FORUM Nebojse.si

Danes sem gledala po TV nek prispevek z enim gospodom, ki je rekel da ce imas tezavo pomagaj drugim pa bo s tem tudi tvoja postala lazje premagljiva. Pa sem se odlocila, da tukaj pisem... Pri 25ih sem dozivela prvi panicni napad, nato je slo samo navzdol. Izgorelost, depresija, agorafobija... vse se je prepletalo... konec koncev diagnoza ni vazna. Nekaj najhujsega je bil zame postati mamica, strah me je bilo da ne bom zmogla fizicno skrbeti za otroka, kar pa je bilo najhuje je bil prisoten strah, da ne bom do njega cutila pravih custev, ker sem bila prazna. samo ljudje ki izkusijo depresijo lahko razumejo obcutek da nicesar ne cutis. drugi moj najvecji bav bav pa so bila daljsa potovanja za vec dni. kaj ce se mi kaj zgodi in se iz situacije ne bom mogla umakniti.
Zdaj lahko povem da imam 32 let in sem ponosna mamica ljubljenemu sinkotu, tudi potovati sem zacela. rada bi pomagala z. asvetom kaksnim mladim puncam s to nevsecnostjo  ki se prav tako sprasujejo ali bodo zmogle biti dobre mamice:) jaz namrec vem da bodo...

Zelo lepo napisano.Kaj vse se nam plete po glavi po nepotrebnem in nam dela težave.Tako pač je.Na koncu se vse uredi.Srečno še naprej in imejte se radi. :)

"Nekaj najhujsega je bil zame postati mamica, strah me je bilo da ne bom zmogla fizicno skrbeti za otroka, kar pa je bilo najhuje je bil prisoten strah, da ne bom do njega cutila pravih custev, ker sem bila prazna. samo ljudje ki izkusijo depresijo lahko razumejo obcutek da nicesar ne cutis."

Pozdravljena frikica! Joj, ko sem sedaj tole prebrala, se mi je odvalil en kos kamna, ki ga zadnje case nenehno nosim s seboj. Jaz imam namrec isto tezavo in sem mislila, da sem edina. Tudi sama se borim z napadi panike in anksioznostjo ze iz otrostva - imam vzpone in padce. Vsakic ko padem, mislim, da se nikoli ne bom pobrala ...  :o Zaradi tega "stanja" je trenutno moj najvecji strah, imeti otroka, ker prav tako imam obcutek, da ne bom mogla telesno skrbeti za njega in pol ne vem, kaj bi naredila, da bi mi se najbrz zmesalo in bi koncala nekje na psihijatriji  :jok: Trenutno se s fantom seliva v novo stanovanje, pokazal je zeljo do otroka, mene pa je vse skupaj zaradi moje anksioznosti "poslalo" v pekel. Nenehno cutim tesnobo, skoraj vsako jutro dozivim napad panike in ne morem in ne morem se izkopati, ne vem, kako naj to premagam. Prosim povejte, kako ste premagala strah, vam bom neskoncno hvalezna. Sem pa prav tako stara 32  :) - zanimivo koliko podobnosti ...
Lp

pozdravljena :) bila sem na dopustu pa nisem nic gledala sporocil, takoj ko se malo klimatiziram pa vam pisem. brez skrbi vse bo super !

imaš zs :)

Frikica30, poslala sem ti ZS

Mislim, da ni mislil samo s talanjem nasvetov. Roke je treba včasih tudi umazati, da komu pomagaš.

Surya grem brat :)
Se strinjam sebastjan...a ti grem pomagat pobrat krompir, rezat drva  :sesmejem:  :P ... pomagam tut tako nc bat, sem kmecka deklina.... sam otroke pa ne morem pomagat it delat :p

Pozdravljene,

Tudi jaz imam take težave. Grozno. Imam 3 letno hčerko in se tako bojim, da se mi bo kaj zgodilo, da ne bom mogla poskrbeti za njo. Kar obliva me, začnem se stresti in narobe dihati. Najhujše je v službi, ko me to prime, moram iti parkrat na wc, da se vsaj tok zberem, da lahko oddelam šiht. Je zelo hudo. Povedala sem mojemu in mi stoji ob strani ampak vem, da bo pot še dolga. To se mi je prvič pojavilo v srednji šoli, pa je hitro minilo. Na avtobusu in se 1 leto nisem peljala potem. Potem pa sem to rešila tako, da sem se usedla na bus in pač  zdržala. Zdaj po mnogih letih pa spet napadi. Hujši, grozni. Zdaj imam pa napad tako, da mi kar pride misel, da ne bom mogla dihati in seveda to sproži spet napad.

Sploh ne vem kaj naj. Psiholog. Ampak rada bi tudi sama res sama to predelala.

Help

Obupana mami :S

Aja, stara pa sem ravnotako 32. Pa še enega otročka bi mela in tole je zelo moteče.

Hvala vsem, ki se boste oglasili tukaj.

lp

Meni se tudi to dogaja sedaj med nosecnostjo in tudu prej ze. Sem anksiozen, hipohondricen clovek.
Ali ste med nosecnostjo cutile palpitacije ali ekstrasistole in tesnobo?

hm, če si poslala ZS, potem si pomagala samo enemu...pač, ker si rekla, da želiš pomagati...

ker mislim in vidim, da je podobnih primerov še zelo veliko, torej, na žalost....vse druge tvoje pozitivne in spodbudne pripovedi ne bodo slišale...kot kaže...

BTW, tudi jaz se nisem odločila za otroka zaradi takih in podobnih strahov...ko pride anksa te v bistvu ni oz. si sam sebi preveč...ali depra, saj je vseeno...

Se opravicujem. Ni bilo misljeno pomagati samo eni, lahko pisem javno ni problema le tema se mi je zdela taka da moram individualno odgovarjati no nima veze. Malo imam premalo casa zato tako poredko pisem. Skratka ker vem kako je ko si v depri ko ne cutis nicesar in ti je vse odvec ko bi zjutraj najraje umrl ko se zbudis sem se ravno zaradi tega toliko casa bala da mi bo otrok odvec, da ne bom zmogla skrbeti zanj oz da se mi niti ne bo ljubilo. Da ne bom do njega nicesar cutila. Vendar sem "skocila v vodo" in rekla kar bo bo... izkazalo se je da je ta vez do otroka, ljubezen nekaj najmocnejsega, neopisljivega dokler ne probas. Je moj antidepresiv
 Seveda sem utrujena in zivcna velikokrat. Ampak so tudi druge mamice. Otrok je mocnejsi od depresije.

Vedno ko se odlocis da bos zaradi panike in depresije za nekaj prikrajsan, le-ta zmaga oz dobi vecjo moc!

Lep pozdrav, par let nazaj sem  redno bila na forumu, sedaj sem ga občasno preletela.Skratka  potrebujem nasvet.Zelo me muči sledeče. , imam 7 let starega sina, ko sem bila z njim noseča sem pri 3 mesecih nosečnosti doživljal močne napade panike, nespečnost. , strah do kosti in še in še. Trpela sem zelo, se sramoval ta .da Kako ne morem normalno do nositi otroka, ki sem si ga želela. Takrat sem potem jedla  asentro 50mg, ki mi ni nič pomagala.Nato se je otrok rodil sedem tednov prezgodaj in se za to sem krivila sebe.Skratka da skrajša sele dve leti po porodu sem se dokončno pobrala in zaživela. Sin je moje sonce, terapijo sem do sedaj tudi vmes že prenehala, začela nazaj, sedaj jem 15 mg cipralexa.S partnerjem razmišljala o drugem otroku in tukaj nastopi težava. Imam željo, si ga želim, obenem pa me je zopet tako strah, da kljub temu, da že par let nisem doživela večje panike, sem sedaj v avtu.swm paniki, ker mogoče sem noseča ter si delam vse mogoče scenarije.Sploh se ne razumem, imam izkušnjo s tem . imam sina , nov dom. , službo, vse pogoje, partnerja, ki je super..jaz pa kot, da se ne znam odločiti. , iti čez to.Nekaj v meni mi še vedno ne da miru, ne vem kaj.Želim si, da bi bila noseča I bi se dobro počutila. , de veselila, ne pa da že ob misli doživljam grozo.sem tudi že razmišljala. , da otroka mam, zakaj bi so šla v to in še izpostavljala, pa mi še ob tej misli ni ok.svetujte mi kaj naj naredim, da bom bolj verjela  vaše. , da bom dal a to kar je bilo na stran, hvala vsem

Draga Lučka,

videla sem se v tvojem sporočilu. Preden sem zanosila s prvim otrokom, sem imela 7 let hude težave s paniko. Po porodu sem se sesula in prvič v življenju šla na antidepresive. Razlika je bila 90%! Neverjetno, koliko bolje sem se počutila. Uredilo se mi je življenje, čudovito je bilo.
Vendar sem čutila, da si želim še enega otroka. Seveda me je bilo strah in vse. Ampak glej, kako sem jaz to vzela: tudi pri prvem ni bilo lahko. Želim si še enega otroka. Sem prvič zmogla, bom pa še drugič! In sem opustila zdravila, zanosila in donosila, rodil se je drugi sonček in pol leta je bilo super. Potem pa so se zopet pojavili simptomi. Kako se ne bi?? Si neprespan, totalno izven svojega običajnega ritma, težko je imeti dva otroka, res, res je drugače, kot če imaš samo enega ... Nimaš več tistih 5 minut zase. Česar ne pobere dojenček, nameniš prvemu otroku, ki je v najboljšem primeru zdaj na drugem mestu in rahlo zapostavljen - pri nas pa je bil še ogorčen, ljubosumen in nesrečen zaradi spremenjenega statusa. Z vsem tem se je bilo treba spopasti.
Zelo težko je bilo, ko sem se znova odločila za zdravila, ker mi enostavno niso prijela tako hitro. Mogoče zato, ker se, ko sem jih začela jemati, nisem počutila tako zelo slabo, kot ko sem jih prvič začela jemati. PRehod je bil grozen. Preden se je telo navadilo na antidepresiv, sem imela 2 meseca hudo, res hudo tesnobo. Mislila sem si, pa kaj je zdaj to?? A mi isto zdravilo ne prime več? Bala sem se, da bo treba menjavati zdravilo, vse to ...
Pa ni bilo treba. Počasi sem splavala na površje in spet zalavfala.
In zdaj nam je lepo. Ampak kar eno leto in pol po rojstvu otroka smo se še lovili. Težko je bilo za vse, za prvega otroka, za moža, pa zame seveda. Zdaj sem pa res ponosna nase, da sem to zmogla in zgurala čez. Težka odločitev je in ja, veliko je treba pretrpeti, ampak vsaj meni res ni žal. Čutila sem, da nisem vsak dan mlajša in da je pravi čas za drugega otroka. Če bi čakala, se najbrž potem ne bi več odločila za nosečnost.
To je samo moja zgodba. Ljudje smo različni, čeprav imamo iste dileme. Vsak ve zase, koliko je sposoben prenesti. Kar se mene tiče, dva mi je ratalo - še enkrat pa res ne bi šla čez to :)

Lučka, jaz sem se odločila drugače. Od zelo velike želje po drugem se poslavljam, ker enostavno nočem ogroziti sebe, težko pridobljenega miru in harmonije v družini, prvega otroka in njegove pravice do zdrave mame in moža, ki si me tudi zasluži še v dobri verziji potem, ko sva dala skozi dosti hudega. Mi je hudo, ampak ne morem imeti in si želeti vsega.
Imam pa bipolarno motnjo in je bil potek v preteklosti kar hud. Zdaj je mir.

Zazri se globoko vase, vzemi si čas in poslušaj svoje srce. In seveda moškega ob sebi. Nihče se ne more odločiti namesto tebe in vaju.