FORUM Nebojse.si

Lepo vas pozdravljam vse skupaj, sem čisto nov na tem forumu. Do zdaj sploh nisem vedel da nas je toliko na svetu, ki imamo enake oz. podobne probleme. Ves čas sem mislil, da sem jaz edini, ki ima probleme z anksioznimi motnjami ampak sem ugotovil, da nas je veliko in da se da najbolje pozdraviti z odkritim pogovorom.

Imam eno vprašanje, tri leta nazaj sem bil popolnoma navaden fant, pravzaprav sem bil precej samozavesten, zelo sem bil prepričan v svoje sposobnosti, ni me bilo strah navezovati novih stikov in nasploh se nisem bal nobenih izzivov v življenju. Nato je pa kakor strela z neba vse zginilo, začel sem vsakogar bati, z nikomer se nisem hotel pogovarjati, dobival sem same črne misli, stalno sem mislil na samomor, vsake stvari se moram vsaj 4x ali 8x dotakniti, vse moram poravnati na rob mize, nikoli se nočem z nikomer videvati, itd..

Vsi moji prijatelji so opazili to veliko spremembo na meni in me spraševali zakaj sem se tako spremenil in zaprl vase, ampak tudi sam ne vem :(

Največji problem je ta, ker si jaz v srcu resnično želim srečo in veselje z drugimi ljudmi deliti, saj opažam kako se dandanes ljudje sekirajo in so žalostni, vsem bi rad pomagal, vendar enostavno ne morem oz. si ne upam :( Najverjetneje me prav zaradi tega že boli srce dve leti, ker si ne upam početi tistih stvari, ki si jih res želim. Rad bi bil nor, poseben, vsakomur pomagati, deliti srečo in biti srečen. Vendar se enostavno preveč bojim ljudi in tega kar bi si kdo mislil o meni oz. kaj bi mi naredil in kaj bi se zgodilo, če bi kaj naredil :'(

A ima mogoče kdo podobno zgodbo ali kakšne napotke?

Ojla, lepo da si z nami podelil svojo zgodbo.
To, da si do pred nekaj let znal bit samozavesten in se nisi bal izzivov je tudi za naprej odlična odskočna deska. Imaš dobre temelje na katerih lahko upgrade-aš sebe in razrešiš težave z anksioznostjo.

Pobrskaj več info o OKM (obsesivno kompulzivni motnji) in socialni fobiji.
Čist tko za info: v aprilu 2015 izide knjiga "OKM za telebane"

Mnogo stvari v življenju delamo ful fajn in smo samozavestni, komunikativni ...
a včasih pa nam jo (nepričakovano) zagodejo čustva.
Nismo se naučili z njimi ravnati (v otroštvu) na pravilen način, zato jih ali zanikamo, ali potiskamo v stran ali pa jih nadomeščamo s tistimi, ki se nam zdijo družbeno bolj sprejemljiva. Čez nekaj let ko se to kopiči znotraj nas, ali pa ob kakem močnejšem stresorju (smrt v družini, odhod od doma, razhod s partnerjem, nezgoda..) pa privrejo na dan lahko v obliki anksioznih motenj.
Delo na sebi zajema tudi to, da spoznam kako doživljam sebe (sem čuden, drugačen?), kako vidim druge ljudi (so zame to kritiki, ki me ocenjujejo) itd ...

Psihoterapija je področje, kjer s pomočjo pogovora odkrivaš sebe, svoje vzorce čustvovanja, mišljenja in vedenja in jih po potrebi spreminjaš ali nadgrajuješ. Je proces, ki nekaj časa traja in zahteva od nas aktivno sodelovanje in motivacijo za delo na sebi. Psihioterapija v naši državi je predvsem samoplačniška.

Kadar so simptomi anksioznosti zelo hudi in se izoliraš od socialnega okolja, težko obiskuješ šolo ali službo,
velja poiskati pomoč zdravnika psihiatra. Najpogosteje predpisano zdravilo v takem primeru so antidepresivi. delujejo postopoma v nekaj tednih in jih je potrebno jemati skozi daljše obdobje. Zdravila omilijo simptomatiko, ne spremenijo pa vzroka, ki te v anksioznost vodi.

Lep pozdrav :rozicodam:

Iz dna srca sem vam hvaležen za vaš odgovor.

Morda ste ravno ugotovili moj problem, pri meni se je res zgodila smrt v družini, in sicer to je bila moja babica, ki mi je bila kot druga mama ko sem bil majhen še. Čez nekaj let so me pa začeli obračati proti njej in biti nesramen, tudi ko je bila bolna (demenca) nisem bil vedno prijazen do nje. Nisem se ji pa uspel pred smrtjo opravičiti... Je mogoče, da je to moja največja težava? Kako to rešiti?

To knjigo si bom pa vsekakor kupil, saj je fino, da tudi takšne stvari obstajajo. Kaj pa zdravila, ki ste jih omenili. A jih vi tudi uporabljate? Kako učinkujejo?

Tule na forumu se kar vsi tikamo veš.
 8)


Težko je reči točno kaj je vzrok. Ponavadi je skupek različnih dejavnikov,

Za razreševanje takih zadev je psihoterapija (zdravila tega ne morejo rešit).
Soočit se s svojimi občutki ob smrti babice, začutiti krivdo in najti pod do pomiritve s samim seboj.
Razumet, da nihče ni popoln v svojem vedenju, da imamo vsi take in drugačne dni, da demenca človeka zelo spremeni in posledično so tudi naši odzivi na osebo drugačni kot si morda želimo da bi bili.
Psihoterapija skozi pogovor pomaga da dogajanje pogledaš z večih stališč, da ti prostor da začutiš čustva in stiske znotraj sebe (da ne bežiš več pred njimi), pomaga ti najti način kako se posloviti od babice z mirno vestjo, se ji na nek simboličen način opravičiti če čutiš to potrebo.

Ob predelavi takšne zadeve, se lahko odprejo tudi globje, starejše stvari znotraj nas.
Morda to, da smo nasploh dovzetni za občutke krivde ... ipd.

O zdravilih je na forumu veliko napisano. Lahko si malo prebereš izkušnje.
V začetku je nekaj stranskih učinkov ki sčasoma izzvenijo.
Pri OKM je kombinacija zdravil in psihoterapije zelo uspešna.

Tudi sama sem imela pred leti izkušnjo z antidepresivi zaradi panične motnje.
Kar zelo uspešno so omilili neželjene telesne simptome.
Razrešitev težav in spremembe pa so prišle šele s psihoterapijo in vztrajnim delom na sebi.

 :rozicodam:

Jaz sem zelo ponižen človek za to kar vikam večino, se bom pa potrudil da ne bom :)

Za psihoterapijo sem se pozanimal že nekaj časa nazaj in je precej drago zame, saj hodim še v srednjo šolo in nimam nekih konkretnih prilivov na račun :/ .. Najbolje bo da se kar sprijaznim s situacijo takšno kot je, saj ti parih letih takšna drama pobere večino energije :/

Sem pa zelo vesel, da obstajajo ljudje, ki so pripravljeni svetovati in pomagati. Lepa hvala :)

Pozdravljen,
mogoče malo nenavadna ideja, pa vseeno ...
Nekoč sem v podobni situaciji tej osebi napisala pismo, izlila tja vse kar sem čutila, se opravičila itd. To pismo sem potem nekako obredno sežgala ... nekateri ga nesejo tudi na grob. Najdi nekako stik z njo, da ji poveš vse tisto, kar bi ji želel povedati, mogoče celo skozi meditacijo. Verjemi ... ona je tam, bo 100% slišala!!!
Tudi jaz sem imela podobno situacijo s staro mamo, ki mi je bila kot mama, pa sem ji posvetila premalo časa, mogoče se takrat še niti nisem zavedala njene minljivosti, dokler do nje ni prišlo, bila sem premlada... nisem znala ceniti, da je med nami - živa.
lp