FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni, odločila sem se da delim svojo zgodbo z vami :zardevam:

Letos januarja sem ugotovila da so težave (tesnoba, strah in nespečnost ki me je totalno izmučila) šle predaleč. Odločila sem se za obisk pri zdravniku in težave sem sprva skušala reševati z uspavali (Sanval), nekaj pomirjevali(Helex) vendar so te težave pomagale začasno, na koncu pa si se počutil huje. Huje ker si imel občutek da nisi sam zmožen reševati težav in takoj ko si bil brez tablet si bil spet v krizi. Pri vsemu mi ni pomagalo nenehno razmišljanje o preteklosti in samoanaliziranje. Super je da skušaš ugotoviti globje razloge, vendar sem se ujela v ene in iste misli cel dan. Na koncu sem razmišljala le še to in pozabila uživati življenje. Nekatere dneve sem ostala doma in se počutila fizično in psihično izmučeno, spet druge sem hitela na vse dogodke samo da nebi ostala s svojimi mislimi. Pa oba ekstrema nista dobra.
K vsej tej zmedi so me dodatno morile misli "Z mano je nakaj narobe", "Nikoli ne bo bolje" in "Samo meni se to dogaja". Kot pa da nisem bila že sama sebi dovolj velik sovražnik sem slišala še komentarje od drugih kot " Ti nimaš nobenega razloga za stres", "Ti bi morala sedaj biti na vrhuncu svojega življenja"

Pa vendar sem našla luč. Vsakemu pomaga nekaj drugega, meni so tablete samo dajale občutek nemoči in nesposobnosti. Največ pomoči mi je dalo branje knjig, pogovor z ljudmi ki imajo pordobne težave in obiskovanje psihologa. Konkretno g.Andreja Petruša, ki dela na koncesijo za mladino do 26 leta. Sprva nisem dojela smisla. Hotela sem odnehati, saj sem pričakovala sem da bo on rešil težave namesto mene. Čez čaz pa sem naučila kako sama sebi pomagam in da je moč v meni. S pomočjo meditacije, afirmacij in kognitivno-vedenjske terapije se stanje izboljšuje. Pomembno pa je tudi da se nehamo spraševali "Ali bom vedno tak?" in se sprejememo da smo taki kot smo, vendar si moramo hkrati vedno želeti napredovati. Najbolj pomembno pa je da se osredotočamo na pozitivno in življenje samo (pojdimo na kavo ali na sprehod, ne pod deko za cel dan) in na ta način bodo tudi naše v težave vedno manjše. Nehamo dajati pozornost negativnim mislim in jih nehajmo napihovati. Na to me je opozoril fant, ko mi je nekega dne rekel, da ko spim dobro in se počutim dobro to na hitro omenim, nato pa se posvečam drugim stvarem, na slab dan\noč pa iz mojih težav nastane celovečerni film.

Še vedno pride kakšnen dan ko mislim da me bo kar pobralo, ampak ravno takrat je najboljša priložnost da primem strah za roge in si dokažemo da sem jaz zmagovalka, ne strah. Vem, tudi meni je v teoriji lažje kot v praksi, ampak vaja, vaja, vaja! In pa nikoli ne pozabimo, da če bi otrok odnehal po vsakemu padcu nebi nikoli shodil :D

Bravo in cestitke za ves zbrani pogum! Vidim, da si na dobro poti in da pravilno razmisljas!

Ker mineva ravno eno leto od mojih težav sem se odločila da malo obnovim zgodbo :) točno eno leto nazaj smo za novo leto bili v centru Lj. Potem pa tako kot ponavadi kadar se prečujem nisem spala. Zjutraj pa zvem za smrt v družini. 2.1. ima pa nekdo iz družine rojstni dan in se vedno zberejo vsi sorodniki. Ampak te sorodniki so vsi zelo kritični tako da druženje z njimi ni piknik. Vse to me je spavilo iz tira in povzročilo prve izbruhe panike in nespečnost. Sledili so tableti in vse kar sem že opisala. Mogoče manjka le to, da sem šla v tej agoniji k mami (odselila sem se že pri 18ih) pa saj sama nevem kaj sem pričakovala, ampak njena reakcija je bila da pretiravam in da zaradi tega ne bom dobila službe. To razočaranje je skrhalo najin odnos do te mere da se z njo pogovarjam le še o vremenu in kaj ona počne.
Čas mi je dal orodje za izboljšanje. Poleti sem se počutila spet kot stara jaz. Brala sem knjige, kolesarila, lenarila in tekla. Proti koncu poletja se je spet v meni prebujala neka depresija pa vendar sem se pripravljala na kolesarsko tekmo in to me je veselilo. Dokler se ni zgodil tisti incident z sorodniki, ki so mi po športanju rekli da je z mano nekaj narobe. Ker nisem bila ravno najbolj močna me je sesulo, ker sem jim verjela. Padla sem v ponovni vrtinec panik, nespečnosti in depresije. V hudi krizi, trmasta in brez tablet sem šla na urgentno k psihiatru, saj sem bila psihologije/fizično izmučena. Potem pa me je usoda nesla k ljudem, ki so me vzdignili in sem se ponovno odločila za boj brez tablet. Od takrat so prišle krize, ampak zdaj delam na razum in si v krizi rečem da bom počakala še en dan preden vzamem pomirjevalo. Ker sem ugotovila da tako ponavadi sama pridem do pomiritve, brez pomirjevala. Pišem v zvezek svoj napredek, še posebej pozitivne primere in si spet postavljam cilje. Mi ne uspe vedno,ampak se vsaj ne vdam v naprej. Še vedno delam na tem da se skušam sprijazniti, da ne morem v preteklost in se je zgodilo kar se je in da sem danes takšna kot sem in da moram delati na sebi. Zaključila sem z psihoterapijo, ker se mi zdi da sem v fazi kjer ne potrebujem več pogovora, ampak  se moram lotiti strahov. Manj se sekiram za mnenje drugih (ravno to me ponavadi še bolj jezi, ker se včasih nisem,v krizi pa sem dovzetna za take bedarije).
Je pa nekaj pozitivno. Sem si pa mnogo bolj blizu z očetom, saj se sam celo življenje bori z depresijami. Videla sem da je moj partner še stokrat bolj zlat kot sem mislila in videla sem da ni mojega življenja konec,ampak je čas za drugačen začetek. Nehala sem se delati zrtev starsev in zacenjam uzivati zivljenje. Iz vsega se nekaj naučiš in te dela močnejšega. Letos si predvsem želim premagovati strahove in čim več pozitivnega razmišljanja. Upam da mi tudi uspe preteci maraton:)

Sam vem vztrajati me treba:) srecno in uspesno leto vsem!

Super zgodba! Samo tako naprej! Rabimo slišati od takih ljudi kot si ti!

 :wav: :clap: :ppriden: :-*

Bom kar pod svojo zgodbo pojambarala:) od prejšnjega vikenda se je vse porušilo. Tesnobe, nespečnost, v torek izguba zavesti. To me je zelo spravilo iz tira. Končno luč na koncu tunela pa zbolim. In spet pritisk, da moram spati da se odpočijem. Verjetno pa me moti tudi to da me prehlad ovira in moram ostati doma. Doma pa nočem biti ker se vrtim v negativnih mislih. Verjetno je to eden od problemov-vse mora biti ok prvo sekundo, drugače pa je konec sveta. In ko sem se danes po 2 urah spanca zbudila me je grabila panika. Zjutraj sem na urgentno pod psihiatrijo ker komaj živim. Priznala sem da se bojim tabletov, ampak da vidim da se zgodba pojavlja.  Tokrat je bil odnos čisto drugačen- nobene prisile, imam sicer ADje, ampak naj jih začnemo jemati ko bom želela, niti nimam datuma za naprej. Bolj so bili sitni, da mi ne bodo več predpisovali Helexov:)  zadnjič so mi rekli Helex 3x na dan, danes pa čim manjkrat:)

Ja zdaj pa spet nevem :) ok, kakšen dan ali dva bom vzela Helex, ko bom spočita se bom pa dokončno odločila da ali ne ADji. Po eni strani verjamem da zmorem sama, samo res se moram lotiti strahov in začeti početi kar si želim (tek), po drugi pa je vedno tisti "kaj pa če" enkrat zares probam in bom nehala obsedat z enimi in istimi mislimi in bom spremenila stvari.

Kakšnen predlog? :)

Hey Cvetlica,

kot že veš sem tudi jaz proti zdravilom in se jih (oz. sem se jih) kar malo bala. Vendar pa sem jih vseeno sprejela, ker sem bila takrat res že na koncu in so mi dali moč, da se lahko sedaj res lotevam svojih težav, strahov, negativnih misli. Pač sem potrebovala oz. potrebujem berglo, da lahko shodim oz. da sedaj že delam na razgibavanju :)

Sem tudi zvedela, da so ta zdravila ena izmed bolj blagih, kar se stranskih učinkov tiče (seveda je zopet odvisno katera zdravila, odvisno od osebe do osebe) in če ti dam primerjavo tudi npr. lekadol ima stranske učinke, pa ga kar pogosto jemljemo, ko čutimo bolečino, vročino, kajne?

Ne bom rekla da ne moreš brez zdravil, verjamem pa da ti bo lažje. Seveda pa je odvisno katera zdravila. Tu nimam veliko izkušenj.

Vseeno pa vse čestitke za tvojo borbo in notranjo moč, ki si jo našla v sebi. :rozicodam:

Cvetlica, zdravo,

ne moreš verjet kako podobne ali iste misli imamo :)

Moja prva misel, ko se mi je oktobra lani kot tebi podrl svet (spet), je bilo "ne že spet, a spet bom moral na ADje, a do konca življenja, pa zakaj, zakaj?!"
Prav tako kot ti, ne maram tablet. Če se da, se jih izognem. Mimogrede, imam neko virozo že tri tedne (stalno kašljam in vem mečem svetlo zelene "smrklje") in dohtarca po krvnih izvidih pravi, da je viroza, po barvi izpljunka pa bakterija in da to ne gre skupaj. Pa je dala antibiotike. Jaz jih pa kar nočem in nočem vzet. Klinc, podobno "virozo" sta imela še dva v družini, čeprav ne več kot 10 dni...no, ne maram tablet ;)

Te tudi ZELO razumem, da ne moreš biti doma in da moraš nekaj počet. Pri meni je to čista klasika delovanja, tudi ko nisem bil na ADjih. Samo delat, čim manj doma bit. Kot bi se z delom "zadeval", no zdaj vidim, da je bilo "zadevanje" eno, beg pa drugo. Beg pred razmišljanjem in drugačnim pogledom na življenje. Dokler gre takole: delaš, ti uspeva, si kaj kupiš, greš kam na dopust, denar je...funkcionira. Ko pa posel ne gre, denarja ni, dopusta (kot si ga vajen) ni, potem je pa "kakšen je sploh smisel vsega skupaj"?? Pa še malo dodava razmišljanje, da čas beži in da je življenje kratko, pa smo tam.  "Kaj pa če" je pa sploh pri meni na dnevnem redu. Sploh kar se tiče zdravja.

Jaz sem bil dvakrat doslej na ADjih ampak nisem veliko naredil. Je pač delovalo, ukinilo paniko in telesne simptome in je bilo fajn. Pa samo delal sem, če pa nisem, sem pa še vedno veliko bil zdoma. Le, da je bila stalno prisotna neka krivda in da sem hotel vedno več (nakupov, dopusta, teh hitrih, fajn stvari, ki pa ne trajajo v smislu zadovoljstva) in vedno hitreje. Vsak prehlad sem bil siten do amena, ker sem moral biti doma in ker "je izguba dragocenega časa" in ker ne morem počet nič drugega.

Zdaj sem zastavil drugače, ampak ni lahko. Spet sem mesec dni na ADjih, vendar grem dopoldan delat, popoldan pa sem doma, skušam se igrat z otroki in tako preživet dan. Vsak dan grem na sprehod tam okoli 1 uro. Tudi dvakrat v dnevu sem že šel. Prej tega sploh nisem počel.
Ni mi za nakupe, no, dopust bi bil že fajn, pa saj še pride. Je pa ogromno razmišljanja, OGROMNO. Jasno so na prvem mestu negativne misli, pa pridejo že tudi pozitivne. Skratka iskanje novega sebe, sprejemanje, da je treba življenje uživat tako kot je oz. da vse kar se nam dogaja, je življenje. Ne more biti vedno fino in ne bo vedno slabo. Česa bo več, je pa odvisno od vsakega posebej, kakšen ima pogled na svet. Moj je še precej negativen, že tako sem kontrol frik, cinik. Vedno moram najti razlog za to, kar se mi dogaja.

Upam, da ti uspe brez ADjev. Vendar se ne ubijaj preveč. Jaz sem se branil cel mesec in pol. Pa je bilo prehudo, preveč panike, tesnobe, vsega. Če ne gre, sprejmi ADje in se potem odloči, kaj želiš narediti.                   

Hvala za pomoč, tudi tistim nevidnim :zvizgam:

Od nekdaj imam težave da ne znam biti sama s sabo. Tako kot praviš Psevdo- vedno so me jezili prehladi. Zanimivo da sem že več let ne kontracepcijskih tabletih pa se ne sekiram, podobno sem iskala tablete za migreno- so imeli prehude stranske učinke, sem jih menjala pa je bilo. Danes imam ketonal, čeprav eni neverniki trdijo da to potem ni migrena. Ampak zdaj mi je prav tečno ko mi kdo reče "ja migrene so pa res grozne". Izgleda da sem jih sprejela kot del sebe, če grem kam imam s sabo en tablet, drugače pa nikoli ne safram kako sem boga, kaj vse ne morem in kdaj se bo ponovilo. Pač so, ko pridejo dam ketonal v rit in se uležem v posteljo, po eni uri pa si rečem dovolj in grem kaj poćeti, ker sem ugotovila da neskončno poležavanje ne pomaga. Izgleda da moje anksioznisti pa nikakor nočem sprejeti in se borim na vse načine da gre stran. Ko se vrne sem pa razočarana.

No ja saj sem že dala metaforo s kruhom- ne morem pričakovati da bo kruh drugačen, četudi ga pečem že stokrat, će uporabljam iste sestavine in postopek:) zato sem tudi pripravljena poiskusiti z ADji. Ampak ker mi je šlo že presneto dobro se bom najprej probala lotiti drugače.

Nič, dovolj spraševanja kaj bi bilo. Niti mi ne pomagajo zgodbe drugih ljudi, ker vsako telo odreagira pa svoje. Nikoli ne bom vedela kako je če ne preizkusim :zardevam: Imam Asentro in me je strah stranskih učinkov, ampak grem po novo izkušnjo :clap:

Cvetlica, bravo!

Saj bo. Ko je kriza, pa kaj napišeš, pojamraš, nismo iz železa. In dobiš spodbudo tukaj, pa je prec bolje :)

Pozdravljeni,

ker sem tu nova upam, da sploh delam oz. objavljam tole prav. Da delim še jaz svojo zgodbo. Sem 24 letno dekle, ki se borim z anksezioznostjo načeloma že od 18ga leta. Takrat sem doživela svoj prvi panični napad, za katerega nisem vedela seveda kaj je to, zakaj se mi je to zgodilo. Zatem pa so se pojavile težave z mehurjem. Po vseh preizkavah seveda nič. Bilo je grozno nisem želela hodit nikamor ven, misel ob tem, da me na wc in da nimam možnosti ali časa da pridem do tja, je seveda povzročala simptome kot so bili pospešen utrip srca, potne roke, tresenje, vrtoglavica težko dihanje. Nato sem te težave dokaj omejila z vložki, kar mi je in mi še vedno dokaj pomaga pri tem strahu. Drugi problem, ki je pereč je slabost, ter bruhanje... Na začetku sem imela s tem silne težave saj je šlo za bruhanje vsak dan. Nato je sledil pregled gastroskopija, kjer ni bilo nič pojemanju tablet Nexium je bilo nekaj časa vredu. Ampak ko pride kaka malce bolj nova boječa situacija zadnje čase zopet ni pomoči... Pa je bilo eno leto dokaj mir sem se tudi navadila, da se zbruham in nekako spravim k sebi in grem v službo, izpit, potovanje. Vendar letos od poletja na vsake cca 3 mesce se zgodi bruhanje po celo noč in se ne moram prepričati, da bo vse uredu. Zato se obračam na vas, kako se vi borite s tem, da vam ne pokvari življenja. Jaz se trenutno še vedno borim z vsem tem brez AD, čeprav so mi predpisali Zoloft. Ampak navadno se vedno nekako poberem in dokaj ohranim situacijo pod nadzorom. Je pa res da se vsako leto ponovijo situacije, ki me pahnejo na rob obupa.

Lep pozdrav,
Fairy

Težko ti kaj pametnega svetujem, ampak če vsak dan bruhaš je to že kar resno. Verjetno si taka kot vsi mi, ki si želimo da bi imeli nek fizični vzrok ( sploh ker gre za izrazite fizične simptom) pa ga nimamo. Jaz bi na tvojem mestu poskusila z ADji, športom in/ali meditacijo. Sigurno pa psihoterapijea, da raziščeš globje strahove v sebi. Če ne boš storila nič pa boš vedno bolj razočarana in obupana. Tako da brcni se v rit in nekaj začni spreminjati!  ;D

Ja, tale, da iščemo (želimo) nek fizični vzrok, je zelo dobro povedano. Da bo aktualno, jaz sem danes imel že naslednje razloge:
- premalo hrane (ogljikovih hidratov)
- premalo sončne svetlobe
- stisnjeno vratno ožilje
- premalo kisika v stanovanju
- slaba absorbcija hranil v črevesju

vidiš, sem kar izviren na to temo. In včasih, ko se mi zdi, da sem pa našel ta pravi (fizični) razlog, cel dan kar cvetim, kot bi loto zadel. Potem pa se teorija podre, sem pa tolk v depri, da je za zjokat. Ne vem, kdo mi je vcepil, da lahko kar samodiagnozo postavim. Saj ne zanikam GAM, ampak sem specialec, ker iščem, kaj je GAM povzročilo (pa še eksperti ne vedo točno, kaj so dejanski razlogi)...

Hahaha :sesmejem: smešno, ampak isto razmišljam jaz :) pa smog, špricana hrana in še kaj :)

 :sesmejem:

Aaaa, si me spravila v dobro voljo  :oki: Hvala za to!!

Vidim, ti si bolj na zunanjih dejavnikih, kaj pa kaj chemtrails pa to? ;)

Mam jaz tega toliko na zalogi, da je psihiatrinja rekla, da si res dobro zamislim, tudi precej argumentirano, ne kar tako :D Bravo jaz, kaj :)

No, če še kdo napiše, kje pa on/a najde fizični razlog, bo pa še bolje! Da se vsaj malo nasmejimo, kolk ga biksamo v teh naših glavah  :A)

Strah me je  :'( tako se bojim tega prehodnega obdobja da primejo ADji da delam večjo paniko kot so stranski učinki. Zvečer se sploh ne morem umirti in razmišljam o sto in eni rešitvi. Če mi da kdo novo idejo (včeraj sem dobila idejo naj grem na antipsihotike za nespečnost)  to tuhtam celo noč. Ugotovila sem da je problem, ker ne zaupam da zmorem sama in bi kot vedno rada rešila vse takoj in zdaj za vedno. Ker vem da ko sem mirna zaspim ob 21h, drugače pa lahko vzamem vse in svašta pa mi ne pomaga. Saj bo :) malo več moram zaupati vase in živeti svoje življenje :sesmejem:

Cvetlica,


jaz, ko sem jih začela jemati, nisem sploh mogla spati...zaspana za umrt, a zaspati nisem mogla...grozen občutek, se človeku kar rola... potem sem to povedala psih. in mi je dala Seroquel (mislim, da je AP) za približno en mesec, dokler niso prijeli AD-ji... je rekla 1 tabletko...ma jaz sem jo vzela samo 1/2 in je bilo več kot dovolj... po mesecu sem nehala in ni bilo problemov...

tako, da sprejmi to idejo, je brezveze, da se mučiš... saj je samo začasna  :)

Cvetlica, saj bo. Jaz sem imel včeraj res slab dan, ampak sem si ga prav sam naredil z brskanjem po internetu in iskanju razlogov. Danes nisem nič spal, pa sem bil zjutraj spet "pa zakaj ne spim??". Ampak sem se hitro pobral, ker sem nekaj naredil včeraj, kar do sedaj še nisem:
zvečer sem bi kar ok in pomirjen. In sem vzel v roke telefon in sem si rekel, da bom sam sebi (v stanju ko se dobro počutim) napisal nekaj misli za takrat, ko bom v slabem stanju. Recimo sporočilo samo sebi. In sem (si) napisal vse tole (dobesedno prepisujem, kakšna beseda manjka, ker so misli kar letele, pa nalašč pustim kot je) - citat:

Nisi strokovnjak, ni v tvoji kapaciteti razumeti točne razloge, ker še strokovnjakom niso povsem jasni, razen eno: VSE JE V GLAVI!!!

Nehaj tuhtat zakaj in kako, ker NE MOREŠ SAMODIAGNOZE postavljat!

Dovolj jej in pij kar ti paše, ne pretiravaj in počakaj, da se stanje popravi!

Cipralex deluje in ti pomaga pomiriti se in manj premlevati!

Ce se zgodi slaba novica, je slaba, KER JO TI TAKO DOJEMAŠ! Novica sama po sebi ni NE DOBRA, NE SLABA! Vedno!! Preberi si se enkrat tole!! Reakcija na novico je tvoja podzavest, navada!!

Vsak zunanji drazljaj je informacija. Ti pa se odlocis, kaj z njo naredis: ignoriras ali predelas.

Ce je lahko dober vecer, je lahko tudi jutro in cez dan - odvisno kaj razmisljas!

"Kaj pa če" - uporabi za pozitivo! Kaj pa če ni nič narobe? Kaj pa če bo vse ok?

Če te zafrkava telo, te zato, ker si zaskrbljen!! To se odraža na telesu! Pomisli na drisko pred zobarjem. To je vse zato, ker te je strah ali pa kakšno drugo negativno čustvo!

Podzavest in navajen odziv je ZELO MOČNA, ne podcenjuj je!! Jo pa lahko počasi spremeniš!!! Lahko!!!!

Konec citata.

Torej, stranski učinki pri začetku ADjev večinoma so, je pa res, da so bolj izraziti, če se bolj sekiramo. Zato je postopno uvajanje po moje zelo pametno. Jaz sem šel pri Cipralexu na 5mg, po 8 dneh na 10mg pa se mi zdi, da malce prehitro. In se sedaj po mesecu dni včasih vprašam (ko se slabše počutim), če so še vedno stranski učinki in ali že res deluje. Ampak če pogledam po izkušnjah od kar jih jemljem, delujejo. Mogoče sem pričakoval preveč od njih (da bom kar hepi in brez skrbi) ampak v resnici so odpravili paniko in pomirim se hitreje (čeprav sem še kar tečen, ker se ne pomirim v 1 sekundi - to itak poznaš).

Nekje tukaj sem prebral, da moramo tudi ADjem pustit, da delujejo. In je res. Jaz sem v prvih dveh epizodah nadaljeval z ustaljenimi vzorci, takoj ko sem začel jemat ADje in so hitro prijeli. Tokrat nisem, sem začel takoj nekaj "na sebi delat" = se sekirat, da sem zavožen in da se moram zelo predrugačit. In ker nisem počel nič, kar me veseli, verjamem da tudi ADji niso mogli prav prijet.

Nisem strokovnjak in tole je čisto moja razlaga ampak če jemljemo SSRIje, pomeni, da bodo delovali, če se seratonin izloča. Izloča se pa ob prijetni dejavnosti ali hrani in podobnem. Če vsega tega ni, ni seratonina in potem SSRI ne morem pomagat. Jaz sem ful manj jedel, ukinjal sladkor, kavo, pil samo vodo, nič veselega počel in se samo sekiral. Kako naj ADji primejo, če si nisem dal niti možnosti. Še enkrat, to je moja razlaga sebi.

To, o čemer premišljujem danes, gre pa takole: ker sem v preteklosti že užival, pomeni, da imam "program" oz. sposobnost uživanja, če pritisnem na pravi gumb. To je lahko dober film, igrica ali rešitev nekega problema (to zadnje me najbolj osreči). Torej je ta del mene ok in se z njim ne ukvarjam, ker deluje in ga moram samo izkoriščat.
Drugi del mene je pa odziv na stvari, ki jih jaz vidim kot slabo novico (ni isto kot reševanje "problema", problem je recimo križanka). Tukaj pa imam "program", ki se večinoma zasekira in takoj skoči v način življenskega pomena in ogroženosti. In če je tako, potem se moje telo takoj začne ukvarjati samo s preživetjem. In to pomeni, da nisem lačen, da stalno hodim na veliko in malo potrebo, da mi vroče in mrzlo.

Verjetno zato, ker čakam, da se rešim stanja ogrožanja, grožnje pa v resnici ni, torej se ga ne morem rešit in zadeva gre v spiralo, potem pa res pridem v fazo, ko pa že fizično ne dam telesu kar rabi (razen da se silim, recimo s hrano in pijačo, ker mi zdravi razum vsaj to pove, da jest pa moram).

Po principu KVT nekako se trudim in se bom trudil, da zgornji citat čimvečkrat berem, tudi ko nisem napet in skušam ustaljene reakcije počasi spremenit ali vsaj ublažit. Pretekle dobre izkušnje v življenju mi namreč povedo, da ko sem se dobro počutil (recimo na dopustu) nisem imel nobenih fizičnih težav, dovolj energije in vsega.

Mislim, da naše telo samo najde ravnovesje, če ne dopustimo, da so negativni dražljaji preveliki ali predolgotrajni. In to slednje imamo po moje priučeno in moramo spremenit, da bo reakcija krajša in manj boleča. Mislim, da se da.

V bistvu nismo tako zavoženi in smo kar ok. Perspektivo na svet moramo malce premaknit, pa bo vse drugače. No, to je seveda moje mnenje.

Uh, sem se razpisal, upam, Cvetlica, da sem ti morda kaj pomagal. O antipsihotikih pa, jaz sem v prvi fazi z Eglonylom premagal tisto največjo tesnobo (da sem vsaj malo spal). Takoj in zdaj pa tega ne moremo rešit vsega, ker se je leta nabiralo in samo utrjevalo. Čeprav me iz točno istega razloga prav to ujezi - ker ni rešitve to sekundo, jaz pa sem tega navajen - in spet začaran krog.

Jaz imam pred sabo naslednje naloge - naučiti se potrpežljivosti, vztrajnosti, predvsem v stvari, ki jih moram narediti (vztrajnost pri "fajn" stvareh pač ni problem). In da pri stvareh, ki mi niso fajn (beri se mi jih ne da), se jih lotim in naredim brez predelovanja "pa zakaj moram zdaj to, nooooo?!".

Ni druge, psiho zrihtat, pa bo tudi telo zadovoljno in pomirjeno.

Psevdo ti vedno pomagaš:)

Težko sem sprejela dejstvo da nisem popolna in rabim pomoč. Z pomirjevali je bilo vedno "saj samo tole krizo premagam" . Daje med tesnoba od misli na tablete, ampak vidim da rabim berglo.

Sem šla po Kventiax, ker vem da bom v svoji glavi delala štalo in potem skoz razmišljam da bi odnehala, saj ne rabim, čez 5 minut pa da to nujno rabim. Problem je ker ne znam nehati misliti na to. Se bom malo skupaj spravila pa bo lažje pozitivno razmišljat.

Gremo lepo počasi pa bo. To je pa nekaj novega zame ;D maraton letos pa ne uide!!

Hejla,

Cvetlica, tako veeeeliko zapisanega zgoraj, drzi tudi pri meni.  Borim se brez ADjev, ne spim, vecinoma sem v tesnobi, najbolj se bojim, da ne bo nikoli boljse, svasta si namisljam. Iscem smisel, luc...ne vem, a obstaja? Jocem in sproscam tesnobo, trplenje

Drzite se,

Anca

Če ti je prehudo pojdi po pomoč. Gre za vprašanje večjega in manjšega zla. Ampak če te ovira potem poizkusi s tableti. Želimo si da bi imeli nek fizični razlog in bi vzeli tablete pa bi bilo. Zakaj se tukaj potem matramo? Ker nas je strah stigme in priznanja samemu sebi da potrebujemo pomoč.
Jaz sem se borila več kot eno leto brez, ampak sem se vmes fiksala z pomirjevali. Zdaj ko sem na ADjih pa si ne smem pomagati z njimi in sem šla po AP. Danes sem odpočita, optismitična in vse počnemo. Še včeraj pa sem komaj živela in potem ti tudi misli ne dajo miru. Ampak vem da so APji le začasni, ADji za nekaj časa, da se bom v tem času lotila strahov in da bom potem šla naprej:) kdo ve, mogoč celo izginejo moje migrene in trebušne težave:)

 Kot pravi dajmo "kaj pa če" na pozitivno obrnit :)

Živjo,

ja spanec je zelo potreben. Nujno si moraš urediti bio ritem, ker če ni spanca ni ravnovesja v možganih, pa tudi drugje v telesu in je to potem začaran krog.

Jaz imam vsak dan ure in ure časa premlevat (bonus, če si sam svoj šef :) ) ...

Spoznavam, da neke univerzalne rešitve ni, mislim, da ima vsak neko svojo resnice za vse skupaj. Žal ne gre po principu črno/belo oz. da bi postavil neka pravila in se potem tega držal, v življenju bodo stalno neke spremembe, odstopanja, prilagoditve.

Opažam, da je GAM pa tudi depresija zraven posledica nečesa, kar se nabira, torej se zadeva razvije. Razlogov zta razvoj je po moje toliko kot ljudi. Mislim, da ko prideš do momenta, ko se GAM razvije, si že tako daleč in izven nekega ravnovesja, da ADji in recimo KVT res pomagajo, vsaj meni.
Vendar pa je oboje le za povratek na neko normalno stanje in je treba razlog za razvoj bolezni najti, sicer si lahko na ADjih in psihoterapiji za vedno. Marsikdo je in marsikdo bo, morda tudi jaz.
Za razčiščevanje mislim, da je naprej potrebno vzpostaviti neko res stabilno stanje. V času ko trpiš za GAM, imaš toliko dela sam s seboj, strahovi, simptomi, negativizmom, da ne moreš nič drugega, kot skrbet, da se zadeva normalizira. Z zdravili, psihoterapijo, gibanjem. To lahko traja kar nekaj časa, gre pa z ADji hitreje, vsaj pri meni.

Potem si skušam predstavljat, kaj človeka vrže iz ravnotežja. Pa se mi zdi kot neka cev za vodo z določenim premerom. Če so stvari, ki jih dojemamo kot negativne, voda, ki z nekim curkom občasno teče skozi cev, se izide. Če je teh stvari preveč, cev ne prenese in poči. Kot v službi, če je obremenitev občasna, gre, saj voda samo vsake toliko teče skozi cev. Lahko je seveda enkratna obremenitev, pa če je dovolj velika, tudi cev poči (smrt bližnjega itd). Če je konstantna, je pa odvisno. Če je močna (debel curek ;) ), ni prostora za nič drugega in vsak najmanjši dodatek je pok cevi. Če ni močna, lahko občasno dodamo še kaj, pa prenese.
Mimogrede, v času, ko se razvije GAM, je ta cev zelo polna, zato brez negativnih dražljajev deluje, kot da si ok, potem ti pa nekdo samo prst pokaže, pa poka. Razčiščevanje je pa stresno in ne gre v cev, ker je "tam" GAM :) :) :)

Pri sebi vidim, da se je vse začelo (potencirati), ko sem dobil družino in se je bilo potrebno začeti prilagajati. V cevi je bilo že itak nekaj vode (dnevni življenski problemi, kot pri vseh). Navajen in naučen sem bil, da delam kar hočem, kadar hočem in da je bistvo v iskanju stalnih užitkov (da se moraš skoz super počutit). Z brihtnostjo sem se spretno izogibal neprijetnim stvarem že od šole naprej pa tudi službene probleme sem vedno razvozlal, kar se je od mene sicer pričakovalo. Vendar sem moral čustva potlačiti, sploh jezo, strah in žalost, to so me učili, da se ne kaže in ne izraža.
No, v družini pa, ker mi uni superego ali kaj je že, ni pustil, da bi bil ignorantski in bi rekel: žena, deca so tvoja skrb, jaz pa pridem ko pridem in kadar pridem, pa tišina...ampak sem stalno občutil krivdo, sem sicer bežal v delo, vendar je konflikt v meni naraščal - na eni strani krivda in odgovornost, na drugi borba, da se ne spremenim za nobeno ceno. Ne bi splošno rekel, da je šlo za lenobo, ker delal sem rad, vendar enostavno nisem čutil, da bi se bilo fino spremenit oz. se mi zdelo, da je to neprijetno (torej se izognemo), "da se pa moram, mi pa že noben ne bo govoril!". To zadnje me sploh definira: če me kdo prosi za kakšen prispevek, rad dam (ali pomagam, če je treba, to me veseli) ampak če pa kdo pravi, da moram dat (kao, ti si privatnik, ti imaš, daj), me pa sveta jeza pograbi. Ne vem zakaj je tako ampak tak sem.

No in zdaj se brcam v rit in se borim početi stvari, ki sem se jih prej izogibal in ni prijetno. Sploh zato, ker še nisem v ravnovesju, kot rečeno, in me potem klasične misli, kot jih imamo v GAM fazi, stalno strašijo.

Ampak mislim, da se je treba sprijaznit, da v življenju niso in ne morejo biti samo užitki ampak vsega po malem. Imamo pa možnost izbire. Če te šef prav vsak dan na polno bombardira, je čas, da greš. Ne bo pa prijetno, ker gre za spremembo - in tudi jaz jih ne maram.
In bistveno je verjeti, da nobeno stanje samo po sebi ne ostane za večno.

Evo, moj današnji blog...pa da nisem komu zamoril, drugič napišem kakšen vic :)

Aja, še to. Kot otroka me ni noben naučil, da "što se mora, nije teško" temveč vedno "znajdi se"...zdaj pa mam  :sesmejem:

 :oki:

Waw psevdo! Zelo lepa primerjava s cevjo z vodo - in tako resnično! Pri tvojem prispevku se vidi, da si res zelo napredoval in že našel neke ugotovitve :) Z veseljem sem prebrala tvoj prispevek in se z marsičem RES ZELO STRINJAM:


Tudi pri meni gre za to, da sem bila naučena, da se čustev (seveda tistih "slabših" - jeze, strahu, žalosti) ne kaže in da jih moram prikrivati (se delati ok), no in ravno to je tudi eden od vzrokov "notranjega trpljenja" - v sebi sem večkrat zeeelo trpela - no še vedno.

Hm...  :051:

Fajn se je nekje razpisati ja :) najtežje si je priznati da nismo popolni (čeprav se to od nas zahteva) in da rabimo pomoč. Začasno bežimo, enkrat pa poči in se sprašujemo od kje to. Ko enkrat ugotoviš pa se vsaj lahko začneš spreminjati :)

Mi lahko svetujete kako naj z ADji? Problem je ker sem bila dvakrat na psihiatrični urgenci. Prvič so mi predpisali ADje pa jih nisem jemala. Eno leto sem v krizi jemala Helex, še prej Sanval. Drugič sem dobila isti recept -AD in Helex. Mogla sem si priznati da imam problem z pomirjevali ( prejšnji teden sem jih vzela 8 ), tako da si pri stranskih učinkih ne morem pomagati z Helexi. Zato sem dobila Kventiax, ki odlično deluje :sesmejem: prvič so mi predpisali Asentro 50mg (verjetno ker sem bila prvič), zdaj pa je rekla da je to mogoče premajhna doza in naj sprobam potem pa lahko višam. Problem je ker imam psihiatra šele marca, kar pomeni da moram po ADje k osebni zdravnici. Ja, k vprašanju- ali naj v enem mesecu zvišam dozo ali naj čakam?

Cvetlica, to bo pa verjetno vprašanje bolj za osebno zdravnico, mi bomo težko ocenili...

Aja sem mislila glede tega kakšne doze ste ostali imeli. Ah spet moja neučakanost  :sesmejem: še sprobala nisem pa bi že vse spreminjala. Bom do marca počakala :)

Evo, jaz sem malce javljam, da vam ne bo dolgčas...pa, da bo meni lažje :D

Kakorkoli obračam, vedno pridem na to, da se je treba spremenit. To mi je najtežje sprejet, se mi zdi. Sicer je zdajle že dva meseca vse drugače, ampak čutim, da se še upiram spremembi, ker mislim, da mi ne bo prinesla zadovoljstva. Pač po logiki "če se ob spreminjanju ne počutim dobro, kako se bom po spreminjanju".
Tukaj razum odpove, ker ne vem, kako ljudje funkcioniramo pri spremembah.

Ampak se kljub temu na glas prepričujem, da to moram naredit, ker dosedanje stanje ni bilo ok in me je pripeljalo do sem. In tukaj je pa čisto logično, da če nič ne spremenim, tudi stanje ne bo boljše - no, razen če se najem kakšnih fajn tablet ampak to pri meni sploh ni opcija.

Pravzaprav iščem samo potrditev, da so začetki spreminjanja težki, vendar potem pride zadovoljstvo...
Ker saj veste koliko piše po spletu, da se moraš sprejet kot si, da ne moreš proti sebi...jaz tak, kot sem (bil), se ne morem sprejet, ker me razjeda krivda, da ne ni bilo doma in da sem premalo z otroci...mislim, da moram napraviti kar je prav in pomiriti svoj vest...

Ima kdo podobne izkušnje, je šlo s spremembami? Ali pa kakšno primerjavo?

Prvo treba narediti spremembo da lahko "primerjamo" razliko po in pred njo.
Potem pride pa odločitev ali je smer prava ali ne, v zivljenju pa na žalost ni zagotovil
kaj je prav in ne, to moramo najti pri sebi.

Lost, hvala, to bom vzel kot spodbudo, da spremembe izpeljem.

Saj vem, da ni zagotovila, vem pa, da je ta sprememba prava v moralnem smislu, želel bi si le, da mi ta sprememba prinese tudi zadovoljstvo. In kar me najbolj skrbi, je to, da ne vem ali je taka sprememba pri človeku možna in jo lahko ponotranji ali so me z vzorci iz mladosti dokončno zavozili. To je glavna skrb.

Jaz se ne morem sprijaznit, da bi pustil, da je moja pot enaka očetovi, ki se ni ukvarjal nič z otroki in ga ni bilo nič doma. Ne morem dopustit, da moji otroci doživijo isto, ker to lahko nekega dne razbije tudi odnos z mojo ženo in tega nočem. Ker pa nisem imel zgleda v očetu, niti igre z njim in nič podobnega, sem seveda tukaj bos in gol in mi ni "naravno", če tako rečem, da sem doma, da se ukvarjam z družino itd, torej tisto, kar oče ni počel. Torej je moja sprememba proti naučenim in navajenim vzorcem (upam, da ni nič povezano z genetiko, čeprav je bil stari oče isti kot moj oče, ker potem sem pa tam) in je huda borba, ker se silim počet stvari, za katere mi oni hudiček v glavi pravi, da je brezveze, da je bil tak foter pa stari foter in da naj me pač svet sprejme takega kot sem, otroci pa pač - jebiga, moj foter je kriv, sorry.

Torej, ali so take spremembe fiziološko možne, dosegljive? Vem, da je od posameznika odvisno ampak, če bi bilo to recimo genetsko, potem je vojna vnaprej izgubljena...Samo to me zanima...

Življenje se ne naveliča vedno znova razpisovati popravnih izpitov
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1303&Itemid=2

Po mojem razumevanju so simptomi, motnje in bolezni nekakšna rdeča utripajoča lučka, ki nas opozarja, da nismo na svoji poti in da naše življenje ni takšno, kot bi lahko bilo. Modrost našega bitja nas torej vabi, da posodobimo 'zastarele programe' in se zavestno, načrtno in odgovorno odpravimo po poti (današnjemu) sebi naproti.

Hvala, točno to sem rabil prebrat.

V spremembe torej, z upanjem na najboljše :ppriden:

Upam, da tole ne bo zvenelo žaljivo, ampak sam že dlje časa razmišljam, da bi bilo super, če bi bil pri tej rdeči lučki še kak napis, ki bi pojasnil, kaj je narobe.


                         Poni

Hej,

bom kar tukaj napisala.
Tudi mene že nekaj časa (cca 10 dni) muči, da se ponoči večkrat zbudim. Če imam srečo se zbudim, obrnem in takoj zaspim naprej, kar je še dokaj OK. Od petka me pa daje neka tesnoba, živčnost in tudi zaspim s skrbmi, slabimi mislimi (kaj če mislimi).. preko dneva se sekiram, kaj če nebom mogla zaspat in me prime panika.. No ko vendar zaspim, spim neprekinjeno tja do 4 ali 5, potem sem pa kot sova, buda, naspana.. Matram se ene pol ure, seveda spet budno spremnljam telo in vse znake... probam uiti slabim mislim in zaspim nazaj tja do 7 ali 8.

Saj vem, da je to posledica tudi preobremenjenosti in stresa zaradi izpitov.... upam, da se zadeva konec tedna umiri, ko dam čez zahteven izpit.

 :rozicodam:

Tudi mene je strah sprememb. Pravijo da je pes zvest svojemu gospodarju, ker je navajen njegove palice. Ampak enkrat je treba zbrati pogum. Evo še ena prispodoba- Louise Hey pravi da je s spremembami tako kot z umazano posodo. Ko jo bomo začeli drgniti bo najprej še bolj umazana preden bo čista. Tako da vse kar potrebujemo je pogum  :clap:

Regina pusti takim dnevom da minejo:) ne posvečaj jim pozornosti in se bo uredilo  :rozicodam:

Živjo,

tudi jaz se borim s anksioznostjo in predvsem nespečnostjo. Že več let občasno slabo spim, a letos novembra je postalo res hudo - nisem mogla zaspati, posledično se je pojavila tesnoba in strah, depresija.

Pridno sem začela hoditi na psihoterapijo, ki mi je pomagala določene stvari bolj razumeti. V sredini decembra sem šla k psihiatru, ki pa je bil res grozen, sploh si ni vzel časa zame, mu nisem zaupala - nato sem obiskala še eno zdravnico (zasebno), ki se mi je zdela zelo strokovna. Dobila sem AD Trittico in začela jemati majhno dozo. Stanje se mi je relativno hitro izboljšalo, spala sem precej normalno in se počasi spet počutila skoraj normalno.

Ene 2, 3 tedne nazaj sem imela 1 slabo noč, naslednji dan sem bila cel dan živčna, nato je sledila še ena slaba noč... Od takrat sem se sicer delno umirila, tako da zvečer večinoma normalno zaspim. Zbujam se pa ob 3:30, 4:00, 4:30... nato ležim v postelji, včasih mi rata se delno umiriti (a še vedno ne zaspim), včasih pa sem skoraj panična po več ur. Včasih vzamem kakšen Sanval, a me je strah jemati tablet za spanje, ker se jih hitro navadiš. (V decembru sem pogosteje jemala Xanax, ki se mu sedaj izogibam ko hudiču.)
Jutra so grozna. Fizično sem tako utrujena, še več pa emocionalno izčrpana. Tudi čez dan znam biti anksiozna, a sem se že naučila to malo bolje obvladovati... Včasih pa sem še vedno cel dan napeta, roke se mi tresejo. V službi mi je težko se fokusirati.

Nadaljujem s psihoterapijo in iščem vzroke. Začela sem z avtogenim treningom, dihalnimi vajami, čuječnostjo/meditacijo, zavestno se trudim pozitivno razmišljati. Imam pa občutek, da mi tole uničuje celo življenje, zmanjkuje mi energije za šport (ki ga sicer imam zelo rada), vpliva to na moje odnose s partnerko.
 
Poleg tega se počutim malo osamljena - včasih se mi zdi, da sem edina s to težavo (čeprav vem, da nisem). Ker sem tujka, nimam v Sloveniji veliko prijateljev in mi včasih manjkajo bližnji prijatelji.

Danes sem imela ponoven termin pri psihiatru, ki mi je povečal dozo Trittica in mi predlagal še AD Asentra. Ne vem, če je to dobra ideja.

V glavnem... upam, da spet bo, upam, da kmalu, da bom spet boljš spala in se počutila kot normalna oseba in ne kot zombi.

Živjo. Nespečnost ljudje ki je niso doživeli težko razumejo. Tako kot praviš postaneš zombi. Ne glede na to kako si zmatran, ali si športal ali ne, ne spiš. Tudi jaz imam občutek da se je tesnoba in kasneje depresija razvila iz nespečnosti, čeprav ima nespečnost zagotovo tesnobni izvor. Pomirjevala in uspavala res niso dobra rešitev. Tudi jaz upam da mi bodo ADji pomagali, vem pa da se nič ne zgodi čez noč. Jaz imam za vmesno obdobje še AP in res pomaga, pravijo da od teh ne postaneš odvisen in se je brezveze matrati.
Vsekakor pa gre tu spet za dajanje pomena. Če eno noč slabo spiš ni nobenega razloga za paniko. Ponavadi ravno ta strah vodi v isto noč. Poskušaj čez dan in čez noč temu posvečati čim manj pozornosti in preusmerjaj misli ali pa se zamoti z kakšno knjigo ali čim drugim.

Saj bo, daj času čas in se čim več osredotočaj na življenje, ne simptome. Srečno :rozicodam:

Pozdravljeni,

se malo oglašam, da imate kaj prebrat (in jaz napisat) ;)

Torej, stanje se izboljšuje, zdaj nekako prehajam iz tiste stalne tesnobe v bolj sproščeno stanje, tudi spim bolje (manj zbujanja in zjutraj sem bolj lenoben, ne več tako naspidiran). Hujšanje je prineslo celo nekaj pozitivnega, sem bil na (razširjenem) pregledu krvi (redni pregled, služba) in tako dobrih vrednosti nisem imel že več kot 10 let. Pa je res vsaka stvar za nekaj dobra :)

Delam na nujnih spremembah in gre počasi, ampak gre. Celo kakšno knjigo lahko nekaj časa berem, brez da razmišljam o sebi in svojih težavah.

Trenutno me najbolj obremenjuje, da vsak problem, ki se pojavi, se takoj vprašam kako bom zmogel oz. da ne bom zmogel. Tudi za najbolj brezvezne stvari. Pa potem, ko nekako grem čez problem, vidim da je šlo, sploh ne s težavo in da sem telesno v resnici prej bolj pripravljen kot mislim in da mi glava stalno govori, da ne bo šlo, da sem utrujen itd.

Ja, ukinil sem kavo. Bolj ko sem bil pod stresom, bolj sem jo pil (in prišel tudi do 5 kav na dan). No, posledica tega je kar rapidno izboljšanje, prebava deluje kot bi si samo želel, pritiska v glavi ni, apetit se vrača. In to po 20 letih pitja kave. No, zdaj pijem brezkofeinsko in je prav fajn. Psihiatrinja mi je sicer rekla, da kava ni kriva ampak po moje delno že. Če si tesnoben, kofe ne more pomirit, če je poživilo. In na prebavo tudi vpliva, to se mi je že prej zdelo, zdaj sem pa prepričan. No, da ne bo kdo zaradi mene zdaj kavo nehal pit ;)

Ker pa so spremembe kar precejšnje in ker sem bil navajen vozit točno v eno smer, pa seveda še imam skrbi oz. strah kako naprej. Ker imam nujo po kontroli na stvarmi, to pa je bolj kot ne nasprotno od poskušanja stvari v življenju, presenečenj in podobnega, se zeloooo počasi privajam na neko negotovost in recimo temu "to go with the flow". Tak nesiguren občutek je to zame. In ker grem iz ustaljenih praks, iz "comfort zone-a", sem precej prestrašen.

In iščem neko pravo ravnovesje med izpolnjevanjem obveznosti (družina služba), lastnimi potrebami po sprostitvi in uživanju ter svojo vestjo in občutkom krivde. Do sedaj mi je uspevalo bolj tako, da sem 100% bil v eni stvari od naštetih in je bil preklop vedno problem. Zdaj pa bi rad to nekako uskladil, vsakega po malem. Se mi zdi, da bi znal biti potem bolj zadovoljen in manj v skrbeh.

KVT mi pa dnevno pomaga, da se ne sekiram predaleč v prihodnost in za stvari, katere ne morem kontrolirat. To zadnje je kar velika težava...

Evo, toliko danes od mene, upam, da tudi ostali uspevate  :oki:

Super Psevdo :clap:

Jaz tudi več športam- zaenkrat hodim, ampak ne glede na vreme grem  :) Bolje spim in se učim tudi doma kaj zabavnega početi  :sesmejem:

Saj bomo počasi napredovali :)

Lepo je to prebrati. :oki:

Ugotavljam, da smo si podobni bolj kot si mislimo, glede razmišljanj, simptomov. Sprva sem mislila, da sem ena izmed redkih, da se mi bo svet sesul, ker sem tako zbolela, da sem sedaj "čudna" itd.

No tudi jaz sem se, no se še vedno obremenjujem, ko se pojavi kakšen problem, ker imam "zapisano" v možganih: ne, to ne bom zmogla, nisem dovolj sposobna...
In kljub že nekaj znanju, je tako težko spremeniti pot...lažje se je prepustiti starim vzorcem, kot pa vpeljati spremembe.

Ampak za vpeljavo sprememb, drugih poti, drugačnega razmišljanja je potreben ČAS, PREIZKUŠANJE, VAJA, MAJHNI KORAKI... ja vse to je tako težko sprejeti...

Ampak gre... s podporo bližnjih, vas, strokovnjaki...  :oki:

Hoj Cvetlica,

ja, jaz tudi. Vsak dan 3/4 do 1 uro. Sprehod. Super je. Pa se mi včasih tudi ne da, pa vem, da bo fino in se nabrcam, pol je pa res fino :)

Gibanje in telovadba je zame že ena od sprememb...******* so navade res železna srajca... ;)

Prosim za pomoc! Ali ima kdo izmed vas kdaj podobne tezave kot jaz?namrec z vrtoglavico? Meni se zadnja dva tedn pojavljajo cudni obcutki, kot nekaksni sunki v glavo, kot da bi me nekdo stresel in dol potisnil. Kot nek trzljaj, kratek stik...obcutek imam da bom padla,  a se potem to ne zgodi. Sploh ne znam opisat, takoj za tem imam obcutek tezkega telesa in seveda spet panike. A ima kdo kaksne podobne izkusnje? Hvala.

Miška, točno to imam jaz. Včasih je mir več dni, tudi tednov, pa se spet vrne. Kar naenkrat imam čuden občutek v glavi, se mi zvrti, da se moram prijeti, potem se seveda ustrašim, pa kar zbežala bi,... Zdaj, ko imam Paroxat, je tega veliko, veliko manj, a nikoli ne vem, kdaj se bo ponovilo. Po pregledih ni nič narobe, pritisk je tudi primeren,... Pač s tem živim. Piši še kaj.

Hej, mi je v tolažbo da nisem edina

Kako pa se pocutis po jemanju paroxata? A je kaj stranakih ucinkov? Jaz namrec do sedaj nisem jemala nic razen persena.
lp

Uf, o stranskih sem že veliko pisala, poglej malo nazaj. Mi pa pomaga jemanje Paroxata.

Hvala za odgovor. V glavnem opravila bom zdravniski pregled in bomo videli kako naprej. Do sedaj sem se izogibala zdravnikom, a kaze da se bom mogla soociti s situacijo, ker se res ne pocutim vredu.

Opažam, da ob nevih, ko moram zjutraj ''zgodaj'' ustat potem spim katastrofalno. Trenutno imam vsakodnevne vaje izven faxa, na neki ustanovi. Vsak dan ustajam pred 6 in sem tam do cca 13.00. Ko grem spat, zaspim brez probelma, potem se pa čez noč zbujam in gledam na uro - koliko časa lahko še spim. Če je ura do 3.zjutraj, ni problem, se obrnem in spim dalje. Če pa je ura že 4 ali več, pa ne morem več spati, ali pa spim po 20min in spet gledam na uro. To se dogaja vedno, ko imam zjutraj kakšne stvari, katere mi niso ravno všeč, ali pa izpite, ali pa nasplošno opravke, ki nimajo veze s faxom,... tudi, ko sem hodila v službo, sem nekaj časa imela ta problem.

Imate mogoče kakšen nasvet? Saj vem, da je to vejretno trema, nervoza, in tudi to, da se mi ne da ustajat ob taki zgodnji uri.. pa vseeno, je moteče ker se že pozna na meni. Takoj sem bolj razdražljiva, čez dan utrujena,...

Hvala :rozicodam:

Moram se še malo izkašljat...danes sem imela spet napade vrtoglavice, te čudne sunke, ko mi kar strese telo...groza...pocutim se nemočno, vsa sem se tresla, srce mi je razbijalo in kar oblilo me.je..potem je spet bilo ok in cez čas spet podoben napad. Vem da nas je veliko z vrtoglavico, a vseeno me zanima ce ima kdo podobne simptome? To je sunek, nekajsekundna vrtoglavica, kot da bi me kdo stresel...obcutek je grozen.kot da me bo kap.hvala za vase odgovore.mirno noc vsem.

Pozdravljena Miška
Javlam se v to temo, ker zadnje čase tudi sama doživljam te "sunke" kot ti praviš.
To zdaj traja pri meni par dni, izgleda pa nekako tako kot da bi nekaj šibnilo skozi mojo
glavo in dobim občutek da bom vsak čas se zrusila. Seveda se prestrasim in mi je zelo neprijetno, vendar
bi skoraj zagotovo si upala trditi da je vse to anksioznost. Saj se že leta bojujem s takšnimi in različnimi simptomi. Pomembno je, da ne daš pretirane pozornosti na to počutje. (In ja, vem, lažje rečti, kot potem dejansko to storiti.

Se strinjam. Pustite take simptome da minejo. Preusmerjajte pozornost na stvari in ljudi, ki vas veselijo.

Regina zate isto velja :) mogoče lahko poskušiš z Baldrimedom, meni je kar nekaj časa pomagal. Ga pa moraš redno jemati da se pokažejo učinki. Ali pa že topel napitek pred spanjem pomaga.

 :rozicodam: za vse!

Pozdravljena Inesitka! Hvala za tvoj odgovor. A se ti to dogaja prvic ali ze imas izkusne s temi sunki? Meni se to dogaja prvic. Strah me je samo da ni kaj drugega...saj ves da vedno pomislimo na najhujse. Jp bomo morali vec delati na sebi. Hvala za ta forum.mam vaaj tolazbo

Zdravo no tudi jaz se vam pridružujem v tem forumu pred približno 14 dnevi se začel doživljati panične napade.Takoj sem se odpravil do osebne zdravnice in zaprosil za napotnico psihiatra. Odšel sem na polikliniko kjer me je sprejela dežurna psihiatrinja in mi po pogovoru predpisala alsentro 75 mg.Alsentro sem jemal 2 dni tretji dan pa totalni stranski učinki.Takoj na urgenco tam pa so me poslali na PHP k dežurni psihiatrinji.Ta me je lepo sprejela in tudi punco. Nič po pogovoru smo ugotovili da gre za takšno stanje zaradi stvari ki se ti pač dogajajo skozi življenje in pa seveda sem takoj moral ovržti pitje piva ki ga seveda ni bilo veliko vendar se skozi leta to nabere.Sedaj mi je predpisala zoloft 50mg ki ga sedaj jem cirka 6 dni. Stanje v prvem tednu je bilo težko napadi čez cel dan ponoči malo spanja stalno me je spremljal strah.Sedaj po 14 dneh je stanje malo boljše vendar še zmeraj se nekje od znotraj prikrade strah tako da vem kako je nam vsem. Upam da ta strah čimprej izzveni. Me pa zanima če ima kdo kaj izkušenj z zoloftom.lepo se imejte in se beremo.   

@dusi

Jaz prav Zolofta ne poznam, ampak če se stanje izboljšuje, se bo zelo verjetno tudi naprej. Ne gre pa v nekaj dneh. Ko prideš do paničnega napada, traja, da se pobereš nazaj. Ampak se boš, čeprav verjamem, da zadeva izgleda precej dramatično - kot pri večini nas. Pivo za tole sicer po moje ni krivo in ko se bo zadeva uredila in boš predelal in ugotovil, zakaj je do paničnega napada prišlo, bo tudi kakšno pivce še padlo :)

@Regina

Meni se to zdi nekako celo normalno. No, če se zbudim tam okoli 4h, še zaspim nazaj, po 5h pa skorajda ne. Se nekaj premetavam in vedno me skrbi, da bom prespal, čeprav imam alarm itd.

Ampak pred pomembnimi dogodki je pri meni tako že celo življenje, zato se mi ne zdi nekaj posebnega...

Da malo pojambram :sesmejem: en mesec sem na ADjih in nisem imela kakšnih hujših stranskih učinkov ( od začetka me je malo bolj dajala tesnoba, malo več sem se potila in nekajkrat me je zvil trebuh), po Kventiaxu sem odlično spala in je bilo življenje takoj lepše. Danes ga vzamem še zadnjič in mene spet daje zlobni glasek "kaj pa če se bo spet ponovilo?".

Kakšne izkušnje imate tisti, ki ste prenehali z APji?

ojla cvetlica

kaj se obremenjujes z negativnimi mislimi,kaj bo? nic ne bo hudega veseli se da je zadnji in to ti naj bo motivacija ,reci si juuhuuuu ta je zadnji in jst sem zmagovalkaaaaaa
srecno

Hey, sem nova in tudi jaz se zadnje 3 mesece spopadam s tesnobo oz. se sama vec nevem kaj je to. Prvic me je zagrabila konec januarja in od tistega dne naprej se spopadam z mislimi da se mi bo zmesalo. Zato sem se slabe 3 tedne odlocila za obisk psihiatra..dobila sem AD in povedala mi je da se od tega se nobenemu ni zmesalo..seveda trmasta jaz se sevedno ukvarjam s tem..prisla sem do tega da vem da nimam sizofrenije pa do tega da nimam prisluho. Moj najvecji problem je da se stalno pogovarjam kako se pocutim oz. Kot bi nekomu razlagala v mislih kaj vse me moti. In za povrh usega tega imam na novo se velik problem da vcasih dvomim vase oz. Se bojim da ce bom kaj prebrala da si bom namislila da imam tudi jaz..uglavnem stalen strah pred izgubo nadzora nad samo seboj. Vem da je neumnost ampak nekako neznam ven iz tega. Sploh se vec ne prepoznam.. iz samozavestne punce povno ciljev do tega da ne pocneem nic drugega kot samo premisljujem kaj se mi lahko zgodi. Ima kdo tako izkusnjo? Kaj veste ali bojo AD kmalu prijeli?

sallon živjo!

Mislim, da se nas vsaj 50% na tem forumu najde v tem, kar si napisala. ADji rabijo tam neke 3 tedne da primejo...vse bo uredu, na začetku, ti je pa bolj malo jasno..potrpi, kmalu bo bolje :)

Joj hvala lepa :-) upam da primejo cimprej :-P . Se nekaj me zanima, tenziski glavobol imam cisto cel dan ampak 2krat na mesec je se bolj intenziven ima kdo kasno pametno resitev?
Hvala, ana

Živjo. Tako je, sem tudi jaz dala čez ta strah da se mi bo zmešalo, ampak se ti res ne bo :sesmejem: tako kot sem tudi jaz cel dneve obdelja ene in iste misli o tem kaj mi je. Vem da zdajle težko vidiš svetlo luč, ampak te zagotovo čaka. Ko se zapleteš v take misli se opomni in se posveti lepšim mislim. ADji ponavadi rabijo malo dlje, tam 4 do 6 mesecev. Ampak ne čakaj na to. Pojdi ven, počni stvari ki te veselijo in preberi kakšno dobro knjigo za samopomoč :) vse se bo dobro izšlo! :rozicodam:

Heh supr ste :)..ja saj se potrudim in grem v sluzbo, hodim na kavice, prebiram knjige,afirmacij, se izpit za avto sem se spravila delat KONCNO :-P . Amapk konec dneva si popolnoma izcrpan, spis pa 3ure :-\  no pa kaj vam to govorim..ste sli vsi cez to. Mi je pa mnogo lazje, ko ti da nekdo, ki je sel cez to kaksno spodbudno besedo! Saj nihce ne razume to tako dobro kot mi anksiozni :-P
Kaj pa glede meditacije oz. sprostitve ima kdo kaksen dober predlog?
Hvala se enkrat

Tocno tko se dogaja zmano,da vem da moram nekaj postoriti naslednji dan ali cev teden..Je nespecnost,tesnoba,jaz bi tud rabila en recept...najhuj je pa tist,, kaj ce bo,,pa k vem da nebo nic pa delam sama seb scene

Po dolgem času sem naletela na forum in prebrala mojo zgodbo :sesmejem:  Me je kar stisnilo ko sem se spomnila kje sem bila. Če se me še kdo spomni bom naredila "Where are they know? (Kje so zdaj").

Na ADjih in APjh sem bila 6 let.
Del zapisa pobrisan zaradi varovanja osebnih podatkov.

Na tem mestu bi se še enkrat zahvalila društvu DAM  forumu in vsem ljudem, ki sem jih spoznala posredno. Pomagali ste mi, ko sem rabila :rozicodam:

Kje sem danes z nespečnostjo, tesnobo in strahom? So še tukaj včasih, ampak danes imam več orodij kako se spoprijet z njimi in vem, da slej kot prej pride sonce.

Pozdrav vsem starim in novim članom, še posebej tistim ki imate trenutno nad sabo oblaček.

Živjo Cvetlica...se te spomnim..vesel sem,da si se oglasila....in da ti gre trenutno dobro...vidim,da si imela kar pestro zgodbo za sabo in si jo lepo izpeljala in pripeljala do lepega dogodka..otročka...čestitam ti in ti želim ljubezni,nasmeškov,miru in zdravja še naprej...pogumna si in odločna ! Srečno še naprej  :rozicodam: