FORUM Nebojse.si

Čisto po naključju sem naletela na ta forum in ker se mi zdi da sem zopet v ‘kriznem’ obdobju sem se odločila da pišem sem, v upanju na kakšen nasvet.
Stara sem 19 in zadnje čase veliko razmišljam o smrti. Ampak niti ne toliko v samomorilnem smislu, vse bolj dojemam kot težnjo po neobstajanju (so pa tudi obdobja ko sem čist dobre volje potem pa ko se zavem da čakam na semaforju pomislim da bi bilo veliko lažje če bi stopila na cesto.. ampak to je druga zgodba, predvidevam?). Bojim se, da ne bom sprejeta na želeno fakulteto hkrati pa se bojim da sem se narobe odločila in da tega sploh ne želim početi/se v tem ne vidim. Bojim se, da ne vem kdo sem in kaj želim postati, da se še nisem ‘našla’.  Očitki družine pri tem ne pomagajo.. Vsi že imajo začrtane cilje glede svoje prihodnosti.. jaz pa sama, lebdim v nekem času in prostoru. Da, denar mi je prioriteta in rada bi bila srečna. Ampak načrta poti do tja ne najdem. Zdi se mi da življenje teče mimo mene z nadzvočno hitrostjo, da se bom nekega dne zavedla, da nisem v življenju dosegla nič. Tega me je na smrt strah. Toliko stvari je, ki bi jih še rada preizkusila, prepotovala svet in spoznala nove ljudi ampak stiska me v pljučih ko pomislim da bom na koncu živela 75 istih let znova in znova, imela povprečno, dolgočasno življenje,. Da ne bom zmožna reči, da je to bilo življenje katerega je bilo vredno živeti. In bojim se da sem že čutila vse kar lahko čutim, da sta bila tista dva ali trije trenutki veselja ki sem jih doživela do zdaj vrhunec moje sreče, da ne bom nikoli občutila nič več od tega-zakaj bi torej sploh živela? Torej bi rada ‘neobstajala’ samo iz tega strahu, da nikoli ne bom zares živela, ampak da bom samo biološko gledano živeči organizem, živeča lupina z mrtvo vsebino. Ko začnem o vsem tem poglobljeno razmišljati ponavadi dobim napade panike ali pa mi (v najbolšem primeru) motivacija pade na nulo, takrat kar obsedim in nisem zmožna narediti nič.
Do pred kratkim se mi je ta ‘žalost’ zdela normalna, češ-saj ima vsak kak slab dan. Ampak meni se zdi da so moja občutja mogoče nekaj več kot pa samo slab dan, slab teden. Da to ni ‘normalno’ Ne vem kaj naredim, kako se naj znebim teh misli. Hvaležna bom za kakršenkoli odgovor, pa lep preostanek dneva želim vsem  :)

Ojla
Si še zelo mlada in ker ne veš, kaj bi rada počela v prihodnosti, si zmedena in razmišljaš o smrti, smislu življenja ipd. Potem te pa še panika obišče.  :'(
Iz svojih izkušenj ti lahko povem, da sem imela podobne misli, pa ne kot mlada, ampak kasneje, ko je hči nekako odrasla in zaživela po svoje. Moje "poslanstvo" je bilo pod vprašajem, dpresiji se je pridružila panika....in čao...padla sem na najnižjo točko v svojem življenju.
Šele s spoznanjem, da moram živeti TUKAJ in SEDAJ, se je moj dvig začel. Preradi razmišljamo toliko vnaprej kaj bo, kako bo, če bo....da nam to vzbuja strah in naša sedanjost postaja nerealna, gre mimo nas. Strah nas je življenja. In kot praviš ti, ne da bi delala samomor, ampak nekako kar zginila s tega sveta. Ker se v njem ne najdemo, ne najdemo svojega mesta.  :jok:
Zato ti predlagam, da razmišljaš bolj na kratke relacije in si zastavljaš male cilje, s kratkimi koraki se tudi daleč pride. Prevsem pa, če ne bo kmalu spremembe na bolje, obišči zdravnika (psihiatra), ker je popolnoma brez potrebe prenašati trpljenje in vse te vsiljive misli. Znal ti bo svetovati ali terapijo s psihoterapevtom ali zdravila ali kombinacijo obeh.
Drži se deklič!  :rozicodam: