FORUM Nebojse.si

Nevem kje naj sploh začnem zato bom napisala kar vse od začetka..
Pišem vam ker ne vem več na koga naj se obrnem. Stara sem 22 let in sem študentka kozmetike. Delam v domačem fitnes centru in sem obkrožena vsakodnevno z veliko ljudmi, kar mi odgovarja. Doma smo finančno preskrbljeni in tudi sama imam s študentskim delom dovolj denarja zase. Imam ljubečega fanta že več kot leto dni, ki mi stoji ob strani in me podpira v vsem in tudi moja družina ga obožuje. Torej navzven je moje življenje super.
Imam pa problem, ki se je začel v prvem letniku gimnazije, torej približno 6let nazaj. Začelo se je kot nekakšen tik ko sem morala večkrat globoko zajeti sapo da sem dobila občutek da imam zraka dovolj oziroma da sem dobila občutek da je zraka dovolj. Od takrat naprej se mi to pojavlja redno, manjkrat sicer če sem v družbu oziroma zaposlena z drugimi stvarmi. Na začetku je bila zadeva moteča sedaj pa sem je že vajena vendar me vseeno na vsake toliko moti, sploh ker se velikokrat iz tega razvije napad panike. Ko ne dobim dovolj zraka mi začne hitreje utripati srce, ustrašim se da umiram(dejansko mi nekaj v glavi v tistem trenutku reče to je to konec je umiraš in te misli se ne znebim) nato traja vse skupaj nekaj minut in potem počasi popusti. Najbolj zoprno je ker so po vsem skupaj počutim izmučeno.
Bila sem že na ekg-ju ki ni pokazal nobenih nepravilnosti, nimam astme ali drugih bolezni dihal. Najhuje je ker napad pride sam od sebe ne glede na situacijo. Se mi je že zgodilo da sem bila sproščena brez skrbi na kavi s prijateljicami ko se je začelo.
Moj drugi problem je ta da noben tega ne ve razen mojega fanta, ki me.je tudi opogumil naj vam pišem. Vendar sem zaradi vsega skupaj zelo pozorna na vsako bolečino v telesu. Npr da me malo boli glava že sklepam da imam tumor ali mozgansko kap ali da umiram. In me je strah da bo vse skupaj negativno vplivalo na moje telo. In bi res rada vse odpravila ker si želiva s fantom ustvariti družino in ne želim začeti tako.
Naj še omenim da se je pred 6leti začel tudi boj z rakom moje babice ki mi je zelo ljuba saj živimo v isti hiši in opažam da se napadi poslabšjejo sedaj ko so ji ukinili kemoterapijo in so ji dali samo še nekaj mesecev. Imam tudi sestrično s posebnimi potrebami, ki živi v isti hiši in je stara 11let vendar je večkrat v bolnici zaradi zastojev srca ali sesutja pljuč.
Nevem če bi to lahko karkoli vplivalo na to.

zavedam se da imam problem vendar se mi vcasih zdi da me možgani sami prepričajo da ni psihicno ampak je vse dejansko fizično in sem res bolana in res umiram. Strah me je kre vpliva name in na mojo zvezo saj se mi zdi da sem zaradi vsega skupaj tudi zelo nezaupljiva in hitreje vzkipljiva.
se opravicujem za res dolg prispevek ampak sem se končno odprla nekomu ki ni moj bližnji in mislim da je zadnji čas da si najdem pomoč pa nevem kako začeti.
najlepša hvala že vnaprej

Pozdravljena med nami... :rozicodam:

Na kratko ti bom odgovorila na tvoje vprašanje...nisem strokovnjak, imam pa izkušnje sama s sabo...

V tem tvojem zapisu sem prebrala nekaj, kar bi bilo lahko vzrok tvojim težavam in sicer stanje
obolelosti tvoje babice...bolezen tvoje sestrične...vse to so vzroki tvojih težav, ki so se zakoreninili
vate in sedaj povzročajo "panične napade"...predvidevam, da se ti stanje po kratkem času umiri...
Predlagam ti, da si poiščeš strokovnjaka psihoterapevta, s katerim bosta našla način, kako se temu
upret, se pogovorila, na tebi pa je, da boš potem to lažje premagovala oziroma premagala.
Super je, da imaš podporo v svojem fantu...večkrat pojdita na sprehode, veliko se o tem pogovarjajta...
Naj te ne bo strah, fizično kot si sama napisala ni s tabo nič narobe...je pa panični napad ena nadloga, ki nam dela težave...jaz sem prišla že tako daleč, da ga znam ustavit...se sprostim, nadiham...pijem veliko vode.

Morda si prebereš tudi kaj na našem forumu...ali katero izmed knjig, ki ti bodo v pomoč

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

Lp in piši še kaj...T  :rozicodam:

Pozdravljena !

Najprej se podpiše, pod Tojin prispevek,nadaljujem pa s svojimi izkušnjami,ki so bile na začetku iste kot tvoje.
V roku enega leta smo imeli v družini kar nekaj pogrebov in to zelo mladih ljudi in jaz sem takrat začela z paničnimi napadi,tesnobo in bila tudi sama prepričanamda imam tumor v glavi - bratranec ga je imel.Otroka sem imela veliko v bolnišnicah,ko smo opravili zadnjo operacijo in zadnji pregled sem se sesula.
Potem sem imela rak na črevesju - teta je zato umrla.Še bi lahko nadaljevala a nima smisla  :oki: jaz sem še vedno živa in zdrava razen kakšnih malenkosti,ki pa pridejo in grejo  :)
Na tvojem mestu bi si našla dobrega terapevta s katerim bi skozi pogovor razrešila svoje težave.
Vedno je zelo dobro,da imamo nekoga ob sebi ki nas razume in nas podpira in seveda pomaga po svojih najboljših močeh,vendar je ta oseba na nas čustveno vezana,nas pozna in kot taka nam ne more pomagati tako kot strokovnjak.
Želim ti vse dobro  :)

Hvala vama :) ko sem sedaj prebrala vajini objavi sem se kar razjokala...
Me pa sedaj nekaj zanima. Kako izbrati terapevta? imam v blizini svojega doma dva vendar se sploh ne morem odlociti katerega bi.

To pa boš morala narediti sama,s terapevtom lahko delaš dobro  le če se ujameta,razumeta.
Morata se začutiti,pogovor mora steči že prvič - če tega ni je potrebna menjava.

lp