem, straj, da me bo pobralo, vse najhujše vglavnem. Niti do zdravnika nisem upala. No na lepem je minilo :) ... Milim, da so zato krive predvsem zakrčene mišice zaradi stresa, panike,... bolj se moramo sproščati, je pa težko govoriti to nam - panikom, hipohondrom, strahcem....
Ti opisuješ še druge simptome - tresavico, zmedenost, strah,.... mislim, da gre tukaj za glavobol kot posledico stresa in anxe....
Verjamem, da bo minilo tudi pri tebi, če gre pa tu za hud glavobol, ki traja dolgo časa, se je smiselno oglasiti pri zdravniku.  :rozicodam:

Pozdravljena,hvala za odgovor.Hud glavobol ni, je zmeren,danes me je malo mocneje bolela glava,po tabletah se je umirilo.Zdaj sem sla do osebne dr,rada bi sla na pregled k nevrologu,nazadnje sm bila 2011. Kako razlikujem,kdaj mi nagaja psiha in kdaj je kaj resnega?hvala
Lepa

To je težko - paničaji si pogosto še tako majhne simptome razlagamo kakor najhujše možne. Samo vedi, da tiste njhujše stvari (kar se glave tičejo) zagrabijo na hitro s posebnimi simptomi, ki so ti NEZNANI. če te glavobole poznaš potem mislim, da nimaš kaj skrbet.

Hvala Regina,zelo si prijazna. Osebni dr je preprican da ni nic,rekel je pa da me lahko da na magnetno(bila sem 5let nazaj),ampak si ne zelim tega ponavljati.V tem casu sem bila psihicno sesuta,ko sem cakala na preiskavo in na izvid,zame je to izjemno stresno,resnicno.

En lep skoraj poletni pozdrav vsem skupaj!Iščem besede,ki bi lahko opisale mojo trenutno situacijo,obenem pa se zahvaljujem prav vsem,ki me berete,in vsem,ki ste na tem forumu.Moram priznati,da je ta forum oaza zame,ko sem najbolj na tleh,kjer se lahko najdem in cutim sprejeta.
Torej hvala vsem ,da ste,in delite svoje izkusnje z mano.
Spet sem tukaj.Kako naj strnem na kratko mojo zgodbo?Pri 12letih sem dozivela prvi panicni napad,nisem vedela,kaj mi je,pa tudi moji starsi se niso spoznali.S tem sem se soocala do 21leta,tavala v nevednosti,dokler nisem odkrila tega foruma.Naenkrat sem razumela kaj se mi dogaja..olajsanje.Scasoma so napadi izginili,pojavile so se razno razne vsiljivke,obsesije...
Ko je to ponehalo,se je pricel strah.Strah pred boleznijo.Jemala sem cipralex dobrih6let,sedaj,3tedne nazaj sem prekinila,ker je bila moja psihiatrinja mnenja,da jih lahko opustim.Naj povem,da sem inela obcasno tudi med jemanjem cipralexa strah pred boleznijo in tesnobe,sicer ne tako pogosto kot sedaj.Nic mi ne manjka,stara sem 31 let,imam fanta,zeliva imeti dojencka,imam sluzbo ki me veseli,je delo z otroki,ampak je vseeno naporno.
Skratka-sedaj se mi pojavlja zares hud strah pred multiplo.Vcasih imam cuden obcutek v nogi,in takoj panika.
Hromi me to,da prav sedaj,ko mi dejansko nic ne manjka v zivljenju,da se bo nekaj zgodilo,ena huda bolezen,kjer se bo vse lepo koncalo.Tega strahu se ne morem znebiti.Ne razlikujem,kdaj je kak simptom znak anksioznosti oz telesni simptom-organskega vzroka.Zelim uzivati v temu,kar mi je dano,namesto tega pa me skozi preveva hud strah in obcutek da bo vsega konec.
Morda deluje moj zapis malce zmedeno,vsekakor pa se vam vnaprej zahvaljujem za vse lepe besede,mnenja in izkusnje,ter vas lepo pozdravljam.

Zdravo Vesna,
tako lepo je prebrati sporočilo, ki je kljub vsemu, tudi optimistično. :oki:
Vsekakor pa je spodbuda, da se da.
Ja, glede straha...  nikoli ne moremo nič vedeti, kdaj nas kaj "napade" - torej zakaj bi bili v stalni pripravljenosti, kaj bo. Zagotovo enkrat nekaj bo, saj smo tukaj samo na "dopustu", ampak če samo čakam na to, zamudimo živeti. Jaz bi ti svetovala, da izkoristiš življenje maksimalno in živiš polno, norčavo, zadovoljno in sebi primerno in zadovoljivo  :pomezik:

Pač bolezni in tudi naš "konec dopusta" na tem svetu se moramo zavedati in ga probati sprejeti, ker pač takšno je življenje. In ga poskusiti tudi tako živeti - kot dopust, nam prijetno. :rozicodam:

Vesna če ti doktor pravi da je z tabo vse ok se probaj malo sprostiti pojdi na kakšen tek ali na sprehod z partnerjem in ti bo sigurno boljše je pa res da ti vse te skrbi dela anksioza smo pač taki da včasih kakšno stvar malo spotenciramo kar pa pomeni da z nami ni nič narobe.ne sekiraj se bo že minilo boš videla.če pa nisi sigurna v kakšno bolečino pa pojdi do zdravnika da se prepričaš o težavi in ti bo verjetno odleglo.drži se

Hvala za lepe odgovore.Ko brskam po forumu,ugotavljam,da nisem edini panik in da nas je vec.
Je pa tezko,predvsem obcutek da itak bo vsega lepega enkrat konec oz obcutek,da si ne zasluzim biti srecna,in da zato se bo nekaj zgodilo.
Seveda so vse moje misli fokusirane v moje telo in opazovanje,in sem ob koncu dneva izcprpaba samo od tega.Zadnje dni je bilo res hudo,in si ne znam pomagati trebutno.