FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni vsi tukaj,

Pisem, ker me je zeeeelooo zelo strah. Traja slaba dva meseca in vedno huje je. Sem mamica in se vedno dojim, zato si nisem upala vzeti nobene tablete. Do malo prej. Nimam drugega kot lexaurin 1,5 ki pa zgleda ne pomaga prav dosti. Zdi se mi, da se bom raztrescila na 1000 kosckov, bojim se, da bom znorela. Od kar traja, je vsakic nekaj drugega. Ce ze mislim, da zdaj pa sem boljse, napade v drugacni hujsi fizicni obliki. Nimam vec moci. Rada bi se naspala, sprostila iz krca. Sem mislila, da bo lexaurin pomagal, ni, zdaj pa sem se v vecji paniki. Prosim, svetujte, kako naprej.

Draga Anča,
rešitev vsekakor obstaja. Ni treba, da po nepotrebnem toliko trpiš.  Prvi korak naj te vodi do os. zdravnika oziroma psihjatra, da ti predpiše ustrezna zdravila (ne jemlji kar nekaj na svojo pest), nato pa predlagam tudi psihoterapijo.
Z otročkom je najbrž še težje vse skupaj prestajati? Imaš v tem pogledu kaj pomoči - partner, starši ...? Skušaj si vzeti vsaj kako uro na dan zase, pojdi na sprehod, privošči si toplo kopel, tuš, skodelico čaja v miru ... in se vsaj v tisti urici poskušaj ne prepustiti vrtincu negativnih, zastrašujočih misli.
Tukaj pa se  lahko mirne vesti potožiš, ko je vsega preveč.  :pomezik:

Noben (ok razen konjska doza) tablet ne pomaga dokler nismo vsaj toliko mirni. Sama sem prišla do faze
ko me uspavalni tablet ni uspaval in me je grabila grozna panika. Tako da jaz nisem prepričana da je rešitev v tabletih, razen če obstajajo kakšni ADji za nosečnice (za tiste ki sem jih dobila jaz vem da je pisalo da niso primerni za nosečnice, niti za doječe matere).
Poskusi dati ven vse strahove. Ugotovi česa točno se bojiš (da ne boš zmogla, da ne boš dobra mama, da boš znorela...), saj šele ko boš vedela česa te je resnično strah ga boš lahko začela zmanjševat. Meni je psiholog razložil, da naj se sprašujem "kaj se lahko najhujšega zgodi" dokler ne pridem do tistega res najglobjega nivoja, saj neoprejmljivega straha ne moreš razrešit. Upam da imaš doma koga ki ti lahko pomaga?
Vem da je težko, si lahko predstavljam da je med nosečnostjo to še vse bolj intenizivno, ampak vztrajaj. Na koncu boš videla da si mnogo močnejša kot si kadarkoli mislila in da bo bolje :)

Lepa hvala obema za odgoor.

To se mi ne dogaja prvič. Tudi na pshihoerapijo sem že hodila, a sem jo dva meseca pred porodom prekinila, ker je bilo tako lažje. Nadaljujem po novem letu. Na srečo mi tudi bližnji stojijo ob strani in pomagajo.
Kot sem že omenila, pri meni panika ne trka prvič na vrata in včasih je lexaurin pomagal. No, zgleda da tudi tokrat, saj mi je uspelo zaspati za slabih pet ur. A, zbudila sem se kot zombi, z že zelo dobro pozano težo v prsih, ki se potem stopnjuje v fizične simptome in krog je sklenjen. Jaz pa ne znam izstopiti. Zaradi misli, da se mi bo zmešalo in da bom nezmožna skrbeti za svojo malo, se čas ustavi. Takrat sem kot miška v kotu, ki samo čaka, da nevarnost mine.

Lepo bodite

Hejla,

Spet se oglasam, ker mi je nekoliko lazje, ko zaokrozim misli, jih dam na forum ali papir.
Ze dva dni se socam z novim strahom. Bojim se, da imam neko bolezen povezano z odpovedovanjem misic...
In kako sem prisla do tega straha? Bolijo me misice in iMam obcutek tezkih rok. Za vse skupaj imam logicno razlago (da je zakrcenost posledica panike), ki pa mi ne pomaga prav dosti. Razocarana sem nad sabo, ker tega ne znam ustaviti. Jocem in obupujem. Ves cas samo preverjam delovanje svojih rok in iscem simptome na internetu, vse zato, da bi se nekako potolazila, umirila.
Res vec ne vem, kako naj si pomagam, zato bom zelo zelo vesela kakrsnega koli nasveta.

Pa hvala ze v naprej,

Lp,

Anca

Če te skrbi pojdi k zdravniku, saj tudi če ni (kar verjetno no) nič, boš vsaj vedela da je problem v paniki. Joči, daj ven, ampak potem pa potegni črto. Govori si pozitivne afrimacije, večkrat na dan (baje da pomaga da se pri tem gledamo v ogledalo, saj naj bi vedno vzeli stvari bolj osebno ko nas nekdo gleda v oči), pojdi na sprehod, poglej kakšen film in objami svoje bližnje (med stiskanjem se nam sprošča hormon sreče). Zamenjuj simptome z žviljenjem in  izgubljali bodo pomen.

Zavedaj se da je bilo že na tisoče ljudi v isti situaciji kot ti. In jim je uspelo. Tudi tebi bo! Vsaka kriza enkrat mine, tudi ta bo :)

Oj, samo na kratko, to tezo v prsih, bolecino v mecih in rokah poznam tudi jaz. Mislim, da imam fibromialgijo. Pri meni jo sprozata stres, utrujenosti in bela moka. Pomaga sprehod in bazen. Si pomislila, da imas mogoce poporodno depresija? Vsekakor nisi edina mamica v tej situaciji. So se bolj zmedene in take, ki imajo se boln tezave otroke. Za svetovanje se lahko obrnes tudi na Mamo Zovfo. Meni tudi ne pomagata Lexaurin in Apaurin, Edino Eglonyl.

Hejla,

Prvic slisim za fibromialgijo. Sem sedaj na hitro poguglala in...ne vem. Jaz sem si zapicila v glavo multiplo, ALS. Vsak dan se otepam teh misli. Nekako sem se znebila straha pred norostjo, sedaj pa sem si nasla tega. Na poporodno pa nisem pomislila, ker je moja mala stara ze deset mesecev, a ni zanjo ze "prepozno"?

Hvala vsem za odgovore,

Lp,

Anca

Tako težko je, ne morem in ne znam se prisiliti v muving. Kar sedim na kauču in čakam, da bo bolje. V glavi je 1000 in 1 misel, čutim zategovanje okrog senc, gledam v prazno, v prsih pa nemir, ki pritiska na dno.

Anča

Anca, jaz sem v podobni situaciji.Iz kje pa si?

Isabela, iz Prlekije.

Hejla,

moj dragi je mnjenja, da sedaj ni najbolj pametno, da pregledujem tale forum, saj da potem vse prevec mislim na anksioznost in depresijo, kar me samo se bolj mori in da bi morala svoje misli usmeriti drugam, predvsem pa se zamotiti z delom.


Kaj pa vi menite o tem?

Potrebno je najti neko ravnovesje med tem da se soočaš s tem kar te muči in bereš, premišljuješ o tem, po drugi strani pa je treba živeti svoje življenje:) jaz sem bila v fazi, kjer sem bila zelo zadovoljna in uspešna na faksu in službi, doma pa nisem znala biti sama s sabo. Grde misli dokler ne padeš v začaran krog. Super je daš ven kar te muči, pa naj bo to dragemu, prijateljici ali pa tukaj na forumu, je pa res da ne smeš pozabiti na stvari ki te veselijo in se občasno braniti v rit :sesmejem:

Brcniti* joj ta tablica mi sama popravlja besede, potem pa občasno res bedarije ven pridejo ;D

jaz sem že večkrat premišljevala da bi zamenjala glavo in bi blo vse super,Nič več panike samo še ljubi mir v glavi :'(

Anca, kavc definitivno ne pomaga. Prisili se v sprehod, vsaj pol ure, po ravnem. Najprej vsaj to. 
Pri meni pomaga, ker se nadiham svezega zraka in na finto vrzem telo, ko je tesnobno, da ga malce obremenim, potem se samo pomiri...

Mislim, da se moti. Kako pa naj bi se pozdravila depresije in anksioznosti? Tako, da jemlješ tabletke in upaš na najboljše?

Kako se pa počutiš sedaj ko bolehaš za depresijo in anksioznostjo? A nisi jezna na to bolezen. Sam si rečem faking psihična bolezne je vse skupaj zajebala me. Ful se obremenjujem s tem. Zakaj se pa nebi če mi je ta bolezen tak šit naredila v lifu. Itak sam si ne morem narediti večje škode kot jo je naredila bolezen. Tako, da to je moj odgovor.

Hejla,

Bili so mirni dnevi...nic vec. Spet panika in nespečnost. Strah pred norostjo, nenehno opazovanje same sebe....pa še kaj bi se našlo. Obiskujem psihoterapijo in še kar vstrajam brez adjev. Živim v strahu, da ne bo nikoli boljše. Ne čutim jeze, le obup in nemoč.

Držite se,

A

Hej Ančapomaranča.

Če ti še vedno ni bolje bi ti priporočala da greš do psihiatra. Jaz sem zaradi strahu in predsodkov vztrajala več kot eno leto. In kljub tedenski terapiji  so se krize vedno znova pojavljale. Z vsako krizo pa se mi je občutek obupanosti in razočaranja večal. Nisem še dolgo na ADjih, vendar čutim olajšanje. Še bolj sem se upirala APjem(za nespečnost so vredu, saj ne povzročajo odvisnosti ), ampak se je res brezveze matrati, saj takoj ko sem se normalno naspala je bil svet lepši. In po enem mesecu sem z njimi prenehala in normalno spala. Ko pogledam za nazaj mi je žal za vse dni ki sem jih pretrpela  :kiselnasmeh:

Saj bo vse vredu :rozicodam:

Ancapomaranca jaz mislim da če si dala vse preglede skozi in si zdrava če so izvidi brez problema potem moraš vedeti da ti to dela anksioza oziroma strah jaz mislim da se moraš malo umiriti in probaj res probaj se zamotiti z kakšnim delom ali poklici kakšno prijateljico in pojdi na kofe.tudi jaz sem pred parimi leti filozofiral da imam raka in cele dneve me je treslo ves me je bolelo od glave do pete in na koncu je vse izzvenelo verjetno zato ker sem šel iz bolniske nazaj v službo in sem se zamotil.tako da ne dajati toliko pozornosti tem simptomom in boš videla da bo šlo vse mimo.drži se in se beremo.

Cvetlica in dusi, obema hvala za vzpodbudne besede.
Kaj naj še rečem, verjetno imam preveč časa pa se ubadam sama s sabo, trenutno sem brez službe in ne vidim, da bo kmalu kaj drugače. Zdelana sem od vsega tega pa nekak ne znam izstopi. Adjev pa se bojim.

Lp,

A

Ancapomaranca pozdravljena  ;D
Jaz sem bila tudi v globokem primežu panicnih napadov in ankse celih 7 mesecev,3 mesece je bila res kriza in tako hudo včasih,da bi si raje dala roko odsekat kakor to trpeti (malo v sali). No in sedaj zadnji mesec mi gre zelo na boljše. Brez AD-jev ;) . Hodim na KVT, k psihiatru, delam vsak dan vodeno sproščanje, hodila sem 2 meseca na Bownovo terapijo, prebrala ogromno literature, gibanje (sprehodi) vsak dan.. Ko je bila res kriza, sem včasih vzela pol Helexa ali protibolečinsko tableto. Misli še vedno včasih pobegnejo v "kaj pa če..", ampak jih poskušam preusmerjat več ali manj uspešno. Še pridejo nihanja, predvsem zvečer. Ampak kakor je bilo, je sedaj super.
Tako da kar pogumno, tudi zate bo posijalo sonce ;) . Lepo bodi.

Hejla vsem tukaj,

Nekaj casa se nisem oglasila, a vas vsak dan prebirala....
Moje razpolozenje niha od boljsegA do groznegA, ki traja zadnjih par dni. Vcasih se zalotim, da samo strmim v prazno....cutim, da sem otopelA in hkrati zeloooo prestrasena. Bojim se, da se mi bo zmesAlo. Resno razmiljam, da bi pricela jemati ADje, saj se zdi, da tonem vse globlje in globlje. Vsakic, ko se zdi, da napredujem, obvladujem, premagujem....., ko mislim, da je najhujse mimo, padem tako mocno, da boli do kosti. Bo sploh kdaj nehalo?

Lp,
Anca

Hojla,
ja tudi jaz imam vzpone in padce, in ko že mislim, da sem prilezla na vrh, spet padem.. ampak ne čisto na dno, so krize vse redkejše in milejše, tako da me to drži pokoncu :clap: :clap: . Ravno sedaj dva dni se borim spet s tiščanjem v prsih, včeraj zvečer me je tako tiščalo in bolelo in peklo... da sem spet začela razmišljati, da bi šla na urgenco, ker me bo vsak čas infarkt  :o :o . No in sem spila en aspirin in čakala, če bo kaj bolje.. po eni uri so bolečine delno popustile. Danes je že malo bolje. Opažam, da mene najbolj vržejo s tira slabe novice o znancih mojih let (kapi, infarkti..). Poskusi čimveč športat (sprehodi, kolo..), pa sproščanje - to dvoje pomaga res full. Jaz ti glede AD-jev ne morem svetovat, ker jih nisem jemala. So bili pa tudi meni dnevi, ko sem si mislila, zakaj pa nisem ubrala malo lažje poti do ozdravitve (s pomočjo AD-jev)?? Zakaj, ne vem.. verjetno me je moj trmast in vztrajen karakter držal pokoncu.
Želim ti čimprejšnjo pot spet navzgor  ;D . Če pa boš sama presodila, da ne zmoreš, potem pa kar pogumno k dr po AD-je.
Lep in miren dan ti želim.

Hej Anca. Še vedno ni nič bolje? :( Joj jaz mislim da je bolje da se nehaš mučiti in greš do psihiatra. Vem, strah nas je tablet in stigme, ampak ni vredno da trpiš. Ja imajo tableti nekaj stranskih učinkov, ampak verjami da jih ima nenhna panika, nespečnost  in druge neprijetnosti več posledic za telo. Na skupini za samopomoč smo se pred kratkim pogovarjali da se je mnogo od nas predolgo matralo, z tableti pa končno razmišljamo normalne stvari (npr kam grem ta vikend), ne pa prej ko smo se 24 ur na dan ukvarjali samo s tem kaj je in bo narobe. Niso čudežna rešitev, so pa pomoč da zakoramo naprej. Ponavljam, moje mnenje, nočem vsiljevati. Športat moraš pa v vsakem primeru :pomezik:

Obema z Skylost poudarjam  :rozicodam: in vama želim vso srečo :)

Ancapomaranca poslusi me vedi da bo bolje sigurno 200% tudi sam sem imel težke probleme z anksiozo in obsesivnimi mislimi pa da imam psihozo pa da se mi bo zmešalo itd.povem ti ne obupati ne vem koliko časa se ti to dogaja vseeno pa ti povem da bo bolje samo vztrajaj če lahko probaj preusmerjati misli.ne bom ti razlagal moje zgodbe ker sem v dveh mesecih in pol dosti napisal v postih.ne bom te nagovarjal da se posluzis tablet ampak moje mnenje je da probas brez tablet.tudi meni je psihiatrinja  predpisala AD-je in glede na to da sem imel zelo zelo hude misli in bil na 50mg mi je svetovala da jih dvignemo na 200mg.ti pa povem da me je bilo že prej tako strah 50-tih miligramov potem pa dvig na 200mg totalni sok.kaj čem potem sem začel dvigovati in prilezel do 125mg.medtem sem si veliko prebral o tej bolezni in dognal da bom moral kar sam pljuniti v roke in veselo na delo.začel sem gonit kolo sprehodi(hitra hoja)začelo se je tudi delo okoli hiše itd.tako da sem počasi začel sam manjsati AD-je in prilezel nazaj na 50mg.ko sem imel spet kontrolo je psihiatrinja pozdravila mojo odlocitev. Tako da sedaj sem za 80% procentov v boljšem stanju me se občasno obrise po glavi ampak se ne dam ker vem da se da anksiozo in te trapaste misli premagati mam pa občutek da mi tudi teh 50mg ne pomaga kaj dosti da sem se kar sam počasi izvlekel iz tega sranja.tudi psihiatrinja mi je svetovala naj jih jem se kakšen mesec ali dva potem pa naj počasi preneham.tako da ancapomaranca potrpi in ne daj se boš videla da se tudi telo počasi regenerira.

Res lepa lepa hvala za tako vzpodbudne odgovore.  Tako lepo je vedno znova prebrati, da je mogoce iz tega....
Borim se od novembra, s pomocjo psihoterapije pa od januarja. Imam obcutek, da se premalo trudim. Vcasih, ko je boljse, kaj hitro najdem stran (lazje) poti. Veliko sem prebrala pa tega ne znam uporabiti. Ne vztrajam, obupujem....vsega se zelo bojim, sleherno svoje dejanje preverjam, v nic vec nisem prepricana, sploh ne vem, kaj naj s sabo....

Anca

Anca, nikoli niti ne pomisli, da obupujes!!! To je zadnje,na kar lahko pomislis  :sesmejem: :sesmejem:. Ja ni kaj popuscati, ko je malo bolje. Sem tudi jaz se parkrat malo "presvercala", ampak sem se prehitro znasla spet dva koraka nazaj. Tako da, terapija, sproscanje, sport.. vse kar pac delas, je treba vseskozi delat. No ce en dan preskocis, ni konec sveta, ampak kaj vec pa ne. Panika ne dovoli "spricanja". Pogumno naprej. Vse dobro ti zelim in ti posilja en velik objemcek.