FORUM Nebojse.si

Zdravo!

Stara sem 29 let in prišla sem do točke - tako ne morem več in ne želim več živeti! Zato sem se odločila, da si poiščem pomoč. Sedaj iščem primernega psihoterapevta (če ima kdo kakšen nasvet bom super vesela), rada bi pa čimprej začela s terapijo, saj je moje življenje trenutno eno samo nezadovoljstvo, panika, jok, slabo počutje in še in še...
Stvar se je, če pogledam nazaj,začela že poleti, vendar so bili to ''samo'' dnevi slabe volje, tako da temu nisem posvečala pozornosti. Nato se mi je zgodilo, da sem po parih urah na plaži začutila čuden občutek v glavi (kot da bom omedlelela) in od takrat tega kar ni in ni konca... Konstantno slabo počutje, slab vid, občutek ''vesolja'', občasno tresenje rok, vrtoglavica, nabijanje srca... opravila sem preiskave, ki pa ne pokažejo ničesar.
Torej, po skoraj 1 letu sem prišla do zaključka, da je za moje stanje najverjetneje kriva psiha. V tem času se mi je zgodilo kar nekaj sprememb, selitev, nova služba, odmaknjenost od bližnjih prijateljev, pika na i pa je bila ponesrečena ''veza'', ki mi je prinesla za konec toliko trpljenja, da ne morem ven iz tega. Ponoči sicer spim, vendar se zbujam v morah, zjutraj sem utrujena, glava je ''na drugem planetu'', v službi sem nezbrana in že po 2, 3h urah dela neznansko utrujena. V mojih mislih se non stop vrtijo misli, ne morem jih ustaviti, predvsem pa se ukvarjam s tem, kako so vsi okoli mene super srečni. Za piko na i, se sprašujem kako sem lahko prišla do faze v kateri sem in kaj če se nikoli ne bom spravila iz nje...
V zadnjem času sem imela par ''napadov'', pri katerih sem imela občutek, da bom padla potleh (visok krvni tlak, popolnoma meglen vid, čuden občutek nestabilnosti, nemirnost, določen del obraza se mi je zdel paraliziran, pa ni bil, tresenje rok)  in bo vsega konec, po prebiranju raznih forumov sem prišla do zaključka, da gre verjetno za panične napade.
Počutje je slabo vsak dan (že 3 mesece), povišal se mi je spodnji krvni tlak in ne morem več normalno funkciuonirati. Jem zdravo, rada bi tudi športala, vendar se po vsakem še najmanjšem naporu počutim grozno, vrti se mi, občutek imam, da ne morem stati, da me zanaša in podobno.
Najhujše od vsega pa je občutek v glavi, občutek polne glave (ne glavobol) in izredno slab vid (odmaknjen vid, steklena slika non stop, pri okulistu je vse ok), ki me močno ovirata tudi pri delu, saj sem takrat izredno nezbrana in ''čudna''.

Se kdo prepozna v moji simptomatiki in bi lahko za vse težave bila kriva psiha?

Splošni zdravnik mi je omenil antidepresive, vendar se jih sama zaenkrat še branim, saj bi rada poskusila brez tega, predvsem zaradi stranskih učinkov.

Zelo vesela bom kakšnega nasveta, spodbudne besede  :A)

Tikataka toplo pozdravljena.
Anksiozne motnje in depresija imajo ja, prav te opisane simptome.

V življenju se oblikujemo in dobimo podobo sebe v otroštvu,
prav tako se takrat naučimo kako vrednotimo sebe in druge ...
to igro igramo potem naprej ... razvijemo obrambne mehanizme, ki nam dobro služijo
na kratek rok, čez čas potiskanje čustev ali zanikanje udarita na plano
tudi skozi anxiozne motnje ...

Prav zato je psihoterapija fajn kot prva izbira.
Skozi srečevanja s terapevtom boš spoznala sebe, uvidela kaj v tebi te vodi v nezadovoljujoče odnose,
uvidela kako ravnaš s čustvi koliko si pozorna nase in na svoje potrebe v življenju.
Pogovor ne razrešijo tega v nekaj srečanjih, psihoterapija je proces, ki traja.
Naš zdravstveni sistem ... tak kot je ... jo vidi (žal) le samoplačniško.

V kolikor boš videla, d ase simptomatika ne zmanjšuje, da enostavno ne funkcioniraš ok,
potem je smiselna tudi pomoč antidepresiva. Ki ni bav-bav, v kolikor ga uvajaš postopoma (se izogneš stranskim učinkom začetnim) in zdravila jemlješ kot oporo (berglo) v fazi ko ne zmoreš še vsega znotraj sebe predelat, prežvečit.

Bodi lepo in zaupaj v to da zmoreš prek teh težav.
Moja izkušnja je, da ko se je pojavila anksioznost (panični napadi) sem mislila, da je konec sveta,
danes vem, da sem prav zaradi dela na sebi, šele od takrat dalje v polnosti začela "živeti sebe".
 :rozicodam:

Regija, kjer bi obiskovala terapevta?

Z ADji boš lažje pričakala terapijo in ti bodo v pomoč za prve mesece. Moja izkušnja je, da se z ADji splača pomagati vsaj do takrat, ko uspemo s terapijo doseči prve premike.

Katerih stranskih učinkov se bojiš?

Sandra

Alsan hvala za prve spodbudne besede  :)
AsandraA iscem v Ljubljani, kar se pa AD tice pa, se najbolj bojim tistega zacetka, ko je stvar ponavadi se slabsa, slabosti, rejenja, v bistvu celotnega spektra stranskih ucinkov o katerih berem oz.mi o njih pripovedujejo nekateri, ki so jih poizkusili.
Zato sem se odlocila, da bi najprej poizkusila brez, seveda ce bo slo....   :-[

Postopno uvajanje AD ne bo prineslo neželjenih (in včasih res groznih) stranskih učinkov.

Sama sem imela izkušnjo "po psihiatrovem navodilu" 3 dni polovička nato cela.
Plus škatla Helexa "če bo hudo" ... 4 Helexe/dan so mi rekli ...
8 tednov muke in trpljenja (za brezveze in sam panični ni bil pol tok grozen kot vse to).
 :o

V drugo sem vzela (po navodilu drugega psihiatra)le 1/4 tabletke vsak dan prvi teden in nato po 1/4 na teden višala ... NOBENIH stranskih učinkov!
 :)

Verjamem v pomoč AD in še bolj verjamem v psihoterapijo.
Vzporedni proces pa je sploh učinkovit ... saj te AD postavijo iz -10 na 0.
In iz nule je lažje štartat brskat po sebi, kot če si na -10 in čustveno sesut.

Morda bo najbolje, da kak dan počakaš še na druge odzive. Jaz imam skozi delavnice (ne terapije) in iz pogovorov z znanci dobre informacije o:
dr. Rebolju, Tjaši Kos, Aleksandri Meško.

Sigurno je pa še veliko ostalih dobrih terapevtov. Meni se zdi, da je ključnega pomena začeti čim prej.

Pozdrav, sandra

Aslan, to je pa zelo dobro slisat, da ni nujno, da so stranski ucinki tako grozni. Sama poslusam same izredno negativne izkusnje in se jih zato bojim "ko hudic kriza"  :)
AsandraA hvala za nekatere kontakte, si bom pogledala po netu kaksne imajo kaj ljudje izkusnje.

Se nekaj me znanima...po kolikem casu se zacnejo poznati prvi ucinki terapije? Ste potrebovali ogromno casa, da je zacela it stvar vsaj malo na boljse? Sama bi rada, da bi se vsaj fizicne tezave malo omilile (ta neprestan cuden obcutek v glavi, oceh, pa nore bolecine v lopaticah).
Sama imam obcutek, da se kar ne bo premaknilo, ker ne morem "izklopiti" misli.

Po moji izkušnji je izboljšanje ob terapiji odvisno od veliko dejavnikov. Na kateri točki si, ko začneš, kako hitro s terapevtom prepoznaš bistveno vprašanje in kako si v sebi zmožen delovati drugače, etc.

Po pripovedovanju ljudi, ki so izkusili hitre spremebe, je bilo dovolj tudi 2-3, ko je bil bistven vzrok za določeno stanje hitro prepoznan in pripoznan s strani uporabnika. Včasih je za kakšno zadevo čisto dovolj že placebo efekt.

Sandra

Zdravila hitro omilijo nezeljeno simptomatiko.
Tudi jaz ti priporocam Klemna Rebolja, samoplacnisko.

Psihoterapija tudi hitro da obcutek da so stvari resljive.
Kako hitro pa je stvar posameznika in situacije v kateri je.

jaz nimam dobre izkušnje z Meškovo...ni pomagala ma ama nič  :unsure:

Glede začetnih stranskih učinkov je pa res tako kot ti je Aslan napisala, če se prav jemlje, ni tako hudo, mogoče je malce za potrpeti 1. teden...ne vem, vzameš 14 dni dopusta ali se dogovoriš s splošnim zdravnikom, da ti da 14 dni bolniške, pa bo že kar o.k., potem boš pa pač malce bolj počasi delala še kakšnih 10 dni pa bo.

Glede rejenja: baje, da so eni, po katerih se malo zrediš ali se ne....jaz sem vprašala po takih in mi je dala Cymbalto...žal me je vseeno zredila  :( ...

Pač, je veliko odvisno od tega kakšen metabolizem imaš...počasen ali hiter...moj je že itak počasen in že itak ne smem kaj veliko jest, da se ne zredim.

So eni, ki se niso zredili oz. so se malo ... ampak najbrž imajo hiter metabolizen...ali pa so vsak dan pretekli najmanj 10 km...

Po pravici povedano, ne vem kaj bi naredila, če bi jih morala spet jemati....ali ne bi nič jedla (če bi se to sploh dalo)...ali bi pa začela noro športat...ampak res noro...

Vsak sam odloča o sebi,saj smo vsi tako zelo različni  :oki:
Jaz bi se na tvojem mestu prijavila na prvi pregled k dr.Rebolju.Lepo se bosta pogovorila,povedal ti bo svoje mnenje,ti pa se lahko potem na osnovi pogovora odločiš kaj boš storila.
Žal večina antidepresivov redi a spet ti moram povedati - od tebe je odvisno ali si želiš boljšega počutja in s tem kvalitetnejše življenje ali si želiš vitke postave. Nikar ne misli,da sem farmacevt ali da delam reklamo za zdravila daleč od tega,zase vem da sem pet let svojega življenja trpela ravno zato,ker nisem jemala antidepresivov,ker mi nihče ni povedal kako jih jemati .

lp

Kristy, kaj ko bi ti napisala, katera terapevtka ti je bila  :oki:
s tem bi tudi marsikomu dala dober nasvet... :A)

Meškotova je dobra terapevtka, jo poznam preko delavnic, ki sem jih obiskovala...
dostopna in zna lepo razložit in tudi poslušat, vsekakor pa namesto nikogar ona ne more nič naredit, potrebno je upoštevat njene nasvete in delat na sebi... :oki:

sem že napisala katera...v rubriki "Katerega psihoterapevta priporočate", samo pobrskati je treba malo ... (Toja, jaz vse kar vem rada in z veseljem napišem, za razliko od drugih, ko jaz kdaj za kaj sprašujem !!!)

Barbara Starovašnik... samo sedaj ne vem kje dela... z njo je bilo res trdo delo celo uro...nobenega bluzenja ...


ah Toja, preko delavnic... da bi ti jaz povedala kako sem se vozila povohat zrak v Ljubljano in nazaj, ko sem hodila k njej... kolpa ni dala od sebe !!!  Imam vso pravico to napisati !!!

dostopna in topla pa je....sam na žalost to ni dovolj...še zdaleč ne !

a tam je zdaj...no, pred leti je bila pri Psih. ord. Blinc...

Živjo Tikataka,

predlagam ti, da najprej najdeš psihoterapevta (ne enega šalabajzerja, ker teh je ogromno). V privatno sporočilo sem ti napisala kam se obrni, če si finančno sposobna. To uredi čimprej, ker se julija začnejo dopusti. Toliko zdrži, da dobiš mnenje psihoterapevta in občutek, da so te stvari rešljive:) Medtem poskusi z magnezijem in ribjim oljem, probaj tudi baldrijanove kapljice. Tudi če je tako težko, se potrudi da ostaneš aktivna, pa čeprav te spremljajo simptomi, ki si jih omenila. V kolikor boš nato ugotovila, da res rabiš berglo, poseži po antidepresivih, prej ne. To je moj nasvet, iz lastnih izkušenj. Smo pa si seveda vsi različni.  :)

Srečno, Lp

Psihiatrično ordinacijo Rudnik vodi dr.Blinc  :oki:

Hvala vsem za odgovore in nasvete. Za prvo psihoterapijo sem se ze dogovorila z dr.Kos. Poklicala sem tudi dr.Rebolja, vendar je zame terapija pri njemu predraga. :o
Kar se pa tice AD bom pa videla sproti, pomirili ste me, da niso tak bav bav...tako da, ce terapija ne bo dovolj oz.ne bo dala rezultatov predolgo si bom pomagala tudi s tem....
No pa ko sem ze ravno tukaj...je normalno, da so simptomi se toliko bolj izraziti ob grdem (muhastem) vremenu in nizkem pritisku?   :unsure:

Jaz bi rekel da ja. Če je vreme bolj moreče, morda depresivno..... Nizek zračni pritisk, vlažen zrak..... So še otroci v vrtcu in šoli sitni. To vedo tršice in vzgojiteljice. Če imaš že sploh težave, se pa ob takem vremenu še poslabša. Vsaj meni se tako zdi. Morda pa se motim.....?


                         Poni

Moje pocutje je ob tem vremenu GROZNO! Pa ne toliko psihicno kot fizicno - vrtoglavica, omoticenost, "tezke" oci, bolecine v hrbtenici..  :o

ja tudi jaz čutim te spremembe.pa tudi depresija se rada poslabša v zimskem času.

AD-ji niso nek bav-bav. Tudi sam sem bil precej skeptičen do njih. Na začetku sem izkusil dokaj hitro neke napredke in potem sem poln optimizma tudi hitro prekinil jemanje AD-jev. Češ sedaj bom pa že lahko sam naprej korakla brez podpore. Samo sem sedaj se zresnil in si tudi sam priznal, da je moj problem preveč globoko zakoreninjen v moji psihi, da bi ga kar tako odpisal. AD-ji mi pomagajo in jih pač moram jemati dokler ne najdem tistega kluča v sebi, ki me bo osrečil.