FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

mene zanima, ali ima še kdo podobne težave, kot jih doživljam sam. S psihiatrinjo sva ugotovila, da je pri meni eden od velikih problemov sram. To ni več le neprijetno čustvo, kot pri drugih ljudeh, ampak se pojavlja čedalje pogosteje in je zelo moteče. Za ponazoritev bom podal nekaj primerov.

Sem na eni izmed zahtevnejših fakultet in če slučajno ne opravim kolokvija ali izpita kot sem sam pričakoval od sebe in se odrežem slabše, nastopijo grozni občutki. Ko izvem, da so objavljeni rezultati in preden jih uspem pogledati, se mi začnejo tresti roke, tišči me v prsih in obliva me vročna. Ko in če zvem, da z rezultatom nisem zadovoljen, nastopi manjši napad, ki ni le frustracija, ampak grozne vsiljene misli, da mora biti z mano nekaj narobe, češ zelo veliko sem se pripravljal, z rezultatom pa nisem zadovoljen. Začnem razmišljati, kaj se je zgodilo z mano, prej sem bil namreč nadvse uspešen, zlati maturant. Kolikor dela sem vložil, vedno so bili dobri rezultati. Začnem razmišljati, ali je morda kriv AD, ki me preveč "zadene", in da mogoče zato naredim slabše. Mogoče mi je AD poslabšal spomin, mogoče mi je zmanjšal sposobnosti mišljenja?

Zadnjič me je, preden sem uspel pogledati rezultat, začelo poleg tresenja rok, vročine in tiščanja v prsih začelo še kljuvati nad ledvicami. Zato sem vzel Eglonyl. Vse to se dogaja zaradi strahu, kaj bo, če rezultat ne bo tak, kot sem ga pričakoval. Ti občutki so kratkotrajni in na srečo izzvenijo po kakšnih 3-5 urah. Najhujše pa je to, da imam potem vedno občutek sramu pred samim sabo, pred sošolci, pred domačimi. Začenjam razmišljati, kaj si oni mislijo o meni. S sošolci se neprestano primerjam. Pojavlja se v takšni obliki, da me je sram govoriti pred njimi, se pojavljati pred njimi itn. Najhuje je, ker sram ne izgine in traja do naslednjega izpita ali kolokvija in sem potem še dvakrat bolj živčen, ali mi bo uspelo, glede na to, da sem bil do zdaj tako slab. Moram pa povedati, da "slab" ne pomeni nujno padca, ker sem perfekcionist, je zame slabo vse, kar se mi ne zdi dovolj dobro. Če po pravici povem, si sploh ne predstavljam, kako bi prenesel morebiten padec kdaj na izpitu. :'(

Zanima me, zakaj se pojavljajo vsi ti občutki, čeprav sem na Paroxatu 30 mg. Vseeno vedno občutim sram, strah in paniko. Pred pisanjem kolokvija ali izpita vedno vzamem še Eglonyl in pa preden pogledam rezultate, ki so objavljeni na internetu prav tako vzamem Eglonyl. Zdi se mi, da pomaga.

Kako se znebiti tega groznega čustva, ki me tako zelo ovira? Tudi ko sem sam, ko hodim po ulici, nič ne pomaga, ker me je tako grozno sram tudi pred samim sabo. :(

Kot "starina" ti lahko zaupam dvoje občutij, ki sem jih imel ob branju tvojih težav.
 1. Sam si povedal, po moje bistveni vzrok tvojih težav.
 Gre za tvoj perfekcionizem.
 Verjetno si imel vse do zdaj srečo, da si si učno snov hitro zapomnil, ali pa vložil v učenje ogromen trud, ker ni vsak dijak zlat maturant!
 Skratka skoz psihoterapijo ali pogovorom bosta s psihiatrinjo prišla do spoznanja, da se je tudi s padci ali vsaj nihanjih pri študiu potrebno sprijazniti!
 Uf ne maram govorit z dvignjenim prstom, po vzgojno, a drugače tegale zgoraj ne znam napisat!
 Pa vso srečo pri študiu!

Hej!
Imam podoben problem kot ti, le da jaz nisem tako uspešna kot ti. Mene je tako strah neuspeha, da se niti ne morem skoncentrirati ko se učim in posledično ne znam dovolj,da bi naredila izpit. Posledica tega je,da se počutim butasto, vsi na faksu o meni mislijo le slabo, sram me je iti sploh na faks in posledično manjkam na predavanjih, sem v stresu na vajah in se po vajah sploh ne spomnim kaj smo delali. Tako nimam nobenih uspehov in vse kar naredim se sprevrže v katastrofo. Trenutno že drugo leto pavziram en in isti letnik in nikakor ne zberem dovolj poguma, da bi odšla na faks pisat izpit, ker se bojim,da bi me prejšnji sošolci videli in bi po tem vedeli, da nisem sposobna narediti izpita v treh letih. Groza me je tega, tako da že dve leti ne delam izpitov. Na žalost se mojega faksa ne da delat od doma, kot gimnazijski maturant pa so moje možnosti za zaposlitev nične.
Na žalost ti ne znam pomagat, sem pa vseeno povedala svojo zgodbo, da vidiš da nisi edini,ki ima takšne probleme.

Mislim, da sta pri tebi bolj kot sram problem perfekcionizem in previsoko zahteve do samega sebe. faks ni lahka zadeva, sploh kot praviš, da si na eni bolj zahtevnih fakultet. Skušaj biti do sebe bolj obziren in bolj prizanesljiv in začni stati na tleh. Upam, da zaradi študija ne zanemarjaš vseh ostalih pomembnih življenjskih področij.

Ne poistoveti se tako zelo s faksom, da bi vsa tvoja samopodoba odvisela le od tega. ti si ti, še z miljon lastnostmi in prioritetami in faks je le ena od teh, ki pa ti, kot vidim super uspeva, saj izpite redno opravljaš, enkrat z malo bolj drugič malo manj lepo oceno. pa kaj potem?

maja

Pozdravljen,

kot si ugotovil sam in predhodniki, je res kriv tvoj perfekcionizem.
Malo zaupaj, kako so na tvoje šolsko delo v OŠ in srednji šoli gledali starši. In nasplošno-kakšen odnos imaš s starši? So od tebe vedno veliko pričakovali, morda trdili, da se ti bo kaj zgodilo, če ne boš naredil tako in tako ter bil tak in tak?
Verjetno ti da najboljša ocena izredno dober občutek..ampak zakaj? Kaj to zate pomeni? Kakšen občutek ti vzbudi, kakšne so posledice tega občutka?

Tudi sama sem bila na faxu zelo uspešna,same desetke...in manj kot to me je precej razočaralo (ne toliko,kot tebe,ampak ni mi bilo kul). Vendar ko sem sama razčiščevala vzroke,sem na koncu dojela,da mi je to največ pomenilo zaradi okolice,ker so v meni končno videli neko vrednost tudi starši (zanje pač nisi bil nič vreden brez šole-vsaj pri mojih starših).

Veliko je faktorjev. Zagotovo pa ti bo psihoterapija pomaga, sem prepričana....ker dejansko ti to povzroča absolutno prevelik stres in strah. Ampak najprej se moraš vrniti kar daleč nazaj v otroštvo,da odkriješ vzrok in pote rešuješ trenutno situacijo.



Srečno :)

Tudi jaz imam sram. Vprašajva, se, iz kje ta strah izvira. Mogoče pridejo na dan kakšni spomini iz otroštva...Ko so nas starši poniževali in stavili v nič...Ko za starše nismo nismo bili dovolj dobri...ko smo dobili ljubezen staršev takrat, ko nam je kaj uspelo...Morda smo odvisniki od uspeha...morda ne znamo sprejemati porazov...morda moramo samo odrasti in dozoreti...verjamem da odgovor pride, če se vprašaš...zakaj, čemu iz kje izvira...izpit je lahko le sprožilec, vendar je vprašanje, zakaj se odzoveš tako kot  se...nekdo drug bi se požvižgal na ocene, vprašanje je, zakaj tebi uspeh toliko pomeni...
drži se...sej bo bulši :P