FORUM Nebojse.si

Ja nič, kje naj začnem. Sicer ne vem ali je to sploh depresija al ne, vsekakor pa ne morem več tako naprej. Enostavno sem preveč osamljen. V glavnem situacija je taka. Živim v eni vasi kjer je zelo malo vrstnikov. Imam par kolegov z razreda in iz osnovne šole. Vendar enostavno jaz ne čutim, da je to to. Premalo. Zgolj neki šibki stiki, ki nič ne pomenijo. S kolegi z osnovne šole se vidim zelo redko, enkrat na par mesecev recimo. Pa še takrat ko se vidimo mi rata čudno v smilu "ali sem sploh še član te enkipe, ali jih sploh še kaj pomenim, ko imajo oni toliko drugih." Zato mi še takrat nekako ni. Tudi kdaj ob petkih koga pokličem, če gremo na pivo pa rečejo vedno "sem se že s svojimi zmenil" al pa kaj takega. S temi s rednje šole je pa tako, da bi sicer že lahko šel ven, vendar se ne počutim dovolj v redu, ne čutim, da komurkoli kaj pomenim in nobeden se ne bi nič posvečal meni. Tako, da mi je dovolj vlagati v neke stike na pol. V osamljenosti sem se zatekel tudi na klepetalnice kjer sem imel zelo malo sreče. Večina me ne razume, reče "nehaj se smiliti sam sebi", "pojdi ven žurat pa boš koga spoznal", "najprej bodi sam sebi zadosten" in podobne floskule. Jaz se ne morem prisilit, da nisem osamljen če sem. Sem spoznal eno prijatlejico, ki je bila v podobni situaciji prek spleta seveda, in sva se ful ujela, že delala načrte za prihodnost, pda se bova lepo skupaj na noge postavila, vendar se je nekaj začela zmišljevat da ne rabi nikogar, da hoče biti sama, bla bla bla. Brezveze. Samo še bolj me je potrla.

Kaj je rešitev mi je jasno. Ne rebim nobenih nasvetov in ne vem kaj. Jaz samo rabim eno osebo, ki me bo razumela in mi bila zvesta in takrat bom postal srečen. Ena sam oseba, to je vse kar rabim. In mi niti ni do tega, da bi veliko ljudi poznal, raje poznam eno osebo, ki mi je blizu kot 100 ljudi, katerim se niti nimaš časa posvetiti in ker jih je toliko nikogar ne ceniš. Samo tako se me lahko reši.

Tako, da ne sprašujem kaj narediti, ampak ali je kdo v podobni situaciji, ki bi mi bil pripravljen pomagati, da se s to osebo združim in se lepo skupaj na noge spraviva in vlijeva hormon sreče.

Drugače pa sem res... ne morem več. Najraje bi samo spal. Učim se težko, bolečine v prsih so stalno, jokam... Skratka ne morem več.

Drugače star sem 18 let živim v okolici Ljubljane, kamor hodim tudi v šolo, tako,da sem vsak dan v ljubljani.

Če si sledil forumu, potem si bral, da je njegov namen podpora, izmenjava mnenj in nasvetov v zvezi z depresijo in anksioznimi motnjami.

Sem smo se zatekli tisti, ki imamo te ali podobne probleme.

Da boš ugotovil ali gre za depresijo, boš moral obiskati zdravnika - osebnega ali psihiatra - mu zaupati svoje težave, občutja, stiske...

Praviš, da veš kaj je rešitev za tvoje stanje. Mogoče pa moraš le stopiti v akcijo in boš srečal človeka, ki ti bo nudil, kar pričakuješ. Te osrečil, kot praviš ti.

Nočem biti stroga, ampak v odnose je treba veliko vložiti, stalno vlagati, stalno sklepati kompromise. Vsak zase ve, koliko in kaj od tega je pripravljen storiti.

Preberi še druge zgodbe s foruma in videl boš, koliko ljudi se spopada s podobnimi problemi kot ti. Nisi sam.

Pogumno stopi k kolegom, sošolcem in malo podebatiraj z njimi. Vključi se v kakšno društvo. Ukvarjaja se s kakšnim športom, hobijem...

Lepo bodi in povej kako ti kaj gre.

Tepka

jaz pa bi se kar strinjala z vsem tistim, česar trenutno ne priznavaš. ko bo začel terapijo in boš napredoval, se boš strinjal tudi ti.

Meni tukaj ni nič jasno. Kako naj rečem, da nisem osamljen če sem. Kako naj ne jokam, če ti to samo pride. Na čustva ne moreš vplivati. Če nimaš hrane si lačen. In lačen ne boš več, ko boš hrano dobil. Če nimaš bljižnje osebe si osamljen in osamljen ne boš več, ko jo boš dobil.

In meni ni jasno kaj sploh čaramo tukaj z enimi nasveti in terapijami in psihjatri, ki na našo oziroma vašo nesrečo služijo denar...(psihjater ti bljižnje osebe ne more pričarati) in nasveti in ne vem kaj... Preprosto. Vsi mi ki smo osamljeni se povežimo in bomo imeli družbo in bomo srečni. In zaradi slabih izkušen bomo zato tudi bolj cenili to, da se imamo. Ne vek kaj je tukaj nerazumljivega...

najbolj pameten je seveda tisti, ki o obravnavani stvari nima pojma ;) glej, če misliš, da ne rabiš psihoterapije, psihiatra ali psihologa, si ga ne rabiš poiskat, boš verjetno bolj užival v samopomiljevanju. zgleda, da ti je precej fajn v tej koži, če si pomoči nočeš poiskat, še več, nas postavlja v slabo luč ker smo si posikali pomoč. da ne omenjam ljudi, ki so leta in leta tudirali, da nam lahko pomagajo... pf!  a želiš, da ti bomo vsi razprli roke in rekli, da bodi naš prijatelj? oprosti, samo parazit pa res ne bo moj prijatelj. morda od koga drugega, a to je že odročje sanje rozman ;) sočlovek ni naša druga polovica, nikoli. mi sami smo ena celota, ki se ob drugh "celotah" dobro počuti in išče stik z njimi. vse ostalo je zrelo za obravnavo :kiselnasmeh: žal.

Dragi Pain,
ker si odprl dve različni temi, si nas malo zmedel. No vsaj mene. Verjetno te bodo administratorji združili v eno.

Na svoja čustva lahko ljudje vplivamo. Dejstvo. Naša čustva so rezultat preteklih dogodkov, občutenj, razumevanja situacij, načina gledanja na stvari, izkušenj. To ne pomeni, da moramo svoja čustva ignorirati ali potlačit - Bog ne daj, ampak, da moramo svoja čustva razumeti, razumeti njihov izvor in jih predelati. Da moramo situacije, ki so v nas povzročile negativna čustva prevrednotiti, jim poiskati nov smisel, novo vlogo v našem življenju. In s tem se spopadamo mi na tem forumu, večina s pomočjo različnih terapij.

Seveda smo vsi kdaj jezni, žalostni, razočarani. Imamo vso pravico do teh čustev in o njih tudi govoriti. In imamo tudi pravico biti razumljeni. To pa se nam ne zgodi prav pogosto.

Za bližnjo osebo se je treba pa tudi potruditi. Praviš, da se v družbi ne počutiš dobro, da le ti daješ, dobiš pa nič. Razmisli o tem. Zakaj taki občutki?

Osamljenost je res hudič. Vsi se pogosto tako počutimo. Jaz osebno včasih tudi v veseli družbi.

Meni se zdi tvoj predlog o povezovanju in potem posledični sreči res nerazumljiv. Srečna sem takrat, kadar sem mirna v sebi, kadar si srečo ustvarim sama. Za biti srečen ni nujna le zunanja potrditev. No to je moje mnenje.

Mogoče mi pa že malo EMŠO dela, pa sem malo pridigala. :kiselnasmeh:

Fant, v akcijo bo treba


p.s. No, Maca_a je bila malo bolj direktna. Ampak ima prav.

Se opravičujem za dve različni temi. Hotel sem nekako prmakniti pa... sem že dobil odgovor v dveh. Se opravičujem.

Ja ampak jaz res ne razumem tega. Zakaj terapije neki? Mislim kaj mi bo to pomagalo. Ali pa antidepresivi. Ravno tako, kot alkohol tudi antidepresivi rešujejo težave.

Pravite, da ne smeš biti odvisen od drugih. To ni res. Človek je družbeno bitje in brez drugih ljudi ne moremo NIČ. IN SMO POPOLNOMA ODVISNI OD DRUGIH LJUDi. Če jih ni tudi z nami ni nič. Tako smo programirani. Socializacija poteka celo življenje. Če otrok v preteklosti nima ob sebi ljudi bo postal opica. Ravno tako je tudi v osraslosti, vendar kasneje. Tako kot otrok potrebuje ljudi, da lahko sploh funkcionira jih rabijo tdui odrasli.

In zakaj je predlog za združitev tako napačen? Pa kaj če se navežemo drug na drugega. To je čisto normalno in ni nič slabega.

Pa tole. Ko nekdo pride, pa reče "Nisi sam, smo mi z vami." in "objem" No to je ravno to, tako se dela in zakaj tega ne bi naredili tudi zares?

ok, freud, idi kam drugam pametovat. meni se obrača. :zalostno:

Včasih narobe ti gre in čudno križajo se poti,
ne najdeš tople dlani pozabljen si.
Prehodiš mnogo puščav, nikjer ne najdeš oaze,
pa vendar veš, da nekje spet ti boš doma.

Ko si na tleh in ko si sam,
nate še misli nekdo, v tvoji se srajci prebudi.
Ko si na tleh in ko si sam,
nekdo s teboj bi bil rad, vrnil ti stari zaklad.


To je vsa umetnost :pomezik:

Maca_a od jeze rit raste, je imela navado reči moja pokojna babica. :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

Pain, ko ti na tem forumu rečejo objem, mi smo s tabo, ne boj se. Mislijo resno!

kaj a to je sarkazem?

Ja saj prav. vse lepo in prav. Skupaj moramo biti pa bo. Pravilno. Samo virtualni stiki niso pravi.

Ne Pain, to ni sarkazem.

To je izkušnja človeka, ki ima za sabo že nekaj kilometrine, ki je že bil razočaran in je tudi sam razočaral druge ljudi.

Virtualni stiki so virtualni stiki. Drži. Ko pa nekoga srečaš in ga objameš je pa objem ta prav. Jaz komaj čakam, da objamem in bom objeta.

Zdaj se bom pa malo ponavljala - V AKCIJO POBA in zaključila razpravo.

Ja kaj potem... Saj potem sva pa enakega mnenja. Oba iščeva nekoga, ki naju bo objel. Kaj mi potem kontriraš? Jaz sem že v akciji že s tem, ko sem na tem forumu. Sigurno se bo kdo našel, ki nekoga potrebuje in me bo kontaktiral.

pa ti ja nisi normaln :A)

Joj. No nisem si mislil. Pa pustimo zdaj to nestrinjanje z maco. Ampak. Zakaj me niti na tem forumu nihče ne razume? Vsem, ki se prijavijo pišete objeme po 10 strani, meni sta nardili rapliko samo dve osebi, pa ko vprašam za srečanje v dveh temah in mi nihče noče odgovoriti... Mislim zakaj. A še tu moram biti sam, ko sem že tako in tako čisto obupan.

Pa ne me narobe razumeti. Nikoli nisem rekel, da se bom le eni osebi posvetil in to je to. Daleč od tega. Res pa je, da si pač to želim in to rabim in to iščem.

Zakaj me pa vi vsi ignorirate pa ne vem. Z veseljem bi se tudi srečal z vami pa se kaj pogovoril, samo ne vem, na forumu je vedno tam okoli 15 članov pa mi nič ne odgovori.

Se opravičujem... Malo težim res je, ampak dajte me razumeti, da sem res obupam in rabim ljudi, nekoga ki bi ga lahko objel, ker tega sem bil v preteklosti zelo malo deležen in.. :'( Joj, ja obupan sem. In mi je nerodno.

Ojla Pain,

verjamem, da ti je težko, ampak ko si želiš eno samo osebo, ki te bo osrečila, mislim da to ni prava pot....

Vprašaj se a si srečen sam s sabo? Osamljen ne pomeni isto kot SAM.

In ko se boš naučil biti srečen sam s sabo, takrat bo prišla oseba... osebe in takrat bodo srečni s teboj v družbi.

Namreč sama sem imela isti problem.

Iščeš nekoga, ga najdeš, pol ga pa "začneš dušiti". On ti je vse, skoz se ga oklepaš- pa čeprav le podzavestno. Ta oseba to začuti in se začne umikat....

Dragi pain....vem da bi rad zadevo resil takoj in da si zelis instant odgovorov samo ne bo slo.
Pocasi....in potreben bo cas. Tudi da si prisel v stanje ki si sedaj ni trajalo 1 teden...ampak leta.
CE bi zadeve lahko resevali v tednih...potem forum nebi obstajal.....cas in uspeh je odvisen od tega
koliko si pripravljen spremeniti v svojem zivljenju in od tega kako dobrega psihoterapevta dobis.
Glede srecanj imam tule http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_jcalpro&Itemid=2
koledar srecanj ki so BREZPLACNA in za stare macke in novince.
ZA novoletno srecanje sem ti odgovoril ze v drugi temi pa ti bom tule se enkrat
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=466&Itemid=2

Predlagam ti pa da preberes se arhivirani forum http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php
kjer bos iz pisanj drugih lazje nasel nasvet zase.

Res je. Sprva je to težko razumet in začet iskat SREČO, zadovoljstvo in ljubezen v sebi...
Počasi pa pride do tega zavedanja ... in postajamo boljši ljudje zase, znotraj sebe in za okolico.

Poišči si kako literaturo za osebno rast. Smo tudi na forumu že pisali o tem...

Ok, zdaj. Poslušam vas, ampak ne vem kako to zgleda. Jaz se v srečo ne morem prisilit in rabim nekoga pri komer se bom najprej zjokal in potem z njim veselo zaživel.

Ampak kako naj sam v sebi najdem srečo in šele potem oseba pa ne vem... ne razumem, ne predstavljam si...

Sej verjamem, da je to res, vendar si ne znam razložiti zakaj. A ni logično, da ko si osamljen začneš sanjariti po tem, da bi nekoga imel. Meni se zdi to, da nekoga poiščeš logično.

Pa ne da se mi zdaj v tem obupu ukvarjat še z literaturo za osebno rast. jaz rabim osebo. Ko bom to literaturo bral me bo še toliko bolj zamorilo in ne bom videl nobene prihodnosti in ne osebe. rabim hrano in ne recept kako se hrano pripravi.

kar se oklepanja in umikanja tiče. Žena je vedno samo ena in pravi prijatelj je tudi samo eden. Torej ne vem.

Ne razumem kako na tem svetu ni nekoga, ki bi se zdaj našel zame... Tega ne vem. Ampak rabim objem, rabim nekoga ne vem. In če bom prišel na srečanje.. ne vem, ziher bom si želel koga spoznati.

Pa tudi kar se te osebe tiče. Saj bi mel tudi druge stiki, ki jih imam zdaj, ampak rabim tudi enega močenega.

Ampak ko mi pišete o letih ko bo potrebno. Kaj pa naj v tem naredim. Ne da se mi leta delat na tem, da bo morda boljše, raje samomor naredim, kot da moram čakati sto let, da dobim nekoga...
Ne vem kaj bo zmano v teh letih. Ne bom se mogel učit, letos mam maturo in... ne vem kaj bo ... ampak rabim nekoga ki mi bo zvest. Pač jaz sam zase lahko potrdim kaj rabim in kaj ne in...

Oh Pain, ti pa si trd oreh.

Poskusi razumeti, da se nekaterih stvari ne da rešiti na silo. Bolj kot boš nestrpen, slabše bo.
Kdo pa si ne želi ob sebi razumevajočega in oh partnerja?! Pa kako bi bilo super, če bi lahko samo tlesknili s prsti in že bi imela ob sebi idealnega partnerja, a je to le iluzija, dragi moj.
Nočem te podcenjevati, ampak glej mlad si še in nikamor se ti ne mudi že danes najti ta pravo, ta bo prišla ob pravem času.

Dobro ti mislimo.  :pomezik:

hja, potem pa si jo poišči, če je tako preprosto :P samo če praviš, da te ljudje odrivajo stran, si ne vzamejo časa itd, potem že nisi najboljša družba na svetu. evo, za to rabiš osebnostno rast :)

Eno je biti slab po srcu, drugo pa je biti neprivlačen za družbo. to pa ni isto. Upam si trditi, da po srcu nisem slab, vendar nisem pa privlačen za družbo in imam težave pri vzpostavljanju stikov.

no, končno.  :clap: in iz tega razloga ti mi vsi na srce polagamo, da si poišči pomoč: skupino za samopomoč in zdravnika(psihoterapevt, sphiolog, psihiater). lažje ti bo, verjemi!

Skupina za samopomoč in zdravnik mi bljižnje osebe ne bo pričaral.

Kdo pa ti jo bo?

Pain....moja lastna izkusnja ...... da CE NE ZNAS najprej ziveti SAM S SABO, tudi z drugimi ne bos.
In kmalu bos pisal zgodbo KAKO te je BLIZNJA OSEBA razocarala...in te ni razumela.
Pozabil pa bos povedati da svojih tezav tudi sam ne razumes.... Kot so ti ze svetovali...
na skupinah za samopomoc bos nasel nasvete in ljudi ki smo in se prezivlajmo podobne
stiske kot jih ti. In potem...z psihotrepavetom predelati tvoje tezave. Prej bos zacel prej bo slo na bolje.

Pain...nihče ti ne more pričarati...in tudi ne moreš kupiti ne ljubljene osebe ne ljubezni. Niti bo padla z neba skupaj z Božičkom. Iščeš instant rešitev. Ni je. Za vsako reč se je treba potruditi. Lost je itak vse napisal.
Preden ne razumeš sebe, ni šans, da te bo kdo drug razumel. Lej...jaz tudi ne hodim k psihiatru pripovedovati svoje žalosti (moja izbira). Ampak če mi spodleti, ne bom krivila nikogar. Sem pa morala preklopiti na čisto drug program v svoji glavi in vse bolje se počutim v svoji družbi. Sotrpini pa ti lahko pomagajo, ker vedo skozi kaj greš. Tega še psihiater ki ni bil v depresiji ne more razumeti bolje.

Še vedno pa je najboljša kombinacija za uspeh...zdravila (15%)+psihiater (15%)+ 70% (vsaj) sam.
Moje mnenje...in zame dobro...ne nujno za vse. Razen, da vedno moraš največ narediti sam.

P.S. Še dolga pot te čaka prijatelj...a se splača potruditi. :)

Pain, ti si pa 'zategu' :) ... zapiču si se v to, da nekoga moraš dobit in pol bo vse ok, to je edini pravi način zate in to goniš in goniš ... Bi blo dobro bit bolj odprt ... da sprejmeš nasvete, predloge, si pustiš videt še kaj več, ne le to tvoje ... Ne verjamem, da ti kdorkoli tu lahko pomaga, če boš vztrajal pri svojem in se ne zmaknil niti za milimeter ... Pomisli malo o vsem tem kar so ti že napisali ... Se ti ne zdi, da če bi bila to neka rešitev - da najdeš nekoga s komer si si zelo blizu ... da potem sploh ne bi nihče imel takih težav !?? Že to bi ti lahko dalo mislit, da stvar ne more bit taka kot jo trenutno vidiš ti. In glede na prebrano se tudi meni zdi pametno, da stopiš do kakega psihoterapevta ... on ne predpisuje antidepresivov (mislim, da to ni tisto kar ti potrebuješ) ... pogovor 'zna delat čudeže' ... verjemi nam, ki hodimo na terapijo - določenih zadev se prej sploh ne zavedaš, lahko je marsikaj v tvoji podzavesti kar si zdaj niti malo ne misliš ... moraš ozavestit določene zadeve, jih razumet, sprejet in z vsem pridobljenih znanjem it dalje. Zdaj vidiš samo osamljenost in ti bi preskočil pot in zagrabil za cilj - osebo,ki ti bo blizu. Ne gre tako ... Tudi če jutri nekoga spoznaš, upam it stavit, da ta odnos ne bo 'zdrav' in slej ko prej bo ta oseba šla po svoje ... Ne vem no kaj in kako ti napisat, da bi ti kaj koristilo, da bi ti pomagalo, da bi pogledal še izven tega svojega okvira ... Res ti želim vse dobro!

Za tortico se je treba potrudit. Ma ti ne rabis psihiatra, niti psihoterapije. Ti rabis it mal ven v druzbo, da te ta mal zgliha in to je vse. Glej če si na vasi, jebi ga. you take what you can get. Pa recimo kej beri. Nevem, če maš težave z vzpostavljanjem stikov, vzemi knjigo v roke. Škodit ti ne more.

Vsekakor ne smeš hodit okol žensk in jih spraševat kej v smislu: Hey mucka..grrr...a bi bla moja bližnja oseba (ker to ni preveč dober pickup lajn, haha; ampak ej; bom probal, majkemi; že jutri, pa ti povem.

Ampak še vedno si ne predstavljam kako vse to sploh zgleda. Res ne. In kaj ti psihoterapevt sploh naredi, razen, da te obere. Kako sam sebe prisiliš, da nisi osamljen... Človek je družbeno bitje in dokler nimaš družbe tudi sam ne moreš funkcinirat. Bljižnja oseba me ne bi razumela. Ja kje pa to piše? Kaj pa če bi me? Če te oseba sprejme takega kakršen si je ok. Aja logično, da ti bo psihjater rekel "počasi, delaj to, delaj uno..." Ker če bi ti rekel samo "najdi si družbo in bo v redu" potem ne bi mel dela.

Enostavno. Vsak rabi bljižnje osebe. Če jih imaš si srečen, če jih nimaš nisi in ko jih boš dobil boš spet.

Aja seveda je pa ena druga stvar. Družba. ja res je pa, da večina ljudi noče trpeti obupancev in hoče imeti okrog sebe take, ki so večji frajerji. Seveda. In iz tega izhaja, da moraš biti sam sebi všeč pa to. To ja. Vendar vedno se pa najde tudi kdo, ki te bo razumel.

Včasih narobe ti gre in čudno križajo se poti,
ne najdeš tople dlani pozabljen si.
Prehodiš mnogo puščav, nikjer ne najdeš oaze,
pa vendar veš, da nekje spet ti boš doma.

Ko si na tleh in ko si sam,
nate še misli nekdo, v tvoji se srajci prebudi.
Ko si na tleh in ko si sam,
nekdo s teboj bi bil rad, vrnil ti stari zaklad.

Očitno je vsaj še nekaj drugih ljudi takega mnenja. pa pozor, oni niso osamljeni!

Ma ni tko enostavno in logično.
Recimo primer; blžnja oseba ti lohk komot lomi jajca kak teden in je sitna in nisi pretirano srečen. Al pa moj primer, jst mam "bližnjo osebo", sam me boli roka (ker me je na skejtpalcu spodneslo in sem prletu direkt na ramo) in nisem srečen. Pa še prehlajen sem in v noge me zebe.

Jaz bom zelo direktna Pain. Razumela bi te kak teden (nihče me ne mara...nihče me ne razume) potem bi pa rekla...adijo...papa...ne hodi mi na pot. Razumem obupance ki se trudijo...za ostale nimam smisla.
Boldani stavki....NE DRŽIJO...verjemi mi.

WTF?! :A) A se to nekdo dela norce iz nas???   ??? ???

Skoraj bi rekla, da ne...razen če je totalni frik. Tak pa res rabi 10 letno hospitalizacijo...ker nima drugega dela.

P.S. Všeč mi je tvoj avatar...to bi lahko bila zastava društva. :)

Hmm...ponavad je treba sebe spremenit, kaj češ...sveta spremenil ne boš....Ko boš to sprejel...boš šele lahko šel naprej in našel nekoga, ki te bo razumel.

Sram te bodi, Alex. Prav res.

hm... če prav razumem oba posta in hell tu, pa in hell za nove na forumu, potem je tole, dragi Pain, pravzaprav oglas? iščeš sorodno dušo/prijateljico in upaš, da jo najdeš tule?

Zakaj bi me bilo sram trina? Skušam mu pomagati..vsakem do sedaj sem...glej prejšnje poste njemu namenjene. Smo pa imeli tu gor že zelo veliko provokatorjev. Sicer ne verjamem, da je provokator...a vseeno.
In bodo pozorna na besedo *ČE*. Če je...zaprla bi ga in vrgla ključe...za dolgo časa. Z nami ki smo itak strahci se pač ne norčuje. In očitno nisem edina ki tako misli. In za norca se ne pustim imeti...nič več.

P.S. Kaj predlagaš človeku ki si noče pomagati? Hvaležna bom za nasvet. Jaz odgovora pač ne poznam.

 :oki:

ja, jaz te razumem.

če sem dobro razumela doma v otroštvu nisi dobil dovolj ljubezni. če si jo dobil zelo malo je zelo priporočljiva zate psihoterapija. pojdi do osebnega zdravnika in mu povej kar si nam in te bo napotil naprej.

in ne se bati! zdraviniki so tam zato, da ti pomagajo. tudi psihoterapevti so tam zato, da ti pomagajo razumeti kaj se dogaja in ti boš potem reševal probleme.

torej logično je, da hočeš ljubezen saj je ta zelo pomembna. če si boš hotel dobro boš šel na psihoterapijo ker si še dosti mlad in si lahko zelo kmalu srečen.

ker poznam dosti ljudi podobnih kot ti, ki so prej še pristali v bolnicah in jih je rešila samo psihoterapija. ta človeka spremeni in tudi misli neprimerljivo bolje delujejo.

zato pot pod noge in srečno.

ma to da je trmast, je lahko sam dobro.  :) (tud pr ženskah)

sam ma 18 let, tega nihče ne upošteva. Ene življenje hitro izbrusi, druge počasi. Pain, maš še dosti fore...če bi mel 30 let bi me bolj skrbelo :)

Dobro, da si povedal math...laud and clear. Vse mi je jasneje.  :) Še vedno pa je bolje, da ga brcnemo sedaj...preden zavozi.  :jok:

Dobro zdaj tako je. Vsekakor. Kdor je osamljen pač mu je cilj da ne bo več. In to ne pomeni, da bo sam drugačen. In sta dve poti. Ena je ta, da te oseba sprejem takega kot si, tudi če si obupan, Druga pa je, da se preko terapij spremeniš in te dobi neobupanega. To, da se moraš spremeniti izhaja iz tega, da je pač človeška družba taka, da bi vsak imel ob sebi samo takega človeka, ki je uspeten, bogat družbeno močan in tudi neobupan, torej bolj ali manj takega, ki je idealen, pa nima veze ali kot prijatelja ali kot partnerja. Takim, ki so obupani se seveda obne hrbet. In za to, da boš spet privlačen za družbo se moraš spremeniti, da ne boš obupan, vendar v resnici pa to ne pomeni spremeniti ampak se delati drugačenga kot si v resnici. Če si osamljen si osamljen in če boš hotel biti všeč družbi se boš moral narediti neosamljenega in boš dosegel to, da nisi osamljen, vendar ... z nepravim obrazom.

Ogormno je primerov, kjer so se osebe zlomile prav zaradi izgube ene same osebe. Primer. 35 letni moški, ki je lahko uspešen v življenju in ga potem zapusti žena. Komot lahko čisto propade in to zgolj zaradi ene same osebe. In takih primerov je še ogromno in v različnih generacijah.

Moj načrt je pa obraten temu. Jaz sem pa zdaj žalosten in ko bom nekoga dobil bom srečen. Enostavno. Pa tudi, če bom soodvisen. Nič hudega, zakaj pa ne, saj to ni nič slabega.

In tudi takih primerov je še veliko. Recimo, poznam primer, smo družinski prijatelji. En tip pač pil ga je na veliko, zdaj je dobil drugo ženo in zdaj je prišel k sebi in imata družino.

Pa še nekaj. Kakšne pomanjkanje ljubezni v otroštvu, kar nekaj. Se vidi, da nimate pojma.

Ej, Pain, brezveze vsakršen naš komentar, ker si ITAK TI NAJPAMETNEJŠI, a ne?? Pol nas očitno sploh ne rabš, tko da ..... adijo ..... pa srečno ..... kolk so pa eni pametni ....... :unsure:

Pain, poglej v rubriko "za nove na forumu", tam smo zvečine začenjali današnji forumaši. Poglej koliko postov je kdo od nas dobil in koliko si jih ti. To ti pravim zato, ker si se pritoževal na odziv, da te nočemo....
A si zdaj zadovoljen? Si dobil potrditev?

(To pa je sarkazem)

Pain, zate sem našla idealno rešitev ...  http://www.ona-on.com/SVN/europage.jsp#


Pa srečno Kekec!  :pomezik:

podpis

Vseeno hvala za odgovore.

Say my name, sun shines through the rain
A whole life so lonely, and then you come and ease the pain
I don't want to lose this feeling

Eh, Pain - naj te pohvalim: pametno razmišljaš in seveda imaš popolnoma prav, ko se tukaj celemu forumu trudiš razložit, da je človek družbeno bitje. Valda ne rabiš ne psihoterapije ne psihiatrov niti self-help literature in še najmanj od vsega rabiš (bognezadeni!) Sanjo Rozman in njene floskule o 'odvisnosti od odnosov' (saj me zmeraj spravijo v smeh - dokler ne pomislim, kako tragične so pravzaprav). Kar rabiš, je zelo enostavno: socialna mreža. Kako jo boš spletel - to pa je zdaj vprašanje, ne?
Hja, se strinajm s tabo: tako, da se pri 18-ih odločiš zaživet kot puščavnik, gotovo ne.

Tudi jaz sem raje soodvisna kot sama. Ker .. sami smo rojeni, sami bomo umrli in za samost je še preveč možnosti in priložnosti tudi takrat, ko si tega žal niti malo ne želimo.

Se pa strinjam s Trino.

Drži se, fant!

Lp,

Vesna

Seveda je človek družbeno bitje, ampak Pain pravi, da ima ravno z navezovanjem stikov težave. Se pravi, da ima težave s tem kako biti družbeno bitje. In tukaj lahko pomaga psihoterapija, pogovori, tudi knjige, zakaj pa ne.
Vendar, še vedno je staviti vso svojo srečo na enega človeka in pričakovati, da mu bo le-ta s tem da je "njegov" rešil vse probleme, nefer do tega istega človeka. Pain, misliš, da je prijetno v rokah držati celotni krhki čustveni svet nekoga drugega? Ne, naporno in stresno je, in zato ponavadi zbežijo, če se jih preveč oklepamo. Pri tem lahko tudi terapija pomaga. Da znamo biti z nekom v odnosu brez da imamo do njega takšne zahteve. Da se zavedamo, da bomo preživeli, če gre stran, itd..
Če bi iskal samo prijatelje, potem te pot ne bi zanesla na tale forum, ampak na kakšen drug - namenjen iskanju prijateljev. Očitno veš, da imaš težave, ki spadajo pod tale forum, samo ne vem zakaj tako odklanjaš strokovno pomoč, če pa niti dobro ne veš kako to izgleda oz. imaš napačne predstave.
Lp.

Tudi jaz sem dobila tak občutek po vsem prebranem ... Se v celoti strinjam z Anchi.

Eno vprašanje. Dobil sem napotnico za psihjatra. Zdravnica je rekla, da je najbljižji tam na Zaloški. Zdej... kam poklicat... kako se naročiti... to verjetno vi bolj veste.

poiščeš tel. od te zaloke, pokličeš v času delavnika in vprašaš kdo še sprejema paciente in če te naročijo. in že imaš termin. :)

Pain,
jaz sem šla kar peš do tja in smo vprašali, kam in kako. Lahko pa kar pokličeš, ja.. Telefoni so morda na prvi strani Društva Dam. Ne vem.
Saj bo šlo.

Drži se, fant. Vse dobro,

Vesna

Lejte, že leta velja, da je vstopna točka Njegoševa, torej Poliklinika, samo zvečer in ponoči pa Zaloška.

"V okviru Centra deluje tudi Urgentna psihiatrična ambulanta vsak dan od 8. do 15. ure, v poletnih mesecih pa od 10. do 15. ure. Namen Urgentne ambulante je predvsem svetovanje,  po potrebi, takojšnje uvajanje potrebne terapije do srečanja s psihiatrom v ambulanti, ki nadaljuje zdravljenje oziroma ustrezno svetovanje."

Lokacija
Njegoševa 4, 1000 Ljubljana
telefon: 01/4344 517
telefaks 01/230 2899

moški spolni organ! Sem brskal po netu in kaj zvem. Na nekem forumu, da je obisk psihjatra popolna bedarija in, da nič ne pomaga, pa še, da treba mastno plačevati. Za koji moški spolni organ? A se to sploh splača? Drugače sem zdravstveno zavarovan, samo zgleda,da to tukaj ne šteje.

Pain ocitno si nisi prebral pravega foruma. Tudi vodovodarja lahko mastno placas, pa bo se vedno
teklo. Odlocitev ali poiskati strokovno pomoc je odlocitev vsakega posameznika. Sam sem sedaj
jezen in zalosten da nisem ze prej poiskal pomoci, ker bi lahko sebi in drugim prihranil veliko
solz in jeze. Meni osebno so OBISKI pomagali, ceprav pri prvem razen DIAGNOZE nisem dobil
tisto kar sem iskal. Toda z mojim trudom in resevanjem sem to dobil. Splača??? ne vem, meni se je
OBRESTOVALO.....vse kar sem v teh 2 letih naredil na sebi. Sem pa sele zacel, tako da
NALOZBA se bo pokazal v nekaj letih.

Sej. Če prav razumem... imam napotnico, ki mi ji je predpisal zdravnik,t ako, da je potem zastonj.

Drugače pa... eno tako retorično vprašanje. Vsi pravijo, da se je dobro s kakšnim, ki ti je blizu pogovoriti pa zjokati. Kaj če take osebe nimaš. Kaj vi naredite?

Se zjokaš sam.

V.

Jaz...skrijem se v kot (svoj oklep močne rakec ženske) in počakam, da napad mine. Ni dobra rešitev...a edina po kateri delujem.
P.S. Sicer pa neskromno menim, da sem močna, glede na to, kaj sem vse preživela.  :kiselnasmeh:
Rešuje me smisel za ironijo usode...za en krat.

Mislim pa, da bi se morda zjokala v Mašenkini in Aslanini družbi. Rada imam te po svoje *nenavadne punce*. OK...tudi pri Lostu me ne bi bilo sram.

Ja...moje ramo za jokanje so *počenčki*. :-* :-* :-*

Ma ________ potem še vidva!

Ne vem katera dva. Sicer me ne moti, če leti tudi name. To je tvoje mnenje.

P.S. Ja...in pazi in jezik. Se ne da kako drugače povedati?

 ;D

(ma tebi ne bo hudga v lajfu...resno mislim)

Kaj pa naj vama drugega rečem, ženski spolni organ, če tukaj nekaj se zajebavata.

chill stari...  ;D

Se ne moreš s starši pogovorit? Od tukaj moje sklepanja, da nisi dobil v otroštvu dovolj ljubezni. Pač ne takšne kot bi si jo ti želel. Ti jo pa imaš zato jo boš seveda tudi dajal naprej. Ljubezen je zdravilo to si prav ugotovil. Samo ugotoviti moraš še, da se moraš imeti najprej sam rad. To da razmišljaš o psihiatru je tudi pohvalno in že prvi korak naprej.
Srečno.

Če pa se tako obnašaš in ne čutiš slabe vesti pa si lahko tudi psiho. Upam, da ne.
Nekateri so inteligentni, nekateri pa ne. Inteligentni znajo dobro načrtovati in tudi ne bi imeli takšnih izpadov.

Hja sam boš ugotovil kakšen si.

Emm, sori, v takem tonu naj se na tem forumu ne bi pogovarjali. Nihče ti nič noče, ne vem zakaj si tako napadalen. Izbrisano.
Koliko boš odnesel od psihiatra pa je odvisno od tega ali bosta sploh imela terapije, ali samo diagnostiko in zdravila.

V takem tonu in s takimi izrazi, ti tudi jaz, Pain, ne bi nudila rame za zjokat. ???

Se mi zdi, da še sam ne veš, kaj bi sploh rad. :unsure:

Se opravičujem zaradi izpadov. Nisem ponosen nase. Soamo veste kako je... priznam, da sem bil včeraj čisto na psu, potem pa vidim dva posta, ki sta se mi zdela provokativna.

Aja, zakaj se s starši ne pogovorim? Pač nismo v takem odnosu, da bi se. Pa ni res, da nisem od njih prejemal dovolj ljubezni. To je posploševanje.

Jaz se zjokam sama.
Včasih pa tudi reskiram.
Povem nekomu - ti lahko staršem - in pač poveš. Zgubiti nimaš kaj. Starši, sploh če so ljubezniv, kot praviš, bodo še naprej tvoji starši, lahko ti eidnole pomagajo.
Drugi ljudje? Včasih si prijetno presenečen in lahko celo odnos postane prijateljstvo. Lahko pa ni odziva, kar pa ne boli, saj sploh nisi dal možnosti, da bi se prijateljstvo sploh začelo.

Drži se,

V.

Spet spammam po forumu. Oprostite, ampak res...

Mislim, da sem že omenil to, tako v tej temi, kot v drugih. Skratka. Ta razpon me zanima.

Veste česa ne razumem pri ljudeh. Nažalost je veliko vas, ki tako razmišljate. Ne razumem tega, da pravite: "Najprej moraš živeti sam s sabo. Ko se boš to naučil, takrat bo čas tudi za ljubezen. Najprej vse ostalo, potem šele ljubezen. Najprej imej tak odnos do oseb, da jih NE POTREBUJEŠ, šele potem, ko jih ne boš potreboval jih bo sploh lahko dobil." Tako nekako. Ampak po drugi strani pa se najdejo ljudje, ki pravijo: "Vsak hrepeni po ljubezni, ljubezen je pomembna, človek je družbeno bitje. Lepo je imeti ob sebi nekoga, ki ti je blizu. Vsakemu je cilj, da najde ljubezen."

Dobro kje je sedaj tukaj fora. Meni je recimo ljubezen na prvem mestu in jaz mislim, da je ljubezen tista, ki v veliki meri vpliva na tvojo srečo, da ti daje podporo za vse ostale stvari v življenju. Zakaj se vendar potem poročamo? Zakaj potem jokamo, ko nam umre bližnja oseba? Zakaj nam lahko smrt bližnje osebe lahko obrne življenje na glavo? Zakaj, ko nam umre ne rečemo:"Saj je ne bom nič pogrešal. Itak znam živeti sam s sabo, itak imam srečo v sebi. Tale smrt ene bližnje osebe me že ne bo prizdela. Saj sem vendar srečen sam s sabo." Vem... glupo se sliši, ampak taka je vaša logika.

Poleg tega moram še nekaj omeniti. 18 let imam. In!! Temu primerno mi dajete tudi take odgovore v smislu "najprej sam s sabo". Če bi se predstavil na forumu takole: "Sem 45 letni moški. Ločil sem se. Z ženo se nisva marala. Želim si res spoznati nekoga, ki me bo imel rad in podpiral, ker rabim nekoga." No... mislim, da bi bili odgovori malo drugačni. To, da sem mlad vpliva na vaše odgovore, če ne zavestno pa podzavestno.

ljubezen... ja... http://sl.wikipedia.org/wiki/Ljubezen

... in to je čisto res.   

kako naj povem z besedami, kar čutim.... težko.. reciva takole:

kot otrok sem bila deležna bolj malo ljubezni - tiste prave, ki naj bi jo vsak dobil od staršev... sem jo dobila nekaj od babice in tete, a to ni to... in ker je bil v meni manjko, sem mrzlično iskala nadomestek - in nadomestek je le - nadomestek - torej napačna ljubezen. Tako mrzlično sem iskala toplino, da je bilo vse skup  :ne: čisti obup ... in zanimivo, kateri ljudje so se name lepili - taki s še večjimi težavami, s še manjšo samozavestjo, s še slabšo samopodobo...

In ko sem tekom terapij in vsega kar zraven spada ugotovila, kaj sem počela, zakaj tako... ko sem ugotovila, da sem tekom vseh teh let zgubila sebe - nič samozavesti, slaba samopodoba ... sem se morala najprej poiskat - najprej vzljubit sebe, to je: cenit sebe in si dovolit prepičanje, da zaslužim bolje... da zaslužim prave ljubeče odnose... in ko se je to nekako v mene vsedlo - srečujem drugačne ljudi....

Dragi Pain,

men se sploh ne zdiš nezrel ali neumen. Tvoje razmišljanje je (po mojih merilih)za tvojo starost celo nadpovprečno zrelo in sploh ne dvomim da ti karkoli ne bi uspelo. Osebno mislim drugače od večine, ki je podajala svoja mnenja in sicer če misliš, da te bo osrečila ena sama oseba, je en sam način da ugotoviš ali imaš prav ali pa se nemara motiš. Le skozi lastne izkušnje pride človek do neprecenljivih spoznanj, podobno kot otrok, ki ne verjame da je peglezen vroč dokler se ne speče...Torej stari ...go for it (če bi bla mlajša bi se ti kr jst javla :sesmejem:)
Držim pesti zate.

Srečno,
H

Ja, ampak kaj ti jaz mislim povedati. Tudi, če imaš samozavest in vse ostalo sam pri sebi pošlihtano ... če nimaš ljubezni je nimaš in šele, ko jo boš dobil boš ti ti. Vem, da bom marsikoga razpizdil s tem, ampak pač jaz sem takšen, da mi je ljubezen na prvem mestu.

O tem sem že slišal take stvari ja. Da če se dva povežeta, ki sta oba v moškemu spolnemu organu, da je to potem to še večje sranje. Dobro. Nekako razumem. Ampak kaj je ta moški spolni organ v katerem sta... Če je ta moški spolni organ samo pomanjkanje ljubezni ... Razumeš? Če sta oba osamljena... ja zakaj pa ne? Ne vem sicer kaj je bilo s tabo in temi ljudmi, ampak načeloma... Če srečaš človeka, ki je v moškemu spolnemu organu in si še sam v moškemu spolnemu organu... si obljubita zvestobo in se podpirata in prideta skupaj na zeleno vejo. Rečeta si "skupaj bova zmogla". Zakaj pa ne?? Aja... odvisnost od odnosov spet... joj mi gre na moški spolni organ, da to slišim. Ampak če sta dva nekako "zdravo soodvisna" in sta oba za ne vem v čem je potem problem. Če se v taki vlogi dobro počutita... zakaj pa ne. No ja... čeprav ne vem... možno pa da sčasoma res potem ju začne dušiti...

Veste kaj me pa čudi na temu forumu. Čudi me, da na tem forumu še nisem videl človeka, ki bi bil v podobni situaciji, kot jaz. Ki bi imel potrebo po ljubezni. No... seveda. Vsak jo ima. Ampak, da bi bil nekdo tako motiviran, kot jaz recimo. Večina od vas je itak že poročenih itd. No na nek način je to dokaz, da depresija in podobne bolezni niso toliko povezane z zunanjimi dejavniki, kot je recimo pomanjkanje ljubezni, depresija lahko pride tudi izključno na podlagi genetske polage, pa vendar... Moram priznati, da ko sem se registriral na forum sem pričakoval, da bo kar mrgolelo osamljenih ljudi tukaj.

Da začnem s temVsi mamo potrebo po ljubezni, samo na srečo nekateri prej najdejo pravo osebo, drugi pa počasneje... Vsi pa lahko do ljubezni pridemo, če smo le voljni da za to nekaj naredimo. Recimo poglejmo hišnjega ljubljenčka, če ga dražimo bo sovražen do nas, če pa z njim korektno ravnamo nam bo vračal toplino/ljubezen... Za ljubezen je treba nekaj narediti, ne pride kar sama od sebe, se je treba zanjo tudi potrudit jo negovat :).

Ok mlad sm 21 let in vem kako je ce si osamljen, namreč na začetku srednje šoli nisem imel nobenega prijatelja in tudi strah sem imel se s kom pogovorit, celo bal sem se da me kdo od sošolcev in sošolk kaj vpraša. V glavi sem imel nenehno bitko, če je z mano vse uredu vedno ko sem kaj odgovarjal sem zabarval rdečo in glas je bil čisto drugačen. Težave sem imel če sem samo stal na busni postaji kaj šele da bi s kom kaj spregovoril. Po šoli sem samo hitro odšel na busno postajo in čakal da pridem domov. Doma nisem imel težave s pogovori s starši in bratoma. Če se moral čakati na busno postajo sem se zaprl vase in odšel nekam na samoten kraj kjer sem samo razmišljal kaj je z mano narobe. Daljni sorodniki so mi že predstavljali največje zlo na svetu, kajti nisem vedel o čem bi se pogovarjal...Long story short: na koncu četrtega letnika pa nisem imel več težav s pogovori s sovrstniki in ostalimi, pridobil sem mnogo prijateljev, namreč strah pred ljudmi je izginil. Znan sem postal kot nekakšen zabavljač, ki je vedno dobre volje.

Kako sem do tega prišel?
Preprosto vsak dan sem naredil majhen korak pri razvoju svoje osebnosti in interakcijo z ljudmi! Najprej sem se začel pogovarjati s sovrstniki iz svoje vasi, kasneje sem že odgovarjal sošolcem itd. Začel sem hodit na pijačo v bljižnji lokal, kjer sem se pogovarjal o vsem na kratko in dolgo...

Kar sem razbral iz tvojih postov je to, da se preveč sprašuješ kako in kaj bi moralo biti da je človek srečen, pa da ni osebe ki bi prišla do tebe... in tako bo tudi ostalo če ne boš šel v akcijo.Ljudje smo vedno dobrodošli novih sogovrnikov, pa tudi če samo posluša. Sprva res ne moremo vrteti jezika kot kakšn naučen igralec, začnemo s majhnimi stvarmi, pa ljudje se vedno bolje počutimo, če smo pohvaljenji, če nas neka stvar zanima ki nam jo razlaga sogovornik pa tudi če tema ni kaj preveč zanimiva, kajti tezko se neka tema obdeluje dolgo. Teme se vedno menjavajo in to včasih hitro. "small talk" Vsi se prilagajamo okolici in poskušamo v danem trenutku kaj narediti da smo bolj veseli in se poveselimo s dano družbo... Ponavadi druzba ne mara čistih pesimistov, kajti te imajo neko čudno avro ki odbija cel pogovor in družbo... Vprašaj sebe kaj si se 2 dni nazaj pogovarjal recimo s sošolci, o kateri stvari? Če veš odgovor je mozno, da se premalo pogovarjaš s ostalimi... (pustimo da se zapomnš vse...) Kaj sem hotel s tem dosežt, da ljudje pozabljamo o čem vse smo se pogovarjali, zapomnimo si pa s kom smo se pogovarjal in nam je to večji užitek od samega pogovora. Keep that in mind. Važno je sodelovati ne zmagati :).


Ljubezen pa tako kot so ostali povedali ne pade kar iz neba, ampak počasi nekoč boš tudi to našel, faktor čas in družabnost.

Upam da bo to kj pomagal :)