FORUM Nebojse.si

Živjo!

Sem nova tukaj gor. Ne vem več kam/na koga se naj obrnem. Upam, da ne bom predolga in da se bo komu dalo to brati. Težave(psiha) segajo že 3leta nazaj: rojstvo hčerke. Po porodu  sem dobila strah oziroma prepričanje, da sem resno bolna. Vsak teden sem v laboratoriju dajala kri(samoplačniško) za vse možne zadeve. Najbolj me je bilo strah, da imam raka. Potem sem imela 7ultrazvokov trebuha. Ker niso nič našli so me poterali do psihiatra. Dobila sem Cipralex in diagnozo: generalizirana anksioznost z izraženo hipohondrično komponento. Kmalu se je stanje popravilo. Do naslednje nosečnosti, ko sem ukinila terapijo. Kmalu so se zopet pojavili strahovi pred boleznimi. V glavnem je šlo za strah pred prezgodnjim porodom in ostalimi zapleti med nosečnostjo(preeklampsija, sindrom HELLP, nosečniška okvara jeter..). Potem pa se je začelo s pospešenim utripom srca-včasih nerednim. In itak spet PANIKA! Opravljen sem imela ultrazvok srca, ki je bil bp. Po porodu je bilo nekaj dni stanje v redu(telesno, psihično sem pa bila sesuta do amena). Potem so se začele pojavljati težave s pritiskom-večkrat mi je narastel ampak ne na neke ekstremne vrednosti. Utrip je bil nereden: nekaj utripov počasnih, nato nekaj hitrih pa spet počasni.. Ali pa mi je npr. med gledanjem televizije se kar naenkrat zvišal za brezveze. Ob večerih je pa znal bit zelo nizek: tudi pod 50/minuto. In sem brala na internetu, kako zelo je to nevarno(nihanje tlaka, pulza, neenakomeren utrip..) in si postavila diagnozo: poporodna kardiomiopatija. Spet sem šla na ultrazvok srca in EKG. Zdravnik je
rekel, da imam normalno srce, da ni nič resnega. Potem je bilo en teden vse OK. Nobenega povišanega pritiska, nobenih večjih težav z utripom(ali pa samo nisem bila pozorna na to). Potem pa je prišel čas, ko je šel mož v službo(avtoprevoznik) in je odsoten več dni in noči v tednu. Še preden je šel me je bilo strah, kdo mi bo pomagal, ko me bo ponoči infarkt?! Kdo me bo slišal, ko bom klicala na pomoč? Skratka spet sem postala pozorna na pulz in pritisk. Pritisk si merim vsaj 30x/dan. Roka je pa itak skoraj non-stop na žili, kontroliram utrip. Vedno sem živčna kaj bo pokazalo in kakšen bo utrip. In danes mi utrip spet nori(moža že cel teden ni doma). Je čisto nereden, enkrat visok, drugič nizek..jaz pa samo sedim za mizo in ni razloga zakaj bi se to dogajalo. Če bi vmes hodila ali kaj počela bi to razumela. Ne vem več, kaj je narobe. Srce ali psiha?  :'( Kakšno je vaše mnenje(iskreno)? Samo jokam še lahko in čakam, da doživim srčni zastoj in me pobere.

Se opravičujem za takšen spis ampak nisem znala napisati bolj na kratko. Upam na kakšen odgovor.

mamica pozdravljena med nami.

Ko sem brala tvoj post, se mi je zavrtel moj film.
Kot bi opisovala mojo simptomatiko, moje bolezni (razen poporodnih)...ravno tako sem bila na vseh možnih pregledih na napotnico, da o samoplačniških ne govorim. Ravno tako kot ti, sem imela največ težav s srcem in grozljivim občutkom da me bo kap. Prav tako nisem smela biti sama....zato te popolnoma razumem in točno vem kako ti je.
Če imaš možnost da greš takrat ko ti je najhuje pred/v zdravstveni dom in se ti bo stanje umirilo, boš dobila odgovor na tvoje vprašanje. Srce ali psiha?
Ravno tako se opazuj, kakšna bo situacija ko se bo vrnil tvoj mož domov....

Sama sem namreč to delala in ko sem ugotovila, da ko sedim v avtu na parkirišču zdravstvenega doma sem popolnoma v redu, ko sem se peljala proti domu se mi je pa stanje slabšalo, mi je bilo kaj kmalu jasno kaj se mi dogaja.

Verjemi mi, s tvojim srcem je vse ok in če so bili vsi izvidi bp, tudi drugih bolezni nimaš. In ne - ne boš umrla!!

Nič nisi omenila če sedaj spet jemlješ kakšna zdravila.

Samo AD-ji ti tudi ne bodo pomagali. Ja...so kot bergla - pomoč, da boš lahko našla v sebi vzrok težav in jih posledično tudi lažje predelala.

Kar ti lahko rečem je le, da sem zaradi redne psihoterapije, obiskov DAM-ove skupine za samopomoč, raznih delavnic, tega foruma in zdravil spet zaživela. Če boš delala na sebi in se potrudila, ne boš več jokala in čakala na najhujše.

Vse dobro ti želim in le pogumno korak za korakom naprej  :rozicodam:.

Hvala za vzpodbudne besede. Si tudi ti imela težave z neenakomernim utripom? No, sem že bila enkrat ravno v času, ko sem bila prepričana, da imam ful visok pritisk ali pulz(se mi je vrtelo, bolela me je glava..občutek da je nekaj narobe in bodo porazni izvidi) pri zdravniku(samoplačniško) in je bil posnet EKG. Začuda je bilo vse normalno-meni pa nič jasno. Kako je lahko vse normalno, če sem se pa tako čudno počutila?! Tudi jaz razmišljam o skupini za samopomoč(sem videla, da bo 4.2. v Celju). A se moram to prijaviti? Je potrebno plačati? Nimam pojma kako to gre..

O mamica, še ena taka, sem se tudi našla v tvoji zgodbi. Nasvet št.1 - NEHAJ Z MERJENJEM PRITISKA IN ŠTETJEM UTRIPA in to takoj, ker si sama s tem povzročaš stanje v kakršnem si. Kot drugo, očitno imaš preveč časa, ko si sama, nimaš zapolnjen dan z dejavnostmi, da bi zamotila misli in telo, in potem se samo analiziraš. Prav tako, vsakič ko te nekje zaboli ne googlaj kateri bolezni so to simptomi. Verjem, vse to sem sama počela, še občasno vedno počnem, ker mi ne da miru, ampak si s tem samo še več tesnobe nakopljem. Tudi sama sem hodila na samoplačniške preglede, ker mi ni psiha dala, da bi počakala na pregled v bolnici.
Verjem, s teboj ni fizično nič narobe, samo tist strah je tako zažrt v tvojih kosteh, da te obvladuje - ne ti njega. Začni s sprehodi, pojdi ven z otrokom, kdaj pojdi s prijateljicami kam, samo da se ti skoz neki dogaja, da zafilaš misli, da te ne premami spet misl kaj je s teboj narobe.
Vse dobro ti želim!  :rozicodam:

Seveda mamica, tudi jaz sem imela neenakomerni utrip. Jaz sem celo čutila da mi ne bije več :kiselnasmeh:...tako da...kar brez strahu  :oki:.

Super da misliš it na skupino. Ne nič se ne rabiš prijavit in nič se ne plača. Prideš tja, če želiš kaj povedati - poveš, če ne si pač samo tam. Tam bo itak vodja skupine, ki ti bo vse objasnila kako poteka.
Tukaj si pa lahko prebereš še ostale zadeve.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,19185.0.html

Pozdravljena mamica!
Zelo, zelo dobro razumem tvoj strah, saj se tudi sama spopadam z istim problemom. Pridi na skupino v Celje, zelo si dobrodošla. Veš, včasih se tudi v skupini nasmejemo na svoj račun in tudi sama se norčujem iz sebe zaradi merjenja pritiska, kadar sem v dobri koži. Uspelo mi je, da si ga merim "samo" trikrat na dan, vendar bognedaj, da se mi pokažejo številke okoli 150. Za utrip se pa sploh ne sekiram več, ker mi je kardiolog predpisal concor 2,5 mg 2 krat na dan, ob tem, da mi je tudi povedal, da si naj "pošlihtam po dilih" :sesmejem: Včasih mi odlično uspe, drugič zopet manj. Ravno včeraj popoldne mi je spet poskočil na 145/70. Panika še ni bila najhujša, bolj me je zajela žalost, vse mi je padlo dol, za nič nisem bila več sposobna, šlo mi je na jok in bila sem najbolj nesrečen človek na svetu. Kar naprej sem se spraševala zakaj spet to :032: Sedaj imam že takšen strah pred visokim pritiskom, da si niti k kardiologu ne upam več.
Pravzaprav ti ne morem svetovati nič pametnega, ker si tudi sama ne znam pomagati. Želela sem samo deliti skrb in težavo s teboj.
Mamica 1, tebi pa vse čestitke, da se ti je uspelo rešiti iz tega oklepa :clap:
Miren dan želim vsem in veliko sončka v srcu.

živjo mamica,
nisi edina s tovrstno težavo......tudi jaz na Cipralexu (predvsem zaradi smrtnega strahu pred srčnimi aritmijami, ki mi sprožijo panični napad)----
veliko sem si merila utrip, si prisluškovala, merila pritisk, ipd.....potem pa sem čisto nehala s tem. in so palpitacije čudežno izginile......se pa seveda še zmeraj pojavljajo, a jim ne posvečam več pozornosti. to je pa zelo zelo težko, vem.......takoj, ko začnem spet štet utripe in se poslušat, padem v krog strahu, iz katerega se stežka ven izkopljem. če ne drugo, padem že pri enem napačnem utripu ali razbijanju srca v tako depro, da me mine do vsega in samo jočem in nočem nikamor.....

nekako pa mi vedno znova uspe zbrati moč za pogum in ko mi srce spet udari (ali je prehiter utrip, ali premočan, ali več zaporednih ful hitrih udarcev, ali preskokov, ali pa imam občutek, da mi bo nehalo biti), ostanem hladnokrvna in takoj odmislim. pomislim na ljudi, ki so res bolni in tudi to me spravi pokonci, ker se čutim kriva oziroma pravi bedak, da se takole obnašam......
 
kot ti bila na milijon preiskavah, kardiologih, ipd....vsi izvidi OK. neka sinusna aritmija je prisotna, ampak se nihče od Dr. pretirano ne vznemirja zaradi tega.

je pa res težko odmislit...ampak s tem, ko se zamotiš in imaš zafilan vsak trenutek življenja (kot so ti že nekatere punce svetovale), s terapijo in s tem, ko razveseljuješ druge in pozabiš nase.... gre  :)

jutri imam po 3 mesecih čakanja holter monitoring preiskavo...ampak mi je že psihiater rekel, da zapravljam denar in čas za te zadeve ;) sej bo....  :-[

poročaj, kako ti gre.....  :rozicodam:

Že par dni me boli pri srcu, sicer ne v prsih, temveč v levi lopatici zadaj. Strah me je, da je kaj s srcem. Je možno, da gre res samo za psiho ? Pred tremi meseci sem že bila na urgenci in niso nič našli.
Zoprno mi je hodit k moji zdravnici, da bo spet rekla, da ni nič,ker sem tako panična, da je kaj resno narobe.Pa cvikam, da bom še kakšno gripo tam staknila. Če bi bilo kaj s srcem, bi se že pokazalo ali ne ?

Vsekakor ni to v zvezi s srcem, sploh, če se ti je podobno že dogajalo in so na urgenci ugotovili, da je bp...
lahko je več vzrokov in sicer hrbtenica, neroden gib...je pa veliko tudi od psihe, ker se sedaj s tem obremenjuješ...
kaj ko bi poskusila vzet kakšno protibolečinsko tableto...zadostuje že Lekadol... :oki:

Res da sem pod hudim stresom in sem se včeraj sesula.
Sem vzela že včeraj Nalgesin , ker me je tudi glava noro bolela. Pa ni kaj dosti pomagalo.Ne za glavo, ne za lopatico.
Se bom probala še umirjat z meditacijo, če bo kaj pomagalo.

Hvala vsem za odgovore. Moram povedat, da sem prenehala z merjenjem pritiska in pulza. V glavnem zato, ker postanem čista živčna razvalina, če pomislim, da bi si ga izmerila. Zdaj če si izmerim pritisk mora mož preverit rezultat in če ni smrtno nevarno visok mi rezultata ne pove. Isto pulz: mu dam roko, da mi ga potipa na roki in pol itak vedno reče, da je v redu..pa nimam pojma al je al ni-važno, da sem pomirjena. Vprašala bi pa nekaj za vaše mnenje: sama sem bolj nova s temi srčnimi problemi. Pred dvemi leti sem imela bolečine v trebuhu, drisko, zaprtje..tako, da bi še nekaj vprašala  :)  Recimo prejle sem bila na sprehodu. Imela sem družbo, sproščen klepet. Vse je bilo OK. Potem pa pridem v hišo: srce začne nabijat. Najprej zelo hitro, potem se umiri in začne zelo počasi. Ampak udarci so bili TAKOOO močni, da sem jih čutila povsod. V rokah, nogah, vratu, glavi..imela sem občutek, da mi bo srce ven skočlo. Grozen občutek..kot da ne morem zajeti sape, kot da srce pritiska na pljuča in se zato posledično ne morejo razširiti. Včasih je bil vmes kakšen udarec, ki je bil čisto iz ritma. Popadla me je grozna žalost, zakaj se mora ravno meni to dogajat. Nisem bila panična, samo tako strašno žalostna. Prepričana sem, da je nekaj narobe s srcem, čeprav mi je kardiolog dva tedna nazaj rekel, da mi obljublja, da imam zdravo srce. Ampak mu ne verjamem..ne morem mu  :closedeyes: 
Tako..vem, da nisem napisala nič pametnega ampak sem morala nekomu povedat  :sesmejem:

Lep dan vsem!!  :rozicodam:

helo mamica, sej je res težko verjet, da je vse v redu s srcem, če pa občutimo, da preskakuje, nabija, ipd... s tem se tud jaz težko sprijaznim. ali je to odvisno od subjektivne percepcije udarca, ki ga morda druga oseba sploh ne bi opazila, ne vem.....je pa zelo možno. meni so na nedavnem 24-urnem ekg odkrili posamezne prezgodnje utripe, ampak menda niso pomembni.......pa tudi v 99% zdravih ljudi se pojavljajo, takšne ali drugačne motnje, in to je kar visok procent - kar me malo tolaži  :-[
je pa res, da težava še zmeraj je in da tud meni povzroča veliko žalosti in depresije, se začnem zapirat pred svetom.....ampak potem je še veliko slabše. nekako je treba premagat in se ne prepustit apatiji, ampak ti verjamem in vem, da je težko, v določenih življenjskih obdobjih, ko se ne počutiš močno, pa še posebej neizvedljivo..... upam, da si v redu  :rozicodam:

Meni je pri mojih "srčnih težavah" zelooooooo pomagalo tole: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1650.0.html
Vglavnem gre za to, da simptome sprejemaš, namesto, da se jim na vse načine skušaš izogniti. Najprej moraš pridet do točke, ko si lahko rečeš "Sprejemam 0,01% možnost, da je to, kar mi dela srce nekaj nevarnega, ampak ker se je do zdaj v 100% ista stvar izkazala za nenevarno, bom tvegala in ravnala, kot da ni nevarno (torej je stres)". Komaj potem se lahko res posvetiš raznim tehnikam sproščanja, ker nisi več pod pritiskom "zdaj se mi pa srce MORA!! umiriti". S tako zahtevo se spravljamo pod stres, pumpa nam adrenalin in srce divja naprej. Pač sprejmeš. Če mi srce misli divjat eno uro, pa naj. Ali pa dve, tri, štiri. Saj srce je zdravo, to potrjujejo vsi izvidi.
Vem, kako so grozni občutki pri ekstrasistolah, pri palpitacijah, pri preskakovanju, pri razbijanju - vse sem dala skozi...utrip sem čutila 24 ur na dan, vsako sekundo. Na eni točki sem samo še ležala, ker mi je vsako postavljanje pokonci utrip spravilo na 160. Vse to lahko naredi psiha, občutek pa je tak, kot da je s srcem nekaj resno narobe. In iz te najgloblje luknje me je takrat potegnilo ravno to; sprejemanje, ne upiranje.

živjo Anchi, iz srca hvala za tvoj odgovor in spodbudo!!  :rozicodam:

sem se prepoznala v tvojem pisanju......zadnje čase svoje telo "teroriziram" in prisiljujem, da bi delovalo brezhibno. Iz jeze/obupa tudi srcu pravim, da naj že enkrat neha s fintami...in mu napovem pravo vojno.
in to je ravno to, o čemer govoriš. Upor naredi še večjo štalo. Prav zasovražiš nek organ, ki te ne "uboga"...

Sem sledila tvojemu linku in si sprintala panična motnja-tehnike in triki, berem in delam  :oki:

hvala ti ...  :rozicodam:

Ja, bo treba neki nardit..ampak jaz imam težavo, da ne vem kako se naj tega lotim. Vedno ko začnem oziroma se odločim, da bom prepričala sebe, da je vse samo v glavi mi uspeva nekaj dni, potem pa se pojavi tisto najbolj grozno vprašanje "KAJ PA ČE..?"  :o  Jaz sem tudi malo jezna na svoje srce oziroma užaljena, ker ne dela tako kot bi moral in mi nagaja. Poleg vsega me je pa zdaj začelo še boleti na levi strani kjer je srce. Malo boli pa mine. Pa spet malo boli pa spet mine..se mi zdi, da ne bo nikoli konec tega.
Še najbolj sem pa jezna sama nase, ker sploh pustim, da mi take stvari pridejo do živega. Ah ja..kaj moremo. Saj ko je takle sonček je kar malo bolje  :)

Držite se!  :rozicodam:

Drage mamice,
HVALA! Moram priznat, da sem se ob branju vaših komentarjev prav nasmehnila, ker sem bila do tega trenutka prepričana, da sem zagotovo edini človek na svetu, obseden z merjenjem pritiska in pulza.  ;D
Tudi meni so se te težave začele dogajat po porodu (pred cca letom in pol), za kar krivim med. sestro svoje ginekologinje, ki me je na enem od zadnjih pregledov pred porodom najprej napiz**la, da sem se preveč zredila, potem cela besna rekla, naj se usedem, da mi izmeri pritisk, in skoraj ponorela, ko je videla, da je bila spodnja vrednost rahlo povišana (potem mi je merila še enkrat in je bilo ok). Potem sem bila praktično do nekaj tednov po porodu ok, čeprav sem imela skos v glavi ta pritisk. Aparat za merjenje je postal moj zvesti spremljevalec in kljub temu, da z mano očitno fizično ni nič narobe, se je v meni začel pojavljat strah, da je nekaj narobe, da kaj če se mi kaj zgodi, ko bom sama z otrokom ipd. Tako sem postala pozorna še na svoj utrip in vsakič, ko sem samo pomislila na to, sem začutila razbijanje srca. Pred cca pol leta sem imela vsega dovolj in sem šla do svoje zdravnice. Vse je bilo bp, rekla mi je, da je to stres in da naj poskusim s kakšnimi oblikami sproščanja. Po tem pregledu sem se očitno toliko pomirila, da se je pulz praktično čez noč znormaliziral, jaz sem se pa prav zavestno prisilila k temu, da sem si ga nehala merit. Je pa ostal strah pred visokim pritiskom. Uspeva mi, da si ga ne merim več večkrat na dan, ampak ''le'' še parkrat na teden, in še to takrat, ko sem prepričana, da je sigurno visok in da me bo zdaj zdaj trofnila možganska kap. Ko vidim, da je vse ok, sem nekaj dni mirna, potem pa spet jovo na novo. In ne znam povedat, kako grem sama sebi na živce, ker se mi zdi, da se kar naprej samo s tem obremenjujem, namesto da bi res uživala, pa ne vem, kako naj te misli preženem iz glave. In nedaj bože, da kje na TV ali v časopisu/na netu vidim karkoli o kakršnikoli kapi, pritisku ipd., ker imam takoj vse možne simptome. Včasih mislim, da sem mi že resno meša. Sem razmišljala o psihoterapiji, ampak ne vem, če to pomaga pri mojih težavah. Če ima kdo kakšne predloge, izkušnje s psihoterapevti v takšnih situacijah, se priporočam. :)

Zdravo,

V enem postu prej sem napisala s kakšnimi težavami se srečujem zadnje leto. Naj na hitro še 1x opišem. Lani doživela napad tahikardije, za katero je internist po pregledu na urgenci dejal, da je psihosomatska. Ekg, kri, rtg so bili v redu, ščitnica tudi. Takrat sem od svoje osebne zdravnice dobila napotnico za UZ, na katerega naj bi šla v primeru, če bi se mi še kdaj tak napad ponovil. H sreči se ni, tako, da na UZ nisem šla. Imam pa od takrat probleme s anksioznostjo. Imam obdobja, ko je vse v redu, in pridejo obdobja, ko sem vsa potolčena, skozi si merim pulz, je tudi občasno povišan (okoli 90-100/min), normalnega imam 70-85. Večkrat se mi zdi, da si sama podzavestno domišljam razne simptome, da je nekaj narobe, u bistvu pa pretiravam.
Žal moja domneva, da trpim za abksioznostjo ni piterjena, nisem bila še na nobenem pregledu. Potihem me skrbi, da je s srcem kaj narobe... Pa si ne upam na pregled, saj sem par dni pred pregledi že nervozna, alabo spin, na pregledih pa mi srce dobesedno ponori, imam občutek sramu, ker se pred napadom lani nisem nikoli tako odzivala.

Ali je pametno pred pogovorom pri psihoterapevtu zaradi teh mojih tezav prej narediti preglede za srce? Jaz resnično dvomim, da je res kaj s srcem narobe, ker se vse te težave pojavijo, ko sem pod stresom, strahom ipd. V tistih dneh, ko sem čisto v redu pa nimam nobenih težav. Strah me je tudi iti na določena mesta, kraje, ker me je strah, da bi se kaj hudega zgodilo, ne maram biti sama doma, ker sem bila takrat, ko sem prvi napad doživela bila sama, strah me je preveč se rekreirat ker se bojim, da se mi potem srce nebi umirilo... Ko sem v teh dneh, ko sem veliko pod stresom, panična se težko pisvečam drugim stvarem, ker se mi skozi vsiljujejo misli o mojih težavah.

Strah me je za stvari, za katere me ni bilo prej nikoli.. Zato močno sumim, da je vse skupaj psihičnega izvora.

Prosila bi za vaša mnenja, saj sem nova v vsem skupaj in nevem kako naprej :(

Hvala vam!

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,19229.0.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5025.0.html

Zdravo :)

Je še kdo prisoten?  :sesmejem: :sesmejem:

pa sem koooončno našla temo, v kateri se tudi sama najdem! Tudi jaz imam 'srčn' težave povezane s psiho, no vsaj tako mislim.
Meni se je zgodilo lani. Bila sem sama doma in šla spat. Po nekaj minutah ležaja pa se je kot strela iz jasnega pojavilo nabijanje srca, slabost, potenje, mrzlica, strah, na wc sem skos hodila.. ura je bila 3 ponoči, nič si nisem upala, 2x skoraj poklicala 11. Pa nisem. Z muko sem zaspala in ko sem se zjutraj zbudila sem bila čisto švoh. Peljala psa na sprehod in evo, spet se je pojavil hiter pulz. (140/min). Začelo me je še tiščati v prsih,... Sigurna sem bila da je infarkt in kolegica me je peljala na urgenco, kjer so mi naredili EKG, ki je bil nasploh OK, le utrip je bil povišan. Ko pa sem tako tam ležala in se pogovarala z zdraviico, mi je pulz počasi začel padat :) Poslali so me domov, da ker je to samo strah in, da naj bom čimveč v družbi dokler se starši ne vrnejo iz dopusta. No, dokler sem imela kolegcie soma je bilo koker tolk ok, ko pa sem spet ostala sama - BU,, BUM, BUM... spet strah, pulz na 140/min, tiščanje v prsih... spet sem šla na urgenco. Potem so me pa poslali v bolniščnico na pregled do internista. Poslali so me kar z rešilcem in sem bila zelo v strahu da je res nekaj hudo narobe :( No tam so mi spet merili EKG, vzeli kri, RTG srca in pljuč... Vse je bilo ok, le pulz povišan in malo nizek kalij. Dobila sem neko šumečo tableto za kalij in so me poslali domov. Zdravnik je dejal, da je bila to psihosomatska tahikardija. Naknaden izvid ščitnice je bil ok.

Sedaj se že leto dni borim s težavami. So obdobja, ko sem super, me nič ne martra, pulz ni povišan. In so obdobja, ki se pojavijo tako 1x-2x na mesec in trajajo po nekaj dni. Takart si nonstop preverjam pulz, merim pristisk, vse opazim. Včasih kar iznenada, ko gledam TV postane pulz hitrejši za brezveze ... Ali pa po kosilu, ko se vležem... Povišan je okoli 100/min. Takrat se probam čimbolj sprostit, preusmerit misli, kaj drugega početi. Včasih pomaga, včasih ne.

Glede na to, da nekatere postanete mirnejše, ko ste v bližjini zdravstvenih ustanov je pri meni ravno obratno! Zeloooo rada bi si šla po napotnico za kardiologa, ker se moram prepričati, da je srce ok - pa si enostavno ne upam! Že če grem na običen pregled, mi srce ponori še predno prodem v ordinacijo, čže več dni pred pregledom sem čisto nervozna.... boh nedej, da mi delajo ekg .. ker mi srce čisto ponori. Ko pa je pregleda konec, je vse veliko boljše - lažje diiham!


Kako naj grem potem na pregled in se prepričam glede srca, ko pa mam take smešne fore  :'( :'( :'(

Zelo sem jezna nase, ker se tako psihi pustim. Preden sem imela tisti napad lani, nisem nikoli imela takih težav, sedaj pa je skozi nek strah priosten pred tem, da bi zbolela, da bi me infarkt ipd!

Lepo se imejte!  :rozicodam:

Živjo čebelca! Ko nas je strah (anksioznost,panični napad..) se velikokrat pojavijo 'srčne težave'. V tvojem primeru, ko je zdravnik izključil ostale organske vzroke je težava verjetno res v psihi. Ko nas je strah- se aktivira simpatični živčni sistem ( ki ni čisto nič simpatičen v tem primeru :sesmejem:)ki ni pod vplivom tvoje volje ampak telo pripravi na boj in beg. Izloča se adrenalin, povzroči hitro bitje srca, aktivacija simpatika pa potenje,slabost,tresenje, pogoste wc obiske. :) to ni nič nevarnega je pa sila neprijetna stvar. Ker si imela izvide na urgenci v redu in vse kaže na to, da imaš neke vrste anksiozno motnjo (po paničnem napadu si ponavadi čisto fertik, ker se je sprostil adrenalin in je deloval simpatik-to je pa podobno kot če bi bežala pred medvedom) ti svetujem malo drugačen vrstni red. Pojdi do svoje osebne zdravnice, ki jo poznaš in ji stvar razloži. Naj ti izmeri ekg. Ne sekiraj se, kakšen bo, ker je to tvoj korak št.1. Če je normalen super, naj ti pa da napotnico za kardiologa. Verjetno boš kar čakala in zato vmes lahko narediš marsikaj. Splošna zdravnica ti lahko predpiše antidepresive, vendar bolje, da si najdeš psihiatra, če se ti te strahovi vlečejo. Ko ga izbereš (ne rabiš napotnice) in prideš na vrsto (pojdi noter tudi če ti srce pade ven ;)) mu povej. On sliši en miljon točno takih zgodb vsak dan. Verjetno ti bo dal antidepresiv, ki umiri panične napade, pa vodil te bo, da najdeta ustrezno terapijo. Za daljše pogovore in premagovanje takih strahov je super kognitivno vedenjska terapija pri psihoterapevtih, ki res deluje. Ko boš na vrsti za kardiologa boš pa, če boš sledila temu kar sem ti napisala šla noter in ven kot da ni nič.
Kar pogumno. Pa zapomni si: srce je narejeno zato, da bije. V tvojem primeru, ko so bili organski vzroki izključeni in je srce ok, ni nič hudega, če včasih malo poskoči. Vsaj veš da ga imaš :)
Srečno in vse dobro ti želim!

Zdravo sotrpinke, opažam da imamo samo ženske tovrstne težave :sesmejem:

Skratka, v upanju, da marsikomu tu, ki to še bere ali bo bral, poenostavim
dolgotrajno in nestrokovno diagnosticiranje in predvsem mistificiranje vseh
teh sicer super neprijetnih simptomov povezanih s srcem, naj povem, iz prve
roke, da v kolikor ste negativno oz. uspešno opravili s srčnimi markerji, ščitničnimi
hormoni, EKGjem (sploh večkratnim), UZjem srca in Holter monitoringom, da dejansko
je VSE našteto stvar vaše psihe, neravnovesja med rameni in blokirano energijo.

Sliši se zelo njuejdžersko, sploh zadnja najava z energijo, samo še čakre začnem
naštevat pa se lahko kr zdejle samga sebe oklofutam za računalnikom :sesmejem:

Ampak ja - globoko potlačene življenske frustracije, travme povezane z stresnimi
dogodki, neuspešna samorealizacija in nasploh naglušnost ali pa kar oglušelost za
naše lastne premike, želje, strasti etc znotraj dušnega sistema navadno rezultirajo
v sistematično sesuvanje, ki če ni "spucano" na duševni ravni teži k manifestaciji v
vseh mogočih fizičnih oblikah - tokrat je "nemirno srce", drugič glava, želodec etc.

Meni osebno to vedenje zelo pomaga, obenem pa prijazno svetujem, da se več ukvarjate
s seboj v smislu kaj vas "prebudi" in ne zamori - vsakdo ima aktivnosti, ki ga izpolnjujejo,
četudi se mu to v danem trenutku ne zdi tako (depra etc), ampak ko premoreš četudi
čisto malo energije narediš en majhen "push" v to smer in potem vztrajno in daily
stopnjuješ - vse dokler tega kolesja anksioznosti popolnoma ne zaustaviš in spregledaš,
da se je paralelno vzpostavilo že novo, kolesje radosti, življenja in zadovoljstva.

In s tako platformo veliko lažje potem sprejemaš tudi temeljne odločitve v življenju,
od izibire službe, partnerja etc saj operacijski sistem delovanja ni več nek posut s
patološkimi hrošči in nedokončanimi posodobitvami, ampak učinkovit, stabilen in odziven
organizem, ready tut za kake vsiljivce, ki pa velikega duha načeloma ne motijo.

Upam, da mestoma nisem pisal preveč pokroviteljsko ali kvazi svetovalno, morda sem
preko pisanja tudi malček (brez dude s cukrom) bodril samega sebe, saj je "platforma" tik
pred novejšo in hopefully - zadnjo večjo izdajo  :sesmejem:

Bodite najbolje :pomezik:

Travis, kako si pa to dobro napisal  :oki: ... bi si kar sprintala  :)

BTW, a ti je splošni dohtar dal napotnico za vse te preglede  ???  ?

Tenk ju in jp, glede na precej frekventne obiske zaradi ponavljajočih se težav
v zvezi z kasneje ugotovljenimi psihosomatsko pogojenimi sinusnimi tahikardijami
ji drugega ni preostalo :sesmejem:

Naj omenim, da so pri meni sprva ADji delovali izredno učinkovito, psihične tenzije
so bile skoraj izničene, vendar sem se dokončno "losal" večine simptomov šele
s prenehanjem terapije in veliko dela na sebi, oh :zardevam:

Proti koncu jemanja ADjev se mi je dostikrat zdelo, da sami ADji na vrh "kranialnega
pokrova" izvabljajo s serotoninom že prezasičene mehurčke, ki ga dvigujejo :sesmejem:

But thats just me :pomezik:

P.s.: Take your time, but DONT take too long :rozicodam:

 :oki: ;D

uf pa sem tudi sama zbrala pogum da pišem ker vidim da nisem sama.
že več let se borim s paniko, tako zmerno sprejemljivo nikoli se mi ni zdela nič posebnega ker sem bila otrok z miljon zanimanji in žžal iz družine kjer so bili vsi non stop zaposleni 1000 na uro. starši ločeni, stikov z očetom nimam, mami drugič poročena že skoraj 16let(stara sen 22 let tako da poznam očima skoraj celo življenje in mi je dejsnko oče) mami v pisarni od jutra do večera, očim prej športnik sedaj s svojo firmo, brat pa brihtica v družini (jaz žal malo manj :( ) večino dneva sem preživljala pri mam(babi) ker smo živeli v isti hiši tako da me je praktično vzgojila. moji napadi so se začeli ko sem zvedela da ima babi raka pred 7 leti...takrat sem bila sesuta kar nekaj časa in sem se pobrala šele ko je šlo malo ji na bolje. vendar sem konstantno imela simptome smrtonosne bolezni(enkrat tumor v glavi, drugič tumor na želodcu,ipd) potem pa je lani mi v naročju skoraj umrla zelo dobra prijateljica ki jo je pri 18 možganska kap. od takrat naprej je bil vsak glavobol usoden in vsaka bolečina - kap. to sem potem nekako premagal in vse je bilo super. dokler se ni okoli božiča babi poslabšalo in je letos aprila umrla..doma v hiši kjer živimo in bila sem zraven. spomnim se da je teta ki je zdravnica sedela ob njej in ji merila pulz.
bila sem res na dnu in še globje ni mi bilo jasno kako bom to prebrodila, mami je bila tudi popolnoma na tleh in vsega je bilo preveč. žal se je vse skupaj zgodilo še pred izpitnim obdobjem in se mi potem še izpiti niso izšli po načrtih sem bila uničena.
sredi julija pa sem odšla na dopust s fantom, bratrancem, bratom in starši. vse super dokler se nisem en večer ulegla in mi je srce razbijalo kot noro. čutila sem ga v grlu, pulz na 120, celo noč sem se premetavala, utrujena sem bila prav izmučena. mami mi je govorila da je samo stres in naj neham pa smo se vseeno odpravili na urgenco na reko kjer so mi seveda uzeli kri iz arterije in vene me dali na ekg. vse super zdrava kot ribica, kri optimalna srce super na ekgju samo malo povišan utrip. pa so mi dal en apaurin in me poslali v čakalnico da se pomirim. res mi je pulz padel na 80 nato pa spet v 15minutah nazaj na 110. pa so mi dali še en apaurin in pa neke betablokatojre(nevem če je to prav) in me priklopili na ekg, me dali v sobo mami je bila ob men in rekli naj poizkušam se pomirit. res sem bila tako 1uro pulz je padel na okoli 85 in sem šla domov z receptom za helex. naslednjo noč sem spala kot dojenček ker prejšno nisem nič. nato pa spet zjutraj utrip. sploh ne hiter ampak močen. v grlu, v trebuhu, na hrbtu, včasih celo če pogledam levo dojko kot da bi utripala...seveda panika in tiščanje in me je moj dragi(HVALA tistemu ki mi ga je poslal) komaj umiril ker sem začel histerično jokat da umiram.
tako se je nadaljevalo celoten dupust le da nisem temu posvečala toliko pozornosti pa sem ga čutila samo ponoči. ko smo prišli domov so starši ostali na morju tako da sem bila sama s fantom in se mi je eno popoldne spet ponovilo. klicala sem teto(zdravnico) panična ker me fant ni mogel pomiriti in je prišla z apaurinom. dala mi je apaurin in naslednji dan takoj v zd. zjutraj na tešče kri pa aurin, pa seveda ekg. spet use super še ščitnico smo pregledali in vse kar mi je zdravnik rekel poizkusi z sprehodi vsak večer usaj 45min. ni mi želel dati pomirjeval ali antidepresivov ker je rekel da nisem depresivna mi je pa priporočal persen. res sem šla kupila persen forte in ko ga uzamem se res sprostim vendar moje srce ša kar divja.
konstantno merim utrip na vratu, štejem udarce, še celo na telefonu si ga merim in nevem več kaj naj. večkrat se mi tudi zgodi da me zaboli v levi dojki pa sploh ne pri srcu in se tako ustrašim da mi takoj nabije pulz in si že tipam kako je srce. zadnje čase se veliko učim ker moram nadoknaditi za izgubljeno poletno izpitno obdobje in sem opazila da me boli na sredini hrbta nad lopaticama blije vratu. seveda moja zdrava pamet sklepa da je to od sključene drže nad knjigami, ampak moja panična stran pa takoj zažene paniko da je to zaradi srca in da je infarkt.
naj še povem da sem se v zadnjih dveh letih zredila 18 kil. prej sem imela res top postavo, celo življenje športnica. sedaj se trudim da bi kaj spremenila. uredila sem prehrano res se trudim jem samo zdravo ampak imam strah pred športom ker že ko grem na sprehod me grabi panika da mi bo srce zaradi napora odpovedalo.
vem da sem se razpisala ampak imam občutek da me boste tukaj razumeli. moja mami(ki jo imam neizmerno rada) je trenutno v fazi žalovanja ker je bila na svojo mamo grozno navezana in je ne obremenjujem s tem, moj zlati fant pravi da razume in se trudi vendar vem da mu je težko in tudi težko razume če ne doživlja tega...
Hvala vsakemu, ki si bo vzel čas in usaj prebral tole...

Živijo :050:

Vsekakor ti svetujem, da si preko osebnega zdravnika urediš obisk pri psihiatru,
ki ti bo, laično in izključno iz svojih izkušenj - predvidevam, vseeno predpisal
kako AD terapijo, saj dejansko nima smisla, da se dnevno izčrpavaš, ker ti povem
iz prve roke, da ogibanje strokovni pomoči in soočanju z notranjimi demoni, ki
prevzamejo oblast nad teboj lahko vodi v spiralo neskončnega trpljenja in res
tako mlada kot si, mislim, da lahko še vse rešiš oz. se priučiš tehnik sproščanja,
kot tudi soočanja z sicer zelo težkimi življenskimi izkušnjami, ki pa žal doletijo vse
izmed nas, ene prej ene kasneje. Življenje pač :kiselnasmeh:

Sam osebno pri sebi najbolj obžalujem, da sem v mladosti po težki bolezni
zavračal vse vrste strokovne pomoči, čeprav mi je bila s strani inštitucij
po "ozdravitvi" zagotovljena. Prezirljivo sem smatral, da bom že sam opravil
s svojim počutjem, ki pa se seveda sprva ni kazalo v "vsem svojem sijaju",
ampak se je stopnjevalo zelo zahrbtno (scenarij bi zavidal sam Argento)
in "izven mojega registra", vendar ko je enkrat ta monstrum v refleksiji
zrl v mojo podobo je bilo prepozno.. In pot navzgor oz. ven je bila težja,
kot bi bila sicer - v to sem 100% izkustveno prepričan :(

Poenostavljeno ti želim reči le, da glede na vse obiske pri zdravnikih s teboj
v "mehanskem" smislu ni prav nič narobe (sam sem imel precej podobne izkušnje
in skrbi povezane z enakimi težavami), ampak tvoje mlado telo kliče na pomoč,
opozarja te, da s tvojim procesiranjem dogodkov, ki v tebi puščajo globoke
čustvene sledi - nekaj ni v redu. Nič ni spornega, če si morda bolj senzibilne
narave, vendar moraš (če želiš živeti bolj polno in srečno) najti načine
spoprijemanja s seboj in prenesti to senzibilnost na nivoje, kjer ti bo to
dejansko koristilo. Morda te zanima umetnost, karkoli kreativenga, rekreativnega,
kjer bi se lahko izražala, izživela bolečino, ki jo čutiš, se utrdila v značaju itd.

Toplo ti priporočam v branje tole knjigico :oki:
http://cobiss6.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=DISP&id=2346052383829779&rec=7&sid=3

Vse dobro ti želim :rozicodam:

hm, hm, to ti, bi rekla, da ne pomaga ravno pri sprostitvi ...

a res MORAŠ ?
ni nobenega drugega scenarija, da bi prestavila na en drugi čas, ko boš bolj sproščena ?
ker kot kaže si že nekaj časa v stresu, nesproščena, mogoče utrujena, sedaj ti je še anksa dodatno izčrpala telo in ti ga še izčrpava...ne vem, fajn bi bilo, da prestaviš izpite, si vzameš čas zase, za sprostitev in prihoterapijo za predelati tiste "travme" (babica, bolezen, smrt, rak,...itd.)

Če bi bila moja hči, jaz bi ti tako svetovala  :)


P.S: poskušaj ne misliti na simptome, ne si nič meriti, niti nič razmišljati kako je bilo, kaj se je zgodilo...poskusi misli preusmeriti na kakšne lepe stvari (npr. kaj v zvezi s fantom...pojdita kam ven)... vem kako izjemno je to težko, ko imaš ankso...ampak poskušaj...in vsaj meni je pomagalo, če nisem bila sama(če se učiš, si najbrž sama), pač, da sem se s kom pogovarjala, da so mi ti pogovori preusmerili misli...ali sem se ukvarjala s čim kar mi je zelo všeč (npr. mene pomirja pospravljanje cunj  :) )...samo sama nisem smela biti s svojimi mislimi, pa je bilo bolje  :)
 

Živjo!

Da še jaz malo potežim  :).
Danes sem imel zdravniški pregled za podaljšanje vozniškega dovoljenja (vozim z očali). Z zdravnico sem se dogovoril, da mi naredijo še pregled, ki ga potrebujem za službo.
Zdravnica ful prijazna sem ji povedal za mojo paniko..me je pregledala in rekla, da sem zdrav fant  :sesmejem:.
No potem me je čakal še ekg, ki se ga zelo bojim pač ne vem zakaj. Utrip 120 in sestra čist panična da mi ful srce utripa...bil sem pa 14 dni nazaj pri svoji zdravnici in sem imel tudi zdravniški pregled pulz je bil malenkost njižji vendar ekg po njenem mnenju brez problema, kar je tudi pisalo na izvidu.
Sedaj me je pa strah, da je res kaj z menoj narobe. Ali naj to pripišem to nabijanje  moji nervozi in strahu ker mi je srce pač tisi trenutek bilo hitreje.
AAAAAAAAAAAAA :D Bo že

Aja naj dodam v mirovanju mam pulz 60 ali manj...se kar precej ukvarjam s športom.

Jst sem skorej za zihr da gre le za psiho, se posebej ce mas kasneje doma v redu utrip. 60 pravijo da je zelo v redu. Mene pa bolj skrbi ker mam jst zelo visokega....tam 85- 90 velikokrat. In to tud doma. Mam pa tud obcasno zacutm kak napacn udarc (kot da bi imela neko blago aritmijo in takrat se ful ustrasm) ceprav EKG mi zmerej ok pokaze.

To je psiha. :)Meni EKG vedno kaže visok pulz, tudi lez 120.... Ko mi pa meri prisitk in pulz, sem ga zaradi strahu že imela 160....