FORUM Nebojse.si

Najprej naj pohvalim use k se udeležujete tega foruma, da skupaj lahko govorimo o naših težavah.
Sama sem se danes upisala na forum, saj bi rada z vami delila svoje težave.
Sama sem večkrat obiskala osebno zdravnico, saj sem se počutila zelo slabo, imela sem vrtoglavice, velike glavobole, vendar mi ni znala pomagati. najprej mi je rekla da imam virozo, nato alergijo. vse to se mi je vleklo približno dve leti, sedaj sem stara 20. Čeprav sem hodila v šolo, se zelo težko učila, saj sem večino časa brez energije, sem vedela, da je z mano nekaj narobe.
Sama sem prišla do spoznanja, ter šla do osebne zdravniče, ter je rekla naj mi napiše napotnico za psihiatra. psihiater mi je napisal jemanje Maprona, ki ga jemljem mesec dni, po njem še ne čutim izboljšanja, mogoče se kakšen dan počutim boljše za kakšno uro.
Zelo prav bi mi prišle vaše izkušnje. Bojim pa se če se bom kdaj počutila bolje, saj se me to loteva že veliko časa, ter se zaradi neizkušenosti svoje osebne zdravnice nisem začela zdraviti že prej.

čaw

ojla, Žana... no, vidim, da si odprla svojo temo... pravilno  :oki:.

Arwen

(odgovor sem že napisala v drugi temi  http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1525.100.html)

Živjo Žana!

Tudi sama sem potrebovala nekaj časa, da semugotovila kaj mi je in predvsem, da sem si priznala, ker živim v okolici, ki se do takih bolezni še zmeraj obnaša ze veliko odklonilnostjo. Že pred dobrim letom sem prvič obiskala psihiatra po nasvetu perijateljice, ki študira medicino in sem ji povedala moje težave, vendar pa mi ti obiski niso preveč pomagali tudi zdravila ne, letos poleti, ko sem bila ponovno čisto na dnu je mami poklicala znanko, ki je poznala psihiatrinjo in mi je takoj dala ad in počasi ukinila prejšnje zdravilo ki sploh ni bil ad, šla sem na več preiskav in so ugotovili precej hudo depresijo. Po ad je veliko bolje, čeprav pa prihaja do nihanj, je obdobje ko se super počutim, potem pa spet pridejo dnevi ko se zaprem v sobo, jokam, nimam volje, energije, vendar se poskušam zaposliti in motivirati, da ne bi več prihajalo do takih trenutkov, vendar so mi rekli, da jih še zmeraj moram pričakovati, ker je to del zdravljenja. Ugotovila sem da mi najbolj pomaga delo, da sem zaposlena, tako poleg službe ki jo opravljam prek študentskega servisa sem aktivna še vdruštvih, nameravam začeti pisati diplomo, ki je sedajle nekako zastala zaradi vsega tega.
V glavnem samo jemanje ad-jev ne pomaga moraš še sam nekaj narediti, da bo šlo na bolje, saj take so moje izkušnje.
Drugače pa Žana pogum, bo bolje, sedaj, ko si se začela ne smeš obupati, so pa meni rekli, da prve rezultate po začetku jemanja ad-jev lahko pričakujem šele po 6-ih tednih in res je bilo nekako tako, vendar pa še zmer nisem taka kot bi bila rada, čeprav jih jemljem že 4 mesece.

LP

Živjo muha

Mapron jemljem že dobre mesec, ter že čutim razlike, vendar ne čez ves dan.
Katera zdravila pa je tebi predpisal psihiater? Koloko si stara, jast tudi še študiram, drugo leto naj bi tudi pisala diplomo, malo me je že strah, upam da bom zmogla. Kakšni pa so bili tvoji znaki depresije,
po mojih navodilih psihiatra naj bi se znaki zmanjševali in postopni izginili. Brala pa sem tudi, da
zdravljenje traja veliko dlje časa, če bolezni nisi zdravil od začetka, temveč šele po dalj časa.
Upam da bova obe premagali to depresijo in anksiozne motnje.
Srečno

Živjo Žana,

Jest sem stara 25 let, z učenjem sem imela kar nekaj težav vmes sem tud menjala faxe, no sedaj mi manjka samo še diploma. Jaz sem najprej leto dni jemala eglonyl, ki pa sem potem zvedela da sploh ni ad ampak antipsihotik, no v glavnem stanje se mi je samo še slabšalo, od avgusta jemljem efectin er ter sedaj nekaj dni paroxat za spanje, ker imam velike probleme s panjem. Moji simptomi so se začeli kazati ko sem se začela zapirati vase, ogromno sem jokala za kar nisem vedela vzroka in pa težave s spanjem, le-te imam že od 3. razreda OŠ. Sedaj po tabletih se stanje izboljšuje, vendar pa še vedno niha, mende je pri vsakem človeku različno koliko časa je potrebno zdravljenje. Glavno je, da si začela z zdravljenjem sedaj lahko gre samo še navzgor samo počasi. Pri meni je bil problem priznati si, da imam depresijo, ker živim v okolju, ki je še vedno zelo odklonilen do takih bolezni, vendar sem sedaj to čisto sprejela.
Srečno

pozdravljna,
moja izkušnja z depresijo je pa takšna, da pri meni nihče, niti sama nisem prepoznala znakov, ki so se vlekli že kar nekaj časa, dokler nisem poskušala narediti samomora. groza, šele takrat se nam je vsem posvetilo, da imam že nekaj časa depresijo. zgledalo pa je to tako, da sem bila čustveno čisto labilna, nisem spala, shujšala sem in neprestano sem se neki sekirala. ko pa sem imela še nekaj manjših težav na delu, sem se odločila za poskus samomora, ko sem si skušala porezati žile na večih mestih.
trenutno sem na antipsihotiku risperidonu in stabilizatorju razpoloženja valproatu in še vedno so dnevi, ko sem gor in ko sem dol, tak pač je. mislim pa, da v večini časa gre stvar navzgor, končno
drži se :oki:

Živjo

Tudi sama sem prišla do tega spoznanja, da zdravniki velikokrat spregledajo to bolezen, oz. mislijo da gre za nekaj čisto drugega. Če bi tudi mi sami prepoznali to že prej, se mi zdi da bi bilo zdravljenje bolj učinkovito ter hitrejše. Vendar me kar spreleti strah da se mi bo to dogajalo vse življenje, saj sem stara šele 20.
Srečno vsem

a ni to zanimivo? žal se še prepogosto dogaja... verjetno zato, kr o tej bolezni nismo ničkaj ozaveščeni. :ne:

Točno, zdravniki spregledajo, mene so tudi nekaj časa cajtali. Ko sem dobila ADje se mi je stanje po 5 tednih le izboljšalo. Stanje je zdaj kar zadovoljivo, prihaja pa do občasnih napadov panike in rahlih nihanj. Sem vmes menjala osebno zdravnico, ki mi je potem predpisala ADje in mi je rekla, da ko ljudem omeni depresijo, da se jih veliko postavi češ, jaz pa že nisem zmešan in zato zdravniki izkoristijo vse ostale možnosti in s tem dokazujejo, da ni fizično nič narobe.
Ne skrbite zato, ker ste se tako mlade začele zdraviti. To je le pozitivno. In hitro ste ugotovile, da nekaj ni uredu z vami. Jaz sem se 20 let cajtala, da sem pač malo čudaška in lena ter brez volje. Res nisem imela takih hudih kriz. Ko pa je udarilo, je pa z vseh topov.

Ampak, gremo naprej in bomo zmogli

Se strinjam s tem, da se o tej bolezni premalo ve, zato si je dobro izmenjavati znanja ter izkušnje. Zanima pa me koliko ste bili stari ko ste zboleli za to boleznijo, sama sem namreč stara 20, in me je kar groza, če bi morala vse življenje jemati zdravila, oz. bi se celo življenje počutila tako, saj imam še veliko želja, ki bi jih rada uresničila

lep pozdrav usem

Žana kot ostali ljudje tudi mi sami vcasih premalo poznamo svojo bolezen.
Ja jaz sem bil star 14 let...ko me je prvic obiskala samo ker je bila takrat depra
nekaj novega in tudi ADjev ni bilo....pac "trpi" in zivi z tem. Ko pa me je sedaj obiskala
sem z pomocjo DAM in terapevtke zacetl popolnoma drugacen nacin zdravljenja in soocanja z depro.
In kot sedaj ugotavljam je bila to PRAVA POT. Tesnobe, strah, ...... se vedno so prisotni ker so STRAH je
pac NORLAMNO custvo, le pri nas potenciran in vecinoma plod nasih MISLI.Torej....sam zmansujem
ADje, ceprav sem v zacetku mislim da brez njih ne bo slo. Sedaj sme na polovici zacetne doze...in
spomladi grem se na polovico....potem pa je odvisno kdaj spet na polovico in polovico.....in na konuc
ZELIM in upam brez. Zato.....vse je odvisno OD nas samih. Koliko smo pripravljeni vloziti vase in
spremeniti miselne vzorce ki so nas pripeljali v depro.

Živjo lost

Koliko časa pa je pri tebo trajalo, ali še jemlješ tablete? Jast jih sedaj jem že mesec in pol, vendra se po nekaj napredkih danes spet počutim slabo, vendar upam da bo minilo, saj se mi je to že zgodilo da sem se potem proti večeru počutila boljše.
Ne bom obupala, čeprav pa ne morem vedno misliti pozitivno, sploh ko se ponovno počutim slabo.

Srečno

Žana, prvi učinki AD-jev se začno kazat šele med 2 in 6 tednom jemanja zdravil

http://www.lek.si/slo/skrb-za-zdravje/depresije/pogosta-vprasanja-odgovori/

je pa tako, da občasna slaba počutja doživljamo vsi, tako mi kot zdravi ljudje; malček potrpljenja in kar pogumno naprej po zastavljeni poti  :oki:

Tule si lahko preberes kako smo zaceli na forumu  
http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,1476.msg19701.html#msg19701

na kratko....eno leto "podozivljanja" in zivljenja v upanju da depra cim prej SAMA "izgine" in da se
vrnem nazaj.......( obiskoval psihoterapevtko in izpostavljanja) drugo leto...z pomocjo DAMa in
nekaj pozrtvovalnih clanov ki so me "vzeli v roke" zacel delati.....in tezave so postajale tezavice
in dolocenim se sedaj samo se nasmejem. Tiste TEZAVE ki je prinesla DEPRA sem dokaj hitro premagal,
ostale ki pa so bile POVOD za depresijo pa resujem se danes. Se vedno jemljem ADje samo kot sem ti
ze napisal sem jih zmanjsal na POLOVICO.
Nihanja so prvi kazalec, da se ti stanje stalnega slabega pocutja spreminja.
SAMO ADji in CAKANJE ne bodo naredili nic, samo povecevali DVOME da bo kdaj bolje.
Poisci psihoterapevta...in PRIJETI DEPRO za roge....in kasneje pocasi resevati VZROKE ki
so te pripeljali. Vse ostale (alternative) so samo POMAGALO, kot ADji.....
Mi SAMI smo se z napacnimi mislenimi vzorci pripeljali v depro. I tudi sami se moramo ODPELJATI.
Toda z pravilnim strokovnim pristopom in izkusnjami na FORUMU je pot tokrat lazja in je moznost
za uspeh lazja, kot pa da smo nenehno v svoji "garazi" in gledamo KAJ se bo spremenilo samo od sebe.

Živjo vsem na tem forumu!
Jz sem nova tukaj, stara sem 35 let in se zdravim za depresijo. Sem šele začela s terapijo in sicer s Cipralaxom, danes sem vzela tretjo polovičko. Sama ne vem, ali so se mi stranski učinki že pojavili ali je to le nihanje v razpolženju.
V zelo veliko pomoč mi je ta forum, tako sem vesela da nisem sama, da bi kar zajokala.
Njabolj grozno mi je, ker se silim k hrani, vsaj na dve uri poskušam nekaj spraviti v usta. Tekočina in župce mie gredo, kompaktna hrana pa ne, zato se poskušam mal prisilit.
Ko takole vs berem, mi je v veliko vzpodbudo bil stavek, da ko enkrat začneš s terapijo, gre še samo navzgor, pa čeprav zelo počasi.
Žalostna sem pa, ker imam 2 leti starega otroka in ne morem bit tolk prisotna z njim, kot si želim.  :'(

Gogi, pozdravljena  :rozicodam: ; res je, s strokovno pomočjo, z AD-ji, s samoanalizo, .. gre počutje navzgor  :oki:; jap, seveda so še kdaj padci, normalno, a čedalje redkejši oz. vsakič znova se hitreje poberemo. Tako da kar korajžno naprej pa malček potrpljenja in obilico dela s sabo  :pomezik: ... in kmalu boš z lahkoto nadoknadila "zgubljen" čas s sinom...

 :'(Hvala ti, to mi je najhuj, ko pomislim na svojga sončka.  :'(

Še nekaj me zanima, v kolikšnem času po užitju začne tbl delovati?

prvi učinki AD-jev se začno kazat šele med 2 in 6 tednom jemanja zdravil...
http://www.lek.si/slo/skrb-za-zdravje/depresije/pogosta-vprasanja-odgovori/

Živjo gogi!

Želim ti kar se da hitro okrevanje, koliko časa pa se že boriš z depresijo in kakšni so tvoji znaki.
Jast sem že zaznala neko izboljšanje k pa se je zopet poslabšalo, vendar sem tudi tukaj prebrala da prihaja do nihanj?

Lepo se imejte

Ja, prvi znaki izboljšanja so po 2-6 tednov, sam me zanima, v kolikem času lahko pride do stranskih reakcij? takoj po zaužitju tbl?

Meni se je vsa stvar resnično začela pojavljat pred dvema mesecema, sam verjetno se je kaj dogajalo že prej, preden je prišla bolezen na površje.
Jz sem imela kr neke mravljince, razbijanje srca, tesnobo, kr nekak nisem znala normalno dihat, potenje....potem pa v službi gužva, delat za tri...doma potem me še čaka kup opravil in počasi sem opažala, da mi ni sploh ni več do smeha. Moj se npr. presmeji raznim smešnicam na TV, jz pa glih tolk da usta vsaj malo zaviham navzgor. Včasih sem ful pogosto jokala, bila občutljiva, ta dva meseca nisem mogla niti tega, prvič sem zajokala v nedeljo, preden sem šla do zdravnice. Bolje mi je, če se zjokam in če se lahko s kom pogovarjam o tem in me vzpodbuja.
Drugače pa, nimam apetita, pijem kr dovolj, pa kakšno župco še pojem, pač tekočo mi paše, bolj trda hrana pa, jo žvečim pol ure en kos kruha. 
Zdej pa večino časa počivam, malo berem in poslušam glasbo, potem pa že čakam, da prideta moja dva domov...seveda posravim tudi po stanovanju, ampak zelo na izi, pa trudim se kaj skuhat.

stranski učinki se ponavadi pojavijo takoj in nekako po mesecu dni jemanja izzvenijo, je pa to seveda različno od posameznika do posameznika - pri enih jih je precej, nekateri skoraj nič težav oz. stranskih učinkov, eni tam nekje v sredini...

Aha, ja to me je zanimalo, ja. Najlepša hvala. A je morda kdo iz Gorenjskega konca?

jaz že :pomezik: imamo skupino v Kranju v GD pri AMZS ob četrtkih, vsake 14 dni; naslednja je spet 11.12. ob 18,00 uri. Vabljena  :rozicodam:

A res si? O, super, hvala za informacijo, obljubila pa ne bom ničesar, ker ne vem, kako bom s počutjem do naslednjega četrtka. Sem še vedno bolj švoh, sej veš, sem komaj začela s terapijo.
Kaj pa počnete tam, oziroma kako zgledajo srečanja?

nič kaj strašnega  :) lepo pridno sedimo v krogu in se pogovarjamo o svojih težavah, nadlogah in lepih stvareh ... vsak pove kaj malega o sebi, kako in kaj... če ima kdo akutno težavo, jo izpostavi in potem mu po svojih najboljših močeh predlagamo možne rešitve, ki izhajajo iz lastnih izkušenj,.. tko nekako...

Hvala za povabilo v skupino, bom izkoristla ko si malo opomorem. To pa lahko obljubim.  :)
A ti si doma, v šoli, v službi? Kako pa ostali preživljate te trenutke? Jz sem zaenkrat najraje doma.   :kiselnasmeh:

Tudi jast sem iz gorenjskega konca.
Drugače pa se trudim hoditi na faks, saj se le tako malo izognem mislim.

Ali je kdo od vas že kdaj prenehal z AD-ji, ter se uspel pozdraviti oz če je ozdravitev možna, ali se ti to lahko dogaja celo življenje?

Žana pozdravljena
ADje sem prenehala jesti na lastno pest
stanje se mi je še dvakrat bolj poslabšalo
zato nikakor ne priporočam z prenenehanjem
razen pod zdravniškim nadzorom in z postopnim zmanjševanjem zdravila

to je seveda moja izkušnja

lp  in srečno

Tanja

Moja izkušnja je enaka kot od Tanjas,zato na lastno pest nič ne poskušajte. :oki:

prehitro prenehat z AD-ji, sploh pa na svojo pest  :nehvala: NIKAR! se stanje le še poslabša! Z AD-ji se zaključi le, ko to oceni strokovna oseba, pa še to se neha postopoma!

Če hočete sami sebi dobro, nikar eksperimentirat z lastnim zdravjem !!!  :nehvala:

Dobro jutro vsem, ki ste že vstali. Bolj švoh sem spala to noč, proti jutru, ko bi lahko, pa sem se vstala in otroka oblekla, da ga je moj peljal v varstvo.
Včeraj čez dan sem imela odlično počutje, proti večeru pa spet bolj zanič. Pa sej to je ziher čist normalno.
Grem zdej neki pojest nato pa še tableto vzet in mal počivat. Jutra so bolj  :(.

Drugač pa, čeprav sem šele začela s terapijo, tudi sama mislim, da ni dobro na svojo pest prenehat s terapijo. Bolj je potrpet pa dlje tabletke papnit kot pa sam poslabšat zadevo. Itak je zdravljenje počasno in nikol ne veš, kje bolezen še skrita čaka, zato, nikar prenehat sami.  :pomezik:

Zanima me, če je kdaj kdo imel občutek pekočega jezika, morda zaradi suhih ust?

Žana, Gogi, pozdravljeni.
Tudi jaz sem z Gorenjske. Na forumu sem kar frišen, kar pa ne velja za depresijo. Borim se že 14. leto. Veseli me, da sta se začili zdraviti takoj.
V mojem primeru se je pojavila v 19.letu. Ko sem končno odšel do osebne zdravnice, mi je dejala, da verjame, da bom "težave" rešil sam. Temu na žalost ni bilo tako.
In šele po 5 letih sem pristal na AD. Probal sem še vse drugo, alternativno medicino.... Dejstvo je da po AD sem nekako zaživel oz. krize so bile milejše, postal sem bolj stabilen. Kmalu sem poizkušal, da bi prenehal, vendar kot so že prej omenili je bilo samo huje. Ko sem pričel z AD sem čakal, da mine leto, da se jih losam. Sedaj jih jem že sedem let... Vmes sem jih nekaj zamenjal, ker niso več dobro prjel...
Moj nasvet: upoštavajte mnenja zdravnika in redno jemljite tablete in ko bo bolje... ne mislit, da je ž
e vse ok; takrat morate dati depri vetra in zmaga bo vaša, kmalu... Ne ponavljajte naših napak!
Za vse info imate prijatelje na forumu, kar je najpomembnejše, da niste sami v tem, kot sem bil jaz 12-13 let. Bolj boste dosledni do navodil, prej boste zunaj! Vso srečo :oki: :oki: :wav:

Dajdam, to si pa zelo lepo napisal. Vzpodbudno za nas vse.  :)
Upam le, da res ne bo treba AD jemat celo življenje...pismo, bit tako odvisen od tl, pa spet verjetno ni tako dobro, a ne...a po drugi strani, če drugač ne gre, ti kaj drugega ne preostane.  :kiselnasmeh:

Živjo Dajdam

Hvala za vzpodbudne besede
zanima pa me, ali tebi tablete pomagajo oz odpravijo vse znake?
Pri meni še ni tako, vendar upam da bo, saj me spreleti strah da bi se morala vse življenje počutiti slabo?

Srečno

Žana, tableti samo OMILIJO znake....odpraviti oziroma omiliti pa se jih da z PSIHOTERAPIJO.
Ce bos samo cakala na tablete bos razocarana in potem je resevanje tezav tezje.
Poskusi ze takoj skupaj z kemijo tudi z psihoterapijo. Strah je NORMLALNO custvo....
v nevarnih situacijah zato bo ostal VEDNO, samo TI bos morala pri sebi ugotoviti
kateri je NEVAREN in ogorzujoc in kateri je samo posledica ANKSIOZNOSTI......

žana,kaj konkretno imaš v mislih? ker če računaš na to, da bo depresija zginila s pomočjo tablet, potem....  :ne:.. pa saj je Lost lepo napisal...

Tablete res samo omilijo znake.....potem se moramo čimprej naučiti sprostitve, nezategnjenosti? Mislim da sem nekje prebrala, da zategnjenost mišic tudi ahko privede do strahu, napetosti v telesu?

Prijateljici! To je to, kar je napisal Lost. Če povem po pravici; se ravno sedaj odpravljam k os. zdravnici na posvet in napotnico za psihoterapijo. Namreč sedaj imam psihoterapevta, ki mi napiše samo tablete, na pol leta se vidiva, govorim 10 min....to ni nič. Žal sem sam potreboval veliko časa, da sem našel ta forum, ki nam je vsem v veliko pomoč. Drugače pa je moja depresija bila in je še vedno tabu, za vse tudi zame. Od tod moja nevednost. Po posvetu s prijatelji iz foruma pa grem na naslednji nivo. Tablete so pomagalo, psihoterapevti ti pokažejo cilj--------vendar pa sami moramo preteči ciljno črto.
Kar pogumno, samo naprej!

CILJ dolocimo SAMI, MI sami zivimo nasa zivljenja ne terapevti. Oni nas pa USMERJAJO.......
Forum je velik "psihoterapevt" samo govorimo iz lastnih izkusnje in tudi v nasvetih ponavljamo
LASTNE napake. PSihoterapvt pa je pri tem NEODVISEN.....strokovno in njegove izkusnje z
drugimi pacienti....

Forum je velik psihoterapevt....seveda, že sam občutek, da nisi sam, da imaš nekoga ob sebi..nekoga za pogovor, neko oporo...že to je nam v pomoč.
Jz osebno sem zelo vesela, da sem našla ta forum, pa tut če sam neki malega povem, napišem...če samo berem...super stvar. Meni to veliko pomeni.  :)

in kako premagat napačne miselne vzorce?

kakšen je pravilni strokovni pristop in kdo lahko tu pomaga?

Brez pomoci in vstrajnosti psihoterapevta mi nebi uspelo zaceti in sploh iti na to pot.
Vsekakor da se z psihoterapevtom ujames in da mu z casom poves VSE, brez cenzure.
In tudi upostevas njegove nasvete kako se soociti z tem in VSAJ poskusiti ne pa ze v
zacetku "TO MENI NE BO POMAGALO"  ja lahko mu reces da imas OBCUTEK da ti ne bo
pomagalo in mu razlozis ZAKAJ....in to je PRVI korak ko ozavestis svoje misli.

Potem pa je odvisno od tega KAKSNO psihoterapijo bos uporabil ( katero bo terapevt predlagal)
Na zacetku je KVT in izpostavljanje zelo "kruta" , odvisno od tega kaksne cilje si zadas.
Takrat je bil se SPREHOD cel podvig.....kaj sele kaj drugega. In ce bi me terapevta takrat poslala
v TRGOVINO...bi bil to sigurno moj zadnji obisk.

In potem spoznavanje svojih tezav na FORUMU , pisanje obiski skupin za samopomoc, PSihoedukacijska skupina, Izobrazevanja za moderatorje in ..... druzenje z ljudmi ki imajo podobne tezave.

...kot pravi Lost  :oki: s tem, da je treba vedet, da so miselni vzorci , kot npr.

“Vedno gre vse mimo mene.” 
“Ljudje so slabi. Življenje je grozno. Zakaj so vsi proti meni?”
“Ljudje me vedno prizadenejo …”
“Nihče me ne mara, ne razume, ...”

pogojeni z našim dosedanjim življenjem, tako družino, vzgojo, kot izobraževanjem, šolo, z odnosi (dom, soseska, sošolci, sodelavci).... in da sprememba vzorcev pravzaprav sovpada z dvigom samozavesti, izboljšanjem samopodobe... oziroma drugače rečeno - star program zbrišemo in vstavimo novega.

katere so pa : skupine za samopomoč?

na prvi strani imaš seznam; link:
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

Živjo

Ponovno se oglašam na forum.
Po 2 mesecih jemanja Maprona se počutim še kar dobro, po današnjem obisku psihiatra sem dobila navodila da naj tablete jemljem še 2 mesece v marcu pa naj začnem jemati polovičko.
To se mi zdi že kar prehitro. Zanimajo pa me vaše izkušnje s tem koliko časa ste jemali tablete, in kakšno je bilo potem vaše stanje?


Lp

 :unsure: :unsure:  pogrešam psihoterapijo. Ce bos brez psihoterapije začela zmanjsevati, ne bo dobro.
Sedaj ko si bolje moras priipraviti "teren" za takrat ko se ti bodo simptomi spet vrnili.
Vzrok za depresijo ni bilo poruseno kemicno ravnovesje v glavi , ampak posledica necesa ki je porusila to kemijo. Ce tega ne bos resila-odpravila, bos kmalu se na slabsem. Jaz jemljem ADje po drugi epizodi depre sedaj 2 leti. 1 leto sem jemal 20mg Cipralexa, nasledje pol leta 15, sedaj pa ze dobre pol leta 10mg. Z novim letom sem pa zmanjsal na 5mg  se vedno obiskujem psihoterapevtko.

Živjo!

Veseli me, da sem našla tale forum... se ti kar malo kamen odvali od srca.

Najbolje da predstavim svojo zgodbo, da boste vedeli, kdo je na drugi strani  :A) - stara sem 28 let. To da sem depresivna, sem spoznaša šele pred dvemi meseci, ko so se mi začeli pojavljati napadi panike, katerih sem se zeloo prestrašila. Potem večerni nemiri, ko greš spat in bi najraje kar ušel nekam ven, tesnoba... obup... zdravnica mi je že parkrat nakazala, da se ji zdi, da sem depresivna, ampak meni se ni tako zdelo. No, sedaj se mi zdi. Dober mesec jemljem Cipralex in stanje se mi je zelo popravilo. Tako obupnega nemira več ni, včasih pa imam še vseeno nemir v nogah... upam da tudi to izzveni. Lahko rečem da se dobro počutim. Izvor mojih težav jaz pripisujem nesprejemanju "temnih" plati življenja: bolezni, nesreče, smrti... Prej sem si vse to razlagala kot mojo pretirano občutljivost, sedaj vem, da temu ni tako. Pred 3 leti mi je sestra zbolela za rakom na dojki, kar je mene in mojo družino zelo sesulo. Nekako smo se vsi "zavlekli" v svoj kot in vsak zase je poskušal preseči to bolečino. Sestra je zdaj zdrava, strah pa ostaja pri vseh nas. Zadeva je šla celo tako, da sem se jaz začela bati vsake stvari an sebi, češ, kaj pa če ga imam tudi jaz... tako da sem za vsako težavo našla odgovore in obisk specialista je ovrgel sum, pa potem sem našla novo zadevo... skratka, neprestano iščem.... je pa naša primarna družina takšna, da se od teh stvareh ne govori... in očitno je tukaj izvor...

Trenutno jem Cipralex in se veliko bolje počutim, začela pa sem se sproščati tudi s tekom.
Prijavila sem se k psihiatrinji (Sotošek), od katere ne vem, kaj lahko pričakujem - bova delal na meni v smislu psihoterapije, ali bo to zgolj pogovor o tem, kako se tisti dan počutim?? Je pa čaklana doba 3 mesece!  :o
Berem da predlagate psihoterapijo, s katero se tudi sama strinjam - pa me zanima... ste samoplačniki pri psihoterapevtih ali ste našli kaj drugega?

Ma, ne vem kaj naj še napišem.... veliko se bi še dalo... pa drugič... ko mi kdo odgovori...

Lp Meta  :rozicodam:

Meta pozdravljena
Mislim, da si se kar pravilno odločila kako boš premegala težave. meni osebno je pomagalo hoja, tek, joga.. in samoplačniška psihoterapija. Sama sem na prvi strani foruma našla terapevtko, ki je zame najboljša. Pomembno je, da s terapevtom najdeš skupen jezik, da čutiš neko zaupanje. Jaz sem prej zamenjale dve, in ni mi žal, saj so bile to vseeno neke izkušnje
Imej se lepo in napiši še kaj

Meta, lep pozdrav  :)

Dobro jutro!

Hvala za lep sprejem!  :clap: :clap: :clap:

Pupika - eno vprašanje glede psihoterapije - koliko te pride en obisk in koliko časa se približno hodi... vem da je vse odvisno od tega, kakšne težave imaš, ampak tako me zanima... je to neka kratkotrajna zadeva, npr 3 mesece, al to hodiš leta? Vem da je to težko ocenit!

Je kdo že slišal za dr. Sotošek?

Lp M

Trajanje psihoterapije in pogostost obiskov je odvisno od tega kako globoko smo zabredli
in koliko zelimo narediti na sebi. Cene obiskov se gibljejo od 50€ do 90€ za eno uro.
Sam hodim redno ze 2 leti, najprej tedensko, potem 14 dni, sedaj pa znam "preziveti" ze
tudi vec kot en mesec. Res da se je "tezav" na zacetku v enem tednu nabralo za 2 lista A4.
Sedaj pa jih je v celem mesecu za pol strani A4. Ker sem se naučil tezave resevati sam, vedno
pa ostanejo kaksne ki jih "nocem" , "ne upam" resiti sam. 

Lost, ta tvoj 'psiho - mehanicizem' počasi postaja obrabljena plošča. Zelo resno mislim, da tvoja teza o delu na sebi ne drži, tisto, 'kako globoko smo zabredli' je pa sploh neumnost. Nihče v depresijo ali tesnobo ne 'zabrede' nič bolj kot 'zabredemo' v zlom noge ali gripo.

Ok, Ton, ampak, kako lahko misliš, da njegova kobajagi teza ne drži, če pa njemu pomaga?
Če je živ dokaz, da napreduje?

V.

Depresija je bolezen...in se zdravi, resda..kot zlom noge...
Samo noga se zlomi klik in je zlom tu...gips in gremo naprej
V depresijo pa tonemo počasi..prav pehajo nas tja naši nezavedni vzorci mišljenja, vedenja, čustvovanja....ki počasi in zanesljivo rušijo tudi kemijo v možganih....

In ko s pomočjo psihoterapije prepoznavamo in spreminjamo sebe, si gradimo varni zaščitni obroč,
ki nas bo obvaroval ponovnega zdrsa v temno luknjo.

Losta poznam, in je odličen primer kako redno delo na sebi vpliva na naše težave.
Spremembe so blagodejne predvsem za nas same, za naše notranje doživljanje sebe in sveta okoli nas.

Ton, koliko vem je to forum kjer pisemo LASTNE izkusnje in stojim za vsakim svojim postom.
Mogoce res pisem prevec preprosto in "po kmecko" in se ponavljam.
Samo vsak novinec ki pride na forum je zbegan, zmeden, prestrasen ker ne ve kaj se mu dogaja.
Zato....ti obdrzi svoj nacin in nasvete z katerimi se vcasih strinjam vcasih pa ne, pa bo vse ok.

Mislim, da ljudi po nevednosti strašite s tem presnetim 'delom na sebi'. Dajte, predstavljajte si nekoga, ki ga je depresija res prikovala na dno - kako, mislite, bo takšen sprejel tole 'delanje na sebi', ko pa še migniti ne more? Mar mu ne bo to samo še povečalo muke - že tako je na dnu, zdaj pa zguba še 'delati na sebi' ne zmore!
Ali resno mislite, da 'delanje na sebi' kaj pomaga pri akutni depresiji? Moja izkušnja in par let spremljanja tega foruma pravita zelo preprosto: ne pomaga. Pri akutni depresiji je nujna pomoč strokovnjakov in zdravil, ne pa trapljenja s 'samoproletarstvom'. Samo to želim povedati.
Vesel sem za vsakega, ki se privleče na plan, pa naj se vleče za lase ali pa od spodaj potiska sedalo, ne pa prodajati nekega imperativnega aktivizma kot edinega zdravila.

daleč od tega, da bi bilo to edino zdravilo - najprej k zdravniku, pa AD-ji, pa strokovna pomoč.. definitivno pa tudi samoanaliza svoje naredi  :pomezik:

Mislim, da že ptički na vejah čivkajo...in da je to Lost in jaz in še mnogi že 1000x ponovili, napisali....

1.) strokovna pomoč (ad in/ali psihoterapija)
2.) spreminjanje sebe in svojih dosedanjih vzorcev (delo na sebi)

Brez 1, boš težko počel 2.
Ampak brez 2, tudi 1 ne bo dovolj učinkovita.
Dolgoročno rešitev iz depresivno-anksioznih težav bomo dobili z 1+2.

Okej, Aslan - ampak kako pa veš, da potrebuješ spremembo sebe in svojih vzorcev? Kaj pa, če nisi naredil/a popolnoma nič narobe - si enostavno zbolel/a in to je to?

Sama pišeš, da na bolezen vpliva nezavedno. Smo za svoje nezavedno odgovorni?

Kako pa veš da nisi popolnoma nič narobe naredil?

Terapija je tudi delo na sebi, jemanje tablet je tudi delo na sebi, prav tako spreminjanje avtomatskih negativnih misli in naših reakcij nanje. Vse skupaj jaz razumem kot to famozno "delo na sebi". In ja, vsak mora delati na sebi, če želi ozdraveti. Ne vem za nikogar, ki mu ne bi bilo treba niti s prstom migniti ali se niti za piko spremeniti, pa da bi se otresel depresije/anksioznosti.
Nismo krivi da smo zboleli, smo pa odgovorni za to da ozdravimo.
Če vzamem za primer kar zlomljeno nogo: nekdo si vedno znova polomi noge, ko se meče dol po stopnicah. Samo zdravljenje zlomov ne bo prineslo dolgotrajnejšega učinka (samo kosti bodo vedno bolj krhke) - človek se mora naučiti, kako se pride po stopnicah gor in dol, magari če nekaj časa drži za ograjo, ali leze po vseh štirih. Samo po gips hoditi ni najboljša rešitev..

Ne nismo odgovorni.
Proces psihoterapije odkriva te nezavedne vzorce, ki pa so nas pripeljali na to točko potopa.
Mi se jih niti zavedamo ne. Mi delujemo tako kot znamo.
Ko jih prepoznamo, jih lahko spremenimo.
To je vstopnica v kvalitetnejše življenje.
Ne spreminjamo svoje zunanjosti, svoj notranji način dojemnaja sebe in sveta spreminjamo.

Anksioznost je po pasihopatologiji motnja čustvovanja.
In jaz sem vedno zase rekla, da sem PREVEČ čustvena. Tako je in pika.
Pravzaprav pa sem se skozi proces notranji rasti zavedla...vzorcev..ki niso najbolj pravilni...
Vzorce sem dobila kot otrok, dekle..nekaj predizpozicij pa tudi z genetiko.
Nisem bla napačno dekle in ker sem se (pretirano) čustveno odzivala na vse,
sem si nakopala stresno življneje, srčno bolečino. tuhtanje....na koncu anxo.
Če bi vedela prej, če bi mi kdo znal pokazat ali dal kaj za prebrat,
bi se teh zmot zavedla že prej....in se leta nazaj naučila imet rada sebe, razumela bi svojo lastno vrednost, upoštevala svoje želje in se ne prilagajala svetu, samo zato, da me bo kdo imel rad.
In s tem znanjem bi drugače krmarila skozi življenje.
In prav možno je, da bi se čerem izognila in se ne razsula na njih tako kot sem se.

Vem, da nisem "tipičen" primer depresivke, vendar to je v premislek... Sama sem namreč zbolela za psihozo, kateri je sledila depresija. Psihoza in depresija sta namreč tako kot rit in srajca. Ko fašeš eno, sledi drugo. Katere vzorce naj bi točno spreminjala na sebi? Dovolj težko je bilo najti že psihoterapevta, saj se jih večina boji psihoterapije psihoz. Sama pa na svojo depresijo gledam, kot na sesuto kemijo v možganih. In pozitivne afirmacije in podobno spreminjanje vzorcev je ne bo odgnalo. Žal. Jasno mi je, da moram predelati stvari s pomočjo strokovnjaka. In da bo to boleč proces. Da bi pa dosegla ne vem kakšen napredek s knjigami za samopomoč in podobnimi materiali.... ne, tega pa žal ne verjamem. Vsaj v mojem primeru to ne drži.

MC, pač tako misliš.
Ker vsak je svet zase.

Aslan, jaz sem pa vse psihoknjge poznala že prej, pa se temu, kar sem, kako čutim, nisem vseeno mogla izogniti.
Kar prinese življenje, nas prizadene ali ne, če smo prebrali sto knjig ali nobene.

Sigurno pa se je nujno zavedati, kaj se nam je zgodilo in zakaj.

Trdim morda le to, da, če ne verjameš v terapijo, tudi zdravila, ti ne bodo pomagala. Iz luknje zlest ne... Kaj je komu bližje, pa je stvar posameznika.

V bistvu se strinjam z Anchi, da je vse del terapije. In ostalo, kar je krasno ponazorila.

V.

Psihoterapija je "delo na sebi" pod strokovnim vodstvom.
In to delo na sebi ne traja samo uro, ko si pri terapevtu,
ampak je "domača naloga", ki živi s teboj ves čas.

Nihče ne govori o tem, da ti bo ena knjigca (npr. z afirmacijami) pomagala in ti spremenila lajf...
in nadomestila strokovno pomoč. Je pa to podpora primarnemu zdravljenju pod strokovnim vodstvom.

Imajo tudi psihoterapevti (ko zaškripa v njih samih) svojega supervizorja,
ki njim pomaga podat roko, jim strokovno osvetlit lasten problem.

Tako, da pri naših težavah je kvalitetna strokovna pomoč nujna.

So depresije take in drugačne vrste. Pri nekaterih ljudeh nastanejo zaradi življenjskih okoliščin (ne vem, slabi odnosi doma, te pusti partner, izgubiš službo, ti kdo umre, ipd.), druge pa so posledica bolezni (oz. del le-te, kot npr. pri MC in pri meni). Pri prvih je logično, da ti same tablete ne bodo pomagale, če ne boš obenem aktivno reševal težav, ki jih imaš v življenju (pa ne nujno s psihoterapijo!). Pri drugih pa te tako in drugačno brskanje po sebi ali preteklosti ne pripelje daleč, oz. je lahko celo kontraindicirano / škodljivo.

(Osebno gre pa tudi meni ta besedna zveza 'delo na sebi' malo na jetra.)

Znamenita metafora 'delo na sebi' pomeni: 'Ja, direkt po stopnicah boš šel in nikjer drugje in to takoj.'
To je tisto, kar vam skušam pojasniti, da malce omehčajte.
Mislim celo, da depresiven človek ni odgovoren za svoje zdravje, potreben je pomoči in ne potiskanja na stopnišče. Bo že stopil tja, ko bo pripravljen.
Psihoterapija, kolikor jo sam razumem, nam lahko pomaga naše vzgibe in motive sprejeti v zavest (jih 'ozavestiti') in razumeti - ko pa enkrat razumemo, zakaj tako ali drugače reagiramo na določeno situacijo, potem imamo možnost, da denimo naslednjič reagiramo drugače. Moja teza je, da ves ta proces lahko mirno in uspešno poteka brez vsakega 'dela na sebi'.

.......Žal recepta ni saj po mojem mnenju, kajti tako kot je depresivnih obolenj več oblik je tudi načinov zdravljenja za vsakega od nas individualno. Absolutno je v prvi vrsti psihoterapija v kombinaciji z zdravili, če so potrebna. Gre pa lahko za zelo porušeno kemično neravnovesje v naših možganih in tu odigrajo največjo vlogo zdravila in brez njih ni psihoterapije, ki bi nas dvignila in kot so že drugi pisali, nekatere splet okoliščin, ki jih doživljajo sedaj pahnejo v to temno luknjo-izguba službe,ločitev,smrt....

Sama zase vem, da sem zazdravljena/motnja ni bila pravočasno diagnosticirana in s tem tudi ni bila zdravljena/ in nič hudega, dokler funkcioniram tako službeno kot osebno, dokler čutim veselje in radost...vem tudi, da so padci nekako sestavni del mojega življenja-hm mogoče se sliši kruto, vendar ni, nič več, kajti pridobila sem pa drugačne vrednote in spoznanja o sebi, svetu in to me bogati in veliko bolj shajam s seboj kot pred boleznijo, pa čeprav pride dan ko ga preležim in prespim, ker sem utrujena-simptom depresivne motnje, ampak vedno vem, da bo prišel dan ko bom zopet polna energije in elana...

Se strinjam Amelie :oki: Sam verjamem da je za tričetrt bolezni kriva bolezen možganov. Ko smo že pri zlomljenih nogah ;D na primer, nekdo si zlomi nogo, nekdo drug pri isti poškodbi pa ne, ker ima močnejše kosti, vezi, mišice.

Potem se pa pač razlikujemo v tem kaj si predstavljamo, da "delo na sebi" pomeni. Ko jaz nekomu rečem, da bo moral delati na sebi (in ne samo jemati zdravil, na primer) s tem ne mislim, da se mora iti takoj metati po stopnišču, ampak enostavno to, da se bo moral, ko bo zmogel dovolj energije in volje, začeti učiti različnih načinov vzpenjanja po stopnicah, pa tudi kako pasti, s čim manj poškodbami.

Točno tako. Ampak zdaj ne pomeni, da mora tisti z bolj švoh kostmi, vezmi in mišicami preventivno nostit gips, in sedeti doma, ampak da se bo moral naučiti živeti tako, da bo tudi s svojo krhkostjo znal uživati življenje, brez da bi ga le-ta ovirala.

 :oki:

Lep pozdrav.Sem prvič na mailu.Star sem 40 let.Zbolel sem leta 90 v vojski kosovo Peč.Ima bipolarno motnjo.Večkrat sem v depresiji kot v maniji.To stanja sta se mi večkrat ponovila.V depresiji sem že  več kot eno leto.2 krat sem se najedel tablet.Trenutno sem v depresiji in se sprašujem zakaj sploh živim.Imam ženo in 6 let starega sina.Ima kdo podobne probleme.Imel sem obdoja 10 in 7 let ko sem bil v redu.Kaj naj storim?Hvala za pomoč
mato

...pozdravljen in dobrodošem,


na forumu skorajda vsi poznamo občutke in misli o katerih pišeš in jih doživljaš. Glede na to, da trpiš že kar vrsto let se mi poraja vprašanje ali imaš zdravila? si zadovoljen s svojim psihatrom? ali si imel oz. imaš psihoterapijo?

MATO,
Bipolarci, oziroma tisti, ki imajo bipolarno motnjo imajo svoj forum na naslednji povezavi:
http://www.bipolarna.si/index.php?option=com_wrapper&Itemid=28 (http://www.bipolarna.si/index.php?option=com_wrapper&Itemid=28)

Mogoče boš tam izvedel kaj več, ker so tam sami takšni, ki imajo podobne probleme kot ti.

Oj, kar piše Mato, se strinjam. Jaz grem naslednji teden k dr. Dernovškovi, pa naj me že enkrat dokončno diagnosticirajo. Manije skoraj ne poznam, morda včasih nekaj hipomanije. To pitanje z antidepresivi je pa itak že nekako začaran krog, saj nič ne učinkujejo. Depresija je že stalnica.
 :jok:

Pozdravljeni vsi, danes sem se šele upisala v forum ker mam zelo velik težav in bi nekak rada tut vidla če se komu podobno dogaja.. Stara bom drgač 17 in mam panične napade tesnob, zadnje leto sem iz dneva v dan slabše, skos sm depresiuna žalostna vedno čutm v seb eno praznino zaperam se vase in jokam skos in nimam volje do žiuljenja niti do izhodov z družbo skos sm doma ker se bojim da bom dobila te napade ker jih mam skor usak dan zlo podobn epilepsiji. Hodm k psihologu in psihiatru ampak nekak čutm da mi to ne pomaga učasih bi najraj da me več ni, ker je tok težko s tem živet iz dneva v dan v strahu in te bolečine in use to kar čutm zarad tega in posledično sem depresiuna, žalostna ker nemorm normalno živet. želim si, da bi dobila usaj kkšna zdravila recimo antidepresive ali pa kej podobnega k bi mi usaj mal pomagal se spopast in soočt s tem in hkrati umirit. Kako je vm ratal premagat depresijo?

Sara987  :rozicodam: pozdravljena
Glede na to, da obiskuješ psihiatra in psihologa mi je čudno, da ti še niso predpisali antidepresivov. Zdravljenje z  njimi bi ti zagotovo olajšalo simptome in tvoje počutje bi bilo veliko boljše.
Vem kako je hudo, ko se spopadaš s paniko in tesnobo, tudi sama sem se (saj se še kdaj  :kiselnasmeh:) ko bi človek najraje obupal....ampak z pravilnim zdravljenjem se DA! To je bolezen kot vsaka druga in zanjo obstajajo zdravila, ki ti lahko pomagajo.
Kakšen pa imaš odnos s starši? Se z njimi lahko o tem pogovarjaš, so ti v oporo? Glede na tvojo starost, bi bilo fino se pogovorit doma, pa da ti potem tudi ob zdravljenju pomagajo starši.
Predlagam ti, da se ne zapiraš med štiri stene, raje odidi na sprehod, malo potelovadi...kajti s tem ko si tesnobna si tudi vsa napeta...mišice so v krču in zato imaš tudi bolečine...
Probaj tudi s kakšnim CDjem za sprostitev, ki ga lahko kupiš v knjigarnah in postopoma sprostiš celo telo. Meni je pomagal CD Globinska sprostitev.
Delaj kar te veseli..mogoče imaš kakšno živalco doma...greš na vrt...greš v kino...ne vem..vsekakor pa ti priporočam pogovor doma in tudi s tvojimi terapevti.

Objem ti pošiljam  :rozicodam:

Žiujo, hvala za mnenje in podporo.
Odnos s starši je super nikoli nisem imela nikakršnih težav z njimi z mami se pogovarjam o usem in ji tudi razlagam o svojem počutju in razmišljanju, vsekakor verjamem da mi bo bolje, ker sem danses dobila zdravila pri psihiatrinji in upam da se mi bo izboljšalo, čeprav so tesnobe in depresija zelo naporne in zoprne zadeve. Počutim se zelo  nemočno, ker sem še tako mlada in že obolevam ampak upam na bolje, bom upoštevala tvoj nasvet in nasvet zdravnikov da se več družim s prijateljicami in sem več zunaj.

in kja pravi na to, na tvoje počutje?

jah nič, večinoma joka ker ji je hudo zame in me tolaži in daje podporo.

ima tudi sama mogoče podobne težave?

ne, ne mami nima teh težau sam pač težko ji je zame ane sej upam da me bo to minil zdej k sm dobila zdravila.

Živjo Žana.

Ni se ti treba vedno truditi, da bi razmišljala pozitivno. Lost ti je sicer napisal, da so za našo depresijo krivi naši miselni vzorci, in da ti bo šlo toliko dobro, kolikor se boš trudila in vlagala napora, vendar jemlji to izjavo z "rezervo", saj tvojega vzroka za bolezen niti tvoj psihiater ne ve, kaj šele mi laiki. Še najmanj kar je res je pa, da si za svojo bolezen kriva sama, ker se premalo trudiš, ali napačno razmišljaš. (jaz sem depresijo npr. podedoval in nima nikakršne veze z napačnimi in negativnimi miselnimi vzorci)

Lahko da si bolezen podedovala, lahko da je pri tebi prišlo do okvare določenih genov, ali pa kaj drugega. Zato pa je tudi pristopov k zdravljenju depresijo tako veliko in obstaja taka množica zdravil in psihoterapij, ker je depresija še zelo neraziskana bolezen.

Nič se sekirat torej, če kdaj razmišljaš negativno. To ne pomeni, da doprinašaš k svoji bolezni. Za svojo bolezen nisi prav nič kriva sama s tem da imaš negativne misli. Negativno razmišljanje je SIMPOM depresije in ne razlog za njen obstoj, kot lahko prebereš v kakšni informacijski brošuri o depresiji.

Razloga za depresijo nihče do potankosti ne pozna. Stvar je v resnici tako zakomplicirana in strokovna, da ti na tem forumu nihče od nas ne more niti pod razno "zaprmej" povedati, zakaj smo bolni ter kaj se z nami zares dogaja in zato ti tudi nihče ne more ponuditi trdne rešitve. Kot si opazila mogoče s prebiranjem, obstaja na desetine različnih zdravil in pristopov, ki pa ne pomagajo vsakomu enako in tudi zate bo veljalo verjetno podobno.

Poskušaj torej z zdravili antidepresivi, če ne gre poskušaj zamenjati s kakšnim drugim zdravilom, če pa še to ne deluje, pa lahko poskusiš tudi s psihoterapijo, avtogenim treningom, ponavljanjem pozitivnih afirmacij, molitev, šport in morda še kaj.

Poizkusi pa več rešitev in pristopov in prebiraj kaj komu pomaga in to poizkusi tudi ti. Daj si čas da okrevaš, zmanšaj zahteve do sebe in predvsem: Ne očitaj si za svojo bolezen, saj zanjo nisi nič kriva. Zagotovo boš tudi ti nekoč našla rešitev zase. Morda že jutri, morda čez mesec dni ali leto, zagotovo pa boš tudi ti našla pravo pot. In tudi farmacija odkriva ves čas nova zdravila, ki imajo zelo obetajočo prihodnost. To ti lahko zagotovim  :)

lep sončen dan

Hvala za tvoj odgovor ter mennje.


Lp

Hey Sara  :rozicodam:.

Ja težko je biti mlad in bolan... Sam sm zbolel pri 18ih letih tosepravi pred 5imi leti. Tud sam sm mnenja, da bi bilo pri tebi vredno poskusiti z zdravili, ker včasih brez pač ne gre. Moraš se pa zavedat, da tablete samo do neke mere ublažijo simptome, da smo potem sposobni s pomočjo psihoterapije premagovati naše ovire (bolezenske in tudi življenske). Sigurno imaš vse razloge za optimizem, ker si še mlada in če si boš poiskala pravo pomoč ti sigurno lahko rata premagati trenutno situacijo... Res je, proces je dolgotrajen, ker je treba kr dodobra spremenit način življenja, se soočit s strahovi in jih tudi premagat. Kakšno zdravniško pomoč pa trenutno prejemaš? Mogoče bi lahko začela razmišljat v tej smeri, da si poiščeš kakšnega psihoterapevta, pomoje še najbolje KVT terapevta... Aja dj mal napiš, kakšne so tvoje trenutne življenske okoliščine (družina, prijatelji, šola itd...). Seveda te ne silim v pisanje, ampak že to je nek korak, ki ti lahko vsaj malo olajša stisko, da veš, da je kdo pripravljen poslušati :). Glavo pokonci, da se premagat vse skupaj, samo treba je iti v pravo smer!

Drži se, pa še kaj piši  :rozicodam:.

Ups, sorry, nism vidu, da si še pisala po prvem postu :). Uglavnem kako kej?

Zivjo,

Zdej ze neki casa pijem antidepresive in pomirjevala ampak ucasih so dnevi k se preprosto nemorm s tem ukvarjat in bi najraj da me ni. Zalostna sm ker nimam koncentracije v soli, z druzino sm v odlicnih odnosih mam dost prijateljeu ampak nevem zakaj se vedno cutm to praznino in osamljenost. Kokr da nebi imela razloga za zivet ceprou jih mam velik, nekak mam obcutk da me najboljse razume moj ps. Mogoce je to mal smesno ampak rada bi imela ob sebi tudi osebe ki imajo podobne tezave. Kako si pa ti?

Predstavljaj si, da imaš doma celo zbirko majčk pa ti nobena ni všeč in ti nobena ne pristaja, da bi jo obleka. Isto je s prijatelji. Dandanes težko srečamo človeka, ki mu lahko rečemo prijatelj, odtujenost in površinskost odnosov je danes velika. Najverjetneje to niso prijatelji, temveč bolj kolegi znanci.

No, tak problem imam recimo jaz. Marsikoga pozdravim, vendar poklicat za na kavo nimam nikogar.

Sprobi spoznt nove ljudi, se odpret pa poglobit mal odnose.
Men gre zdej fizično mal na boljše k nimam več tok teh napadou pa pomirjevala mam ampak useen mam psiho še vedno na nuli. Spet sm ratala žalostna in nesrečna pa čeprou mi je šlo na bolje. Skos mislim črnogledo, ne morm se sprejet in uživat življenja z drugimi če sm jz skos nesrečna in slabe volje in nevem zakaj. Šlo mi je že  na bolje zdej me pa ta psiha spet ubija in se nemorm pobrt od tega kar se mi je dogajal lansko leto, oklepam se preteklosti in nemorm začet DIHAT.